Archive for the ‘Mnenje’ Category

Šali dneva (Ammu-Nation)

15 10 2018

Pride dr. Onyx v Army Shop (hala A, spodnja etaža BTC) in reče prodajalcu:
Rad bi začel revolucijo. Kašno orožje mi priporočate za začetek?
Prodajalec pa mu odvrne:
Gospod, za začetek bi predlagal, da se najprej obrijete, ker sicer vas ne bodo resno jemali.

Pride glavni ekonom Štajerske varde v Army Shop in reče prodajalki:
Imate morda kakšen ročni raketomet, ki je sposoben uničiti policijski vodni top?
Prodajalka pa mu odvrne:
Samo en osebni dokument bi lepo prosila.

Advertisements

Po domače

14 10 2018

Če živiš na podeželju moraš biti pripravljen, da te včasih ljudje znajo presenetiti s kakšnimi nenavadnimi domislicami.

Danes sem želel napisati monolog o tem, kako si mora človek najti nekje čim bolj na samem v naravi svoj kotiček, kamor se lahko umakne in v tišini razmišlja.

In ko sem želel danes poslikati tak moj kotiček me pričaka tole:

po_domace_1

Slika morda ni najboljša, ampak tale moj kotiček je bil v bistvu mostiček čez potoček, tako da sem imel zraven še šumenje vode za zvočno kuliso.

Pišem pa v pretekliku zato, ker si je nekdo tu preprosto naredil neko električno ograjo za svoje krave, tako da do svojega mostička ne morem več oziroma bi tvegal, da me strese elektrika.

po_domace_2

Zanimivo pri vsej stvari pa je, da tu ni ograjen samo pašnik, torej zasebna lastnina, ampak ograja gre tudi čez potok na drugo stran, tako da je potok v enem delu sedaj nedostopen in ograjen.

Na morju vem da ni možno postati lastnik obale, ker se obala šteje kot nekakšno splošno dobro. Po analogiji močno dvomim, da lahko postaneš lastnik potočka, a bi ga lahko potem takole označil oziroma ogradil.

po_domace_4

po_domace_5

Me zanima kaj si misli župan o tej ideji prilaščanja potokov?

Si moram pa sedaj poiskati zaradi tega moj nov prostorček za razmišljanje in kontemplacijo. Opcija je ali navzgor po potoku, kjer so slapovi v Peklu, ali pa nižje dol po strugi potoka, kar pa je bližje domu. Pošteno povedano se mi ne ljubi pešačit 10 km samo zato, da lahko razmišljam v miru.

Brioni

13 10 2018

Leta 2009 sem napisal reportažo o Golem otoku, ki so ga v komunističnem sistemu uporabljali kot zapor za nekompatibilne. Kot se da iz posnetkov ugotoviti praktično vse na tem otoku propada in Hrvatje očitno niso bili pripravljeni vložiti niti ene kune ali vsaj lipe, da bi otok ohranili za spomin in opomin našim zanamcem. Namreč ta otoček je bil v takratnem sistemu prispodoba za pekel na Zemlji, saj so na njem vladale nevzdržne razmere. Poleg psihološkega in fizičnega trpinčenja stražarjev je otoku vladala še neizprosna klima. Poleti huda vročina in pripeka, pozimi pa mraz in močna burja iz Velebita.

Ampak poenostavljena splošna teorija kozmične dualnosti uči, da če obstaja nekje Goli otok, prispodoba pekla na Zemlji, mora nekje blizu obstajati tudi prispodoba raja. In dejansko zgolj par ur vožnje s čolnom stran leži otočje Brioni, kjer si je dosmrtni šef glavnih Jugoslovanskih mislecev postavil kar svoj privatni mali raj na Zemlji.

Ampak ta raj pa ne propada, tako kot Goli otok! Hrvatje so ga razglasili za Nacionalni park in je lahko rečem lepo vzdrževan in tako otočje z vso raznoliko floro in favno vzdrževati sigurno ni poceni.

Do Velikega Briona, največjega otoka tega otočja štirinajstih otokov in otočkov, se pride z ladjo iz Fažane, nakar pa je možen ali voden ogled po tem otoku z vlakcem, lahko se pripelje na otok z ladjo lastna kolesa in si otok ogledaš sam brez vodenja, verjetno pa je na otoku možna tudi izposoja koles ali manjših električnih avtomobilov.

brion_1

Na samem otoku se nahaja golf igrišče, nekakšen safari park z bolj ali manj eksotičnimi živalmi in tudi spominski muzej posvečen dosmrtnem predsedniku propadle Jugoslavije Titu, ki je dolgo časa vodil gibanje neuvrščenih in na Brionih gostil tudi svetovno znane osebnosti tistega časa, med drugim tudi številne filmske zvezdnike.

brion_2

Imaš pa vsaj v safari parku občutek, kot bi bil kje v Afriki in ne na majhnem Jadranskem otoku.

brion_3

brion_4

brion_5

In če sem na Golem otoku v fotoaparat ujel tudi poginulo kozo, ki je razpadala na žgočem soncu, so tu koze ter številne druge živali, pripeljane sem iz vseh vetrov, videti še kar žive.

brion_6

brion_7

brion_8

brion_9

brion_10

brion_11

brion_12

brion_13

brion_14

brion_15

brion_16

brion_17

brion_18

brion_19

brion_20

Ko se danes ozrem nazaj me pri političnem sistemu komunizma preseneča tudi to, kako je imel ta sistem eno od vodilnih misli oziroma ideologij uravnilovko, torej enakost vseh, samo sposoben je bil pa početi take ekstremne skrajnosti da ti vzame sapo.

V čem imajo Hrvatje problem, da tudi Golega otoka niso uredili v spominski park ne vem. Glede na to, da najdejo denar za najrazličnejše neumnosti, bi lahko uhljebi (mislim da Hrvati tako sedaj pravijo njihovi vladajoči eliti) našli denar tudi za to zgodovinsko sramoto in lekcijo. Goli otok in Brioni sta nenazadnje dva konca iste palice.

Note to self: Zgodovina je najboljša učiteljica, vendar pa ne more biti talka njenih učencev!

Preberi še:
Kako sem preživel komunizem
Goli otok

predlagam.vladi.si (in.se.osmešim)

10 10 2018

Včasih mora človek citirati tudi samega sebe.

Tole spodaj je zapis, ki sem ga 20.02.2012 oddal na portalu predlagam.vladi.si  z naslovom Sprememba načina kadrovanja v javni upravi. Ta predlog je na portalu prejel 16 glasov za in nobenega proti, kar je bilo ravno še dovolj, da je moral pristojni organ pripraviti odziv, zakaj je ta predlog po njihovo čista bedarija, ker problema, ki ga jaz in preostalih 95% državljanov vidim preprosto NI!

Sam odgovor pristojnega organa je pa vsaj zame mučno že samo prebrat, kaj šele razumeti vso genialnost napisanega. V bistvu če karikiram v odgovoru piše, da po naše zunaj sije sonce, vi pa vidite meglo in dež.  Menimo da sije sonce. 


Nedavna raziskava Evrobarometra je pokazala, da kar 95% slovenskih državljanov meni, da je korupcija resen problem v Sloveniji, kar državi ne more biti v ponos, saj se tako velik odstotek državljanov ne more motiti.

Eno izmed področji, ki močno vplivajo na takšno razmišljanje o korupciji, je nedvomno kadrovanje v javni upravi, saj je postalo splošno znano, da je večina kadrovskih razpisov “fingirana” oziroma je izbran kandidat znan vnaprej. S poglabljanjem gospodarske krize in naglim večanjem števila brezposelnih se odstotek takih razpisov samo še povečuje. Večinoma so v takih primerih izbrani razni znanci zaposlenih v kadrovskih službah ali tistih, ki imajo moč vpliva na izbiro kandidata,vsi ostali prijavljeni kandidati pa nimajo praktično nobene možnosti, pa čeprav gre za delovna mesta, ki se plačana iz javnih sredstev. Obstaja pa tudi velika verjetnost, da je kdo za razpisano delovno mesto v javni upravi pripravljen tudi plačati nekomu, ki o tem lahko odloča, čeprav mi ni znano, da bi bil kakšne tak primer odkrit. Gre pa tu seveda za znan problem, da je takšno početje obema vpletenima stranema v interesu, kar močno otežuje odkrivanje takšnih primerov.

Na tak način vodenja kadrovskih razpisov se poleg občutka skorumpiranosti povzroča prijavljenim kandidatom tudi nepotrebne stroške, saj pišejo vloge in hodijo na razgovore, ki služijo zgolj pravnemu pokritju postopka izbire. Nenazadnje pa stroška s tem nimajo samo prijavljeni kandidati, saj se da povsem konkretno tudi oceniti stroške raznih fiktivnih razgovorov s 50 ali več prijavljenimi kandidati, kajti javni uslužbenci, ki sedijo v takih komisijah, ponavadi to počno v okviru svojega rednega delovnega časa.

Zato predlagam Vladi RS, da se za vsa delovna mesta v javni upravi spremeni način kadrovanja in sicer tako, da komisijo za izbor kandidata sestavljajo predstavnik organa oz. inštitucije, ki objavlja razpis in je zadolžen za pripravo vseh strokovnih podlag in meril za izbiro, ter vsaj dva naključno izžrebana predstavnika drugih organov (lahko kadrovskih služb), ki z razpisom nista povezana in lahko poskrbita, da kadrovski izbor poteka korektno in so vsi prijavljeni kandidati enakovredno obravnavani.

Menim da bi moralo tudi državi biti v interesu, da izbere najboljše možne kandidate, ne pa znance, ki ponavadi v delovno okolje vnašajo samo nestrpnost, saj so tako izbrani kandidati običajno tudi drugače privilegirani.

Nad tako izpeljanimi kadrovskimi razpisi bi morala po mojem mnenju bdeti strokovna komisija, oblikovana morda pri na novo ustanovljenem Ministrstvu za pravosodje in javno upravo, ki bi imela za nalogo, da prouči vse morebitne pritožbe nad izbirnimi postopki, prav tako pa bi imela taka komisija pravico, da naključno izbere posamezne kadrovske postopke, jih podrobno prouči in morebiti zahteva dodatna pojasnila, če bi se izkazalo, da obstaja kakršenkoli dvom v korektnost izpeljave kadrovskega razpisa. V primeru, da bi taka komisija odkrila nepravilnosti v postopku, pa bi morala imeti pristojnosti, da proti odgovornim uvede disciplinske postopke.

Slovenija ima mislim da samo dve možnosti. Ali zelo hitro začne sanirati obstoječe stanje, ali pa gre strumno naprej po Grškem scenariju in v tem primeru nas vse skupaj čakajo zelo težki časi.


Naslednja recesija zanesljivo enkrat pride, saj so finančne krize znan in ciklični pojav. Vprašanje je samo, ali v času, ko imamo za to možnost, naredimo vse potrebno, da krizo čim lažje preživimo.

Seveda obstaja pa možnost, da je tokrat drugače, samo ta je pa zelo majhna. Cikličnost namreč pomeni, da se nekaj ponavlja, torej enkrat spet pride.

Birokratski nepotizem

09 10 2018

V enem izmed zadnjih prispevkov sem omenil, kako je Rusija postala nekakšna odpadniška država, ki s svojimi izpadi vzbuja nelagodje in kot taka nikakor ni država, ki bi jo bilo vredno posnemati! V časniku Finance so v enem izmed člankov uporabili v zvezi z Rusijo izraz nepotistični kapitalizem, ki mislim da zelo lepo opiše stanje v tej državi, saj gre za sistem, kjer sta tesno povezana politika in gospodarstvo in tak sistem je v bistvu na dolgi rok za državljane te države še slabši, kot pa je bil ponesrečen eksperiment s komunizmom.

Kakor sam opažam se tudi pri nas mnogim kolca po takšnem sistemu, saj se vidijo ali na strani oligarhov, ali pa na strani politične elite, ki omogoča sistem “kapitalističnih” oligarhov  in je seveda za to bogato nagrajena!

Vprašanje pa je ali si tak sistem pri nas res želimo in ali ni vredno storiti vse, čisto vse kar je v naši moči, da to preprečimo?

V tem prispevku bom direktno in brez kakšnega olepševanja dejanske situacije opisal kako deluje birokratski nepotizem pri nas.

Jaz kot davkoplačevalec si želim, da državna administracija in širši javni sektor zaposluje najboljše ljudi, ki jih je moč dobiti na trgu za denar in pogoje zaposlitve, ki jih ponuja država, torej Republika Slovenija kot delodajalec! Na tak način vem, da bom dobil najboljše možne zakone in storitve, ki bodo v mojem interesu in ne v interesu peščice politične elite.

Vendar sistem kadrovanja v javnem sektorju ne deluje tako!

Tisti, ki odločajo o tem, koga bodo zaposlili in pišejo pogoje za zasedbo delovnega mesta, ponavadi v javnem sektorju niso ravno ljudje z visoko integriteto, saj jih je tja nastavila politika, ki želi imeti nadzor nad tem koga se zaposli. V ozadju pa seveda čuda raznih interesov. Poleg vsega ostalega pa imajo ti, ki odločajo v postopkih zaposlitve hčere ali sinove, ki poznajo brezposelne prijateljice ali prijatelje in radi pokažejo, kako imajo oni moč, da zrihtajo službo komur želijo ne glede na predpise (bolje rečeno v posmeh vsem zakonom in predpisom)! To je zame čisti nepotizem, ne glede na to, da ne gre za sorodstvene vezi. Kot pa kažejo primeri, ki jih je obravnavala slovenska policija, pa gre v nekaterih izmed teh primerov za kazniva dejanja, ki se jih razišče in dokumentacijo preda tožilstvu. Nenazadnje ni tako težko ugotoviti, kako so povezani tisti, ki so jih zaposlili in tisti, ki so o teh zaposlitvah odločali.

Res je sicer, da si ponavadi tisti, ki imajo dejansko moč odločanja (ker jih je nastavila politika) s tem ne mažejo rok direktno, ampak imajo za to podrejene, ki jim naročijo kaj je potrebno narediti in koga točno izbrati na razpisu za delovno mesto, ki se financira iz proračuna, torej z denarjem davkoplačevalcev (!) in ne iz proračuna posamezne politične stranke(!). Za nagrado pa se ponavadi tem zaposlenim da “povečan obseg dela” (22e člen) ali kakšen podoben bonbonček, pri čemer pa ti zaposleni niti ne vedo, da morda sodelujejo ne samo pri birokratskem nepotizmu, ampak pri kaznivem dejanju, ki bi se moral preganjati po uradni dolžnosti (ker ne želimo postati mala Rusija!).

Jaz sem že davnega 20.02.2012 na portalu Predlagam vladi podal predlog z naslovom Sprememba načina kadrovanja v javni upravi.

Moja ideja pa je bila otročje preprosta.

Vemo, da je večina kadrovskih razpisov za bolje plačana delovna mesta v javnem sektorju fingiranih (pisana na kožo vnaprej izbranem posamezniku) in da gre tu za klasičen birokratski nepotizem. To ni samo stvar gostilniških debat, to je preprosto dejstvo, ki ga lahko potrdi vsak, ki pozna stanje od blizu in zna sešteti ena plus ena.

Fingirani pa večinoma niso kadrovski razpisi za najslabše plačana delovna mesta v javnem sektorju, kjer pa zelo težko dobijo kader, ki bi bil pripravljen s srednjo šolo opravljati dela medicinskih sester, paznikov v zaporih, policistov, gasilcev, hišnikov, dokumentalistov in podobno za skoraj minimalno plačo. Seveda tu fingiranje nima nikakršnega smisla, saj danes, ko je recesija vsaj začasno pozabljena in gospodarstvo potrebuje delavce komaj dobijo par prijav na razpise za prosta delovna mesta ali pa še to ne!

Moja ideja takrat (davnega leta 2012!) pa je bila, da bi se člane komisije, ki odločajo o izboru kandidata za posamezno delovno mesto, preprosto izžrebalo (seveda iz nekega nabora strokovno usposobljenih kandidatov za članstvo v taki komisiji). Tu sem nekako predpostavil, da bi bilo v takem primeru fingiranje mnogo težje, saj bi bilo potrebno okužiti naključno izbrano komisijo, kjer bi se lahko slučajno znašel tudi kdo iz Policije, ki bi v primeru zaznane kršitve predpisov lahko preprosto predal primer svojim kolegom v sosedni pisarni ali nadstropje višje in bi komu, ki lahko “zlahka zrihta dobro plačano službo v državni birokraciji” na vrata potrkali pripadniki kriminalistične policije v modrih vetrovkah z napisom Policija na hrbtu.

In kakšen je bil odgovor pristojnega organa Ministrstva za pravosodje in javno upravo?

Na kratko…Onyx, ti si tepec, ki nimaš pojma (bla, bla, bla…lahko se pritožite, kar pa bomo zavrgli, ker je vse v skladu z veljavnimi predpisi in postopki so primerljivimi z ostalimi državami EU…bla, bla, bla). Noro!

Kaj vsi mi potem haluciniramo!? 

Note to self: Imeti čisto vse ljudi za tepca je vsaj za ena napačno. Sam si vendar tudi človek.

Poglej še:
Prizor iz filma Black Hawk Down ko pristanejo pripadniki ameriških posebnih enot v Mogadišu (Bakara market je zame prispodoba za Slovenijo, kje je junak, ki bi počistil ta avgijev hlev pa ne vem, morda uspe tokrat stand up komiku…)

Vem da je marsikoga pri nas strah, da bi se kakšna resna akcija čiščenja avgijevega hleva tudi pri nas končala podobno neuspešno kot ameriška operacija v Mogadišu, ampak z ustreznim pristopom in načrtovanjem se jaz za uspeh ne bojim.

NO FEAR!

Ruska gravitacija

05 10 2018

Rusija je ogromna država, največja na tem planetu, saj njena površina obsega kar 11% vsega kopna na Zemlji. Rusija je tudi država z veliko naravnimi bogastvi ter pestro in pogosto krvavo zgodovino, z veliko žrtvami. Je pa hkrati po mojem mnenju tudi država, kjer je šla tranzicija iz političnega sistema komunizma v hudo napačno smer, saj je današnja Rusija žal zelo daleč od kakšne resne, moderne demokracije. Ampak besedo žal sem napisal iskreno, ker gre pretežno za nam  blizu slovanski narod, ki bi jim po vseh teh zgodovinskih eksperimentih privoščil, da bi jim ta prehod uspel.

Dolgo časa je veljalo, da so ZDA edina ekonomska in vojaška velesila brez konkurence. V zadnjem času pa se na globalni sceni želita uveljaviti kot velesili še Kitajska in Rusija, pri čemer se Rusija trenutno obnaša kot kakšen najstnik, ki želi s svojim nasilnim in pobalinskim vedenjem vzbuditi pozornost, da bo opažen pri dekletih oziroma v smislu…”poglejte nas, tudi mi smo velesila“. Temu se sicer v žargonu mednarodne diplomacije menda sedaj reče “odpadniška država”, ne pa velesila.

Rusija je tako sedaj država, ki zastruplja svoje nasprotnike in izdajalce z radioaktivnim polonijem, prepovedanimi živčnimi strupi kot je novičok, socialna omrežja izrablja za masovno manipulacijo, piše izsiljevalske računalniške viruse in napada razne mednarodne organizacije s svojim omrežjem kibernetskih vojščakov, ki so ali državni uslužbenci ali pa pogodbeniki na plačilni listi države. Skratka tipičen “bully“, ki pa ima to smolo, da se marsičesa loti “po rusko”, torej povsem amatersko in jih hitro razkrijejo. Polovili in izgnali so njihove vohune iz ZDA, posneli kot v kakšni amaterski skriti kameri dva odlikovana operativca vojaške obveščevalne službe na misiji “novičok” v Veliki Britaniji, kjer sta si šla pogledati znamenito stolnico v Salisburyju, katere zvonik sodi v ozek krog sto tisoč najvišjih sakralnih objektov na svetu, razkrinkali vdore v razna računalniška omrežja mednarodnih organizacij in jim zaplenili opremo itd.

Problem, ki ga jaz vidim je pa v tem, da tudi nas čedalje bolj privlači močna Ruska gravitacijska sila, pa ne zgolj uradno zunanjo politiko. Tudi številni posamezniki so postali nekakšni ruski oboževalci, ki so te sposobni ure in ure prepričevati, kako so vse te obtožbe na račun Rusije zgolj plod domišljije ali pa celo da jim zlobni zahod to kar podtika in sam režira napade z živčnimi bojnimi strupi da bi v javnosti očrnili Rusijo. Ampak zagrabijo pa čisto vsako, še tako bizarno rusko dezinformacijo, ki jo najdejo na neki obskurni spletni strani, kot kakšni fanatični zagovorniki teorije ploščate zemlje.

Kakor jaz razumem situacijo je tak odnos številnih pri nas do Rusije posledica tega, da jim gredo v bistvu na živce ZDA! Ampak če ti gre nekdo na živce ni potrebno, da zato poveličuješ nekoga, ki je podoben kaliber, torej samo še eden bully na mednarodni politični sceni!

Zame ni dvoma, da so ZDA netile revolucije po svetu, napadale države, katerih politični sistem ni bil po njihovi volji ali jim ni uspelo na druge načine uveljaviti svojih interesov in nenazadnje same pomagale ustvariti svoje sovražnike, kot je bil pokojni Bin Laden. To se pač na področju mednarodnih odnosov prodaja kot (agresivno) “branjenje” svojih strateških interesov, ki pa zame ni kompatibilno s pojmom demokracije in gladko sodi v kategorijo pobalinstva na mednarodni politični sceni.

Sam bi mnogo raje videl, če bi ta državica ohranila nevtralno držo, tako kot še nekatere druge na svetu in potem bi lahko brez kakršnekoli samocenzure in zardevanja obsodili vsako dejanje, ki je v nasprotju z uveljavljenim pojmovanjem demokracije in korektnih mednarodnih odnosov.

Tako pa smo sedaj članica EU, razpeta med ZDA in Rusijo, prehranjujemo se pa v Kitajskih restavracijah.

S tem zapisom sicer tvegam, da mi Ruska vojaška obveščevalna služba (GRU) vdre v tale blog ali pridejo odlikovani operativci te službe kar na dom podret češnjo ter si hkrati ogledajo še znameniti zvonik lokalne župnijske cerkve, samo računam na to, da imajo veliko mnogo hujših problemov trenutno v svojem koledarčku oziroma programu dela za naslednjo petletko in druge “high profile” tarče. Pri ZDA se ti pa lahko zgodi, da te zadržijo na letališču in eno uro sprašujejo traparije samo zato, ker imaš zvezdico v neki njihovi podatkovni bazi, ker si nekoč na nekem forumu napisal preveč skupaj besedi ZDA in imperializem. Ampak pri njih pa ni skrbi, da bi ti prišli na dom podirati češnje, oni ti češnjo zrušijo kar s pomočjo drona in vodene rakete.

Say no to bullying!
Скажите не запугивание!

Vse moje medalje in pohvale

04 10 2018

Najprej naj povem, da meni osebno nekaj pomenijo samo medalje, ki jih dobivam na (virtualnih) bojiščih, pa še te mi v bistvu ne pomenijo kaj dosti, razen da jih je že toliko, da mi je včasih nerodno, saj se te medalje delijo za…no, saj vemo kaj. Toliko mrtvih za prazen nič in med njimi so verjetno tudi otroci, saj se danes po internetu streljajo že osnovnošolci (in tulijo “ez noob” v “team speak”). Upajmo pa, da ti otroci ne bodo nikdar doživeli, kako so bila videti prava bojišča, kjer si se lahko pobližje spoznal z anatomijo svojih soborcev in anatomijo “sovražnikov”. Tisti, ki so imeli res smolo na bojišču pa so lahko brez anestezije gledali lastno črevesje ali iskali svoje odtrgane okončine v blatu.

bf3_medal
vir: Dice

Prvo tako konkretno “medaljo” iz pleha pa sem dobil po spominu leta 1996 in sicer “bronasti znak Civilne zaščite” (možno da se je takrat drugače to imenovalo).

Takrat sem bil zaposlen še na MORS-u kot pripravnik in ker sem jim mimogrede napisal nekaj programov v MS Accessu so me prosili, če bi lahko še za papežev obisk v Postojni napisal programček za “logistično podporo”. Za kaj točno je šlo sem pozabil, bilo pa je par tabel, vnosnih mask in šifrantov za razne evidence. Ta program je bil potem res nameščen na nekem računalniku v šotoru na prizorišču obiska papeža v Postojni, kjer je svoj rojstni dan praznoval z mladimi iz vse Slovenije in tudi od drugod.

18. maja a.d. 1996 je bila sobota in sam sem prišel v Postojno nekje ob osmi uri zjutraj, domov pa sem odšel ob treh ponoči naslednjega dne, ko je policist, ki je v tem šotoru izvajal operativne naloge in imel povezavo z OKC policije predal zadnjega izgubljenega otroka staršem.  Pa v bistvu jaz nisem počel ničesar, tam sem bil za vsak slučaj, če bi bilo potrebno tisti računalnik strokovno reštartat.

Pa ga ni bilo potrebno.

In za to sem potem na neki sicer svečani podelitvi dobil priznanje Civilne zaščite, ki je bilo videti kot nekakšna medalja.

Kje je potem končalo to priznanje nimam pojma, verjetno pa sem ga enkrat ob pospravljanju vrgel v smeti oziroma kanto za mešane komunalne odpadke. Za sam sistem pa je bilo verjetno ceneje dati te medalje, kot pa plačati sobotne in nedeljske ure z vsemi dodatki.

Sam sem bil sicer nekaj let del sistema zaščite in reševanja in moram reči da ta sistem zelo cenim in spoštujem, saj se pomena tega sistema marsikdo zaveda šele ob naravnih nesrečah, ko voda zaliva stanovanjske objekte, ko veter kot za šalo odnaša strehe, ko ogenj požira hiše ali ko žled podira drevesa. Kakšnega res hujšega potresa pa zaenkrat kakor vem pri nas na srečo nismo imeli (vem, ljudje v Posočju verjetno niso takega mnenja), da bi bilo potrebno zaradi tega aktivirati ta sistem v večjem obsegu. Je pa po mojem mnenju dejstvo, da so prostovoljni gasilci še vedno ključen del tega sistema, saj so zaradi povezanosti z lokalnim okoljem, dobro tehnično opremljenostjo in nenazadnje usposobljenostjo tisti, na katere odpade glavni del teh nalog. Poleg seveda enot poklicnih gasilcev.

Druga zgodba so pa medalje.

Medalje so si verjetno izmislili vojskovodje, da so s tem motivirali vojake k junaškim dejanjem. Ampak kaj če ti medalja za hrabrost, če pa si v vojni ali v neki vojaški operaciji izgubil recimo noge, država pa potem nate pozabi oziroma si za njih samo številka na seznamu tistih, ki dobivajo minimalno socialno pomoč ali pa še to ne.

Skratka – medalja, ne hvala!

Moj stari ata Valentin (danes se reče dedek) je bil udeleženec prve svetovne vojne na Soški fronti in še kot otroku mi je razlagal, da so takrat preživeli tisti, ki so počakali v jarku, ko se oficirji tulili juriš in žvižgali s piščalkami, saj so prve, najbolj pogumne, najprej pokosili rafali iz strojnic, šele ko jim je zmanjkalo nabojev in so morali montirati nov nabojnik se je našel kdo, ki mu je uspelo vreči bombo na strojnično gnezdo in so potem lahko ostali prodirali naprej. Možnost dobiti medaljo iz rok kajzerja oziroma cesarja pa je bila za nekatere vojake motiv, da so pogumno jurišali v smrt. Pa bi rekel da ti niso bili ravno med najbolj brihtnimi.

bf3_medal_1
vir: Dice

V drugem primeru gre pa za pohvalo in je vse skupaj pa bizarno.

Leta 2007 so me (kazensko) premestili iz enega ministrstva na eno upravo in ker tam niso vedeli kaj bi z mano sem jim potem napisal cel kup programov in programčkov v IBM Lotus Notesu da so si olajšali delo, ki so ga prej počeli ali peš, ali pa vodili neke nepovezane evidence v raznih excel tabelah in si pošiljali podatke po elektronski pošti. Če bi ocenil vrednost teh programov s cenami, ki so danes na trgu IT storitev (neke moje rešitve so bile zamenjane z drugimi in se cene za to znane) je bilo to vse skupaj vredno krepko čez 150.000,00 EUR.

In potem me je sodelavec leta 2011 predlagal za “pohvalo za vidnejše dosežke…“.

Sam sem to na svečani podelitvi na Brdu pri Kranju sprejel in tokrat ni šlo za kakšno medaljo ampak neko plaketo v lepem, usnjenem ovitku.

Tu pa so me v bistvu dobili na levi nogi in še danes mi postane nerodno, ko se na to spomnim!

Namreč kot sem kasneje ugotovil, imajo v bistvu težave dobiti tiste, ki so pripravljeni te “pohvale” sprejeti in nekateri so menda že večkrat zavrnili “nominacijo”. V kapitalizmu se kot pohvala pri večini pač šteje denar, s komunizmom pa smo bojda opravili tam v devetdesetih prejšnjega stoletja (to je sicer stvar diskusije in različnih interpretacij, jaz imam pa o tem tudi svoje mnenje).

Pri teh “pohvalah” namreč ni nikakršnega finančnega učinka, niti centa več pri plači, samo neka mapa s papirjem, ki jo ne moreš niti prodat naprej. Stari mački pa vedo, da če bi se pri teh pohvalah delile še kakšne denarne nagrade, pa recimo zaradi mene lahko tudi v simboličnem znesku par sto evrov, potem bi bili nagrajenci čisto drugi!

Čisto drugi!

Namreč tisti, ki si pri plači izplačujejo vse možne bonuse in poznajo vse trike, kako si “zakonito” izboljšati plačo nikdar ne dobijo teh pohval, ne dobijo priznanj in ne dobijo medalj! Zelo popularen v teh krogih je tako imenovani “22e. člen” po katerem če nič ne delaš dobiš plačo, če pa karkoli narediš ti pa pripada tako imenovani “povečan obseg dela” oziroma ljubkovalno “22e. člen”. To je zame preprosto kraja!

Sam imam diplomo iz elektrotehnike in fakulteto sem končal s solidnim uspehom. Torej so mi upajmo vsaj osnove logike poznane.

Ko sem ugotovil, da sem se v bistvu s to pohvalo osmešil, sem napisal kratek dopis, s katerim sem to pohvalo uradno zavrnil, papir vrgel v smeti, usnjen ovitek pa vrnil, da ga bodo lahko dali komu drugemu.

In to uradno štejem kot moj največji “poslovni” uspeh zadnjega desetletja. Kar pa je po svoje žalostno in škoda, da se v bistvu nihče od odgovornih ne vpraša, kaj je narobe s takim sistemom, iz katerega se zgolj zbijajo šale ob pivu in ki se dobesedno norčuje iz ljudi. Pa razumem, da gre tu za politiko, ki jo jaz ne razumem, ampak kljub vsemu.

Zagovorniki podeljevanja raznih medalj in plaket ponavadi dajo za primer policista, (ali gasilca) ki iz deroče reke reši utapljajočega otroka. V takem primeru se zdi, da je medalja ali priznanje za hrabrost, podeljena iz roke samega predsednika države primerna nagrada za tako pogumno dejanje, saj nenazadnje nek finančni znesek lahko policist (ali gasilec) v nižjem plačnem  razredu javnih uslužbencev zasluži kadarkoli kako drugače, medtem ko take medalje ali pohvale ni možno dobiti kar tako. Taki ljudje se tudi nikdar ne sprašujejo, kaj bodo dobili za tako dejanje v smislu…za tisoč evrov skočim, tristo je pa nekoliko premalo. So pač narejeni…kot se temu reče…iz pravega testa in skočijo v deročo vodo ter s tem tvegajo tudi lastno življenje.

Temu na prvi pogled ni moč oporekati, vendar zame je čast osebni občutek, ki ti ga ne more dati predsednik! Imaš ali nimaš in to moraš razčistiti pri sebi.

Vendar…

Ko ta otrok, ki ga je policist (ali gasilec) rešil iz deroče reke ostari in se zberejo njegovi otroci in številni vnuki v neki vaški gostilni na praznovanju visokega življenjskega jubileja se morda ob zdravici ta ostareli otrok spomni tistega, sedaj že pokojnega policista (ali gasilca), ki ga je rešil iz deroče vode. In če njega ne bi bilo, danes ne bi bilo praktično nikogar, ki sedi za tisto mizo!

Medalje so že zdavnaj pozabljene, čast in spomin pa ostane in morda bo kateri od vnukov našel grob tega policista (ali gasilca), ki je rešil življenje dedku ter mu prinesel rože ali prižgal svečo… (za ponazoritev sem sem si pomagal z dramatizacijo prizora iz filma Reševanje vojaka Ryana).

Torej čast ni nekaj, kar ti lahko podeli predsednik države ali kakšen drug uradnik z medaljo.

Čast si prislužiš s svojimi dejanji in jo nosiš v sebi do smrti.

Razmnoževanje Lipicancev

02 10 2018

Sam se spomnim, da sem bil nazadnje v Kobilarni Lipica v osnovni šoli in od takrat sem si edino zapomnil, da je imel en žrebec erekcijo, pri čemer smo se fantje hihitali, puncam je pa postalo nerodno. Razen seveda tistim, ki so bile doma iz kmetije in so bile navajene takih prizorov.

Tokrat sem bil presenečen kako ogromno in lepo vzdrževano posestvo je kobilarna. Sem pa opazil nekatere precej žalostne in mrke obrazce zaposlenih, ki v kobilarni skrbijo za konje. Očitno so tudi to državni uradniki v kakšnem 13 plačnem razredu in bodo morali napredovati vsaj še 5 plačnih razredov, da bodo sploh uradno na minimalni plači.

Sem se pa naučil tokrat tudi nekaj novega.

Vodička po kobilarni je razložila, da gre pri beli barvi Lipicancev za enak proces oziroma genetsko lastnost kot pri človeku ko posivimo. Samo da oni posivijo tako ekstremno, da so na koncu nekateri čisto beli. Torej očitno ne drži, da posiviš zato, ker se preveč sekiraš. Ti konji se mi ne zdi da bi imeli ravno stresno življenje, sploh pa ne tisti, ki jih dajo v kraljevski hlev, kjer so tudi boksi bistveno večji.

lipicanci
vir: Kobilarna Lipica

Je pa ravno ko smo stali pri ogradi s kobilami in žrebički šel mimo žrebec črne barve, menda eden najboljših, kar jih imajo v Kobilarni Lipica in je začel rezgetat. Vodička je razložila, da je zavohal kobile in ga je to vznemirilo. Tu sem pa jaz skoraj začel rezgetat. Namreč pri človeku sistem deluje podobno, le da si danes (upajmo) ženske vsak dan menjajo spodnje hlačke, tako da se jih težko zavoha po naravnem vonju (parfume tu seveda ne štejem). Zanesti se je tako potrebno bolj na vizualne dražljaje (velike riti), namesto rezgetanja pa bolj primitivni primerki uporabljajo žvižganje.

Sem bil pa presenečen kako poteka v Lipici razmnoževanje konjev. Namreč Lipicance kot kaže ne razmnožujejo po naravni poti, žrebec Maestozo na kobilo Gidrano, ampak žrebcu najprej predstavijo pravo kobilo, da se vzburi, potem pa pravo kobilo zamenjajo za leseno kozo, nakar pride veterinarka, ki žrebcu vzame seme (kako je to videti v praksi si ne upam niti predstavljat). Potem pa s tem semenom umetno oplodijo kobilo.

Razlog za tako prakso?

Menda gre za velike živali, ki bi se lahko med delanjem žrebičkov po naravni poti poškodovale!?  Tu sem pa tudi jaz malo debelo pogledal! Konji se namreč pasejo po tem planetu že na sto tisoče let in nekako si predstavljam da bi že zdavnaj izumrli, če bi bilo naravno razmnoževanje za njih res tako nevarno. Po moje je razlog za tako prakso drugje. Če bi namreč žrebcem pustili, da si sami izberejo svojo kobilo verjetno ne bi dobili takih žrebičkov, kot si želi kobilarna.

So imeli pa včeraj v kobilarni tudi  neko prvenstvo v preskakovanju ovir, samo tu pa menda Lipicanci ne nastopajo, ker imajo bolj baročne postave in krajše noge. Sem pa skoraj prepričan, da te žrebce, ki so preskakovali ovire, po končani tekmi niso peljali na “after party” k Lipicankam, ker bi lahko dobili še kakšnega mešančka in potem ne bi vedeli kaj bi z njim.

Oziroma verjetno bi. Šel bi za žrebičkove zrezke.

Moram pa reči da je vsaj meni prek skrajne meje slabega črnega humorja, da najbolj inteligentna vrsta na tem planetu še vedno žre otroke in celo tudi dojenčke ostalih živali in to kljub temu da ima večina populacije v teh krajih ostale hrane dobesedno v izobilju! Pa verjamem da marsikdo na to niti ne pomisli, ko naroči žrebičkov zrezek v posteljici iz rukole, telečja jetrca za 11 €/kg, ali sočnega odojka s trdo zapečeno kožico.

Note to self: Ko nimaš več plenilcev, ti še vedno ostane odgovornost do plena.

Sem si pa pogledal tudi skoraj uro dolgo predstavo, kjer je prikazana zgodovina Lipice in kjer konji kažejo med drugim tudi razne spretnosti, ki so jih naučili v kobilarni (dresura). Vendar pa nad tem nisem bil preveč navdušen, saj gre zame tu bolj za demonstracijo moči človeka nad živaljo. Po moje je mnogo lepše gledati lipicance spuščene na travnikih kobilarne, v svojem naravnem okolju.

Razpadajoča okna politične stranke

01 10 2018

Tole bom sicer enkrat naredil malo bolj podrobno in s fotografijami podkrepljeno študijo, me je pa zmotilo pri eni naši politični stranki, kako imajo lahko na sedežu stranke taka razpadajoča okna. Gre za neka lesena okna, ki jih ni prebarval nihče že vsaj 20 let.

Pa to me niti ne bi motilo, če ne bi politične stranke obljubljale, kako bodo rešile slovensko zdravstvo, poskrbele za upokojence, gospodarstvom in državljanom naložili še dodatne davke za njihovo blaginjo in še marsikaj. Ja kako vendar, če pa se ne najde v stranki niti en junak, ki bi ga taka razpadajoča okna motila in bi se zapeljal v Bauhausa ali Obija, kupil barvo in neko strgalo ter okna popravil? Dela morda za par ur. Če pa je slučajno problem v denarju za barvo (strgalo jim lahko jaz posodim) pa ga naj zberejo s prispevki ministrov in ostalih visokih funkcionarjev, saj so nenazadnje na položajih prav zaradi politične stranke oziroma jih je nastavila politika.

Kot pravi stara ljudska modrost…če ni dober za nič drugega, bo pa politik.

Moram pa reči da po skoraj 20 letih slovenske tranzicije z žalostjo opazujem kako nas po standardu hitro dohitevajo ali celo prehitevajo praktično vse države, ki so bile včasih del komunistične Sovjetske zveze (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Bolgarija, Romunija itd.) in so v tranzicijo štartale iz bistveno slabše pozicije kot mi, medtem ko sami nazadujemo proti državam, ki so nastale s krvavim razpadom “neuvrščene” komunistične Jugoslavije (Hrvaška, Bosna, Srbija, Makedonija, Črna Gora…). Kakšno bo stanje čez 20 let s takim tempom si ne upam niti pomisliti in očitno bo Balkan ostal Balkan kot je vedno bil.

Začne se pa lahko pri oknih!

Gre pa tu kljub vsemu za nekoliko globljo filozofijo. Namreč politiki nam prodajajo, kako želijo dobro državi in vsem njenim državljanom. Če jih ne motijo razpadajoča okna na sedežu stranke, kako lahko pričakujemo, da jih bo motil razpadajoč zdravstveni sistem!?

Nenazadnje bo kot kaže večina stare slovenske politične elite dočakala zelo visoko starost, ker imajo verjetno privilegije in so še vedno deležni najboljše zdravstvene oskrbe preko vrste, pokojnine imajo pa tudi za naše razmere fantastične. Pa nimam nič proti če so zaradi mene vsi ti stoletniki. Moti pa me, če zanje veljajo druga pravila in lahko preskočijo čakalne vrste za operacije, ali pa morda celo obstaja v tej državi kje črni fond, v katerega se zbira denar davkoplačevalcev in se iz njega financira top medicinska oskrba stare politične elite (to se mi zdi povsem realna možnost, ki me ne bi presenetila).

Upam da ne bodo nekoč po tem slovenskem fenomenu presenetljivo ohranjenih stoletnikov posneli filma v stilu Dečki iz Brazilije, ker za nekatere v zdravstvu očitno je denar, za otroško srčno kirurgijo se pa nekako ne najde ne denarja in ne kadra.

Računalniške igrice

29 09 2018

Ena mojih sodelavk mi je zaupala, da je zapustila moža zato, ker je (preveč) igral računalniške igrice.

Vprašam se, kako lahko človek naredi kaj tako grozljivega sočloveku?

Sem šel gledati mojo statistiko in na Origin piše, da imam 918 ur v igri Battlefield 3, kjer sem dosegel čin polkovnika ter skoraj vsa možna priznanja in pohvale za izjemne dosežke na bojišču ter 138 ur v igri Battlefield 1, kjer sem pršel do pozicije majorja, je pa ena od (žal najslabših) map tudi slovenski Kobarid oziroma Caporetto, s strateško točko Castello Di Solkan in možnostjo uporabe bojnih strupov (samo pritisneš tipko in padajo kot muhe).

bf1_shovel

bf1_fight
vir: Dice

Niso pa vse ženske tako sovražno nastrojene glede računalniških igric.

Recimo Nathalie Ek dela za Švedsko firmo Dice, ki razvija serijo iger Battlefield. Zaposlena je na področju UX (uporabniška izkušnja – user experience) in je bila nekoč tudi profesionalna igralka igrice Counter Strike. Marie Bustgaard Granlund dela prav tako za Dice in sicer kot producent. To sicer nimam pojma kaj pomeni, verjetno pa mora kaj ponoči prinesti za jest iz bližnjega Mc’Donaldsa ko razvoj trdo dela na “fine tuningu time to kill” in vmes naprogramirajo še cel kup hroščev, ki jih odpravljajo potem še leta po izidu. In še bi morda kakšno našel, če bi se potrudil.

Za vse, ki so vas ženske zapustile zaradi računalniških igric imam samo eno tolažbo…fuck them!

Če je pa katero moški zapustil zaradi tega mi pride pa na misel samo…what the fuck! Pa morda še LOL.

Dva nizka udarca…

26 09 2018

…za skoraj vsako priložnost.

Kaj je bolje biti…plešast ali neumen?
Neumen!
Se manj vidi.

Zakaj moški nimajo celulita?
Ker je to grdo za pogledat.

Note to self: Če se ne znaš delati norca iz sebe, se nima smisla delati iz drugih.

Borovniška komunala šla v nebo

23 03 2017

Komunalno podjetje Vrhnika je občane Borovnice marca 2017 presenetilo z (novim) dvigom zneskov na položnicah in podražitev je praktično zopet za 100%.

Sam sem šel gledati v mojo spletno banko zgodovino plačil položnic za komunalo in od leta 2013 do danes se je znesek na položnici pri meni zvišal za štiri krat (z besedo ŠTIRI KRAT)!

Tako se niso cene dvigale niti za časa najhujše inflacije v bivši Jugoslaviji.

Same podražitve so bile izvedene kot sem opazil v dveh večjih korakih in sicer so obakrat znesek na položnicah množili z dva. Verjetno zato, da ni veliko dela s popravljanjem računalniškega programa za tiskanje položnic oziroma se to da popraviti verjetno kar v samih nastavitvah. Tam, kjer so v ozadju kakšne obsežne študije in izračuni je podražitev običajno za 38,9% ali recimo 82,6%, da ne izgleda že na prvi pogled kot nek cenen nateg. Tu pa kar lepo množijo krat dva oziroma 100% podražitev (vem, tu bodo trdili, da to ne drži in da je podražitev dejansko za 106,43%, ampak to me ne prepriča). Danes plačaš 15 €, potem 30 €, pa 60 € in tako naprej. Nekakšno novo matematično oziroma komunalno zaporedje. Je pa prednost takega sistema vsaj ta, da natančno veš, kakšen bo znesek na položnici ob naslednji podražitvi (120 € je pravilni odgovor).

Ob tem je naravnost ironično, da sodimo med občine, kjer je odstotek ločenih odpadkov najvišji in smo tako občani postali nekakšni zunanji sodelavci komunalnega podjetja Vrhnika, ker za njih zbiramo surovine. Jaz menim, da bi nas morali, če že drugega ne, povabiti vsaj na njihove novoletne zabave. Tako bi se vsaj enkrat letno lahko družili skupaj, da se malo bolje spoznamo, če smo že postali sodelavci.

Včasih je komunalno podjetje praktično vsak teden odvažalo črne kante za smeti (temu sedaj rečejo mešani odpadki), sedaj jih odvažajo samo še enkrat mesečno (to inovacijo so uvedli leta 2013) in če bo šlo tako naprej, bodo v prihodnje sploh ukinili odvoz teh črnih kant in bomo morali občani sami pripeljati mešane odpadke na deponijo, kar nam bodo potem dodatno zaračunali. Pač, komunala sedaj deluje po sistemu poskusimo, dokler se da, v ozadju pa seveda dela močna propagandna mašinerija, ki nas z letaki, zgibankami in oglasi v časopisih prepričuje, da to počno v dobro nas, okolja, galaksije in vesolja. Skratka, čisti komunalni altruizem in nikakor ne klasični nateg pod geslom – za bistveno več denarja bistveno manj storitev!

Po mojem takšne res enormne podražitve komunale samo v parih letih sploh ne bi smele biti “politično možne”, saj je lahko končni efekt ta, da bodo besni prebivalci pričeli zlivati gnojnico v potoke, smeti pa odvažati na barje ali v okoliške gozdove. Kaj točno pomeni izraz”politično ni možno” dobro vedo v Mariboru na primeru radarjev.

Sicer sam razlog, zakaj se je morala cena komunalnih storitev tako enormno povišati v naši občini naj bi bile investicije v komunalno infrastrukturo, saj se naj bi po podatkih občine Borovnica vrednost le te povišala v zadnjih 4 letih za 7,5 MIO € in od tega naj bi samo novo zgrajena čistilna naprava stala 3,8 MIO € z DDV. Ob tem se sicer občina pohvali, da je pridobila za te investicije 4,8 MIO € nepovratnih sredstev iz kohezijskih skladov EU in proračuna RS, tako da je sama za to morala zagotoviti nekaj več kot 2 MIO €. Kot kaže beseda “nepovratna” na tem primeru pomeni to, da njim tega denarja ni potrebno vrniti, ga pa zato kot dobri gospodarji izterjajo od občanov in temu se potem reče “amortizacija investicije”. 

Torej če bi nekdo hipotetično taki mali občini podaril 50 MIO € “nepovratnih sredstev” za izgradnjo komunalne infrastrukture, občina naredi vse na novo, trikrat vse preplača, vgradi najdražje materiale in predimenzionira čistilno napravo za nekajkrat, potem pa občani dobijo položnice za komunalo v znesku 300 €, ker je pač potrebno investicijo v celoti amortizirati!? Tole ti pa nažene strahu v kosti! Kako je kaj takega sploh mogoče?

In tako imamo sedaj na položnici za komunalo, ki jo tiska Komunalno podjetje Vrhnika navedenih cel kup nekih “omrežnin”. Omrežnina za odpadne vode, omrežnina za čiščenje odpadnih voda, omrežnina za kaj jaz vem kaj…Postavk je za celo A4 stran. Skupaj verjetno v povprečju na posamezno gospodinjstvo teh omrežnin nanese po zadnji podražitvi za prek 30 EUR. Nek občan je izračunal, da se je ena izmed omrežnin povečala čez noč kar za 450%!

Kar meni kot prvo pri celi tej zgodbi ni jasno je, zakaj podražitve komunale izglasuje občinski svet občine Borovnica, izgradnja komunalne infrastrkture naj bi bila v pristojnosti občine, a položnice izdaja Komunalno podjetje Vrhnika, torej nek čisto drug subjekt, kjer je občina samo manjša solastnica (18%)? Ali se vse te omrežnine, ki jih plačamo občani, dejansko porabijo namensko v občini Borovnica, ali je možno, da ta denar Komunalno podjetje Vrhnika porabi za plače, uspešnosti, novoletno zabavo ali morda gradnjo kanalizacije na Vrhniki? Ali komunalno podjetje odplačuje kredite, ki jih je najela občina za izgradnjo komunalne infrastrukture in jim za to računa kakšne provizije? Ali kdo na občini Borovnica sploh ve, koliko si vzame komunalno podjetje za te “posredniške storitve” oziroma koliko nas to stane?

Se pa ob vsem tem občina še pohvali, da celo subvencionira vsako gospodinjstvo s 6,56 € na mesec pri položnici za komunalo, tako da bi bile brez te “subvencije” te celo še višje. Je pa seveda zgolj vprašanje časa, kdaj se ta “subvencija” konča in se položnice v hipu zvišajo še za ta znesek, oziroma za novih 100%, ker je tako nastavljen računalniški program za tisk položnic in ker verjetno občinski svetniki mislijo, da se lahko komunala podraži samo v korakih po 100%.

Zanimiva je tudi zgodba 3,8 MIO € vredne naše nove čistilne naprave.

Občina Borovnica je do pred nekaj let štela okrog 3800 prebivalcev, pri čemer vsi sploh nimajo priklopa na komunalno omrežje (in zato menda ne plačujejo nadomestila za uporabo stavbnega zemjišča). Potem je stanovanjski sklad zgradil novo blokovsko naselje “Ob Borovniščici” in tako smo sedaj prišli že do številke 4300 prebivalcev. Vendar sama čistilna naprava pa je projektirana za 6000 prebivalcev oziroma populacijskih enot (PE), kot se temu strokovno reče. Pač, vizionarsko očitno občina verjame, da se bo število prebivalcev tako povečalo ali pa do bo prišla v kraj industrija, račun za to vizijo pa se enostavno pošlje (sedanjim) občanom.

Pri tako dragi čistilni napravi se marsikdo sprašuje, ali ne bi bilo potem ceneje, če bi si vsak sam zgradil svojo malo čistilno napravo pri hiši? Namreč za cca. 2.500 EUR, koliko znese preračunano na gospodinjstvo oziroma objekt približno ta skupna čistilna naprava, dobiš verjetno tudi že svojo lastno (in nekatere občine kot kaže za tak projekt ponujajo še subvencijo!). Ampak taka kalkulacija sploh ne bi smela po moje obstajati,  saj je nekako logično, da bi morala biti skupna čistilna naprava bistveno cenejša od individualnih, ne pa obratno!

Zadnjič sem v enem izmed dnevnih časopisu prebral, da se v svetu še vedno več kot 80% odpadnih voda izliva neprečiščenih. V EU se prečisti manj kot 70% odpadnih voda, v Sloveniji pa statistika pravi manj kot 60%. Občina Borovnica je tako s svojo moderno čistilno napravo, katere kapaciteta ima še 30% rezervo upam vsaj v tem pogledu v svetovnem vrhu! Obstaja pa po moje tu še nek grd trik. Namreč povsem možno je, da nekatere občine “v nulo” prečistijo kakce prebivalcev, verjetno pa imajo marsikje povsem drugačen odnos do velikih industrijskih onesnaževalcev, ker pač industrija lahko zagrozi, da se umakne iz kraja, občina pa je tako ob pomemben vir prihodka in seveda tudi prepotrebna delovna mesta. Torej če bi pogledali širšo ekološko sliko in upoštevali vse dejavnike, ki vplivajo na okolje je povsem možno, da prispeva sodobna in draga čistilna naprava k zmanjšanju onesnaženja voda bistveno manj, kot pa nam želi predstaviti oblast. Ob tem, da si veliki industrijski onesnaževalci odpustke za prekomerno onesnaževanje v nekaterih primerih lahko kar kupijo!

Kakor se jaz spomnim okrog moje parcele ni nihče kopal jarke za komunalo zadnjih 40 let in več. Torej če je ta infrastruktura zgrajena kvalitetno, ni potrebno vse menjati na 10 let, ampak morda na 40 let, vmes pa očitno samo sanirajo če poči kakšna cev.

Če predpostavim, da je 1500 gospodinjstev v občini plačnikov računa za komunalo in to pomnožim z 30 € raznih omrežnin na mesec, je to v 40 letih prek 20 MIO evrov. Me prav zanima, kakšna vse komunalna infrastruktura se bo zgradila z vsem tem denarjem in ali se ta denar dejansko namensko porablja (tu so seveda še zelo visoki komunalni prispevki in še kaj)? Po mojem mnenju ne in tu si pa jaz drznem biti vizionar. Država je tu očitno nekomu podarila licenco za krajo oziroma”licence to steal“!

Komunalno podjetje Vrhnika je v sodelovanju z občino Borovnica dokazalo, da so ljudje sposobni (zaenkrat še) povsem stojično prenesti tudi podražitve ranga nekaj 100% (!) in to v času, ko praktično ni bilo inflacije! Sedaj čakam, da to tehnologijo množenja zneskov na položnicah z dva povzamejo še elektro podjetja, državna radio televizija in kar je še drugih javnih služb, ki delajo v interesu ljudi in povsem v skladu z zakoni in predpisi, ki jih sprejema ta država.

Ko k temu projektu množenja z dva pristopi še FURS, smo pa gotovi!

Smrdi, smrdi, smrdi…kako smrdi…

S Sončkom gledati nateg

27 01 2017

Lansko poletje sem pisal o fenomenu “Bosanskih piramid” oziroma bolje rečeno fenomenu kako je možno, da se nek tak nateg lahko ohrani pri življenju dolgih deset let. In Slovenci smo eni glavnih sostorilcev pri tej Bosanski prevari. Me pa moti, da natego še vedno promovirajo tudi razni mediji in podjetja kot so turistične agencije.

Recimo znana turistična agencija Sonček oziroma Sonchek ima v svoji ponudbi izletov v letu 2017 razpisanih kar osemnajst terminov za izlet z naslovom “Bosanske piramide in Sarajevo”!

izlet_piramide

vir: Sonchek

V program izleta so (pravno) zelo spretno napisali za prvi dan …

V zgodnjih nočnih urah odhod iz Slovenije proti BiH. V dopoldanskih urah bomo prispeli v Visoko, mestece pribl. 30 km od Sarajeva. Kraj je v zadnjih letih deležen velike pozornosti, saj se tu nahaja zanimiv kompleks hribov, ki jih imenujejo bosanske piramide.

Torej poleg Sarajeva, ki je lepo mesto in vsekakor vredno ogleda je v ta izlet vključen tudi ogled zanimivega kompleksa hribov v kraju Visoko.

Mi je pa ob tem bolj kot ta kompleks hribov zanimivo to, kako smo do takšnih nateg postali ljudje tolerantni. Namreč če nam recimo nekdo v trgovini proda izdelek, ki ni to, za kar se deklarira ali gre recimo za pokvarjeno hrano po izteku roka, zaženemo vik in krik, vmeša se tržna inšpekcija itd. V takih primerih pa nič. Avtobusi polni izletnikov tudi po desetih letih od velikega “arheološkega odkritja” še vedno hodijo v Bosno gledati hribe…(ki jih nekateri imenujejo piramide).

Je pa seveda vse skupaj nekoliko bolj komplicirano. Namreč vprašanje je, kdo je sploh pristojen, da dokončno potrdi ali ovrže tezo, da so ti hribi piramide in delo človeških rok? Avtorji te prevare so spretno izkoristili medije in ustvarili vtis, kot da je “strokovna javnost” glede tega razdeljena. In kot “stroka” lahko tu nastopa čisto vsak šarlatan, ki raziskuje tako imenovane nadnaravne pojave ter naivnežem prek spleta prodaja kristale za hujšanje. Če karikiram…recimo da jaz trdim, da je moj pes dejansko ovca, ki izgleda kot pes in trume ljudi začno hoditi k meni gledati to čudo in kupovati spominke. Kdo bi bil v takem primeru pristojen da to traparijo ovrže, če pa nekateri željo v mojem psu videti ovco?

V letu 2017 jaz pričakujem, da se bo na hribu Visočica pastirčkom prikazal še kakšen prerok. To bi turizmu v kraju Visoko dalo nov zagon in napolnilo turistične kapacitete, ker tole z zanimivim kompleksom hribov po moje dolgoročno gledano nima neke velike perspektive.

Seveda pa vedno obstaja tudi nevarnost, da se komu na glavo poruši kateri izmed tunelov, ki jih kopljejo Bosanski “arheologi” pod piramidami in oblasti zadevo zaprejo.

Inteligentno križišče

25 01 2017

Tole inteligentno zasnovano križišče se nahaja v Ljubljanskih Prulah.

slika_1

slika_2

slika_3

Kot kaže je nekdo hotel prvotno da bi bilo to krožišče, zato je naredil ta krog na sredini, kasneje pa so se premislili  in iz tega naredili navadno semaforizirano križišče.

Če že imaš vozniški izpit je v bistvu vseeno, kako to čudno križišče prevoziš…nekateri ga vzamejo kot krožišče in naredijo obvoz, nekateri zapeljejo čez robnik na sredini, nekateri se morda celo ustrašijo in obrnejo.

Kaj pa če si na izpitni vožnji in se znajdeš pred takim križiščem (krožiščem)?

Tu pa zadeva ni več tako preprosta.

Kot vemo znajo najbolj zajebani profesorji in učitelji sestaviti taka zlobna vprašanja, kjer je vsa odgovor lahko napačen in tole inteligentno Ljubljansko križišče sodi v to kategorijo. Namreč če križišče izpelješ kot krožišče, torej krog na sredini obvoziš kot voznik na zgornji sliki si naredil napako, ker v križišču ni nikjer znaka da gre za krožišče, vendar tudi če ga vzameš kot navadno križišče in slučajno zapelješ čez robnik si spet naredil napako, ker vožnja čez robnike ni v skladu s pravili vožnje.

Na sredini tega križišča manjkajo samo še korita z rožami in iz brona ulit kip Zmajčka v naravni velikosti.

Podzemni rovi v Bosni so

05 08 2016

V enem mojih prejšnjih zapisov sem napisal, da jaz v Bosanskem kraju Visoko piramid na žalost nisem našel oziroma so tisto zame samo hribi.

Legenda pa pravi, da je dr. Semir Osmanagić že leta 2005, ko je v tistih Bosanskih hribih zagledal piramide napovedal prerokbo, da bodo slej ko prej odkrili tudi podzemne rove, saj so takšne rove, ki pod zemljo povezujejo piramide našli še povsod po svetu na takšnih arheoloških najdiščih.

Podzemno rovi Ravne so tako del ezoteričnega Gardalanda v kraju Visoko, oziroma so celo nekakšna glavna atrakcija tega spiritualno fantazijskega parka.

Najprej naj povem, da ti podzemni rovi dejansko so ter jih lahko vidiš in se po njih tudi sprehodiš brez da vklopiš bujno domišljijo oziroma fantazijo tako kot pri vzpetinah, ki naj bi bile piramide. Me je pa ko sem videl lokacijo teh rovov kot prvo začudilo to, da se rovi nahajajo precej stran od (pseudo) piramid in očitno ta prastara civilizacija, ki naj bi bila sposobna delati beton ter poravnati piramide izjemno natančno z magnetnim severom ni imela prav nikakršnega občutka za prostor, saj je lokacija teh rovov nekaj podobnega, kot če bi recimo želel s podzemnim rovom povezati Ljubljanski Nebotičnik in Namo, rov pa bi začel kopati nekje v Trnovem.

Ko greš prvič v te podzemne rove moraš plačati nekoliko dražjo vstopnino saj moraš iti z lokalnim vodičem, ki ti med sprehodom pod zemljo razloži, kaj dejansko gledaš, ker če bi šel sam, bi si lahko ustvaril povsem napačen vtis. Ker pa gre tudi pri teh rovih za ezoterično izkušnjo je za pravilno dojemanje razlag izjemno pomembna globoka vera, saj sicer lahko vse skupaj dojameš kot še eno popolno traparijo in nateg, tako da skeptik od teh rovov zelo verjetno ne bo imel ničesar. So pa ti vodiči dobro podučeni, tako da vsi več ali manj govorijo isto, če kakšnega odgovora ne vedo, si ga pa na licu mesta izmislijo.

Na vhodu v rove dobiš najprej zaščitno čelado in moram poudariti da je ta zares obvezna, saj sem se jaz parkrat kar močno treščil v čelado, ker sem zaradi slabe osvetlitve spregledal steno nad mano. Čelade so rumene, modre in rdeče barve tako da sem bil že na vhodu postavljen pred težko dilemo, kaj naj poveznem na glavo. Najprej mi je bila všeč čelada rumene barve, potem sem se pa odločil za modro, ker se mi zdi, da se še najlepše poda mojemu karakterju. Če bi izbiral danes pa bi verjetno vzel kar rdečo. S tem bi hkrati odpadla tudi mučna dilema med rumeno in modro. Ampak ko človek osebnostno raste v Bosanskih rovih se ne obremenjuje s čeladami.

ravne_1

ravne_2

Simpatična vodička, sicer po njenih besedah menda študentka medicine nam je najprej razložila, da imajo ti rovi zelo dobro narejen sistem prezračevanja, ki so ga prastari graditelji rovov rešili tako, da se višina rovov spreminja in se na tak način ustvarja po naravni poti spremembe tlaka, kar poskrbi za kroženje zraka.

Zakaj v rudnikih uporabljajo komplicirane prezračevalne naprave namesto te enostavne prastare tehnike moram reči da ne vem, predpostavljam pa, da to ne deluje tako enostavno v rudnikih diamanta ali premoga par sto metrov pod zemljo ali še globlje.

Material, v katerega so skopani ti rovi mene zelo spominja na beton, ki so ga našli na hribu Visočica (pseudo piramida Sonca), ampak tam naj bi bil beton delo človeških rok tu pa naj bi podobno geološko strukturo ustvarila narava sama ob koncu zadnje ledene dobe. Ezoterika zna pač resnico tudi poljubno ukriviti, tako kot je deček v filmu Matrica ukrivil žlico.

Glavni poudarek vodičke je bil, da ti rovi zelo pozitivno vplivajo na človeka in da celo zdravijo nekatere bolezni kot je astma, kar ljudje vedno radi slišijo. Zabeleženih pa je že par primerov čudežnih ozdravitev. Bojda…

ravne_3

V teh tunelih naj bi bila izmerjena zelo visoka koncentracija negativnih ionov, še bistveno višja kot v hribih, kar je zopet za človeka zelo pozitivno in seveda zdravilno. Če to res drži pa ne razumem, zakaj nimamo v stanovanjih in na delovnem mestu povsod vgrajenih ionizatorjev zraka, ki bi ustvarjali tako zdravilno okolje?

V tunelih naj bi izmerili tudi zelo veliko stopnjo bovijev, kar je jasno označeno na posameznih tablah. Ko vodička pove na posameznih mestih količino teh bovijev je zelo zaželeno, da skupina zavzdihne od začudenja ob tako visoki številki, ker s tem skupina nakaže, da ji je jasno o čem je tu govora in da gre za poznavalce.

Jaz moram reči da nisem zavzdihnil ob tako visokih številkah in edino vprašanje, ki se mi je ob tem motalo po glavi je bilo “kaj za vraga so boviji?”, ker priznam, da sem za to “mersko enoto” prvič slišal. Se pa menda da izmeriti učinek teh bovijev na človeško telo tako, da s posebno, Kirlianovo kamero posnameš avro preden greš v tunele in potem ko prideš ven. Ampak ker ne vem niti točno kaj je avra mi tudi to ne pove kaj dosti.

Tale spodnja fotografija pa je nekakšna ezoterična ekstaza, saj mi je kot kaže uspelo posneti orbije s fotoaparatom in uporabo fleša.

ravne_6

Orbiji naj bi bili nekakšna svetlobna bitja ali celo duše umrlih. Na tej sliki se lepo vidijo trije taki orbiji rumenkasto zelene barve. Se jih pa menda s prostim očesom ne vidi.

Glavna atrakcija v teh podzemnih rovih Ravne pa je par “megalitnih blokov” in vodička nam je razložila, da so ti kamni dejansko keramika, ki jo je ta prastara civilizacija nekako spekla in v sredini te keramike se nahaja kristal kamene strele. Torej povedano preprosto če je megalit krof, je kristal kamene strele kot marmelada v krofu.

ravne_4

Ti megaliti so postavljeni na nekakšne strateške ezoterične točke pod katerimi tečejo podzemne vode, tako da potem oddajajo zaradi tega energijo. Na moje vprašanje kako vedo, da so spodaj res podzemne vode sem dobil odgovor, da so ugotovili z bajalico in niso delali vrtin. Nisem pa hotel v zvezi s tem vrtati dalje v vodičko ker sem opazil, da ji grem počasi na živce, namesto da bi jo mojo zvedavost fascinirala.

Ena od oblik energij, ki naj bi jo oddajali ti kamni naj bi bila v obliki ultrazvoka frekvence 28 kHz, kar menda uničuje viruse in bakterije ter se zato uporablja ta tehnika menda tudi v bolnišnicah (ali samo v Bosanskih, ali tudi drugje po svetu ni bilo razloženo). Ta ultrazvok naj bi bil tudi razlog, zakaj v rovih ni podgan in miši, ki to frekvenco slišijo kot pisk in jim je neprijetna. To, da bi bilo pomanjkanje hrane razlog za odsotnost miši in podgan pa verjetno še ni nikomur prišlo na misel? Sem pa v tunelih opazil polže, tako da oni pa očitno tega ultrazvoka ali ne slišijo, ali pa jim ne deluje neprijetno.

Na eni izmed tabel ob teh megalitih je tudi pojasnjeno, da so to hkrati tudi naprave za proizvajanje kisika, podobno kot kisik umetno ustvarjajo na podmornicah in vesoljskih ladjah. Zraven je napisana tudi kemična formula, kako iz te kamnine oziroma keramike s pomočjo ogljikovega dioksida (CO2) v izdihanem zraku nastane kisik (O2). In ta naprava proizvaja kisik bojda že več tisoč let neprekinjeno.

Je pa meni delovalo nekako surrealistično, oziroma skoraj kot bi se znašel v kakšni RPG računalniški igrici ko sem opazoval obiskovalce v teh rovih kako sedijo okrog teh megalitov in poskušajo s polaganjem rok začutiti energijo, ki jo te kamnine oddajajo.

ravne_5

Jaz moram reči da nisem začutil ničesar, edino kar sem v teh rovih opazil sta dva meni še nepojasnjena pojava in sicer se je moja ura na roki očitno v teh tunelih premaknila sama od sebe za eno uro naprej (se ne hecam!), kot bi šlo za nekakšen časovni vortex oziroma časovno anomalijo, kar sem opazil čez nekaj časa ko smo šli na pizzo v bližnjo restavracijo. Ponavadi mi ura začne zaostajati ko je baterija že iztrošena, ampak tokrat se je premaknila naprej in točno za eno uro.

Kolegici, ki je bila tudi takrat v rovih pa se je na telefonu časovni pas sam od sebe spremenil iz GMT +1 na GMT, torej Londonski časovni pas in tudi pravi da se ji prej to še ni zgodilo.

Kar se mene tiče po videnem v Bosni tudi ti rovi niso nič posebnega in po moje gre verjetno tu samo za ostanke kakšnih starih rudnikov, kjer so morda kopali minerale in poldrage kamne, potem pa rove zasuli nazaj. Nekateri pa celo trdijo, da dr. Semir Osmanagić in ostala druščina pseudo arheologov teh rovov sploh ne odkriva, ampak jih kopljejo na novo, kar se pa meni zdi malo verjetno, saj so ti rovi očitno že od prej. Res pa sedaj verjetno kakšen rov nastane tudi na novo, kakšen rov se umetno razširi, da se dobi “prostor za meditacijo” ali “zdravilna soba” in podobne predelave.

Nekateri rovi so zaliti z vodo, kar pa tudi ni večji problem, saj gre menda za zdravilno vodo, ki se prodaja po 10 evrov ali več.

Z opozorilnimi tablami zaprti rovi so menda še predmet znanstvenih raziskav. In take table vedno naredijo na obiskovalce močan vtis, saj subtilno nakazujejo na to, da v teh rovih ne gre samo za fizično delo s krampi in lopatami.

ravne_7

Kot sem že v zapisu o Bosanskih piramidah napisal smo Slovenci eni najštevilčnejših obiskovalcev tega ezoteričnega pseudo parka v kraju Visoko v Bosni in številke gredo po moje v tisoče. Je pa po svoje ironično, da mnogi od teh, ki so bili v podzemnih rovih Ravne v Bosni, še niso videli Postojnske ali Križne jame, ali obiskali Antonijev rov idrijskega rudnika živega srebra, ki so zanesljivo mnogo večje atrakcije, kot pa ti rovi v Bosni.

Po izkušnji iz Medjugorja in sedaj še pseudo piramidah v Visokem bi po mojem mnenju tole lahko Bosanci začeli počasi že tržiti kot nekakšen Mc’Donalds, torej franšizo, po kateri bi nastajali podobni ezoterični “new age” centri tudi drugod po svetu. Znanja in izkušenj imajo res ogromno.

Ljudje so očitno tega potrebni in potreba mora ustvariti ponudbo, sicer nastane globoka praznina.

Preberi še:
– Piramide v Bosni? Niti ne!
– Kamnite krogle v Zavidovićih (1)
– Kamnite krogle v Zavidovićih (2)


%d bloggers like this: