Lansko leto sem napisal nekoliko daljši zapis in mnenje glede turističnega izleta OneLife, ki se skuša prodajati kot športna prireditev oziroma “rally”. Leto je naokoli in turisti z dragimi avtomobili so zopet v Ljubljani. Tokrat pa niso zaparkirali Slovenske ceste, ampak so si za parkirišče izbrali še bolj elitno lokacijo.
Prešernov trg.
Foto: Dr. Onyx
Ko je živel Prešeren takih avtomobilov ni bilo. Avstrijski skladatelj Wolfgang Amadeus Mozart je za časa življenja odšel na 17 daljših potovanj s kočijo in na teh potovanjih preživel 3270 dni. To znese skupaj kar 10 let, 2 meseca in 2 dni oziroma skoraj tretjino svojega življenja. Ti sodobni turisti pa v parih dneh prevozijo celo Evropo in še ostane nekaj časa za skok v jacuzzi v kakšnem od Ljubljanskih hotelov.
So pa to seveda še vedno samo turisti, ki z avtomobilističnim športom nimajo čisto nič.
Verjetno si večina pod pojmom trojček predstavlja nekaj nemoralnega v kombinaciji s Kate Winslet in Julianne Moore. Jaz sem bil v otroštvu deležen stroge krščanske vzgoje, tako da mi kaj takega ne bi prišlo niti na misel. Pod pojmom trojček si jaz predstavljam pokrajine Toskano, Provanso in Andaluzijo.
V času zgodnje renesanse so menda proučevali, ali lahko človeka ubije preveč lepote naenkrat. Do kakšnih rezultatov so takrat prišli in ali je med temi poskusi kdo tudi umrl, ne vem. Vem pa, da mene ni ubila fotogenična lepota Plitviških jezer, čeprav gre nedvomno za zelo lep Hrvaški narodni park, enega najlepših v Evropi in svetovno znamenitost, ki jo vsako leto obišče veliko turistov. Narava je tu s pomočjo vode ustvarila nekakšne Babilonske viseče vrtove, le da so namesto vrtov številna jezera in slapovi, ki niso samo mit.
V maju je tudi v tem delu padlo zelo veliko dežja, ki je povzročil poplave v Severni Italiji, ponekod na Hrvaškem in pri nas na Štajerskem in v Prekmurju, zato je vodostaj v Plitviških jezerih še vedno visok, kar ni običaj za pozno pomlad. Za nekaj dni so bili celo prisiljeni za obiskovalce zapreti zgornja jezera, saj je voda poplavila sprehajalne poti za turiste.
Plitviška jezera pa imajo poleg veliko lepote tudi veliko sreče, da tu niso postavili velikih hotelov, zabetonirali plaže, montirali vodne tobogane, zgradili marino ter ob najlepših slapovih uredili prostore za piknike in veselice. V tem primeru bi bila podoba Plitviških jezer danes povsem drugačna. Na drugi strani pa ima hrvaška obala tudi veliko lepote, a žal bistveno manj sreče, saj so tam obsedeni z betonom.
Vsaj mene pa je negativno presenetila pot do tja med Karlovcem in Plitviškimi jezeri. Novogradenj tu praktično ni. Večina hiš ob poti je bila zgrajenih v 60 in 70 letih prejšnjega stoletja, kakšna novejša morda tudi v 80 letih, pri čemer jih ni v vsem tem času skoraj nihče nič obnovil. Kot bi se tu čas ustavil že davno, v zlatih časih Jugoslovanskega socializma. Očitno so mladi od tu odšli, ostali pa so večinoma samo še starejši in upokojenci. Veliko hiš je ostalo tudi nedokončanih, nekje med prvo in tretjo gradbeno fazo, tako da v njih ni nikdar nihče živel, niso pa jih tudi podrli. V nekaterih hišah in celo stanovanjskih blokih v Karlovcu in Slunju se še vedno vidijo luknje zaradi vojaških spopadov za časa Hrvaške domovinske vojne. Kako to, da ni teh lukenj nihče zakrpal v 25 letih po vojni tudi na objektih, v katerih ljudje danes še živijo, je nenavadno in kaže izrazito apatičnost ljudi, ki so še ostali v teh krajih. Ob poti tudi ni videti kakšnih tovarn, industrije, nakupovalnih centrov, podjetniške iniciative ali vsaj kmečkega turizma. Celo obdelanih polj je malo. Zelo lepo, a propadajočo železniško postajo v Karlovcu bi lahko uporabili kot kuliso za snemanje druge sezone serije The last of Us, samo se bojim, da bi potem še Karlovac doživel usodo Dubrovnika. Kaj je šlo v teh krajih narobe, ne vem, bi se pa nad tem morali zamisliti vsaj hrvaški društveno politički radnici. To področje je čisto nasprotje bogatiji, ki se razkazuje v hrvaških obmorskih krajih in je videti, kot bi se peljal po kakšni Moldaviji. Je pa res, da v Moldaviji še nisem bil, tako da gre morda tu samo za stereotip.
Ampak na koncu te poti narava razkrije veliko lepote Plitviških jezer.
Ne vem, ali na Gorenjskem bolj gnojijo, ali uporabljajo močnejšo koncentracijo gnojnice, vendar temu vonju na Gorenjskem enostavno ne moreš ubežati. Zdi se mi, da pri nas na barju tega ni toliko, čeprav je zemlja videti manj rodovitna, kot na Gorenjskem in bi morala biti po neki kmečki logiki močneje pognojena. Možno pa tudi, da pregovorno uhrni Gorenjci raje gnojnico trosijo po njivah, kot da bi viške zlivali v reke ali vozili na komunalo. Pa seveda s tem ne trdim, da drugje to počnejo. Menda pa nekaterim, ki so preboleli Covid-19, gnojnica sedaj diši. Za te je Gorenjska spomladi verjetno nekaj takega kot polja cvetoče sivke poleti v Provansi za vse tiste, ki jim prepoznavanje vonja še vedno deluje normalno.
Če bo bivši premier Janez Janša še kdaj z natiskanim denarjem delil turistične bone, bom jaz vsekakor te bone izkoristil na gradu Strmol. Če drži podatek na spletu, stane nočitev v lepem apartmaju 70 €. To se mi zdi za tako lokacijo poceni. V Ljubljani dobiš za 70 € kvečjemu kakšno Airbnb luknjo z zamašenim straniščem v 12 nadstropju Fužinske stolpnice. Tu na Gorenjskem pa apartma v hotelu s petimi zvezdicami. Predstavniki dolenjske avtohtone manjšine so po moje naredili napako, ker so vse turistične bone zapravili v hotelu Kempinski v Portorožu. Upam pa, da je tudi bivši premier sedaj spoznal, da prekomerno tiskanje denarja povzroča grd stranski učinek, ki se mu reče visoka inflacija. Ampak do naslednje brezplačne delitve turističnih bonov bo ta verjetno že pozabljena.
Pred epidemijo Covid-19 leta 2020 je Firence letno obiskalo 15 milijonov turistov iz vsega sveta. To je sicer pol manj od 30 milijonov turistov, ki so obiskali Barcelono, vendar turistično zanimiv in oblegan je v Firencah samo nekaj kvadratnih kilometrov velik predel okrog katedrale (Duomo). Glede na to, da so tudi okoliške ulice precej ozke, je morala bila koncentracija turistov na kvadratni meter v tem predelu Firenc izjemna, sploh pa poleti oziroma v času visoke sezone. Obstajajo nekateri posnetki na internetu, kjer se turisti okrog katedrale in na nekaterih trgih drenjajo kot na kakšnem razprodanem koncertu, ko se ni možno skoraj več niti premikati. Še huje pa je moralo biti v Benetkah, saj se je tam drenjalo letno 20 milijonov turistov, pri čemer je v Benetkah še voda, tako da je možno po nekaterih ulicah samo s čolni. Za primerjavo je Ljubljano pred epidemijo obiskalo okrog 2 milijona turistov, medtem ko je Argentino in Brazilijo skupaj obiskalo manj kot 15 milijonov turistov. Torej več kot polovico južno-ameriškega kontinenta je obiskalo manj turistov kot male Firence.
Jaz sem bil v Firencah v nedeljo, dan pred prvim majem in turistov je bilo veliko, na srečo pa še vedno ne toliko, kot v letih pred epidemijo. Azija očitno še ne leta naokrog tako, kot pred leti ali pa hodijo sedaj raje gledati Kitajski zid, Angkor Wat in Tadž Mahal.
Sicer sem bil nad Firencami dokaj razočaran in po mojem mnenju je to mesto v Toskani, ki ga danes lahko zlahka preskočiš oziroma se mu izogneš. Za ogled Firenc je sedaj nekaj desetletji prepozno. Danes so Firence predvsem magnet za razne influencerje oziroma vplivneže iz vsega sveta, ki potem na socialnih omrežjih razkazujejo, kaj so v Firencah jedli, kje so kakali in koliko jih je vse to stalo.
Gužva turistov je v Firencah povsod, kamorkoli prideš. Še najhuje je po moje na mostu Ponte Vecchio, pri čemer ob strani mostu poteka hud boj za zaenkrat še brezplačne pozicije, kjer turisti delajo selfije z mostom v ozadju. Sedaj so v trgovinah na mostu same trgovine z raznim nakitom in zlatarne, v renesansi pa so bile na tem mostu menda mesnice. Takratnim vladarjem, Medičejcem, je meso začelo smrdeti, saj takrat trgovci niso imeli na voljo poceni turških hladnikov in so zato zahtevali, da se prodaja na mostu nakit in zlato, ki pa večini ne smrdi. Sami sicer niso hodili spodaj po tem mostu, ampak so imeli pot speljano nad trgovinami, po Vasarijevem koridorju, ki poteka med palačama Vecchio in Pitti (po tem koridorju teče Tom Hanks v filmu Inferno). Tako se takratnim renesančnim vladarjem ni bilo potrebno drenjati z navadno rajo, hkrati pa je bilo to tudi bistveno bolj varno, saj je bila borba za oblast že takrat huda in politični boj se je lahko hitro končal s kakšnim ostrim nožem med rebri.
Skratka most Ponte Vecchio je točno tak, kot na slikah, le da je v resnici tam na mostu še velika gužva turistov, ker gre za eno najbolj fotografiranih lokacij v Firencah. Kdor želi čez reko Arno na drugo stran, v predel imenovan Oltrarno, kjer leži med drugim tudi razvpita lokacija za sanjske panoramske posnetke Firenc – Piazzale Michelangelo ter se želi izogniti vsemu drenjanju in s tem povezanim stresom, je za prehod reke bolj primeren po moje en most pred ali en most za mostom Ponte Vecchio. Če so komu zelo všeč mostovi čez reko Arno, lahko približek najde tudi v Pisi, kamor večina hodi slikat sicer samo poševni stolp. Kdor obožuje gužvo turistov na mostu Rialto v Benetkah bo tudi na mostu Ponte Vecchio v Firencah vsekakor prišel na svoj račun.
V neposredni bližini Ponte Vecchio se nahaja ena najbolj znanih galerij na svetu, galerija Uffizi. V knjigah o zgodovini svetovne umetnosti se galerija Uffizi pogosto pojavlja, saj se v njej nahajajo originali številnih znanih del. Da je v tej zgradbi nekaj svetovno znanega, ti hitro postane jasno takoj, ko zagledaš dolgo kolono ljudi, ki nekaj čakajo. Čakajo v vrsti za vstopnice v galerijo. Kdor obupa, ali se mu ne ljubi čakati za vstopnico, da bi si v razkošnih pisarnah Medičejcev ogledal na lastne oči umetniška dela Italijanske renesanse, se lahko brezplačno zadovolji s kipi znanih osebnosti na dvorišču galerije, kjer je na ogled nekakšen Hall of Fame. Dante Alighieri, Leonardo Da Vinci, Michelangelo Buoanarroti, Gallileo Gallilei, Franceso Petrarca, Nicolo Machiavelli, Amerigo Vespucci in še številni drugi. Kogar tu ni, očitno ali ni bil pomemben, ali pa se je zameril komu pomembnemu. Kdor pozna vse, ki imajo tu svoje kipe, je piflar z izvrstnim spominom.
Če kdo ne mara birokracije, najbolje da ogled galerije Uffici preskoči. Izkaže se namreč, da so že pred skoraj petsto leti takratni vladarji zelo lepo poskrbeli za svoje birokrate, saj so imeli ti svoje pisarne v zelo razkošnih prostorih. Klimatske naprave pa so prišle nekaj stoletji kasneje, ko je bila oblast dinastije Medičejcev že zgodovina. Marsikateri uradnik bi imel danes poleti sicer raje klimatsko napravo v pisarni, kot pa strop, poslikan s freskami in na hodniku kipe nagih žensk.
V muzejih in galerijah po svetu dostikrat radi razkazujejo razstavne eksponate, ki so jih nakradli med imperialističnimi osvajanji po svetu. Tu v Firencah se mi zdi, da gre večinoma za domačo proizvodnjo. No, morda so kdaj kaj malega ukradli v Pisi ali Sieni, ker so si bili sovražni med seboj.
Za vse ljubitelje kiparstva se v tem predelu, poleg palače Pitti, na Piazza della Signoria, nahaja še mnogo več kiparskih del, med drugim tudi Michelangelov David. Tu je razstavljen sicer ponaredek oziroma kopija, ampak če ne veš, misliš da gledaš tisti kip, ki ga je Michelangelo iz enega kosa marmorja obdeloval dolga tri leta. Vendar mene tudi ta del ni navdušil, saj se mi je zdelo, kot da bi nekdo vse te kipe sem postavil, ker ni vedel kam bi z njimi, oziroma je v muzejih za njih zmanjkalo prostora. Pa zdi se mi tudi, če bi danes kakšen sodobni kipar izklesal Davida, bi ga kulturni kritiki raztrgali, češ da gre za neambiciozno kiparsko delo, s prevelikimi rokami in premajhnimi genitalijami, ki bi morale za povrh biti prekrite s figovim listom. Turisti iz celega sveta pa kljub temu nekaj ulic stran od tu, pred galerijo akademije čakajo v vrsti, da bi videli na lastne oči original. Kdor ima rad vrste v Firencah vsekakor ne sme zamuditi tudi te priložnosti.
Na tem trgu so v času renesanse obesili atentatorje na brata Lorenza in Giuliana Medičejska, ki so ju poskušali ubiti med mašo v Firenški katedrali, slikarji pa so morali prizor naslikati. Včasih namreč ni bilo fotoaparatov in če so želeli da nek prizor ostane zapisan za zgodovino, ga je bilo potrebno naslikati ali izklesati. Spodnjo sliko obešenega Bernarda Baroncellija, enega izmed zarotnikov, je narisal Leonardo da Vinci leta 1479. Verjetno pa ta slika ne sodi ravno med njegova najbolj znana dela, čeprav je meni bolj všeč kot razvpita Mona Liza. Bernarda Baroncellija so sicer obesili potem, ko so ga vrnili iz Istanbula, kamor je pobegnil po atentatu. Kot dober poznavalec zarote Pazzi, kakor se ta poskus prevrata v Firencah imenuje, se je izkazal tudi Hannibal Lecter v filmu Ridleya Scotta Hannibal iz leta 2001.
Potem pa ti v Firencah za ogled ostanejo še številne cerkve.
Najbolj znamenita in glavni magnet za turiste iz vsega sveta je Duomo oziroma Santa Maria del Fiore z znano kupolo arhitekta Brunelleschija, ki je na skoraj vsaki razglednici Firenc. Cerkev s krstilnico in stolpom oziroma zvonikom je vsekakor impresivna zgradba tudi v živo, čeprav se mi zdi, gledano od spodaj, nekoliko stisnjena znotraj okoliških zgradb, kot da bi jo držale za vrat in ji ne pustile zadihati. Čisto nasprotje katedrale s krstilnico in poševnim zvonikom v Pisi, ki je videti, kot bi bila postavljena na lepo pokošen nogometni stadion in ji okoliške zgradbe nikdar niso prišle tako blizu. Ali je bila že na začetku katedrala v Firencah tako nesrečno umeščena v prostor, ali so vse te zgradbe okrog zrasle tam kasneje, ne vem. Možno je tudi, da so že v času renesanse poznali neko obliko investicijskih nepremičnin in so bila ta stanovanja v neposredni bližini katedrale vredna največ.
Samo vhod v katedralo je bil zaprt, tako da ogled notranjosti ni bil možen. Ko sem želel kupiti vstopnico za vzpon na vrh kupole katedrale se mi je prodajalka nasmehnila, ker sem izpadel očitno naivno. Prvi možen termin šele čez 10 dni. Hvala lepa, čez deset dni bom jaz že v svoji domači postelji. Naj se kar kdo drug muči po tistih ozkih stopnicah do vrha kupole. Skupaj jih je kar 463. Ni mi uspelo priti niti do tolažilne vstopnice za v krstilnico, tako da nisem uspel pogledati izza vrat raja. Ampak tudi ta znana vrata, za katere so leta 1401 naredili javni natečaj in so izviseli mnogi znani umetniki tistega časa, posel pa je dobil kipar in arhitekt Ghiberti, so kopija. Originalna vrata so razstavljena v muzeju Opera del Duomo.
Ljubitelji umetnosti in zgodovine vsekakor ne smejo spregledati bazilike San Lorenzo, ki je sicer precej manj vpadljiva zgradba kot Dumo, je pa v neposredni bližini, le nekaj korakov stran. V tej baziliki so pokopani člani dinastije Medičejcev, nekatere njihove grobnice pa delo Michelangela. Jaz sem to baziliko žal spregledal. Kot rečeno. Precej nevpadljiva zgradba poleg katedrale.
Oditi iz Firenc, brez da ti uspe priti do konca vsaj v eni vrsti, bi bila izgubljena priložnost, zato sem se potem postavil v vrsto za sendvič. Ne, saj ne. Postavil sem se v vrsto za vstopnico v baziliko, ki ima enako poetično ime kot glavna železniška postaja. Santa Maria Novella. Tu mi je po kakšne pol ure uspelo priti do vstopnice, kar si štejem kot uspeh in dokaz potrpežljivosti. Sem pa med čakanjem že postajal živčen, saj sem do takrat opazoval in se smejal drugim, ki so čakali v kolonah, sedaj sem se pa še sam postavil v enak položaj.
Čar Firenc niso sončni zahodi na Piazzale Michelangelo. Čar Firenc so kolone. Kolone, v katerih se čaka za umetnost.
Podobne cerkve, kot so tu v Firencah, se da videti tudi v drugih mestih po Toskani. V Sieni, Lucci, Pisi, Pistoi, Arezzu in še kje. Torej če kdo preskoči Firence na poti po Toskani, glede tega po mojem mnenju ne bo ravno prikrajšan. Sakralna umetnost, ki se nahaja v teh cerkvah, se vsaj meni zdi podobna, saj je bila to včasih močna “gospodarska panoga”, v katero se je vlagalo veliko denarja in s katero so se ukvarjali največji umetniški talenti tistega časa. Ampak mene verjetno ne bo na rit vrgla niti poslikava stropa Sikstinske kapele v Rimu. Kdor si želi na vsak način videti grobnico, kjer je pokopan avtor te poslikave, Michelangelo Buoanarroti, pa se mora nujno ustaviti v Firencah in se sprehoditi do bazilike svetega križa – Santa Croce. V tej isti baziliki ima svojo grobnico tudi dolgoletni profesor matematike na univerzi v Padovi Galileo Galilei. Zanimivo pri njem je, da ga je takratna Cerkev obtožila herezije, ker je zagovarjal Kopernikov nauk heliocentrizma, zato najprej ni bil pokopan na tem mestu. V to grobnico so ga pokopali šele skoraj sto let po njegovi smrti, Cerkvena oblast pa ga je oprostila herezije mnogo let kasneje. Leta 1992. Zmote Rimskokatoliška cerkev zelo nerada priznava, ker zmota pomeni neznanje, neznanje pa šibkost. Je pa tudi tu za vstop skoraj sigurno potrebno čakati v vrsti za vstopnico. V Firencah namreč stane skoraj čisto vse. Tudi čisto navaden turistični zemljevid, potiskan z reklamami, ki ga v Ljubljani dobiš zastonj v vsaki gostilni. V Firencah take reklame z manjšim zemljevidom stanejo 1,5 €. Na hitro sem izračunal, da ob takih cenah zaslužijo v Firencah samo s temi zemljevidi nekaj milijonov evrov letno plus prihodek od reklam.
So se pa Firence izkazale tudi za nevarno mesto, če nisi pozoren.
Turistični avtobus je parkiral na parkirišču v predelu Scandicci, ki je kakšnih 6 kilometrov oddaljen od turističnega dela Firenc, nakar do tam pelje tramvaj T1. Gužva je bila že na prvi postaji taka, da se na tramvaju komaj premakneš, nakar sledi vožnja kakšnih 20 minut. Potniki na ostalih postajah v tramvaj sploh ne morejo več, saj ni prostora, ker nihče ne izstopi do glavne železniške postaje. To bi sicer lahko enostavno rešili tako, da recimo vsak tretji tramvaj ne odpre vrata na prvi postaji in pobere potnike na ostalih postajah, ampak to bi bilo verjetno v nasprotju s pravilnikom obratovanja tramvaja ali pa še nihče ni prišel na to idejo. Na poti nazaj je bila popoldan enaka gužva, pri čemer vem vsaj za šest potnikov, ki so jim med vožnjo do parkirišča na tramvaju ukradli denarnice. Ali se to dogaja na tem tramvaju vsak dan, ali je šlo tu samo za posebno sposobnega in spretnega žeparja, ne vem. Vsekakor pa si lahko v Firencah ob manjši nepazljivosti zelo hitro ob denarnico. Italijanom je v Firencah uspelo kot kaže pospraviti berače iz ulic. Sedaj se mora nekdo lotiti še žeparjev na tramvajih. To bo nekoliko težje kot pospraviti berače.
Najprej tudi nisem razumel, zakaj ponekod na najbolj obleganih točkah v Firencah, kjer se tre turistov, po tleh ležijo slike. Gre pa v bistvu za znan poskus prevare oziroma scam. Ideja te prevare je v tem, da turisti na teh krajih gledajo v zrak in niso pozorni, ter po nesreči stopijo na sliko. Nakar jim težijo, da so uničili dragoceno likovno delo in da morajo plačat. Glede na to, da je nekdo očitno v Firencah učinkovito pospravil iz ulic berače, mi ni jasno, kako lahko ta prevara deluje že leta. Edina logična razlaga je, da so to prevaro potihem odobrile mestne oblasti v Firencah oziroma je to njihov način boja proti masovnemu turizmu. Kogar nategnejo, upajo da ne pride več, ker je turistov že tako ali tako mnogo preveč. Vendar rešitve za mesta, kot so Firence, praktični ni. Ko še Indija potegne iz revščine nekaj sto milijonov svojih prebivalcev, so tu gotovi. Firence se bodo potopile skupaj z Benetkami. Benetke bo zalila morska voda, Firence pa živa sila lovcev na popolni selfi.
Kdor si želi v Firencah in podobnih obleganih turističnih destinacijah ogledati kakšen muzej, galerijo ali svetovno znano znamenitost, ki jo spletni iskalnik vrže ven na ključno besedo TOP TEN ali MUST SEE, mora danes vse vstopnice kupiti najbolje kar mesece vnaprej prek spleta, nakar mora priti potem s čim boljšim vojaškim načrtom, kdaj je na vrsti kaj za ogled. Namreč tudi če imaš vnaprej kupljeno vstopnico in zamudiš termin, se lahko obrišeš pod nosom za svetovno znamenitost. To zame sicer potem ni ravno idealni dopust, saj si ves čas pod nekim časovnim pritiskom.
Nisem pa v Firencah tudi razumel, čemu ljudje oziroma turisti drgnejo rilec kipa nekega divjega prašiča zraven tržnice z raznovrstno kramo. Samo celo tu je nastala manjša kolona, tako da sem preskočil tudi to znamenitost Firenc. Se pa zavedam, da gre morda za znamenje, da se ne bom nikoli več vrnil v Firence. Je pa tudi ta divji pujs dobil manjšo vlogo v že omenjenem filmu Hannibal.
V Ljubljani bi morda lahko turisti začeli drgniti repe zmajev na Zmajskem mostu? Ne, raje ne! Pustite zmaje pri miru. Povsem dovolj so že številne ključavnice na mesarskem mostu čez Ljubljanico.
Hrana v Firencah pa…
Nimam pojma, ker sem tudi kulinariko preskočil. Verjetno napaka, saj je menda florentinski zrezek dobil ime prav po Firencah, čeprav je za moj okus nekoliko preveč krvav in predebel. Edino gurmansko razvajanje je bil sladoled za 3,5 evra kepica, v neposredni bližini katedrale, kar je blizu naših cen v Ljubljani, v neposredni bližini Tromostovja. Ni bil pa sladoled nič posebnega. Morda bi moral prej preveriti na Tripadviserju in sortirat slaščičarne v Firencah po številu zvezdic. Ampak ne ljubi se mi še s tem ukvarjat. Važno da ni bilo še za sladoled kolone in tudi rezervacija mize teden dni vnaprej ni bila potrebna.
Epidemija Covid-19 je pozabljena in okno za bolj umirjen obisk turistično obleganih destinaciji se hitro zapira. Horde turistov se vračajo na standardne lokacije.
Firence so žrtev. Žrtev masovnega turizma, ki si je vzel Firence za eno svojih najljubših tarč. In Firence temu ne morejo ubežati. Lahko se samo vdajo v usodo.
Naši strokovnjaki so na podlagi dolgoletnega proučevanja življenja nutrij na barju prišli do spoznanja, da gre za invazivno tujerodno vrsto, ki ni sposobna asimilacije z lokalno populacijo, saj nutrije ne priznavajo vrednot narodno osvobodilnega boja.
Pride Onyx v vice in okrog sebe zagleda same device. Začuden gre do vratarja in ga vpraša – ali je morda prišlo do pomote? Vratar pa mu odvrne – ne gospod, spomladanska akcija.
Ruska vojska bo obrita in postrižena pričakala nemške tanke Leopard in ameriške Abramse. Ali bi to lahko kakorkoli spremenilo razmere na Ukrajinskem bojišču, si ne upam ugibati. Tanki zanesljivo, za ruske frizure pa ne bi dal roke v ogenj.
Bo pa potrebnih še veliko črnih vreč za trupla, kar pa imajo rusi na zalogi skoraj v neomejenih količinah.
Anketa je pokazala, da zaposleni pri ECB (Evropska centralna banka) izgubljajo vero v to ustanovo zaradi naraščajoče inflacije (članek REUTERS).
Jaz sem vero v to tiskarno denarja izgubil že davno. Pri nas sicer še vedno večina meni, da je za visoko inflacijo kriva vojna v Ukrajini in Vladimir Putin. Vendar Vladimir Putin ni natisnil enega samega evra ali ameriškega dolarja. Niti enega! Visoka inflacija, ki bo trajala še leta, je krivda prekomernega “tiskanja denarja” (figurativno rečeno, gre seveda za računalniško ustvarjanje novih bilijonov in bilijonov evrov, dolarjev…), ki so ga vrsto let “tiskale” centralne banke (to tiskanje denarja so centralni bankirji poimenovali kvantitativno sproščanje) in komercialne banke prek podeljevanja poceni kreditov (krediti so oblika “tiskanja denarja”, saj pri podeljevanju kredita banka tega denarja nikomur ne vzame, ampak ga ustvari iz nič), kar je najprej povzročilo zelo visoko inflacijo vseh vrst naložb, vključno s cenami nepremičnin, sedaj pa sledi še visoka inflacija vsega ostalega. Kot kaže bo hrana v samo enem letu in pol nadoknadila zaostanek za rastjo cen nepremičnin zadnjih petih let. Temu se strokovno reče Catch-Up (kečup).
Prekomerno tiskanje denarja je finančna prevara in kraja!
To sedaj lahko razumejo tudi zaposleni pri Evropski centralni banki v Frankfurtu (ECB), ki pa zanesljivo niso med najbolj prizadetimi zaradi visoke inflacije, ki so jo sami povzročili z neodgovorno monetarno politiko.
Dr. Onyx 