Racionalizacija javne uprave

Tale prispevek v času, ko vlada dela dobro in ko ministru dr. Virantu uspeva praktično nemogoče in tu ne mislim samo tega, da me je ujel pri goljufiji s potnimi stroški in mi plačo po razvrednotenju ob uvedbi evra za 10% še dodatno zmanjšal za 150 evrov.

Kaj sem že hotel povedat?

Aha, da je ta prispevek danes brezpredmeten, sama ideja pa je nastala v času, ko je vlada LDS delala slabo in je bila državna uprava razbita, demotivirana in povsem neorganizirana vojska, ki so jo reševali z lažmi in sprenevedanjem na tiskovkah za naivne novinarje.

Problem sedanje organizacije državnega aparata je izjemna neučinkovitost in neracionalnost, katere globlji vzroki so v VRTIČKARSTVU, kjer si resorje razdelijo jastrebi na podlagi neke čudne in ne ravno državotvorne logike ter večinoma na podlagi osebnih ter parcialnih interesov tako imenovanih političnih elit, ki naslednji dan po volitvah že pozabijo, kdo so bili njihovi volivci, ki so jim vrtičkarstvo legitimirali oziroma omogočili.

Brezštevilni državni organi, kot so ministrstva, agencije, uradi itd so krajevno razpršeni, večinoma po Ljubljani. To, da celo ista ministrstva delujejo na različnih lokacijah, je pa smešnica zase. Kolikšne zneske država da samo za najemnine, se bom morda nekoč še pozanimal, morajo pa biti ogromni.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da so “politične” odločitve celot tudi to, od koga bo nek državni organ najel poslovne prostore.

Predsedniškega kandidata 2007 osebno, to je mene, je pred leti vrgel na grdo finto generalni sekretar, član SLS, ki mu je naročil, da mora vzpostaviti računalniško in električno omrežje v poslovnem prostoru, ki ga je ministrstvo najelo domnevno od nekoga, ki ga je dobil nazaj v denacionalizacijskem postopku. Sam sem seveda naročilo izpeljal, ker za pravna razmerja nisem vedel in šlo je za vsoto blizu 3.000.000,00 takratnih tolarjev.

Lansko leto pa so preprosto najemno pogodbo prekinili in vrnili prostore skupaj z “mojo” adaptacijo. Davkoplačevalci so tako nehote, ker so vrgli na finto predsedniškega kandidata, zgradili fizični osebi, ki je bila domnevno povezana s takratnimi politiki, računalniško in električno omrežje v zgoraj navedeni vrednosti.

Ko sem izvedel zakaj gre, sem seveda takoj napisal prijavo Komisiji za preprečevanje korupcije. Kje je sedaj primer ne vem. Verjetno je podana proti predsedniškem kandidatu kazenska ovadba, ki je seveda tako postal čez noč politično nekompatibilen.

Posebna smešnica je kadrovanje in risanje vedno novih organizacijskih shem. Praktično vsaka nova oblast, ki po vojaško zasede nek teritorij, najprej naredi reorganizacijo, da teritorij označi z lastnim urinom kot klateški psi in ima potem tudi izgovor za tektonske kadrovske zamenjave. Ker so pač tudi politiki ljudje in vsak pozna sina od strica ali nečaka, ki nikakor ne dobi službe in bo za uradnika že dober. Da potrebujejo tudi koga, ki bo delal, se ponavadi opazi prepozno, ko nek organ že povsem razpade, oziroma takrat, ko ostanejo samo še položajni uradniki in ni več delavcev.

To, da jim zakon jasno nalaga, kako morajo potekati kadrovski razpisi, je za njih brezpredmetna mrtva črka na papirju. Uslužbenka v kadrovski službi preprosto vnese v tabelo vse naivne kandidate, ki kandidirajo za neko mesto. Ti se javljajo na razpise jasno nevedoč, da so praktično vsi razpisi objavljeni samo zato, da zadostijo pravno formalnim zahtevam, kandidati pa so bil izbrani vnaprej že pred objavo. Potem sledi samo še spajanje dokumentov s predlogo, kjer kandidate obvestijo, da tokrat zopet ni bilo sreče in se jim zahvalijo, ker so se na razpis prijavili. Sreče pa niti teoretično ni moglo biti, če pa so vendar imeli kandidate izbrane vnaprej, ali ne?

Sam sem nekoč dejal šefici pravne in kadrovske službe, da bi morali ljudem, ki se javljajo na te farse od razpisov, vsaj povrniti stroške za kuverte in znamke ter čas, ki so ga zapravili za brezpredmetno pisanje prošnje, pa sem nazaj dobil samo lep nasmeh.

Službe, ki vsebinsko opravljajo enake oziroma istovrstne naloge, ima vsak državni organ organizirane po svoje in tako je izkoriščenost kadrovskih resursov v teh službah slaba ter je standard storitev, ki ga te službe zagotavljajo, povsem odvisen od primera do primera. Vsaka menjava vlade pa praktično takoj povzroči novo razsulo zaradi pretiranih kadrovskih menjav od vrha do dna hirarhije, ki ga v štirih letih mandata niso sposobni sestaviti nazaj.

Potem pa zopet “tiskovke” in “fotosešni”, na katerih z nasmeški in leporečenjem vržejo zopet na finto naivne novinarje, ki kupijo karkoli jim PR službe prodajajo, sploh v medijih, kjer je vlada tako ali drugače lastniško povezana in ima vpliv na izbiro odgovornih urednikov. Kar je pa bistvo vsega.

Moj predlog je, da sedanja vlada, ki ITAK dela že tako ali tako dobro, naredi še korak naprej k racionalizaciji (beseda RACIO poudarja RAZUM, nacionalizacija pa podržavljanje) državnega aparata. Sama spodaj premierno predstavljena ideja je nastala na podlagi 12 letnih izkušenj in opazovanja te razbite in danes povsem osramočene vojske, ki jo lahko na kolena spravi vsakdo, ki mu za pet minut volilci podarijo mandat.

Bistvo ideje je, da se še enkrat ponovno nariše nova organizacijska shema državnega aparata in to na podlagi sicer povsem tehničnega dokumenta, tako imenovanega OSI modela, ki nenazadnje preverjeno in uspešno poganja celotni svetovni splet prek TCP/IP protokola in kjer je osnova večplastna zasnova tako, da so istovrstne funkcije združene ter je potem napisan standardiziran vmesniki za komunikacijo med plastmi.

Sama ideja temelji na pričujoči umetniški sliki:

Opomba: Janez Janša na vrhu državnega aparata verjetno ne bo za vedno, sedaj pa je shema pač taka

Nekatere službe po vzoru OSI modela je smiselno izločiti iz organov in ministrstev ter centralizirati na nivoju vlade, ker se tako zagotovi učinkovitejše delovanje, izboljša izraba kadrovskih resursov ter nenazadnje zagotovi večjo odpornost na tektonske premike, ki jih povzroča vsakokratno kolobarjenje oblasti. Takšne službe so recimo:

Kadrovska služba, ki skrbi za zaposlovanje in odpuščanje [usposabljanja in izobraževanja zaposlenih] …

Služba za informatiko in telekomunikacije, ki skrbi za delovanje celotnega enotnega informacijskega sistema javne uprave ter zagotavlja komunikacijske povezave…

Generalni sekretariat, ki skrbi za odmaševanje zamašenih WC odtokov, menja vrata v kabinetu ministra ter še nekaj malenkosti… (to je črni humor)

Služba za javna naročila, ki skrbi za centralne nakupe v skladu z zakoni o javnem naročanju…

Finančna služba, ki skrbi, da je na papirju vse v redu in da upniki po možnosti v zakonskem roku dobijo plačila računov…

Revizijska služba, ki skrbi zato, da se katera od ostalih služb ne usmradi preveč in zato, da delajo državni organi po črki zakonov, ki si jih lahko sami napišejo in to je BONITETA….

Kadar posamezno ministrstvo ali organ potrebuje novo zaposlitev, zgrešen računalniški projekt ali nov avtomobil za ministra, da zahtevo pristojni centralni služb, ki najprej oceni, ali je to v skladu z načrti razvoja in če je, zahtevek potem izvede.

Na ta način bi bile te centralizirane službe ustrezno kadrovsko okrepljene in imele resurse za izpeljavo tudi najzahtevnejših projektov, ki se jih sedaj lotijo manjši organi in to kljub temu, da praktično nimajo ustreznih kadrov in znanja.

Prostorska problematika in sedanja razpršenost je rešljiva tako, da se v prestolnici, izven mestnega jedra, naredi osrednji upravni kompleks, kjer bi bila v pritličju osrednja upravna enota z analognimi šalterji oziroma manipulativnimi okenci ter digitalnimi informacijskimi terminali in skupno vložišče oziroma vozlišče za analogno pošto. Za stranke se v takem primeru lahko uredi parkirišča, kar je sedaj, ko so ministrstva razpršena tudi po strogem centru mesta, praktično neizvedljivo.

Poleg osrednjega upravnega kompleksa v Ljubljani, je po mojem mnenju smiselno zgraditi še dve večji upravni zgradbi po enakem principu v Mariboru in Kopru.

Ker se sedaj diskriminira pri zaposlitvenih možnostih v državni upravi kandidate, ki niso iz okolice Ljubljane in ker danes sodobna informacijska in telekomunikacijska oprema omogočajo nemoteno delo ne glede na to, kje se javni delavec fizično nahaja, bi na ta način zagotovili, da so nekateri oddelki državnih organov nahajajo tudi izven Ljubljane, torej v Kopru ali Mariboru.

Na ta način bi lahko rešili tudi problem velikih nadomestil potnih stroškov, saj upam da ne izdajam državne skrivnosti če povem, da se nekateri dnevno vozijo na delo tako iz Murske Sobote, Maribora ali recimo Kopra v Ljubljano. Kakšna so nadomestila potnih stroškov v teh primerih, raje ne razmišljam.

Toliko o tej temi sedaj. Več pa na soočenjih z pravimi podatki in številkami ter izračuni, če mi bo dr. Virant seveda dostop do podatkov omogočil. Verjetno pa še vedno velja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, na katerega se lahko sklicujem in nenazadnje v primeru, da podatkov ne bo, vložim tudi kakšno kazensko ovadbo in če še to ne deluje pošljem ljubko pismo Evropski komisiji za boj proti ne vem čem že … (to običajno prepustim moji ekipi odvetnikov z povprečjem 8 na faksu)

Sedaj čakam na oblast, ki bo mojo idejo (ne brez pomislekov) podprla in se odgovorno lotila novogradnje.

Povezave:
– OSI model