Archive for the ‘Ideje’ Category

Kolo za uporabo mišične energije

26 11 2018

V tehničnih muzejih človek običajno pričakuje, da bo našel železnino, ki jo je povozil čas. V Zagrebški verziji našega tehničnega muzeja v Bistri (TMS) pa sem naše napravo, ki je v bistvu pred časom.

Naprava naj bi bila iz leta 1963 reče se ji pa po hrvaško Funkcionalni model kola za uporabo mišićne energije.

hrcki_1

hrcki_2

hrcki_3

hrcki_4

Gre v bistvu za leseno kolo, kot se ga uporablja za treninge hrčkov v kletkah, le da je prirejeno za človeško velikost.

Meni se zdi izum fantastičen in nikakor ne sodi v muzej! Če bi se tole masovno inštaliralo po domovih in pisarnah ter napravo priključilo na nek generator električne energije lahko že skoraj s samo tako proizvedeno energijo zapremo TEŠ 6. Že leta 2007 pa sem med drugim tudi predlagal, da bi se vse naprave v fitnes centrih priklopilo na generatorje električne energije, saj trenutno gre vsa ta energije v prazno. Tale model kolesa je v bistvu nadgradnja moje ideje iz leta 2007, za katero pa je kakor vem patent že potekel, tako da bi se lahko začela masovno izkoriščati.

Večina ostalih razstavnih eksponatov v Tehničnem muzeju v Zagrebu pa sodi med klasično železnino, ki jo je povozil čas.

tmz_1

tmz_2

tmz_3

tmz_4

tmz_5

tmz_6

tmz_7

tmz_9

tmz_10

V tehničnem muzeju pa imajo tudi poseben oddelek, ki je posvečen izumitelju Nikoli Tesli. Pri Tesli pa je možno, da je bil tudi kateri od njegovih izumov pred časom, tako kot razstavljeno kolo za uporabo mišične energije.

nt_1

nt_3

nt_4

nt_2

Žal so pa vsi ti izumi za stekleno pregrado, tako da lahko samo na video posnetku gledaš kako to deluje v praksi in pri nekaterih se kar precej bliska.

Mobilni navezovalec stikov

22 06 2011

Tole je ideja izpred kakšnih desetih dni, ki sva jo skupaj razvila s kolegom ob kavi.

On si je ravno kupil nov smartphone z Androidom, ki je v bistvu pravi mali računalnik, za katerega dobiš lahko čuda raznih dodatnih programov, ki nimajo zveze s samo telefonijo. In razvoj teh programčkov je danes eno najhitreje rastočih področji, kjer je važna predvsem dobra ideja.

Sam sem bil nad telefonom s tisočimi malimi ikonami naravnost navdušen, saj če nimaš nič za delat, lahko samo ikone občuduješ, poleg tega pa je naprava ravno prav velika, da imaš občutek, da si dobil nekaj konkretnega za svoj denar.

Potem pa sem si vzel par sekund in študiral, kaj bi ljudje še radi počeli s takim telefonom in mi je prišla na misel genialna ideja, da bi lahko telefon pomagal navezovati tudi stike.

Vsak tak napreden telefon ima namreč vgrajeno neko GPS napravo, s katero natančno locira pozicijo, kje se nahaja telefon in z njim njegov lastnik. Za navezovanje stikov je to bistveno, potrebujemo pa samo še neko klasično zbirko podatkov, kamor vpišemo, s kom bi želeli navezati stik oziroma kakšna so naša pričakovanja.

Želimo recimo blondinko, staro med 20 in 30 let, visoko do 175 cm, pobrito, ki rada kolesari, posluša Vivaldija, bere Onyxa in gleda Odmeve ob 22 uri.  Pa hkrati recimo ne želimo, da je Japonka, ker te so vse nepobrite črnolaske (baje imajo Japonci fetiš na dlake). Potem v tak programček poskušamo čim bolj natančno vpisati še naše lastnosti, hobije, interese in podobno, zamolčimo pa seveda hibe, ker sicer izpademo iz ostre konkurence. Ko programček ugotovi, da se v naši bližini recimo 10 do 20 metrov nahaja takšna oseba, ki ustreza iskanemu profilu preveri, če smo tudi mi vsaj približno ustrezni par, potem pa naredi tako imenovano Prvo potezo (Il primo passo – to bi bilo ime programa za mednarodno tržišče).

Lahko se sproži recimo neka diskretna melodija, žvižganje, pasji lajež ali kaj podobnega, hkrati pa se tudi drug telefon odzove na nek podoben način (tu je možnosti res kolikor hočeš), tako da osebi vesta, za koga gre. Mobilni kupido je s tem v bistvu svoje poslanstvo opravil in vse se lahko konča samo z nasmehom, ali pa kakorkoli drugače. Zaradi mene lahko tudi na večerji z zajtrkom.

Obema se je ideja zdela takrat naravnost fantastična, tista res prava, killer aplikacija, ki bi lahko zatresla cel svet in napolnila moj bančni račun. Malo je manjkalo, da nisem šel na splet pogledat, kdaj leti naslednje letalo za Silicijevo dolino in koliko časa potrebuje banka, da mi izroči vse moje prihranke v gotovini.

Seveda bi zadeva lahko vodila tudi do komičnih ali celo neprijetnih situacij, ko bi recimo dva poslanca vnesla v svoja telefona svoji idealni osebi, potem pa bi se izkazalo, da se jima je v parlamentu sprožil elektronski kupidu in ostali poslanski kolegi bi hitro poštudirali, da nista ravno po okusu Franceta Cukjatija. Konkretnih imen teh dveh poslancev pa zaradi zaščite poslanske integritete raje nisem napisal. Ampak take primere se z lahkoto reši s kako bolj diskretno metodo, kot je recimo vibracija, pošiljanje SMSov ali kaj tretjega, kar bo potrebno še odkriti. Inovacije so vedno in povsod dobrodošle.

Ni pa nujno, da se uporabi ravno GPS tehnologija. Za komunikacijo med pametnimi telefoni bi bila za začetek dovolj že bluetooth tehnologija, ki ima zelo omejen domet, kar pomeni, da je oseba na drugi strani nujno nekje v naši bližini, hkrati pa ima ta tehnologija še to prednost, da se funkcionalnost enostavno izklopi tudi na samem telefonu, kadar nam ni ravno do iskanja družbe ali pa to ne bi bilo najbolj primerno. GPS pa se lahko v tem primeru uporabi samo kot dodatna pomoč za določitev natančnejše lokacije, ni pa v takem primeru potrebna neka centralna zbirka podatkov, kje se kdo nahaja, ker tega ljudje večinoma ne marajo.

In potem pa čez nekaj dni čisto slučajno naletim na spletni strani Engadget članek, kjer piše, da je Apple patentiral location based social networking in sicer že leta 2009. Vendar pa nisem čisto prepričan, da je njihova ideja povsem enaka, predvsem pa, jaz hočem videti konkretno in delujočo aplikacijo, ne nekih skic.

Če ima kdo znanje in veselje do programiranja za Androide, Iphone ali Windows Mobile 7 se lahko kar takoj loti dela. Čas beži in konkurenca ne spi. Mu bom pa zaupal številko tekočega računa, kamor pričakujem redna nakazila procentov od zaslužka.

V primeru major breakthrough prosim za vnaprejšnje obvestilo, ker bom potem prisiljen vzeti Ciprsko državljanstvo, da me ne ožme še naša davkarija.

Avtomatizirana trgovina

14 06 2011

Že nekaj časa nazaj je Spar na Vrhniki zabrisal ven dve klasični blagajni in namesto njiju postavil štiri samopostrežne blagajne brez posadke.

Čeprav nisem popolno teslo, kar se tiče dojemanja tehnoloških novitet, sem imel kljub temu prvič precej težave z uporabo in sem kar dvakrat potreboval pomoč prodajalke, preden mi je stroj nehal težit, da nekaj delam narobe. Samo ko se enkrat navadiš, pa je zadeva podobno enostavna, kot uporaba bankomata in mi na misel ne pride, da bi čakal v vrsti na klasični blagajni. Res pa imajo nekateri pri tem pomisleke, da opravljajo sedaj še delo blagajničark, pri čemer pa nakupi zato niso nič cenejši. Ti pa potem še vedno lahko čakajo v klasični vrsti, kjer ti artikle skenira prodajalka.

vir: NCR

Sem pa ob tem nekaj minut mojega dragocenega časa namenil razmišljanju, v katero smer razvoja bi lahko šla sodobna trgovina in kje se da še optimizirati dobičke, če si lastnik trgovine.

Spletne trgovine so veliko obetale, vendar na področju klasičnih trgovin z netehničnim blagom nekako ne zaživijo in po moje tudi nimajo veliko možnosti. Za veliko ljudi je nakupovanje v fizični trgovini skorajda kulturni dogodek, tako kot obisk gledališča in občutka, ko se sprehajaš med policami, ti ne more pričarati nobeno klikanje z miško, ne glede na to, kako dobro je spletna stran postavljena.

Mnogi verjamejo v uspeh tehnologije RFID (radio frekvenčna identifikacija), ki naj bi nadomestila obstoječe črtne kode. Vsi izdelki bi bili opremljeni z nekim miniaturnim oddajnikom, lahko povsem pasivnim, brez baterije ali kakega drugega vira napajanja, kar bi omogočilo, da odpade sedanje skeniranje črtne kode. Nakupovalni voziček pripelješ do blagajne s sprejemnikom RFID, ta pa potem v trenutku odčita, kaj je v njem in ti izda račun. Problem pa je v tem, da je ta tehnologija za enkrat precej dražja od črtne kode, pa čeprav je cena na izdelek višja zaradi tega morda samo za nekaj 10 centov. Poleg tega si predstavljam, da bi blagajničarke v tem primeru samo zamenjali varnostniki, ki bi skrbeli za to, da kupci ne goljufajo in ne odnašajo blaga, brez da plačajo. Nisem pa imel še priložnost videti delovanja te tehnologije v praksi, tako da je to vse skupaj še precej v zraku. Pa ne mislim samo pri nas.

Sam se bolj nagibam k drugačnemu konceptu, s katerim pa se doseže podoben učinek v velikih nakupovalnih centrih.

Jaz predvidevam, da je za trgovino največji strošek (poleg samega blaga seveda) poslovni prostor ter zaposleni, večinoma prodajalke in pomožno osebje. In tu je potrebno iskati potem glavne prihranke.

Moja ideja pa je v tem, da jaz ne vozim več po trgovini nakupovalnega vozička, ampak dobim na vhodu neko elektronsko napravo velikosti malo boljšega mobilnega telefona, s katero se sprehajam med policami in elektronsko “naročam” izdelke. Na policah niso več zaresni izdelki, zloženi v tisočih komadov, ki jih morajo še neprestano obnavljati, da police vedno izgledajo polne, ampak samo dummy embalaža, ki je videti čisto enako kot pravi izdelek in služi kupcu za vizualno odločitev o nakupu. S stališča mene kot kupca zadeva torej ne izgleda nič bistveno drugače, kot klasična trgovina, le da niso potrebne več tako velike nakupovalne površine. Ko izdelke izbiram in vnašam (skeniram) v tak elektronski “nakupovalni voziček”, sistem v ozadju skrbi za to, da avtomatizirano skladišče sproti pripravlja kupljeno blago v recimo neke povratne plastične košarice, gajbice ali kaj podobnega.

Ko končam z nakupovanjem, pridem do mojega boksa s parkiranim avtomobilom, kjer je za stekleno pregrado že lepo pripravljena moja košarica, ki samo še čaka, da zadevo plačam. Potem se vrata odprejo, blago vržem v prtljažnik in se odpeljem. Tako odpade neka blazna potreba po četi varnostnikov, saj jaz ne morem ničesar vzeti, dokler ne plačam.

V taki trgovini ne bo nobenega potiskanja vozičkov, nobenih vrst, nobene klasične blagajne. Na elektronski napravi lahko v vsakem trenutku preverim, kaj imam v “košarici” in koliko me to stane, predvsem pa je za trgovca bistveno, da je seznam zaposlenih mnogo krajši. Ko se enkrat nekoliko višja investicija v avtomatiko povrne, zadeva prinaša profit, ki je bistveno večji od klasične trgovine s polno posadko. Vsa manipulacija z blagom pa se dogaja v avtomatiziranem skladišču, brez klasičnega cirkusa z ročnim polnjenjem polic.

Seveda se vedno najde kdo, ki ves vesel odkrije, zakaj to dejansko ne more delovati v praksi in tu so verjetno takoj pomisleki glede nakupov artikov kot je kruh, tri kile krompirja ali dve ročno izbrani čebuli. Ampak to pa res ne predstavlja nobenega problema, saj sistem zlahka nalepi na blago tudi ID kupca in to avtomagično distribuira proti izhodu.

Moram spet na patentni urad v vrsto čakat?

Klub Počasni voznik

13 05 2011

S 1. julijem 2011 ta država zopet povišuje kazni za nekatere prometne prekrške, ki so glede na naš standard že sedaj pri nas izredno visoke. Tako te baje mislijo oglobiti za prekoračitev hitrosti za borih 10 km/h v območju omejene hitrosti ali območju umirjenega prometa za 300 € (plus bonus 3 kazenske točke), kar je polovica naše zajamčene plače, ob tem, da se ti znaki množijo kot gobe in jih lahko očitno vsak župan postavlja kakor se mu zazdi, brez nekih resnih strokovnih podlag. Če pa prekoračiš dovoljeno hitrost za 20 km/h, pa grozijo kar z 1000 € in 9 kazenskih točk, v naslednji reviziji zakona pa verjetno sledi doživljenjski zapor ali kar smrtna kazen.

To je zame absurdno, sploh če pomislim, da za nek manjši prometni prekršek dobiš tako visoko kazen, medtem ko se v tej isti državi tisti, ki so nezakonito pokradli milijone € in spravili državo skoraj na kolena, samo smejejo, ker se nikomur ne zgodi nič. Če pa že, pa sledijo visoke odškodnine, ker so bile storjene napake v postopkih, ob tem, da je očitno zakonodaja zanalašč napisana tako, da se lahko zašije ali pa oprosti kogar se hoče, ne glede na to, kaj zares naredi.

Zato jaz ustanavljam klub Počasni voznik, kjer bomo člani kluba enkrat na teden vozili po naših cestah z minimalno možno hitrostjo, torej hitrostjo, kjer še ne kršiš nobenih predpisov, je pa zanesljivo bistveno nižja od najvišje dovoljene. V območjih 30 km/h se bomo tako morda vozili 15 km/h ali še počasneje, če to zakon dovoljuje. Kar se mene tiče imam čas in sem ravno dovolj zloben, da bom to z veseljem in iz čistega užitka rad počel. Če me bodo policisti ali mestni redarji vprašali, zakaj tako počasi vozim, bom pa odgovoril, da sem vožnjo prilagodil mojim šoferskim sposobnostim in se ne bi rad preforsiral.

Če se mi kdo želi pridružiti v akciji, ki bo upam stekla na začetku julija, je dobrodošel.

Razmišljam pa, da bi si morda dali ko nas bo enkrat nekoliko več natisniti tudi posebne nalepke Klub Počasni voznik, ki bi jih potem nalepili na zadnje vetrobransko steklo avtomobila, da bodo ostali udeleženci vedeli, da gre za promocijsko akcijo.


Oziroma še boljša je ideja kolega, da bi si dali narediti magnetne table z napisom “Danes vozim s polovično hitrostjo“, da jih lahko po koncu akcije snameš dol, ker sicer ti lahko zagovorniki visokih kazni in striktnega spoštovanja zakonov demolirajo avto, ali prisolijo kakšno na gobec.

Sem pa opazil, kako težko je prepričevati fanatične zagovornike visokih kazni v nesmiselnost takega početja. Včasih se počutim tako, kot bi prepričeval Al Kaidovce, da pobijati nedolžne civiliste (povsem nedolžen ni sicer nihče, ker vsi smo vsaj male barabice) nima nekega velikega smisla, ker to ne reši nobenih njihovih problemov.

Dodatno obdavčiti je portebno še orodje

08 04 2011

Po novem baje ljudje ne bodo mogli več sami graditi svojih hišk nad 30 kvadratov, ampak bodo morali za to najeti podjetje, kar naj bi bil eden izmed ukrepov za preživetje gradbenega sektorja. Ideja ima sicer pravno luknjo, ker mnogi so že najavili, da bodo potem pa za čas gradnje hiše odprli s.p. ali kako drugo obliko podjetništva, da bodo tako zadovoljili zakonu in inšpektorjem. Samo to bodo verjetno predlagatelji zakona sanirali s prvim varnostnim popravkom ali hotfixom. In za nameček ne bo več mogoča niti sosedska pomoč na tistem področju, kjer je sosed zares profesionalno dober. Torej krovec ne bo mogel sosedu prekrivati strehe, bo mu pa lahko nameščal Windowse ali popravil igralno konzolo.

Ampak če že tako stiskamo male ljudi, se mi je pred dnevi povsem slučajno porodila še ena stiskaška ideja.

Dajmo dodatno obdavčiti še vse orodje!

Kdor se je kdaj sprehodil po kakšnem Merkurju, Bauhausu ali Obiju je verjetno opazil, da tam prodajajo ogromno nekega orodja, ki se dostikrat kupuje tudi za delo na fuš, saj močno dvomim, da kdo za lastne potrebe kupuje štemarco (pnevmatsko kladivo) v vrednosti nekaj tisočakov, ki je sposobno podreti Kitajski zid.


Bistvo moje ideje je v tem, da naj država na vso orodje in mehanizacijo nabije dodatni davek, recimo v vrednosti 30%, ki pa se ga plača samo v primeru, če orodje kupuje fizična oseba. Recimo za primer:

Malo boljša kosilnica za košnjo trave stane danes okrog 400 €, po uveljavitvi mojega predloga bi stala za fizično osebo 520 €, od tega gre 120 € direktno v  poseben sklad za razvoj podjetništva, ki bi ga upravljala nova agencija pod mojim vodstvom. Pnevmatsko kladivo v vrednosti 1000 € bi se podražilo za okrog 300 €. Ko sem včeraj malo klikal po spletu in preračunaval cene orodja, so se mi oči dobesedno orosile od sreče. Koliko denarja mi to mečemo proč!

Na tak način pa bomo hkrati marsikoga motivirali za to, da namesto da kupuje sam vse orodje in je mojster za vse, raje najame za to usposobljena podjetja ali obrtnike. Res je sicer, da se žal velikokrat izkaže, kako so ti še večji šalabajzerji, kot če vse delaš v lastni režiji, ampak tudi to se da s trdim delom sanirati.

Hudiča, jaz sem v zadnjem času na patentnem uradu večkrat, kot tisti, ki so tam redno zaposleni.

Ali se da to patentno birokracijo kako urejati tudi po elektronski poti, da ne čakam v vrsti za vsak patent posebej?

Preberi še:
Nič več prostozidarstva

Business proposal

24 03 2011

Danes zjutraj se poljem po Ljubljani in opazujem mini vozilce od Snage, ki se uporablja za čiščenje prometnih površin, kako se počasi premika po pločniku in z vrtečo metljico pometa pesek. Mimo pa drvimo po cesti šoferji v hitrih avtomobilih, ne ozirajoč se preveč na prometno signalizacijo.

Normalni ljudje sicer opazujejo bujne pomladanske ženske riti, jaz pa vozila Snage, kar se bo morda komu zdelo nenavadno. Ampak mi je pa zato padla na misel nova ideja.

Ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću bom predlagal, če bi bila mestna občina Ljubljana pripravljena stopiti z mano v en joint venture (javno – zasebno partnerstvo) in bi na ta vozila montirali zadaj avtomatske radarje za merjenje hitrosti.

Takšno vozilo je itak večino časa nekje ob cesti, zakaj ne bi hkrati še kasiralo iz naslova prometnih prekrškov?

Pri klasičnih radarjih mestnega redarstva, montiranih v Škode Roomster, je namreč glavni problem ravno to, kam postaviti tak radar, da ne moti prometa, da ne stoji na zasebnem zemljišču in da ga ne zašpecajo takoj radijskim postajam, ki predvajajo prometne informacije. Lahko pa mu nepridipravi celo namestijo karton na zadnjo šipo, tako da radar oslepi, medtem ko je operater mestnega redarstva ravno za hipec skočil na malico ali pivo v bližnjo gostilno.

Ko bi biznis enkrat zalaufal, tako kot je treba, bi pa lahko še kakšna druga smetarska vozila opremili z radarji.

Inteligentni geo iskalnik

11 03 2011

Pred dnevi mi je uspelo uničiti LCD zaslon mojega socialnega telefona, ki tako ni dočakal niti prve obletnice. Imel sem ga kot ponavadi v hlačnem žepu (ne ravno dobra praksa) in ko sem sedel v avtu je očitno zaslon iz tekočih kristalov počil, tako da je kazal samo še neke mavrične barve. Za povrh je pa odpovedala še programska oprema za prenos podatkov iz telefona v računalnik in mi ni uspelo rešiti ničesar iz telefona. Mi je pa v bistvu žal samo za imenik prostitutk, ker sem imel pri nekaterih še nekaj količinskega popusta v dobrem. J’Bemti tehniko.

Servis telefona ni prišel v poštev, ker so me takoj ohladili, da bo skoraj ceneje, če kar nov telefon kupim, ker je zaslon nekako zlepljen z elektroniko. In v primeru, ko se moraš odločati za nov mobilni telefon, se danes človeku mimogrede lahko utrga in si v trenutku bistveno zmanjšane prištevnosti kupi kakšno zverino za 600 €. Vendar če kdo pričakuje, da sem si kupil Išmorna, Samsunga Galaxy 2 S ali pa HTC Desire HD, katerega baterija zdrži baje kar celih osem ur, se krepko moti. Jaz sem poiskal na spletu najbližjo trgovino z rabljenimi telefoni in kupil natančno takega, kot je bil moj prejšnji za 40 € (prvič sem dal zanj če 100 €). Tako mi ni potrebno znova brati navodil, pridobil sem rezervno baterijo in sedaj imam pri hiši dva polnilca.

Ker pametnega telefona nimam in si ga v bistvu ne želim privoščiti (sponzorji seveda vljudno vabljeni) ne vem, kakšne vse rešitve za njih že obstajajo in kje bi se dalo morda pristaviti svoj lonček.

Recimo zadeva, ki bi jo jaz zelo rad imel na telefonu, je inteligentni iskalnik, ki upošteva pri prikazu rezultatov tudi mojo trenutno lokacijo (če kdo ne ve, ima večina pametnih telefonov serijsko vgrajen baje tudi GPS).

Ko se spomnim, da potrebujem gotovino in upoštevajoč kartelne provizije naših bank bi jaz rad v iskalnik vpisal recimo “bankomat SKB” in od programa pričakujem, da mi prikaže meni najbližji bankomat te banke in me vodi do njega. Če vpišem v iskalnik “lekarna” pričakujem nekaj podobnega, le da upošteva še, ali je lekarna sploh odprta.

Google Maps je sicer v redu, ampak  mislim da nima v ozadju neke inteligentno strukturirane baze podatkov, marveč je kombinacija klasičnega iskalnika in geo lokatorja z zemljevidi. Če vpišeš v iskalnik besedo “pizza”, bo našel samo pizzerije, ki imajo pizza v imenu in so morda nekaj deset kilometrov stran, medtem ko ne ve, da so dobre pizze tudi v gostilni takoj za vogalom, ki pa se žal ne imenuje Pizza pri Julči.

Odpiralni časi bi znali biti prava zadeva, vsaj kar se tiče ozemlja Slovenije, je pa tu dejansko bistvena zbirka podatkov, po kateri program išče.

vir: Odpiralni časi

Kot rečeno nimam pametnega telefona, zato sem aplikacijo testiral v brskalniku in sicer tako, da sem si izmislil par testnih primerov. Za bankomat posamezne banke ali lekarno je program test opravil z odliko, zataknilo se mu je pa v primeru, ko me prime sredi Čopove lulat in iščem najbližje javno stranišče, ker ne želim v Mc’Donaldsu naročiti dvojni cheesburger samo za to, da dobim kodo od wcja. Tu pa mi ni ponudil program ničesar, čeprav sem poskusil z “lulat”, “scat”, “WC” in  “javno stranišče”.

Ne vem sicer kako vzdrževalci te simpatične aplikacije polnijo bazo podatkov, ampak če se mene vpraša bi vpeljal nek spletni standard, kjer bi ponudniki potem na svojih spletnih straneh v standardni in strukturirani obliki (zaradi mene lahko XML) navedli tudi svojo lokacijo in dejavnost, s katero se ukvarjajo. Z naborom možnih ključnih besed in še nekaterimi malenkostmi pa bi se upam dalo preprečiti zlorabe in poskrbeti, da so podatki točni, sicer greš pa na črno listo.  Te podatke bi lahko potem uporabili iskalni pajki takšnega servisa in interes ponudnikov storitev bi po moje sigurno bil, da se nastavijo iskalniku, pa še podatke bi lahko uporabili različni ponudniki spletnih servisov in sistem ne bi bil zaprt na eno firmo.

Za primer javnih stranišč bi pričakoval, da bi te podatke zagotovil upravljalec, kar je v primeru Ljubljane verjetno kar MOL oziroma Janković. Poleg tega se pa na tak način najlažje zagotovi ažurnost podatkov, saj je ta skrb prenesena k ponudnikom, ki jim je to tudi v poslovnem interesu.

Verzija 1.2 te rešitve bi lahko potem ponujala tudi dinamično osveževanje podatkov v realnem času, tako da jaz ne bi našel samo parkirišča, ampak bi lahko takoj videl, ali so še prosta parkirana mesta, da se ne vozim zaman.

Če bi kdo rad tekel patentirat idejo, se lahko za hip ustavi, ker jaz že od zgodnjega jutra čakam v vrsti na patentnem uradu. J’Bemti (prebere se kot džibenti) birokracijo!

Računalniški pisalni stroj

24 02 2011

Jaz samo za trenutek začnem razmišljati in že se mi porodi nova genialna ideja, ki bo verjetno šele v prihodnosti temeljito zatresla svet v obliki popotresnega sunka.

Pred 30 leti so bili računalniki po pisarnah redkost. Kakor so mi razložili starejši ljudje, so imeli marsikje posebno sobo imenovano strojepisnico (danes google na to temo najde samo še sodišča), kjer so sedele gospe za pisalnimi stroji in v to sobo so hodili zaposleni, ko je bilo potrebno kaj natipkati na papir. Kako je izgledalo vzdušje v takih sobah si težko predstavljam, ker je moral biti hrup in kraval neznosen. Se je pa zato porabilo skoraj sigurno bistveno manj papirja, saj bi ob današnji produktivnosti uničevanja papirja potrebovali strojepisk za večkratnik celotne populacije planeta.

Čeprav ima danes skoraj vsak navaden pisarniški delavec na mizi zmogljiv računalnik, ki je hkrati tudi multimedijski predvajalnik in center za zabavo, pa je po moji oceni ostalo še vedno veliko delovnih mest, kjer se počne točno to, kot pred 40 leti. Izpisuje črke na papir. Je pa danes problem, ker za ta tržni segment sploh ne obstaja neke primerne tehnične rešitve, zato se pač kupuje tudi za te potrebe klasične računalnike in plačuje drage licence za programsko opremo.

Pa ima to res smisel?

Moja ideja je, da bi začeli proizvajali računalniške naprave, ki bi čim bolj posnemali stare pisalne stroje. Torej neka preprosta tipkovnica, zaslon in serijsko vgrajen preprost tiskalnik, podprto z posebej razvito programsko opremo, ki  bi bila čim bolj enostavna za uporabo. Zaradi mene gre lahko tudi za še en derviat Linuxa in ostalega odprtokodnega programja.

Zadeva pa bi lahko izgledala lahko nekako takole:

Moja inovacija tu je, da se za razliko od pisalnih strojev zaslon ne pomika levo desno, tako kot kaže tale genialna demonstracija in da izpis na papir ni narejen v smislu “You Press Key – I Print”, ampak bolj na moderen način, torej da računalniška strojepiska dokument izpiše na nek laserski tiskalnik šele potem, ko je do konca napisan, za razliko od klasičnih pisalnih strojev, ki so izpisovali vsako črko posebej.

Se pa na drugi strani zavedam, da ima tak moderen princip tudi svoje slabe strani, saj potem spet pridemo do efekta, ko se za en dopis porabi cel pok papirja, ker se po vsakem izpisu odkrije nove napake, ki so nastale med popravljanjem starih. Včasih pa so to reševali z edigsom, pa je kljub temu vse delovalo in nihče ni bil zaradi tega lačen.

Če je kdo pripravljen z menoj stopiti v joint (cannabis) venture pri realizaciji te ideje, se priporočam. Nekaj zagonskega kapitala lahko prispevam tudi sam, s čimer želim investitorjem sporočiti, kako zelo verjamem v to idejo.

Poglej še:
Zvok starega pisalnega stroja
USB Typewritter

San Jose extreme adventures

15 10 2010

Ko sem slišal, da nameravajo Čilenci zapreti rudnik zlata in bakra San Jose, me je skoraj vrglo s stola. Namreč v trenutku, ko je postalo jasno, da obstajajo dobre možnosti za rešitev 33 globoko pod zemljo ujetih rudarjev, sem večkrat slišal, kako rudarji preigravajo možnosti, kako čim bolje unovčiti svojo zgodbo. Knjige, filmi, intervjuji, kinder jajčka s plastičnimi figuricami rudarjev, Lego kocke, skratka karkoli, kar bi lahko prinašalo denar. Sedaj pa bi radi to zlato žilo kar enostavno zaprli?

What a bad idea!

To je po moje najslabša možnost, saj sedaj obstaja že zgrajena infrastruktura,  ki preverjeno dobro deluje in to vključno s slavno reševalno kapsulo Fenix (Dahlbusch Bomb), ki meni sicer na pogled ne zgleda kot kak višek moderne tehnike. Ampak v redu. Kapsula dela skoraj še boljše, kot dela Janković.

Jaz sem prepričan, da bi na svetu trenutno našli precej avanturistov, ki bi bili pripravljeni plačati lepe vsote denarja, samo da bi lahko podoživeli vsaj nekaj dni občutke, ki so jih doživljali ujeti rudarji pod zemljo. Če so ljudje pripravljeni plačati ogromne vsote denarja, da lahko potujejo za hip v vesolje, do roba stratosfere, se ne bojim, da za tale zasuti rudniški jašek ne bi bilo zanimanja. Prve mesece bi morda lahko celo izvajali licitacijo po sistemu “kdo da več”, če bi prišlo do prerivanja v vrsti čakajočih. Kar se tiče zastopanja slovenskih barv pa po tihem stavim na Dragana Živadinova, čeprav se bojim, da brez izdatnih denarnih sredstev ministrice za kulturo še dolgo ne bo prišel na vrsto za ta podvig.

Sam najprej sploh nisem pozorno spremljal, za kaj pri tej nesreči gre in sem mislil, da so čilski rudarji zasuti v kakšnem zelo ozkem rovu, kjer se komaj lahko premikajo. Zato mi je bilo tudi čudno, kako lahko zdržijo v takih razmerah toliko časa. Ampak včeraj pa sem slišal razlago, da gre v tem primeru dejansko za razmeroma velik prostor, ki ima urejene sanitarije, spalne prostore, električni generator in še nekaj osnovne infrastrukture, medtem ko naj bi bili jaški tako veliki, da so rudarji po njih lahko celo tekli za rekreacijo in se vozili z rudniškimi vozili.

Sedaj ko je do tega prostora 700 metrov pod zemljo skopan rov in speljano še dvigalo, ki očitno preverjeno dobro deluje tudi v praksi, po moje ni zadržkov, da ne bi turistične agencije začele s trženjem avanture. Zgraditi bi morali verjetno še nekaj priboljškov, kot so recimo optična povezava za delovanje interneta in drugih samoumevnih zemeljskih komunikacij, kot je kabelska TV, morda kakšna zasilna minimalistična vodovodna napeljava in še električni kabel, da bi imeli turisti zanesljiv vir za napajanje umetne svetlobe. Drugače pa si nekako predstavljam, da bi recimo en aranžma  vseboval kakšnih 30 avanturistov, ki bi plačali recimo vsak po 10.000 € za teden dni. V to ceno bi bil vključen spust in dvig, plus stroški nastanitve, zraven pa bi vsak dobil še nujno potrebno zalogo hrane (po vojaško SDO – suhi dnevni obrok), kar bi se štelo kot polpenizion. Za doplačilo pa bi se dalo dobiti recimo malo več zasebnosti, več hrane (polni penzion), več kanalov na kabelski TV, hitrejši internet in še kaj podobnega. Bi bilo pa pri količini hrane potrebno paziti na omejitve, saj ima kapsula premer samo 54 cm, tako da se ne bi smeli spodaj pretirano zrediti.

Življenje tako globoko pod zemljo je verjetno zelo podobno življenju na podmornicah v drugi svetovni vojni, kjer je bila tudi visoka vročina, vlaga in slabi pogoji za osebno higieno. Podmorničarji so bili znani, da so se jih ženske na daleč izogibale, ker so nosili dolge, neurejene brade in so smrdeli po pokvarjenem švicu, ker ni bilo vode za umivanje ravno na pretek. Se pa bojim, da bi se stanovalci podzemnega jaška sprli že glede tega, kdaj naj bo noč in čas za počitek ter kdaj bo dan.

Gre pa seveda v tem primeru za ekstremni avanturizem, podobno kot izleti amaterjev v vesolje, tako da bi moral vsak podpisati pogodbo, ki odvezuje ponudnika te storitve kakršnekoli odgovornosti v primeru nesreče.

Ker pa tako življenje skupine ljudi v tako ekstremnih razmerah in na omejenem prostori prinaša tudi marsikatero zanimivo osebnostno dramo, bi se dalo vse skupaj zapakirati tudi kot licenčni podzemni Big brother.

Nenazadnje, meni je čisto vseeno, ali ponoči poslušam po televiziji smrčanje Ines Juranovič, ali smrčanje ekstremnega avanturista 700 metrov pod zemljo puščave Atacama.

Mushroom detector

04 10 2010

Sam ne sodim ravno med velike gobarje, čeprav obožujem  panirane marele in jurčke z jajci. Mislim pa da tudi nimam neke velike sreče z gobami, saj se mi je velikokrat zgodilo, da nisem prinesel iz gozda praktično ničesar užitnega, razen kakšnega klopa, medtem ko so drugi nosili gobe domov dobesedno v vrečah.

Ker sem sumil, da imam jaz zlasti težavo v tem, da poznam samo zgoraj omenjeni dve vrsti gob, sem si kupil pred leti celo žepni priročnik, kjer so notri fotografije gob ter obširni opisi. Potem sem se s priročnikom odpravil v gozd in sem se posvetil vsaki gobi posebej, ki sem jo srečal med potjo. Ampak detekcija tudi s pomočjo priročnika niti ni tako zelo enostavna, ker se mi je vedno zdelo, da bi šlo lahko za več različnih vrst gob, pri čemer so nekatere tudi strupene. Torej tudi s pomočjo priročnika meni še vedno ostanejo samo jurčki in marele.

Sem pa študiral, da bi bila lahko ena taka simpatična raziskovalna naloga za študente Laboratorija za strojni vid ali Laboratorija za digitalno obdelavo slik (FE) razvoj naprave, ki bi se ji lahko reklo “Mushroom detector“. Če so naprave sposobne razpoznavati človeške obraze, zakaj ne bi prepoznale tudi gob?

To napravo si predstavljam kot navaden digitalni fotoaparat z vgrajeno dodatno programsko opremo, ki je sposobna razpoznati gobo, ki jo lastnik gizmota fotografira. Gobo fotografiraš recimo od zgoraj in od strani, čez par sekund pa dobiš na zaslonu naprave ime gobe, njen opis, podatek ali je goba užitna…Če naprava ne bi znala zanesljivo ugotoviti vrsto, bi pa lahko vsaj zožila nabor možnosti, kar bi nedeljskemu gobarju močno olajšalo delo.

Ostane pa še vedno nerešen problem klopov in borelije.

Na smrt obsojena kuharica

28 09 2010

Zadnjič sem na internetu prebiral zgodbo Terese Lewis, ki so jo usmrtili z injekcijo, ker je sodelovala pri umoru moža in pastorka. Ob tem pa se mi je povsem slučajno porodila verjetno ena mojih najboljših idej do sedaj, ki upam na trgu še ne obstaja.

Kot vemo, dobijo na smrt obsojeni možnost, da si sami izberejo, kaj bi radi jedli za zadnji obrok pred usmrtitvijo. Bistvo moje ideje je pa v tem, da bi izdali kuharico, kjer bi bili na kratko predstavljeni bolj znani zločinci, način njihove usmrtitve, zločini, ki so jih zagrešili ter seveda bistvo, recepti, kako lahko sam pripraviš doma njihov zadnji obrok.

Recimo na začetku omenjena Teresa Lewis, ki je mimogrede moj letnik, si je zaželela za zadnji obrok piščančje prsi, sladek grah in jabolčno pito. Definitivno tole ni ravno moj izbor, ampak v redu. Če bi jaz imel možnost izbirati zadnji obrok, je to vsekakor dvakrat paniran svinjski dunajski zrezek, velika porcija riža Uncle beans s curryem, malo manjša porcija pečenega krompirja (obvezno mladi kifelčar), za sladico pa rumove kroglice z veliko kokosovega posipa in ne presladke.

Ko sem raziskoval, ali taka zaporniška kuharica morda že obstaja, sem slučajno našel na Amazonu knjigo My Last Supper, kjer 50 kuharskih velemojstrov predstavlja svoj idealni obrok. Ampak to ni to, kar jaz hočem.

Mogoče se bo komu zdelo, da je težko priti do podatkov, kaj so si na smrt obsojeni zaželeli za zadnji obrok. Ampak očitno to ni ravno neka velika skrivnost, saj obstaja celo blog Dead Man Eating, kjer so dokumentirani zadnji obroki, seveda pa brez receptov, kar bi bila dodana vrednost moje kuharice in bi lahko kupci potem doma pripravili to, kar so nekateri znani obsojenci zaužili tik pred izvršitvijo smrtne obsodbe. Je pa res, da glede na želje je več kot očitno, da je imela večina na smrt obsojenih ne samo velike probleme z zakonom, ampak tudi z zdravo prehrano.

Seveda knjiga v slovenščini nima smisla, medtem ko bi se po moje dalo na angleško govorečem trgu s tem lepo zaslužiti. Nenazadnje smrtno kazen poznajo tudi mnoge (recimo temu) demokratične države, kot so ZDA ali Japonska.

Glede naslova knjige sem še v dilemi, trenutno sta v ožjem izboru Death Row Coockbook ali pa Last Meal Served.

Ko sem zadevo malo raziskoval po internetu in delal nekakšno feasibility study (študijo izvedljivosti), sem odkril tudi spodnji primer po moje dobrega designa (oblikovalca Erik Strom & Steve Bowden).

V bistvu gre za nekakšen zaporniški jedilni pladenj, na katerem so natisnjeni portreti na smrt obsojenih ter njihovi zadnji obroki. Baje pa obstaja vsega skupaj 310 različnih pladnjev.


vir: yankodesign

V bistvu pa bom zelo vesel vsakega pomisleka ali predloga, ker preden razbijem prašička in investiram konkretni denar v tole kuharico, moram zadevo podrobno proučiti. Govorim pa seveda o svetovnem knjižnem trgu, ker me Slovenija v tem pogledu absolutno ne zanima.

Izzivi za probleme

21 09 2010

Danes sem povsem slučajno prišel do modrosti, za katero se mi zdi škoda, da bi jo zadržal samo zase.

Zadeva je uporabna za razne tržnike, za vse tiste, ki se morate udeleževati sestankov, ali pa samo komunicirati z ostalimi sodelavci.

Bistvo ideje je, da se beseda problem zamenja z besedo izziv.

Veliko ljudi namreč neprestano omenja besedo problem. To je problem…tega se ne da, ker je problem…problem je…tu naletimo na problem…nerešljiv problem je…pojavi se problem…problem…problem

Ko poslušaš nekaj časa takšnega človeka dobiš občutek, da gre za popolno zgubo, ki ni sposobna narediti ničesar in v vsaki stvari vidi probleme, pa čeprav ti dejansko morda celo obstajajo. Skratka, na tak način nikakor ne narediš vtisa na sogovornika, v primeru tržnikov pa to dostikrat tudi pomeni, da posel ne bo sklenjen. Če obstaja toliko problemov, pač v projekt ne greš, ker ne kupuješ probleme, ampak rešitve. Problemov imaš že sam itak dovolj.

Ko pa enkrat besedo problem povsod zamenjaš z izziv in iz povedi zmečeš ven nepotrebne pridevnike, kot je nerešljivo, pa je situacija povsem drugačna.

V tem primeru pa dobiš občutek, kot da govoriš z ambicioznim vizionarjem, malodane genijem, ki ne pozna nobenih problemov. Vtis, ki ga narediš na sogovornike, je povsem drugačen. Izzivov je veliko, vendar mi smo tu zato, da jih rešimo, ker mi to znamo.

Strokovnjaki in guruji za marketning lahko tole idejo ugodno odkupijo. Do konca tedna nudim še ekskluzivni, 10% količinski popust.

Pokličite zdaj.

Brskanje odličnosti

15 08 2010

Jaz bom predlagal, da po hitrem postopku sprejmemo zakon, po katerem bo moral vsakdo, ki se želi na novo priključiti v internet, obiskati obvezno računalniško usposabljanje za varno brskanje po spletu.

Trenutno stanje na tem področju je skrb zbujajoče. Število okuženih računalnikov se povečuje iz dneva v dan, vsako leto beležimo višje številke žrtev računalniškega kriminala na spletu in lastniki internetnih priključkov se obnašajo čedalje bolj neodgovorno, pri čemer se ve, da marsikdo sede celo pijan za računalnik.

Ukrepati je potrebno takoj, če želimo popraviti to črno sliko internetne statistike.

Program računalniške usposabljanja naj bi predvidoma vključeval:

1. Brskanje odličnosti, ki vsebuje razgovor s kandidatom za dostop do interneta, samostojno brskanje po spletu pod nadzorom inštruktorja, analizo in evalvacijo njegovega brskanja.

2. Skupinsko vadbo varnega brskanja v nadzorovanem okolju.

3. Skupinsko delavnico o računalniški varnosti na internetu in psihosocialnih odnosih med spletnimi uporabniki, s posebnim poudarkom na socialnih omrežjih, na kateri se udeleženci seznanijo z razlogi in s posledicami nepremišljenih dejanj na spletu.

Na takšni delavnici bi kandidati sedeli za posebej prirejenimi računalniki na tako imenovanem računalniškem poligonu za varno brskanje po spletu. Ta bi omogočali preigravanje različnih scenarijev nevarnih situacij, ki so v praksi pogoste in za katere se ve, da marsikdaj tudi izkušeni uporabniki interneta odreagirajo povsem napačno, pa čeprav imajo za sabo več tisoč ur pred brskalnikom.

Recimo kandidat na poligonu varnega brskanja nič hudega sluteč brska po spletu in kar naenkrat se mu prikaže okno Windows Security: Virus Warning, ki ga opozarja, da je ogrožen. Okna se zapreti nikakor ne da, naš kandidat lahko samo namesti predlagan antivirus.

Kaj bo kandidat za dostop do interneta storil?

Se bo spomnil iz vaj brskanja odličnosti, da obstajajo fake virus alerts, ki namestijo na računalnik trojanca? Bo ohranil mirno kri in s task managerjem ubil proces? Ali pa bo z enim napačnim klikom okužil računalnik tako, da mu ni več pomoči?

Druga takšna izpitna naloga je recimo primer, ko kandidat v kontroliranem okolju računalniškega poligona pregleduje elektronsko pošto. Naenkrat mu program sporoči, da ima v poštnem predalu novo sporočilo, v katerem mu Dr. Ngobe Seki Seki N’atega iz Nigerije sporoča,  da mu nudi veliko priložnost za poslovno sodelovanje v strogi tajnosti. Ker je Dr. Ngobe Seki Seki N’atega visoki uradnik v nigerijski vladi mu zakoni preprečujejo, da ima v tujini odprt bančni račun, on pa bi rad prenakazal 20 milijonov USD v tujino iz nekega manjšega posla z diamanti.

Edino kar mora naš kandidat za dostop do spleta narediti je, da odpre bančni račun, na katerega mu bodo nakazali denar, njemu pa ostane na računu 10 % od vrednosti transakcije. Da pa s ponudbo misli resno, mora kandidata na nigerijski bančni račun v petih dneh položiti simboličnih 10.000 USD, kot garancijo za dobro izvedbo posla.

Thank you and God bless you my friend. Best regards, Dr Ngobe Seki Seki N’atega.

Kaj bo kandidat za dostop do interneta storil v tem primeru in ali se bo spomnil predavanj na temo nigerian scam?

Upam da je po temle vsakomur jasno, da tak zakon mi nujno potrebujemo in sprašujem se, kje so bili odgovorni do sedaj?

Včasih imam občutek, kot da bi živel v Nigeriji.

Oh, skoraj bi pozabil. Cena usposabljanja za nov internet priključek bo okvirno 200 €, plus stroški.

Glupi oblikovalci embalaže

12 08 2010

Danes zjutraj sem se v kopalnici mučil s skoraj čisto praznim šamponom in ob tem študiral, zakaj je večina embalaže za šampone in podobne viskozne kozmetične izdelke narejene tako bedasto, da se jih ne da postaviti na glavo?

V primeru, da je embalaža narejena tako, da lahko stoji na obeh koncih, potem ko tekočine v njej zmanjkuje stvar postaviš na glavo in problem rešen, ker gravitacija opravi svoje.

Možno pa, da imam samo jaz s tem težave?

Razmnoževanje računalnikov

10 08 2010

Jaz včasih enostavno ne razumem, zakaj nekatere na videz preproste in uporabne reči na tržišču ne obstajajo.

Poleg škarij za pizze je še ena taka siva lisa področje razmnoževanje računalnikov (za škarje sem naknadno ugotovil, da celo že obstajajo in baje niso uporabne).

vir: craziestgadgets.com

Podjetja običajno ne kupujejo posamezne kose računalnikov, ampak jih kupijo večjo količino enakih naenkrat. Nekaj deset, velike firme lahko celo nekaj sto ali več.

V takih primerih se redko namešča vsak posamezni računalnik tako, da se vstavi zagonski CD z namestitvijo operacijskega sistema in potem naslednje dve uri klika z miško, da se namesti vse potrebne programe. To je zamudno in nepotrebno delo, saj imajo podjetja običajno standardizirano, kaj vse se namesti na nov računalnik. Na tak način se namesti ponavadi samo prvega v seriji, ostale pa se nekako “klonira” oziroma prepiše slike diskov (disk cloning).

Za to obstaja več možnih metod, zelo pogosta je uporaba zagonskega CD, kjer je poleg okrnjene verzije operacijskega sistema (Linux ali Windows) nameščen tudi program za izdelavo slik diska (imaging). Pri nas je zelo popularen Norton Ghost, po katerem je ta postopek dobil ime “goustanje“, obstajajo pa še mnogi drugi podobni programi, kot je recimo Acronis True Image ali pa open source Clonezilla.

Računalnik je potrebno zagnati iz sistemskega diska zato, da ima program za izdelavo slike ekskluzivni dostop do celotnega diska, saj se na tak način prepiše sektor za sektorjem.

Tako narejena slika diska računalnika se lahko potem shrani na kakšen zunanji medij, kot je USB disk ali CD oziroma DVD, pri čemer sta zadnji dve možnosti danes postali skoraj že neuporabni, kajti slika diska z nameščenim Windows 7, kakšno pisarniško zbirko in še čem zlahka presega velikost klasičnega DVD medija (na dvoslojne bi nekako še šlo).

Da se tako narejeno sliko računalnika prenese na drugega je potrebno celotno vajo ponoviti, torej spet zagonski CD, počakati, da se naloži sistem, zagon programa za izdelovanje slike diska in potem sledi obratni postopek, ko se narejena slika prenese nazaj na prazen disk iz nekega zunanjega medija.

In tu se meni postavlja nekako logično vprašanje, zakaj za vraga računalniki nimajo te funkcije že serijsko vgrajene nekje v biosu računalnika, tako da jaz za to ne potrebujem nobene dodatne licenčne programske opreme in takšnega zamudnega postopka?

Jaz si zadevo idealno predstavljam tako, da vzamem nameščen računalnik, ga povežem s praznim računalnikom z nekim kablom, zaradi mene je to lahko USB, SATA, ali pa mrežni kabel, stisnem na računalniku tipko CLONE in čez nekaj minut imam računalnik, ki je pripravljen za uporabo.

V čem je tu težava? Se vam ne ljubi, nočete ali ne znate (retorično sprašujem Kitajce)?

Če bi Kitajci mene vprašali, kako naj to izvedejo, bi jim predlagal, da za prenos podatkov med računalniki uporabijo kar mrežno kartico, saj jo ima serijsko vgrajeno danes že vsak računalnik na matični plošči, poleg tega pa delujejo s solidno hitrostjo 1 Gbs (20 GB podatkov se prenese nekje v treh minutah). Sprogramirati je potrebno samo še del, ki bo skrbel za prenos podatkov med računalniki, pri čemer je smiselno vgraditi še opcijo multicast, tako da se lahko hkrati namesti poljubno mnogo računalnikov prek ustreznega mrežnega stikala. In vse to se lahko zapeče na čip, ki se mu reče BIOS.

Če ne bi imel na risalni deski že killer start-upa s plenicami za policijske konje, bi se verjetno lotil tega. Seveda v sodelovanju s Kitajci. Jaz bi jim povedal, kaj hočem, oni bi pa delali.


%d bloggers like this: