Muzej realnosti

13 12 2018

Zadnjič, ko sem hodil po Zagrebu, sem šel tudi v Tunel Grič, ki je bil narejen med drugo svetovno vojno kot zaklonišče, sedaj pa je odprt za obiskovalce. In v tem tunelu sem naletel na neko Unicefovo razstavo v sklopu Adventa v Zagrebu z naslovom Muzej realnosti.

Glavni moto razstave je Najvrjednija stvar na svijetu nije stvar, torej tisto najbolj dragoceno na svetu ni materialno, poudarek razstave pa je na tem, da vsak otrok potrebuje družino.

In na koncu te razstave me nagovori nek fant, hrvaški prostovoljec Unicefa in mi pokaže trak, ki je na začetku rdeče barve, potem krajši del rumene in na koncu zelene barve. Vpraša me, če vem kaj je ta trak. Par sekund sem porabil za razmislek, samo sem obupal, ker nisem dobil nobene dobre ideje, čemu bi to lahko služilo. Potem mi pove, da s tem trakom merijo roke podhranjenih otrok in dokler obseg roke ne pride v zeleno področje otrok ne more jesti običajne, trde hrane, ampak ga lahko hranijo samo s posebnimi preparati nujno potrebnih vitaminov in mineralov. In potem mi pokaže zavojček takega preparata za podhranjene otroke ki zadošča mislim da za en dan. Vpraša me, če vem koliko to stane in odgovorim da morda par evrov. Koliko to zares stane sem pozabil, stalo pa naj bi nekaj kun ali celo še manj.

Potem se pa včeraj spet spomnim tega dogodka in pomislim, kako je ta svet poln nasprotij.

Na eni strani podhranjeni otroci, večinoma v Afriki, ki za preživetje mesečno potrebujejo praktično samo nekaj evrov, na drugi strani arabski šejki, ki sedijo na nafti in imajo v svojih garažah vse mogoče verzije dragih športnih avtomobilov, vile, ki se jih sploh ne da prehoditi v enem dnevu, s samimi zlatimi pipami in tako dalje.

Samo potem me pa stisne v grlu.

Saj za tega podhranjenega afriškega otroka smo v bistvu tudi mi arabski šejki. Tu gre spet samo za posplošeno teorijo relativnosti.

V nakupovalnih centrih trpamo vozičke s hrano, kot bi imeli doma cel hlev živali, veliko te hrane potem zavržemo, ali pa se zredimo, nakar se obupno trudimo neuspešno shujšati, nakar zopet praznino v sebi napolnimo s hrano, ki jo telo dejansko ne potrebuje in zgolj kopiči rezerve…

Pri nas naj bi bil predebel vsak tretji otrok in verjetno več kot polovica odraslih. Samo s to razliko do normalne teže in upoštevajoč vso hrano, ki se zavrže, bi preživelo lahko par milijonov otrok. Pa nisem šel delati natančnih izračunov.

Samo ni da bi človek o tem razmišljal, ker potem imaš lahko vedno slabo vest, ko polniš nakupovalne vozičke in zavojček medenjakov v obliki srčka nima več takega okusa kot prej.

Je pa ob vsem tem vesela novica vsaj ta, da sedaj že VEČ LJUDI UBIJE HRANA KOT LAKOTA. Pa veliko vprašanje, kaj bo z naftnimi šejki, ko zmanjka nafte. Verjetno bodo tam spet samo kamele, tako kot nekoč. Zlate pipe se pa da vedno od montirat in montirat kje drugje.

Advertisements

Modra misel dneva

13 12 2018

Ko bo evolucija človeka končana, bodo po svetu hodili samo še Kitajski super kloni z originalnimi iPhoni.

Oslovsko mleko

12 12 2018

Ko sem zagledal spodnji napis pred eno izmed Zagrebških trgovin sem skoraj za trenutek izgubil zavest.

mleko_oslovskoi.jpg

5 evrov za samo en deci mleka? Ob taki ceni ne razumem, zakaj se sploh še kdo trudi s kravami, ko pa se da očitno z oslicami zaslužiti na mleku veliko več!

Enostaven izračun pokaže sledeče:

Če da krava na dan v povprečju 20 litrov mleka in je oslica recimo pol manjša od krave je to potem 10 litrov mleka na dan. 10 litrov krat 30 dni je 300 litrov na mesec, krat recimo 20 oslic je to 6000 litrov mleka. Če to zmnožim s 5 evrov na liter pride zaokroženo na… 30.000 evrov na mesec!

Grem pisat odpoved. Očitno se jaz ukvarjam s povsem napačnimi stvarmi.

Menda pa oslovsko mleko zdravi vse živo, od neplodnosti do raka. Ne umetna inteligenca, kripto valute in obogatena resničnost. Naslednja velika zgodba bo oslovsko mleko! In smetano bodo pobrali tisti, ki bodo prvi.

The Slovenian Way

11 12 2018

Moj bivši sodelavec je kakšnih deset let nazaj imel na Norveškem neko predstavitev, kjer je kazal nekakšno idejno zasnovo. Ampak mi od tistega kar je bilo tam prikazano nismo dejansko imeli še čisto nič, šlo je samo za idejo. Predstavitev pa je bila očitno narejena tako, da se tega iz same predstavitve ni dalo razbrati oziroma so imeli tam prisotni občutek, kot da vse to pri nas res že obstaja. Potem pa se je pojavila težava, ker so nekateri hoteli to tudi videti v praksi in je bilo potrebno najti izgovore, zakaj to žal ni možno.

In ta predstavitev se je končala s stavkom oziroma zadnjim diapozitivom The Slovenian Way.

Ko mi je to pripovedoval, mi je šlo sicer na smeh, ampak od takrat uporabljam jaz izraz The Slovenian Way za reči, ki sicer lahko čudovito izgledajo na računalniški predstavitvi, v praksi pa ni ničesar konkretnega za pokazat. Seveda z dobro narejeno predstavitvijo se da narediti dober prvi vtis, ampak problem potem nastane, ko je potrebno pokazati kaj imamo zares v praksi in kako nam to deluje. In takih projektov, ki dobro izgledajo samo na papirju ali predstavitvi je pri nas kolikor hočeš, sploh pa v javnem sektorju in v podjetjih, ki so v večinski državni lasti, kar je praktično del javnega sektorja, saj tu ne deluje naravna selekcija, tako kot pri podjetjih, ki delujejo na trgu in se morajo stalno dokazovati za preživetje in obstoj.

Slovenija je ves čas tranzicije iz komunizma v kapitalizem izvajala nekakšno negativno kadrovsko selekcijo saj so se številni nesposobneži vključili v politične stranke samo zato, da so zasedli dobro plačana mesta v državni administraciji ali še bolje državnih podjetjih. K temu je ljudi vodil pač naravni nagon po preživetju in lagodnem življenju in kaj lažjega, kot priključiti se neki politični stranki, ki potem nastavlja svoje ljudi po ministrstvih, agencijah, javnih in državnih podjetjih, občinskih upravah? V politiki je pač važno da si naš, ne kaj zares znaš. Temu se potem strokovno reče politična kompatibilnost.

Samo negativna selekcija v praksi pomeni, da je sedaj na vodstvenih položajih državne administracije in državnih podjetji cel kup dobro plačanih nesposobnežev, iz katerih se tam zaposleni samo norčujejo, tako delovno okolje pa je seveda skrajno nestimulativno in tudi marsikje škodljivo za zdravje. Končna posledica takega stanja pa je država, iz katere se številni mladi želijo samo še odseliti, saj tu prihodnosti ne vidijo. Pa običajno ni problem trenutno stanje, problem je, da ni perspektive.

Če sem pravilno zasledil podatek se je iz Hrvaške odselilo več kot 200.000 njenih državljanov, pretežno mladih. Torej iz države, ki ima zgolj 4 milijone prebivalcev. To je praktično naravna katastrofa in kakšna je lahko prihodnost take države, kjer imajo mladi za cilj samo oditi ven? Odprte meje EU pomenijo med drugim tudi to, da mora država ustvariti tako konkurenčno okolje, kjer bodo ljudje, zlasti pa mladi z veseljem delali in si ustvarjali družine, sicer bodo odšli tja, kjer se živi bolje, predvsem pa tja, kjer obstaja perspektiva. In huda konkurenca na tem področju vsekakor obstaja.

Je pa problem, da ima običajno vzvode oblasti in moči v rokah večinoma starejša generacija, ki vidi pred sabo zgolj svoje sebične interese, za brezposelne mlade in izobražene pa se jim zdi še najboljša rešitev ta, da se kar odselijo v tujino. Kaj bo čez desetletje ali dve pa je problem, ki ga bo reševal nekdo drug. Ja, samo kako?

Za nekonkurenčne države, kot je tale, bi bila morda še najboljša rešitev če se prepove poučevanje angleščine v šolah, ker bodo imeli potem številni, ki želijo oditi od tu v tujino težave vsaj z jezikom in komunikacijo. Samo na začetku jasno. Potem se bodo pa že naučili tudi to.

The Slovenian Way?

Minister za zdravje opozarja, da prekomerna uporaba pameti ni škodljiva!

Grafit dneva

10 12 2018

grafit_1

grafit_2

Modra misel dneva

05 12 2018

Če bi bila res samo materija, torej atomi in molekule dovolj, da se ustvari živo bitje, ki se zaveda sebe in svoje okolice, potem se da tudi človeka umetno sintetizirati. Potrebno je samo znanje, kako pravilno sestaviti skupaj osnovne sestavne dele.

Verjetno pa se bo nekoč izkazalo, da je naše telo v svetu materije samo avatar, magija, ki dejansko omogoča zavedanje, pa je nekje drugje. In od tu potem ni več daleč logični zaključek, da mi igramo računalniške igre, dejansko smo pa sami znotraj nečesa podobnega, kar je še najbližje zvrsti RPG (Role Playing Game – te zvrsti sam sicer ne maram, ker gre preveč časa za razna trapasta opravila). Kakšna so pravila te igre, kako se točkuje in določa rezultat verjetno spet znanost zase. Vsak pri sebi pa ima občutek, ali v tej igri izgublja ali dobiva. Meni se zdi, da konstantno izgubljam, in da sistem igra aktivno proti meni (torej se na moje poteze odziva z nasprotnimi potezami), dobivati pa pusti le toliko, da povsem ne obupam. Lahko pa seveda cilj ni zmaga, ampak trening in lekcije, nekako tako kot v filmu Matrica, kar potem omili poraze.

Tista prava fuzzy znanost se še ni niti dobro začela…

Zadetki na Siddharti

03 12 2018

Kot sem omenil, mi na Črni petek ni uspelo kupiti ničesar s popustom, ker nisem našel niti prostega parkirnega mesta. Sem pa zato s popustom kupil prek spleta karte za koncerte Bajage, Siddharte in še štiri karte za komedije v SiTi Teater, tako da je moj koledar za december skoraj že polno zaseden.

Na žalost pa sem že po dveh koncertih opazil, da je z rock koncerti podobno kot z očmi.

Ko se staraš, naenkrat opaziš, da črke ne vidiš več tako ostro kot včasih. Najprej se sicer slepiš, da gre zgolj za prehodno težavo, ampak vid se ne izboljša, tako da kar naenkrat potrebuješ za branje očala.

Pri sebi pa opažam, da tudi rock koncerti postajajo z leti čedalje bolj naporni. Samo da za rock koncerte ne moreš kupiti očal. Morda kvečjemu čepe za ušesa.

Ozvočenje se mi zdi na teh koncertih preglasno in slabe kvalitete, saj je edini namen ozvočenja kot kaže ta, da se trese in grmi. Zvok pa vsaj tako čutiš, kot ga slišiš. Očitno pa isto ozvočenje pri nas montirajo po raznih gasilskih veselicah in na koncertih. Bajaga je celo enkrat med koncertom tonskemu mojstru kazal, da naj zviša njegov vokal, samo tega mojster ni razumel ali pa je ravno takrat skočil na pivo. Skratka zvok je na teh koncertih kar hud napad na ušesa in razumem tiste, ki pridejo na take koncerte s čepi za ušesa. Kaj bo s sluhom generacije, ki hodi na take koncerte v manjše, zaprte prostore, kot je recimo v Ljubljani Cvetličarna pa ne vem. Očitno jih bo veliko na stara leta potrebovalo slušne aparate, ali pa se bodo morali učiti govorico gluhonemih. Ampak o tem, po tem, kot se reče.

Za koncert Siddharte v Kranju je pisalo, da se začne ob 20:00. Vendar takrat so se dejansko samo odprla vrata dvorane in so varnostniki začeli spuščati noter obiskovalce. Potem se pa kakšno uro ni dogajalo nič. Čas si si lahko krajšal z ogledom reklam za Pivovarno union in Volkswagen na velikem zaslonom nad odrom, ki so se predvajale brez premora. Lahko pa si šel za enega izmed treh šankov in si naročil pijačo. Skratka ta del koncerta je taktično sicer dobro zamišljen, saj prinaša organizatorju dodaten prihodek od prodane pijače, hkrati pa sta oba velika sponzorja zadovoljna, ker sem eno uro moral gledati isti dve reklami.

In potem, po eni uri ničesar, pridejo na vrsto predskupine. In to kar dve. Na Siddharti sta to bila neka naša garažna benda, za katera sem jaz prvič slišal in eni od njih imajo celo vse pesmi v angleščini, tako da nisem razumel, o čem konkretno prepevajo, pa tudi frontman je imel včasih težave pri nagovoru obiskovalcev, saj je pomešal angleščino in slovenščino. Za image pa je uporabil kar klobuk od Slasha, kitarista skupine GnR. Očitno njihov končni cilj niti ni slovenska publika, ampak ciljajo višje, tako da morda v prihodnosti sledi kakšen razprodan Wembley. Morda. Ja, tako ja, morda.

Nastop predskupin je trajal kakšno uro in pol, tako da je bila ura že skoraj pol enjastih zvečer, ko še ni bilo ne duha ne sluha o Siddharti, nakar je sledil še odmor, da so scenski delavci lahko pripravili vse potrebno za glavne zvezdnike večera, ki sem jih jaz nazadnje videl v živo pred skoraj 20 leti, ko so nastopili na Vrhniki.

Pa nimam nič proti, če nastopajo na koncertu tudi predskupine, saj je marsikatera svetovna znana zasedba začela svojo glasbeno pot na tak način. Samo ne pa uro in pol, ker to je že praktično samostojni koncert. Predskupini bi jaz dal maksimalno pol ure.

In šele potem se je zares začel koncert Siddharte. Torej dobri dve uri in pol po začetku, napisanem na vstopnici, ki sem jo kupil na Črni petek s popustom.

Prave zvezde večera, vsaj zame, pa niso bili Siddharta, ampak trije modeli, stari med 25 in 30 let, ki so se kmalu po začetku koncerta pririnili ravno pred mene. Vsi trije so bili precej visoki, prek 180 cm, poleg tega pa imajo očitno plačano letno karto za fitnes ali pa so bili pred kratkim odpuščeni iz kakšne naše kaznilnice odrešitve, kjer imajo tudi kvalitetne fitnes naprave, saj so bili prave omare. In čez te omare kar naenkrat nisem videl praktično več na oder, tako da je od koncerta ostal samo še zvok.

Vsi trije so bili videti precej razigrani, po moji oceni razigrani nekako za dva do tri sponzorska pira. Eden izmed trojice, kot kaže najpogumnejši in po moje vodja krdela je pričel objemati neko punco pred njim, ki pa ji je pozornost celo dobro dela, tako da so se hitro poštekali. Ženske mojih let zraven mene pa so sceno tudi z zanimanjem opazovale, saj so se verjetno ob tem spomnile na čase, ko je bilo življenje še enostavno in zabavno.

Nakar ta vodja ostalima dvema pokaže z roko, da gre nekaj pokadit. In ko se čez čas pririne nazaj je že imel steklene oči ter postal očitno nasilen. Kaj točno je to skladil ne vem, sigurno pa to ni bil cigaret ali trava, ampak nekaj močnejšega. Morda kokain ali kakšna sintetična droga oziroma še bolje koktajl sintetičnih drog. Verjetno pa je šlo za kokain in to ne ravno majhna doza, glede na posledice.

V tem stanju je potem še nekaj časa težil ostalim okrog sebe, nakar je zopet izginil za nekaj časa. In ko se je vrnil drugič, je bil že povsem zombificiran, saj je komaj stal na nogah in se je lahko samo še opotekal, pogled pa mu je uhajal nekam proti stropu. Ampak ostala dva kolega, ki sta videla v kakšnem stanju je vodja tropa, ne da bi ga pospremila ven iz dvorane! Eden izmed njiju je njegovo opotekajoče telo brez življenja uporabil kar za simulacijo igranja na kitaro tako, da je iztegnjeno roko zadetega trupla kolega uporabil kot namišljen vrat kitare in pri tem neizmerno užival. Res, kdo bi se lahko premagal, ko vidiš vodjo tropa tako nemočnega?

Potem pa je ta zadeti model med opotekanjem skoraj podrl par ostalih obiskovalcev, nakar se je hotel še stepsti z nekaterimi, ki so ga imeli dovolj oziroma so hoteli kot pravi samci zaščititi svoje ženske. Ostala dva njegova kolega sta se pa znašla v zagati, saj najprej nista točno vedela, na katero strani bi se postavila. Ali bi zadetemu kolegu pomagala se tepsti, ali bi ga poskušala obvladati, preden pride do množičnega pretepa večjih razsežnosti in bi morali koncert prekiniti.

No, na srečo je potem prevladal razum in sta zadetka odpeljala na svež zrak. Glede na obnašanje pa ne dvomim, da koga izmed te trojice v bližnji prihodnosti čaka daljši odmor na račun davkoplačevalcev v kakšni izmed naši socialnih ustanov za džankije, kjer je letna karta za fitnes zastonj in bo tako lahko še naprej pridno delal na mišični masi. Možganske mase pa se na tak enostaven način žal ne bo dalo ojačati. To bo (neuspešno) poskušala pa prevzgoja. Seveda zopet na račun davkoplačevalcev.

Za nekaj časa imam jaz rocka dovolj. Morda poskusim z jazzom ali pa kupim abonma za filharmonijo.

Tile naši “rock koncerti” so v bistvu postali navadne veselice, kjer poleg velikih količin alkohola manjkajo samo še čevapčiči in lepinje. In isto velja za “športne prireditve”. Ima pa mladina športnike in glasbenike za vzor, tako da bi bilo verjetno smiselno, če bi oni kot prvi prenehali podpirati tak življenjski slog in se na športnih prireditvah ter koncertih ne bi več točil alkohol. Pa ni problem v enem pivu. Problem je, da se začne pri enem pivu, konča pa z zadetki, ki mečejo med publiko polne kozarce piva.

Sponzorja tega prispevka nista Pivovarna Union in Volkswagen!

Plakati

29 11 2018

ZAGREB:
plakat_1

LJUBLJANA:
plakat_2

Oba plakata skupaj pa imata tudi neko sporočilno vrednost.

plakat_3

Street Art

29 11 2018

Tale umetniška inštalacija je zadnjič stala pred Pivovarno Union.

street_art_1

street_art_2.jpg

Si pa ne bi zaslužila moje pozornosti, če ne bi nekdo v okviru te poslikave zasadil tudi rožic na pločnik in jih še okrasil s kamni. Torej gre za nekakšen Street Art z dodano vrednostjo.

Glede na to, da je v bližini diskont pivovarne upam, da tole ni posledica prenizkih cen alkohola v diskontu.

Misel dneva

28 11 2018

Tole misel sem našel obešeno na steni ene zagrebških gostiln nasproti katedrale.

lepa_misel

Pri tej misli gre v bistvu za pozitivni pristop k problemu štirih letnih časov in na opazovalca deluje vedno enako, kadarkoli jo prebere. Obraten od tega je negativni pristop k problemu štirih letnih časov, kjer pa je poleti nevzdržno vroče, jeseni dežuje in ni sonca, pozimi je mraz in sneži, spomladi pa vse cveti in cvetni prah povzroča alergije.

Tisti s pozitivnim pristopom do problema štirih letnih časov pa ponavadi povsod uporabljajo isto geslo – “danes je lep dan” (brez presledkov). Ampak to geslo pa sodi med šibka gesla, saj je prekratko in prepogosto uporabljeno.

Noćima sanjam

27 11 2018

Zadnjič sem pisal o tem, da sem na Pokojišču našel lokacijo, kjer se lepo vidi od zgoraj celotna Borovniška kotlina.

pokoj_15

Na zadnji plošči Bajage i Instruktori U Sali Lom pa sem našel še pesem za k tej sliki in sicer Noćima sanjam

Noćima sanjam pogled sa brda
Sve stare kuće rodnoga kraja
Noćima sanjam zelena polja
I plavo nebo mog zavičaja…

Noćima sanjam trešnju u cvetu
Sva je u belom kao nevesta
Noćima sanjam da udaje se
Ta moja trešnja za princa bresta…

Noćima sanjam, mlad sam ko nekad
Kraj stare kuće nasmejan stojim
Noćima sanjam kako se budim
I buđenja se jedino bojim…

bajaga

Samo moja češnja na vrtu še ni našla princa bresta. Verjetno pričakuje, da ji ga jaz posadim…

Kolo za uporabo mišične energije

26 11 2018

V tehničnih muzejih človek običajno pričakuje, da bo našel železnino, ki jo je povozil čas. V Zagrebški verziji našega tehničnega muzeja v Bistri (TMS) pa sem naše napravo, ki je v bistvu pred časom.

Naprava naj bi bila iz leta 1963 reče se ji pa po hrvaško Funkcionalni model kola za uporabo mišićne energije.

hrcki_1

hrcki_2

hrcki_3

hrcki_4

Gre v bistvu za leseno kolo, kot se ga uporablja za treninge hrčkov v kletkah, le da je prirejeno za človeško velikost.

Meni se zdi izum fantastičen in nikakor ne sodi v muzej! Če bi se tole masovno inštaliralo po domovih in pisarnah ter napravo priključilo na nek generator električne energije lahko že skoraj s samo tako proizvedeno energijo zapremo TEŠ 6. Že leta 2007 pa sem med drugim tudi predlagal, da bi se vse naprave v fitnes centrih priklopilo na generatorje električne energije, saj trenutno gre vsa ta energije v prazno. Tale model kolesa je v bistvu nadgradnja moje ideje iz leta 2007, za katero pa je kakor vem patent že potekel, tako da bi se lahko začela masovno izkoriščati.

Večina ostalih razstavnih eksponatov v Tehničnem muzeju v Zagrebu pa sodi med klasično železnino, ki jo je povozil čas.

tmz_1

tmz_2

tmz_3

tmz_4

tmz_5

tmz_6

tmz_7

tmz_9

tmz_10

V tehničnem muzeju pa imajo tudi poseben oddelek, ki je posvečen izumitelju Nikoli Tesli. Pri Tesli pa je možno, da je bil tudi kateri od njegovih izumov pred časom, tako kot razstavljeno kolo za uporabo mišične energije.

nt_1

nt_3

nt_4

nt_2

Žal so pa vsi ti izumi za stekleno pregrado, tako da lahko samo na video posnetku gledaš kako to deluje v praksi in pri nekaterih se kar precej bliska.

Predstava, ki gre narobe

24 11 2018

Včeraj sem šel na premiero gledališkega dela Predstava, ki gre narobe v Festivalni dvorani z enim samim ciljem. Da naredim sceno, ki jo avtorji predstave ne pričakujejo.

Namreč osnovna ideja te gledališke predstave je v tem, da se igralcem na sceni dogajajo razne nerodnosti in se jim scena dobesedno podira med predstavo. Moja ideja pa je bila v tem, da si kupim vstopnico čim bližje odru in da me sredi predstave zadane infarkt ter se zgrudim na tla iz stola. Tako bi bila v bistvu potem to tudi predstava, kjer gre med gledalci nekaj hudo narobe, le da tega nimajo v scenariju predstave in bi bila zares potrebna improvizacija.

Samo potem, ko sem videl novinarje s fotoaparati, ki so bili na premieri, sem se premislil oziroma lepše rečeno ustrašil in predvidenega kaskaderskega vložka na Črni petek nisem izvedel.

Zadnje kar si želim je, da pristanem kje v medijih in bodo potem ljudje naokrog govorili, da je Onyx uničil slovensko premiero predstave, ki gre narobe. In ta virus se bi lahko razširil še kam drugam po svetu, kjer uprizarjajo to gledališko delo.

wanted

Imam pa še eno pomembno opozorilo za vse, ki se boste še udeležili te predstave.

Med odmorom vam bodo kar igralci sami razdelili zgornji letak, kjer bo pisalo, da iščejo psa Winstona, ki bi moral tudi nastopiti na odru in se je izgubil. Navedena pa je tudi telefonska številka 087 55 2123, kamor se pokliče, če kdo psa najde.

Jaz sumim, da gre za plačljivo telefonsko številko, tako da dramski krožek Fakultete za strojništvo verjetno denarja ne služi samo s prodajo vztopnic, ampak tudi s plačljivo telefonsko številko, ki jo razdelijo med gledalce! In taki telefonski številki ljudje zaupamo bistveno bolj, kot pa če dobimo klasično nigerijsko natego po e-pošti.

Lahko gre pa tudi samo za še en štos.

Izjava dneva

23 11 2018

Celo leto delam seznam, kaj vse moram kupiti na Črni petek, potem pa ne najdem niti parkirnega mesta.

Transformacija Gorenjske gostilne

19 11 2018

Gorenjci so znani po svoji škrtosti (uhrnost, ejga) in dobrih gostilnah, v katerih se človek lahko naje do mrtvega, pa še nekaj ostane na krožniku za sedmino.

Sem pa pred nekaj meseci opazil, da je ena znana Gorenjska gostilna v Naklem izvedla zanimiv preobrat.

Prej je bila to klasična gostilna, s standardnim menijem raznih zrezkov, praženega krompirja in podobnim repertoarjem iz kuhinje naših babic, porcije pa so bile tako velike, da je zrezek gledal čez krožnik in vse, kar si naročil iz jedilnega lista, je imelo po 2000 kcal ali še kaj več. Skratka, za pisarniškega delavca en obrok v taki gostilni zadosti potrebe po hrani za dva dni, če zraven še kaj spiješ in poješ sladico pa za tri.

Potem se je pa vse čez noč spremenilo.

V tej gostilni so preuredili ambient, stole in mize so zamenjali z bolj elegantnimi, na mizah so drugačni prti, v prostor dodali nekaj več raznih rož, ki upam niso umetne, ampak glavna in bistvena sprememba pa je v ponudbi. Jedilni list je vsaj za polovico manjši, kot je bil prej, sicer lepše oblikovan in z občutkom za detajle, jedi pa so dobile neka eksotična imena, pri čemer moraš za vsako stvar vprašati natakarja, kaj konkretno za pojest se skriva za posameznim imenom.

In tako potem nekaj na slepo naročiš iz novega jedilnega lista, pri čemer tega, kar boš pojedel, sploh ne znaš izgovorit, ker je tako high, fensi.

Ampak izkaže se, da sem spet dobil ocvrte kalamare, le da so postreženi na drugačnem krožniku, porcija pa vsaj za polovico manjša. Je pa res, da je na krožniku več okraskov, ki pa jih jaz ne jem in ponavadi prosim, da mi prinesejo krožnik brez teh dodatkov, ki ne služijo ničemer, kakšen okrasni balzamični kis pa mi naravnost smrdi in pokvari apetit. Če bi hotel jesti okraske, bi šel v Merkurja, mar ne?

Zraven ocvrtih kalamarov je prišel zopet čisto navaden ocvrti francoski krompirček (pommes frites), le da je bil tokrat postrežen v nekakšni manjši okrasni fritezi in spet sem dobil vsaj pol manj krompirja kot pred to transformacijo na višji nivo. Je bil pa verjetno soljen s kakšno posebno soljo iz tristo let starega avstrijskega rudnika ali Sečoveljskih solin, ampak tega takrat še nisem vedel. Možno pa, da je to kje omenjeno v jedilnem listu, ker danes se pač prodajajo zgodbe. Tudi v kulinariki.

No, na srečo so pa po novem v tej znani Gorenjski gostilni cene za pol nižje?

No ja, niti ne, ne, ne… Prej je porcija ocvrtih kalamarov s pečenim krompirjem stala okrog 8 €, tole sedaj pod novim imenom pa stane 14 €! Ampak občutek, da v tej Gorenjski gostilni po transformaciji spadaš med družbeno elito pa je tudi nekaj vreden. Samo avto moraš parkirat par sto metrov nižje ob cesti, da te ni sram ob vseh ostalih limuzinah, ki stanejo toliko, kot jaz ne bom privarčeval v celem življenju.

Vse skupaj bi lahko po moje tržili s sloganom veliko manj hrane, za bistveno več denarja, v lepšem ambientu. So pa kot kaže preventivno ohranili na jedilniku celotno ponudbo pizz in tudi cene za pizze so ostale enake. To pa imajo verjetno za backup, če se slučajno novost med pregovorno uhrnimi Gorenjci ne bi prijela.

Je pa sama ideja vsekakor zanimiva. Namreč če tole uspe, bodo porabili veliko manj hrane za enako število prodanih obrokov, zaslužili več in še kuhar bo imel nekoliko manj dela, saj so porcije bistveno manjše. Seveda vse to ob pogoju, da gostje tako idejo sprejmejo in ne bodo šli v kakšno drugo Gorenjsko gostilno, ki še ni izvedla te transformacije na višji nivo.

Meni osebno bolj zanimiv in tudi nekoliko bolj inovativen Gorenjski dosežek na področju kulinarike pa je Kruherija Gorjanc. Samo tu je pa včasih tak naval, da moraš čakati na prosto mizo, če nimaš nič rezervirano. In to za kruh.

Od lokalnih vaških gostiln jaz sicer pričakujem, da poosebljajo kraj, v katerem se nahajajo. Če recimo hipotetično pridem v Ribnico in najdem tam gostilno v Toskanskem slogu, se bom začudil.


%d bloggers like this: