Gremo klestiti stroške

V nekaterih medijih se zadnje čase izvaja silovit pritisk na javne uslužbence, ki naj bi bili po njihovo krivi za vse tegobe te družbe, vključno z gospodarsko krizo.

Seveda takšni članki, napisano populistično in za dušo slovenskega delavca na minimalni plači, ki drugače morda bere samo Slovenske novice in še vedno žaluje za pokojnim Direktom, nedvomno pripomorejo k kakšnemu prodanemu izvodu več in to ob današnji krizi, ki je prizadela tudi časopisne hiše, lahko samo dobro dene lastnikom.

Pišimo pač to, kar ljudje od nas zahtevajo, saj smo na trgu. Jebeš pa ob tem kodeks novinarjev, ker ta ne prinese niti centa h končnemu poslovnemu izzidu.

Je pa stranski učinek takega pisanja čedalje bolj viden, saj je slovenski javni uslužbenec postal zaničevanja vreden parazit, ki si ga lahko privošči vsak polpismen pisun z 3.560 € bruto mesečne plače. Prišli pa smo že skoraj tako daleč, da bodo morali javni uslužbenci najeti telesne stražarje, ker sicer jih bo pobesnela raja, sprovocirana z raznimi časopisnimi članki, raztrgala kot so zdravnika Baričeviča raztrgali njegovi pobesneli psi.

Jaz zato predlagam, da začne javna uprava resno krčiti stroške in za začetek odpove naročnino na številne časopise, ki so vsi po vrsti dostopni tudi na spletu in nenazadnje imajo nekateri javni uslužbenci morda tudi pametnejše delo, kot je branje tretjerazrednih pisunčkov, ki na razvitem zahodu ne bi mogli pisati niti za Cicibana ali Pionirski list.

Pa si poglejmo kakšne so sploh številke stroškov s tem starim papirjem.

Javni sektor je pri nas dejansko zelo velik, ker vključuje tudi celotno šolstvo in zdravstvo. Vsak tak “organ” oziroma izpostava ima ponavadi naročenih po par dnevnikov in še kakšen mesečnik, ker nikoli ne vedo, kdo jih bo oblatil.

Samo osnovnih šol je po mojih podatkih 800, če prištejemo še srednje šole in fakultete je že iz tega naslova prek 1000 potencialnih naročnikov. Pa gremo naprej. Bolnišnice, zdravstveni domovi, sodišča, mrtvašnice, policijske postaje, domovi upokojencev, knjižnice, carinske izpostave, vrtci, upravne enote, kasarne, agencije, občinski uradi in nenazadnje ministrstva.

Jaz sem najprej špekuliral, da je teh naročnikov morda okrog 2500. Če malo bolje razmislim, jih je dejansko krepko prek 3000. Ampak da poenostavim, bom za lažje razumevanje vzel kar številko 3000.

Če ima recimo vsak tak “organ” naročenih v povprečju 5 dnevnikov (Delo, Dnevnik, Večer, Finance, Slovenske novice) in mesečnike ter ostalo periodiko v izračunu zanemarim, pridemo do sledeče številke mesečnih stroškov za star papir, ki je v bistvu že dolgo brezplačno dostopen na internetu:

3000 * 5 * 20 = 300.000 €

Tu sem upošteval povprečno pet dnevnikov, ki stanejo 1 evro (nekateri stanejo precej več, recimo Finance se cenijo kar na 1.35 €) in dvajset delovnih dni na mesec. Številka je po moje zaokrožena prej navzdol, kot navzgor.

Če sedaj ta mesečni strošek množimo z 12 meseci na leto, dobimo stroške v višini 3.5 milijona € za star papir!

Jaz predlagam, da vlada v izhodno strategijo zapiše tudi kleščenje nepotrebnih stroškov za star papir, kamor lahko mirno vknjiži te tri milijone in pol. Za ta denar pa bi lahko izdajali lasten interni časopis v barvah, ki ne bo tako sovražno nastrojen proti javnim uslužbencem. Če pa je komu kljub vsemu še vedno toliko do “neodvisnega” papirja, pa mu ostane še vedno brezplačnik žurnal24.

Tista politična stranka, ki tole udejanji v praksi, pobere zlahka glasove 650.000 javnih uslužbencev, oziroma nekaj malega manj.

Can you imagine what I would do if I could do all I can? (Sun Tzu)