Totalka

Moj prvi, težko prislužen avtomobil, je bil turkizen Renault 5. Ljubkovalno imenovan petka, a žal ne zaradi pet zvezdic na crash testih in bogate dodatne opreme. Kupil sem ga rabljenega, dobro ohranjenega, kot se temu uradno reče, starega nekaj let, prek oglasnika.

Čeprav je imel vgrajen najmanjši motor 1.1, je pločevinasta Francoska škatla dobro pospeševala in končna hitrost je bila okrog 180 km/h ob pomoči vetra od zadaj. Zanimivo pa je bilo, da je na začetku, ko sem ga kupil, porabil cca. 8 litrov na 100 km, čez nekaj let pa se je poraba dvignila kar na 11/100, tako da sem bil stalen gost na črpalkah. Par kilometrov in spet po gorivo. No, v zagovor lahko povem, da sem bil krivec kar sam, ker sem ga priganjal do konca ter pozabil, da je včasih potrebno zamenjati tudi kakšno olje in svečke v motorju. Ni pa imel avtomobilček vgrajenega nobenega danes znanega pomočnika, kot je ABS (po moje eden najboljših izumov za avtomobile) ali sistem proti zdrsu. Če kot pomočnika ne štejem štekdoze za prižiganje cigaret jasno. In zato je bila vožnja takšnega avtomobila zahtevna in napake si težko popravil. To vozniki petic dobro vedo, ko čakajo na vrsto pri kleparju.

Sam sem bil v tistih časih mlad, drzen in mnogo prehiter voznik, ki na nesrečo med vožnjo nikoli ne pomisli oziroma kot je Dinozaver zapisal v enem komentarju, se daje dol z gospo Srečo kar med vožnjo, ker k skupnemu užitku svoje doda še adrenalin in konstantna napetost. Tako se lahko “pohvalim”, da me v naselju in lokalnih cestah (razen avtoceste) ni prehiteval skoraj nihče, ker me niti ni mogel dohiteti in bi lahko vzvratna ogledala enostavno prodal.

Zanimivo in nekako za naše razmere kar značilno je, da me kljub taki divji vožnji policisti niso ustavili praktično nikdar (razen dvakrat na Hrvaškem), pa tudi se ne spomnim, da bi plačal eno samo kazen zaradi prometnega prekrška. Samo to so bili takrat časi najbolj divje tranzicije in zdi se mi, da je bila takšna cestna kultura v tistem obdobju nekako splošno sprejemljiva in nič posebnega. Divjaki v politiki, divjaki na cestah.

Je pa to obdobje postkomunizma vzgojilo nekaj generacij šoferjev, ki so danes postali večinoma uspešni podjetniki in premožni ljudje z zares hitrimi avtomobili, ki se požvižgajo na predpise, svojega terenca tiščijo do daske, kot se reče in tudi z lahkoto v gotovini poravnajo še tako visoke kazni za prometne prekrške, pa še policistu dajo 100€ bonus napitnine, da bo lahko kupil otrokom šolske učbenike in malico. Če jih seveda slučajno kdaj po naključju ujamejo, pa jih večinoma ne.

In sedaj pride na vrsto moja prva in edina totalka.

Sredi naselja peljem običajno hitro, bolje rečeno običajno mnogo prehitro, a me kljub temu prehiti nek divjak (še večji divjak) v japonskem station wagnu. To je bilo takrat zame podobno, kot če ti nekdo pred očmi posili ženo ali ljubico. Moj ponos je krvavel in moral sem ukrepati, zato sem se zapodil za predrznim divjakom.

Sledil sem mu le z veliko težavo, ker je bil njegov avto očitno bistveno hitrejši in stabilnejši. Potem peljeva z veliko hitrostjo po ravnini, za katero pa pride oster ovinek v desno. On ga spelje brez problema, mojo petko pa pri isti hitrosti sredi ovinka dobesedno odlepi od tal in jo katapultira v smeri tangente s tako silo, da avto trešči ob bankino oziroma hrib ter se, kot bi gledal počasni posnetek, prevrne na desni bok.

Čeprav se je to zgodilo v hipu in ni bilo niti teoretične možnosti, da bi situacijo rešil, se mi zdijo trenutki, ko se je avto prevračal, kot bi jih nekdo upočasnil in se je svet počasi nagibal v desno. Potem sem odprl okno na sopotnikovi (morda bolj verjetno šoferjevi) strani, ki je gledalo nekam tja proti nebu, se skobacal nekako iz avtomobila, ga prevrnil nazaj na kolesa in ga uspel potisniti dol s ceste.

Situacija bi lahko postala pa zelo nevarna, če bi v tistem trenutku kdo pripeljal nasproti, saj je bil ovinek iz te smeri nepregleden in bi verjetno treščil direktno vame.

Potem sem nekako avto spravil do doma in čeprav na prvi pogled ni izgledal pretirano zdelan, je bilo zamaknjeno celotno podvozje in je šlo v žargonu za totalko. Moj prvi avtomobilček je nazadnje končal tako, kot je tudi prišel v hišo. Za majhen denar sem ga prodal po oglasniku in verjetno ga je kupec, ki se je domnevam poklicno ali za hobi ukvarjal z popravilom in preprodajo karamboliranih avtomobilov, prodal hitro naprej kot izvrstno ohranjen, nikoli karamboliran, malo vožen avto vreden nakupa. To, da je srečen kupec mojega bivšega čez čas opazil, da avto močno zanaša, če spustiš volan in je samo vprašanje časa, kdaj bo še sam naredil svojo lastno totalko, pa je že druga, še ena tranzicijska zgodba.

Divjaki v politiki, divjaki na cestah, divjaki v oglasniku. Ja, za vse so krivi v bistvu politiki, tudi za mojo totalko.

Kaj pa vaša prva totalka?

Se želiš naročiti na blog?

Značke: prometna nesreča