Archive for the ‘Mnenje’ Category

Zero waste nateg

28 09 2019

Če drugega ne, je jezna Greta pri marsikomu spodbudila razmišljanje ne samo o globalnem segrevanju, ampak tudi o onesnaževanju okolja, izumiranji živalskih vrst zaradi človekovih posegov v naravo, ekološki vzdržnosti sedanjega ekonomskega modela ultra potrošniške družbe, ki nima niti kančka slabe vesti in še marsičem.

greta.jpg
foto: Tom Jamieson – New York Times

Verjamem, da je bil marsikdo od nas presenečen. ko je prebral, da Slovenija celo drek iz čistilnih naprav izvaža v sosednjo Madžarsko.

Marsikatera naša občina in pripadajoče komunalno podjetje se hvali, kako so “zero waste“. Odpadke moramo seveda ločevati in sortirati plačniki komunalnih storitev sami. Običajno se posebej zbere papir, plastika in steklo. Nekateri so mnenja, da komunala potem to vse skupaj lepo odpelje in zmeče na deponijo, tako da od tega ni nekega učinka. Ampak recimo da smo optimistični in verjamemo, da se vse to res reciklira oziroma predela nazaj v nekaj uporabnega. Bi bilo pa zanimivo nekje dobiti shemo, kakšna točno je pot teh odpadkov od trenutka, ko jih odvržemo v pravilno kanto na ekološkem otoku, do končnega cilja, ko nastane zopet nekaj, kar se lahko ponovno uporabi. Kakšen odstotek odpadkov se dejansko predela? Se to predela pri nas in kaj iz tega potem nastane? Ali te ločeno zbrane odpadke morda izvozimo zopet kam v tujino? Kaj s tem naredijo v tujini, če se to izvaža? Ali je kdo zadolžen za nadziranje celotnega tega procesa, da kdo tu ne goljufa?

Svet menda na milijone ton odpadne plastike izvaža v Azijo z ladijskimi kontejnerji. V eno smer ladje prevažajo izdelke, nazaj pa smeti. Torej tako zbrane odpadke očitno sami sploh ne reciklirajo, ampak skrbijo za čistoče lastne države tako, da problem izvozijo nekam drugam! Kitajska, Indija, Indonezija, Malezija, Vietnam, Tajska in še kdo so ciljne destilacije tega eksodusa odpadkov. Če ena države prepove uvoz, ker ne želi biti več smetišče sveta, se hitro pojavi nekdo drug na trgu, ki ga zamika lahek zaslužek na račun uničevanja lastnega okolja! Če česa na tem svetu nikoli ne zmanjka, so to države, katere vodijo ljudje, ki jim je okolje zadnja skrb!

Je pa seveda veliko vprašanje, kaj potem te države točno počno z vso to odpadno plastiko?

Po optimističnem scenariju imajo tam ogromne tovarne za reciklažo teh odpadkov, ki se potem zopet predelajo v nekaj koristnega. Recimo plastični koš za perilo ali plastično kanto za smeti, ki ti sama od sebe razpade po dveh letih (pišem na podlagi lastne izkušnje) in tako potem zopet nastane odpadna plastika, ki jo je potrebno nekam izvozit z ladjami.

Pesimistični scenarij pa pravi, da to odpadno plastiko te države dejansko samo kopičijo, zakopavajo v zemljo ali preprosto ponoči odpeljejo nekam na odprto morje in odvržejo. Nekaj od tega potem pojedo ribe in poginejo, nekaj morje naplavi nekomu nazaj na obalo, nekaj (konkretno 160 milijonov ton) pa tava po oceanih sveta še leta.

Komu verjeti ne vem. Sam osebno bolj verjamem v pesimistični scenarij, ker če tega toka odpadkov nihče podrobno ne kontrolira, drugače niti ne more biti.

Torej povsem možno je, da nekdo v naši “zero waste” občini odvrže plastično vrečko v ustrezen zabojnik, to odpelje komunalno podjetje, tam vse skupaj stisnejo v plastično kocko, da zmanjšajo volumen, naložijo kocko v kontejner, odpeljejo v Luko Koper, naložijo kontejner na ladjo, ladja odpluje do pristanišča v Indoneziji, tam kontejner odpeljejo do skladišča, nakar ga naložijo na drugo ladjo, ki vse skupaj odpelje stran od obale in potem zabrišejo to našo odpadno plastiko v morje. In tako se lahko v skladu s teorijo učinka metulja (The Butterfly Effect) zgodi, da to plastično vrečko iz naše “zero waste” občine pogoltne kit in se zaduši! Ampak tisti, ki je to plastično vrečo odvrgel ni vedel, da bo njegova vrečka dejansko končala na drugem koncu sveta in UBILA KITA. Greta bi ob tem rekla še “HOW DARE YOU!“.

Plastika (PET) tudi ni odpadek, ki se ga da povsem enostavno reciklirati in delati v neskončnost plastične steklenice za Coca Colo. Teh prozornih plastičnih steklenic se menda sploh ne da ponovno reciklirati v plastično steklenico, ampak v nižje kvalitetne izdelke, kot je recimo moj plastični koš za perilo, ki je dobesedno razpadel prej kot v dveh letih. Torej tudi ta reciklirni biznis je očitno precej velik blef in marketinški nateg. “Recikliranje”, “Zero waste” in kar je še podobnih izrazov so pogosto samo všečna kodna imena za operacijo, ki ni čisto nič drugega kot izvoz naših odpadkov v države, ki so jih pripravljene sprejeti. “Recikliranje” pa je izraz, ki se uporablja v razvitih državah predvsem za sortiranje odpadkov, ne pomeni pa to nujno tudi predelave teh odpadkov. Izvoz z “namenom recikliranja” pa se že kar avtomatično šteje kot recikliranje. Ponekod, recimo na Švedskem, rečejo recikliranje tudi ko odpadke sežigajo in tako pridelujejo elektriko in toploto za ogrevanje. Ampak pri tako široki uporabi pojma recikliranje je recikliranje potem tudi če iz odpadne plastike delaš umetne gore odpadkov ali ko v kaminu zakuriš bukova drva.

Glede na podatke v tem dokumentarcu 85% vse plastike na svetu pridelajo ZDA, EU in Azija. Samo 5% plastike se učinkovito reciklira, ostalih 95% se samo enkrat uporabi. 45% te plastike se zakoplje v zemljo, 32% pa pristane v morjih.

Imamo pa kot kaže pri nas tudi sodoben Regijski center za ravnanje z odpadki Ljubljana, ki ima pa skrajno neposrečeno ime RCERO. Pri 155 milijonih evrov, ki so šli za ta center, bi lahko par tisočakov namenili tudi za izbiro bolj posrečenega in lažje izgovorljivega imena. Sicer pa tudi ta center odpadne plastike ne reciklira, ampak jo preda družbam za ravnanje z odpadno embalažo (DROE). V bistvu je tudi pri nas kar težko najti kogarkoli, ki reciklira. Vsi samo zbirajo in predajo nekomu naprej v tej verigi.

rcero_ljubljanavir: RCERO

hešteg (ključnik) #HOW DARE YOU

Poglej še:
(Greto posebej opozarjam da so nekateri posnetki zelo nazorni in šokantni!)
Coca-Cola’s plastic secrets
Why China Doesn’t Want Your Trash Anymore
The World’s Dirtiest River
Exposing Australia’s recycling lie
Exposing recycling myths
Dirty Business: what really happens to your recycling

 

5G – totalitarna infrastruktura

08 09 2019

Tale zapis pišem na računalniku, ki je bil kupljen leta 2011. Ima 3,2 GHz intel i5 štiri jederni procesor, 8 GB pomnilnika in 1TB diska. Edino kar sem kasneje dokupil je bil SSD disk, kjer je naložen operacijski sistem, ki nekoliko pohitri sam zagon računalnika.

Dokler bo računalnik deloval, ne vidim nikakršne potrebe po zamenjavi. Za običajna opravila, kot je brskanje po spletu, pisanje dopisov in pritožb pač ne potrebujem 64 jedrnega procesorja, ki deluje s taktom 10 GHz. In takih je večina današnjih uporabnikov računalnikov. Na področju računalnikov za splošno uporabo smo prišli do meje, kjer meja ni več tehnologija, ampak mi sami.

Če na pametnem telefonu zaženem Akos test hitrosti prenosa podatkov je rezultat zelo odvisen od mikro lokacije. Teoretično sistem 4G LTE omogoča hitrosti prenosa 150Mbs/50Mbs (download/upload), v praksi pa so te hitrosti bistveno nižje. Na “dobri lokaciji” se da običajno doseči hitrosti 20Mbs/10Mb (zakasnitev ranga 50 ms). Ampak ker na telefonu ne gledam videa v ločljivosti 4k je to povsem dovolj, oziroma odkar mobilna tehnologija  omogoča 4G LTE povezave nisem nikdar začutil neke velike potrebe, da bi to moralo delovati hitreje. Doma imam tudi sicer dostop v internet prek brezžične tehnologije 4G LTE ponudnika A1 in sem zelo zadovoljen v vseh pogledih. Velika prednost pa, da ni nikjer nobenih kablov, samo škatla, ki služi kot vmesnik.

Naslednja generacija mobilne tehnologije 5G pa naj bi omogočala še bistveno višje hitrosti prenosa podatkov, teoretično celo 20Gbs/10Gbs ter zakasnitve ranga 1 ms.

To se na prvi pogled sliši revolucionarno.

Zakaj bi sploh še kopali jarke in vlekli bakrene ter optične kable, če se lahko enake hitrosti doseže prek mobilnega omrežja in se potem samo bazne postaje mobilne telefonije poveže z optiko? Ampak seveda je realnost nekaj drugega. 5G tehnologija omogoča tako visoke hitrosti tudi zato, ker se uporabljajo bistveno višje frekvence, kar pa v praksi pomeni, da mikro lokacija še bistveno bolj vpliva na dosežene hitrosti in zakasnitve pri prenosu podatkov. Nekaj so laboratorijska testiranja v idealnih razmerah, neka povsem drugega pa dejansko stanje, ko vsako drevo postane ovira pri širjenju elektromagnetnega valovanja. In ker se pri 5G uporabljajo tako visoke frekvence bo velikost celice, ki jo pokriva posamezna bazna postaja zelo majhna, morda zgolj kakšnih 100 metrov v premeru. To pa pomeni, da je za pokritost terena potrebnih ogromno baznih postaj. Bistveno več, kot jih je sedaj. Poleg tega pa bo lahko vsaka sprememba v prostoru, kot je nova zgradba vplivala na pokritost s 5G signalom in morda bo potrebno pred kakršnimkoli posegom v prostor pridobiti še dovoljenje vseh 5G operaterjev.

Ampak kot rečeno navaden uporabnik pametnega mobilnega telefona takih hitrosti za običajno uporabo niti ne potrebuje.

Komu je torej sploh namenjena 5G tehnologija mobilnih omrežji?

No, tu pa vse skupaj postane zanimivo in zaskrbljujoče.

Po moje ni naključje, da sta med štirimi vodilnimi na svetu, ki razvijajo 5G tehnologijo tudi dve Kitajski podjetji. Na prvem mestu razvpiti Huawei Technologies in na tretjem Hisilicon, ostali dve pa sta Skandinavski Ericsson in Nokia. Torej Team EU.

Kitajska pospešeno gradi sistem totalitarnega nadzora svojih državljanov (kodno ime za to je sicer “safe city” ali “smart city”) in eden izmed ključnih gradnikov prihodnosti tega sistema je po mojem mnenju tudi hitro mobilno omrežje pete generacije (5G). Ogromno kamer visoke ločljivosti neprestano snema vse, kar se dogaja, te podatke pošilja v posebne centre, kjer se podatki obdelajo in končni rezultat je, da je tak sistem sposoben prepoznati obraze in registrske številke avtomobilov v realnem času, ugotoviti, kdo se s kom pogovarja na ulici, kdo je naredil prekršek pri zavijanju v levo, kdo je šel čez rdečo na prehodu za pešce, kdo nosi potiskano majico, ki zasmehuje lokalnega politkomisarja, kdo kadi v coni, kjer je to prepovedano, kdo se preriva v vrsti za karte in še mnogo, mnogo več. To ni neka znanstvena fantastika ali računalniška igra tipa Watch Dogs. To je realnost, ki se trenutno že dogaja v številnih Kitajskih mestih in tudi zaradi tega so protestniki v Hong Kongu tako zamaskirani. Kjer ni meja, si je možno izmisliti marsikaj za teptanje človekovih pravic in vdor v zasebnost.

Včasih se je profil državljanov izdelal na podlagi aktivnosti na internetu, sedaj je sistem popolnega nadzor to še bistveno bolj razširil in izpopolnil. Državljane pa se potem na podlagi vseh tako zbranih podatkov na nek način točkuje (“social credit system“). In če nisi po meri države oziroma bolje rečeno partije te lahko ne spustijo na vlak ali letalo, ti znižajo hitrost interneta, onemogočijo otrokom vpis v boljše šole, onemogočijo dostop do dobrih služb, ti vzamejo psa ali te preprosto imenujejo za “bad citizen“, kar je videti še najboljša opcija od vseh naštetih. Se mi pa zdi ta sistem preveč kompliciran. Povsem dovolj bi bilo, če bi državljane uvrstili v tri skupine – lojalni partiji, nevtralni oziroma apatični ter nasprotniki partije. Ampak kdo sem jaz, da bom veliko Kitajsko učil, kako se fura komunizem v 21. stoletju?

In ker so to mokre sanje vseh diktatorskih in nedemokratičnih sistemov na svetu, si je lahko predstavljati, da je trg za tako tehnologijo ogromen. Poleg tega pa se da take sisteme vedno prodati pod pretvezo, da gre za tehnološke rešitve, ki bodo izkoreninile kriminal, prometne prekrške in podobno. Skratka sistemi, ki delujejo v dobrobit človeštva in nikakor ne utrjevanju oblasti, ki jo je potem skoraj nemogoče zamenjati!

Ampak Evropa je pred tem varna, saj imamo tu vendarle demokracijo in kaj takega ni možno?

No, ja, niti ne! Ne bom se čisto nič čudil, če bo kakšen naš politik iz obiska na Kitajskem privlekel tudi k nam kaj takega. Saj je znano, da nas močna gravitacijska sila vleče proti Kitajski in Rusiji ter stran od zahodne Evrope. Stična točka pa komunistična preteklost (in sedanjost).

Nenazadnje, tem čarom so že podlegli tudi v Srbiji, kjer gradijo pametna mesta totalitarnega nadzora s pomočjo Kitajske tehnologije v Beogradu in Nišu, pa morda še kje. Resda Srbija ni nek vzor demokracije, je pa za razliko od Kitajske Srbija zelo, zelo blizu nas!

Ni pa vse tako zelo črno, mar ne?

Zahod obljublja, da bomo s pomočjo 5G tehnologije končno dobili hladilnike, ki bodo sami naročali hrano in vozila, ki ne bodo več potrebovala šoferjev.

Ampak če tehtam verjetnost med pametnimi hladilniki in državo totalitarnega nadzora se mi zdi mnogo bolj verjeten “Kitajski scenarij“.

Oh in skoraj bi pozabil, da 5G (lahko) škodljivo vpliva na telo, povzroča raka in skuri možgane. Ampak za to menda že obstajajo posebne fasade, folije za okna, čelade, ki ne prepuščajo elektro magnetnega valovanja ter posebni kristali, ki absorbirajo škodljive valove. Vse to se bo dalo kupit na oddelku poleg eko/bio pridelane hrane in izdelkov za duhovno rast.

Se pa zavedam, da po tem, kar sem napisal tule, ne bom mogel več hoditi v kitajske restavracije na pekinško raco in bambusovo juho. Ampak za demokracijo se mi to ne zdi prevelika žrtev. Mar ne?

hešteg (ključnik) #5G = No G0!

Preberi še:
Ruska gravitacija

Poredni fantje

04 09 2019

Zadnjič sem si v Koloseju ogledal film Poredni Pridni fantje (Good Boys).

Film je zabavna komedija, ena boljših, kar sem jih zadnje čase videl. Glavno vlogo v filmu imajo trije 12 letniki, je pa v filmu veliko preklinjanja, nekaj pitja piva, kupovanja drog (kaj je molly sem moral pogledati na internetu) in cel kup raznih seksualnih šal. V kinu sem bil daleč najstarejši in sem se počutil kot bi šel gledat kakšno risanko za osnovnošolske otroke. Večina obiskovalcev predstave je bila namreč otrok starih nekje med 6 in 10 let, lahko da je bil kdo celo mlajši. Ampak očitno pri nas ne veljajo omejitve glede starosti, tako kot v tujini, hkrati pa obiskovalci kina sploh ne preverjajo, za kakšen film gre. In Pridni fantje nikakor niso otroški film v stilu Sreče na vrvici!

Film ima oceno MPAA – Rated R for strong crude sexual content, drug and alcohol material, and language throughout – all involving tweens.

Rated R v ZDA pa pomeni, da si film lahko ogledajo starejši od 17 let, mlajši pa v spremstvu staršev ali odraslega skrbnika. Glede na podatke na spletni strani Imdb so starostno mejo za ta film še najnižje spustili Norvežani (9 let), sledijo Danci in Švedi (11 let), vsi ostali pa 12 let ali še precej višje.

Neka gospa je s seboj pripeljala cel kup otrok, po moji oceni večina mlajših od 10 let. Nekateri so si prinesli tiste plastične podstavke za na sedež, da so lahko sploh videli na platno. In bilo ji je očitno precej nerodno, ko so v filmu mahali z dildoti, poljubljali sex lutko, se gugali na erotični gugalnici in zbijali šale na račun analnih kroglic (smels like shit). Upam da jim bo znala pojasnit, kaj je bilo tu tako smešnega. Sploh zmaga pa prizor, ko eden izmed teh fantov pokloni svoji simpatiji te analne kroglice za okrog vratu kot verižico. So cute.

good_boys
vir: Trailer (Universal Pictures)

Sem pa poslal vprašanje na Kolosej, kako je pri nas s temi starostnimi omejitvami za filme in so mi odgovorili:

Kot ste sami ugotovili, ima film Pridni fantje oznako R, kar pomeni, da svetujejo, da si osebe, mlajše od 17 let, film ogledajo v spremstvu odrasle osebe. V Sloveniji ne obstaja organizacija, ki bi določala, kateri film je primeren za katero starostno skupino oz. bi določala starostne omejitve za posamezne filme. V Sloveniji si lahko katerikoli film ogleda katerikoli oseba, ne glede starost, pri tem lahko le sledimo nekaterim smernicam in nasvetom iz tujine. Vendar pa je to odgovornost staršev, da si pred ogledom filma pogledajo za kakšen tip filma gre in tudi sami presodijo ali je film primeren za otroke ali ne.

Skratka, pri nas ni očitno ničesar uradnega in teh omejitev ne poznamo. Zelo verjetno pa tega ne pozna niti večina staršev. Le kaj bi bilo lahko narobe, če si želi 6 letnik ogledati film s tako simpatičnim naslovom, kot so Pridni fantje, kjer so v glavni vlogi 12 letniki?

Sedaj iščem kakšnega 6 letnika, da ga pošljem v sex shop po dildo za mamico in juicy pussy za atija in da vidimo, ali gre pri nas tudi to čez. Po moje mu bodo te pripomočke prodali brez zadržkov. Verjetno ga bodo vprašali le za model dilda. Za ta eksperiment v imenu znanosti lahko nekaj malega tudi plačam prek študentske napotnice (lažja kaskaderska dela).

sex_shop
vir: sex shop city park

Je pa seveda vprašanje, kaj takšne starostne omejitve lahko sploh dosežejo. Praktično vsak otrok, ki so mu starši kupili pametni telefon lahko v iskalnik vpiše animal sex in se hihita ob zadetkih ter morda za vedno spremeni svoj pogled na konjičke. Pa ni niti nujno, da ima sam pametni telefon. Dovolj je že, da ga ima samo eden v druščini in portal je odprt. Tipke undo tu žal ni. V našem otroštvu so bili maksimalni domet nemški porniči, ki so jih vrteli na televiziji po polnoči. Ti so verjetno danes prepovedani, saj reklamirajo nehigienično poraščene genitalije.

Tudi to je del tako imenovanega “napredka”.

Izumiranje slovenskega naroda

31 08 2019

Ljudje, ki živimo v tej državi se po mojem opažanju v prvi vrsti delimo na levičarje, desničarje in skupino tistih, ki ali zelo ne mara levičarjev, ali zelo ne mara desničarjev, ali pa zelo ne mara obojih, hkrati pa sami niso člani teh dveh ideoloških skupin. Takih, ki ne bi sodili v nobeno to kategorijo pa je po moji oceni malo. Je pa res, da bi bili tako levičarji, kot tudi desničarji zadnje čase radi na sredini, kar pa pri delitvi povzroča samo zmedo in tudi toliko prostora na sredini ni.

Druga, precej manj pogosta in v današnjih časih očitno skoraj prepovedana delitev pa je delitev na Slovence in ne Slovence (v smislu pripadnosti narodu).

Kakor sem jaz razumel idejo naj bi bila država Slovenija zlasti nacionalna država Slovencev. Ampak to kot vidimo je padlo v vodo, saj se račun tudi zaradi zelo neugodnih demografskih trendov ne izide, hkrati pa so po vstopu v EU in z odprtimi mejami migracije prebivalcev postale nekaj samoumevnega, s tem pa so nacionalne države izgubile na pomenu. Pojem nacije je pa za marsikoga neprijetna tema tudi zaradi tega, ker je bilo v zgodovini na ta račun ogromno mrtvih.

Je pa vprašanje, na katerega ne vem odgovora, kaj sploh je definicija Slovenca? Torej kaj je kriterij, da si Slovenec?

Moraš imeti Slovence za prednike do določenega kolena nazaj? Se šteje, če so Slovenci predniki samo po eni strani, recimo po očetu ali materi?

Pri nas za časa Jugoslavije ni bilo veliko Kitajcev, Alžircev ali Pakistancev, je bilo pa tu veliko ljudi iz drugih republik (tudi zaradi politike Jugoslavije, da na silo širi koncept bratstva in enotnosti) in številni so si tu ustvarili družine.

Ali se za Slovenca lahko preprosto imaš tudi če nimaš tu korenin in si se sem priselil?

Takole po občutku bi dejal, da tega ne zna povedati nihče, ker je zadeva res komplicirana, zato je komplicirana tudi delitev na Slovence in ne Slovence. Sami med sabo se že nekako razdelimo, samo ni pa to nič uradnega in ne nujno pravilno. Dodatno zmedo pa povzroča še dejstvo, da se izraz Slovenec uporablja tako za državljane te države, kot pripadnike naroda, kar pa seveda ni isto.

Ob vsem tem je meni zanimivo tudi to, da so številni, ki jih mi imamo za ne Slovence dosti bolj pripadni tej državi kot “pravi” Slovenci. Na nogometnih tekmah naše reprezentance mahajo z našo zastavo, hodijo na državne proslave in imajo doma izvod Prešernove Zdravljice ter podčrtan verz, ki se začne…”Žive naj vsi narodi”… Sem pa opazil tudi da Slovenci, vsaj ti, ki živimo v tej državi, nimamo nekega občutka za pripadnost narodu, kar pa je verjetno tudi posledica zelo krvave zgodovine, kjer se je že tako malo številčen narod razdelil in pobijal med seboj. Star pregovor pravi – “Nič ni lažjega, kot dva Slovenca na smrt skregat med seboj”. Številni Slovenci tako te države tudi nimajo za svoje. Ko so na oblasti levičarji, je država “od Kučana” in njegovih “old boys network”, ko desničarji (ti so bolj poredko na oblasti zadnje čase) pa “od Janše”. Nikdar pa ni “naša”.

Tako odkrito toksično skregan ni bil po mojem mnenju slovenski narod od 2. svetovne vojne naprej, kot je sedaj. In to nima neke oznake “strogo zaupno“, ampak je splošno znano dejstvo, ki ga vemo mi in ga vedo tudi tisti, ki imajo tu interese in rišejo zemljevide, kako naj bi po njihovo Evropa izgledala v prihodnosti. Kapitalizem ima pač jasno razkrito slabost in šibko točko. Nizko rodnost.

Kot sem zasledil, ta država pri popisu že od 2012 ne spremlja več narodnosti, tako da podatka, koliko je tu še ljudi, ki se vsaj načeloma imajo za Slovenca sploh nima več! Razlog za to je pa enostaven. Podatki bi bili šokantni in s tem ne želijo vznemirjati javnosti. Glede na to, da imamo pa na drugi strani precej natančne podatke, koliko Slovencev živi v tujini (v Kanadi, ZDA, Avstraliji, Argentini… ) sklepam, da očitno nekatere države pa kljub vsemu pri popisih prebivalstva še vedno spremljajo podatke o narodnosti.

Po moji oceni v državi Sloveniji živi samo kakšnih 75% ali še manj prebivalcev, ki imajo vsaj enega prednika Slovenca. Ker je povprečna rodnost Slovenke 1,6 otroka se seveda ta procent samo zmanjšuje, saj mora država primanjkljaj nadomestiti z uvozom tujcev. Preprosto povedano, ekonomija potrebuje delavce. Upokojenci potrebujejo nekoga, ki plačuje za pokojnine. Politika pa potrebuje volivce. In uvoz tujcev je daleč najlažji ukrep ter skrajni domet naše politike.

Za leto 2018 je eden izmed statističnih podatkov tale (vir):

V 2018 se je v Slovenijo priselilo več kot 4.300 državljanov Slovenije in 24.100 tujih državljanov. Odselilo se je skoraj 6.600 slovenskih in več kot 6.900 tujih državljanov. Selitveni prirast je bil v 2018 najvišji po letu 2008: 14.928 oseb.

Torej za 2018 je bilanca migracij negativna za Slovence (državljane), saj jih je 2300 več odšlo od tu, kot prišlo sem. Tujih državljanov pa je prišlo skoraj 15.000 več, kot pa od tu odšlo. V samo 10 letih s takim tempom pomeni 150.000 priseljencev več in čez 20.000 Slovencev manj (!). In ta trend se bo zelo verjetno v naslednjem desetletju samo še stopnjeval, ne zmanjševal. Ne nepomembno pa je tudi dejstvo, da od tu odhajajo zlasti mladi in izobraženi, prihajajo pa nizko izobraženi (!). Inteligentno in vizionarsko!

Zasledil sem podatek (nisem preverjal, če res drži), da neka “verska skupnost” pri nas deli po pet tisoč evrov za vsakega rojenega otroka. In ta skupnost ni krščanska, da si ne bi kdo kaj narobe in preveč naivno predstavljal. Poleg tega pa seveda nekaj primakne tudi naša država prek raznih socialnih transferjev. Dobro se ve, da se države danes ne osvaja samo z orožjem. Še bolj učinkovito jih osvojiš z nataliteto ter izkoriščanjem demokracije, neoliberalizma, naivnosti, ignorance in pri Slovencih še notranje razdvojenosti. Ampak ker mi Slovenije niti ne štejemo več kot nacionalne države Slovencev to seveda ni osvajanje in nas kaj dosti ne briga! In Slovenci se tudi ne moremo zanesti na pomoč iz Katarja, Saudske Arabije in podobnih držav, ki tudi na tak način širijo svoj vpliv po svetu.

Kot tudi opažam sedaj veliko priseljencev, zlasti iz Bosne in Kosova kupuje starejše hiše na podeželju (za tujce iz držav kandidatk za članice EU velja pri nakupu nepremičnine načelo vzajemnosti, pri čemer dvomim, da Slovenci na veliko kupujejo nepremičnine po Bosni in Kosovu), ker so relativno poceni in nudijo možnost širitve. Ti se očitno tudi ne delijo tako kot mi na levičarje in desničarje, ampak si med seboj pomagajo. Če Slovenec pomaga sosedu prekrivati streho takoj pride inšpektor FURS-a in ga kaznuje, ker dela na črno.

Verjetno še prej kot v 100 letih bodo Slovenci tu manjšina in vprašanje, če jim bodo takrat sploh priznali status manjšine ali pa bodo živeli v kakšnih getih. Seveda če bo takrat sploh še država kot taka obstajala, za kar pa je po mojem mnenju tudi malo možnosti.

Po moje ta država (politiki, ki državo vodijo) v zadnjih 30 letih od nastanka samostojne države ni naredila praktično ničesar, da bi takšen trend obrnila in vsaj poskušala preprečiti izumiranje nekega majhnega naroda, ki ima svoj jezik, kulturo in zgodovino! Res je, da imajo tudi številni drugi narodi podobne probleme, ampak majhen narod toliko prej pride do ničle in statusa “urbane legende” kot je bila Atlantida.

Tak mačehovski odnos pa jaz štejem kot izdajo lastnega naroda in izdaja lastnega naroda je sramota, ki jo bo lahko pravilno vrednotila le zgodovina.

Ima pa čas, v katerem živimo, vsaj to prednost, da je vse skrbno dokumentirano, poslikano in posneto. Generacije, ki bodo prišle za nami, bodo lahko pogledale arhive in ugotovile, kdo so bili tisti, ki niso naredili nič, da bi se slovenski narod ohranil oziroma so z napačnimi odločitvami izumiranje samo še pospešili! In za prelomnico se bo morda izkazala prav ustanovitev lastne države.

Kako ironično.

Če drugega ne pa imamo ta propad slovenskega naroda vsaj vrhunsko dokumentiran v delu RODNOST V SLOVENIJI od 18. do 21. stoletja (izdajatelj Statistični urad RS).  V tabeli 97. se lepo vidi, kako je bil naravni prirast visoko pozitiven vse od leta 1857, nakar pa sledi preobrat leta 1992. Od takrat dalje pa je bil samo še minimalno pozitiven, večinoma pa negativen.


Pod črto prvič.

Prešernova Zdravljica nima samo verza…”žive naj vsi narodi”…ampak še par drugih kitic, ki so bile namenjene Slovencem (levičarjem, desničarjem in vsem vmes).

Vsaj tako jih jaz razumem.


Pod črto drugič.

V Ustavi RS, kot najvišjem pravnem aktu te države je “slovenski narod” omenjen samo enkrat in sicer v 3. členu:

Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.

Torej ta “slovenski narod” se je samoodločil, da bo ustanovil državo, potem pa se je kot narod praktično razpustil, saj na novo ustanovljena država koncepta “naroda” ne priznava več!

Res genialno!

Prepričali so nas, da je narod samo še ena izmed napol abstraktnih družbenih skupin, tako kot je lokalno gasilsko društvo ali skupnost za ohranjanje avtohtonih sort krompirja. Upam, da se vsaj Slovenci v tujini lahko še vedno opredelijo kot pripadniki slovenskega naroda.

Moj glas na plebiscitu vzamem nazaj. To potem pa ni več država, za katero sem glasoval leta 1990. Plebiscit je bil očitno glasovanje o razpustitvi slovenskega naroda in ta je z ogromno večino uspel. V tej državi smo prišli celo tako daleč, da zgolj že omemba slovenskega naroda povzroči, da nekateri skočijo pokonci in te takoj označijo za nacionalista ali celo fašista!

Partija je nekoč dejala, da mora biti človek najprej komunist in šele nato Slovenec. Te partije, ki so sedaj, pa naroda sploh ne priznavajo več.

Slovenski narod ne izumira!
Slovenski narod je praktično že mrtev!

hešteg (ključnik) #NoFaith #NoNation #NoHope #NoFuture

Migranti so biznis

28 08 2019

Stanje z migranti me malo spominja na leto 2007. Takrat se je nekaj podobnega dogajalo na vrhu nepremičninskega balona. Številni so pustili službe in se lotili gradbenega posla. Tudi taki, ki niso imeli nikakršnih izkušenj z gradbeništvom. Ideja je bila ta, da kupiš neko gradbeno parcelo, na njen sezidaš stanovanjsko hišo, dvojčka ali trojčka, to prodaš in s profitom sezidaš dvakrat toliko novih nepremičnin. Ko ta cikel nekajkrat ponoviš si že milijonar.

Danes pa se zdi, da bi vsi radi služili na račun migrantov.

Lojze, ali imaš čas popoldan za eno pivo?
Oprosti, stari, danes res ne morem. Imam še dve furi migrantov v Italijo za naredit. Že vse zmenjeno in dogovorjeno. Potem grem pa spat. Že cel mesec jih vozim čez mejo in sem zbit kot klada.

Prodajaš avto. Vsak najprej vpraša, za koliko ljudi je v njem prostora… če se maksimalno stisnejo in če ima avto zatemnjena stekla. Ko se zmeniš za ogled te potencialni kupec prosi, če se lahko uležeš v prtljažnik in sicer da preveri, kako prostoren je prtljažnik. Čemu bi moral to preverjat, če ne zaradi švercanja migrantov? Halo!?

Avtodomi gredo menda za med. Sedaj najemajo avtodome celo ljudje, ki niso bili še nikdar na počitnicah. Baje jih gre v kakšen bolj prostoren avtodom tudi do 15. Ne bi se začudil, če bo kdo začel uporabljati za prevoz migrantov kar avtobuse. Lepo jih oblečeš v poslovne obleke s kravato, daš vsakemu po en poslovni kovček v roke, mobilni telefon višjega cenovnega razreda in če te že kdo vpraša rečeš, da prevažaš investitorje v tretji tir Divača –  Koper.

Policija po moje glede na obseg tega posla niti slučajno ne more poloviti vseh, ki se s tem ukvarjajo. Če se s tem ukvarjajo celo politiki je jasno, da gre za velik in predvsem zelo donosen posel. Lahki zaslužki pa so od nekdaj privlačili cel kup ljudi.

Nepremičninska evforija leta 2007 se je hitro končala s finančno krizo v 2008, številni projekti pa so potem ostali za naslednjih vrsto let nedokončani ali pa so ostale samo gradbene jame. Tudi tale (toti, če je kdo iz Štajerskega govornega področja) migrantski biznis ne bo trajal večno. Lahko se kaj kmalu zgodi, da bodo meje bolj nepredušno zaprte, kot so bile pred EU in Schengenskim območjem.

 

Stimulacije za preseljevanje

27 08 2019

Ko je nekdo v medijih zagledal prispevek, da je pri nas 57 zapuščenih krajev je prišel na idejo, da bi država delila stimulacije oziroma subvencije, da bi te kraje ljudje zopet poselili.

Včasih so ljudje poselili podeželje in tudi najbolj odročne kraje zato, ker so za preživetje potrebovali njive in vrtove, da so lahko pridelali hrano ter gozdove, da so si lahko pripravili drva za ogrevanje pozimi. V mestu si takrat marsikdo preprosto ni mogel privoščiti življenja.

Ampak fast forward in vmes so se časi bistveno spremeni.

Hrano dobimo v nakupovalnih centrih in ta je relativno poceni, za ogrevanje pa nam energente dostavijo kar na dom, kurjenje na drva pa je danes celo nezaželeno, saj močno onesnažuje okolje.

Takšna potrošniško proizvodna družba, kot se je gremo sedaj, strmi za tem, da je čim večje število ljudi na kupu in imajo potem zraven tovarne, nakupovalne centre, šole, vrtce, fakultete, športne stadione, lekarne, bolnišnice, bazne postaje mobilne telefonije, javne hiše in vso ostalo infrastrukturo, ki jo zahteva “visoka kvaliteta življenja na steroidih”.

Vsega tega v odročnih krajih ni možno zagotoviti, saj se to ekonomsko ne izplača. Dostikrat je težko do takih odročnih krajev zagotoviti nek normalen javni prevoz, kaj šele vse ostalo. Skratka, v sodobni družbi so taki kraji enostavno obsojeni na propad.

In s tem po moje ni nič narobe, razen seveda za tistega, ki ugotovi, da nepremičnina v takem kraju ni vredna praktično nič.

Kot je že v filmu Matrica (The Matrix 1999) agent Smith lepo razložil Morpheusu smo ljudje virusi in ta citat si velja pozorno in počasi prebrati večkrat, ker gre dejansko za revelation (razodetje)!

I’d like to share a revelation that I’ve had during my time here. It came to me when I tried to classify your species and I realized that you’re not actually mammals. Every mammal on this planet instinctively develops a natural equilibrium with the surrounding environment but you humans do not. You move to an area and you multiply and multiply until every natural resource is consumed and the only way you can survive is to spread to another area. There is another organism on this planet that follows the same pattern. Do you know what it is? A virus.

Kako nas ostala narava oziroma druga živa bitja dojemajo si verjetno težko zamišljamo. Sam si predstavljam, da za njih to izgleda tako, kot če imamo okrog nas cel kup sosedov, ki cele dneve vrtajo, štemajo, razbijajo, kurijo odpadke, podirajo drevesa, mečejo petarde in ob vsem tem še glasno poslušajo heavy metal glasbo. Skratka, zelo huda obremenitev iz nočne more. Sosedje iz pekla. Večina živih bitji se, če se le da, ljudi na daleč izogiba. Dostikrat pa to ni možno, saj mi, torej ljudje, brezobzirno posegamo v njihovo življenjsko okolje in mnogo od teh živih bitji je bilo na tem planetu že veliko časa pred našo vrsto! Mi nimamo nikakršne in res prav nikakršne pravice, da jim ta planet in življenje na njem spreminjamo v nočno moro, marsikatera živa bitja pa tudi iz takih ali drugačnih razlogov aktivno preganjamo in ubijamo! In tistim redkim, ki imajo vgrajeno srce namesto kamna mora iti na jok ob takem početju te “krone stvarstva“.

Prepričan sem, da bodo nekoč v prihodnosti napredne civilizacije na nas gledale kot na brezobzirne divjake, če se bo evolucija v tej smeri seveda sploh še nadaljevala. Dinozavri so danes samo še fosilni ostanki, tako da garancije ni nikakršne.

Sam se zavzemam za to, da si ljudje omejimo svoj življenjski prostor čim bolj samo na večja mesta in strnjena naselja, ostalo naravo pa prepustimo drugim prebivalcem tega planeta, s katerimi moramo živeti v sožitju, predvsem pa jih pustiti pri miru! To, kar mi trenutno gledamo in še to samo za hip je rezultat milijonov let razvoja. Neprestanih sprememb in prilagajanja. Je pa to z našimi malimi možgani težko za razumet, kaj šele spoštovat!

Največji dokaz, da Boga ni je dejstvo, da človek še vedno obstaja!

Preberi še:
Morpheus

ECB postaja slaba banka

26 08 2019

Eden izmed ukrepov, s katerim se je naša centralna banka v Frankfurtu lotila reševanja posledic zadnje finančne krize in posledično potem dolžniške krize evrskega območja je bil tudi bolj “sproščen” dostop do denarja. In to je ukrep, ki še kar traja in traja in bo trajal, dokler ne gre vse skupaj k vragu oziroma dokler se ne izkaže, da to vodi v naslednjo finančno krizo, hiperinflacijo ali deflacijo.

Druga, bolj optimistična in precej manj verjetna možnost pa je, da finančne krize ne bo nikoli več, BDP bo samo še rasel, tako kot na Kitajskem in vsi bomo srečno živeli do konca svojih dni. In še državi bo uspelo v tem stoletju odplačati vse kredite.

Kdo še verjame v pravljice?

Čeprav se dostikrat piše o tem, da je ECB natisnila v tem času po krizi ogromno evrov, pa danes fizično tiskanje denarja sploh ni več potrebno, ker je oprijemljive gotovine malo v obtoku. Tu gre preprosto samo še za neke številke v bančnih informacijskih sistemih. Ta denar, ki je nastal iz nič po moje nima podlage v povečanem BDP držav članic evro območja oziroma BDP se v tem času ni tako povečal, kot se je povečala količina denarja.

Ker so številne države evrskega območja zaradi visoke zadolženosti in skupne valute finančni trgi ocenili kot visoko tvegane, so jim bili pripravljeni posojati denar (kupovati njihove obveznice) samo po visokih obrestnih merah. Tu je potem vskočila ECB ter začela s tako ustvarjenimi evri odkupovati te obveznice. V praksi pa to pomeni, da države kot so Grčija, Italija, Španija, Portugalska in nenazadnje tudi Slovenija ne potrebujejo več nekih “strukturnih sprememb”, saj so vse te slabe “terjatve”prenesene posredno ali neposredno na ECB. In s tem ECB postaja neke vrste osrednja slaba banka, ki očitno še ne misli končati s tem, ampak namerava ta proces “sproščanja” nadaljevati tudi še naprej.

Drug ukrep, s katerim so se lotili posledic finančne krize pa je nižanje centralnih obrestnih mer, ki jih določa ECB, tako da so te sedaj že pod 0%. To pa v praksi ekonomski sistem obrne na glavo in tu gre po moje za zelo tvegan eksperiment, katerega posledice bomo videli v naslednjih nekaj letih. Se pa jasno kažejo obrisi, kaj to pomeni.

Obveznice številnih držav imajo sedaj že negativne donose, torej se “investitorji”, ki vlagajo denar v te obveznice sprijaznijo, da del investicije izgubijo. In to tudi obveznice držav, ki so jih še pred leti ocenjevali kot visoko tvegane, kamor je sodila tudi Slovenija. Ampak “investitorji” v te papirje so tudi veliki pokojninski skladi, ki tako sedaj dolgoročno zavestno izgubljajo prihranke, kar bo samo še poslabšalo stanje pokojninskih blagajn. Torej gre tu vendarle za neke vrste devalvacijo, ki ima konkretne posledice.

Varčevalci na banki so ugotovili, da banke za bančne vloge že nekaj časa ne ponujajo praktično nikakršnih obresti. Še več. Čedalje bolj glasno se razpravlja o tem, da bi “varčevalce” kaznovali z negativnimi obrestmi, torej bo to v praksi izgledalo tako, kot če bi na banki najel trezor in zanj plačeval, da imaš v njem denar. Več denarja, dražji je trezor. Banke pa se tako lahko obnašajo zato, ker v takih sproščenih okoliščinah “varčevalcev” več ne potrebujejo, saj od viška denarja ne vedo več kaj bi z njim oziroma nekatere (primer iz Danske) celo plačujejo za to, da bi komitenti vendarle vzeli kredite. Vzameš dva kredita, tretjega vam podarimo zastonj.

Ekonomski laik tako dobi občutek, da je denarja povsod polno, samo ljudje ga očitno nočejo, vsaj ne toliko, kot bi si nekateri želeli.

Osnovna ideja ECB in ostalih centralnih bank je sicer v tem, da bi ljudi na tak način prisilili, da najemajo čim več kreditov in da bi potem čim več trošili, hkrati pa prisilili v potrošnjo tudi tiste, ki denar imajo in smo jim včasih rekli “varčevalci”. Brez tega, da denar čim večkrat zamenja lastnika (močan denarni tok) po njihovem ni gospodarske rasti in brez gospodarske rasti ni možno odplačevati ogromnih kreditov.

Še iz časov Jugoslavije smo navajeni, da je “tiskanje denarja” nujno povezano potem s hiperinflacijo, ampak kot se je v praksi izkazalo tokrat do hiperinflacije ni prišlo. Celo več, uradno izračunana inflacija je pod 2% pragom, ki si ga je zadala ECB. Ampak inflacije ni pa zato, ker se zaradi teh ukrepov ni bistveno povečala kupna moč prebivalstva in plače niso bistveno zrasle, hkrati pa tehnološki napredek omogoča, da industrija masovno proizvaja izdelke čedalje ceneje. In če bi bilo potrebno (zaradi padca potrošnje), bi cene izdelkov lahko še znižali, kar bi potem vodilo lahko celo v deflacijo.

Take razmere pa so naravnost idealne za nastanek balonov in to dvomim da je zaželen pojav.

Ljudi v nekem trenutku zagrabi panika, saj spoznajo, da kljub vsemu denar izgublja na vrednosti in banke varčevanja več ne omogočajo. Zato poiščejo “investicije” (assets v angleščini), ki v takih razmerah omogočajo vsaj nek donos oziroma obstaja vsaj verjetnost donosa. Na banki je zanesljivo sedaj ta verjetnost 0 (z besedo nič)! Na ta način pa se vsaj psihološko pri marsikomu razvrednoti vrednost denarja.

In tako potem začne strmo naraščati vrednost nepremičnin, zlata, delnic in podobnih “investicij”!

Cene nepremičnin v Ljubljani so se v zadnjih 3 letih povečale za 35%.

Ameriški delniški indeks S&P, v katerem je 500 največjih ameriških podjetji je zrasel v 10 letih za 200% (iz 1000 na 3000).

Ameriški indeks tehnoloških podjetji NASDAQ je zrasel v 10 letih celo za več kot 300% (iz 1800 na 8000).

Ob teh podatkih rasti ameriških borznih indeksov ni nepomembno, da je ameriško gospodarstvo v teh 10 letih morda zraslo za 30%, če je raslo s povprečno stopnjo 3% na leto. Torej rast cene delnic ki so v teh indeksih močno presega povprečno rast ameriškega gospodarstva.

Nemški borzni indeks Dax je zrasel v 10 letih tudi za več kot 100% (iz 5400 na 11600).

Celo cena zlata je danes za 50% višja kot je bila pred 10 leti.

Vendar vsega tega izračunana inflacija nikjer ne upošteva (!), ker so to “investicije” in ne potrošne dobrine.

Torej namesto da bi ljudje začeli sproščeno trošiti in tako spodbuditi gospodarsko rast so nekateri zaradi “easy money” začeli masovno “investirati” in igrati na srečo, druge pa je postalo strah za svoje prihranke in so enako začeli masovno “investirat” v vse, kar ima status “asseta”, torej lahko potencialno pridobiva na vrednosti! To pa niso klasične potrošniške dobrine, saj njim vrednost samo pada. Novemu avtu takoj ko ga zapelješ na cesto pade vrednost vsaj za 20%, z leti pa se padanje vrednost samo še nadaljuje!

Tudi mali potrošnik si želi bogateti, ne zapravljati denar za reči, ki jih ne potrebuje.

Osnovni problem balonov (tokrat seveda ne gre za balone!) pa je ta, da nekega dne počijo in vrednost takih  napihnjenih “investicij” pade, pri čemer največ izgubijo tisti, ki so prišli v shemo proti koncu napihovanja balona in se niso pravočasno umaknili oziroma si niso dali pravočasno izplačati dobitka.

Ko sem spraševal za par stanovanj v oglasih me je nepremičninski agent najprej vprašal, če kupujem stanovanje kot investicijo! Glede na videno se mi zdi, da se tržna stanovanja pri nas prodajajo samo še kot investicije. Cene pa absurdne. Za 36 m2 socialističnega stanovanja iz leta 1970 nekaj 10 km iz Ljubljane postavijo ceno kar okroglo 100.000,00 €! V oglasu na internetu je sicer pisalo, da gre za 45 m2 veliko stanovanje, ampak se je izkazalo, da je teh 45 m2 skupaj z balkonom in kletjo.

Ljudem, ki imajo samo še 5 let do upokojitve banke zlahka odobrijo kredite v višini 100.000 € za 10 let, 15 let ali še več, pri čemer očitno banke sedaj nič več ne skrbi, kako bodo ti ljudje kredite odplačevali ko bodo v pokoju in bo pokojnina precej nižja kot pa je bila plača.

Saj imamo ECB v Frankfurtu, ki bo rešila vse probleme, če pa se slučajno vse skupaj ne izide, pa se tokrat ve, kdo je krivec. ECB! Saj so nas oni prisilili v tako obnašanje!

Tako stanje, ki mu v angleščini rečejo tudi “bubble anywhere” (vsepovsod okrog nas baloni) ima pa tudi drugo stran enačbe in to je balon kreditov. Namreč v takih okoliščinah so se močno povišali tudi odobreni krediti. Zaradi nizkih obrestnih mer so krediti postali bolj privlačni in več ljudi si jih lahko privošči, igranje s sposojenim denarjem pa se zdi bolj privlačno. Ampak krediti imajo to neprijetno lastnost, da jih je potrebno odplačevati. 5, 10 nekatere 20 let ali še več in v tem času se lahko marsikaj spremeni, lahko pride tudi naslednja finančna kriza.

ecb
Sedež ECB v Frankfurtu (vir wiki)

Estimated costs for the European Central Bank’s new headquarters in Frankfurt have more than doubled. As has been happening with so many major projects in Germany, its construction has been plagued by poor planning, oversight and execution — and endless delays. (vir)

Upajmo, da vsaj ECB ve kaj dela oziroma da se na denar spoznajo bolje, kot na gradnjo stolpnic in da tudi pri tem sproščanju denarja ne bo prišlo do poor planning, oversight and execution!

Jaz sicer v to nisem povsem prepričan. Po moje od zadnje finančne krize niso rešili nobenega problema, samo ponovili so isto in to v še večjem obsegu. Se pa že vnaprej ve, kdo bo tudi tokrat plačal ta eksperiment in kdo bo nosil večino posledic, če sproščanje ne uspe.

Električni avtomobili pri nas letijo po zraku

25 08 2019

Čisto slučajno sem nekje zasledil podatek, da pri nas električni avtomobili sploh ne plačujejo letno dajatev za uporabo vozila v cestnem prometu oziroma cestnino, ki jo moramo vsi ostali šoferji plačati ob registraciji vozila.

In naslednji moj predlog vladi je, da se s to neumnostjo preneha.

Zakaj nekomu, ki je pripravljen odšteti skoraj 100.000 € za Teslo S in dobi verjetno ob tem od države še cel kup subvencij, ki mu jih plačamo seveda vsi davkoplačevalci, ni potrebno plačevati niti cestnine, kot da tak avto ne vozi po cestah, ampak leti po zraku!?

 

tesla_S
Tesla S

To je zame norčevanje iz ostalih voznikov in skregano z zdravo pametjo!

Zakaj ne bi potem voznikom električnih avtomobilov ukinili še plačilo RTV prispevka?

Dodajmo v Kazenski zakonik še člen, da kdor pokaže vozniku električnega avtomobila sredinca (fakiča, kot temu rečejo otroci) je za to zagrožena kazen do deset let zapora ali doživljenjsko delo v splošno korist v šestem bloku Termoelektrarne Šoštanj! V sektorju za logistiko – oddelku za prekladanje premoga.

Kaj pa če bi uvedli posebne izkaznice za voznike električnih avtomobilov, s pomočjo katerih lahko preskakujejo razne čakalne vrste, vključno s tistimi za operacije?

Jaz sicer razumem, da je država zavezana k zmanjševanju izpustov CO2 in mora zato sprejemati neke ukrepe, med katerimi so tudi razne subvencije za električne avtomobile, solarne panele in podobno. Ampak neka logika mora biti pa tudi pri tem, da se ostali ne počutimo preveč neumne.

Sam se tudi absolutno ne strinjam s tem, da država daje subvencije tudi za električna vozila, ki stanejo 100.000 evrov ali celo še več. Te subvencije plačujemo davkoplačevalci in tu torej nekomu vzamejo, da potem nekomu lahko dajo. Po mojem mnenju bi morala biti neka omejitev, predvsem pa subvencije samo za manjša vozila, ki okolje najmanj obremenjujejo. Kaj potem dobi subvencije tudi nekdo, ki kupi električni športni hibrid Ferrari SF90, ki stane pri nas več kot 700.000 evrov? To je Neumnost, napisano z veliko začetnico!

Nenazadnje se jaz sprašujem, zakaj smo dali 1.412.655.460,35 evrov (1,4 milijarde evrov) za izgradnjo šestega bloka TEŠ, v katerem kurijo za pridobivanje elektrike premog (!), sedaj pa so že ideje da gradimo drugi blok Nuklearne elektrarne Krško in bomo TEŠ verjetno potem zaprli? Ali ne bi bilo bolj racionalno zgraditi za ta denar drugi blok nuklearke? Lahko se je tako igrat z napačnimi odločitvami če nihče nikoli za nič ne odgovarja, račun pa se izstavi davkoplačevalcem in to z nasmeškom na obrazu!

Dostikrat se tudi pozablja, da je cena bencina samo 50 centov, nakar se temu doda potem še vse davke, prispevke in trošarine da pridemo do končne cene 1,3 evra. Torej več kot polovica cene, ki jo plačamo šoferji na bencinski črpalki gre v proračun! Ko bodo električni avtomobili številčnejši bodo to sigurno nadomestili in sicer najlažje s podražitvijo elektrike (seveda za vse).

Sem pa šel preverit, kdo vse je še oproščen cestnine pri nas in poleg avtomobilov, ki imajo vgrajen samo električni motor (hibridi torej odpadejo) je navedenih še nekaj drugih izjem kot so traktorji, vozila za obrambo, policijska in gasilska vozila, vozila nujne medicinske pomoči, starodobna vozila, vozila diplomatskih predstavništev…

Ko gledam ta seznam se zdi, da so tisti, ki so pripravljali te predpise uvrstili električna vozila med “vozila posebnega družbenega pomena”. Morda bi lahko k temu seznamu dodali še vozila, ki jih vozijo predsedniki parlamentarnih političnih strank. Ti so po moje tudi “posebnega družbenega pomena”.

Če želi država res vzpodbujati uporabo električnih avtomobilov in so prepričani, da je to prihodnost, naj potem najprej začne pri sebi in postopoma zamenja svoj vozni park službenih vozil z električnimi avtomobili.

Tesla S za ministre, Tesla X za inšpektorje in Tesla 3 za vse ostale.

Preden se vlada zopet zaleti pa moram opozoriti, da je lahko popravilo Tesle prava nočna mora! Na YT so objavljeni primeri, ko je nekdo samo malo zadel Teslo 3 od zadaj. Poškodovan odbijač in luč. Popravilo je trajalo več mesecev, cena pa več kot 10.000,00 USD, kar je ena petina cene novega vozila.

Hvala vsem, ki so moj predlog na portalu Predlagam Vladi podprli!

BDP – preveč kosmati domači proizvod!

22 08 2019

BDP (angleška kratica GDP) je ekonomski kazalec, ki naj bi pokazal, koliko posamezna država ustvari – ponavadi v enem letu. Tu sicer ne gre zgolj za oprijemljive izdelke, ampak se v BDP štejejo tudi storitve. Poenostavljeno rečeno tudi frizerka, ki te ostriže in te naredi manj kosmatega, prispeva k tej magični številki kosmatega proizvoda. Če pa se ostrižeš sam doma z mašinco, pa tega nihče ne upošteva v BDP, ker gre teoretično za sivo ekonomijo oziroma delo na črno.

Ampak zakaj je cel svet obseden s to številko?

Preprosto in na kratko povedano ZARADI OGROMNIH DOLGOV! 

Današnja ekonomija temelji na potrošnji in dolgovih. Zadolženi so praktično vsi, od posameznikov, ki se zadolžijo za nakup novega avta ali stanovanja, do držav, ki se zadolžijo za gradnjo infrastrukture, izplačilo plač javnim uslužbencem in pokojnin upokojencem. Vsi se pa zadolžujejo zato, ker želijo živeti prek trenutnih svojih zmožnosti.

Dolgovi nam tako omogočajo, da prihodnost premaknemo v sedanjost. Nekaj, kar še nimamo, potem imamo, nakar delamo, da to res zaslužimo oziroma odplačamo.

Za oba, tako za kreditodajalca, kot tudi za kreditojemalca pa je pomembno, ali je tisti, ki je vzel kredit, tega še sposoben odplačevati, ker če ni, kreditodajalec ne bo dobil povrnjenega vložka in kreditojemalcu nihče več ne bo bil pripravljen posojati. Isti princip velja tako za posameznika, kot za državo.

In tisti, ki posojajo denar državam, gledajo na BDP kot finančni kazalec, ki pove, ali bo država v prihodnje sposobna kredite vračati. Dokler BDP raste, država ustvarja vedno več in lahko servisira dolgove, ko začne BDP padati, se gospodarstvo krči, krediti pa postanejo čedalje bolj nevzdržni. V skrajnem primeru lahko država razglasi tudi bankrot (default) in so potrebni odpisi dolgov.

Ampak v načinu izračuna tega finančnega kazalca se skriva past oziroma tak način izračunavanja je skušnjava za razne manipulacije.

Namreč v izračunanem BDP-ju se nikjer ne vidi, kakšni so sploh učinki vsega tega, kar je bilo proizvedeno in ustvarjeno ter ali je bila morda s tem ustvarjena nekje drugje velika škoda, ki se jo morda sploh ne da enostavno ovrednotiti s številkami ali pa se pokaže šele čez čas!

Primer:

Slovenija je dežela, ki je poraščena z gozdom, kar upravičeno štejemo med naravno bogastvo. Pa recimo, da se državi povsem zmeša, spremeni predpise in se odloči, da v enem letu poseka ves gozd, tako da postane celotna država en sam golosek. Kot sem na hitro uspel zbrati podatke je ocena za 2017 da je tega lesa za 350 milijonov m3 in če se to zmnoži s povprečno ceno 100 €/m3 lesa pridemo do številke 35 milijard evrov.

Kako točno se BDP izračuna sicer vedo na statističnem uradu (SURS), ampak če bi se ta les predelal v pohištvo ali kaj drugega z višjo dodano vrednostjo, se ta številka lahko še precej poveča. Pa za izračun poenostavimo, da je to vredno 50 milijard evrov, kar predstavlja potem višino našega letnega BDP. S tem posekom oziroma gozdno brazilsko depilacijo smo v enem letu povečali BDP za 100% in se tako uvrstili takoj med najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu. Postali smo super gazela, kot temu rečejo.

Ampak vsi vemo, da je to čista norost in verjetno ne zna nihče tako na hitro niti izračunati, kakšna kratkoročna in dolgoročna škoda je bila s tem povzročena. Tega, da namesto zelenih gozdov po novem gledamo goloseke, kjer se ne morejo nikjer več skrivati medvedi in volkovi (ideja!?) pa se verjetno s številkami in denarjem ne da niti ovrednotiti!

In ker obstaja tak naravnost bizaren način izračunavanja BDP, si države izmišljajo razne načine, kako to magično številko iz leta v leto povečevati oziroma vsaj skrbeti, da ne pade, pri čemer je po mojem mnenju trenutno v tem najbolj kreativna ravno najštevilčnejša država na svetu – Kitajska.

Kitajski politični sistem je sicer še vedno komunizem z eno samo vladajočo politično stranko, Komunistično partijo Kitajske, ki vodi državo, sam ekonomski sistem pa je neka modificirana verzija kapitalizma. Torej gre za nekakšen hibrid.

Kitajska se šteje sicer kot gospodarski čudež, saj je njim (vsaj na videz) uspelo v nekaj desetletjih narediti to, kar so drugi potrebovali stoletje. Gospodarska rast je bila dolga leta konstantno nad 10%, sedaj pa je še vedno dobrih 6%, vsaj po izračunih, ki jih delajo sami. Je pa potrebno pri Kitajski jemati te številke z rezervo, saj transparentnost ni na vrhu seznama vrednot.

Kot se je pokazalo v praksi ima tak hibridni ekonomsko političen sistem eno prednost in sicer, da lahko počne neumnosti, ki si jih skoraj nikjer drugje na svetu ne morejo privoščiti!

Kitajska lahko zgradi v par letih hitro železniško povezavo, kjer prazni vlaki drvijo s hitrostjo prek 400 km/h v najbolj odročne dele države, kjer ni skoraj nikogar. Morda bodo nekoč, morda pa tudi ne. Bolj verjetno je ne.

Ker je na Kitajskem zemlja v lasti države, se jim ni treba ukvarjati z razlastitvami zasebnih lastnikov in podobnimi birokratskimi ovirami. Ker ni strogih predpisov, lahko za potrebe mega projektov zravnajo hribe, preusmerijo tokove rek, če je potrebno tudi ugasnejo sonce in premaknejo luno. Ker delavci nimajo nekih posebnih pravic, jih lahko naženejo da delajo poljubno dolgo, za poljubno malo denarja. Ker je prebivalstva ogromno tudi ni bojazni, da bi delavcev zmanjkalo, tudi če kakšen v tem procesu  ustvarjanja BDP umre. Z ekonomsko logiko takih projektov se jim ni potrebno ukvarjati, saj jih financira večinoma kar država in ne zasebni kapital.

Kitajska lahko zgradi ogromna stanovanjska naselja, kjer ne živi nihče in zelo verjetno marsikje nikdar nihče ne bo. Za to gre ogromno gradbenega materiala, jekla, energije ampak komu to mar. Važno da se vse pravilno obračuna v BDP. In se!

Ker na Kitajskem ni nepotrebnih birokratskih ovir, se jim tudi ni potrebno preveč ukvarjati s problematiko onesnaževanja okolja, dokler ne postane zadeva tako obupna, da ni več za živet, kar pa občutijo potem na svoji koži tudi člani Kitajske komunistične partije. In ker so tudi mediji pod nadzorom partije, o tem ni možno brati ali gledati po televiziji, saj bi to kazilo podobo te neverjetne komunistične distopije. Lahko pa si Kitajci vsaj na internetu preberejo, kaj o tem piše Onyx? Žal ne! Tudi internet je strogo nadzorovan in blokiran. Stari Kitajci so zgradili (veliki) Kitajski zid, ti sedanji pa (veliki) Požarni zid.

Eden glavnih motivov za tako, na videz povsem neracionalno početje pa je BDP!

Kitajska poskuša na vsak način zagotavljati “gospodarsko rast” in če bo za to potrebno podirati in na novo graditi čisto vse mostove v državi, bodo to storili. Ker se to vse šteje v BDP! Možno celo, da se v BDP šteje tako rušenje, kot potem gradnja. In Kitajci dobro vedo, da v tistem trenutku, ko se pri njih začne recesija, se ta hišica iz kart, zgrajena na ogromnih kreditih podre, kar pa bo občutil močno tudi ves preostali svet. Takrat bo finančna kriza leta 2008 izgledala kot predigra, saj škode ne bo možno omejiti zgolj na Kitajsko.

Ampak problem ni samo Kitajska, nekaj podobnega, le da ni tako absurdno, počno tudi številni drugi.

In morda bodo nekega dne ugotovili, da je edina inteligentna civilizacija v vesolju (?) skoraj uničila lasten planet, na katerem živi, zaradi enega bizarnega finančnega kazalca!

Po mojem mnenju bi moral biti kosmati družbeni proizvod (BDP/GDP) nujno deležen brazilske depilacije, v njegov izračun pa bi morali vključiti vsaj malo zdrave pameti.

Bo vsem nam precej lažje, sploh pa tistim, ki bodo na ta planet prišli za nami.

Preberi še:
Kitajski Prešeren

PAYGO je NO GO

21 08 2019

Čeprav je Slovenija verjetno edina na svetu, ki ima v parlamentu tudi stranko upokojencev (bolje rečeno interesno združenje Karla Erjavca) gre slovenskim upokojencem iz leta v leto slabše in čedalje več jih živi na robu ali pa že pod pragom revščine. Zelo slabo pa kaže generacijam, ki se bodo upokojevale v prihodnje.

Pri nas imamo sicer še vedno pokojninski sistem zasnovan na načelu PAYGO (kar pride v pokojninsko blagajno se takoj deli naprej za pokojnine). Ker ni nikjer ničesar privarčevanega pa tak sistem tudi nima nobenih blažilcev in predstavlja visoko tveganje za stabilnost javnih financ, ker mora razliko za izplačilo tekočih pokojnin pokriti državni proračun. To je sploh velik šok v primeru morebitne recesije.

Kot smo ugotovili tudi pri nas gospodarska rast prinese s seboj poleg višjega standarda tudi negativni demografski trend, staranje prebivalstva in podaljševanje življenjske dobe. PAYGO pokojninski sistem tako postane klasična piramidna shema, kjer si tisti, ki so prej pristopili v to shemo želijo izplačati vse “zaslužene” dobitke v polnem znesku, medtem ko mlajši nad tem niso navdušeni, saj vedo, da njim dobitka ne bo imel kdo za plačat oziroma bo ta mizeren. Torej v takih okoliščinah je PAYGO sistem NO GO in vprašanje je samo, kako se tak sistem zruši.

Po moje je prav, da država organizira nek pokojninski sistem, ki omogoča upokojencem minimalno socialno varnost, za vse ostalo pa morajo prebivalci poskrbeti sami. Nenazadnje si marsikdo tekom delovne aktivne dobe ustvari neko premoženje v raznih oblikah od nepremičnin do prihrankov. Starost pač prinaša tveganja. Če nisi v stanju živeti v 300 m2 stanovanju sredi Ljubljane, ali potrebuješ neko nadstandardno zahtevno operacijo je pač potrebno to prodat in greš kupit stanovanje v Postojni ali pa se odseliš na Kanarske otoke. Ne moreš imeti kapitalizma z bonitetami, ki jih je poznal socializem.

Obstoječi pokojninski sistem je tudi čedalje bolj nepravičen in v nekaterih primerih naravnost absurden. Včasih so plačevali precej manj v ta pokojninski sistem, ker je bilo razmerje delavci/upokojenci bolj ugodno, a imajo danes kljub temu precej višjo pokojnino od tistih, ki se upokojujejo sedaj in to je pravica, ki se nekaterim zdi, da je ni moč vzeti, pa naj stane kar hoče. In to ne glede na povsem drugačne okoliščine, kot pa so bile pred desetletji!

Če bi šli raziskovat številke bi sigurno našli v našem pokojninskem sistemu primere, kjer so upokojenci “zaslužili” s pokojninami bistveno več, kot pa s plačami, ko so še delali in so v pokoju dlje časa, kot so bili v službi, da niti ne govorim o tem, da so se številni upokojili pred 50 letom, danes pa zlahka dočakajo tudi 90 let ali še več! Naš pokojninski sistem tudi nima neke “kapice”, da bi se recimo ko prekoračiš neko obdobje pokojnina ustrezno znižala na nek socialni minimum. Tako imamo situacije, ko upokojeni starši dobivajo precej višje prejemke kot mladi, ki delajo in čeprav so bolj izobraženi in delajo zahtevnejša dela kot njihovi starši. Nedvomno je dejstvo, da so pokojnine v povprečju slabe in veliko upokojencev živi na pragu revščine, samo ta sistem ima pa tudi cel kup anomalij, ki jih ni nihče niti poskušal odpraviti!

Po mojem mnenju pa se tega pokojninskega sistema do sedaj nihče ni upal spremeniti tudi zato, ker so med dobitniki te državne pokojninske loterije tudi številni “zaslužni” še iz nekih drugih časov, verjamem pa, da bi se med njimi tudi danes našel še vedno kakšen prvoborec in revolucionar.

Je pa tak sistem in v takih okoliščinah po mojem mnenju preprosto kraja, ki jo podpira država in posamezniku niti ne omogoča, da se rešuje sam, saj se mora obvezno vključiti v državno pokojninsko piramidno shemo!

Čudi pa me, da se mlajše generacije temu ne uprejo. Očitno precej apatična populacija. Take ima oblast rada, ker so lahki za vladat (in obvladovat). Ampak prihodnost bi morala država zasnovati na mladih, ne na privilegijh starejših iz nekih drugih časov.

Mladi se nenazadnje lahko uprejo tudi tako, da od tu odidejo, tako da bo razmerje med delovno aktivnimi in upokojenci samo še bistveno slabše. Država bo sicer potem masovno uvažala tujce (to sicer trenutno že aktivno počne, saj se letno priseli k nam legalno skoraj 30.000 tujcev!) in tako se bo čez čas izkazalo, da so Slovenci dejansko ustvarili lastno državo, v kateri so sami postali manjšina!

Na portalu Predlagam vladi sem dal predlog, da se tak pokojninski sistem, ki ni več vzdržen in je tudi krivičen do mladih spremeni, ampak se zavedam, da predlog nima nikakršne možnosti. Spremembe se bodo zgodile verjetno šele ob naslednji večji finančni krizi ko pride na vrsto “grški scenarij” in bodo drugi postavili pogoje za zadolževanje. Če bi se sami lotili problema prej, bi morda lahko prišli do boljše rešitve. Verjamem pa, da se marsikomu danes zdi tak scenarij neverjeten, ampak kaj vse se nam je zdelo v preteklosti neverjetno, pa se je kljub vsemu zgodilo!

Bo pa verjetno za predsednika stranke upokojencev šokantna naslednja grafika:

pokojnine

vir: weforum.org

Če podatek OECD na tej grafiki drži, je povprečna pokojnina na Hrvaškem več kot  120% povprečne plače, pri nas pa smo že krepko pod 60% povprečne plače! Kako je to na Hrvaškem sploh možno, mi ni jasno, edina logična razlaga bi bila, da so posredovali napačne podatke, kar pa dvomim. Če je ta podatek res pravi pa to potem tudi pomaga pojasniti, zakaj se je toliko mladih  iz Hrvaške izselilo, saj tam očitno “uhljebi” niso poskrbeli samo za svoje, ampak kar za vse upokojence. Predlagam, da uvozijo Karla Erjavca. Bodo v parih letih takoj pod povprečjem OECD.

Preberi še:
Državna piramidna igra
Pokojninska reforma? Dajte no!

Darilne vstopnice SiTi Teatra

20 06 2019

V SiTi Teatru so kot kaže tudi darilne vstopnice nek slab poskus šale.

Takšna darilna vstopnica stane natančno 17 €. Unovčiti jo je mogoče samo za predstave v vrednosti do 17 €. Posebej pa je omenjeno sledeče:

V primeru, da je vrednost določene vstopnice a) nižja od na darilni vstopnici navedenega zneska, razlike ne vračamo b) višja od na darilni vstopnici navedenega zneska, doplačilo ni možno.

Torej tako kot parkirni avtomati v Ljubljani denarja ne vračajo. Če je predstava cenejša od 17 €, lahko na razliko pozabiš. Očitno ni niti možnosti, da bi ti razliko upoštevali pri nakupu druge vstopnice. Prav tako ni možno tudi doplačilo, če je predstava dražja od 17 €. To mi je sicer nelogično, ampak verjetno so neki razlogi tudi za tako omejitev.

Da bi bila zadeva s temi darilnimi vstopnicami še bolj smešna bi lahko dodali, da se jih a) lahko unovči samo za predstave na delovne dni in b) v letu, ki je v znamenju opice po kitajskem koledarju.

V odgovori so mi sicer navedli, da naj bi te omejitve veljale za malo predstav in če menim, da so njihove darilne vstopnice neprimerne, pa je v ta namen ponudba drugod več kot dobrodošla.

In imajo prav.

Problem vozil na nujni vožnji

10 06 2019

Zadnjič je številne pretresla huda nesreča voznika reševalca na motorju, ki je bil na nujni vožnji in je zapeljal v križišče skozi rdečo luč, nakar se je zaletel v vozilo, ki ni upoštevalo prednosti oziroma ga je očitno voznik spregledal.

Tudi sam sem nekajkrat že doživel,  da mi je zaledenela kri v žilah, ko je mimo mene švignilo vozilo z vklopljeno sireno in lučmi na nujni vožnji, sam pa sem ga opazil šele v zadnjem trenutku ali pa celo ko me je že prehitelo. Ampak v praktično vseh teh primerih je bil glavni krivec radio, ki sem ga poslušal v avtu preveč naglas in nisem slišal sirene. V nekaterih skladbah, ki se vrtijo po radiju, pa je celo zvok, ki je podoben sireni, tako da na to lahko čez čas sploh nisi več pozoren.

Pri motoristih na nujni vožnji pa je ta problem še toliko večji, saj so praviloma v prometu bistveno bolj okretni, hitreje pospešujejo in švignejo mimo kolone, njihov profil v ogledalih pa je bistveno manjši kot ostalih vozil. Skratka prednosti motorja v takem primeru se lahko izkažejo tudi kot slabost in velika nevarnost za voznika.

Iz teh izkušenj sem se naučil, da je potrebo imeti radio v avto samo toliko naglas, da lahko slišiš zunanje zvoke kot so sirene vozil na nujni vožnji, kar pa v praksi pomeni potiho.

V prihodnosti nekoliko računam, da bodo iznašli rešitev tudi za ta problem.

Verjetno bodo vozila prihodnosti serijsko opremljena s komunikacijo v realnem času prek brezžičnega mobilnega omrežja, ki bo sposobna vozilom posredovati ne samo lokacijo vozil na nujni vožnji v neposredni okolici, ampak tudi morebitno traso, če bo ta znana, da se lahko pravočasno umaknejo. Še prej pa jim avtomatično utišajo radijski sprejemnik. To se mi ne zdi velik problem za razviti, glede na to, kaj vse imajo že serijsko vgrajeni današnji avtomobili. Dodatni bonus pa bi bila v takem primeru seveda pametna signalizacija, ki se je sposobna prilagoditi situaciji ter sprostiti pot vozilom na nujni vožnji, da ni potrebna vožnja v rdečo.

Praktični nasveti za javne uslužbence

21 02 2019

Tole bi se moral vsak naš javni uslužbenec naučiti na pamet, če ne želi imeti težav pri svoji registraciji delovnega časa!

Prepis monologa izvrstne srbske strokovnjakinje Sandre Siladjev si velja shraniti na manjši list papirja in ga imeti vedno pri sebi, da lahko na hitro pogledaš, če slučajno kdaj pozabiš ključne poudarke.

Sploh si pa velja na pamet zapomniti sledeči citat:

“Nemoj da bacaš kamenčiće u vodu, koja je mirna!”

Torej če nihče noče s tabo govorit in ti nočejo dati nič za delat, ne pisat pritožbe zaradi mobinga! Beri knjigo, igraj sudoku, meči sobni pikado, sedi, uživaj.

“Pa šta ti misliš, da su oni glupi? Misliš da oni neznaju, šta sve ne valja! A koji si ti kurac, da jim to kažeš? Ćuti bre, pij kafu…”

Balkan bo ostal Balkan kot je od nekdaj bil. Kdo bi k temu pa morda še dodal…in kot ga imamo radi.

Junk muzeji

23 12 2018

Ali izraz “junk muzeji” že obstaja ne vem. Če ta izraz slučajno še ne obstaja, potem si ga je pač potrebno izmisliti, ker tega je očitno čedalje več.

Pod junk muzeje jaz štejem muzeje, ki to v bistvu sploh niso, si pa dovolijo uporabljati izraz muzej. Nekaj podobnega so tudi razni junk inštituti, ki so ko pogledaš podrobneje čisto navadne zasebne firme, ki v imenu uporabljajo izraz inštitut da delujejo bolj resno, znanstveno ali preprosto zato, da na javnem razpisu lažje dobijo posel, ker je videti, kot da je posel dobila neka resna znanstveno raziskovalna institucija.

Ko sem bil pred dnevi v Zagrebu sem šel v štiri “muzeje”, ki jih brez zadržkov uvrščam v to kategorijo.

Najprej naj omenim Muzej iluzij, ki sicer obstaja tudi v Ljubljani. Ljubljanskega nisem videl, se mi pa zdi, da gre tu spet za neko franšizo, kjer se ista ideja prodaja večkrat po raznih mestih. Sam muzej v Zagrebu obsega dve nadstropji in par sob, kjer lahko za ceno vstopnice vidiš par 3D fotografij, slike nekaj optičnih prevar, ki so v bistvu splošne poznane in sem vse poznal že od prej ter še nekaj drugih malenkosti, ki niti niso vredne omembe. Na razpolago za igranje je tudi nekaj pretežno lesenih miselnih iger, še mnogo več tega pa se da kupiti v muzejski trgovini. In to naj bi bil muzej?

Neumnost, nevredna cene vstopnice! Če koga zares zanimajo optične iluzije lahko čuda informacij dobi že brezplačno na internetu, ali pa v kakšni knjigi.

Potem moram v to kategorijo junk muzejev uvrstiti Muzej propadlih razmerij, ki je očitno spet neka popularna franšiza junk muzejev, ki pa v Ljubljano zaenkrat še ni prišla ali pa jaz ne vem zanjo. Je pa Hrvaška različica zraven trga svetega Marka precej priljubljena turistična destinacija. V tem muzeju je v enem nadstropju in v parih sobah na ogled nekaj predmetov, bistvo samega muzeja pa je tekst, poleg teh predmetov, ki opisuje razne načine kako so razpadle ljubezenske zveze iz vseh koncev sveta. Ne rečem, da samo branje teh zgodbic sprva ni zabavno, samo jaz osebno sem izgubil zanimanje po eni uri in sem iz tega “muzeja” odšel, brez da bi na izhodu v muzejski trgovinici kupil kakšno torbico ali drug spominek. Tudi tu se meni zdi da gre za zlorabo besede muzej v komercialne namene in tudi teh zgodbic propadlih razmerij se da na internetu dobiti kolikor hočeš.

Tretji zagrebški junk muzej, ki ga moram omeniti je Muzej Zagreb 80’s. Tudi ta muzej je na dobri lokaciji, blizu Kamnitih vrat, kjer se sprehaja veliko turistov. Bistvo tega “muzeja” naj bi bilo, da si obiskovalec lahko pogleda, kako so izgledala stara dobra 80-ta leta. Gre pa za navadno meščansko stanovanje s starim pohištvom, plus še nekaj dodatne robe, ki se jo lahko dobi brez težav na kakšni Bolhi, saj 80-ta nenazadnje niso tako daleč stran. Star gramofon, retro pralni stroj, smučke Elan RC s srebrno maso ter verjetno kot glavna atrakcija tega “muzeja” par še delujočih primerkov starih računalnikov kot so ZX Spectrum, Commodore, Atari itd. Zraven teh računalnikov pa so tudi natisnjena navodila z ukazi, kako se naloži igro, ampak dvomim, da se jih veliko muči s tem.

Sem pa v tem muzeju pogrešal tistih dober meter enciklopedije leksikografskog zavoda iz Zagreba, ki so jo takrat vsi kupovali za v dnevne sobe, da so zapolnili regal. To imam jaz doma še spravljeno in jim lahko ob priliki pošljem.

muzej_1

muzej_2

muzej_3

muzej_4

muzej_5

muzej_6

“Kustosinja” tega muzeja mi je razložila, da je bistvo muzeja v tem, da se v stanovanju (muzeju) lahko obnašaš kot bi v njem živel, torej lahko poslušaš plošče na gramofonu, si opereš perilo v pralnem stroju (no, to verjetno ne), odpiraš predale, omarice, gledaš stare fotografije…In seveda na izhodu lahko zopet kupiš nek spominek v obliki retro erotičnega koledarja ali igračko fičkota.

In četrti biser med Zagrebškimi junk muzeji je Muzej torture oziroma mučenja.

Tudi ta muzej je na dobri lokaciji, kjer se giblje veliko turistov in se marsikdo spotakne ob tablo, ki vabi na ogled “muzeja”. Med vsemi tu omenjenimi obsega po moje še najmanjšo površino zelo skromnih nekaj kvadratnih metrov in to skupaj s skromno ječo. Tu so v klasičnem, temačnem okolju in s srhljivimi zvoki v ozadju predstavljene v vitrinah nekatere mučilne naprave, ki naj bi jih uporabljala inkvizicija in njim podobni srednjeveški strokovnjaki za prizadejanje zlasti telesne bolečine. Za razliko od muzeja 80-tih ta ni mišljen, da bi obiskovalec lahko razstavljene predmete tudi preizkusil, tako da odpadejo razne erotične igrice z razvpito hruško (The Pear Of Anguish). In seveda se da tudi v tem “muzeju groze” na izhodu kupiti še kakšen spominek.

Verjetno je to spet neka franšiza junk muzejev. Razstavljeni predmeti niso avtentični, pa tudi sama lokaciji v drugem nadstropju neke medetaže ni ravno klet kakšnega starega gradu, kjer bi se lahko obiskovalec vsaj vživel v okolje.

Junk muzeji za instant turiste. Le zakaj se tega niso spomnili že prej. Upam, da dobijo na račun besede muzej v imenu še kakšno subvencijo s strani Ministrstva za kulturo in da so oproščeni plačila davka.

Kako postanem dober kriminalec

19 12 2018

Glede na število predlogov, ki jih imam na portalu predlagam.vladi.si se počutim že skoraj kot član kabineta vlade in ko imajo na Brdu najvišji predstavniki izvršne veje oblasti svojo pogostitev, lahko opazijo diskretno meglico, ki lebdi nad dobro obloženo mizo. Jim pa ničesar ne kradem iz mize, ker vem, da so lačni, saj voditi tako državo, kot je tale zajebancija, ni ne enostavno, ne lahko.

Moj zadnji predlog na tem portalu je, da tudi slovensko Ministrstvo za pravosodje preuči uporabo elektronskih zapestnic kot alternativne oblike izvrševanja kazenske sankcije za nekatere oblike kaznivih dejanj.

Samo moram reči da sem presenečen, koliko ljudi pri nas se slepi s tem, da se v zaporih ljudi prevzgaja in za področje prevzgoje je zaposlenih po zaporih dejansko veliko ljudi. Resnica pa je po mojem mnenju kljub vsemu nekoliko drugačna. Klasičen zapor, kjer so notri natrpani skupaj obsojenci za različna kazniva dejanja, je med drugim tudi izobraževalna ustanova za razne profile kriminalcev, kjer navežejo stike, poznanstva, izmenjajo si izkušnje, pridobijo nove, nevarne vzorce obnašanja, v zaporskem fitnesu ojačajo mišice in nenazadnje, spoznajo bodoče pajdaše in strokovnjake za nove podvige. Ter seveda postanejo člani tako imenovane zaporniške subkulture.

Nekateri pa se lahko v zaporu tudi prvič srečajo s problematiko uživanja drog, saj to se da zlahka dobiti na dobro založenem notranjem trgu, ki obstaja v zaporih in za nekatere iz vrha zaporniške strukture pa je to tudi dober posel. V tujini poznajo tudi primere, ko so se nekateri namerno vračali v zapor samo zato, ker so preprosto tam s trgovanjem služili bistveno bolje, kot pa na prostosti, saj so cene artiklov prilagojene posebnim okoliščinam.

V zaporih so ponavadi tisti, ki se jim je nekje zalomilo in so jih dobili ter pravnomočno obsodili. Od teh se seveda da naučiti tudi marsikaj o delovanju sistema, ki aktivno igra proti njim in ima stroga pravila, kaj sme početi pri pregonu kriminala. Vsaka napaka v korakih pa že lahko pomeni padec postopka in dvignjen sredinec sistemu.

Skratka tisti, ki želi prestopiti na drugo stran, bi se moral dejansko dati najprej zapreti za nekaj mesecev, potem pa šele začeti izvajati razna kazniva dejanja, saj sicer se mu lahko zgodi, da bo že prvič naredil trivialno napako, ki ga bo stala lahko več let zaporne kazni. Izobraževanje in znanje je pomembno pri vsakem poslu in to velja tudi za kriminal.

S tega vidika se meni zdi smiselno, da bi se za nekatera lažja kazniva dejanja in tiste, ki so jih obsodili prvič, tudi pri nas uvedel sistem elektronskih zapestnic, kjer potem obsojeni ne gre na prestajanje kazni v zapor, ampak mora nositi za čas trajanja posebno elektronski zapestnico, ki ima natančno programirano kje se lahko giblje. Na tak način lahko še vedno živi v domačem, družinskem okolju (seveda če ne gre za kaznivo dejanje s področja družinskega nasilja) in hodi v službo. Odpadejo pa tako izleti v tujino, razvajanje v wellness centru Term Topolščica, obiski velikih nakupovalnih centrov in še kaj, kar nudi polna oblika svobode. Torej neka vrsta kazni še vedno to je in če obsojenec prekrši pravila, se potem izvrševanje take kazni prenese v klasični zapor.

Cilj elektronske zapestnice za nekoga, ki je obsojen prvič torej je, da ne pristane takoj v izobraževalni ustanovi za kriminalce, kar kvaliteten zapor vsekakor je.

Seveda elektronska zapestnica vsekakor pomeni tudi poseg v človekove pravice, saj je gibanje obsojenca ves čas nadzorovano in tudi omejeno. Vendar prava dilema je, kaj je hujši poseg v zasebnost, ali klasičen zapor, ali elektronska zapestnica? Če je problem samo spremljanje gibanja posameznika pa to za večino niti ne predstavlja nikakršnega problema, saj to počno že skoraj vsi mobilni telefoni, če uporabnik tega ne prepreči.

Elektronska zapestnica v tujini ni nekaj novega in tak pristop uporabljajo številne razvite države (anketa Europris-a glede uporabe elektronskih zapestnic). Kot sem zasledil podatek na spletu Belgija uporablja tak princip izvršitve kazni za sodbe do treh let, verjetno pa ne za vse vrste kaznivih dejanj in ne vem če tudi za povratnike. Vedno pa je po moje modro najprej pogledati, kaj počno Skandinavci, ker učiti se je potrebno od najboljših.

Na takšen način bi se tudi zmanjšal potem pritisk na razpoložljive zaporske kapacitete in bi lahko morda naš sistem končno začel zapirati tudi “velike ribe“, torej tiste, ki pa so dejansko zelo nevarni za družbo in so v Sloveniji še vedno celo del tako imenovane družbene elite.

Takih je pri nas zaprtih izredno malo, sploh glede na obseg kriminalitete belih ovratnikov, kdor pa se že iz te velike skupine kriminalcev zaradi spleta nesrečnih okoliščin slučajno znajde v zaporu, pa takoj dobi status “neproblematičnega zapornika”, tako da ga premestijo na odprte oddelke.

Torej kako postati dober (neulovljiv) kriminalec?

Kot prvo res toplo priporočam članstvo v eni izmed vladajočih političnih strank, ker to nikdar v tem poslu ne škodi. Če te ujamejo, potem rečeš, da gre za politični konstrukt, da ti je to nastavila opozicija zaradi maščevanja, ker si se zavzemal za ljudi, tvoji te bodo pa na vse načine poskušali rešiti iz zagate, da jim ne narediš sramote v medijih. In za to kot vladajoča stranka vsekakor imajo močno vzvode in prave telefonske številke. Pri marsikom se izkaže, da je bila članarina za politično stranko na oblasti daleč najboljša investicija. In to sploh ne stane toliko, kot si kdo misli. Par kavic letno. Nenazadnje, če se tega trika lahko poslužuje tako imenovana “elita” te družbe, zakaj se ga nebi še ostali?

Kot drugo pa najprej na izobraževanje v zapor. Pa ne tega okrog govorit!

Je pa na mestu seveda tudi vprašanje, zakaj, če so zapori res tako vrhunske izobraževalne ustanove, toliko obsojencev pride nazaj na dodatno izpolnjevanje in se v raznih statistikah pojavijo kot povratniki, pri katerih sistem prevzgoje ni uspel?  No, saj tudi v klasičnih izobraževalnih ustanovah številni med poukom sedijo na ušesih. Lahka dostopnost do brezplačnega izobraževalnega sistema še ne pomeni, da bodo ljudje zares izobraženi.

Ko pa vidiš, kdo vse igra pri nas za ekipo tako imenovanih dobrih fantov (good guys), ti pa včasih postane kar malo narodno. To vsekakor ni najboljše moštvo, prej neka neuigrana rezerva.


%d bloggers like this: