ECB postaja slaba banka

Eden izmed ukrepov, s katerim se je naša centralna banka v Frankfurtu lotila reševanja posledic zadnje finančne krize in posledično potem dolžniške krize evrskega območja je bil tudi bolj “sproščen” dostop do denarja. In to je ukrep, ki še kar traja in traja in bo trajal, dokler ne gre vse skupaj k vragu oziroma dokler se ne izkaže, da to vodi v naslednjo finančno krizo, hiperinflacijo ali deflacijo.

Druga, bolj optimistična in precej manj verjetna možnost pa je, da finančne krize ne bo nikoli več, BDP bo samo še rasel, tako kot na Kitajskem in vsi bomo srečno živeli do konca svojih dni. In še državi bo uspelo v tem stoletju odplačati vse kredite.

Kdo še verjame v pravljice?

Čeprav se dostikrat piše o tem, da je ECB natisnila v tem času po krizi ogromno evrov, pa danes fizično tiskanje denarja sploh ni več potrebno, ker je oprijemljive gotovine malo v obtoku. Tu gre preprosto samo še za neke številke v bančnih informacijskih sistemih. Ta denar, ki je nastal iz nič po moje nima podlage v povečanem BDP držav članic evro območja oziroma BDP se v tem času ni tako povečal, kot se je povečala količina denarja.

Ker so številne države evrskega območja zaradi visoke zadolženosti in skupne valute finančni trgi ocenili kot visoko tvegane, so jim bili pripravljeni posojati denar (kupovati njihove obveznice) samo po visokih obrestnih merah. Tu je potem vskočila ECB ter začela s tako ustvarjenimi evri odkupovati te obveznice. V praksi pa to pomeni, da države kot so Grčija, Italija, Španija, Portugalska in nenazadnje tudi Slovenija ne potrebujejo več nekih “strukturnih sprememb”, saj so vse te slabe “terjatve”prenesene posredno ali neposredno na ECB. In s tem ECB postaja neke vrste osrednja slaba banka, ki očitno še ne misli končati s tem, ampak namerava ta proces “sproščanja” nadaljevati tudi še naprej.

Drug ukrep, s katerim so se lotili posledic finančne krize pa je nižanje centralnih obrestnih mer, ki jih določa ECB, tako da so te sedaj že pod 0%. To pa v praksi ekonomski sistem obrne na glavo in tu gre po moje za zelo tvegan eksperiment, katerega posledice bomo videli v naslednjih nekaj letih. Se pa jasno kažejo obrisi, kaj to pomeni.

Obveznice številnih držav imajo sedaj že negativne donose, torej se “investitorji”, ki vlagajo denar v te obveznice sprijaznijo, da del investicije izgubijo. In to tudi obveznice držav, ki so jih še pred leti ocenjevali kot visoko tvegane, kamor je sodila tudi Slovenija. Ampak “investitorji” v te papirje so tudi veliki pokojninski skladi, ki tako sedaj dolgoročno zavestno izgubljajo prihranke, kar bo samo še poslabšalo stanje pokojninskih blagajn. Torej gre tu vendarle za neke vrste devalvacijo, ki ima konkretne posledice.

Varčevalci na banki so ugotovili, da banke za bančne vloge že nekaj časa ne ponujajo praktično nikakršnih obresti. Še več. Čedalje bolj glasno se razpravlja o tem, da bi “varčevalce” kaznovali z negativnimi obrestmi, torej bo to v praksi izgledalo tako, kot če bi na banki najel trezor in zanj plačeval, da imaš v njem denar. Več denarja, dražji je trezor. Banke pa se tako lahko obnašajo zato, ker v takih sproščenih okoliščinah “varčevalcev” več ne potrebujejo, saj od viška denarja ne vedo več kaj bi z njim oziroma nekatere (primer iz Danske) celo plačujejo za to, da bi komitenti vendarle vzeli kredite. Vzameš dva kredita, tretjega vam podarimo zastonj.

Ekonomski laik tako dobi občutek, da je denarja povsod polno, samo ljudje ga očitno nočejo, vsaj ne toliko, kot bi si nekateri želeli.

Osnovna ideja ECB in ostalih centralnih bank je sicer v tem, da bi ljudi na tak način prisilili, da najemajo čim več kreditov in da bi potem čim več trošili, hkrati pa prisilili v potrošnjo tudi tiste, ki denar imajo in smo jim včasih rekli “varčevalci”. Brez tega, da denar čim večkrat zamenja lastnika (močan denarni tok) po njihovem ni gospodarske rasti in brez gospodarske rasti ni možno odplačevati ogromnih kreditov.

Še iz časov Jugoslavije smo navajeni, da je “tiskanje denarja” nujno povezano potem s hiperinflacijo, ampak kot se je v praksi izkazalo tokrat do hiperinflacije ni prišlo. Celo več, uradno izračunana inflacija je pod 2% pragom, ki si ga je zadala ECB. Ampak inflacije ni pa zato, ker se zaradi teh ukrepov ni bistveno povečala kupna moč prebivalstva in plače niso bistveno zrasle, hkrati pa tehnološki napredek omogoča, da industrija masovno proizvaja izdelke čedalje ceneje. In če bi bilo potrebno (zaradi padca potrošnje), bi cene izdelkov lahko še znižali, kar bi potem vodilo lahko celo v deflacijo.

Take razmere pa so naravnost idealne za nastanek balonov in to dvomim da je zaželen pojav.

Ljudi v nekem trenutku zagrabi panika, saj spoznajo, da kljub vsemu denar izgublja na vrednosti in banke varčevanja več ne omogočajo. Zato poiščejo “investicije” (assets v angleščini), ki v takih razmerah omogočajo vsaj nek donos oziroma obstaja vsaj verjetnost donosa. Na banki je zanesljivo sedaj ta verjetnost 0 (z besedo nič)! Na ta način pa se vsaj psihološko pri marsikomu razvrednoti vrednost denarja.

In tako potem začne strmo naraščati vrednost nepremičnin, zlata, delnic in podobnih “investicij”!

Cene nepremičnin v Ljubljani so se v zadnjih 3 letih povečale za 35%.

Ameriški delniški indeks S&P, v katerem je 500 največjih ameriških podjetji je zrasel v 10 letih za 200% (iz 1000 na 3000).

Ameriški indeks tehnoloških podjetji NASDAQ je zrasel v 10 letih celo za več kot 300% (iz 1800 na 8000).

Ob teh podatkih rasti ameriških borznih indeksov ni nepomembno, da je ameriško gospodarstvo v teh 10 letih morda zraslo za 30%, če je raslo s povprečno stopnjo 3% na leto. Torej rast cene delnic ki so v teh indeksih močno presega povprečno rast ameriškega gospodarstva.

Nemški borzni indeks Dax je zrasel v 10 letih tudi za več kot 100% (iz 5400 na 11600).

Celo cena zlata je danes za 50% višja kot je bila pred 10 leti.

Vendar vsega tega izračunana inflacija nikjer ne upošteva (!), ker so to “investicije” in ne potrošne dobrine.

Torej namesto da bi ljudje začeli sproščeno trošiti in tako spodbuditi gospodarsko rast so nekateri zaradi “easy money” začeli masovno “investirati” in igrati na srečo, druge pa je postalo strah za svoje prihranke in so enako začeli masovno “investirat” v vse, kar ima status “asseta”, torej lahko potencialno pridobiva na vrednosti! To pa niso klasične potrošniške dobrine, saj njim vrednost samo pada. Novemu avtu takoj ko ga zapelješ na cesto pade vrednost vsaj za 20%, z leti pa se padanje vrednost samo še nadaljuje!

Tudi mali potrošnik si želi bogateti, ne zapravljati denar za reči, ki jih ne potrebuje.

Osnovni problem balonov (tokrat seveda ne gre za balone!) pa je ta, da nekega dne počijo in vrednost takih  napihnjenih “investicij” pade, pri čemer največ izgubijo tisti, ki so prišli v shemo proti koncu napihovanja balona in se niso pravočasno umaknili oziroma si niso dali pravočasno izplačati dobitka.

Ko sem spraševal za par stanovanj v oglasih me je nepremičninski agent najprej vprašal, če kupujem stanovanje kot investicijo! Glede na videno se mi zdi, da se tržna stanovanja pri nas prodajajo samo še kot investicije. Cene pa absurdne. Za 36 m2 socialističnega stanovanja iz leta 1970 nekaj 10 km iz Ljubljane postavijo ceno kar okroglo 100.000,00 €! V oglasu na internetu je sicer pisalo, da gre za 45 m2 veliko stanovanje, ampak se je izkazalo, da je teh 45 m2 skupaj z balkonom in kletjo.

Ljudem, ki imajo samo še 5 let do upokojitve banke zlahka odobrijo kredite v višini 100.000 € za 10 let, 15 let ali še več, pri čemer očitno banke sedaj nič več ne skrbi, kako bodo ti ljudje kredite odplačevali ko bodo v pokoju in bo pokojnina precej nižja kot pa je bila plača.

Saj imamo ECB v Frankfurtu, ki bo rešila vse probleme, če pa se slučajno vse skupaj ne izide, pa se tokrat ve, kdo je krivec. ECB! Saj so nas oni prisilili v tako obnašanje!

Tako stanje, ki mu v angleščini rečejo tudi “bubble anywhere” (vsepovsod okrog nas baloni) ima pa tudi drugo stran enačbe in to je balon kreditov. Namreč v takih okoliščinah so se močno povišali tudi odobreni krediti. Zaradi nizkih obrestnih mer so krediti postali bolj privlačni in več ljudi si jih lahko privošči, igranje s sposojenim denarjem pa se zdi bolj privlačno. Ampak krediti imajo to neprijetno lastnost, da jih je potrebno odplačevati. 5, 10 nekatere 20 let ali še več in v tem času se lahko marsikaj spremeni, lahko pride tudi naslednja finančna kriza.

ecb
Sedež ECB v Frankfurtu (vir wiki)

Estimated costs for the European Central Bank’s new headquarters in Frankfurt have more than doubled. As has been happening with so many major projects in Germany, its construction has been plagued by poor planning, oversight and execution — and endless delays. (vir)

Upajmo, da vsaj ECB ve kaj dela oziroma da se na denar spoznajo bolje, kot na gradnjo stolpnic in da tudi pri tem sproščanju denarja ne bo prišlo do poor planning, oversight and execution!

Jaz sicer v to nisem povsem prepričan. Po moje od zadnje finančne krize niso rešili nobenega problema, samo ponovili so isto in to v še večjem obsegu. Se pa že vnaprej ve, kdo bo tudi tokrat plačal ta eksperiment in kdo bo nosil večino posledic, če sproščanje ne uspe.

Advertisements

4 komentarji to “ECB postaja slaba banka”

  1. Iztok Says:

    “Ljudem, ki imajo samo še 5 let do upokojitve banke zlahka odobrijo kredite v višini 100.000 € za 10 let, 15 let ali še več, pri čemer očitno banke sedaj nič več ne skrbi, kako bodo ti ljudje kredite odplačevali ko bodo v pokoju in bo pokojnina precej nižja kot pa je bila plača.”

    Tale zapis je pa res za lase privlečen…me res zanima, katera banka v SLO dela kaj takšnega.

  2. dronyx Says:

    Tega žal ne morem komentirat, je pa “based on true events”. Imamo Banko Slovenije, ki bi morala skrbeti za to, da v teh “sproščenih okoliščinah” banke ne delajo traparij pri podeljevanju kreditov. Nenazadnje pri dolgoročnih kreditih banka ne more vedeti, kakšno bo imel nekdo pokojnino (to dostikrat ne ve niti ZPIZ) in ali se bo upokojil, ko bo izpolnil pogoje. Jaz sicer razumem, da je tak kredit verjetno zavarovan s hipoteko, ampak cena nepremičnin lahko tudi zelo pade.

  3. Iztok Says:

    V pretekli krizi so bila podjetja preveč zadolžena, kar se je izkazalo kot rak rana večine podjetij, ki so propadla. Sedaj, ko imajo podjetja, v primerjavi s prejšnjo krizo, v veliki meri (sigurno je ta kazalnik kontra sorazmeren v primerjavi s prejšnjo krizo) vzdržno zadolženost, tudi v primeru, če jim prihodki padejo kot se v času krize pričakuje, nam ECB nalaga penale, ker se podjetja nočejo dodatno zadolžiti. Lahko napišemo tudi vlagati, investirati…če se tako nekaterih zdi primerneje in lepše. Seveda bi lahko napisal lepše, vendar po domače in enostavno vsi razumemo, kajne?
    Zato se postavlja glavno vprašanje, kdo bi imel največ od tega, da se podjetja zopet zadolžijo preko vzdržne meje? V času gospodarske rasti bi seveda to še vedno bila vzdržna zadolženost, ampak, večina se nas je iz preteklih napak (svojih ali drugih), naučila, da je potrebno imeti rezervni plan, računico v primeru črnega scenarija, kjer pa vzdržna zadolženost v času konjukture, lahko tudi čez noč, postane nevzdržna.
    In še odgovor na glavno vprašanje – vidimo, kdo so tisti, ki so pokupili večino podjetij, bank v preteklih letih in še vedno kupujejo po (zelo) nizkih cenah in nato “harajo” po trgu. Mi navadni ljudje pa lahko delamo in plemenitimo njihove mošnjičke za mesečne mezde…to kar so sistematično naredili z zadnjo krizo – seveda se še vedno niso ustavili, je hotel narediti že nekdo, ki je rojstni dan praznoval na datum 20.4., pa mu takrat ni uspelo…sedaj pa…pustimo tri pikice

  4. dronyx Says:

    Včeraj sem zasledil nekje zanimivo grafiko, kjer je bilo prikazano, kdo se v sedanjih razmerah nizkih obresti najbolj zadolžuje. Praktično povsod po svetu se daleč najbolj zadolžujejo države, bistveno, bistveno manj pa podjetja in gospodinjstva. Ponekod velja za gospodinjstva celo negativni predznak, torej se celo razdolžujejo, ne pa zadolžujejo. Skratka ti ukrepi ECB dejansko ne delujejo tako, kot so mišljeni, oziroma se z njimi samo kupuje čas problematičnim, visoko zadolženim državam. Po moje normalno za dvig potrošnje (kar je seveda povezano tudi z aktivnostjo podjetji) bi bilo, da se z dvigom produktivnosti višajo plače, ne pa ugodni krediti, kar je navaden “debt trap”. Tudi recimo če gledamo ceno stanovanj, Kaj je v tem ugodnega, če se podraži stanovanje iz 100k eur na 130k eur, pa četudi dobiš relativno ugoden kredit? Na nek posreden način so tako samo še bolj zagrenili življenje mladim, ki si poskušajo rešiti stanovanjski problem prek nakupa ali najema.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: