Sodnik naj bo

Uspešno smo preživeli stavko sodnikov in kakor opažam, sodniški stan tudi s to stavko ni čisto nič pridobil na ugledu v javnosti in tudi sami ocenjujejo, da stavka ni uspela. Med drugim tudi zato, ker iz nasprotne strani ni prišla nova ponudba za nadaljevanje pogajanja o plačah.

Spletna anketa na Siolovi strani kaže, da bi jim 30% od 5000 in nekaj sodelujočih v anketi plače celo znižalo, 40% pa jih meni, da si višje plače ne zaslužijo. Zgolj 8% jih z povišanjem soglaša. Ne ravno vzpodbudno za sodnike.

Čeprav se z dr. Virantom v vsem ne morem strinjati, pa mu v tem primeru dam prav. Če se postavlja enotni plačni sistem za vse javne uslužbence, naj bo ta v temeljih pravičen, pa ne glede na to, kakšno moč izsiljevanja ima nek stan in kako dobro so organizirani njegovi člani.

Sploh pa je meni nerazumljiv argument sodnikov, da so do višjih plač upravičeni zato, ker izvajajo oblast. Ja kdo jo pa ne? Saj oblast vendar izvaja tudi občinska uradnica, razporejena v bog si ga vedi kateri plačilni razred, ki odloča o gradbenem dovoljenju, mar ne? Ne razumem, v čem se tu bistveno razlikuje delo neke sodnice, tik pred tretjo porodniško (med pravnicami velja sodniški stan kot idealno izhodišče za materinstvo, ker v kakšni zasebni pravni pisarni delaš do devetih zvečer in težko skrbiš še za otroke), ki vodi zapuščinsko obravnavo na okrajnem sodišču, od ostalih, ki odločajo v upravnih postopkih?

Glede odgovornosti, imajo sodniki v nekaterih primerih oziroma zadevah, kot je recimo primer sojenja domnevnemu morilcu predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja, nedvomno veliko odgovornost, saj lahko za zapahe pošljejo nedolžnega človeka. Tu se spomnimo lahko še primera Uhernik, ki se je sicer zgodil v komunizmu, vendar sodi tudi pod okrilje sodstva in njegovih velikih zmot. Ampak na drugi strani obstaja pa tudi cela vrsta drugih poklicev, kjer je odgovornost prav tako velika. Mnogi javni uslužbenci prek javnih razpisov upravljajo z milijoni evrov denarja, pravnik, ki piše zakone, lahko z nepremišljenimi dikcijami vpliva na življenje nas vseh, ne samo posameznika, tehnični kader, ki skrbi za varnostne kopije strežnikov, lahko ob napaki povzroči, da se izgubijo vsi podatki in začnemo od začetka. In če se mene vpraša, mnogo, mnogo raje vodim za isti denar zapuščinske obravnave, kot prevzamem odgovornost za informatiko in vse podatke na računalniških sistemih.

Primerjava z poslanci in političnimi funkcionarji, kot so ministri in državni sekretarji, se mi pa zdi sploh povsem brezpredmetna in ne vem od kje takšne ideje. Poslanci so neposredno voljeni s strani volilcev in dobijo časovno omejeni mandat, medtem ko politični funkcionarji niso voljeni neposredno, so pa posredno izbrani od voljenih predstavnikov za izvajanje oblasti. In imajo seveda tudi časovno omejen mandat.

Sodniki na drugi strani so imenovani za stalno, niso voljeni na volitvah in jih verjetno samo pravno formalno potrdi državni zbor. Je pa zame to navadna uradniška služba, ki ima za razliko od mnogih drugih jasno definirane stopničke in možnost kariernega napredovanja, kar za veliko ostalih delovnih mest javne uprave ne bi mogel ravno reči. Poleg tega pa so sodniške službe daleč stran od političnega prepiha, kjer se oblast stalno menja in šahira z uslužbenci po raznih ministrstvih. To cenijo lahko samo tisti, ki so doživeli to od blizu in večina se prime za glavo, ko jim razlagaš, kako stvari potekajo v praksi in kako te lahko “politični jastrebi” ponižajo do tal. Tega se sodniku običajno ne more zgoditi.

In še kar se tiče fiksne plače. Po moje so fiksne lahko pokojnine in podobne rente, plača pa mora biti odvisna od uspeha dela, pa naj gre za sodnika ali koga drugega. Človek, ki dela, enostavno potrebuje povratno informacijo o kvaliteti svojega dela in običajno je to pohvala ali graja šefov ter nenazadnje plačilni listek. To, da bi pa kar vsi po vrsti delali enako dobro, z enako storilnostjo, pa upam ne verjamejo niti sodniki. Pa nenazadnje ne gre tu samo za denar. Gre za občutek, da lahko na nekaj z dobrim delom vplivaš. Če imaš ti plačo fiksno, se na koncu delo prevede na najnižji skupni imenovalec in vsi se potem hitro zgledujejo po največjem lenuhu. Onyxu.

Je pa problem variabilnega dela plače, oziroma nagrajevanje uspešnosti v javni upravi v tem, da je miselnost drugačna, kot v podjetjih, ter da finančni učinki niso v ospredju. Večina vodstvenega kadra v javni upravi je namreč politično opredeljenega, kompatibilnega z aktualno oblastjo in po mojih izkušnjah težko najdeš človeka, ki bi za vse svoje podrejene uporabil enako merilo, ki bi bilo politično nepristransko. Tako se potem lahko hitro zgodi, da se mehanizem, ki naj bi bil motivacijski, sprevrže v nasprotje in ni bolj enostavnega načina v javni upravi, da povsem demotiviraš zaposlene kot to, da si uspešnosti deli par ljudi po političnem ključu. To pa preverjeno zelo učinkovito ubije kakršnokoli delovno okolje. In tu so sodniki zopet v prednosti, ker imajo svojo hierarhijo in sistem upravljanja, ki je verjetno bistveno manj politično okužen.

Pri ocenjevanju perspektivnosti neke službe pa verjetno mnogi cenijo tudi možnost tako imenovanega dodatnega zaslužka. Vemo, nekateri predavajo po raznih univerzah, spet drugi se znajdejo tako, da sedijo v raznih komisijah in za to vlečejo dobre denarje, ki mnogokrat znesejo več, kot osnovna plača. In sodniki so tudi tu na boljšem kot večina drugih, saj jim je bila ponujena možnost, da se za odpravo zaostankov dodatno angažirajo in so za to dodatno plačani. Torej, kdor hoče in ima voljo, lahko tudi še dodatno služi. Če bi delavke v Muri pridelale takšne zaostanke, ko šivajo obleke za japije, bi jih po moje naterali delati v soboto in nedeljo brezplačno.

Gledam pa jaz na tole s sodniškimi plačami nekoliko širše. Namreč problem jaz vidim tudi v tem, da pri pregonu inteligentnih kriminalnih dejanj na eni strani nastopa precej demotiviran sistem, pa tu niso v prvi vrsti samo sodniki, ampak bi štel sem vsaj še kriminaliste in tožilce, na drugi strani pa so zaslužki od takšnih kriminalnih dejanj tako veliki, da zlahka plačujejo ogromne zneske za odvetnike, ki pa so potem neprimerno bolje plačani in motivirani od kolegov na drugi strani igrišča. To pa je po moje za državo nevarno, ker pošilja “negativcem” povsem napačne signale, ki pa se žal prevečkrat v praksi samo potrjujejo.

Advertisements

13 komentarjev to “Sodnik naj bo”

  1. ani Says:

    Zelo se strinjam glede sodnikov. Kako res je, da ima marsikateri uradnik vsa pooblastila (odgovornost dajmo malce na stran), da nekoga zj..e (sploh pri izdajanju GD, ko že ravno omenjaš).

    Glavni problem nagrajevanja uspešnosti v javni upravi pa je v tem, da se nagrade delijo glede na VIP. Tudi če tu ne gre za finančno uspešnost, se jo da čisto lepo ocenjevati. Obstajajo še drugi kriteriji. Problem je še v tem, da nekateri (mnogi) ne vidijo radi, da si preveč uspešen, ker s tem dvigaš “normo” in ogrožaš tiste, ki so se lepo zasidrali na svojem položaju … To res zelo motivira – sam ne za delo …

  2. dronyx Says:

    ani, jaz dobro vem, kakšen hudič je, če zaposlijo nekega študenta ali pripravnika, ki v nekaj urah naredi to, kar si ti trdil da se ne da v mesecih. Samo potem ga pa povabiš na pijačo. 😉

  3. rockstar1707 Says:

    Samo en kratek komentar glede odgovornosti delovnega mesta. Če mene vprašaš je eden izmed najbolj odgovornih poklicev nasploh KOMUNALNA in VODOVODNA SLUŽBA. Pa to ni mišljeno ironično. Kaj se zgodi, ko ta zataji, smo lahko videli v Neaplju. Pa vse skupaj ni tako dolgo trajalo. Potem so tu npr. GRADBENIKI, PROJEKTANTI, DISTRIBUTERJI ENERGIJE, RAČUNALNIČARJI itd. Skratka vsak izmed teh poklicev mogoče ni nič posebnega, ampak izguba ali slabo delo kateregakoli segmenta prizadene praktično vsakogar izmed nas. Če se zaradi neustreznih higienskih razmer pojavijo razne bolezni, bomo imeli ogromne težave vsi, pa jih ne bodo reševali sodniki. Če nam ne dostavijo elektrike, plina, goriva itd. se lahko začnemo prilagajati na kameno dobo.

    Ne trdim da sodniki, zdravniki itd. nimajo odgovornega dela, ampak pri tem, ko se izgovarjajo na odgovorno delo, naj si vendarle malo razširijo horizont. Skoraj vsako delo je dokaj odgovorno. Sploh če ga tako opravljaš. Pri vsem tem sem sicer izpustil družboslovne poklice, kar pa ne pomeni, da niso ravno tako pomembni. Le jaz nisem prava oseba za komentiranje le-teh.

    Sicer se pa z napisanim strinjam. Edino nekaj se sprašujem. Najbrž ni isto, če sodiš zapuščinsko razpravo ali kakšno mafijo. Pri slednji je namreč kaj hitro lahko direktno ogroženo tvoje življenje. Ampak to se najbrž že potem nekako uskladi pri plači. Ali pač ne?

  4. dronyx Says:

    rockstar1707, kar se tiče sojenja težjih primerov kriminalcev mi je jasno, da ni prijetno za sodnika in da včasih dobi tudi kakšne grožnje in podobno (enako tožilci, kriminalisti…). Samo to se da nekako ovrednotiti in zakaj ne bi bila za take primere, ki ustrezajo posebnim kriterijem, predvidena tudi dodatna nagrada? Samo ne moreš pa vseh sodnikov oziroma bolje rečeno primerov zadev na sodiščih vreči v isti koš, ker veliko je po moje čisto običajnega uradniškega dela.

  5. rockstar1707 Says:

    @dronyx

    Saj to sem nekako želel povedati. Da nimajo vsi sodniki enako težavnega dela. Zato je pa res čudno, tako kot pišeš, da se ne strinjajo s plačilom po uspešnosti. Čeprav najbrž se problem ponovno pojavi pri ocenjevanju uspešnosti, kjer je težko določiti takšne kriterije uspešnosti, da bodo dali prave rezultate.

  6. ani Says:

    Za vse poklice se da določiti vsaj približno objektivne kriterije uspešnosti. Saj imamo tudi v javni upravi v pogodbah o delu napisan opis nalog in dolžnosti. Problem je v kameni hierarhiji. Ko nekdo nekam prileze, od tam ne bo več šel (no, razen više), pa če dela še kaj al pa nič več. Bo pa z veseljem izpolnjeval svojo novo dolžnost – ocenjevati uspešnost podrejenih. In to ocenjevanje je po sistemu ViP.

    Onyx – če prav razumem – ta študent po pijači postane eden izmed … pametnih. Sej je res glupo preveč delat, sploh če s tem ogrožaš obstoj tistega, ki te ocenjuje!!! Sam eni rabimo velik časa, da dojamemo ta veleinteligentni in visokomotivacijski sistem.

  7. dronyx Says:

    Po moje se da še najlažje določiti kriterije uspešnosti kakšni delavki v vložišču, kjer se šteje za uspešno, če poknjiži recimo 500 kosov pošte na dan. Samo tudi njej težko očitaš neuspešnost, če jih pokniži samo 200 komadov v primeru, če več pošte tisti dan ni prišlo. Bistveni problem so pa bolj kreativni poklici, kjer o uspešnosti nekoga lahko sodiš šele potem, ko na isto mesto pride nekdo drug in vidiš njegove rezultate. To z uspešnostjo se mi pa itak zdi čedalje bolj nek “vapourware”.

    Glede študentov je pa tko…ko sem bil jaz pripravnik, sem tudi za službo študiral cele nedelje in to za plačo takratnih 40.000,00 SIT. Samo z leti človek postaja modrejši, dobi globji vpogled v delovanje družbe in sistema, predvsem pa ni več tako naiven in zaletav. Zato pripravniki in študentje potrebujejo na začetku vedno nekoga, da jih usmeri na pravo pot. 😉

  8. alcessa Says:

    Iz izkušenj naj dodam le, da se tudi delavke za tekočim trakom ne veselijo, če čez počitnice v fabrko pride študentka in preseže njihovo normo, ker to pomeni, da se ta lahko dvigne za vse…

    Kar se državnih služb tiče, menda obstaja trend, da bi te ljudi vključevali v “pol-komercialne” projekte in jih s tem spodbujali k boljšemu delu, saj bi bili za svoj projekt oz. izdelek plačani po tržni ceni, čeprav bi ga naročilo državno podjetje, ki sme delovati po tržnih načelih. Oz. nekaj takega. Simulacija tržnega gospodarstva za državne uslužbence. V Angliji in Nemčiji, recimo.

    Problem je v tem, da sodniki pač nimajo kaj preveč za prodati….

  9. dronyx Says:

    alcessa to z “Simulacijo tržnega gospodarstva za državne uslužbence” se mi zdi briljantna ideja. Jaz bi uvedel nek fiktivni denar, tako kot pri monopoliju in bi si eden drugemu zaračunavali storitve. Če bi nekdo rad nek nov izpisek ali ima težave z računalnikom, me pokliče in mu zaračunam za storitev tržno ceno. Samo potem bi imeli spet takoj neke tajkune in na drugi strani reveže, zapufane do grla, ki si vsak dan pomotoma kaj pobrišejo na računalniku.

    Sodniki bi pa lahko prodajali sodbe. Recimo obsodilna 1500 €, oprostilna 10.000 € plus davek na dodano vrednost. 🙂

  10. kai Says:

    joj asi gledu trenja uceri? kaj je tist cepec reku.. da sodniki niso javni sektor? nism mogla, da se nisem smejala.

  11. Ni Ravno Obletnica Ampak… | Zaslužek Na Internetu Says:

    […] povedali recimo, kaj si mislimo o včerajšnjih Trenjih in sodniški stavki, pa to raje pustimo Onxy-u in njegovim verbalnim mojstrovinam. Mimogrede, Trenja (še iz časa našega mono-ega) so mimogrede ena naših razmeroma boljše […]

  12. dronyx Says:

    kai, nisem gledov, si pa približno mislim o čem so debatiral. Verjetno so naprej vrgli foro o nezdružljivosti, da oni ne morejo druzga poklica popoldan opravljat, pri čemer očitno nekateri kljub vsemu predavajo. Ampak to bi lahko konc koncev vrgli iz zakona ven.

    Zahteva, da se izenačijo plače z poslanskimi in ministrskimi, tudi če bi se res uresničila, bi samo pomenila, da se izenačijo plače morda vrhovnih sodnikov in predsednikov sodišč, kar se bi hitro izkazalo, da morda v bistvu že so, medtem ko bi okrajna sodnica dobila morda 50 € več in bi bila samo še bolj jezna. To, da bi pa plačo okrajne sodnice izenačili z ministrsko je pa znanstvena fantastika, v katero upam ne verjamejo.

    Poleg tega je pravosodje “firma”, ki se utaplja v zaostankih, torej “posluje slabo” in firma, ki posluje slabo, ima težko argument, da si izplačuje večje plače. To je preprosta logika, ki se kaže tudi v odnosu ljudi do sodnikov. Tuki sicer verjetno marsikdo iz foha reče, da so zaostanki posledica reforme v devetdesetih, samo…reformo so delali pravniki in samo pravniki, ne marsovci in verjetno nobena taka reforma ne more biti sprejeta, če se pravosodje ne strinja. Torej je takratna sodna oblast ali napačno ocenili posledice, ali pa zavestno potrdila tako reformo. In če to drugo drži, je seveda na mestu vprašanje, z kakšnim namenom se je pravosodje tako blokiralo in zakaj ni nekdo zagnal alarma ko se je nabralo prvih 10.000 zaostankov?

  13. Čukica Says:

    Dragi dr. Onyx, repliciram na tvoj zadnji »vnos«, repliciram predvsem zato, ker me čudi, da tako bister fant, kot je dr. Onyx, take bučke prodaja.

    Namreč, za tiste, ki jih zanima, ni nobena skrivnost, da se izvirni greh današnje zagate na sodiščih skriva v letih 1993-1996, S čemer si ti sicer opravil v dveh besedah. O reformi niso odločali sodniki, ampak pravosodna politika, ki se je vodila na tak način, da je bilo recimo eno najbolj obremenjenih sodišč v državi, ljubljansko okrožno sodišče, kadrovsko zasedeno 30-40 procentno, sodna palača pa je spominjala na hišo duhov. Od leta 1993, ko zaostankov praktično ni bilo, do leta 1997 600.000 zaostankov.

    Zdaj pa zanimivost. Statistika, ki je objavljena na straneh MP kaže, da je bilo na sodiščih v letu 2007 rešenih cca 6 % več zadev, kot je bil pripad v tem letu. Do konca septembra jih je “prišlo” 448903, “odšlo” pa 477611. Ali še več, en sodnik je do konca septembra v približno 205 delavnih dneh rešil 438 zadev. Če ni šel niti dneva na dopust in ni bil bolan, sicer je bil še bolj učinkovit.

    Ampak javno mnenje, ki so ga prepričali, da je sojenje ali zdravljenje isti drek kot kasiranje v mcdonaldsu, pa to delo lahko vsak, ki ima pet minut cajta »kompetentno« ocenjuje, še vedno gladko požre, da je krivda zgolj v lenosti in nesposobnosti. Kaj se grejo, kaj se svaljkajo po 500 straneh listinskih dokazov, saj jim na TV povejo, kdo je kriv in kdo nedolžen, kaj komplicirajo.
    Politika je na konju, brez ženiranja je zgrešeno delovanje v preteklosti prevalila kar na sodnike. Politika je sredi devetdesetih že vedela, zakaj POTREBUJE kastrirano sodstvo, politika to ve tudi danes.

    Ker politika lepo pumpa narod o lenih in nesposobnih sodnikih, izkušeni seveda odhajajo, prihajajo mlade, neizkušene sodnice in tem je naloženo reševanje deset let starega sistemskega sranja. “Pravne korifeje” ala Jelinčič z kdo ve koliko kazenskimi zadevami na sodišču krojijo javno mnenje. Evropsko sodišče za človekove pravice hvalabogu ni naivno in kazni nalaga državi, ne sodnicam.

    Pa še za konec. Ne razumem tega slovenskega paradoksa. Nezaupanje državljanov v sodišča, sodniki osovraženi, blablabla, istočasno pa naravnost fantastičen vsakoletni pripad novih zadev na sodišče (pred kratkim je novinarka v Delu pisala, da je na Irskem letni pripad približno četrtina slovenskega), v zadnjih 10 letih med 500 in 600.000/leto, letos nič drugače – tu mi neki ne štima. Spet podatek iz strani MP, le okrog 15-20 % vsega pripada je kazenskega, se pravi brez interesa udeleženca, da se znajde na sodišču, vse ostalo, skoraj vsak četrti Slovenec, z dojenčki vred, uporabi vsako leto uslugo sistema, ki mu ne zaupa.

    Tako da, kar se mene tiče, zaupanje v sodnike in sodišča se bo vrnilo tisti trenutek, ko bodo tako hoteli politiki. Ti pa že »sistemsko« dokazujejo, kako jim je v interesu močna in spoštovana pravosodna veja oblasti. Oni s tem »balastom« opravijo v minuti, so dokazali med glasovanjem o amandmajih h kazenskemu zakoniku, njihovi učinkovitosti sigurno ploska sam Pezdir. Če sodniki po njihovih v eni minuti predebatiranih in sprejetih amandmajih ne bodo učinkoviti, bo pa to problematika lenih sodnikov, a ne?

    Dobro vprašanje, zakaj ljudje ne dvignejo kravala, če se je med štrajkom nabralo 10.000 novih zaostankov. (Kdo to pravi, minister za birokracijo?). Call me a bitch, vendar osebno tepcem, brez zamere, ki verjamejo politiki, da se za načrtnim javnim degradiranjem sodniškega poklica in s tem sodne varnosti za malega državljana (ne pa za vplivnega državljana) skriva samo vprašanje denarja, privoščim še več in še daljše sodne zaostanke.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: