Archive for the ‘Mnenje’ Category

Praktični nasveti za javne uslužbence

21 02 2019

Tole bi se moral vsak naš javni uslužbenec naučiti na pamet, če ne želi imeti težav pri svoji registraciji delovnega časa!

Prepis monologa izvrstne srbske strokovnjakinje Sandre Siladjev si velja shraniti na manjši list papirja in ga imeti vedno pri sebi, da lahko na hitro pogledaš, če slučajno kdaj pozabiš ključne poudarke.

Sploh si pa velja na pamet zapomniti sledeči citat:

“Nemoj da bacaš kamenčiće u vodu, koja je mirna!”

Torej če nihče noče s tabo govorit in ti nočejo dati nič za delat, ne pisat pritožbe zaradi mobinga! Beri knjigo, igraj sudoku, meči sobni pikado, sedi, uživaj.

“Pa šta ti misliš, da su oni glupi? Misliš da oni neznaju, šta sve ne valja! A koji si ti kurac, da jim to kažeš? Ćuti bre, pij kafu…”

Balkan bo ostal Balkan kot je od nekdaj bil. Kdo bi k temu pa morda še dodal…in kot ga imamo radi.

Advertisements

Junk muzeji

23 12 2018

Ali izraz “junk muzeji” že obstaja ne vem. Če ta izraz slučajno še ne obstaja, potem si ga je pač potrebno izmisliti, ker tega je očitno čedalje več.

Pod junk muzeje jaz štejem muzeje, ki to v bistvu sploh niso, si pa dovolijo uporabljati izraz muzej. Nekaj podobnega so tudi razni junk inštituti, ki so ko pogledaš podrobneje čisto navadne zasebne firme, ki v imenu uporabljajo izraz inštitut da delujejo bolj resno, znanstveno ali preprosto zato, da na javnem razpisu lažje dobijo posel, ker je videti, kot da je posel dobila neka resna znanstveno raziskovalna institucija.

Ko sem bil pred dnevi v Zagrebu sem šel v štiri “muzeje”, ki jih brez zadržkov uvrščam v to kategorijo.

Najprej naj omenim Muzej iluzij, ki sicer obstaja tudi v Ljubljani. Ljubljanskega nisem videl, se mi pa zdi, da gre tu spet za neko franšizo, kjer se ista ideja prodaja večkrat po raznih mestih. Sam muzej v Zagrebu obsega dve nadstropji in par sob, kjer lahko za ceno vstopnice vidiš par 3D fotografij, slike nekaj optičnih prevar, ki so v bistvu splošne poznane in sem vse poznal že od prej ter še nekaj drugih malenkosti, ki niti niso vredne omembe. Na razpolago za igranje je tudi nekaj pretežno lesenih miselnih iger, še mnogo več tega pa se da kupiti v muzejski trgovini. In to naj bi bil muzej?

Neumnost, nevredna cene vstopnice! Če koga zares zanimajo optične iluzije lahko čuda informacij dobi že brezplačno na internetu, ali pa v kakšni knjigi.

Potem moram v to kategorijo junk muzejev uvrstiti Muzej propadlih razmerij, ki je očitno spet neka popularna franšiza junk muzejev, ki pa v Ljubljano zaenkrat še ni prišla ali pa jaz ne vem zanjo. Je pa Hrvaška različica zraven trga svetega Marka precej priljubljena turistična destinacija. V tem muzeju je v enem nadstropju in v parih sobah na ogled nekaj predmetov, bistvo samega muzeja pa je tekst, poleg teh predmetov, ki opisuje razne načine kako so razpadle ljubezenske zveze iz vseh koncev sveta. Ne rečem, da samo branje teh zgodbic sprva ni zabavno, samo jaz osebno sem izgubil zanimanje po eni uri in sem iz tega “muzeja” odšel, brez da bi na izhodu v muzejski trgovinici kupil kakšno torbico ali drug spominek. Tudi tu se meni zdi da gre za zlorabo besede muzej v komercialne namene in tudi teh zgodbic propadlih razmerij se da na internetu dobiti kolikor hočeš.

Tretji zagrebški junk muzej, ki ga moram omeniti je Muzej Zagreb 80’s. Tudi ta muzej je na dobri lokaciji, blizu Kamnitih vrat, kjer se sprehaja veliko turistov. Bistvo tega “muzeja” naj bi bilo, da si obiskovalec lahko pogleda, kako so izgledala stara dobra 80-ta leta. Gre pa za navadno meščansko stanovanje s starim pohištvom, plus še nekaj dodatne robe, ki se jo lahko dobi brez težav na kakšni Bolhi, saj 80-ta nenazadnje niso tako daleč stran. Star gramofon, retro pralni stroj, smučke Elan RC s srebrno maso ter verjetno kot glavna atrakcija tega “muzeja” par še delujočih primerkov starih računalnikov kot so ZX Spectrum, Commodore, Atari itd. Zraven teh računalnikov pa so tudi natisnjena navodila z ukazi, kako se naloži igro, ampak dvomim, da se jih veliko muči s tem.

Sem pa v tem muzeju pogrešal tistih dober meter enciklopedije leksikografskog zavoda iz Zagreba, ki so jo takrat vsi kupovali za v dnevne sobe, da so zapolnili regal. To imam jaz doma še spravljeno in jim lahko ob priliki pošljem.

muzej_1

muzej_2

muzej_3

muzej_4

muzej_5

muzej_6

“Kustosinja” tega muzeja mi je razložila, da je bistvo muzeja v tem, da se v stanovanju (muzeju) lahko obnašaš kot bi v njem živel, torej lahko poslušaš plošče na gramofonu, si opereš perilo v pralnem stroju (no, to verjetno ne), odpiraš predale, omarice, gledaš stare fotografije…In seveda na izhodu lahko zopet kupiš nek spominek v obliki retro erotičnega koledarja ali igračko fičkota.

In četrti biser med Zagrebškimi junk muzeji je Muzej torture oziroma mučenja.

Tudi ta muzej je na dobri lokaciji, kjer se giblje veliko turistov in se marsikdo spotakne ob tablo, ki vabi na ogled “muzeja”. Med vsemi tu omenjenimi obsega po moje še najmanjšo površino zelo skromnih nekaj kvadratnih metrov in to skupaj s skromno ječo. Tu so v klasičnem, temačnem okolju in s srhljivimi zvoki v ozadju predstavljene v vitrinah nekatere mučilne naprave, ki naj bi jih uporabljala inkvizicija in njim podobni srednjeveški strokovnjaki za prizadejanje zlasti telesne bolečine. Za razliko od muzeja 80-tih ta ni mišljen, da bi obiskovalec lahko razstavljene predmete tudi preizkusil, tako da odpadejo razne erotične igrice z razvpito hruško (The Pear Of Anguish). In seveda se da tudi v tem “muzeju groze” na izhodu kupiti še kakšen spominek.

Verjetno je to spet neka franšiza junk muzejev. Razstavljeni predmeti niso avtentični, pa tudi sama lokaciji v drugem nadstropju neke medetaže ni ravno klet kakšnega starega gradu, kjer bi se lahko obiskovalec vsaj vživel v okolje.

Junk muzeji za instant turiste. Le zakaj se tega niso spomnili že prej. Upam, da dobijo na račun besede muzej v imenu še kakšno subvencijo s strani Ministrstva za kulturo in da so oproščeni plačila davka.

Kako postanem dober kriminalec

19 12 2018

Glede na število predlogov, ki jih imam na portalu predlagam.vladi.si se počutim že skoraj kot član kabineta vlade in ko imajo na Brdu najvišji predstavniki izvršne veje oblasti svojo pogostitev, lahko opazijo diskretno meglico, ki lebdi nad dobro obloženo mizo. Jim pa ničesar ne kradem iz mize, ker vem, da so lačni, saj voditi tako državo, kot je tale zajebancija, ni ne enostavno, ne lahko.

Moj zadnji predlog na tem portalu je, da tudi slovensko Ministrstvo za pravosodje preuči uporabo elektronskih zapestnic kot alternativne oblike izvrševanja kazenske sankcije za nekatere oblike kaznivih dejanj.

Samo moram reči da sem presenečen, koliko ljudi pri nas se slepi s tem, da se v zaporih ljudi prevzgaja in za področje prevzgoje je zaposlenih po zaporih dejansko veliko ljudi. Resnica pa je po mojem mnenju kljub vsemu nekoliko drugačna. Klasičen zapor, kjer so notri natrpani skupaj obsojenci za različna kazniva dejanja, je med drugim tudi izobraževalna ustanova za razne profile kriminalcev, kjer navežejo stike, poznanstva, izmenjajo si izkušnje, pridobijo nove, nevarne vzorce obnašanja, v zaporskem fitnesu ojačajo mišice in nenazadnje, spoznajo bodoče pajdaše in strokovnjake za nove podvige. Ter seveda postanejo člani tako imenovane zaporniške subkulture.

Nekateri pa se lahko v zaporu tudi prvič srečajo s problematiko uživanja drog, saj to se da zlahka dobiti na dobro založenem notranjem trgu, ki obstaja v zaporih in za nekatere iz vrha zaporniške strukture pa je to tudi dober posel. V tujini poznajo tudi primere, ko so se nekateri namerno vračali v zapor samo zato, ker so preprosto tam s trgovanjem služili bistveno bolje, kot pa na prostosti, saj so cene artiklov prilagojene posebnim okoliščinam.

V zaporih so ponavadi tisti, ki se jim je nekje zalomilo in so jih dobili ter pravnomočno obsodili. Od teh se seveda da naučiti tudi marsikaj o delovanju sistema, ki aktivno igra proti njim in ima stroga pravila, kaj sme početi pri pregonu kriminala. Vsaka napaka v korakih pa že lahko pomeni padec postopka in dvignjen sredinec sistemu.

Skratka tisti, ki želi prestopiti na drugo stran, bi se moral dejansko dati najprej zapreti za nekaj mesecev, potem pa šele začeti izvajati razna kazniva dejanja, saj sicer se mu lahko zgodi, da bo že prvič naredil trivialno napako, ki ga bo stala lahko več let zaporne kazni. Izobraževanje in znanje je pomembno pri vsakem poslu in to velja tudi za kriminal.

S tega vidika se meni zdi smiselno, da bi se za nekatera lažja kazniva dejanja in tiste, ki so jih obsodili prvič, tudi pri nas uvedel sistem elektronskih zapestnic, kjer potem obsojeni ne gre na prestajanje kazni v zapor, ampak mora nositi za čas trajanja posebno elektronski zapestnico, ki ima natančno programirano kje se lahko giblje. Na tak način lahko še vedno živi v domačem, družinskem okolju (seveda če ne gre za kaznivo dejanje s področja družinskega nasilja) in hodi v službo. Odpadejo pa tako izleti v tujino, razvajanje v wellness centru Term Topolščica, obiski velikih nakupovalnih centrov in še kaj, kar nudi polna oblika svobode. Torej neka vrsta kazni še vedno to je in če obsojenec prekrši pravila, se potem izvrševanje take kazni prenese v klasični zapor.

Cilj elektronske zapestnice za nekoga, ki je obsojen prvič torej je, da ne pristane takoj v izobraževalni ustanovi za kriminalce, kar kvaliteten zapor vsekakor je.

Seveda elektronska zapestnica vsekakor pomeni tudi poseg v človekove pravice, saj je gibanje obsojenca ves čas nadzorovano in tudi omejeno. Vendar prava dilema je, kaj je hujši poseg v zasebnost, ali klasičen zapor, ali elektronska zapestnica? Če je problem samo spremljanje gibanja posameznika pa to za večino niti ne predstavlja nikakršnega problema, saj to počno že skoraj vsi mobilni telefoni, če uporabnik tega ne prepreči.

Elektronska zapestnica v tujini ni nekaj novega in tak pristop uporabljajo številne razvite države (anketa Europris-a glede uporabe elektronskih zapestnic). Kot sem zasledil podatek na spletu Belgija uporablja tak princip izvršitve kazni za sodbe do treh let, verjetno pa ne za vse vrste kaznivih dejanj in ne vem če tudi za povratnike. Vedno pa je po moje modro najprej pogledati, kaj počno Skandinavci, ker učiti se je potrebno od najboljših.

Na takšen način bi se tudi zmanjšal potem pritisk na razpoložljive zaporske kapacitete in bi lahko morda naš sistem končno začel zapirati tudi “velike ribe“, torej tiste, ki pa so dejansko zelo nevarni za družbo in so v Sloveniji še vedno celo del tako imenovane družbene elite.

Takih je pri nas zaprtih izredno malo, sploh glede na obseg kriminalitete belih ovratnikov, kdor pa se že iz te velike skupine kriminalcev zaradi spleta nesrečnih okoliščin slučajno znajde v zaporu, pa takoj dobi status “neproblematičnega zapornika”, tako da ga premestijo na odprte oddelke.

Torej kako postati dober (neulovljiv) kriminalec?

Kot prvo res toplo priporočam članstvo v eni izmed vladajočih političnih strank, ker to nikdar v tem poslu ne škodi. Če te ujamejo, potem rečeš, da gre za politični konstrukt, da ti je to nastavila opozicija zaradi maščevanja, ker si se zavzemal za ljudi, tvoji te bodo pa na vse načine poskušali rešiti iz zagate, da jim ne narediš sramote v medijih. In za to kot vladajoča stranka vsekakor imajo močno vzvode in prave telefonske številke. Pri marsikom se izkaže, da je bila članarina za politično stranko na oblasti daleč najboljša investicija. In to sploh ne stane toliko, kot si kdo misli. Par kavic letno. Nenazadnje, če se tega trika lahko poslužuje tako imenovana “elita” te družbe, zakaj se ga nebi še ostali?

Kot drugo pa najprej na izobraževanje v zapor. Pa ne tega okrog govorit!

Je pa na mestu seveda tudi vprašanje, zakaj, če so zapori res tako vrhunske izobraževalne ustanove, toliko obsojencev pride nazaj na dodatno izpolnjevanje in se v raznih statistikah pojavijo kot povratniki, pri katerih sistem prevzgoje ni uspel?  No, saj tudi v klasičnih izobraževalnih ustanovah številni med poukom sedijo na ušesih. Lahka dostopnost do brezplačnega izobraževalnega sistema še ne pomeni, da bodo ljudje zares izobraženi.

Ko pa vidiš, kdo vse igra pri nas za ekipo tako imenovanih dobrih fantov (good guys), ti pa včasih postane kar malo narodno. To vsekakor ni najboljše moštvo, prej neka neuigrana rezerva.

Kaj čutiš?

17 12 2018

Vprašanje Kaj čutiš? je eno izmed vprašanj, ki se ga sodobni moški, ki so v zvezi s sodobno žensko najbolj bojijo, pa vendar se še vedno najde cel kup (o)sebkov, ki na tako sicer enostavno vprašanje preprosto niso pripravljeni in jih šokira.

Namreč vprašanje Kaj čutiš? ponavadi ženske vprašajo takrat, ko z nečim v zvezi niso zadovoljne. Ali premalo božanja, nežnosti, pozornosti, seksa, šeškanja, novih oblekic itd. Skratka možnosti, da gre v zvezi nekaj narobe iz ženskega vidika je cel kup in tu je nemogoče našteti vse, ki nastopajo v praksi. In ko moški dobi vprašanje Kaj čutiš? zanj pomeni, kot da bi dobil v šoli vrnjeno izpitno nalogo, kjer je vse podčrtano z rdečo.

S preprostimi besedami povedano vprašanje Kaj čutiš? zastavi sodobna ženska takrat, ko čuti, da nekaj ne čuti tako, kot se ji zdi da bi morala čutiti. Vulgarno rečeno, to največkrat potem pomeni pizdarijo (ta blog nima zaman oznake PG!).

Ob vsem tem ni čudno, da se marsikateri moški ob vprašanju Kaj čutiš? psihično zlomi in odgovori neko neumnost, ki žensko samo še dodatno podžge, nakar se sproži uničujoč plaz očitkov, poniževanja, pranja možganov.

Je pa seveda dobro vprašanje, kakšen pa bi lahko sploh bil pravilen odgovor, če do takšnega vprašanja pride?

Morda najboljša varianta (pravilneje možnost) je ta, da moški z vsemi močmi in domišljijo, ki jo premore poskrbi, da do tega vprašanja sploh ne pride!

Vendar če že pride, kar slej ko prej enkrat pride, pa je potrebno imeti pripravljen nek odgovor. Odgovoriti s prvim, kar ti ob taki priliki pade na pamet, ponavadi ni najbolj pametno, ker to potem pomeni mučno tišino, ki kar traja in traja.

Preprosti odgovori kot so:
ful te imam rad
– pomeniš mi vse na svetu

So v nekaj procentih primerov lahko ustrezni in bo ženska z njimi zadovoljna, večinoma pa tako enostavno to ne gre in bo moški, ki bo na ta način odgovoril na težko vprašanje deležen očitkov, da je plehek, površinski, nesposoben izražanja pravih čustev in tako dalje. Pri kakšnem bolj zapletenem primerku ženske bo tak nesrečnik še mimogrede spoznal, zakaj je Slovar slovenskega knjižnega jezika tako debel in kakšni vse mogoči slabšalni pridevniki obstajajo. Temu se reče bogastvo nekega jezika, ki ga ponavadi s pridom izkoriščajo pesniki in pisatelji.

Tak preprost odgovor je nekaj takega, kot če bi v priznani pizzeriji naročil margerito brez paradižnika. Torej dobiš samo pečen kruh, sir in morda še nekaj origana za povrhu, kar je na jedilnem listu  čisto na prvem mestu in to za tiste brez ščepca origana domišljije. Zato se temu potem reče na kratko tudi klasika.

Izobražene in razgledane ženske v takih primerih ponavadi pričakujejo odgovor, kot ga lahko najdeš samo v najboljših primerih izražanja ljubezni in moških čustev v svetovni književnosti. Vse, kar je manj, pomeni plehek, površinski, nesposoben izražanja pravih čustev…

Rešitev problema se sprva zdi enostavna. Greš v knjižnico, se oborožiš z najboljšo tovrstno literaturo in se doma pred ogledalom naučiš na pamet posamezne odseke iz knjižnih del, ki so svetovno priznana. Na prvi pogled s tem ne moreš nič falit oziroma tako lahko edino pravilno odgovoriš na to težko, za moškega skrajno neprijetno vprašanje.

Problem nastane, ko načitana (pravilneje nabrana), sodobna ženska tak pasus prepozna in nesrečniku očita, da nima nikakršne domišljije in da samo povzema kot papiga Tolstoja, Flauberta, Millerja, Garcijo Marqueza, Prešerna itd.

Samo ta načitana (nabrana) sodobna ženska seveda ne razume, da je večina največjih del svetovne književnosti ali poezije nastala v revščini, pomanjkanju, trpljenju in nenazadnje zaradi neuslišanih ljubezni. Torej točno v tem, česar se sodobna ženska najbolj boji, da bi se zgodilo njej. Samo v blagostanju, razkošju, dragih avtomobilih in vilah kaj takega niti ne more nastati, saj tam tovrstni navdih ne najde svojega domovanja. Sonetov nesreče se pač ne piše ob bazenu razkošne vile, s hladno pijačo v roki.

Eden izmed takih, vsaj na prvi pogled inteligentnih odgovorov na vprašanje Kaj čutiš je, da ji rečeš, da je ona manjkajoči del tebe in da skupaj tvorita celoto. Ta odgovor nekako sledi teoriji, da smo ljudje razbiti na dva dela in ko se prava dva dela najdeta skupaj nastane nirvana, blaženost, božanska popolnost, vesolje se zlije v harmonično celoto (te izraze si izmišljajo študentke na napotnico v raznih revijah tipa Cosmopolitan, ko jim šefica diha za ovratnik, da naj že končno nekaj dajo od sebe, ker mora revija v tisk).

Vendar zna se zgoditi, da sodobna ženska tudi ta odgovor napačno razume in poveže v nesmiselno celoto. Namreč manjkajoči del tebe lahko zanjo pomenijo tvoje slabosti kot so apatičnost, neambicioznost, asocialnost, kar pa sama ne želi biti oziroma si sama niti pod razno ne želi imeti teh lastnosti.

Tisti, ki imajo nekoliko bolj razvit smisel za humor se lahko iz neprijetnega vprašanja Kaj čutiš? izvlečejo tako, da odgovorijo s šalo, recimo “lačen sem” ali kaj podobnega.

Nekoliko bolj drzni lahko na vprašanje Kaj čutiš? odgovorijo “ti si mi kot sestra“, vendar s tem tvegajo, da si v hipu situacijo še bistveno poslabšajo ali celo povzročijo takojšni razpad zveze. Namreč ženskam se ob takem odgovoru pred očmi zavrtijo prizori nebrzdane strasti, ki se ponavadi končajo z ooooo…ohhh…in potem se ob takem odgovoru počutijo umazane, grde, udeleženke incesta.

Problem sodobne ženske jaz vidim v tem, da se njim zdi, da je že čisto dovolj, da so one ženske in imajo (tam spodaj) nekaj, kar moški nujno potrebuje in bo storil čisto vse, da to zadrži. One pač dobro vedo, da če nisi ravno Jan Plestenjak ali George Clooney do tega priti tako zelo enostavno ni, razen če seveda ne izbereš lažje, plačljive bližnjice. Medtem ko mora moški žensko dojeti kot neko komandno ploščo v nuklearki, ki ima čuda nekih stikal, gumbov in lučk, pri čemer mora neprestano s premikanjem ustreznih stikal in stiskanjem gumbov doseči, da so vse lučke v zelenem položaju. Čim je ena v rumenem, je že panika, kakšna rdeča lučka pa naravna katastrofa, ki se ponavadi konča s preprostim vprašanjem, ki zadane kot dobro nabrušen nož moškega direktno v srce…

Kaj čutiš?

In rešitev tega problema=?

NO Woman, NO Cry!

Zapis je posvečen vsem moškim, ki pritiska sodobne ženske niso zdržali, navdih za ta zapis pa sem dobil ob ogledu monokomedije Jamski človek.

Preberi še:
Sami moški

 

Muzej realnosti

13 12 2018

Zadnjič, ko sem hodil po Zagrebu, sem šel tudi v Tunel Grič, ki je bil narejen med drugo svetovno vojno kot zaklonišče, sedaj pa je odprt za obiskovalce. In v tem tunelu sem naletel na neko Unicefovo razstavo v sklopu Adventa v Zagrebu z naslovom Muzej realnosti.

Glavni moto razstave je Najvrjednija stvar na svijetu nije stvar, torej tisto najbolj dragoceno na svetu ni materialno, poudarek razstave pa je na tem, da vsak otrok potrebuje družino.

In na koncu te razstave me nagovori nek fant, hrvaški prostovoljec Unicefa in mi pokaže trak, ki je na začetku rdeče barve, potem krajši del rumene in na koncu zelene barve. Vpraša me, če vem kaj je ta trak. Par sekund sem porabil za razmislek, samo sem obupal, ker nisem dobil nobene dobre ideje, čemu bi to lahko služilo. Potem mi pove, da s tem trakom merijo roke podhranjenih otrok in dokler obseg roke ne pride v zeleno področje otrok ne more jesti običajne, trde hrane, ampak ga lahko hranijo samo s posebnimi preparati nujno potrebnih vitaminov in mineralov. In potem mi pokaže zavojček takega preparata za podhranjene otroke ki zadošča mislim da za en dan. Vpraša me, če vem koliko to stane in odgovorim da morda par evrov. Koliko to zares stane sem pozabil, stalo pa naj bi nekaj kun ali celo še manj.

Potem se pa včeraj spet spomnim tega dogodka in pomislim, kako je ta svet poln nasprotij.

Na eni strani podhranjeni otroci, večinoma v Afriki, ki za preživetje mesečno potrebujejo praktično samo nekaj evrov, na drugi strani arabski šejki, ki sedijo na nafti in imajo v svojih garažah vse mogoče verzije dragih športnih avtomobilov, vile, ki se jih sploh ne da prehoditi v enem dnevu, s samimi zlatimi pipami in tako dalje.

Samo potem me pa stisne v grlu.

Saj za tega podhranjenega afriškega otroka smo v bistvu tudi mi arabski šejki. Tu gre spet samo za posplošeno teorijo relativnosti.

V nakupovalnih centrih trpamo vozičke s hrano, kot bi imeli doma cel hlev živali, veliko te hrane potem zavržemo, ali pa se zredimo, nakar se obupno trudimo neuspešno shujšati, nakar zopet praznino v sebi napolnimo s hrano, ki jo telo dejansko ne potrebuje in zgolj kopiči rezerve…

Pri nas naj bi bil predebel vsak tretji otrok in verjetno več kot polovica odraslih. Samo s to razliko do normalne teže in upoštevajoč vso hrano, ki se zavrže, bi preživelo lahko par milijonov otrok. Pa nisem šel delati natančnih izračunov.

Samo ni da bi človek o tem razmišljal, ker potem imaš lahko vedno slabo vest, ko polniš nakupovalne vozičke in zavojček medenjakov v obliki srčka nima več takega okusa kot prej.

Je pa ob vsem tem vesela novica vsaj ta, da sedaj že VEČ LJUDI UBIJE HRANA KOT LAKOTA. Pa veliko vprašanje, kaj bo z naftnimi šejki, ko zmanjka nafte. Verjetno bodo tam spet samo kamele, tako kot nekoč. Zlate pipe se pa da vedno od montirat in montirat kje drugje.

Transformacija Gorenjske gostilne

19 11 2018

Gorenjci so znani po svoji škrtosti (uhrnost, ejga) in dobrih gostilnah, v katerih se človek lahko naje do mrtvega, pa še nekaj ostane na krožniku za sedmino.

Sem pa pred nekaj meseci opazil, da je ena znana Gorenjska gostilna v Naklem izvedla zanimiv preobrat.

Prej je bila to klasična gostilna, s standardnim menijem raznih zrezkov, praženega krompirja in podobnim repertoarjem iz kuhinje naših babic, porcije pa so bile tako velike, da je zrezek gledal čez krožnik in vse, kar si naročil iz jedilnega lista, je imelo po 2000 kcal ali še kaj več. Skratka, za pisarniškega delavca en obrok v taki gostilni zadosti potrebe po hrani za dva dni, če zraven še kaj spiješ in poješ sladico pa za tri.

Potem se je pa vse čez noč spremenilo.

V tej gostilni so preuredili ambient, stole in mize so zamenjali z bolj elegantnimi, na mizah so drugačni prti, v prostor dodali nekaj več raznih rož, ki upam niso umetne, ampak glavna in bistvena sprememba pa je v ponudbi. Jedilni list je vsaj za polovico manjši, kot je bil prej, sicer lepše oblikovan in z občutkom za detajle, jedi pa so dobile neka eksotična imena, pri čemer moraš za vsako stvar vprašati natakarja, kaj konkretno za pojest se skriva za posameznim imenom.

In tako potem nekaj na slepo naročiš iz novega jedilnega lista, pri čemer tega, kar boš pojedel, sploh ne znaš izgovorit, ker je tako high, fensi.

Ampak izkaže se, da sem spet dobil ocvrte kalamare, le da so postreženi na drugačnem krožniku, porcija pa vsaj za polovico manjša. Je pa res, da je na krožniku več okraskov, ki pa jih jaz ne jem in ponavadi prosim, da mi prinesejo krožnik brez teh dodatkov, ki ne služijo ničemer, kakšen okrasni balzamični kis pa mi naravnost smrdi in pokvari apetit. Če bi hotel jesti okraske, bi šel v Merkurja, mar ne?

Zraven ocvrtih kalamarov je prišel zopet čisto navaden ocvrti francoski krompirček (pommes frites), le da je bil tokrat postrežen v nekakšni manjši okrasni fritezi in spet sem dobil vsaj pol manj krompirja kot pred to transformacijo na višji nivo. Je bil pa verjetno soljen s kakšno posebno soljo iz tristo let starega avstrijskega rudnika ali Sečoveljskih solin, ampak tega takrat še nisem vedel. Možno pa, da je to kje omenjeno v jedilnem listu, ker danes se pač prodajajo zgodbe. Tudi v kulinariki.

No, na srečo so pa po novem v tej znani Gorenjski gostilni cene za pol nižje?

No ja, niti ne, ne, ne… Prej je porcija ocvrtih kalamarov s pečenim krompirjem stala okrog 8 €, tole sedaj pod novim imenom pa stane 14 €! Ampak občutek, da v tej Gorenjski gostilni po transformaciji spadaš med družbeno elito pa je tudi nekaj vreden. Samo avto moraš parkirat par sto metrov nižje ob cesti, da te ni sram ob vseh ostalih limuzinah, ki stanejo toliko, kot jaz ne bom privarčeval v celem življenju.

Vse skupaj bi lahko po moje tržili s sloganom veliko manj hrane, za bistveno več denarja, v lepšem ambientu. So pa kot kaže preventivno ohranili na jedilniku celotno ponudbo pizz in tudi cene za pizze so ostale enake. To pa imajo verjetno za backup, če se slučajno novost med pregovorno uhrnimi Gorenjci ne bi prijela.

Je pa sama ideja vsekakor zanimiva. Namreč če tole uspe, bodo porabili veliko manj hrane za enako število prodanih obrokov, zaslužili več in še kuhar bo imel nekoliko manj dela, saj so porcije bistveno manjše. Seveda vse to ob pogoju, da gostje tako idejo sprejmejo in ne bodo šli v kakšno drugo Gorenjsko gostilno, ki še ni izvedla te transformacije na višji nivo.

Meni osebno bolj zanimiv in tudi nekoliko bolj inovativen Gorenjski dosežek na področju kulinarike pa je Kruherija Gorjanc. Samo tu je pa včasih tak naval, da moraš čakati na prosto mizo, če nimaš nič rezervirano. In to za kruh.

Od lokalnih vaških gostiln jaz sicer pričakujem, da poosebljajo kraj, v katerem se nahajajo. Če recimo hipotetično pridem v Ribnico in najdem tam gostilno v Toskanskem slogu, se bom začudil.

Globalni okoljski dobičkarji

16 11 2018

Danes me je nasmejal članek o 100 najbogatejših Slovencih.

Na vrhu te lestvice sta tokrat zakonca Iza in Samo Logout (oziroma Login?) , ki sta težka 689 milijonov evrov. Ta denar sta dobila s prodajo podjetja z razvedrilnimi mobilnimi aplikacijami Outfit 7, ki sta ga prodala kitajskemu holdingu United Luck Group za milijardo dolarjev.

Kupnino sta prenesla na družinsko dobrodelno organizacijo, ki se bo neprofitno ukvarjala z reševanjem globalnih okoljskih problemov.

Družinsko…globalni problemi…tu že nekaj smrdi brez da berem dalje, ampak me je klub vsemu zanimalo, kakšno rešitev sta za globalno težavo iznašla Slovenska zakonca. In potem me vrže na rit.

V članku piše, da je prvi projekt te fundacije to, da so prek novoustanovljenega ciprskega podjetja podprli projekt modne oblikovalke Mateje Benedetti z luksuznimi oblačili iz ekoloških materialov.

Recimo takale ekološka oblekica za ekološko osveščene bogate punčke stane lepih 780 €.

eko_obleka
vir: mateabenedetti.com

Iz česa je to narejeno nimam pojma. Zaradi mene lahko iz pomarančnih lupin, krompirjevih olupkov in človeških iztrebkov. Samo na kakšen način lahko tole rešuje globalne ekološke probleme pa ne razumem! Namreč če si želi nekdo privoščiti takole obleko za 780 €, mora ta denar nekako zaslužiti in če ne dela ravno ekoloških oblek ali česa podobnega to zelo verjetno pomeni, da je povzročil s tem temu primerno škodo okolju. Torej to je ravno nasprotno, kot pa se želi prikazati.

Kaj bo naslednji projekt te družinske dobrodelne organizacije?

Avtomobili, narejeni iz okolju prijaznih materialov (lesa), ki bodo imeli tri tisoč kubične bencinske motorje in bodo stali dva milijona evrov?

Ja, tudi ekologija se danes dobro prodaja in vse je na koncu en sam biznis. Nam je pa kljub vsemu čedalje bolj vroče! Tudi zaradi oblek, ki stanejo 780 €!

Vem, da je to zakoncema Login to težko pojasniti, ampak ekološki problem niso afriška plemena, ki živijo skromno in v sožitju z naravo! Ekološki problem je sodobni človek z veliko denarja, ki leti z letalom na počitnice na Bali, čeprav bi se lahko zapeljal v Terme 3000, ki vozi sodobnega mestnega terenca večinoma po mestu in to s povprečno porabo 18 litrov neosvinčenega bencina na 100 km, ki je goveje zrezke in hamburgerje, namesto sojinih medaljončkov in tako dalje.

To kljub vsemi pa le ni neka vesoljska znanost, samo razum je potrebno vklopiti (vem, tu jaz malo zanalašč precej naivno izpadem, saj zakonca Login že dobro vesta kaj delata!).

Fosilna goriva so nastajala milijone let zato, da jih bomo porabili v samo nekaj letih. In v tem času, ki je še na voljo, je potrebno izvesti čim manj boleč prehod. Naloga ni preprosta, ne enostavna in tudi časa ni ravno na pretek. Je pa verjetno naloga izvedljiva. Samo ne s takim pristopom.

Je pa pri reševanju težav z okoljem in prehodu iz fosilnih goriv na druge oblike energije tako kot marsikje drugje. Številni študirajo probleme, izdelujejo razne rešitve in pridigajo, nekaterim je vseeno, saj smo tu itak samo še par let, nekateri pa so deli problema in celo aktivno poslabšujejo situacijo. Potem so pa seveda še številni tisti, ki želijo situacijo izkoristiti predvsem za dober zaslužek. Vsak mora pa seveda pri sebi razčistiti kje točno se v tej enačbi nahaja.

Sami moški

16 11 2018

Moje spoštovane sodelavke se mi privoščljivo smejejo, ker je moj predlog za Poenotenje dodeljevanja priimkov ob sklenitvi zakonske zveze na portalu predlagam.vladi.si grdo pogorel in sem ob treh glasovih ZA dobil kar 36 glasov PROTI.

Smo pa kljub vsemu skupaj ugotovili, da manjša težava s tem v zvezi pa vendarle obstaja.

SURS (Statistični urad RS) ugotavlja sledeče v zvezi s porokami:

“Slovenija je ena izmed držav z najnižjim številom porok, to merimo s številom na 1.000 prebivalcev. Danes ta indeks znaša 3 poroke na 1.000 prebivalcev, kar pomeni približno 6.500 porok na leto. To je skoraj 10.000 manj od leta 1965,”

Podobno obratna statistika pa je tudi pri ločitvah:

“Tu kazalec merimo na 1.000 sklenjenih zakonskih zvez. V tem trenutku je ločitev 376, leta 1990 jih je bilo 218, leta 1965 pa 122. Položaj je torej popolnoma drugačen, kot je bil nekoč.”

S takim tempom čez 50 let seveda ne bo več nikakršnih težav z ločitvami, ampak ne zato, ker bodo srečno poročeni pari živeli skupaj do smrti, temveč zato, ker ne bo nobene poroke več. Zakaj pa bi se nenazadnje kdorkoli še poročil, če pa ve, da se bo statistično gledano sigurno tudi ločil in da bo imel zaradi poroke s tem samo še več težav ob ločitvi in še višje stroške za razne kvalitetne odvetnike, ki imajo po možnosti dobre zveze pri sodnikih?

V osnovi jaz vidim glavni problem v tem, da so ženske z razvojem te družbe dobile moške lastnosti oziroma tu nekih velikih razlik med spoloma ni več, tako kot so bile nekoč. So ambiciozne, borbene, karieristične, samozavestne, pohlepne, preračunljive, samozadostne, pohotne, nezveste, izobražene, pametne in tako dalje (moja sodelavka, ki se poklicno ukvarja z drogami sicer temu reče strokovno ženska emancipacija). Torej če odmislimo telesne razlike in reproduktivne funkcije smo v bistvu sedaj vsi “moški” in tako ne glede na spolno usmerjenost neke vrste mentalni homoseksualci.

Sodelavke so me sicer opozorile, da smo moški pa kljub vsemu še vedno bolj poraščeni oziroma kosmati kot ženske. Ampak če gremo gledati v kakšnega Big Banga ali podobno trgovino s tehničnim blagom opazimo, da je oddelek z brivniki in depilatorji za ženske enako velik, ali pa celo še večji, kot je oddelek z moškimi brivniki.

Torej kdo je tu bolj poraščen?

No, res pa je tudi, da je za to, da je ženski oddelek z brivniki in depilatorji sedaj tako velik pretežno kriva industrija, ki je pač začutila dober biznis in je s pomočjo medijev prepričala ljudi v neke “lepotne ideale”. Ampak tu gre za čisto manipulacijo, ki je možna v obdobju “daljinskega nadzora” prek medijev, saj ljudje temu, kar vidijo na TV, slišjo na radiju, preberejo v časopisu ali na internetu pač slepo in brez zadržkov verjamejo.

Vem da samo sprememba dodeljevanja priimkov ob poroki tega problemčka ne more rešit, ker so vzroki za to drugje. Bi bilo pa vsaj zabavno za videt ženske z desetimi priimki ali še kakšen več.

Po mojem skromnem mnenju pa je pri taki enakopravnosti med spoloma potrebno zelo dobro poznavanje tega, kdo sploh sodi skupaj, če se želi vsaj od daleč približati tistim iz pravljic, ki živijo skupaj srečno, dokler ju smrt ne loči. Pa še takrat je potrebno dodati veliko strpnosti, kar pa danes tudi ni neka razširjena vrlina.

Ja, ostane za konec te pridige še vprašanje, zakaj nisem med vsemi ženskimi lastnostmi navedel tudi ljubeče. Preprosto zato, ker ob vseh ostalih lastnostih za to ni več prostora oziroma je potem ta lastnost v direktnem nasprotju z nekaterimi drugimi, ki jih ženska potrebuje, če se želi enakopravno boriti z moškimi. Ženska emancipacija pač zahteva tudi žrtve. Brez žrtev ni sprememb. Pri žrtvah se pa je vedno potrebno vprašati tudi o smiselnosti oziroma ali ni cena previsoka.

 

Specialna taktika Mestnega redarstva

13 11 2018

Če Mestno redarstvo nekako ne uspe iz takšnih ali drugačnih razlogov narediti reda v Spodnji Šiški pa je povsem drugačna zgodba v okolici Centra Stožice.

Danes mi je dobri poznavalec razmer razlagal, kakšno taktiko ubere Mestno redarstvo ko so kakšne prireditve v Stožicah, kjer se zbere večja skupina ljudi. Takrat taktično modro zaprejo parkirišča pod dvorano, tako da so ljudje prisiljeni iskati parkirna mesta v okolici Centra Stožice. Obiskovalci prireditev seveda potem parkirajo po pločnikih in podobnih površinah, kjer parkiranje ni dovoljeno. Se pa Mestno redarstvo za take prireditve dobro pripravi, saj tam potem v zasedi čaka cela četica redarjev, ki potem veselo podelijo vsem napačno parkiranim vozilom prisrčne pozdrave Mestnega redarstva najlepšega mesta na svetu.

Ljudje so po prireditvi v centru Stožice seveda besni, ker ji čaka še kazen zaradi napačnega parkiranja in prisegajo, da se tja nikdar več ne vrnejo, samo potem hitro pozabijo na to neprijetnost in naslednjič jih v zasedi zopet pričaka Mestno redarstvo, ki seveda nikakor ni samo navadna inkasantska služba Župana, temveč predano skrbijo za našo varnost. Ampak če bi res v prvi vrsti skrbeli za red in varnost v mestu, potem verjetno v svojih načrtih in planih ne bi imeli napisano, koliko denarja morajo pobrat od meščanov in ostalih obiskovalcev, mar ne?

Ker pa vem, da na moj blog začasno zaide tudi kakšen redar moram pojasniti, zakaj imam tak ciničen odnos do tega poklica.

Na papirju je videti vse super. Občinski in mestni redarji skrbijo za red, prometno varnost okrog šol in bolnišnic ter skrbijo za to, da ne parkiramo po kolesarskih stezah in zelenicah. Ampak to je na papirju in v teoriji.

V praksi pa številni župani ugotovijo, da je redarstvo dejansko zelo učinkovit način za polnjenje občinske blagajne. To pa potem v praksi pomeni, da se pozabi osnovno poslanstvo tega poklica in redarji potem postanejo navadni inkasanti, ki imajo normo (!), koliko kazni morajo napisati na dan. Seveda od tu pa do teroriziranja državljanov kot je opisan primer zgoraj pa ni več daleč.

Poglejmo recimo super radarje, ki jih sedaj na veliko kupuje Ljubljanski Župan.

Ti super radarji so seveda verjamem zelo zmogljive in tudi drage naprave, ki so sposobno izmeriti natančno vsa vozila, ki peljejo mimo. Tako hitrost, kot verjetno tudi varnostno razdaljo. In na podlagi teh meritev se da seveda serijsko tiskati položnice, saj vozniki med vožnjo ne moremo ves čas spremljati merilnikov hitrosti, da slučajno za 5 km/h ne prekoračimo “predpisane maksimalne hitrosti”, ki je seveda povsem birokratsko določena.

Jaz osebno priznam, da še zdaleč ne vozim po prometnih znakih in marsikdaj v naselju vozim tudi 70 km/h ali kje še več. V zadnjih 30 letih še nisem nikogar ogrozil v cestnem prometu, nimam nobene kazenske točke in nikdar nisem plačal kazni za prometni prekršek, razen napačno parkiranje v Ljubljani. Sem pa praktično dnevno na cesti. Samo kako je to možno?

No ja, moje vozilo upravlja naravna inteligenca (NI kar ni čisto isto kot AI), ki neprestano obdeluje cel kup podatkov iz okolice in vožnjo prilagaja situaciji. In prometni znaki za omejitev meni sploh niso najpomembnejši podatek oziroma bi povsem enako vozil tudi če ne bi bilo nobenega znaka za omejitev hitrosti. Če peljem pa prvič po cestah, ki jih ne poznam, pa seveda vozim bistveno bolj previdno, saj ne vem, kje skačejo srnjaki čez cesto ali kje se igrajo na dvorišču otroci in kdo skoči na cesto po žogo. Ta naravna inteligenca, ki upravlja moj avto pa je v težavah po dveh pivih ali ko sem zelo utrujen. Takrat pa zna biti nevarno, ampak ker sem že nekoliko v letih se takih situacij poskušam izogibati.

In če se vrnem k super radarjem Ljubljanskega Župana.

Kot verjetno vsi opažamo jih je čedalje več. S takim tempom bodo pokrili praktično vse ceste v Ljubljani. In kakšen sistem si bodo mestni inkasanti izmislili potem za polnjenje občinske blagajne?

Bodo začeli kupovati drone z nameščenimi merilniki hitrosti, ki bodo takoj ko boš pripeljal na ozemlje mestne občine Ljubljana prileteli nad tvoje vozilo in te potem vse čas spremljali in merili hitrost, dokler ne boš zapustil območja v katerem ima oblast Ljubljanski Župan?

Mariborčani so se učinkovito uprli takšnemu teroriziranju s strani Župana. V Ljubljani se kot kaže da mnogo več in Župan testira, do kje lahko gre!

Za vaše dobro seveda.

Preberi še:
Pravičnejše kaznovanje prehitrih voznikov

Potemkinovo velemesto

12 11 2018

Sodelavka M., ki je brala zb(i)rko misli je naletela na eno, ki jo ni razumela in sem jo moral dodatno razložiti.

MI NISMO ZGRADILI POTEMKINOVE VASI.
USPELO NAM JE VELEMESTO.

Če bo še kdo v dilemi, kaj sem želel s to mislijo dejansko povedati, pa sledi spodaj nekoliko daljša razlaga.

Na wikipediji je izraz Potemkinova vas pojasnjen takole:

Potemkinove vasi ali Potemkinova vas je idiom osnovan na zgodovinskem mitu.

Idiom pomeni, da gre pri stvari omenjeni v povezavi z njim za kuliso oziroma lažno, olepšano prikazovanje realnosti. Mit pravi, da je ruski guverner in feldmaršal Grigorij Aleksandrovič Potemkin dal na opustošenih ozemljih ob bregovih reke Dnjeper (Krim, Ukrajina), ki jih je pravkar osvojil, postaviti kulise vasi med obiskom carice Katarine Velike, da bi s tem v njenih očeh dvignil pomen novoosvojenih ozemelj.

Moja misel se nanaša na slovensko tranzicijo iz komunizma v kapitalizem. To so nam sicer prek medijev akterji prodajali kot Zgodbo o uspehu, številni med nami pa tega nismo dojeli kot nek (naš) uspeh, saj so se med tranzicijo počele reči, ki so preprosto skregane z zdravo pametjo in lahko tudi zelo nevarne!

Sam sem imel to smolo (ali srečo) da sem od blizu videl, kaj vse se je v tem času počelo in ena najbolj norih idej naše tranzicije je po mojem mnenju bila, da so dali organom pregona in pravosodju med tranzicijo neke vrste močna pomirjevala, da svojega dela niso opravljali tako, kot se to od njih pričakuje v resni demokraciji. Šlo pa je v bistvu za sebičen interes, da se je lahko nekaznovano pokradlo vse, kar se je dalo. In danes so številne lepe vile, dragi avtomobili in uničena podjetja rezultat tistega norega obdobja naše polpretekle zgodovine, ko so bile nadzorne kamere namerno ugasnjene.

Posledica te nore ideje je bila, da smo imeli (in verjetno imamo tudi še danes) cel kup nedotakljivih privilegirancev, ki so lahko počeli kar so hoteli, brez da bi za to odgovarjali, ali da bi se zoper njih sprožil resni kazenski pregon v primeru kaznivih dejanj. Če kdo ni igral po nepisanih pravilih vladajoče elite pa so začeli izvajati takšne in drugačne pritiske, zvonili so mobilni telefoni in tako dalje. Na drugi strani pa se je male kriminalce in narkomane učinkovito preganjalo in številni so za bagatelna kazniva dejanja dobili dolge zaporne kazni samo zato, da se je v statistiki lahko prikazalo, kako učinkovit pravosodni sistem imamo pri nas. Ampak vsaka statistika potrebuje pravilno interpretacijo, ker sicer gre zgolj za številke.

Ko sem sam nekoč vložil kazensko ovadbo na kriminalistično policijo je z mano opravil razgovor kriminalist, ki mi je dejal..citiram po spominu…da se jaz lahko norca delam, njega pa lahko premestijo v Prekmurje (ali nekaj takega). Problem pa je bil, da sem se spravil na nekatere, ki so imeli za svoja kazniva dejanja blagoslov politike (konkretno iz stranke SLS, ampak to niti ni bistveno) in je moral samo formalno opraviti razgovor z mano, zadeva pa šla potem v predal, kot se temu reče. Pa takrat sem nekaj klicev na zasebni telefon dobil tudi ob treh ponoči iz neznanih številk.

Skratka, da ne pogrevam preveč te stare in postane kurje juhe moram poudariti samo to, da je v demokraciji pravosodni sistem svetinja in v temeljih minirati pravosodni sistem je pa preprosto norost, ki bi se lahko krvavo končala. Namreč države, z vsem njenim represivnim aparatom, ki je organizirana kot navadna mafija, ne moreš na drug način demontirati, kot z krvavo revolucijo.

Tisti, ki so prišli na to idejo in po raznih vaških gostilnah kovali načrte za njeno izvedbo seveda niso nikdar videli in jih niso zanimale posledice njihovih krivičnih dejanj. To pa so bile uničena podjetja, številni brezposelni, družine, ki niso mogle več odplačevati kreditov in starši, ki otrokom niso mogli kupiti niti šolskih potrebščin. Marsikdo pa je storil iz obupa tudi samomor, ker ni več videl prihodnosti in upanja. In tu se velja spomniti še ene misli…

NEPOŠTENE IDEJE POVZROČAJO
KRIVIČNA DEJANJA.
KRIVIČNA DEJANJA POVZROČAJO
BOLEČINO IN TRPLJENJE!

Pred skoraj 20 leti sem gospe D. (aka Soul), sicer takrat generalni sekretarki na državotvornem ministrstvu in članici takrat vladajoče nomenklature dejal…zakaj to počnete, saj imate vendar otroke!

Verjetno pa še danes ne razume, kaj sem ji želel s tem povedati!

In prav lahko se bo zgodilo, da bo za čas slovenske tranzicije potrebna nova poprava krivic, ceno za to pa bodo izstavili tistim, ki so danes v vrtcih in sploh niso bili nič krivi za to. Lepe vile in dragi avtomobili pa bodo ostali. V spomin in opomin.

Neko nepisano pravilo pa pravi, da vse, kar je bilo krivično pridobljeno, bo nekega lepega dne tudi izgubljeno.

Če si kdo ne zna predstavljati, kako izgleda Potemkinova vas, pa na sliki primer iz Ljubljane.

vas_1.jpg

vas_2

Posnetek je bil narejen danes zjutraj.

Note to self: Zgodovina je najboljša učiteljica, ne more pa biti ujetnica svojih učencev.

Če hočem kupiti bučke, grem jaz raje na tržnico, pravljice za otroke so pa v Mladinski knjigi in to v drugem nadstropju.

Nov dan – nova težava

12 11 2018

Pred nekaj dnevi sem pisal mestnemu redarstvu da imam težave z zavijanjem v levo, ker očitno v enem predelu najlepšega mesta na svetu preprosto ni mestnih redarjev, ki bi delali red, ampak kasirajo raje drugje in se zabavajo s super radarji.

Danes sem naletel zopet na povsem identičen problem z zavijanjem v levo, sem pa narisal še z rdečo barvo črto, kam bi jaz rad zavil in zakaj imam s tem take, skoraj nerešljive probleme.

zavijanje_1

zavijanje_2

Tudi tokrat sem šel na srečo in se je izšlo brez da bi se zaletel. Medvedova cesta je sicer v coni 30 km/h, ampak tu marsikdo pripelje bistveno hitreje in v primeru trka se zaleti direktno v voznikovo stran, če pripelje iz smeri, ki je prikazana na sliki.

Jaz sicer vse tole pošiljam tudi na mestno redarstvo in skrbno dokumentiram, ker če pride do nesreče lahko župan najlepšega mesta računa, da pridem z ekipo odvetnikov in zahtevkom za konkretno odškodnino. Je pa seveda retorično vprašanje, kakšne možnosti imam v pravdi proti taki mogočni moči kot je župan najlepšega mesta…Ampak jaz se ne dam!

In v avtu žal nimam bočnih varnostnih blazin.

Je pa v takih primerih dostikrat tako, da ljudje opozarjajo na očiten problem, vendar odgovorni ne storijo ničesar ali premalo. Nakar pride do nesreče in potem smo pa vsi pametni, kako bi moralo biti (pa ni!)…

Blockchain to the People

08 11 2018

Blockchain has been heralded as a potential panacea for everything from poverty and famine to cancer. In fact, it is the most overhyped – and least useful – technology in human history.

A few self-serving white men (there are hardly any women or minorities in the blockchain universe) pretending to be messiahs for the world’s impoverished, marginalised and unbanked masses claim to have created billions of dollars of wealth out of nothing. But one need only consider the massive centralisation of power among cryptocurrency “miners,” exchanges, developers and wealth holders to see that blockchain is not about decentralisation and democracy; it is about greed.

Lastly, wealth in the crypto universe is even more concentrated than it is in North Korea. Whereas a Gini coefficient of 1.0 means that a single person controls 100% of a country’s income/wealth, North Korea scores 0.86, the rather unequal United States scores 0.41 and bitcoin scores an astonishing 0.88.

As should be clear, the claim of “decentralisation” is a myth propagated by the pseudo-billionaires who control this pseudo-industry. Now that the retail investors who were suckered into the crypto market have all lost their shirts, the snake-oil salesmen who remain are sitting on piles of fake wealth that will immediately disappear if they try to liquidate their “assets”.”

vir: Guardian

Zame osebno je sicer blockchain v prvi vrsti globalna igralniška platforma, ki jo poganja zlasti pohlep in lakomnost po hitrem zaslužku brez dela ter inteligentno zasnovana platforma za nateg, ki so jo uspešno izkoristili tudi nekateri Slovenci. Platforma pa je tako uporabna za razne natege zlasti zato, ker je to področje še vedno čisti divji zahod in regulatorji ne vedo, kaj bi s tem, oziroma ne vedo, ali gre res za revolucijo, tako kot trdijo kripto pridigarji ali pa je vse skupaj čisto navaden vaporware, narejen in zasnovan za včasih nekoliko naivno generacijo milenijcev.

Osupljive je podatek, da naj bi šlo samo za rudarjenje bitcoina kar 1% vse svetovne električne energije, to pa je svojevrstna norost in nerazumljivo razmetavanje naravnih virov, saj ob taki številki porabljene elektrike za čisti vaporware izgubijo smisel vsa prizadevanja za alternativne vire, zeleno energijo in ostali buzzword tega področja.

Je pa vsaj zame skrajno nenavadno, kako pri nas praktično nihče ne preganja očitnih goljufij v svetu kripto “valut” ali bolje rečeno igralniških žetonov in tako imenovanih ICO-tov, tovarn za proizvodnjo novih igralniških žetonov, ki so samo pobrali denar od naivnih vlagateljev oziroma kot sami sebi rečejo investitorjev. Ta svet kot da ne bi obstajal. Jasno, zadeve niso enostavne, ampak nateg je nateg ne glede na to ali je izveden na “blockchainu” in po moje bi moral v primerih, ko gre za očitna kazniva dejanja in načrtne goljufije, to nekdo preganjati in spisati kakšno kazensko ovadbo.

Slovenija, dežela Blockchaina. Ja, to zveni logično, samo ne v tem smislu, kot mislijo naši pametni politiki.

Izziv za Mestno redarstvo

07 11 2018

V Šiški Kolektor gradi novo “nadstandardno” ptičjo kletko in sedaj so kot kaže na vrsti zaključna dela, saj je na objektu cel kup raznih obrtnikov in temu primerno veliko parkiranih avtomobilov okoli objekta.

Kar se tiče parkiranja pa vlada tu popolni kaos, čeprav ni nikjer kakšne table, s katero bi se razveljavila obstoječa pravila v cestnem prometu in prometni znaki. Mi je pa ob vsem tem prometnem kaosu zanimivo, da nisem nikdar v bližini zasledil kakšnega mestnega redarja, ki bi vsaj koga opozoril na napačno parkiranje, če že ne napisal plačilne naloge. Blok pa se gradi že mesece, leta. Da je tak prometni kaos sploh možen okrog tega objekta je po mojem mnenju verjetna samo ena razlaga in sicer da je investitor nekako pritisnil na mestno oblast v Ljubljani, da naj tu malo zamiži, ker biznis je biznis. Lahko da se da take reči pri nas zmeniti tudi na kakšnih poslovnih kosilih.

Takole je videti prometna situacija sicer vsak dan, so pa tile posnetki sveži, od danes.

zoki_1

zoki_3

V tem belem kombiju ni bilo nikogar (verjetno je bil šofer v bifeju čez cesto) in je bil takole parkiran praktično na cesti in na prehodu za pešce. Jaz sem imel pa problem s tem kombijem ker sem se pripeljal iz stranske, Žibertove ulice desno na tej sliki, torej mimo novega bloka in sem zavijal levo na Medvedovo ulico. Seveda zaradi tako parkiranega kombija nisem videl kdo mi prihaja nasproti in je bilo zavijanje na glavno cesto čista loterija.

Na začetku Žibertove ulice stoji sicer tudi znak za prepovedan promet v eno smer, razen za kolesarje. Torej gre za enosmerno ulico.

ena_smer

Ampak tudi tega znaka se ne upošteva in se veselo vozi v prepovedano smer, kar je lepo vidno tudi na zgornji fotografiji, kako so usmerjeni parkirani avtomobili in močno dvomim, da so vsi ti šoferji avto v ulici obračali. Sploh komične so pa situacije, ko pripelješ pravilno po enosmerni in te grdo gleda tisti, ki vozi v napačno in tega verjetno sploh ne ve.

Kdo je tu koga podmazal, da v tem okolišu praktično ni mestnih redarjev in vlada tak prometni kaos že dolgo časa ne vem. Ne vem niti tega, ali je res kdo koga podmazal, ali pa gre zgolj za naključje in redarstvo kasira raje kje drugje.

Seveda bi lahko obstajala tudi možnost, da se zaradi del ceste v oklici tega bloka zapre za promet, ampak za to pa so verjetno potrebni kakšni postopki in soglasja. Tako kot je tole urejeno sedaj je pa po slovensko, oziroma kot se temu pogovorno reče kar po domače.

Me pa tole vse skupaj samo še bolj utrjuje v prepričanju, da prvenstvena naloga Mestnega redarstva ni prometna varnost, ampak pisanje plačilnih nalogov in polnjenje občinskega proračuna. Jaz sem prepričan, da se sami glede tega ne slepijo, nehati se moramo slepiti še vsi ostali!

Preberi še:
Poklic – Mestni redar
Postani mestni redar

Omejitev kratkoročnega oddajanja nepremičnin

02 11 2018

Tale ideja sicer v originalu ni moja, je bila pa objavljena na spletni strani Financ kot odgovor na moj komentar in se mi zdi vredna poskusa na portalu predlagam vladi.

Sama ideja pa se nanaša na širši problem pomanjkanja stanovanjskih nepremičnin zlasti v Ljubljani in na dejstvo, da bodo lastniki stanovanj v Ljubljani, ki v njih živijo in katerih stanovanja ne služijo neki pridobitni dejavnosti ali oddajanju, z novim nepremičninskim davkom obdavčeni bistveno bolj kot drugje.

Seveda eden klasičnih argumentov za predlagano ureditev je, da kdor si pač ne more privoščiti drage nepremičnine v Ljubljani pa naj gre živeti kam drugam. Ampak z razvojem masovnega turizma se lahko čez nekaj časa zgodi, da v Ljubljani praktično ne bo več stanovalcev, ampak bodo večino nepremičnin komercialno oddajali tujim turistom, vse to pa bo v lasti peščice najbogatejših. In tako bodo stara, socialistična blokovska naselja iz filma Sreča na vrvici postala mondena hotelska naselja v upravljanju Airbnb.


Dejstvo je, da se z razmahom masovnega turizma nekatera mesta spreminjajo v nekakšne filmske kulise, ki praktično niso več primerne za življenje tako zaradi gneče, kot tudi zaradi naraščajočih življenjskih stroškov. Primeri takih mest v naši okolici so recimo Dubrovnik, Benetke in Barcelona. 

Ljubljana je na lepi poti da se priključi tem mestom, saj gredo cene nepremičnin v nebo zlasti zato, ker se številne nepremičnine kratkoročno oddajajo turistom prek Airbnb in podobnih storitev, s čimer se da seveda dobro služiti ob tako visokem povpraševanju in brez resne regulacije. Nekomu, ki živi v Ljubljani v socialističnem stanovanju, na 50 m2, ki ga Gurs ceni na 150.000 € prav nič ne pomaga, da sosedje v bloku dobro služijo s kratkoročnim oddajanjem nepremičnine, ker on v tem stanovanju živi, tako kot nekdo v Celju ali Mariboru. Pa vendar bo moral lastnik Ljubljanske nepremične po novem plačati bistveno več davka na nepremičnine, ker je pač Ljubljana postala zaželena turistična destinacija. 

Ker bivanjskih nepremičnin primanjkuje je moj predlog ta, da se z zakonom v takih “turističnih krajih” omeji število možnih nepremičnin za kratkoročno oddajanje oziroma da se postavi ustrezne kvote, ker sicer se zna zgoditi, da se k filmskim kulisam doda čez nekaj let še Ljubljano. Samo to bo pa potem mrtvo mesto, polno turistov, ki bodo delali sebke in jedli v dragih restavracijah, živeli pa v retro socialističnih blokovskih naseljih prek Airbnb, česar si pa po moje nihče ne sme želeti.


Naj dodatno utemeljim moj predlog, da bi jasen tudi tistim, ki mi bodo morda po uradni dolžnosti morali odgovoriti, da v tem predlogu ni smisla.

Prvič, infrastruktura, namenjena turistom v večjih mestih, so hoteli in hostli. Na tak način se ima jasen pregled nad turističnimi kapacitetami in se lahko regulira število turistov, da zadeve ne postanejo neobvladljive in predvsem nočna mora za stanovalce v teh mestih. Ko so kapacitete zapolnjene je potrebno kam drugam na dopust. S storitvami oddajanja navadnih stanovanj kot je Airbnb se ta sistem v temelju poruši.

Drugič, današnji instant turizem poganjajo mediji. Če recimo par večjih spletnih medijev da Ljubljano med top turistične destinacije na svetu to pomeni, da bo verjetno prišlo sem dodatnih par sto tisoč ali še več turistov, ki bodo naredili sebka ob Zmajskem mostu, na Ljubljanskem gradu in na Tromostovju, potem pa bodo morda v istem dnevu odšli delat sebka še v Bled na grad in morda v Piran na Tartinijev trg. Ampak seveda na tak način ne bodo o Sloveniji izvedeli praktično ničesar. In instant turisti so kot kobilice.  Dokler jih je obvladljivo malo se ti zdi fino, ker prinašajo denar in zaslužek, ampak ko pa gre njihovo število prek vseh razumnih meja postanejo klasična nadloga, ki se je ne da enostavno znebiti!

Če se dovoli masovni obseg kratkoročnega oddajanja nepremičnin prek servisov kot je Airbnb se v večjih turističnih krajih kot je Ljubljana zgodi, da preprosto zmanjka stanovanj za živet, ker se bistveno bolj splača vsem oddajat stanovanja turistom na poti v Benetke za par dni in stanovanja postanejo tako klasična investicija, ki prinaša prihodke in ustvarja dobiček, ne pa nekaj, kar ljudje potrebujejo za živet in da imajo streho nad glavo, kot se temu pesniško reče.

Ampak komu jaz to sploh razlagam? Verjetno spet nekim pripravnikom, ki jim dajo za pisat odgovore, zakaj so moji predlogi v bistvu zanič.

Kako priti med 1% najbogatejših

02 11 2018

Kot piše v članku na portalu CNBC danes potrebuješ neto premoženje v višini 871.320 $ (761.930 €) da prideš v klub 1% najbogatejših. V to številko se šteje vse premoženje, torej tako finančna sredstva, kot tudi nepremičnine in ostalo, odštejejo pa se vsi dolgovi kot so krediti in leasing za avto.

V tem klubu je že 19 milijonov Američanov in 4,2 milijona Kitajcev, nimam pa podatka, koliko je Slovencev članov tega kluba 1%. Časnik Finance dela vsako leto lestvico sto najbogatejših in za uvrstitev na ta seznam je potrebno pri nas okrog 20 milijonov €.  Če bi šlo za statističnih 1% glede na število prebivalcev, bi jih moralo biti pri nas 20.000, samo ker gre za globalno številko in smo po razvitosti praktično blizu svetovnega vrha bi morala biti ta številka še bistveno višja. Morda 50.000 ali še celo več.

Precej lažje je priti v klub 10% kjer je dovolj že 93.170 $ (81.455 €).

Šokanten pa je podatek, da si z 4.210 $ (3.680 €) premoženja (ne mesečne bruto plače) praktično že med prvo polovico najbogatejših.

Sam sistem je trenutno kot kaže nastavljen tako, da peščica najbogatejših postaja iz leta v leto še bolj bogata, medtem ko velika večina napreduje bistveno počasneje, ali pa sploh ne, če cene, ki jo za ta “razvoj” plačuje okolje, niti ne vključimo v to enačbo, ker nas to niti ne briga kaj dosti, saj se živi samo enkrat in takrat je potrebno na polno. Oziroma kot je dejal sončni kralj Ludvik XIV. “Après moi, le déluge” (za mano potop).

Ko si enkrat zares dovolj bogat, lahko podmažeš politike tako, da pišejo in sprejemajo zakone, ki so tebi v interesu. Davčno sebe razbremeniš, obremeniš pa srednji in nižji sloj, ki nima politikov v svojih žepih in mora požreti vse, kar si elita izmisli in parlament z avtomatičnim dvigom rok formalno potrdi. Če si bogat podjetnik lahko pokupiš konkurenco, tako da imaš potem monopol na trgu. Če imaš v lasti še medije, lahko manipuliraš z informacijami, kar je morda od vsega naštetega še največ vredno.

Včasih se nam smilijo kokoši v zaprtih kokošnjakih, ki ne vidijo dnevne svetlobe in se komaj premikajo, ampak veliko ljudi ne živi dosti bolje, saj so prav tako zaprti v svoji kocki, iz katere ne morejo. Ob tem, da človek svet dojema bistveno bolj kompleksno kot pa navadna, domača kokoš nesnica.

Neodgovorjeno vprašanje pa ostaja, kako priti vsaj v klub 1%, če ne celo kam višje?

Samo trdo delo, nadstandardna doza pohlepa, za vzdrževat ne preveč zahtevna ženska in veljavna varčevalna knjižica na banki nisem prepričan, če so res dovolj. Morda še boljše pa je vprašanje, kako preprečiti na eni strani tako neenakomerno razporeditev premoženja in na drugi strani ohraniti tak sistem, da se bo najsposobnejšim sploh še ljubilo truditi in razmišljati pozno v noč, namesto da bi šli na rdeč križ ali Karitas po paket pomoči.

Prvi korak v pravo smer bi bil po moje že ta, da se za politike predpiše precej višje standarde, kot veljajo za njih sedaj, saj v bistvu oni postavljajo sistem, ki naj bi veljal za vse in bil v interesu večine.

Verjetno si pa ne želimo sistema, ki bi bil pisan na kožo 1%?


%d bloggers like this: