Sodnik naj bo

Uspešno smo preživeli stavko sodnikov in kakor opažam, sodniški stan tudi s to stavko ni čisto nič pridobil na ugledu v javnosti in tudi sami ocenjujejo, da stavka ni uspela. Med drugim tudi zato, ker iz nasprotne strani ni prišla nova ponudba za nadaljevanje pogajanja o plačah.

Spletna anketa na Siolovi strani kaže, da bi jim 30% od 5000 in nekaj sodelujočih v anketi plače celo znižalo, 40% pa jih meni, da si višje plače ne zaslužijo. Zgolj 8% jih z povišanjem soglaša. Ne ravno vzpodbudno za sodnike.

Čeprav se z dr. Virantom v vsem ne morem strinjati, pa mu v tem primeru dam prav. Če se postavlja enotni plačni sistem za vse javne uslužbence, naj bo ta v temeljih pravičen, pa ne glede na to, kakšno moč izsiljevanja ima nek stan in kako dobro so organizirani njegovi člani.

Sploh pa je meni nerazumljiv argument sodnikov, da so do višjih plač upravičeni zato, ker izvajajo oblast. Ja kdo jo pa ne? Saj oblast vendar izvaja tudi občinska uradnica, razporejena v bog si ga vedi kateri plačilni razred, ki odloča o gradbenem dovoljenju, mar ne? Ne razumem, v čem se tu bistveno razlikuje delo neke sodnice, tik pred tretjo porodniško (med pravnicami velja sodniški stan kot idealno izhodišče za materinstvo, ker v kakšni zasebni pravni pisarni delaš do devetih zvečer in težko skrbiš še za otroke), ki vodi zapuščinsko obravnavo na okrajnem sodišču, od ostalih, ki odločajo v upravnih postopkih?

Glede odgovornosti, imajo sodniki v nekaterih primerih oziroma zadevah, kot je recimo primer sojenja domnevnemu morilcu predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja, nedvomno veliko odgovornost, saj lahko za zapahe pošljejo nedolžnega človeka. Tu se spomnimo lahko še primera Uhernik, ki se je sicer zgodil v komunizmu, vendar sodi tudi pod okrilje sodstva in njegovih velikih zmot. Ampak na drugi strani obstaja pa tudi cela vrsta drugih poklicev, kjer je odgovornost prav tako velika. Mnogi javni uslužbenci prek javnih razpisov upravljajo z milijoni evrov denarja, pravnik, ki piše zakone, lahko z nepremišljenimi dikcijami vpliva na življenje nas vseh, ne samo posameznika, tehnični kader, ki skrbi za varnostne kopije strežnikov, lahko ob napaki povzroči, da se izgubijo vsi podatki in začnemo od začetka. In če se mene vpraša, mnogo, mnogo raje vodim za isti denar zapuščinske obravnave, kot prevzamem odgovornost za informatiko in vse podatke na računalniških sistemih.

Primerjava z poslanci in političnimi funkcionarji, kot so ministri in državni sekretarji, se mi pa zdi sploh povsem brezpredmetna in ne vem od kje takšne ideje. Poslanci so neposredno voljeni s strani volilcev in dobijo časovno omejeni mandat, medtem ko politični funkcionarji niso voljeni neposredno, so pa posredno izbrani od voljenih predstavnikov za izvajanje oblasti. In imajo seveda tudi časovno omejen mandat.

Sodniki na drugi strani so imenovani za stalno, niso voljeni na volitvah in jih verjetno samo pravno formalno potrdi državni zbor. Je pa zame to navadna uradniška služba, ki ima za razliko od mnogih drugih jasno definirane stopničke in možnost kariernega napredovanja, kar za veliko ostalih delovnih mest javne uprave ne bi mogel ravno reči. Poleg tega pa so sodniške službe daleč stran od političnega prepiha, kjer se oblast stalno menja in šahira z uslužbenci po raznih ministrstvih. To cenijo lahko samo tisti, ki so doživeli to od blizu in večina se prime za glavo, ko jim razlagaš, kako stvari potekajo v praksi in kako te lahko “politični jastrebi” ponižajo do tal. Tega se sodniku običajno ne more zgoditi.

In še kar se tiče fiksne plače. Po moje so fiksne lahko pokojnine in podobne rente, plača pa mora biti odvisna od uspeha dela, pa naj gre za sodnika ali koga drugega. Človek, ki dela, enostavno potrebuje povratno informacijo o kvaliteti svojega dela in običajno je to pohvala ali graja šefov ter nenazadnje plačilni listek. To, da bi pa kar vsi po vrsti delali enako dobro, z enako storilnostjo, pa upam ne verjamejo niti sodniki. Pa nenazadnje ne gre tu samo za denar. Gre za občutek, da lahko na nekaj z dobrim delom vplivaš. Če imaš ti plačo fiksno, se na koncu delo prevede na najnižji skupni imenovalec in vsi se potem hitro zgledujejo po največjem lenuhu. Onyxu.

Je pa problem variabilnega dela plače, oziroma nagrajevanje uspešnosti v javni upravi v tem, da je miselnost drugačna, kot v podjetjih, ter da finančni učinki niso v ospredju. Večina vodstvenega kadra v javni upravi je namreč politično opredeljenega, kompatibilnega z aktualno oblastjo in po mojih izkušnjah težko najdeš človeka, ki bi za vse svoje podrejene uporabil enako merilo, ki bi bilo politično nepristransko. Tako se potem lahko hitro zgodi, da se mehanizem, ki naj bi bil motivacijski, sprevrže v nasprotje in ni bolj enostavnega načina v javni upravi, da povsem demotiviraš zaposlene kot to, da si uspešnosti deli par ljudi po političnem ključu. To pa preverjeno zelo učinkovito ubije kakršnokoli delovno okolje. In tu so sodniki zopet v prednosti, ker imajo svojo hierarhijo in sistem upravljanja, ki je verjetno bistveno manj politično okužen.

Pri ocenjevanju perspektivnosti neke službe pa verjetno mnogi cenijo tudi možnost tako imenovanega dodatnega zaslužka. Vemo, nekateri predavajo po raznih univerzah, spet drugi se znajdejo tako, da sedijo v raznih komisijah in za to vlečejo dobre denarje, ki mnogokrat znesejo več, kot osnovna plača. In sodniki so tudi tu na boljšem kot večina drugih, saj jim je bila ponujena možnost, da se za odpravo zaostankov dodatno angažirajo in so za to dodatno plačani. Torej, kdor hoče in ima voljo, lahko tudi še dodatno služi. Če bi delavke v Muri pridelale takšne zaostanke, ko šivajo obleke za japije, bi jih po moje naterali delati v soboto in nedeljo brezplačno.

Gledam pa jaz na tole s sodniškimi plačami nekoliko širše. Namreč problem jaz vidim tudi v tem, da pri pregonu inteligentnih kriminalnih dejanj na eni strani nastopa precej demotiviran sistem, pa tu niso v prvi vrsti samo sodniki, ampak bi štel sem vsaj še kriminaliste in tožilce, na drugi strani pa so zaslužki od takšnih kriminalnih dejanj tako veliki, da zlahka plačujejo ogromne zneske za odvetnike, ki pa so potem neprimerno bolje plačani in motivirani od kolegov na drugi strani igrišča. To pa je po moje za državo nevarno, ker pošilja “negativcem” povsem napačne signale, ki pa se žal prevečkrat v praksi samo potrjujejo.