Modre misli Karla Erjavca

18 06 2019

Obsojam vsako nasilje, še zlasti nad ženskami, in to v nočnem času.” 

Po svoje razumem, kaj je hotel s to izjavo povedati naš obrambni minister oziroma bolje rečeno česa ni hotel. Namreč kot obrambni minister ne moreš ostro obsojati nasilja nad moškimi podnevi, ker potem se ti lahko vojaki uprejo, ko jih pošlješ na fronto. Je pa res, da je včasih bolj modro biti tiho, kot pa se zaplezati s tako izjavo. Držim pesti, da se tudi tokrat reši iz zagate. Nenazadnje si brez njega ministrske ekipe ne predstavljam.

Advertisements

Tipičen kandidat za evropskega poslanca

23 05 2019

Janez Novak – šofer bivšega vidnega člana propadle stranke Perspektivna Slovenija in nekoč pomočnik pomožnega kuharja na letnem taboru podmladka stranke upokojencev.

Skupaj zate in za naše evropske plače!

Praktični nasveti za javne uslužbence

21 02 2019

Tole bi se moral vsak naš javni uslužbenec naučiti na pamet, če ne želi imeti težav pri svoji registraciji delovnega časa!

Prepis monologa izvrstne srbske strokovnjakinje Sandre Siladjev si velja shraniti na manjši list papirja in ga imeti vedno pri sebi, da lahko na hitro pogledaš, če slučajno kdaj pozabiš ključne poudarke.

Sploh si pa velja na pamet zapomniti sledeči citat:

“Nemoj da bacaš kamenčiće u vodu, koja je mirna!”

Torej če nihče noče s tabo govorit in ti nočejo dati nič za delat, ne pisat pritožbe zaradi mobinga! Beri knjigo, igraj sudoku, meči sobni pikado, sedi, uživaj.

“Pa šta ti misliš, da su oni glupi? Misliš da oni neznaju, šta sve ne valja! A koji si ti kurac, da jim to kažeš? Ćuti bre, pij kafu…”

Balkan bo ostal Balkan kot je od nekdaj bil. Kdo bi k temu pa morda še dodal…in kot ga imamo radi.

Intelektualci proti medvedom

09 01 2019

Slovenija je po moje edina država v Evropi, kjer je število medvedov na kvadratni kilometer višje od števila intelektualcev, na jugu države pa je ob armadi medvedov in kroničnemu pomanjkanju intelektualcev v romskih naseljih stanje že naravnost alarmantno.

Da se ta negativni demografski trend popravi, sta samo dve realni možnosti. Ali se odstreli višek medvedov in s tem vzpostavi nazaj naravno ravnovesje, ali pa da se od nekje uvozi dodatne intelektualce. Vukojebine se ponavadi odločijo za odstrel medvedov, ker je to precej lažje. Kako se bodo odločili naši intelektualci pa ne vem.

Slovenija, medvedom prijazna dežela.

Novoletna jelka za Snago

08 01 2019

Nekdo je hotel Snagi podtakniti odsluženo novoletno jelko, razžagano na koščke, samo niso padli na finto.

smrekica_1

smrekica_2

Jaslice in božične okraske je upam občan najlepšega mesta na svetu pravilno odložil med mešane komunalne odpadke.

Junk muzeji

23 12 2018

Ali izraz “junk muzeji” že obstaja ne vem. Če ta izraz slučajno še ne obstaja, potem si ga je pač potrebno izmisliti, ker tega je očitno čedalje več.

Pod junk muzeje jaz štejem muzeje, ki to v bistvu sploh niso, si pa dovolijo uporabljati izraz muzej. Nekaj podobnega so tudi razni junk inštituti, ki so ko pogledaš podrobneje čisto navadne zasebne firme, ki v imenu uporabljajo izraz inštitut da delujejo bolj resno, znanstveno ali preprosto zato, da na javnem razpisu lažje dobijo posel, ker je videti, kot da je posel dobila neka resna znanstveno raziskovalna institucija.

Ko sem bil pred dnevi v Zagrebu sem šel v štiri “muzeje”, ki jih brez zadržkov uvrščam v to kategorijo.

Najprej naj omenim Muzej iluzij, ki sicer obstaja tudi v Ljubljani. Ljubljanskega nisem videl, se mi pa zdi, da gre tu spet za neko franšizo, kjer se ista ideja prodaja večkrat po raznih mestih. Sam muzej v Zagrebu obsega dve nadstropji in par sob, kjer lahko za ceno vstopnice vidiš par 3D fotografij, slike nekaj optičnih prevar, ki so v bistvu splošne poznane in sem vse poznal že od prej ter še nekaj drugih malenkosti, ki niti niso vredne omembe. Na razpolago za igranje je tudi nekaj pretežno lesenih miselnih iger, še mnogo več tega pa se da kupiti v muzejski trgovini. In to naj bi bil muzej?

Neumnost, nevredna cene vstopnice! Če koga zares zanimajo optične iluzije lahko čuda informacij dobi že brezplačno na internetu, ali pa v kakšni knjigi.

Potem moram v to kategorijo junk muzejev uvrstiti Muzej propadlih razmerij, ki je očitno spet neka popularna franšiza junk muzejev, ki pa v Ljubljano zaenkrat še ni prišla ali pa jaz ne vem zanjo. Je pa Hrvaška različica zraven trga svetega Marka precej priljubljena turistična destinacija. V tem muzeju je v enem nadstropju in v parih sobah na ogled nekaj predmetov, bistvo samega muzeja pa je tekst, poleg teh predmetov, ki opisuje razne načine kako so razpadle ljubezenske zveze iz vseh koncev sveta. Ne rečem, da samo branje teh zgodbic sprva ni zabavno, samo jaz osebno sem izgubil zanimanje po eni uri in sem iz tega “muzeja” odšel, brez da bi na izhodu v muzejski trgovinici kupil kakšno torbico ali drug spominek. Tudi tu se meni zdi da gre za zlorabo besede muzej v komercialne namene in tudi teh zgodbic propadlih razmerij se da na internetu dobiti kolikor hočeš.

Tretji zagrebški junk muzej, ki ga moram omeniti je Muzej Zagreb 80’s. Tudi ta muzej je na dobri lokaciji, blizu Kamnitih vrat, kjer se sprehaja veliko turistov. Bistvo tega “muzeja” naj bi bilo, da si obiskovalec lahko pogleda, kako so izgledala stara dobra 80-ta leta. Gre pa za navadno meščansko stanovanje s starim pohištvom, plus še nekaj dodatne robe, ki se jo lahko dobi brez težav na kakšni Bolhi, saj 80-ta nenazadnje niso tako daleč stran. Star gramofon, retro pralni stroj, smučke Elan RC s srebrno maso ter verjetno kot glavna atrakcija tega “muzeja” par še delujočih primerkov starih računalnikov kot so ZX Spectrum, Commodore, Atari itd. Zraven teh računalnikov pa so tudi natisnjena navodila z ukazi, kako se naloži igro, ampak dvomim, da se jih veliko muči s tem.

Sem pa v tem muzeju pogrešal tistih dober meter enciklopedije leksikografskog zavoda iz Zagreba, ki so jo takrat vsi kupovali za v dnevne sobe, da so zapolnili regal. To imam jaz doma še spravljeno in jim lahko ob priliki pošljem.

muzej_1

muzej_2

muzej_3

muzej_4

muzej_5

muzej_6

“Kustosinja” tega muzeja mi je razložila, da je bistvo muzeja v tem, da se v stanovanju (muzeju) lahko obnašaš kot bi v njem živel, torej lahko poslušaš plošče na gramofonu, si opereš perilo v pralnem stroju (no, to verjetno ne), odpiraš predale, omarice, gledaš stare fotografije…In seveda na izhodu lahko zopet kupiš nek spominek v obliki retro erotičnega koledarja ali igračko fičkota.

In četrti biser med Zagrebškimi junk muzeji je Muzej torture oziroma mučenja.

Tudi ta muzej je na dobri lokaciji, kjer se giblje veliko turistov in se marsikdo spotakne ob tablo, ki vabi na ogled “muzeja”. Med vsemi tu omenjenimi obsega po moje še najmanjšo površino zelo skromnih nekaj kvadratnih metrov in to skupaj s skromno ječo. Tu so v klasičnem, temačnem okolju in s srhljivimi zvoki v ozadju predstavljene v vitrinah nekatere mučilne naprave, ki naj bi jih uporabljala inkvizicija in njim podobni srednjeveški strokovnjaki za prizadejanje zlasti telesne bolečine. Za razliko od muzeja 80-tih ta ni mišljen, da bi obiskovalec lahko razstavljene predmete tudi preizkusil, tako da odpadejo razne erotične igrice z razvpito hruško (The Pear Of Anguish). In seveda se da tudi v tem “muzeju groze” na izhodu kupiti še kakšen spominek.

Verjetno je to spet neka franšiza junk muzejev. Razstavljeni predmeti niso avtentični, pa tudi sama lokaciji v drugem nadstropju neke medetaže ni ravno klet kakšnega starega gradu, kjer bi se lahko obiskovalec vsaj vživel v okolje.

Junk muzeji za instant turiste. Le zakaj se tega niso spomnili že prej. Upam, da dobijo na račun besede muzej v imenu še kakšno subvencijo s strani Ministrstva za kulturo in da so oproščeni plačila davka.

Kako postanem dober kriminalec

19 12 2018

Glede na število predlogov, ki jih imam na portalu predlagam.vladi.si se počutim že skoraj kot član kabineta vlade in ko imajo na Brdu najvišji predstavniki izvršne veje oblasti svojo pogostitev, lahko opazijo diskretno meglico, ki lebdi nad dobro obloženo mizo. Jim pa ničesar ne kradem iz mize, ker vem, da so lačni, saj voditi tako državo, kot je tale zajebancija, ni ne enostavno, ne lahko.

Moj zadnji predlog na tem portalu je, da tudi slovensko Ministrstvo za pravosodje preuči uporabo elektronskih zapestnic kot alternativne oblike izvrševanja kazenske sankcije za nekatere oblike kaznivih dejanj.

Samo moram reči da sem presenečen, koliko ljudi pri nas se slepi s tem, da se v zaporih ljudi prevzgaja in za področje prevzgoje je zaposlenih po zaporih dejansko veliko ljudi. Resnica pa je po mojem mnenju kljub vsemu nekoliko drugačna. Klasičen zapor, kjer so notri natrpani skupaj obsojenci za različna kazniva dejanja, je med drugim tudi izobraževalna ustanova za razne profile kriminalcev, kjer navežejo stike, poznanstva, izmenjajo si izkušnje, pridobijo nove, nevarne vzorce obnašanja, v zaporskem fitnesu ojačajo mišice in nenazadnje, spoznajo bodoče pajdaše in strokovnjake za nove podvige. Ter seveda postanejo člani tako imenovane zaporniške subkulture.

Nekateri pa se lahko v zaporu tudi prvič srečajo s problematiko uživanja drog, saj to se da zlahka dobiti na dobro založenem notranjem trgu, ki obstaja v zaporih in za nekatere iz vrha zaporniške strukture pa je to tudi dober posel. V tujini poznajo tudi primere, ko so se nekateri namerno vračali v zapor samo zato, ker so preprosto tam s trgovanjem služili bistveno bolje, kot pa na prostosti, saj so cene artiklov prilagojene posebnim okoliščinam.

V zaporih so ponavadi tisti, ki se jim je nekje zalomilo in so jih dobili ter pravnomočno obsodili. Od teh se seveda da naučiti tudi marsikaj o delovanju sistema, ki aktivno igra proti njim in ima stroga pravila, kaj sme početi pri pregonu kriminala. Vsaka napaka v korakih pa že lahko pomeni padec postopka in dvignjen sredinec sistemu.

Skratka tisti, ki želi prestopiti na drugo stran, bi se moral dejansko dati najprej zapreti za nekaj mesecev, potem pa šele začeti izvajati razna kazniva dejanja, saj sicer se mu lahko zgodi, da bo že prvič naredil trivialno napako, ki ga bo stala lahko več let zaporne kazni. Izobraževanje in znanje je pomembno pri vsakem poslu in to velja tudi za kriminal.

S tega vidika se meni zdi smiselno, da bi se za nekatera lažja kazniva dejanja in tiste, ki so jih obsodili prvič, tudi pri nas uvedel sistem elektronskih zapestnic, kjer potem obsojeni ne gre na prestajanje kazni v zapor, ampak mora nositi za čas trajanja posebno elektronski zapestnico, ki ima natančno programirano kje se lahko giblje. Na tak način lahko še vedno živi v domačem, družinskem okolju (seveda če ne gre za kaznivo dejanje s področja družinskega nasilja) in hodi v službo. Odpadejo pa tako izleti v tujino, razvajanje v wellness centru Term Topolščica, obiski velikih nakupovalnih centrov in še kaj, kar nudi polna oblika svobode. Torej neka vrsta kazni še vedno to je in če obsojenec prekrši pravila, se potem izvrševanje take kazni prenese v klasični zapor.

Cilj elektronske zapestnice za nekoga, ki je obsojen prvič torej je, da ne pristane takoj v izobraževalni ustanovi za kriminalce, kar kvaliteten zapor vsekakor je.

Seveda elektronska zapestnica vsekakor pomeni tudi poseg v človekove pravice, saj je gibanje obsojenca ves čas nadzorovano in tudi omejeno. Vendar prava dilema je, kaj je hujši poseg v zasebnost, ali klasičen zapor, ali elektronska zapestnica? Če je problem samo spremljanje gibanja posameznika pa to za večino niti ne predstavlja nikakršnega problema, saj to počno že skoraj vsi mobilni telefoni, če uporabnik tega ne prepreči.

Elektronska zapestnica v tujini ni nekaj novega in tak pristop uporabljajo številne razvite države (anketa Europris-a glede uporabe elektronskih zapestnic). Kot sem zasledil podatek na spletu Belgija uporablja tak princip izvršitve kazni za sodbe do treh let, verjetno pa ne za vse vrste kaznivih dejanj in ne vem če tudi za povratnike. Vedno pa je po moje modro najprej pogledati, kaj počno Skandinavci, ker učiti se je potrebno od najboljših.

Na takšen način bi se tudi zmanjšal potem pritisk na razpoložljive zaporske kapacitete in bi lahko morda naš sistem končno začel zapirati tudi “velike ribe“, torej tiste, ki pa so dejansko zelo nevarni za družbo in so v Sloveniji še vedno celo del tako imenovane družbene elite.

Takih je pri nas zaprtih izredno malo, sploh glede na obseg kriminalitete belih ovratnikov, kdor pa se že iz te velike skupine kriminalcev zaradi spleta nesrečnih okoliščin slučajno znajde v zaporu, pa takoj dobi status “neproblematičnega zapornika”, tako da ga premestijo na odprte oddelke.

Torej kako postati dober (neulovljiv) kriminalec?

Kot prvo res toplo priporočam članstvo v eni izmed vladajočih političnih strank, ker to nikdar v tem poslu ne škodi. Če te ujamejo, potem rečeš, da gre za politični konstrukt, da ti je to nastavila opozicija zaradi maščevanja, ker si se zavzemal za ljudi, tvoji te bodo pa na vse načine poskušali rešiti iz zagate, da jim ne narediš sramote v medijih. In za to kot vladajoča stranka vsekakor imajo močno vzvode in prave telefonske številke. Pri marsikom se izkaže, da je bila članarina za politično stranko na oblasti daleč najboljša investicija. In to sploh ne stane toliko, kot si kdo misli. Par kavic letno. Nenazadnje, če se tega trika lahko poslužuje tako imenovana “elita” te družbe, zakaj se ga nebi še ostali?

Kot drugo pa najprej na izobraževanje v zapor. Pa ne tega okrog govorit!

Je pa na mestu seveda tudi vprašanje, zakaj, če so zapori res tako vrhunske izobraževalne ustanove, toliko obsojencev pride nazaj na dodatno izpolnjevanje in se v raznih statistikah pojavijo kot povratniki, pri katerih sistem prevzgoje ni uspel?  No, saj tudi v klasičnih izobraževalnih ustanovah številni med poukom sedijo na ušesih. Lahka dostopnost do brezplačnega izobraževalnega sistema še ne pomeni, da bodo ljudje zares izobraženi.

Ko pa vidiš, kdo vse igra pri nas za ekipo tako imenovanih dobrih fantov (good guys), ti pa včasih postane kar malo narodno. To vsekakor ni najboljše moštvo, prej neka neuigrana rezerva.

Kaj čutiš?

17 12 2018

Vprašanje Kaj čutiš? je eno izmed vprašanj, ki se ga sodobni moški, ki so v zvezi s sodobno žensko najbolj bojijo, pa vendar se še vedno najde cel kup (o)sebkov, ki na tako sicer enostavno vprašanje preprosto niso pripravljeni in jih šokira.

Namreč vprašanje Kaj čutiš? ponavadi ženske vprašajo takrat, ko z nečim v zvezi niso zadovoljne. Ali premalo božanja, nežnosti, pozornosti, seksa, šeškanja, novih oblekic itd. Skratka možnosti, da gre v zvezi nekaj narobe iz ženskega vidika je cel kup in tu je nemogoče našteti vse, ki nastopajo v praksi. In ko moški dobi vprašanje Kaj čutiš? zanj pomeni, kot da bi dobil v šoli vrnjeno izpitno nalogo, kjer je vse podčrtano z rdečo.

S preprostimi besedami povedano vprašanje Kaj čutiš? zastavi sodobna ženska takrat, ko čuti, da nekaj ne čuti tako, kot se ji zdi da bi morala čutiti. Vulgarno rečeno, to največkrat potem pomeni pizdarijo (ta blog nima zaman oznake PG!).

Ob vsem tem ni čudno, da se marsikateri moški ob vprašanju Kaj čutiš? psihično zlomi in odgovori neko neumnost, ki žensko samo še dodatno podžge, nakar se sproži uničujoč plaz očitkov, poniževanja, pranja možganov.

Je pa seveda dobro vprašanje, kakšen pa bi lahko sploh bil pravilen odgovor, če do takšnega vprašanja pride?

Morda najboljša varianta (pravilneje možnost) je ta, da moški z vsemi močmi in domišljijo, ki jo premore poskrbi, da do tega vprašanja sploh ne pride!

Vendar če že pride, kar slej ko prej enkrat pride, pa je potrebno imeti pripravljen nek odgovor. Odgovoriti s prvim, kar ti ob taki priliki pade na pamet, ponavadi ni najbolj pametno, ker to potem pomeni mučno tišino, ki kar traja in traja.

Preprosti odgovori kot so:
ful te imam rad
– pomeniš mi vse na svetu

So v nekaj procentih primerov lahko ustrezni in bo ženska z njimi zadovoljna, večinoma pa tako enostavno to ne gre in bo moški, ki bo na ta način odgovoril na težko vprašanje deležen očitkov, da je plehek, površinski, nesposoben izražanja pravih čustev in tako dalje. Pri kakšnem bolj zapletenem primerku ženske bo tak nesrečnik še mimogrede spoznal, zakaj je Slovar slovenskega knjižnega jezika tako debel in kakšni vse mogoči slabšalni pridevniki obstajajo. Temu se reče bogastvo nekega jezika, ki ga ponavadi s pridom izkoriščajo pesniki in pisatelji.

Tak preprost odgovor je nekaj takega, kot če bi v priznani pizzeriji naročil margerito brez paradižnika. Torej dobiš samo pečen kruh, sir in morda še nekaj origana za povrhu, kar je na jedilnem listu  čisto na prvem mestu in to za tiste brez ščepca origana domišljije. Zato se temu potem reče na kratko tudi klasika.

Izobražene in razgledane ženske v takih primerih ponavadi pričakujejo odgovor, kot ga lahko najdeš samo v najboljših primerih izražanja ljubezni in moških čustev v svetovni književnosti. Vse, kar je manj, pomeni plehek, površinski, nesposoben izražanja pravih čustev…

Rešitev problema se sprva zdi enostavna. Greš v knjižnico, se oborožiš z najboljšo tovrstno literaturo in se doma pred ogledalom naučiš na pamet posamezne odseke iz knjižnih del, ki so svetovno priznana. Na prvi pogled s tem ne moreš nič falit oziroma tako lahko edino pravilno odgovoriš na to težko, za moškega skrajno neprijetno vprašanje.

Problem nastane, ko načitana (pravilneje nabrana), sodobna ženska tak pasus prepozna in nesrečniku očita, da nima nikakršne domišljije in da samo povzema kot papiga Tolstoja, Flauberta, Millerja, Garcijo Marqueza, Prešerna itd.

Samo ta načitana (nabrana) sodobna ženska seveda ne razume, da je večina največjih del svetovne književnosti ali poezije nastala v revščini, pomanjkanju, trpljenju in nenazadnje zaradi neuslišanih ljubezni. Torej točno v tem, česar se sodobna ženska najbolj boji, da bi se zgodilo njej. Samo v blagostanju, razkošju, dragih avtomobilih in vilah kaj takega niti ne more nastati, saj tam tovrstni navdih ne najde svojega domovanja. Sonetov nesreče se pač ne piše ob bazenu razkošne vile, s hladno pijačo v roki.

Eden izmed takih, vsaj na prvi pogled inteligentnih odgovorov na vprašanje Kaj čutiš je, da ji rečeš, da je ona manjkajoči del tebe in da skupaj tvorita celoto. Ta odgovor nekako sledi teoriji, da smo ljudje razbiti na dva dela in ko se prava dva dela najdeta skupaj nastane nirvana, blaženost, božanska popolnost, vesolje se zlije v harmonično celoto (te izraze si izmišljajo študentke na napotnico v raznih revijah tipa Cosmopolitan, ko jim šefica diha za ovratnik, da naj že končno nekaj dajo od sebe, ker mora revija v tisk).

Vendar zna se zgoditi, da sodobna ženska tudi ta odgovor napačno razume in poveže v nesmiselno celoto. Namreč manjkajoči del tebe lahko zanjo pomenijo tvoje slabosti kot so apatičnost, neambicioznost, asocialnost, kar pa sama ne želi biti oziroma si sama niti pod razno ne želi imeti teh lastnosti.

Tisti, ki imajo nekoliko bolj razvit smisel za humor se lahko iz neprijetnega vprašanja Kaj čutiš? izvlečejo tako, da odgovorijo s šalo, recimo “lačen sem” ali kaj podobnega.

Nekoliko bolj drzni lahko na vprašanje Kaj čutiš? odgovorijo “ti si mi kot sestra“, vendar s tem tvegajo, da si v hipu situacijo še bistveno poslabšajo ali celo povzročijo takojšni razpad zveze. Namreč ženskam se ob takem odgovoru pred očmi zavrtijo prizori nebrzdane strasti, ki se ponavadi končajo z ooooo…ohhh…in potem se ob takem odgovoru počutijo umazane, grde, udeleženke incesta.

Problem sodobne ženske jaz vidim v tem, da se njim zdi, da je že čisto dovolj, da so one ženske in imajo (tam spodaj) nekaj, kar moški nujno potrebuje in bo storil čisto vse, da to zadrži. One pač dobro vedo, da če nisi ravno Jan Plestenjak ali George Clooney do tega priti tako zelo enostavno ni, razen če seveda ne izbereš lažje, plačljive bližnjice. Medtem ko mora moški žensko dojeti kot neko komandno ploščo v nuklearki, ki ima čuda nekih stikal, gumbov in lučk, pri čemer mora neprestano s premikanjem ustreznih stikal in stiskanjem gumbov doseči, da so vse lučke v zelenem položaju. Čim je ena v rumenem, je že panika, kakšna rdeča lučka pa naravna katastrofa, ki se ponavadi konča s preprostim vprašanjem, ki zadane kot dobro nabrušen nož moškega direktno v srce…

Kaj čutiš?

In rešitev tega problema=?

NO Woman, NO Cry!

Zapis je posvečen vsem moškim, ki pritiska sodobne ženske niso zdržali, navdih za ta zapis pa sem dobil ob ogledu monokomedije Jamski človek.

Preberi še:
Sami moški

 

Muzej realnosti

13 12 2018

Zadnjič, ko sem hodil po Zagrebu, sem šel tudi v Tunel Grič, ki je bil narejen med drugo svetovno vojno kot zaklonišče, sedaj pa je odprt za obiskovalce. In v tem tunelu sem naletel na neko Unicefovo razstavo v sklopu Adventa v Zagrebu z naslovom Muzej realnosti.

Glavni moto razstave je Najvrjednija stvar na svijetu nije stvar, torej tisto najbolj dragoceno na svetu ni materialno, poudarek razstave pa je na tem, da vsak otrok potrebuje družino.

In na koncu te razstave me nagovori nek fant, hrvaški prostovoljec Unicefa in mi pokaže trak, ki je na začetku rdeče barve, potem krajši del rumene in na koncu zelene barve. Vpraša me, če vem kaj je ta trak. Par sekund sem porabil za razmislek, samo sem obupal, ker nisem dobil nobene dobre ideje, čemu bi to lahko služilo. Potem mi pove, da s tem trakom merijo roke podhranjenih otrok in dokler obseg roke ne pride v zeleno področje otrok ne more jesti običajne, trde hrane, ampak ga lahko hranijo samo s posebnimi preparati nujno potrebnih vitaminov in mineralov. In potem mi pokaže zavojček takega preparata za podhranjene otroke ki zadošča mislim da za en dan. Vpraša me, če vem koliko to stane in odgovorim da morda par evrov. Koliko to zares stane sem pozabil, stalo pa naj bi nekaj kun ali celo še manj.

Potem se pa včeraj spet spomnim tega dogodka in pomislim, kako je ta svet poln nasprotij.

Na eni strani podhranjeni otroci, večinoma v Afriki, ki za preživetje mesečno potrebujejo praktično samo nekaj evrov, na drugi strani arabski šejki, ki sedijo na nafti in imajo v svojih garažah vse mogoče verzije dragih športnih avtomobilov, vile, ki se jih sploh ne da prehoditi v enem dnevu, s samimi zlatimi pipami in tako dalje.

Samo potem me pa stisne v grlu.

Saj za tega podhranjenega afriškega otroka smo v bistvu tudi mi arabski šejki. Tu gre spet samo za posplošeno teorijo relativnosti.

V nakupovalnih centrih trpamo vozičke s hrano, kot bi imeli doma cel hlev živali, veliko te hrane potem zavržemo, ali pa se zredimo, nakar se obupno trudimo neuspešno shujšati, nakar zopet praznino v sebi napolnimo s hrano, ki jo telo dejansko ne potrebuje in zgolj kopiči rezerve…

Pri nas naj bi bil predebel vsak tretji otrok in verjetno več kot polovica odraslih. Samo s to razliko do normalne teže in upoštevajoč vso hrano, ki se zavrže, bi preživelo lahko par milijonov otrok. Pa nisem šel delati natančnih izračunov.

Samo ni da bi človek o tem razmišljal, ker potem imaš lahko vedno slabo vest, ko polniš nakupovalne vozičke in zavojček medenjakov v obliki srčka nima več takega okusa kot prej.

Je pa ob vsem tem vesela novica vsaj ta, da sedaj že VEČ LJUDI UBIJE HRANA KOT LAKOTA. Pa veliko vprašanje, kaj bo z naftnimi šejki, ko zmanjka nafte. Verjetno bodo tam spet samo kamele, tako kot nekoč. Zlate pipe se pa da vedno od montirat in montirat kje drugje.

Modra misel dneva

13 12 2018

Ko bo evolucija človeka končana, bodo po svetu hodili samo še Kitajski super kloni z originalnimi iPhoni.

Oslovsko mleko

12 12 2018

Ko sem zagledal spodnji napis pred eno izmed Zagrebških trgovin sem skoraj za trenutek izgubil zavest.

mleko_oslovskoi.jpg

5 evrov za samo en deci mleka? Ob taki ceni ne razumem, zakaj se sploh še kdo trudi s kravami, ko pa se da očitno z oslicami zaslužiti na mleku veliko več!

Enostaven izračun pokaže sledeče:

Če da krava na dan v povprečju 20 litrov mleka in je oslica recimo pol manjša od krave je to potem 10 litrov mleka na dan. 10 litrov krat 30 dni je 300 litrov na mesec, krat recimo 20 oslic je to 6000 litrov mleka. Če to zmnožim s 5 evrov na liter pride zaokroženo na… 30.000 evrov na mesec!

Grem pisat odpoved. Očitno se jaz ukvarjam s povsem napačnimi stvarmi.

Menda pa oslovsko mleko zdravi vse živo, od neplodnosti do raka. Ne umetna inteligenca, kripto valute in obogatena resničnost. Naslednja velika zgodba bo oslovsko mleko! In smetano bodo pobrali tisti, ki bodo prvi.

The Slovenian Way

11 12 2018

Moj bivši sodelavec je kakšnih deset let nazaj imel na Norveškem neko predstavitev, kjer je kazal nekakšno idejno zasnovo. Ampak mi od tistega kar je bilo tam prikazano nismo dejansko imeli še čisto nič, šlo je samo za idejo. Predstavitev pa je bila očitno narejena tako, da se tega iz same predstavitve ni dalo razbrati oziroma so imeli tam prisotni občutek, kot da vse to pri nas res že obstaja. Potem pa se je pojavila težava, ker so nekateri hoteli to tudi videti v praksi in je bilo potrebno najti izgovore, zakaj to žal ni možno.

In ta predstavitev se je končala s stavkom oziroma zadnjim diapozitivom The Slovenian Way.

Ko mi je to pripovedoval, mi je šlo sicer na smeh, ampak od takrat uporabljam jaz izraz The Slovenian Way za reči, ki sicer lahko čudovito izgledajo na računalniški predstavitvi, v praksi pa ni ničesar konkretnega za pokazat. Seveda z dobro narejeno predstavitvijo se da narediti dober prvi vtis, ampak problem potem nastane, ko je potrebno pokazati kaj imamo zares v praksi in kako nam to deluje. In takih projektov, ki dobro izgledajo samo na papirju ali predstavitvi je pri nas kolikor hočeš, sploh pa v javnem sektorju in v podjetjih, ki so v večinski državni lasti, kar je praktično del javnega sektorja, saj tu ne deluje naravna selekcija, tako kot pri podjetjih, ki delujejo na trgu in se morajo stalno dokazovati za preživetje in obstoj.

Slovenija je ves čas tranzicije iz komunizma v kapitalizem izvajala nekakšno negativno kadrovsko selekcijo saj so se številni nesposobneži vključili v politične stranke samo zato, da so zasedli dobro plačana mesta v državni administraciji ali še bolje državnih podjetjih. K temu je ljudi vodil pač naravni nagon po preživetju in lagodnem življenju in kaj lažjega, kot priključiti se neki politični stranki, ki potem nastavlja svoje ljudi po ministrstvih, agencijah, javnih in državnih podjetjih, občinskih upravah? V politiki je pač važno da si naš, ne kaj zares znaš. Temu se potem strokovno reče politična kompatibilnost.

Samo negativna selekcija v praksi pomeni, da je sedaj na vodstvenih položajih državne administracije in državnih podjetji cel kup dobro plačanih nesposobnežev, iz katerih se tam zaposleni samo norčujejo, tako delovno okolje pa je seveda skrajno nestimulativno in tudi marsikje škodljivo za zdravje. Končna posledica takega stanja pa je država, iz katere se številni mladi želijo samo še odseliti, saj tu prihodnosti ne vidijo. Pa običajno ni problem trenutno stanje, problem je, da ni perspektive.

Če sem pravilno zasledil podatek se je iz Hrvaške odselilo več kot 200.000 njenih državljanov, pretežno mladih. Torej iz države, ki ima zgolj 4 milijone prebivalcev. To je praktično naravna katastrofa in kakšna je lahko prihodnost take države, kjer imajo mladi za cilj samo oditi ven? Odprte meje EU pomenijo med drugim tudi to, da mora država ustvariti tako konkurenčno okolje, kjer bodo ljudje, zlasti pa mladi z veseljem delali in si ustvarjali družine, sicer bodo odšli tja, kjer se živi bolje, predvsem pa tja, kjer obstaja perspektiva. In huda konkurenca na tem področju vsekakor obstaja.

Je pa problem, da ima običajno vzvode oblasti in moči v rokah večinoma starejša generacija, ki vidi pred sabo zgolj svoje sebične interese, za brezposelne mlade in izobražene pa se jim zdi še najboljša rešitev ta, da se kar odselijo v tujino. Kaj bo čez desetletje ali dve pa je problem, ki ga bo reševal nekdo drug. Ja, samo kako?

Za nekonkurenčne države, kot je tale, bi bila morda še najboljša rešitev če se prepove poučevanje angleščine v šolah, ker bodo imeli potem številni, ki želijo oditi od tu v tujino težave vsaj z jezikom in komunikacijo. Samo na začetku jasno. Potem se bodo pa že naučili tudi to.

The Slovenian Way?

Minister za zdravje opozarja, da prekomerna uporaba pameti ni škodljiva!

Grafit dneva

10 12 2018

grafit_1

grafit_2

Modra misel dneva

05 12 2018

Če bi bila res samo materija, torej atomi in molekule dovolj, da se ustvari živo bitje, ki se zaveda sebe in svoje okolice, potem se da tudi človeka umetno sintetizirati. Potrebno je samo znanje, kako pravilno sestaviti skupaj osnovne sestavne dele.

Verjetno pa se bo nekoč izkazalo, da je naše telo v svetu materije samo avatar, magija, ki dejansko omogoča zavedanje, pa je nekje drugje. In od tu potem ni več daleč logični zaključek, da mi igramo računalniške igre, dejansko smo pa sami znotraj nečesa podobnega, kar je še najbližje zvrsti RPG (Role Playing Game – te zvrsti sam sicer ne maram, ker gre preveč časa za razna trapasta opravila). Kakšna so pravila te igre, kako se točkuje in določa rezultat verjetno spet znanost zase. Vsak pri sebi pa ima občutek, ali v tej igri izgublja ali dobiva. Meni se zdi, da konstantno izgubljam, in da sistem igra aktivno proti meni (torej se na moje poteze odziva z nasprotnimi potezami), dobivati pa pusti le toliko, da povsem ne obupam. Lahko pa seveda cilj ni zmaga, ampak trening in lekcije, nekako tako kot v filmu Matrica, kar potem omili poraze.

Tista prava fuzzy znanost se še ni niti dobro začela…

Zadetki na Siddharti

03 12 2018

Kot sem omenil, mi na Črni petek ni uspelo kupiti ničesar s popustom, ker nisem našel niti prostega parkirnega mesta. Sem pa zato s popustom kupil prek spleta karte za koncerte Bajage, Siddharte in še štiri karte za komedije v SiTi Teater, tako da je moj koledar za december skoraj že polno zaseden.

Na žalost pa sem že po dveh koncertih opazil, da je z rock koncerti podobno kot z očmi.

Ko se staraš, naenkrat opaziš, da črke ne vidiš več tako ostro kot včasih. Najprej se sicer slepiš, da gre zgolj za prehodno težavo, ampak vid se ne izboljša, tako da kar naenkrat potrebuješ za branje očala.

Pri sebi pa opažam, da tudi rock koncerti postajajo z leti čedalje bolj naporni. Samo da za rock koncerte ne moreš kupiti očal. Morda kvečjemu čepe za ušesa.

Ozvočenje se mi zdi na teh koncertih preglasno in slabe kvalitete, saj je edini namen ozvočenja kot kaže ta, da se trese in grmi. Zvok pa vsaj tako čutiš, kot ga slišiš. Očitno pa isto ozvočenje pri nas montirajo po raznih gasilskih veselicah in na koncertih. Bajaga je celo enkrat med koncertom tonskemu mojstru kazal, da naj zviša njegov vokal, samo tega mojster ni razumel ali pa je ravno takrat skočil na pivo. Skratka zvok je na teh koncertih kar hud napad na ušesa in razumem tiste, ki pridejo na take koncerte s čepi za ušesa. Kaj bo s sluhom generacije, ki hodi na take koncerte v manjše, zaprte prostore, kot je recimo v Ljubljani Cvetličarna pa ne vem. Očitno jih bo veliko na stara leta potrebovalo slušne aparate, ali pa se bodo morali učiti govorico gluhonemih. Ampak o tem, po tem, kot se reče.

Za koncert Siddharte v Kranju je pisalo, da se začne ob 20:00. Vendar takrat so se dejansko samo odprla vrata dvorane in so varnostniki začeli spuščati noter obiskovalce. Potem se pa kakšno uro ni dogajalo nič. Čas si si lahko krajšal z ogledom reklam za Pivovarno union in Volkswagen na velikem zaslonom nad odrom, ki so se predvajale brez premora. Lahko pa si šel za enega izmed treh šankov in si naročil pijačo. Skratka ta del koncerta je taktično sicer dobro zamišljen, saj prinaša organizatorju dodaten prihodek od prodane pijače, hkrati pa sta oba velika sponzorja zadovoljna, ker sem eno uro moral gledati isti dve reklami.

In potem, po eni uri ničesar, pridejo na vrsto predskupine. In to kar dve. Na Siddharti sta to bila neka naša garažna benda, za katera sem jaz prvič slišal in eni od njih imajo celo vse pesmi v angleščini, tako da nisem razumel, o čem konkretno prepevajo, pa tudi frontman je imel včasih težave pri nagovoru obiskovalcev, saj je pomešal angleščino in slovenščino. Za image pa je uporabil kar klobuk od Slasha, kitarista skupine GnR. Očitno njihov končni cilj niti ni slovenska publika, ampak ciljajo višje, tako da morda v prihodnosti sledi kakšen razprodan Wembley. Morda. Ja, tako ja, morda.

Nastop predskupin je trajal kakšno uro in pol, tako da je bila ura že skoraj pol enjastih zvečer, ko še ni bilo ne duha ne sluha o Siddharti, nakar je sledil še odmor, da so scenski delavci lahko pripravili vse potrebno za glavne zvezdnike večera, ki sem jih jaz nazadnje videl v živo pred skoraj 20 leti, ko so nastopili na Vrhniki.

Pa nimam nič proti, če nastopajo na koncertu tudi predskupine, saj je marsikatera svetovna znana zasedba začela svojo glasbeno pot na tak način. Samo ne pa uro in pol, ker to je že praktično samostojni koncert. Predskupini bi jaz dal maksimalno pol ure.

In šele potem se je zares začel koncert Siddharte. Torej dobri dve uri in pol po začetku, napisanem na vstopnici, ki sem jo kupil na Črni petek s popustom.

Prave zvezde večera, vsaj zame, pa niso bili Siddharta, ampak trije modeli, stari med 25 in 30 let, ki so se kmalu po začetku koncerta pririnili ravno pred mene. Vsi trije so bili precej visoki, prek 180 cm, poleg tega pa imajo očitno plačano letno karto za fitnes ali pa so bili pred kratkim odpuščeni iz kakšne naše kaznilnice odrešitve, kjer imajo tudi kvalitetne fitnes naprave, saj so bili prave omare. In čez te omare kar naenkrat nisem videl praktično več na oder, tako da je od koncerta ostal samo še zvok.

Vsi trije so bili videti precej razigrani, po moji oceni razigrani nekako za dva do tri sponzorska pira. Eden izmed trojice, kot kaže najpogumnejši in po moje vodja krdela je pričel objemati neko punco pred njim, ki pa ji je pozornost celo dobro dela, tako da so se hitro poštekali. Ženske mojih let zraven mene pa so sceno tudi z zanimanjem opazovale, saj so se verjetno ob tem spomnile na čase, ko je bilo življenje še enostavno in zabavno.

Nakar ta vodja ostalima dvema pokaže z roko, da gre nekaj pokadit. In ko se čez čas pririne nazaj je že imel steklene oči ter postal očitno nasilen. Kaj točno je to skladil ne vem, sigurno pa to ni bil cigaret ali trava, ampak nekaj močnejšega. Morda kokain ali kakšna sintetična droga oziroma še bolje koktajl sintetičnih drog. Verjetno pa je šlo za kokain in to ne ravno majhna doza, glede na posledice.

V tem stanju je potem še nekaj časa težil ostalim okrog sebe, nakar je zopet izginil za nekaj časa. In ko se je vrnil drugič, je bil že povsem zombificiran, saj je komaj stal na nogah in se je lahko samo še opotekal, pogled pa mu je uhajal nekam proti stropu. Ampak ostala dva kolega, ki sta videla v kakšnem stanju je vodja tropa, ne da bi ga pospremila ven iz dvorane! Eden izmed njiju je njegovo opotekajoče telo brez življenja uporabil kar za simulacijo igranja na kitaro tako, da je iztegnjeno roko zadetega trupla kolega uporabil kot namišljen vrat kitare in pri tem neizmerno užival. Res, kdo bi se lahko premagal, ko vidiš vodjo tropa tako nemočnega?

Potem pa je ta zadeti model med opotekanjem skoraj podrl par ostalih obiskovalcev, nakar se je hotel še stepsti z nekaterimi, ki so ga imeli dovolj oziroma so hoteli kot pravi samci zaščititi svoje ženske. Ostala dva njegova kolega sta se pa znašla v zagati, saj najprej nista točno vedela, na katero strani bi se postavila. Ali bi zadetemu kolegu pomagala se tepsti, ali bi ga poskušala obvladati, preden pride do množičnega pretepa večjih razsežnosti in bi morali koncert prekiniti.

No, na srečo je potem prevladal razum in sta zadetka odpeljala na svež zrak. Glede na obnašanje pa ne dvomim, da koga izmed te trojice v bližnji prihodnosti čaka daljši odmor na račun davkoplačevalcev v kakšni izmed naši socialnih ustanov za džankije, kjer je letna karta za fitnes zastonj in bo tako lahko še naprej pridno delal na mišični masi. Možganske mase pa se na tak enostaven način žal ne bo dalo ojačati. To bo (neuspešno) poskušala pa prevzgoja. Seveda zopet na račun davkoplačevalcev.

Za nekaj časa imam jaz rocka dovolj. Morda poskusim z jazzom ali pa kupim abonma za filharmonijo.

Tile naši “rock koncerti” so v bistvu postali navadne veselice, kjer poleg velikih količin alkohola manjkajo samo še čevapčiči in lepinje. In isto velja za “športne prireditve”. Ima pa mladina športnike in glasbenike za vzor, tako da bi bilo verjetno smiselno, če bi oni kot prvi prenehali podpirati tak življenjski slog in se na športnih prireditvah ter koncertih ne bi več točil alkohol. Pa ni problem v enem pivu. Problem je, da se začne pri enem pivu, konča pa z zadetki, ki mečejo med publiko polne kozarce piva.

Sponzorja tega prispevka nista Pivovarna Union in Volkswagen!


%d bloggers like this: