Kako priti med 1% najbogatejših

Kot piše v članku na portalu CNBC danes potrebuješ neto premoženje v višini 871.320 $ (761.930 €) da prideš v klub 1% najbogatejših. V to številko se šteje vse premoženje, torej tako finančna sredstva, kot tudi nepremičnine in ostalo, odštejejo pa se vsi dolgovi kot so krediti in leasing za avto.

V tem klubu je že 19 milijonov Američanov in 4,2 milijona Kitajcev, nimam pa podatka, koliko je Slovencev članov tega kluba 1%. Časnik Finance dela vsako leto lestvico sto najbogatejših in za uvrstitev na ta seznam je potrebno pri nas okrog 20 milijonov €.  Če bi šlo za statističnih 1% glede na število prebivalcev, bi jih moralo biti pri nas 20.000, samo ker gre za globalno številko in smo po razvitosti praktično blizu svetovnega vrha bi morala biti ta številka še bistveno višja. Morda 50.000 ali še celo več.

Precej lažje je priti v klub 10% kjer je dovolj že 93.170 $ (81.455 €).

Šokanten pa je podatek, da si z 4.210 $ (3.680 €) premoženja (ne mesečne bruto plače) praktično že med prvo polovico najbogatejših.

Sam sistem je trenutno kot kaže nastavljen tako, da peščica najbogatejših postaja iz leta v leto še bolj bogata, medtem ko velika večina napreduje bistveno počasneje, ali pa sploh ne, če cene, ki jo za ta “razvoj” plačuje okolje, niti ne vključimo v to enačbo, ker nas to niti ne briga kaj dosti, saj se živi samo enkrat in takrat je potrebno na polno. Oziroma kot je dejal sončni kralj Ludvik XIV. “Après moi, le déluge” (za mano potop).

Ko si enkrat zares dovolj bogat, lahko podmažeš politike tako, da pišejo in sprejemajo zakone, ki so tebi v interesu. Davčno sebe razbremeniš, obremeniš pa srednji in nižji sloj, ki nima politikov v svojih žepih in mora požreti vse, kar si elita izmisli in parlament z avtomatičnim dvigom rok formalno potrdi. Če si bogat podjetnik lahko pokupiš konkurenco, tako da imaš potem monopol na trgu. Če imaš v lasti še medije, lahko manipuliraš z informacijami, kar je morda od vsega naštetega še največ vredno.

Včasih se nam smilijo kokoši v zaprtih kokošnjakih, ki ne vidijo dnevne svetlobe in se komaj premikajo, ampak veliko ljudi ne živi dosti bolje, saj so prav tako zaprti v svoji kocki, iz katere ne morejo. Ob tem, da človek svet dojema bistveno bolj kompleksno kot pa navadna, domača kokoš nesnica.

Neodgovorjeno vprašanje pa ostaja, kako priti vsaj v klub 1%, če ne celo kam višje?

Samo trdo delo, nadstandardna doza pohlepa, za vzdrževat ne preveč zahtevna ženska in veljavna varčevalna knjižica na banki nisem prepričan, če so res dovolj. Morda še boljše pa je vprašanje, kako preprečiti na eni strani tako neenakomerno razporeditev premoženja in na drugi strani ohraniti tak sistem, da se bo najsposobnejšim sploh še ljubilo truditi in razmišljati pozno v noč, namesto da bi šli na rdeč križ ali Karitas po paket pomoči.

Prvi korak v pravo smer bi bil po moje že ta, da se za politike predpiše precej višje standarde, kot veljajo za njih sedaj, saj v bistvu oni postavljajo sistem, ki naj bi veljal za vse in bil v interesu večine.

Verjetno si pa ne želimo sistema, ki bi bil pisan na kožo 1%?