Archive for the ‘Politika’ Category

Županov reševalni paket

18 10 2018

Menda deli župan ene manjših slovenskih občin pred županskimi volitvami posebej izbranim volivcem darilne vrečke v katerih so:

  • dve ribji konzervi Rio Mare
  • Kekec pašteta
  • paketek polnozrnatega prepečenca
  • dva krat AAA baterija
  • sekirca
  • lopatka
  • Casali bonboni
  • lesena figurica koliščarja
  • in papirnati robčki

Na novinarsko vprašanje, zakaj so v tem paketu tudi papirnati robčki, pa je odgovoril, da za vsak slučaj, če v občini za časa njegovega mandata zmanjka toaletnega papirja.

Pretkani politiki sicer rečemo, da s takim darilnim paketkom malo popihamo volivcu na dušo, za boglonaj pa pričakujemo nič manj kot njegov glas na županskih volitvah. Po končanih volitvah pa takim volivcem potem rečemo prodane duše.

Advertisements

Kako sem preživel komunizem

11 10 2018

V okviru Operacije Michael nameravam v samozaložbi (torej financirano z lastnimi prihranki) in v zelo omejeni seriji izdati tole Zb(i)rko misli.  Tega kupiti vsaj na začetku ne bo možno, saj bo izdaja namenjena samo za knjižnice. Od cene, ki jo bom plačal za posamezni izvod pa bo odvisno ali bodo to dobile samo splošne knjižnice, ali tudi ostale, ker teh je pa bistveno več. Namreč nekih velikih stroškov po nepotrebnem si s tem ne mislim delat, saj od tega jaz ne bom imel tako rekoč nič.

Je pa vsaj v enem pomembnem delu to Zb(i)rko misli močno zaznamovala slovenska tranzicija iz političnega sistema komunizma v ekonomski sistem kapitalizma.

Jaz sem otroštvo in mladost preživel v političnem sistemu, ki se je imenoval komunizem in šlo je za nekakšen eksperiment večjega obsega, saj je v tem eksperimentu sodelovalo precej držav po Svetu, med njimi tudi takratna Jugoslavija.

Osnova tega sistema je bila v tem, da je obstajala neka manjša skupina mislecev, ki si je izmišljala razne ideje, potem pa smo morali še vsi ostali razmišljati enako. Če se kdo s tem ni mogel sprijazniti, ali pa je razmišljal izven okvirjev, ki jih je določila ta skupina, je imel lahko hude težave. Ena od možnosti je bila tudi ta, da so ga poslali kar na poseben otok v Jadranskem morju, ki je služil kot zapor. Brez posebnih pomislekov so tja pošiljali tudi profesorje, učitelje, zdravnike in intelektualce.

Komunistični politični sistem je iznašel zelo učinkovito metodo proti človeškemu pohlepu in sicer uravnilovko. Samo izkazalo se je, da ta metoda pa ni najboljša, saj so v takem sistemu potem pridobili zlasti tisti, ki so bili pod ravnjo. Vemo pa, da se ljudje ne rodimo enaki in nimamo enakih sposobnosti, tako da se z uravnilovko hkrati učinkovito nevtralizira tudi tisti del populacije, ki je običajno gibalo napredka in razvoja. O čem so takrat razmišljali misleci mi še danes ni jasno.

V komunizmu tudi ni bilo možno, da bi recimo delavec v Litostroju ali TAM-u imel sto krat ali tisočkrat nižjo plačo kot direktor firme. Vsak takšen poskus pohlepa bi glavni misleci zatrli že v kali, saj je bila ena vodilnih misli tega sistema ta, da ima oblast delovno ljudstvo, ki ga zastopajo ti glavni misleci. Ampak tu je bila pa zmeda popolna, saj delovno ljudstvo ni imelo občutka, da ima oblast, ker niso smeli niti razmišljati po svoje. Volitve so bile pa sploh komedija, saj so delovnemu ljudstvu dali volilne listke, na katerih so bili samo glavni misleci. Tako se je na volitvah samo uradno potrjevalo, da še vedno vsi mislimo enako.

Nisem pa več povsem prepričan na kakšen način so sploh določili, kdo so ti glavni misleci. Po moje so oni sami odločali o tem, kdo bi bili lahko primerni kandidati in na podlagi tega potem rekrutirali nove člane. Se je pa splačalo biti vsaj član širšega kroga mislecev, ker si potem dobil stanovanje ali kakšno vodstveno pozicijo v službi.

Ja, zmešnjava takrat je bila res popolna.

Pri nas doma smo imeli črno beli televizor, ki pa smo ga spremenili v barvnega tako, da smo pred televizor dali neko stekleno ploščo, ki je imela barve in sicer je bila spodaj zelena, na vrhu pa modra. Kdorkoli je že izumil to čudo verjetno ni vedel, da se na televiziji ne vrtijo samo prizori narave, kjer je spodaj zelena trava, zgoraj pa modro nebo ampak so nam pogosto kazali po televiziji tudi vodilne mislece, ki so imeli zaradi te steklene plošče vsi povsem modre obraze. Včasih pa kdo tudi zelenega ali celo rdečega.

Ampak zaradi povsem napačno zastavljenih temeljev se je ta sistem potem nekega lepega dne zrušil in nenazadnje je bil tudi ekonomsko povsem nevzdržen, saj smo bili veliko odvisni od kreditov, ki so nam jih dajali tisti, ki so razvijali po naše povsem napačen sistem, ki je izkoriščal človeka po človeku. Samo tega takrat nihče od nas ni točno razumel kaj to pomeni.

Potem pa je prišlo obdobje, ki se mu je reklo tranzicija in cilj tega obdobja naj bi bil čim manj boleč prehod v sistem, ki ga je razvijala konkurenca in se mu je reklo kapitalizem, s poudarkom na demokraciji.

Ta sistem pa je upošteval da se ljudje ne rodimo enaki in nimamo enakih sposobnosti, tako da niso niti poskušali z uravnilovko nevtralizirati tisti del populacije, ki je običajno gibalo napredka in razvoja.

In ko sem jaz opazoval slovensko tranzicijo sem dobil občutek, kot da bi trop sestradanih in krvoločnih volkov spustil na trop ovac!

Kar naenkrat je dolgo časa zatiran človeški pohlep silovito privrel na dan in ljudje smo zgroženo opazovali, kako so  se s tem virusom močno okužili tudi glavni misleci, ki so nam prej prodajali čisto druge vrednote! Marsikomu  so se v hipu podrli ideali in preden smo vsi uspeli vklopiti človeški pohlep je bilo praktično že vse pokradeno. Tem, ki jim ni uspelo ničesar pokrasti se danes reče suhe veje tranzicije.

Skratka, če bi moral za to stanje izbrati pravi izraz bi bilo to enostavno ‘Ljudi moji, je li to moguće? Ludnica!’ (pomagal sem si s citatom hrvaškega športnega novinarja Mladena Delića).

Ampak kakorkoli že.

Komunizem sem preživel, demokracije zanesljivo ne bom.

Poglej še:
– Zbogom, Lenin! (Good Bye Lenin!)

Stadion Stožice DELA (zgubo)

24 09 2010

Irena Sirena je zadnjič napisala presenetljivo pronicljiv zapis o plakatih za županske kandidate in prestolonaslednike.

Zame so ti plakati vsi po vrsti strašansko dolgočasni, zato res močno upam, da naše oglaševalske agencije s tem nimajo nič in da te plakate delajo doma kandidati sami, ob pomoči nečakov ali sinov.

S kakšnimi amaterskimi orodji ti plakati nastajajo, nimam pojma, bi bilo pa za marsikoga pametno, da bi plakat naredil vsaj v kakšnem Wordu ali OpenOfficu z vgrajenim črkovalnikom, ker sicer se jim ne bi primeril terari in akvari, kot se je zgodilo kandidatu Kanglerju v Mariboru. Pa še kakšna vejica bi bila postavljena pravilno, če bi imel kandidat vklopljeno še funkcijo autocorrect.

Za kandidata Zorana Jankovića se mi zdi, da je on pa dejansko naredil svoje plakate v Wordu ali še bolj verjetno v Note(r)padu, ker so uporabljeni celo default fonti, za katere sem mislil, da so šli že pred leti čisto iz mode.

Ima pa njegov plakat manjši bug, ki bi ga lahko nasprotnik izkoristil sebi v prid, kar sem poskušal nakazati zgoraj. Beseda ZGUBA mora biti napisana obvezno s sans serif ali še bolje onyx fontom. Mora pa opozicija tole “zgubo” postaviti pod njegov reklamni plakat, da se jo ustrezno umesti v prostor.

Zdi se mi, da tale njegov slogan nije baš avtohoton, ker meni deluje kot kakšen neposrečen prevod tiste znane…Jel radi? Pa mora da se radi. Pri nas se mi zdi, da se pogosteje uporablja…Ali gre? Pa gre. Mora gret.

Mislim pa da razumem poanto takega špartanskega oblikovanja, v smislu, jaz delam kot zamorc in se nimam časa igrati v Paintshopu s plakatom, tako kot ostali kandidati. Po televiziji in v časopisih sem pa itak vsak dan, tako da bi bila slika županskega kandidata na plakatu povsem odveč.

Glede na to, da so to praktično že plakati bodočega župana, se mi zdi, da so tudi sami plakati povsem odveč in bi lahko ta denar zapravil za pogostitev po zmagi. Da ne bomo spet samo bobi palčke jedli (hate bobi palčke).

Kdaj, če ne sedaj?

22 02 2010

Če bi danes na političnem trgu pri nas obstajala politična stranka, ki ne bi imela nobenega programa, ampak bi bila samo ODLOČNO PROTI vsem trenutno aktualnim strankam, sem prepričan, da bi zlahka dobila čez 50 % glasov in bi tako lahko vladala z absolutno večino, brez sklepanja kakršnihkoli zavezništev z levimi ali desnimi.

Jaz mislim, da še nikdar v 20 letni zgodovini demokracije pri nas niso bili ljudje tako razočarani nad politiko, kot so sedaj! Kar je po svoje razumljivo, saj smo vladati praktično videli že vse in neke velike razlike v stilu in rezultatih ni bilo, četudi bi jo nekateri radi videli. Vsi pa so prej ali slej zabredli v globoko blato korupcije, laži in sprenevedanja. Kar se tiče uspešnosti pa se mi zdi, da ko je šlo drugim zelo dobro, je šlo nam samo dobro, ko gre drugim slabo, gre nam zelo slabo in drsenja navzdol nismo sposobni zaustaviti.

Zato se mi zdi, da je trenutno nastopil idealni trenutek za novo stranko, ki bi lahko uspešno nagovorila vse tiste, ki so ODLOČNO PROTI. Torej volilno bazo, ki po moji grobi oceni šteje krepko čez 50 % vseh potencialnih volilcev.

Ta stranka bi se morala po moje odločno distancirati od sedanjih delitev na leve, desne, belogardiste, domobrance, partizane in katolike. Predvsem bi morala zagovarjati cilje, ki bi jih ljudje na splošno lahko sprejeli za svoje in tu mislim da igra gospodarski razvoje te države odločilno vlogo. Če gospodarskega razvoja ne bo, lahko še leta prekladamo drobtinice iz ene vreče v drugo, bolje pa ne bo nikoli, ker ne more biti. In če bi program take stranke za svojega sprejeli tudi gospodarstveniki ter bi v njem videli možnosti za nov razvojni cikel, potem sem prepričan, da bi lahko stranka zbrala tudi nekaj finančnih sredstev, brez katerih seveda na naslednjih volitvah ne bi imela resnih možnosti.

Sam sem sicer nekaj časa razmišljal, da bi lahko na našem političnem prostoru delovala tudi kakšna stranka “tehnokratov”, ki so bili v tranziciji vedno odrinjeni na stran, čeprav je tudi med to skupino najti veliko zelo sposobnih in inteligentnih ljudi, ki pa se večinoma ne želijo ukvarjati s politiko, ker je ta umazana in polna nizkih udarcev. Kar je seveda res in tega ne moreš zanikati, je pa žal tudi res, da politika odločilno vpliva na življenja nas vseh in če želiš karkoli spremeniti, se moraš iti politiko neposredno, ali pa posredno prek raznih mrež in lobijev, ki imajo vpliv na politične odločitve.

Če recimo samo pogledamo tak tipičen tranzicijski primer, stranko SLS. Ta stranka je bila vrsto let navaden stanovski lobi kmečke populacije in ni imela predsodkov stopiti v vlado s komerkoli, če jim je le dal svoj vrtiček, torej kmetijsko ministrstvo in proporcionalni delež še česa. Notranje zadeve, pravosodje, okolje, vse je bilo v redu in za vse ta področja so našli kader, ki se je čutil sposoben ministrirati oziroma vladati. V zadnjih letih se je sicer potem stranka od svoje volilne baze precej oddaljila, ker so na njih preprosto pozabili, a hkrati so na njih pozabili tudi njihovi številni zvesti volilci, kar bi jih na zadnjih volitvah lahko stalo tudi stolčka v parlamentu.

Jaz menim, da nova stranka ne bi smela biti tako ozko specializirana stanovska organizacija, ker tega je v našem parlamentu že sedaj preveč, zato sem misel o stranki tehnokratov opustil. Nenazadnje je vsak kolikor toliko resen političen program interdisciplinarna naloga, kjer je zaželjeno sodelovanje čim širšega kroga ljudi, ki pa imajo seveda lahko tudi različne poglede na rešitev posameznega problema. To pa je v bistvu samo dobro, saj le konkurenca idej lahko da optimalne rešitve.

Sedaj bi potrebovali skupino ljudi, ki bi v to idejo verjela, ima karizmo in se je pripravljena politično izpostaviti oziroma angažirati. Med ljudmi, ki so politično znani, bi recimo jaz v tako stranko povabil sedanjega gospodarskega ministra Mateja Lahovnika in bivšega ministra za razvoj Žigo Turka. Obstaja pa verjetno še veliko zelo sposobnih ljudi, ki pač niso znani širši javnosti in se niso želeli javno izpostavljati.

Jaz sem prepričan, da če bi tako stranko res dobili in bi prišla s konkretnim programom za volitve leta 2012, potem bi jo lahko podprlo tudi veliko blogerjev, kar bi bil samo dodaten mobilizacijski potencial.

Če pa se slučajno Maji res imeli prav in se 21. decembra 2012 zabava na tem planetu nepreklicno konča, potem bomo pa vsaj imeli mirno vest, da smo storili vse, kar je bilo v naši moči. Apokalipsa pa ni več stvar politike, oziroma je morda stvar politike, samo na precej višjih nivojih.

Nihče nikoli nič kriv

31 01 2010

Meni je zanimivo opazovati, kakšen cirkus zganjajo naši politiki, ko jih v svoje roke zgrabi kolesje policije ali pravosodja.

Najprej seveda absolutno ni nihče nikoli nič kriv in v takem primeru gre praktično vedno za..

POLITIČNI OBRAČUN

Recimo tipični primer je Karel Erjavec.

Ko je on fasal ovadbo zaradi nevestnega dela v službi, je deloval ful živčno in grozil z vsem živim, celo varuhinjo človekovih pravic je omenjal, da bi ga morala zaščititi, ker po njegovem sodnega pisanja ni dobil v razumnem roku. Šlo je pa za ure, ali morda kvečjemu nekaj dni.

Ampak kaj naj pa potem jaz rečem, ko je preteklo kar tri mesece od trenutka, ko sem dobil obvestilo jankovićevega redarstva, plačilni nalog pa sem dobil šele čez tri mesece? Veste kako stresno je vsak dan pogledati poštni nabiralnik, ko veš, da lahko kadarkoli dobiš še eno dodatno položnico in si boš moral odtrgati od ust, da boš lahko jankoviću posredno financiral butični mesarski most, ki ga gradi čez Ljubljanico (mimogrede, zakaj gredo te kazni direktno v mestni proračun, če pa gredo celo kazni DARSa v državni proračun!)?

Ali zna kdo ovrednotiti te duševne bolečine in ali je komu za to sploh mar?

Ob tem, da naj bi bil zastaralni rok za take prekrške kar dve leti in načeloma bi lahko navaden državljan te države tudi celi dve leti trpel hude psihične muke v pričakovanju položnice. Ampak morda bo to problem šele takrat, ko bo še Karel Erjavec fasal kakšen plačilni nalog mestnega redarstva?

Naslednji tipični primer je Janez Janša.

Tudi če bi zelo rad verjel, da je v aferi Patri res čisto nedolžen in z zadevo nima nič, me njegovi živčni odzivi na policijsko preiskavo prepričujejo ravno v nasprotno. Ampak on je po duši vojak in borec, zato se mu očitno zdi, da mora ustrezno odgovoriti z enakim ali močnejšim orožjem oziroma napasti še preden napade nasprotnik. Tako je on seveda taktično pravilno prehitel tako finsko, kot tudi slovensko policijo in vložil na sodišče v Novem Mestu odškodninsko tožbo proti finskem novinarju Magnusu Berglundu v višini kar milijona in pol evrov, pri čemer je gladko pozabil, da ima v zadevi baje status osumljenca in zato verjetno lahko novinar o zadevi objavi svoje mnenje?  Dokumentarec Resnica o patriji pa vendarle verjetno ni bila samo fikcijska blodnja finskega novinarja, ki obupno ne mara ravno našega bivšega premiera?

Čeprav je znesek odškodninske tožbe v bistvu žaljiv do vseh tistih, ki tožijo zdravnike zaradi malomarnosti, povzročitelje prometnih nesreč in druge, ki povzročijo poleg psihičnih bolečin tudi nepopravljive in trajne fizične posledice pri žrtvah, je psihološki učinek pri marsikomu dosežen. Marsikateri novinar bo tako nekajkrat premislil, preden bo objavil karkoli “neprimernega” o liku in delu Janeza Janše, ker bo vedel, da tvega visoko odškodninsko tožbo, ker Janša je zelo občutljiv. Občutljiv za milijon in pol evrov!?

Potem je pa tu še en poslanec stranke, ki se zavzema za visoke etične standarde in distribucijo neizmernih količin pravičnosti do najnižjih plasti družbe. Branko Marinič.

Njega je baje kazensko ovadila protikorupcijska komisija zaradi suma ponarejanja listin. Konkretno naj bi mu izpit iz nemščine na Fakulteti za organizacijske vede pisal nekdo drug. Se zgodi. Da pa je zadeva še malo bolj dramaturško zanimiva, je ta isti poslanec predsednik državnozborske komisije, ki nadzira protikorupcijsko komisijo, tako da je v bistvu nadzirani ovadil nadzornika.

Pred kratkim je bila na TV SLO oddaja Tarča novinarke Lidije Hren, kjer so bile osrednja tema nepremičnine državnih organov. In v oddaji je bivši novinar in sedanji poslanec SDS Miro Petek večkrat ostro napadel protikorupcijsko komisijo, češ, v kako dragih prostorih gostuje in kako zelo veliko kvadratov pripada vsakemu zaposlenemu. Ampak v kontekstu težav, ki jih ima poslanec njegove stranke Marinič, Petkovo izvajanje izpade tako zelo tipično za politika in tako zelo netipično za stranko, ki si je postavila zelo visoke etične norme!

Oni ne da se najprej vprašajo, kaj pa če je kaj od tega morda vendarle res, saj naj bi imela policija baje takrat v roki tudi že grafološko analizo, ki dokazuje, da je izpit res pisal nekdo drug in ne Marinič. Ne, to sploh ne pride v poštev. Poslanca je potrebno ubraniti za vsako ceno, ker gre tudi v tem primeru seveda za očiten…

POLITIČNI OBRAČUN
eine politische Aussage za študente nemščine

Oh in skoraj bi pozabil reakcijo Ljubljanskega podžupana Janeza Koželja (lista zorana jankovića) na olisičen avto (video posnetek)! Na koncu se mu delavec mestnega redarstva celo opraviči (1:55), ker je očitno preveč vestno in zagnano opravljal svoje delo! Se vam je kdaj kakšen delavec mestnega redarstva že opravičil za položnico? In me prav zanima, če je mestni podžupan Janez Koželj za tole fasal kakšno kazen (videti je, kot da je redar zadevo na licu mesta takoj storniral)?

Po moje ne, ker je šlo očitno tudi v tem primeru za…

POLITIČNI OBRAČUN
redar je nehumano obračunal s politikom

Debatni krožek

03 07 2009

I: “Gospod predsednik, kolegi in kolegice. Pred pol leta smo sprejeli sklep, da bomo kavice plačevali iz lastnega žepa. Kaj dela sedaj ta kava na moji mizi?”

K: “Poglej I. Jaz zadnje pol leta plačujem vse kave iz lastnega žepa, če pa mi jo kdo slučajno prinese na mizo, jo pa kljub temu spijem. Sklepa ne moreš jemati tako togo. Lahko ti pa pokažem številke, koliko kavic sem plačala iz svojega žepa. Sedem tisoč štiristo petdeset mi piše tule na listku.”

I: “Pa ne no. Jaz imam tule podatek o popitih sedem tisoč štiristo osemdeset kavicah. Poslušajte, meni je vseeno, tudi če sklepa ne spoštujemo in še naprej pijemo kavice na tuj račun. Prav. Samo dogovorimo se in sprejmimo sklep, da prejšnji sklep ne velja več. Pika. Pa gremo na kavo.”

K: “Ne. Ne. To je povsem napačen podatek. Ne moreš seštevati Capuccine in Maciate. To tako ne gre.”

B: “Trenutek, trenutek I., jaz predlagam, da greva raje ven na eno kavico in se bova na štiri oči v miru pogovorila, kako naprej. “

I: “Ne, gospod predsednik, o tem se nimamo kaj več meniti. Sklep je jasen. Vsak plača kavo sam iz svojega žepa. Jaz kave ne pijem, zato se težko pogovarjam ob kavici. Dejstvo je, da sklep ni realiziran in da je kava, ki jo nisem sama plačala, na mizi pred mano.”

B: “Samo hipec…Spijmo v miru tole kavico, da ne bo mrzla. Bo še kdo smetano?”


Ups, a tole se pa snema?

Hrvaška na osi zla

19 12 2008

Če bi bili mi ZDA, bi verjetno v nadaljevanju dobrososedskega merjenja mišic sprožili obsežno akcijo iskanja nahajališč orožja za množično uničevanje na ozemlju vsem nam tako drage sosede, ki ima za povrh vsega  na svojem dvorišču še nedvomno eno najlepših obal tega planeta, kar za naših nekaj kilometrov pretežno pristanišča ravno ne bi mogli trditi.

Ampak ker to nismo, se bomo morali zadovoljiti samo s tem, da jim kar se da otežimo njihovo približevanje EU in tako čim bolje izkoristimo pozicijo, v kateri smo. To pa je že polnopravno članstvo v EU, za katerega se bo morala Hrvaška v prihodnje še malo potruditi. In kako se to počne, smo se lahko lepo naučili, ko smo se sami srečali s podobnim problemom ob našem približevanju EU.

Poleg tega je zadnji spor glede veta na pristopna pogajanja blagodejno vplival tako na homogenizacijo nacije, kot tudi političnega prostora, saj danes pri nas skoraj ne najdeš nikogar, ki bi takšni odločitvi kakorkoli nasprotoval ali oporekal. Naša politika, od Jelinčiča do Turka, si je praktično enotna v tem, da je ta poteza nujna za zaščito nacionalnih interesov in celo v ozadje je potisnjeno vprašanje, kdo je bolj zaslužen za odločni NE Hrvaški – Janša ali Pahor.

Se je pa tudi tokrat lepo pokazala stara modrost, da če želiš doseči notranjo homogenizacijo (ki po moje ni nujno dobra), potem moraš najti skupnega zunanjega sovražnika. In sedaj ga imamo. V Hrvaški.

Ta odločitev verjetno deluje za mnoge kot nekakšen painkiller (tableta proti bolečinam) oziroma kompresijska obveza za vse naše odprte rane in travme, ki pestijo zgolj na papirju dobre medsosedske odnose ves ta čas od osamosvojitve in vojn na Balkanu naprej, kjer je Hrvaška, po mojem videnju in razumevanju stvari, pasivnost Slovenije ob napadu JLA dojela enostavno kot izdajo. Teh ran pa je cela vrsta, od  sporov glede meje na morju in kopnem, do zadnjega nizkega udarca v naše mednožje in ponos, ko naj bi Hrvati enostavno zaradi enega navadnega golf igrišča in nekih političnih interesov razlastili Slovenske lastnike parcel na Hrvaškem in to za minimalno odškodnino. Kaj takega bi bilo po moje težko verjetno celo v komunizmu, kaj šele v kapitalizmu, kjer je zasebna lastnina sveta.

Sam sem, kar se tiče Hrvaške, čez to državo naredil križ že nekje na sredini 90 let, ko sem nazadnje prestopil Slovensko – Hrvaško mejo in jo verjetno še dolgo ne bom, ne glede na to, če jim uspe priti v EU. Zame meja med Hrvaško in Slovenijo ni samo meja, ampak Kitajski zid.

O tem sem že vsaj enkrat pisal, pa bom še enkrat, ker to zadnjo potezo in odločni NE Hrvaški razumem tudi kot moj painkiller.

Kmalu po koncu vojne na Hrvaškem, nekje sredi 90 let, sem šel kot eden izmed redkih turistov takrat na Hrvaško obalo in sicer na  Murter.

Na poti nazaj, nekje od Zadra proti notranjosti države (cesta A1 – kar je bila sicer napaka, ker nisem šel tudi nazaj po Jadranski magistrali), vozim v koloni z ostalimi redkimi turisti, Nemci, Italijani, pa še kakšen Čeh bi se tudi našel. Cesta je povsem ravna, kot v kakšni Nevadi. Praktično kolikor daleč seže oko zgolj ravna črta asfalta, na katerem se še vedno poznajo gosenice tankov, zaradi česar avto nemirno vibrira med vožnjo. Ob cesti pa sem ter tja kakšna hiša brez fasade in na njej napis “Ovde se uselio …” (očitno nekoč Srbske hiše).

In tako zagledam ob cesti, praktično v grabnu, znak za delo na cesti in omejitev po spominu nekje na 30 km/h. Ampak delavca, kaj šele kakšnega stroja, nikjer niti blizu. Jaz pa peljem z ostalimi lepo v koloni z potovalno hitrostjo kakšnih 80 km/h. A glej ga vraga Hrvaškega, za nekim grmom pa policijska patrulja, ki pazljivo opazuje mimo vozeče avtomobile in ko zagleda slovensko registracijo, me takoj z liziko usmerijo iz kolone ob cesto. Ampak samo mene, ostale niso imeli niti zamar.

Policajac (Hrvaški): “Jeste videli onaj znak za ograničenje brzine?”
Onyx “Jesam, ali jaz vozim u koloni …” odgovorim v polomljeni hrvaščini, pri čemer slutim, kaj me čaka.
Policajac: Nemaš ti tu šta da misliš, kazna za ovaj prekršaj če bit…”

Po spominu me je ta lekcija stala nekaj 100 takratnih mark, zame takrat ogromno denarja, pri čemer se tip v sumljivi uniformi, ki je bila videti, kot da bi jo sam sešil doma, ni zadovoljiv z markami, ki sem jih imel takrat edine še v denarnici kot zlato rezervo na poti domov, ampak sem moral pešačiti nazaj do neke gostilne in tam zamenjati denar ob seveda skrajno neugodnem menjalnem tečaju.

Zgolj domnevam lahko, da je bilo vse to skupaj precej dobro uigrana kombinacija policijske zasede in menjalnice, jaz pa kot Slovenec najbolj primerna žrtev. In tu opravičilo, da so bili ti kraji hudo ranjeni med vojno, pri meni ne šteje nič, poleg tega je bila večina populacije tu pred vojno Srbska in so zbežali iz svojih domov med eno izmed Hrvaških ofenziv. Če pa so že te policijske zasede bile mišljene za “neprostovoljno pomoč” od vojne prizadetim krajem, pa bi se lahko držali uravnilovke in okradli še kakšnega Italijana ali Nemca. Ampak niso, ker so njih očitno imeli za prijateljske države, mene pa pač ne.

No in ob tej priliki sem se zaobljubil, da mene Hrvaška ne vidi NIKDAR VEČ in od takrat naprej sem na morje hodil samo še v Grčijo z letalom, ali pa na našo obalo. Mejnega prehoda s sosednjo državo pa nisem prečkal več.

In tako bo ostalo, razen če painkiller res ne prime in jim to škandalozno obnašanje oprostim. To pa bo verjetno šele po mnogih letih, ko bodo morda postali celo normalna EU država in bodo tudi traume državljanske vojne pozabljene ter bodo mene obravnavali enako, kot ostale turiste iz njim prijateljskih držav.

Podravka juhe bom pa kljub vsemu še naprej kupoval, ker juhe pri tem niso nič krive.

Preberi še:
Rešitev problema južne meje

Politični bumerang par excellence

28 11 2008

Za pravilno narejen avstralski bumerang je značilno, da čim močneje ga zalučaš stran od sebe, tem hitreje se  vrne nazaj in če pri tem nisi pazljiv, ti lahko še mimogrede odseka kakšen prst na roki (prizor iz filma Mad Max).

In Dimitrij Rupel je tokrat še preden je nova vlada zares začela z resnim delom, priletel nazaj kot politični bumerang dobesedno v sobane premiera Boruta Pahorja. Ooooo?

Te poteze, kakorkoli obračam in razmišljam, nikakor ne razumem in za enkrat še nimam nobene logične razlage, kje je tu skrita poanta Pahorjeve odločitve. Do sedaj edina, kolikor toliko logična razlaga bi bila, da enostavno Borut Pahor še ni preklopil na novo funkcijo in da ne razume, da obstaja čas, ko si  v opoziciji in da obstaja čas, ko si na oblasti. To bi bilo po svoje tudi logično, saj je sedaj prvič v takšni vlogi in na takšnem položaju.

Namreč nekaj je iz pozicije opozicije naskakovati oblast, kjer javnost večinoma z naklonjenostjo gleda na “mostogradnjo”, spravljive tone, preseganje ideoloških ter političnih nasprotij,  konstruktiven odnos do tistih na oblasti, sklepanje paktov o nenapadanju v korist skupnega dobra ter podobne, širši javnosti všečne poteze.

Ampak čisto nekaj drugega pa je realnost po volitvah, ki so bile v tem primeru zmagovalne za levo opcijo, čeprav bi jaz raje uporabil namesto zmage izraz, da so volilci tej opciji dali priložnost in podelili mandat. Beseda zmaga namreč zveni grobo in preveč spominja na znameniti Omanov izrek  “Mi gremo na volitve zato, da zmahamo”. In nekako tako nediplomatsko je izpadla meni tudi “zmaga” Iva Vajgla v Trenjih na POP TV.

Ko si enkrat “zmagovalec” z mandatom volilcev, moraš po moji logiki narediti zmagovalni miselni preklop v glavi in politično sfero takoj razdeliti na tri sklope ter temu primerno prilagoditi novo taktiko.

Eno so tvoja ekipa, zmagovalna opcija, ki naj bi po neki logiki delovala kolikor toliko usklajeno.

V drugi sklop uvrščam tudi sebe, to smo recimo temu neodvisni opazovalci (volilci), ki nismo fanatični privrženci ene ali druge opcije, ampak ocenjujemo zlasti dejanja in enkrat volimo ene, drugič pa druge, če nas prejšnji na oblasti niso prepričali.

Potem je pa še tretji sklop, do katerega pa moraš biti še zlasti previden, ker so ti lahko zelo nevarni, to pa so zagrizeni politični nasprotniki, ki so jasno na drugi strani političnega strelskega jarka in se bodo na vse načine trudili, da v naslednjem krogu pridejo na oblast. Vse načine pa v politiki pomeni tudi med drugim veliko umazanije in nizkih udarcev.

In kot vodja vladajočih moraš po moje v prvi vrsti poskrbeti za to, da ostane tvoja ekipa čim bolj homogena in ne vlečeš poteze, ki ostale pustijo odprtih ust zaradi šoka. Če bi premier kdaj igral kakšno računalniško strategijo, bi to hitro razumel.

V primeru imenovanja Rupla za nekega zunanjega ministra v osebni premierovi senci gre po moje za točno tako potezo, ki ima rušilni učinek zlasti za tvojo ekipo. Poteza je naletela na  ne navdušujoč odziv znotraj leve koalicije, ki bi bil verjetno še hujši, če ne bi taktično  poskušali ogorčenje in šok pred javnostjo minimizirati.

Druga skupina (opazovalci) večinoma takšno potezo tudi ne sprejema ravno z naklonjenostjo, saj v bistvu samo potrjuje neko staro modrost o koritih, kajti neke neustavljive potrebe po tem, da bi tudi tokrat Rupel absolutno moral biti del oblasti, večina ljudi ne vidi.

Tista tretja skupina, politična opozicija, pa se tej potezi lahko samo zlobno nasmiha in jo taktično modro izkorišča za to, da že takoj na začetku mandata vladajoče čim bolj spre med sabo. Samo povod in material za tako taktiko opozicije, ki je čisto logična in kot iz učbenika kitajskega mojstra vojskovanja Sun Tzu ja,  pa je tokrat prispeval kar premier sam.

Potrebo po tem, da bi moral nekdo v tem trenutku pod nujno reševati integriteto in čast staroste slovenske zunanje politike, kot že rečeno, vidijo v tem trenutku le redki, kajti močno dvomim, da bi bil Rupel v tako hudi socialni ali osebnostni stiski. Če že obstaja osebna zamera med predsednikom države in bivšim zunanjim ministrom (plus še nekaterimi ostalimi, med katere prištevam vsaj še Vajgla), kar očitno obstaja, to nikakor ne bi bil nujno problem aktualne vlade in Pahor bi lahko lep izpadel že samo s tem, če bi dal vedeti, da sam ne nasprotuje Ruplu odhod na Dunaj, plus, če je že potrebno, še dodatna argumentacija o poznanstvih, izkušnjah in izjemnem zunanjepolitičnem opusu kandidata za veleposlanika, kar pač sodi v jezik diplomacije. Ostalo pa je zadeva predsednika države, v katero z vso pravico ne bi posegel. Pa je primer  (premier) rešen.

Čim prej se bo Borut Pahor privadil, da je sedaj on prvi med tistimi na oblasti, manjša bo verjetnost, da bo dobil mat s strani opozicije v naslednjih nekaj potezah. Bojim pa se, da ko imaš enkrat Rupla praktično  že v svoji sobi, si verjetno naslednji, ki bo šel ven. Za dva dvomim, da bo prostora, sploh ker ima eden bistveno več političnih izkušenj in je mojster pretkane politične taktike, ki na koncu vedno zmaga.

Če pa slučajno ne zmaga, ampak kakšno bitko celo izgubi, potem pa enostavno odkoraka na drugo stran, na stran zmagovalcev. O časti pa … Kdo časti? Kaj pijemo? Kam gremo?

Preberi še:
Facebook proti Dimitriju Ruplu (Had)
Kontaktirala me je ekipa Boruta Pahorja
Prekletstvo Boruta Pahorja

Na kolena zaradi vinjet

12 11 2008

Ali so naše sedanje vinjete pravične? Seveda so, saj so enako krvične tako do Slovencev, kot tudi do tujcev.

Tako nekako, če sem pravilno razbral med vrsticami, se je glasil naš odgovor Evropski komisiji, plus še pojasnilo, da so vinjete samo začasna, torej samo prehodna krivična rešitev.

Ampak ko prebiram izjave naših politikov, zlasti teh, ki so vinjete tako uspešno udejanjili, je večina zares prepričanih, da so vinjete pravične.

Če bi enako storili na primer Italijani, ali se nam ne bi za malo zdelo, da damo 40 € samo za cestnine, če gremo enkrat na leto v Palmanovo po cunje in pršut ali v Gardaland na vlakec smrti? Je to pravično? Ne, meni nikakor. Ja pa saj se lahko voziš do  Gardalanda tudi po stranskih cestah, bi bil tak tipičen odgovor zagovornikov takega sistema. Samo prosim lepo, bi rad videl junake, ki bi šli na takšno pot od Italijanske meje po stranskih cestah, z bonus oteževalno okoliščino, da tu notri ne štejejo tudi obvoznice okrog večjih mest in celo povsem običajne vpadnice, kot je pri nas tista v Kopru.

Ali pa recimo da prideš v tujini v parkirno hišo, ki ti za en dan parkiranja zaračuna 150 €. Kako prosim? Ja veste, saj za teh 150 € lahko parkirate pri nas celo leto. Jebite se, jaz sem tu enkrat in me dolgo več ne bo nazaj. Kaj če mi celoletna parkirnina?

Ali je res tako težko razumeti, da je to tako zelo krivično, da večina tega ni pripravljena požreti.

Proti Evropski komisij bi se naši vrli politiki še šli kot kaže lahko polaganje rok pravičnih v nedogled z pritožbami na obrazložene pritožbe, če oni ne bi enostavno posegli po direktnemu udarcu v pleksus, kar priprta pipica za financiranje gradnje avtocest nedvomno je. In glede na odprta usta in odkrito užaljenost takšnega direktnega udarca že v prvi rundi, dobesedno med ogrevanjem in tipanjem nasprotnika, ni nihče pričakoval.

Ampak sedaj je pa v težavah politika, ker mora volilcem obrazložiti, zakaj smo spet na kolenih  pred Brusljem, tako kot smo bili nekoč pred Beogradom in bomo morali kot kaže požreti ta grenki poraz. Vendar to ni samo poraz politike. To bo kot vse kaže tudi moj poraz, ki me bo spet udaril po žepu, oziroma v mojem primeru avtoceste ne bodo več obstajale. Če ne že takoj naslednje leto, pa sigurno 2010.

Kot sem enkrat že pisal, sem sam včasih komaj koristil avtoceste v znesku sedanje polletne vinjete. Edino kar je uvedba vinjet prinesla zame novega je to, da se bistveno več vozim z avtom, ker imam tako občutek, da če sem že plačal teh 35 €, jih bom pa vsaj izkoristil. Če pa mi bodo nalepili na letno vinjeto ceno 150 € ali še kaj več, potem zame enostavno avtocest in obvoznic ni več, ker tega denarja pa že iz čistega principa ne mislim plačati.

In čedalje bolj verjamem da bo veliko ljudem še žal, da so začeli prehitro podirati cestninske hišice za osebna vozila. In to vse zaradi ene same kurčeve predvolilne poteze, ki za povrh sploh ni prinesla željenega uspeha.

Preberi še:
Pomisleki ob uvedbi vinjet

Ameriška volilna nedelja je torek

04 11 2008

Zanimivo, katera brihtna buča si je pri nas izmislila, da mora priti naša volilna nedelja zares ravno na nedeljo?

Nedelja je že od vekomaj Gospodov dan, namenjen počitku, izletom v naravo, popoldanski peki jabolčnega zavitka ali samo na smrt zdolgočasenemu poležavanju pred HDTV zaslonom nepredstavljive diagonale. In verjetno precej ljudem hodi čisto odveč, da bi se še na nedeljo premaknili do pooblaščenega volišča  z dokumentom za dokazovanje istovetnosti ter oddali svoj glas.

Tako naše volitve, kjer volilna nedelja kot za nalašč vedno pade na nedeljo, odločno zaznamuje vse, od vremena, do nedeljskega TV sporeda. Američani pa ta problem enostavno rešijo kot kaže tako, da volilno nedeljo premaknejo na delavni dan, kar je tudi meni bolj smiselno, če želiš imeti visoko volilno udeležbo.

Na delavni dan je povprečen volilec tako ali tako že v gibanju, študentje na fakultetah, oziroma še bolj verjetno pri obilnem kosilu na bone, delavci v tovarnah za stroji, uradniki za uradi, zdravniki po bolnišnicah, brezposelni pa doma ob telefonu, če jih slučajno pokličejo iz zavoda za zaposlovanje, da imajo ponudbo, ki jo ne smejo zavrniti, če želijo ohraniti status človeka brez dela (kar glede dohodkov ponavadi ni isto kot brezdelnež).

Ali je res tako težko, da bi volitve tudi mi premaknili na delavnik in morda celo po zgledu potujočih knjižnic uvedli potujoče volilne komisije, ki bi se z kombijem premikale od organizacij združenega dela (kolhozi, fabrike, štacune), do fakultet in uradov po vnaprej določenem urniku ter pobirale volilne glasove zainteresiranih volilcev? In če lahko Američani volilce na volišča vabijo z brezplačno kavo, krofi in s sladoledom, jih bi lahko mi pretegnili z brezplačnim sirovim burekom ali baklavami, vsak deseti glasovalec, ki bi pravilno izpolnil glasovalni listič, pa gre v boben za veliko nagrado tekočega kola (10 kg pralnega praška po izboru srečnega nagrajenca).

Se upam stavit, da bi tako volilno udeležbo dvignili vsaj za (15-20)%.

Borut in Karel blazno resno o rdeči pesi

17 10 2008

Meni so tile naši politiki po večini kar simpatično prisrčni modeli, ker so včasih tako smešni, kot majhni otroci in bi jih človek najraje kar objel.

Recimo nekako takole si jaz predstavljam (karikirano) “blazno resni” pogovor o bodoči koaliciji:

Karel: Hočem, čokolado! Hočem čo ko la do!

Borut: Karel, ne moreš vsak dan jesti čokolade. Daj danes enkrat za spremembo rdečo peso. Veš, rdeča pesa je tudi dobra za zdravje.

Karel: Neeeee! Nočem rdeče pese (tu pride na vrsto otroško cepetanje z nogami). Hočem čokolado ali nič!

Borut: Karel, daj no, tudi Katarina in Gregor pravita, da je rdeča pesa včasih dobra namesto čokolade!

Karel: Neeeeee! Aaaaaa. Nočem rdeče pese. Zakaj sem pa včeraj in predvčerajšnjim in še pred predvčerajšnjim pa lahko jedel čokolado? Naj jesta Katarina in Gregor rdečo peso. Jaz bom čokolado!

Borut: Če nočeš rdeče pese, potem pa ne dobiš danes nič za jest! PA BODI LAČEN!

Karel: Pa nič. POTEM GREM PA OD DOMA IN TE NE MARAM VEČ! Tako, da veš!

In Karel je odšel. Do ponedeljka, ko bo verjetno spet postal lačen in prišel domov prosit za hrano. Medtem je še prijateljem iz ulice povedal, da mu Borut postavlja ultimate, samo oni pa ne odobravajo preveč Karlove trme, ker so prepričani, da mora človek požret, kar mu dajo na mizo, pa četudi to ni vedno čokolada.

Takšni so pač otroci. In kljub temu, ali ravno zaradi tega, jih imamo tako radi.

Še bolj otročje:
Photoshop natečaj (na temo Karel Erjavec)

Obama nabira volilce tudi prek iPhona

05 10 2008

Medtem ko je pri nas še vedno višek uporabljene tehnologije v predsedniških in strankarskih volilnih kampanijah spletna stran, morda lasten elektronski naslov ali celo blog, ki ga piše večinoma PR služba (spoštovanje častnim izjemam), so američani zopet naredili korak bližje volilcu in iznašli nov način za volilno mobilizacijo.

Ameriški temnopolti demokratski predsedniški kandidat Obama je tako lansiral posebno aplikacijo “Obama for America” za Applov iPhone, ki je na voljo za brezplačen dolpoteg v spletni štacuni iTunes.

vir: blogs.zdnet.com

Aplikacija med drugim omogoča, da prek nje kličeš znance iz iPhonovega telefonskega imenika ter tako lobiraš za Obamo, vsi klici pa se seštevajo in (anonimno) zbirajo na enem mestu.  To me malce spominja na nekoč popularni HP-jev ohranjevalnik zaslona, ki je bil v bistvu nekakšen tamagoči akvari in si dobival  tem več novih ribic, čim več si tiskal na HP tiskalnik. Nisem pa zasledil, kakšna bo nagrada v tem primeru za najboljše akviziterje? Morda kakšno mesto v zunanji diplomaciji, vodilni položaj v CIA ali honorarna službica v Ovalni pisarni.

Programček uporablja med drugim tudi GPS funkcionalnost male napravice, tako da ti locira najbližji sedež Obamove  (morda Obamine) volilne kampanije z vsemi novostmi, dogodki ter video zapisi.  Ena izmed prisrčnejših funkcionalnosti te aplikacije pa je dostopna prek zelenega gumbka spodaj levo na katerem piše DONATE. Naravnost čudovito. Absolutno “must have”.

No, in če dobro še enkrat pomislim, pa vendarle tudi mi nismo tako zadaj za Luno, predvsem po zaslugi Karla Erjavca. Kaj se ni on poslužil neke podobne metode na zadnjih volitvah, ko je klicaril po telefonu volilce? Resda je bila v ozadju baje telefonska tajnica in vnaprej posnet pogovor, samo princip agitacije pa je zelo podoben. “Karel for Slovenia!”

vir: blogs.zdnet.com

Uspešen za 1.25 € bruto

04 10 2008

Verjetno marsikdo ne ve, da ima Slovenska javna uprava v svojih vrstah kar precej zelo talentiranih šaljivcev. Res pa je, da moraš včasih precej napeti oči in ušesa, da dešifriraš prefinjen smisel za humor.

Tole spodaj je skeniran del mojega plačilnega listka za mesec avgust 2008, na katerem je pod rubriko uspešnost, ki naj bi bila mimogrede motivacijski element, naveden znesek 1.25 € bruto. Če pa pogledam neto znesek, je pa ta še toliko manjši. 0.78 €, kar ni dovolj niti za pol kilograma najcenejšega kruha, kje je šele 10 €, kolikor stane Zlata Radgonska penina, s katero bi lahko dostojno proslavil izpad Nove Slovenije iz parlamenta.

Sam imam končano visoko šolo in nekje 15 let delovnih izkušenj, tako da tole ni plačilni listek nekega pripravnika ali honorarnega študenta, res pa je, da spadam med apolitične ljudi, ki niso pripravljeni vsakemu aparatčiku ali političnemu nameščencu z omejenim rokom  trajanja lizati podplatov.

Problem, ki ga jaz vidim ob tem znesku za uspešnost pa je samo v tem, da ta znesek nikakor ni in ne more biti motivacijski element, ampak prej nasprotno. Izjemen demotivacijski element. Ker če ti nekdo da 1.25 € bruto uspešnosti zavestno, nimam druge logične razlage, kot da si mislim, da se iz mene direktno in zanalašč norčuje. In da sem tole kolikor toliko prebolel, sem potreboval tri velike Šrote, plus dve mali vodki brez ledu.

Možno je sicer, da ta znesek avtomatično določi računalnik tako, da recimo maso za uspešnost v znesku 12.5 € enakomerno razdeli med 10 zaposlenih. Poleg tega sem bil v avgustu tudi na dopustu, tako da bi bil morda pravi znesek dejansko še enkrat višji. 2.5 € bruto. Samo tudi to v teh težkih časih, ko je draginja vidna na vsakem koraku, deluje vse prej kot motivacijsko, ne glede na to, kako se do te vsote pride.

Dejstvo je, da vrsto let nisem nikdar niti odprl plačilnih listkov in včasih so me sodelavci zaradi tega debelo gledali, zlasti tisti, ki trikrat preračunajo vsako decimalko. Samo meni se je zdelo brez veze gledati neke številke, ki so vedno iste, polge tega pa zaupam programu za izračun plač, da ve kaj dela. Seveda pa potem ne opaziš nikdar tudi če zares dobiš omembe vredno uspešnost v znesku 10.00 do 20.05 € (kot nepolitičen uslužbenec).

Tokrat sem plačilni listek odprl zaradi tako opevane plačne reforme dr. Viranta, ker me je bilo pošteno strah, da mi niso še česa vzeli. In še danes nisem čisto prepričan, da ni nekje  med vrsticami in v drobnem tisku spet kaka (ne kaka kot kaka z naglasom na a) natega, zato zadnje dneve samo še preračunavam številke.

Če bi mi želel kdo v tej globoki stiski nesebično pomagati, mu lahko pošljem po mailu številko transkacijskega računa, kamor lahko nakaže prvo pomoč v gotovini. Rabljene cunje in ponošene čevlje za enkrat še ne potrebujem.

Nova Slovenija (NSi) – In Memoriam

02 10 2008

Nesporno in preverljivo dejstvo je, da je ta blog in z njim virtualna predsedniška kampanja dr. Onyxa za volitve 2007 nastal zaradi ljudi, ki so (bili) blizu Nove Slovenije. Nekateri med njimi enostavno sodijo v krog, s katerimi nočem imeti v življenju nobenega, ampak res čisto nobenega opravka. Če se slučajno kje srečamo, je najbolje, da pogledamo stran, oziroma če je še čas, se jaz v takem primeru  preventivno umaknem na drugo stran ceste. In nesporno dejstvo je, da sem dal leta 2004 na volitvah tej stranki moj glas (še danes se butam z glavo ob steno zaradi te napake).

Enkrat sem celo med vrsticami v pogovoru razbral, da naj bi bil ta blog nekakšen HATE PAGE, kar se mi zdi pa čista neumnost, ker mi o sami stranki ni nikdar bilo zares vredno izgubljati besed, razen morda enega samega zapisa. Sigurno pa niso na moj račun izgubili nobenega volilca, ki bi ga moji zapisi prepričali, da ne podari glasu NSi. Res pa verjetno tudi drži, da niso nobenega volilca prepričali z reklamnim plakatom z prazno slamo v žarišču.

Za nekatere je izpad Nove Slovenije iz parlamenta dokaz, da Bog zares obstaja. Za druge je izpad dokaz, da boga ni, saj ni bil sposoben rešiti (ali si ni vzel svojega dragocenega časa) izpada in marginalizacije stranke, ki je na celotnem političnem spektru deklarativno še najbolj krščansko usmerjena. Kako je  dejansko s tem v zvezi ne vem, ne verjamem pa, da bi se Bog kakorkoli obremenjeval s čim tako zanemarljivo malenkostnim, kot je neka politična stranka pod Alpami, ki ji uspe nagovoriti (prepričati) skoraj manj volilcev, kot ima ta blog mesečnega obiska, tudi če ne napišem čisto nič.


vir: ssqq.com

Sem pa mnenja, da ta stranka, pod tem imenom in v tej obliki, parlamenta ne bo videla nikdar več. Če že drugega ne, se bodo zelo hitro pojavili eksistenčni problemi z financiranjem, saj naš sistem financiranja  strank zagotavlja izvenparlamentarcem zgolj in samo počasno umiranje na obroke.  Očitno pa moram drugič bolj pazljivo ravnati z voodoo lutkami in mojimi glasovi.

V zapisu Volitve 2008, z dne 25. maj 2008, pa sem zapisal dobesedno takole:

Imam pa pripravljena na hladnem dva šampanjca, ZLATO in SREBRNO penino. Katerega bom odprl po volitvah, pa vam bom zaupal po…po…po volitvah vendar.

Sedaj je že jasno, da se na tole pije ZLATA PENINA. Srečno NSi…(ljudje se ne delimo na naše in vaše, ampak na dobre in slabe – za razumevanje tega pa ni potreben magisterij ali doktorat, ampak je čisto dovolj samo common sense ali po ljudsko zdrava kmečka pamet).

Sponzor prispevka: Milan Kučan (saj ne)

Na voliščih Zares brez nepravilnosti

29 09 2008

Nedelja, 21. September. Volilni dan. Zaspana Ljubljana se zbudi v za ta čas mrzlo jutro. Ura 7 in še nekaj  malega čez. Jutro je še mlado. Na ulicah ljudi, da jih lahko prešteješ na eno mizarski roko, brez palca in sredinca. Redke sprehajalce, med katere se ne šteje klošarje in brezdomce, spremljajo na vsakem koraku veliki plakati z avtoportreti nasmejanih politikov, ki nam obljubljajo (še) lepšo prihodnost. Ker so fotografije močno povečane, se opazi vsaka guba, nepravilnost obraza ali pik navadnega družinskega komarja, ki ga ni uspel zakriti puder maskerja pri strankinem pogodbenem fotografu.

Ljubljansko volišče številka 13. v Osnovni šoli narodne junakinje Poldke Novak je komaj dobro odprlo svoja vrata. Volilni komisiji se že na očeh razbere, da je za njimi težka, neprespana sobotna noč. Večinoma so to mladci in mladenke, ki jim bo še kako prav prišla žepnina, ki pritiče volilnim komisijam. Prvi volilec je bil na volišču že nekaj minut čez sedmo in ker ga še vedno ni izza kartonaste volilne ograde, se predsednica komisije sprehodu do volilca, ali slučajno potrebuje pomoč. Ko se postavi za volilca, na hitro preleti glasovalni listek in za tem premeri po dolgem in počez pozorno še volilca. Na listku je že obkrožil zaporedno številko pred strankama SD in LDS. Pozorno in počasi prebira po vrsti nanizane stranke na A3 plahti papirja, potem pa s tresočo roko obkroži še številko pred stranko Zares. Takrat se predsednica volilne komisije za njim zadere, da  volilca spreleti srh »Gospod, ja kaj se pa vi greste?«. Volilec ji pa skoraj šepetaje odgovori »Pa Zoki je po televiziji kazao, da svi Ljubljančani treba da glasamo za levog trojčeka, bolan bre.«

To je sicer izmišljen poizkus, recimo temu slabe polšale, sem si pa s tem verjetno že zapravil kakšno vidnejše mesto v levi vladi trojčka + Desus (angleško Threesome with oldies goldies). Če pa me že bodo slučajno povabili v vlado, potem pričakujem vsaj (največ) eno ministrsko mesto, toplo malico in celodnevno brezplačno oskrbo (ogrevanje, topla voda, žajfa).

Sem pa očitno predolgo abstiniral volitve, ker sedaj prvič slišim, da se moraš v volilni imenik tudi podpisati? Tega se vsaj na zadnjih volitvah 2004 ne spomnim. Pa tudi ne razumem, kakšen je skriti pomen te novosti? Če bi ta ukrep veljal v ZDA si predstavljam, da bi se volilnim komisijam v okrožju Santa Monica in Hollywood Bulevar na široko smejalo, saj se da lastnoročni podpis velikih zvezdnic in zvezdnikov dobro unovčiti. Pri nas … dvomim. Še za Murkov podpis ne verjamem, da se da iztržiti kaj bistveno več od nič centov. V najboljšem primeru.

Včasih se spomnim, da je volilna komisija obkrožila samo zaporedno številko pred mojim imenom in tako se je lahko na koncu preštelo volilce ter preverilo, če se ujema številka z oddanimi lističi. Ne spomnim se, da bi kadarkoli pokazal kakršenkoli dokument ali poziv na volitve, ker je bila v volilni komisiji vedno vsaj ena članica, ki me je osebno poznala in smo šli na zaupanje. Pa je bilo vedno vse legalno in legitimno. Celo prof. dr. Jerovšek in prof. dr. Bučar nista nikdar povzdignila glasu proti takemu načinu izražanja ljudske volje. Vsaj kakor je meni znano ne.

Ta ukrep z podpisom v volilnem imeniku bi morda imel še smisel, če bi se bilo hkati potrebno podpisati tudi na glasovalni listek, ker potem bi se lahko analiziralo ujemanje podpisov na lističih s tistimi v imeniku (tako imenovana glasovalna istovetnost ali personifikacija), na podlagi podpisov in izbire volilca pa bi lahko grafologi tudi preučili, kakšen je vpliv volilčevega podpisa na politične preference. Recimo, primera radi, če se 60% volilcev SNZS podpiše samo z križcem ali krožcem je to že znak, ki nekaj pove o glasovalcu, še več pa o sami volilni bazi dotične stranke.

Srčno upam, da se bodo sedanji zapleti glede rezultatov volitev 2008 rešili v korist vseh, da čim prej, vsekakor pa najkasneje drugo leto za božič, dobimo opravilno sposobno vlado in da bo iz te bitke naš volilec izšel kot absolutni zmagovalec.


%d bloggers like this: