Uganka dneva

23 10 2018

Oče je bil genij, sin pa nor. Kdo je to?

Albert Einstein

albert
vir: ezlnk.me

Advertisements

Nekoliko pozni na zabavi

22 10 2018

Nekje sem prebral, da je nizozemski psihiater in psihoterapevt dr. Erik van den Brink izjavil, da sodobni človek doživi v enem samem dnevu toliko stresa, kot ga je neandertalec v celem življenju.

Torej za lagodno in nestresno življenje smo prišli sem precej prepozno.

Škatla za spomine

20 10 2018

Danes sem končno dobil aluminijasto škatlo, kamor bom počasi počasi spravil vse spomine.  Oziroma kar bo šlo notri (vse sigurno ne).

skatla
vir: Proizvajalec

Zadeva pri nas stane skoraj 87 € tako da tole niti ni poceni. Sploh glede na ceno pa bi temu težko rekel samo škatla, ampak prej kakšna אָרוֹן הַבְּרִית.

So mi pa med transportom na poti od skladišča do moje pošte škatlo poškodovali, vendar na srečo ni nič hujšega, samo manjša vdolbina.

Županov reševalni paket

18 10 2018

Menda deli župan ene manjših slovenskih občin pred županskimi volitvami posebej izbranim volivcem darilne vrečke v katerih so:

  • dve ribji konzervi Rio Mare
  • Kekec pašteta
  • paketek polnozrnatega prepečenca
  • dva krat AAA baterija
  • sekirca
  • lopatka
  • Casali bonboni
  • lesena figurica koliščarja
  • in papirnati robčki

Na novinarsko vprašanje, zakaj so v tem paketu tudi papirnati robčki, pa je odgovoril, da za vsak slučaj, če v občini za časa njegovega mandata zmanjka toaletnega papirja.

Pretkani politiki sicer rečemo, da s takim darilnim paketkom malo popihamo volivcu na dušo, za boglonaj pa pričakujemo nič manj kot njegov glas na županskih volitvah. Po končanih volitvah pa takim volivcem potem rečemo prodane duše.

Prizori iz Pekla

17 10 2018

Glede na to, da sem šel zadnjič spet po dolgem času do Pekla in nazaj pa še nekaj posnetkov, ki so ob tem nastali.

pekel_1_1

pekel_1_2

pekel_1_3

pekel_1_4

pekel_1_5

pekel_1_6

pekel_1_7

pekel_1_8

pekel_1_9

pekel_1_10

pekel_1_11

pekel_1_12

pekel_1_13

pekel_1_14

pekel_1_15

pekel_1_16

pekel_1_17

Vsekakor je Soteska Pekel zelo lepa za pogledat tudi jeseni, samo je pa potrebno pazit, ker lahko zelo drsi na mokrem listju, pot je pa na nekaterih odsekih zahtevna. Na Hribi.net sicer piše pod zahtevnost da gre za Zahtevno označeno pot, kar je po moje kar ustrezna klasifikacija.

Tole pač ni Iški vintgar.

Razbijanje mitov – Zadnje tri sekunde Pekla

17 10 2018

Verjetno se večina od nas strinja, da je internet čudovit izum, ki pa je hkrati civilizaciji nastavil ogledalo in prinesel s seboj neke nove težave. In ena od teh težav je po moje tudi poplava raznih pol resnic ali čistih dezinformacij in laži, ki se pojavljajo na internetu, saj lahko praktično kdorkoli objavi kar želi, je pa marsikdaj marsikomu težko ugotavljati, kaj je res, kaj je približno res in kaj navadna laž. Dodatne problem pa predstavlja dejstvo, da marsikdaj tudi klasični mediji povzamejo te informacije iz interneta, tako da gre tu za nekakšen začaran krog, kjer iz dveh polresnic, najdenih na internetu, nastane lahko čista laž ali popolna traparija.

So v Bosni res našli piramide? Po moje ne in gre za čisti Bosanski nateg.

Je Zemlja morda res ploščata, v kar nas hočejo nekateri prepričati in ustvarjajo najrazličnejše dokumentarne video posnetke na to temo in jih objavljajo na Youtube? Od tu, iz navidez ploščate Zemlje je morda res videti tako, samo potem je skoraj vsa fizika, ki smo se je učili v šoli in govori o gravitaciji čisti nateg (hoax), kar pa je težko verjetno, saj bi moralo iti v takem primeru za zaroto res velikih razsežnosti.

Potem so pa še najrazličnejše teze, kot recimo ta ali pol litra piva na dan res odžene zdravnika stran, ali pa morda povzroči čez čas cirozo jeter? Ali res konjsko meso zdravi raka in ima še cel kup drugih zdravilnih učinkov? Se da res preživeti samo z uživanjem soje in vode?

Tudi sam občasno delam poskuse, ali držijo posamezne teze, ki jih zasledim na internetu. Gre pa v bistvu za razbijanje mitov oziroma s tujko myth busting. Tako sem preveril, ali res Coca-Cola odstrani vodni kamen v WC školjki. Rezultat poskusa je bil, da se dejansko solidno obnese za ta namen, vendar je še boljša citronska kislina, ki se je lahko kupi v obliki praška v trgovini in vrela voda. Nisem šel sicer podrobno zadeve naprej raziskovat, ampak verjetno se bi tu izkazalo, da Coca-Cola pač vsebuje neko sestavino, ki razžira vodni kamen. Ali je to lahko nevarno za organizem pa težko rečem. Kakšnega kamna, razen v ledvicah in na zobeh, v človeškem telesu kakor vem doslej še niso odkrili.

Naslednji poskus razbijanja mitov je bil, ali ti Red Bull res da krila. Rezultat je bil, da kril ni od nikoder, edino kar lahko pridobiš je par kil če s tem napitkom močno pretiravaš. Test sem razširil še na ostale energijske napitke, ampak po mojih opažanjih so to pijače, ki ti ne dajo neke posebne energije in gre za čisti placebo učinek. So pa ponavadi nekoliko dražje od klasičnih sladkanih brezalkoholnih pijač. Res pa je, da nisem del teh testov v stanju, ko je telo povsem izčrpano.

V naslednjem primeru pa gre za mojo osebno izkušnjo, ki lahko rečem vsaj v neki meri potrjuje tezam, da obstajajo tako imenovane “near death experience” oziroma izkušnje bližine smrti.

Zadeva s mi je zgodila v otroštvu. Točne starosti ne vem, verjetno pa smo bili takrat stari okrog 10 let ali še kakšno leto manj.

S fantovsko družbo smo se odpravili raziskovat slapove Pekel pri Borovnici.

Po dokaj strmi lestvi smo se povzpeli do tretjega slapu, ki je če se ne motim tudi največjih od petih, ki so v Peklu.

pekel_1

pekel_2

Od tretjega slapu smo se zopet po strmi lestvi povzpeli še višje.

pekel_3

Nakar pa smo se odločili, da ne gremo nazaj po isti poti, ampak se spustimo navzdol po strmini, ki je prikazana na spodnji sliki levo od tretjega slapu.

pekel_4

Ko sem v nedeljo naredil te posnetke me je spreletel srh, saj je v živo to videti še bolj strmo in nevarno kot pa na sliki. Ampak kot otrok še nimaš veliko neprijetnih življenjskih izkušenj in si upaš veliko več, kot pa ko si nekoliko starejši in se ti ob takih idejah vklopijo razni alarmi ali na podlagi lastnih izkušenj, ali na podlagi tega, kar prebereš ali vidiš kje drugje oziroma so izkušnje koga drugega.

Spust po tej strmini se mi je grdo zapletel na nekem manjšem previsu, ker nisem našel poti naprej navzdol. Potem pa sem zagledal v bližini nek grm in porodila se mi je ideja, ki sem jo verjetno videl v risankah. Skočim čez previs in se ujamem za vejo potem pa nadaljujem spust.

pekel_5

Vendar veja je bila suha, tako da se je odlomila in začel sem drseti navzdol po strmini. V tistem trenutku se mi je v zgolj par sekundah odvrtel tako imenovani film življenja, ko se je čas zelo upočasnil, pred očmi pa so mi zelo hitro leteli najrazličnejši prizori iz otroštva oziroma spomini iz preteklosti. Ali so bili v kronološkem vrstnem redu sem pa pozabil. V tistem trenutku je delovala samo še podzavest in nekako mi je uspelo po par sekundah drsenja zagrabiti neko skalo da sem se ustavil, sicer bi verjetno padel navzdol v prepad drugega slapu. V tem primeru pa seveda tega bloga ne bi bilo.

Torej ta pojav vsaj po moji izkušnji iz otroštva dejansko obstaja in torej ne gre za nateg (hoax), vprašanje pa v kakšnih vse oblikah se lahko pojavi. Pišejo o tem, da lahko klinično mrtev človek lebdi nad lastnim negibnim telesom, dostikrat se omenja nekakšen predor in na koncu svetloba ter še kaj bi se našlo v zbirki posebnih učinkov zaradi občutka bližine smrti.

V primeru srčnega zastoja (cardiac arrest) so možgani menda povsem neaktivni, se pa lahko pojavljajo tudi v takem primeru opisani posebni učinki občutka bližine smrti. Za kakšno naslednji eksperiment myth bustinga pa je vprašanje, kdo nam potem ustvarja slike v takšnem stanju, ko so možgani neaktivni?

Sem pa po tem, ko sem tole že napisal, z iskanjem po blogu ugotovil, da sem o tej dogodivščini že pisal pred desetimi leti v nekem drugem kontekstu, samo sem na to do danes pozabil. Veseli pa me, da sem jo sedaj opisal zelo podobno kot takrat in mi torej dolgoročni spomin vsaj še za silo služi.

Preberi še:
Digitalna detoksikacija

Šali dneva (Ammu-Nation)

15 10 2018

Pride dr. Onyx v Army Shop (hala A, spodnja etaža BTC) in reče prodajalcu:
Rad bi začel revolucijo. Kašno orožje mi priporočate za začetek?
Prodajalec pa mu odvrne:
Gospod, za začetek bi predlagal, da se najprej obrijete, ker sicer vas ne bodo resno jemali.

Pride glavni ekonom Štajerske varde v Army Shop in reče prodajalki:
Imate morda kakšen ročni raketomet, ki je sposoben uničiti policijski vodni top?
Prodajalka pa mu odvrne:
Samo en osebni dokument bi lepo prosila.

Po domače

14 10 2018

Če živiš na podeželju moraš biti pripravljen, da te včasih ljudje znajo presenetiti s kakšnimi nenavadnimi domislicami.

Danes sem želel napisati monolog o tem, kako si mora človek najti nekje čim bolj na samem v naravi svoj kotiček, kamor se lahko umakne in v tišini razmišlja.

In ko sem želel danes poslikati tak moj kotiček me pričaka tole:

po_domace_1

Slika morda ni najboljša, ampak tale moj kotiček je bil v bistvu mostiček čez potoček, tako da sem imel zraven še šumenje vode za zvočno kuliso.

Pišem pa v pretekliku zato, ker si je nekdo tu preprosto naredil neko električno ograjo za svoje krave, tako da do svojega mostička ne morem več oziroma bi tvegal, da me strese elektrika.

po_domace_2

Zanimivo pri vsej stvari pa je, da tu ni ograjen samo pašnik, torej zasebna lastnina, ampak ograja gre tudi čez potok na drugo stran, tako da je potok v enem delu sedaj nedostopen in ograjen.

Na morju vem da ni možno postati lastnik obale, ker se obala šteje kot nekakšno splošno dobro. Po analogiji močno dvomim, da lahko postaneš lastnik potočka, a bi ga lahko potem takole označil oziroma ogradil.

po_domace_4

po_domace_5

Me zanima kaj si misli župan o tej ideji prilaščanja potokov?

Si moram pa sedaj poiskati zaradi tega moj nov prostorček za razmišljanje in kontemplacijo. Opcija je ali navzgor po potoku, kjer so slapovi v Peklu, ali pa nižje dol po strugi potoka, kar pa je bližje domu. Pošteno povedano se mi ne ljubi pešačit 10 km samo zato, da lahko razmišljam v miru.

Solo Ninja

14 10 2018

Pred časom je pri nas veliko zanimanja zbudil posnetek na Facebooku, ki prikazuje samooklicano Štajersko vardo, nekakšno paravojaško strukturo v uniformah in zakritimi obrazi. Nakar se je izkazalo, da obstaja tudi na Gorenjskem podobna paravojaška formacija imenovana Gorenjska vahta in verjetno še kje, samo da tega še ne vemo, ker se niso sebkali na Facebooku.

V javnosti so glede tega krožile predvsem številne šale na račun ne ravno atletskih postav pripadnikov varde, marsikdo pa je bil tudi postrani (ali se napiše naravnost?) šokiran, kako je kaj takega sploh možno v državi, kjer se cedita med in mleko.

Posamezniki na posnetku prikazanih pripadnikov varde so imeli namreč precej izrazite pivske trebuhe. Sploh smešna pa je bila oborožitev nekaterih izmed njih, saj so se postrojili kar z navadnimi sekirami, s katerimi se seka drva in podira drevesa in se v boju že par stoletji niso več izkazale kot primerna oborožitev proti nasprotniku, ki si je med drugim kupil nov vodni top firme Rosenbauer za 1,16 MIO evrov.

So si pa nekateri s tem postrojem nakopali samo težave (in seveda kot ponavadi spet dodatne stroške za nas davkoplačevalce), saj so se hitro znašli v kazenskem postopku, ker kazenski zakonik kriminalizira takšno združevanje in težko je prepričati preiskovalnega sodnika da greš v maskirni uniformi, z zakritim obrazom, sekiro in doma sešito zastavo samo nabirat gobe.

Neko nepisano pravilo pravi, da če se že greš revolucijo, se moraš pred tem oborožiti z dobrim odvetnikom, ki bo preštudiral kaj v skladu z ustavno ureditvijo in zakonodajo.

Recimo če se ne smeš združevati, potem moraš revolucijo pač izpeljati solo. Če ti ne dovolijo uporabo klasičnega strelnega orožja, si moraš pomagati z Zakonom o orožju in najti v njem kakšno luknjo. Recimo kot berem naš tovrstni zakon se samostrel šteje med orožja s tetivo, za katero ni potrebno nikakršno dovoljenje. Edino če si mladoleten moraš priti z mamico po nekaj takega:

barnett_revolution
vir: Barnett

Ni potrebno posebej razlagati, da če te zadane izstrelek iz takega orožja, te gibalna količina (masa puščice krat hitrost ob zadetku) izstrelka zabriše nazaj in če je zadet kakšen vitalni organ, kar s pomočjo optične merilne naprave na razumni razdalji ni tako težko, je možnost preživetja majhna.

Nisem šel posebej študirat zakonodaje, samo sem skoraj prepričan, da ni nikakršnih zadržkov, da si kupiš tudi military grade nightvision, torej očala, ki s pomočjo infrardeče svetlobe omogočajo gledanje tudi ponoči, v trdni temi, ko ostali ne vidijo skoraj čisto nič.

night_vision_goggles
vir: proizvajalec

Seveda taka oprema stane nekaj tisočakov, ampak za marsikoga danes to ni nikakršen problem, da si česa takega ne bi mogel privoščiti, sploh če ne živiš ravno od socialne pomoči.

K temu se potem lahko doda še kakšen neprobojni jopič in izvidniški dron ter že imaš skoraj opremo, ki jo pri nas premorejo morda samo nekatere najelitnejše enote ali pa še te ne.

Jasno, s tako opremo se genocida ne da narediti. Mi je pa kljub vsemu čudno, da se da do česa takega tako enostavno in zakoniti priti.

Je pa vprašanje, ali ni morda javnost Štajersko vardo napačno ocenila in zasmehovanje ni na mestu?

Morda je šlo v primeru tega postroja zgolj za oficirsko strukturo varde, torej tiste, ki delajo operativne načrte za operacije in taktično preigravajo možne scenarije, niso pa to boots on the ground, tako da si lahko pustijo tudi malo večje pivske trebuščke? V takem primeru ostane sicer vprašanje, čemu sekire, ampak tu gre morda lahko tudi samo za taktično potezo s katero zmedeš nasprotnika.

Če ta teorija drži pa si ne upam niti pomisliti, kako so videti pripadniki posebnih enot Štajerske varde (in vahte)!

Note to self: Zamenjati čez noč prometni režim je vedno nevarno! Še najbolj za tiste, ki starega dobro poznajo.

Brioni

13 10 2018

Leta 2009 sem napisal reportažo o Golem otoku, ki so ga v komunističnem sistemu uporabljali kot zapor za nekompatibilne. Kot se da iz posnetkov ugotoviti praktično vse na tem otoku propada in Hrvatje očitno niso bili pripravljeni vložiti niti ene kune ali vsaj lipe, da bi otok ohranili za spomin in opomin našim zanamcem. Namreč ta otoček je bil v takratnem sistemu prispodoba za pekel na Zemlji, saj so na njem vladale nevzdržne razmere. Poleg psihološkega in fizičnega trpinčenja stražarjev je otoku vladala še neizprosna klima. Poleti huda vročina in pripeka, pozimi pa mraz in močna burja iz Velebita.

Ampak poenostavljena splošna teorija kozmične dualnosti uči, da če obstaja nekje Goli otok, prispodoba pekla na Zemlji, mora nekje blizu obstajati tudi prispodoba raja. In dejansko zgolj par ur vožnje s čolnom stran leži otočje Brioni, kjer si je dosmrtni šef glavnih Jugoslovanskih mislecev postavil kar svoj privatni mali raj na Zemlji.

Ampak ta raj pa ne propada, tako kot Goli otok! Hrvatje so ga razglasili za Nacionalni park in je lahko rečem lepo vzdrževan in tako otočje z vso raznoliko floro in favno vzdrževati sigurno ni poceni.

Do Velikega Briona, največjega otoka tega otočja štirinajstih otokov in otočkov, se pride z ladjo iz Fažane, nakar pa je možen ali voden ogled po tem otoku z vlakcem, lahko se pripelje na otok z ladjo lastna kolesa in si otok ogledaš sam brez vodenja, verjetno pa je na otoku možna tudi izposoja koles ali manjših električnih avtomobilov.

brion_1

Na samem otoku se nahaja golf igrišče, nekakšen safari park z bolj ali manj eksotičnimi živalmi in tudi spominski muzej posvečen dosmrtnem predsedniku propadle Jugoslavije Titu, ki je dolgo časa vodil gibanje neuvrščenih in na Brionih gostil tudi svetovno znane osebnosti tistega časa, med drugim tudi številne filmske zvezdnike.

brion_2

Imaš pa vsaj v safari parku občutek, kot bi bil kje v Afriki in ne na majhnem Jadranskem otoku.

brion_3

brion_4

brion_5

In če sem na Golem otoku v fotoaparat ujel tudi poginulo kozo, ki je razpadala na žgočem soncu, so tu koze ter številne druge živali, pripeljane sem iz vseh vetrov, videti še kar žive.

brion_6

brion_7

brion_8

brion_9

brion_10

brion_11

brion_12

brion_13

brion_14

brion_15

brion_16

brion_17

brion_18

brion_19

brion_20

Ko se danes ozrem nazaj me pri političnem sistemu komunizma preseneča tudi to, kako je imel ta sistem eno od vodilnih misli oziroma ideologij uravnilovko, torej enakost vseh, samo sposoben je bil pa početi take ekstremne skrajnosti da ti vzame sapo.

V čem imajo Hrvatje problem, da tudi Golega otoka niso uredili v spominski park ne vem. Glede na to, da najdejo denar za najrazličnejše neumnosti, bi lahko uhljebi (mislim da Hrvati tako sedaj pravijo njihovi vladajoči eliti) našli denar tudi za to zgodovinsko sramoto in lekcijo. Goli otok in Brioni sta nenazadnje dva konca iste palice.

Note to self: Zgodovina je najboljša učiteljica, vendar pa ne more biti talka njenih učencev!

Preberi še:
Kako sem preživel komunizem
Goli otok

Kako sem preživel komunizem

11 10 2018

V okviru Operacije Michael nameravam v samozaložbi (torej financirano z lastnimi prihranki) in v zelo omejeni seriji izdati tole Zb(i)rko misli.  Tega kupiti vsaj na začetku ne bo možno, saj bo izdaja namenjena samo za knjižnice. Od cene, ki jo bom plačal za posamezni izvod pa bo odvisno ali bodo to dobile samo splošne knjižnice, ali tudi ostale, ker teh je pa bistveno več. Namreč nekih velikih stroškov po nepotrebnem si s tem ne mislim delat, saj od tega jaz ne bom imel tako rekoč nič.

Je pa vsaj v enem pomembnem delu to Zb(i)rko misli močno zaznamovala slovenska tranzicija iz političnega sistema komunizma v ekonomski sistem kapitalizma.

Jaz sem otroštvo in mladost preživel v političnem sistemu, ki se je imenoval komunizem in šlo je za nekakšen eksperiment večjega obsega, saj je v tem eksperimentu sodelovalo precej držav po Svetu, med njimi tudi takratna Jugoslavija.

Osnova tega sistema je bila v tem, da je obstajala neka manjša skupina mislecev, ki si je izmišljala razne ideje, potem pa smo morali še vsi ostali razmišljati enako. Če se kdo s tem ni mogel sprijazniti, ali pa je razmišljal izven okvirjev, ki jih je določila ta skupina, je imel lahko hude težave. Ena od možnosti je bila tudi ta, da so ga poslali kar na poseben otok v Jadranskem morju, ki je služil kot zapor. Brez posebnih pomislekov so tja pošiljali tudi profesorje, učitelje, zdravnike in intelektualce.

Komunistični politični sistem je iznašel zelo učinkovito metodo proti človeškemu pohlepu in sicer uravnilovko. Samo izkazalo se je, da ta metoda pa ni najboljša, saj so v takem sistemu potem pridobili zlasti tisti, ki so bili pod ravnjo. Vemo pa, da se ljudje ne rodimo enaki in nimamo enakih sposobnosti, tako da se z uravnilovko hkrati učinkovito nevtralizira tudi tisti del populacije, ki je običajno gibalo napredka in razvoja. O čem so takrat razmišljali misleci mi še danes ni jasno.

V komunizmu tudi ni bilo možno, da bi recimo delavec v Litostroju ali TAM-u imel sto krat ali tisočkrat nižjo plačo kot direktor firme. Vsak takšen poskus pohlepa bi glavni misleci zatrli že v kali, saj je bila ena vodilnih misli tega sistema ta, da ima oblast delovno ljudstvo, ki ga zastopajo ti glavni misleci. Ampak tu je bila pa zmeda popolna, saj delovno ljudstvo ni imelo občutka, da ima oblast, ker niso smeli niti razmišljati po svoje. Volitve so bile pa sploh komedija, saj so delovnemu ljudstvu dali volilne listke, na katerih so bili samo glavni misleci. Tako se je na volitvah samo uradno potrjevalo, da še vedno vsi mislimo enako.

Nisem pa več povsem prepričan na kakšen način so sploh določili, kdo so ti glavni misleci. Po moje so oni sami odločali o tem, kdo bi bili lahko primerni kandidati in na podlagi tega potem rekrutirali nove člane. Se je pa splačalo biti vsaj član širšega kroga mislecev, ker si potem dobil stanovanje ali kakšno vodstveno pozicijo v službi.

Ja, zmešnjava takrat je bila res popolna.

Pri nas doma smo imeli črno beli televizor, ki pa smo ga spremenili v barvnega tako, da smo pred televizor dali neko stekleno ploščo, ki je imela barve in sicer je bila spodaj zelena, na vrhu pa modra. Kdorkoli je že izumil to čudo verjetno ni vedel, da se na televiziji ne vrtijo samo prizori narave, kjer je spodaj zelena trava, zgoraj pa modro nebo ampak so nam pogosto kazali po televiziji tudi vodilne mislece, ki so imeli zaradi te steklene plošče vsi povsem modre obraze. Včasih pa kdo tudi zelenega ali celo rdečega.

Ampak zaradi povsem napačno zastavljenih temeljev se je ta sistem potem nekega lepega dne zrušil in nenazadnje je bil tudi ekonomsko povsem nevzdržen, saj smo bili veliko odvisni od kreditov, ki so nam jih dajali tisti, ki so razvijali po naše povsem napačen sistem, ki je izkoriščal človeka po človeku. Samo tega takrat nihče od nas ni točno razumel kaj to pomeni.

Potem pa je prišlo obdobje, ki se mu je reklo tranzicija in cilj tega obdobja naj bi bil čim manj boleč prehod v sistem, ki ga je razvijala konkurenca in se mu je reklo kapitalizem, s poudarkom na demokraciji.

Ta sistem pa je upošteval da se ljudje ne rodimo enaki in nimamo enakih sposobnosti, tako da niso niti poskušali z uravnilovko nevtralizirati tisti del populacije, ki je običajno gibalo napredka in razvoja.

In ko sem jaz opazoval slovensko tranzicijo sem dobil občutek, kot da bi trop sestradanih in krvoločnih volkov spustil na trop ovac!

Kar naenkrat je dolgo časa zatiran človeški pohlep silovito privrel na dan in ljudje smo zgroženo opazovali, kako so  se s tem virusom močno okužili tudi glavni misleci, ki so nam prej prodajali čisto druge vrednote! Marsikomu  so se v hipu podrli ideali in preden smo vsi uspeli vklopiti človeški pohlep je bilo praktično že vse pokradeno. Tem, ki jim ni uspelo ničesar pokrasti se danes reče suhe veje tranzicije.

Skratka, če bi moral za to stanje izbrati pravi izraz bi bilo to enostavno ‘Ljudi moji, je li to moguće? Ludnica!’ (pomagal sem si s citatom hrvaškega športnega novinarja Mladena Delića).

Ampak kakorkoli že.

Komunizem sem preživel, demokracije zanesljivo ne bom.

Poglej še:
– Zbogom, Lenin! (Good Bye Lenin!)

predlagam.vladi.si (in.se.osmešim)

10 10 2018

Včasih mora človek citirati tudi samega sebe.

Tole spodaj je zapis, ki sem ga 20.02.2012 oddal na portalu predlagam.vladi.si  z naslovom Sprememba načina kadrovanja v javni upravi. Ta predlog je na portalu prejel 16 glasov za in nobenega proti, kar je bilo ravno še dovolj, da je moral pristojni organ pripraviti odziv, zakaj je ta predlog po njihovo čista bedarija, ker problema, ki ga jaz in preostalih 95% državljanov vidim preprosto NI!

Sam odgovor pristojnega organa je pa vsaj zame mučno že samo prebrat, kaj šele razumeti vso genialnost napisanega. V bistvu če karikiram v odgovoru piše, da po naše zunaj sije sonce, vi pa vidite meglo in dež.  Menimo da sije sonce. 


Nedavna raziskava Evrobarometra je pokazala, da kar 95% slovenskih državljanov meni, da je korupcija resen problem v Sloveniji, kar državi ne more biti v ponos, saj se tako velik odstotek državljanov ne more motiti.

Eno izmed področji, ki močno vplivajo na takšno razmišljanje o korupciji, je nedvomno kadrovanje v javni upravi, saj je postalo splošno znano, da je večina kadrovskih razpisov “fingirana” oziroma je izbran kandidat znan vnaprej. S poglabljanjem gospodarske krize in naglim večanjem števila brezposelnih se odstotek takih razpisov samo še povečuje. Večinoma so v takih primerih izbrani razni znanci zaposlenih v kadrovskih službah ali tistih, ki imajo moč vpliva na izbiro kandidata,vsi ostali prijavljeni kandidati pa nimajo praktično nobene možnosti, pa čeprav gre za delovna mesta, ki se plačana iz javnih sredstev. Obstaja pa tudi velika verjetnost, da je kdo za razpisano delovno mesto v javni upravi pripravljen tudi plačati nekomu, ki o tem lahko odloča, čeprav mi ni znano, da bi bil kakšne tak primer odkrit. Gre pa tu seveda za znan problem, da je takšno početje obema vpletenima stranema v interesu, kar močno otežuje odkrivanje takšnih primerov.

Na tak način vodenja kadrovskih razpisov se poleg občutka skorumpiranosti povzroča prijavljenim kandidatom tudi nepotrebne stroške, saj pišejo vloge in hodijo na razgovore, ki služijo zgolj pravnemu pokritju postopka izbire. Nenazadnje pa stroška s tem nimajo samo prijavljeni kandidati, saj se da povsem konkretno tudi oceniti stroške raznih fiktivnih razgovorov s 50 ali več prijavljenimi kandidati, kajti javni uslužbenci, ki sedijo v takih komisijah, ponavadi to počno v okviru svojega rednega delovnega časa.

Zato predlagam Vladi RS, da se za vsa delovna mesta v javni upravi spremeni način kadrovanja in sicer tako, da komisijo za izbor kandidata sestavljajo predstavnik organa oz. inštitucije, ki objavlja razpis in je zadolžen za pripravo vseh strokovnih podlag in meril za izbiro, ter vsaj dva naključno izžrebana predstavnika drugih organov (lahko kadrovskih služb), ki z razpisom nista povezana in lahko poskrbita, da kadrovski izbor poteka korektno in so vsi prijavljeni kandidati enakovredno obravnavani.

Menim da bi moralo tudi državi biti v interesu, da izbere najboljše možne kandidate, ne pa znance, ki ponavadi v delovno okolje vnašajo samo nestrpnost, saj so tako izbrani kandidati običajno tudi drugače privilegirani.

Nad tako izpeljanimi kadrovskimi razpisi bi morala po mojem mnenju bdeti strokovna komisija, oblikovana morda pri na novo ustanovljenem Ministrstvu za pravosodje in javno upravo, ki bi imela za nalogo, da prouči vse morebitne pritožbe nad izbirnimi postopki, prav tako pa bi imela taka komisija pravico, da naključno izbere posamezne kadrovske postopke, jih podrobno prouči in morebiti zahteva dodatna pojasnila, če bi se izkazalo, da obstaja kakršenkoli dvom v korektnost izpeljave kadrovskega razpisa. V primeru, da bi taka komisija odkrila nepravilnosti v postopku, pa bi morala imeti pristojnosti, da proti odgovornim uvede disciplinske postopke.

Slovenija ima mislim da samo dve možnosti. Ali zelo hitro začne sanirati obstoječe stanje, ali pa gre strumno naprej po Grškem scenariju in v tem primeru nas vse skupaj čakajo zelo težki časi.


Naslednja recesija zanesljivo enkrat pride, saj so finančne krize znan in ciklični pojav. Vprašanje je samo, ali v času, ko imamo za to možnost, naredimo vse potrebno, da krizo čim lažje preživimo.

Seveda obstaja pa možnost, da je tokrat drugače, samo ta je pa zelo majhna. Cikličnost namreč pomeni, da se nekaj ponavlja, torej enkrat spet pride.

Birokratski nepotizem

09 10 2018

V enem izmed zadnjih prispevkov sem omenil, kako je Rusija postala nekakšna odpadniška država, ki s svojimi izpadi vzbuja nelagodje in kot taka nikakor ni država, ki bi jo bilo vredno posnemati! V časniku Finance so v enem izmed člankov uporabili v zvezi z Rusijo izraz nepotistični kapitalizem, ki mislim da zelo lepo opiše stanje v tej državi, saj gre za sistem, kjer sta tesno povezana politika in gospodarstvo in tak sistem je v bistvu na dolgi rok za državljane te države še slabši, kot pa je bil ponesrečen eksperiment s komunizmom.

Kakor sam opažam se tudi pri nas mnogim kolca po takšnem sistemu, saj se vidijo ali na strani oligarhov, ali pa na strani politične elite, ki omogoča sistem “kapitalističnih” oligarhov  in je seveda za to bogato nagrajena!

Vprašanje pa je ali si tak sistem pri nas res želimo in ali ni vredno storiti vse, čisto vse kar je v naši moči, da to preprečimo?

V tem prispevku bom direktno in brez kakšnega olepševanja dejanske situacije opisal kako deluje birokratski nepotizem pri nas.

Jaz kot davkoplačevalec si želim, da državna administracija in širši javni sektor zaposluje najboljše ljudi, ki jih je moč dobiti na trgu za denar in pogoje zaposlitve, ki jih ponuja država, torej Republika Slovenija kot delodajalec! Na tak način vem, da bom dobil najboljše možne zakone in storitve, ki bodo v mojem interesu in ne v interesu peščice politične elite.

Vendar sistem kadrovanja v javnem sektorju ne deluje tako!

Tisti, ki odločajo o tem, koga bodo zaposlili in pišejo pogoje za zasedbo delovnega mesta, ponavadi v javnem sektorju niso ravno ljudje z visoko integriteto, saj jih je tja nastavila politika, ki želi imeti nadzor nad tem koga se zaposli. V ozadju pa seveda čuda raznih interesov. Poleg vsega ostalega pa imajo ti, ki odločajo v postopkih zaposlitve hčere ali sinove, ki poznajo brezposelne prijateljice ali prijatelje in radi pokažejo, kako imajo oni moč, da zrihtajo službo komur želijo ne glede na predpise (bolje rečeno v posmeh vsem zakonom in predpisom)! To je zame čisti nepotizem, ne glede na to, da ne gre za sorodstvene vezi. Kot pa kažejo primeri, ki jih je obravnavala slovenska policija, pa gre v nekaterih izmed teh primerov za kazniva dejanja, ki se jih razišče in dokumentacijo preda tožilstvu. Nenazadnje ni tako težko ugotoviti, kako so povezani tisti, ki so jih zaposlili in tisti, ki so o teh zaposlitvah odločali.

Res je sicer, da si ponavadi tisti, ki imajo dejansko moč odločanja (ker jih je nastavila politika) s tem ne mažejo rok direktno, ampak imajo za to podrejene, ki jim naročijo kaj je potrebno narediti in koga točno izbrati na razpisu za delovno mesto, ki se financira iz proračuna, torej z denarjem davkoplačevalcev (!) in ne iz proračuna posamezne politične stranke(!). Za nagrado pa se ponavadi tem zaposlenim da “povečan obseg dela” (22e člen) ali kakšen podoben bonbonček, pri čemer pa ti zaposleni niti ne vedo, da morda sodelujejo ne samo pri birokratskem nepotizmu, ampak pri kaznivem dejanju, ki bi se moral preganjati po uradni dolžnosti (ker ne želimo postati mala Rusija!).

Jaz sem že davnega 20.02.2012 na portalu Predlagam vladi podal predlog z naslovom Sprememba načina kadrovanja v javni upravi.

Moja ideja pa je bila otročje preprosta.

Vemo, da je večina kadrovskih razpisov za bolje plačana delovna mesta v javnem sektorju fingiranih (pisana na kožo vnaprej izbranem posamezniku) in da gre tu za klasičen birokratski nepotizem. To ni samo stvar gostilniških debat, to je preprosto dejstvo, ki ga lahko potrdi vsak, ki pozna stanje od blizu in zna sešteti ena plus ena.

Fingirani pa večinoma niso kadrovski razpisi za najslabše plačana delovna mesta v javnem sektorju, kjer pa zelo težko dobijo kader, ki bi bil pripravljen s srednjo šolo opravljati dela medicinskih sester, paznikov v zaporih, policistov, gasilcev, hišnikov, dokumentalistov in podobno za skoraj minimalno plačo. Seveda tu fingiranje nima nikakršnega smisla, saj danes, ko je recesija vsaj začasno pozabljena in gospodarstvo potrebuje delavce komaj dobijo par prijav na razpise za prosta delovna mesta ali pa še to ne!

Moja ideja takrat (davnega leta 2012!) pa je bila, da bi se člane komisije, ki odločajo o izboru kandidata za posamezno delovno mesto, preprosto izžrebalo (seveda iz nekega nabora strokovno usposobljenih kandidatov za članstvo v taki komisiji). Tu sem nekako predpostavil, da bi bilo v takem primeru fingiranje mnogo težje, saj bi bilo potrebno okužiti naključno izbrano komisijo, kjer bi se lahko slučajno znašel tudi kdo iz Policije, ki bi v primeru zaznane kršitve predpisov lahko preprosto predal primer svojim kolegom v sosedni pisarni ali nadstropje višje in bi komu, ki lahko “zlahka zrihta dobro plačano službo v državni birokraciji” na vrata potrkali pripadniki kriminalistične policije v modrih vetrovkah z napisom Policija na hrbtu.

In kakšen je bil odgovor pristojnega organa Ministrstva za pravosodje in javno upravo?

Na kratko…Onyx, ti si tepec, ki nimaš pojma (bla, bla, bla…lahko se pritožite, kar pa bomo zavrgli, ker je vse v skladu z veljavnimi predpisi in postopki so primerljivimi z ostalimi državami EU…bla, bla, bla). Noro!

Kaj vsi mi potem haluciniramo!? 

Note to self: Imeti čisto vse ljudi za tepca je vsaj za ena napačno. Sam si vendar tudi človek.

Poglej še:
Prizor iz filma Black Hawk Down ko pristanejo pripadniki ameriških posebnih enot v Mogadišu (Bakara market je zame prispodoba za Slovenijo, kje je junak, ki bi počistil ta avgijev hlev pa ne vem, morda uspe tokrat stand up komiku…)

Vem da je marsikoga pri nas strah, da bi se kakšna resna akcija čiščenja avgijevega hleva tudi pri nas končala podobno neuspešno kot ameriška operacija v Mogadišu, ampak z ustreznim pristopom in načrtovanjem se jaz za uspeh ne bojim.

NO FEAR!

Kako razjeziti šefe

08 10 2018

Zadnjič mi je eden izmed mojih sodelavcev razložil odlično idejo, kako na zelo enostaven in preprost način razjeziti šefe.

Dejal je, da moraš priti v službo vsak dan vesel in biti vedno nasmejan, ker to dela šefe nesrečne, saj to pomeni, da sami pri svojem delu niso uspešni, ker njihov cilj je ravno nasproten. Nesrečni zaposleni.

Z eno besedo odlično! Kaj tako preprostega in učinkovitega meni ne bi nikdar prišlo na misel.

Grem pa narediti še par testov, preden lahko dokončno potrdim, da gre res za odlično in v praksi delujočo idejo, ki lahko dobi pečat “Approved by Onyx”.

Zvezda je rojena

07 10 2018

V petek sem si v Cineplexxu v Kranju ogledal film Zvezda je rojena (A star is born). Kino dvorana je bila praktično polna, ker je film očitno šele začel s predvajanjem v kinematografih, niso pa vžgali klime, tako da je bilo proti koncu filma v dvorani tako zelo vroče, da je manjkal samo še kakšen Zyklon B in bi bila groza popolna. Samo čudežu se imamo zahvaliti da ni v tisti gorenjski kinodvorani, ejga, nihče izgubil zavesti zaradi takih nevzdržnih razmer.

Sam film sicer zame sodi v kategorijo tistih, ki bi jih bilo potrebno dati ponovno na montažno mizo, en ključni prizor dramaturško popraviti, predvsem pa film skrajšati za vsaj kakšnih 20 minut (če bi delovala klima bi imel morda glede dolžine filma drugačno mnenje, je pa kljub vsemu za tak žanr predolg, saj to ni neka epska zgodba v slogu Gospodarja prstanov). Ampak za igralca Bradleya Cooperja je bil to režiserski prvenec in kot tak spoštovanja vreden filmski izdelek.

Lady Gaga se odlično znajde tudi v filmski vlogi, pri čemer meni deluje precej bolj privlačna brez vse tiste maškarade, ki je sicer značilna zanjo kot glasbenico. Sem se pa med filmom večkrat spomnil na Amy Winehouse, ki je imela podobne težave kot glavni junak v filmu in morda bi bila prav Lady Gaga prava za njeno vlogo, če se bodo seveda kdaj odločili posneti film o tej prezgodaj umrli odlični britanski pevki.

Ampak da o tem filmu sploh pišem so pa posledice, ki jih je pustil na meni!

Namreč ko cel film gledaš nekega dobro odigranega pijančka, kako se opoteka in se naliva z alkoholom je še meni naslednji dan zjutraj zapasal alkohol, tako da sem moral že navsezgodaj zjutraj pod nujno iskat neko žgano pijačo v najbližjo Tuševo franšizo.

Sam žganih pijač skoraj ne pijem oziroma je moja statistika na tem področju verjetno krepko pod slovenskim povprečjem. Večina industrijskih žganih pijač je vsaj zame zanič oziroma krepko pod nivojem, kot sem bil ga jaz (pravilno jaz ga bil…očitno se že kažejo prvi učinki alkohola…) nekoč vajen. Ampak kot rečeno mi je po tem filmu tako obupno zapasal alkohol, da sem moral nekaj naredit glede tega.

Če sem že kdaj kupil žgano pijačo je bila to vodka Absolut, tokrat pa sem se odločil za vodko Scandal, ker se mi je zdelo zanimivo, da mi tudi steklenica z žgano pijačo skuša nekaj ne preveč na skrivaj sporočiti.

scandal

Sva pa v otroštvu z mojim “dedkom” (kot enkrat omenjeno mi je bil ta izraz takrat povsem tuj, ker sem mu vedno rekel “stari ata”) nakuhala ogromno šnopca…slivovka, hruškovec, sadjevec…skuhali smo praktično vse, kar se je dalo spremeniti v alkohol! Po moje letno več kot 100 litrov alkohola saj so bili flaškoni tako težki, da sta jih morala dva nesti v klet. In žganjekuha je bil pravi ritual, ki je trajal pozno v noč, jaz sem pa imel to čast da sem lahko na skrivaj poskusil ko so pritekle prve kapljice iz “inverznega uparjalnika” (v vodi speljana spiralna cev v kateri se je para z alkoholom utekočinila). Pri tej domači destilarni si lahko tudi enostavno določil procente alkohola. Čim večkrat si ga prekuhal, bolj so šli procenti gor. Priti čez 50% je bilo tako čisto enostavno. Edino če nisi pazil oziroma si s procenti pretiraval si lahko na koncu dobil špirit.

Pa nihče doma ni bil nek pijanec, ki bi se opotekal in valjal pod mizami. Kaj točno smo z vsem tem alkoholom počeli se ne spomnim več, samo mislim da so ga razdali raznim znancem in sorodnikom. Vsak, ki je k nam prišel na obisk je šel domov z vsaj litrom vrhunske žgane pijače, ki jo danes v trgovini praktično ne moreš dobiti, saj je ta industrijski alkohol čista tretja liga v primerjavi z domačim šnopcem.

Kakor sem jaz vse skupaj razumel pa je bil osnovni “problem” v tem, da smo imeli dvorišče polno raznih sadnih dreves, poleg tega si je pa stari ata kupil še dve parceli, kjer je zasadil sadna drevesa (retorično vprašanje seveda je, kdo pa je sadil vsa ta sadna drevesa, da je sploh nastal problem?). In tako je bilo zaradi tega jeseni ogromno sadja in edini način, da se to spremeni v kaj uporabnega je bilo preprosto to, da se ga spremeni v šnopc. Sploh obupna pa so bila leta po kakšni hujši pozebi spomladi, ko je narava naslednje leto poskušala izpad nadoknaditi in so se veje lomile zaradi vsega sadja, ki je gor raslo.

Kasneje je moj oče ugotovil, da se da tudi ostanke brinovih jagod, ki so jih uporabljali za izdelavo nekega olja v Logatcu spremeniti enostavno v brinjevec (verjetno bolj trendovsko ime danes za to je gin), tako da smo potem kuhali še to v naši domači destilarni. Brinovec pa naj bi bil dober za “ženske težave”, čeprav ženske sitnobe kakor vem ne zna pozdraviti oziroma simptome samo začasno zazadravi, osnovni problem pa ostane (moški, ki niso ustvarjeni po njihovih predstavah).

Tole pa eden redkih ohranjenih posnetkov mene s frizuro, ki so jo kopirali med drugim tudi Beatlesi in dedka iz leta 1975. Fotografija je nastala v enem od njegovih sadovnjakov, ki so se danes žal zarasli, saj sem se sam ukvarjam z drugimi problemi in nimam časa krotiti divjo naravo, ki sadi kar njej paše in temu se potem reče goščava.

valentin
vir: osebni foto arhiv

Mimogrede, Scandal pa nič posebnega, sicer prijetna aroma, ampak alkohola piše pa samo 14,9%, tako da to očitno sploh ni prava žgana pijača. Moram drugič še drobni tisk na steklenici pogledat. Da bi se ga s tem lahko zadel pa bi bil potreben vsaj six pack.

Pri žganih pijačah jaz pričakujem, da imajo kick in oziroma po naše da zadenejo, brez da moraš spiti cel liter. In ko enkrat zadenejo, da si potem sposoben objemati drevesa, nagovarjati znane gledališke igralke ter jim razlagati, da smo v bistvu kolegi, saj smo vsi neke vrste igralci in nenazadnje si sposoben pisati tajni službi (ki bojda še stavka) da imaš opravka z vohuni.

Oh, čisto me je zaneslo! V bistvu sem želel napisati recenzijo filma Zvezda je rojena.

OCENA FILMA: ****

Preberi še:
– Abstiniram skupaj s Karitas


%d bloggers like this: