Grška kriza

Tale prevod intervjuja s Stefanosom Manosom iz češčine sem dobil po elektronski pošti, se mi pa zdi zelo zanimivo in skoraj obvezno branje, zato ga objavljam še na blogu. Tudi zato, da bomo razumeli, komu mi dejansko pomagamo z milijoni evrov pomoči za ohranjanje stabilnosti skupne valute.

Dolgoletna navada grške vlade je kupovanje volilcev na ta način, da jih zaposli. Tipičen mladi  grški državljan ima samo to željo, da postane državni uslužbenec. Ali se vam to zdi  nekaj čudnega? Njemu nikoli. Ker v trenutku, ko dobi službo v javnem sektorju, jo je dobil za vedno. Nihče ga ne more vreči iz službe in v njej ostane vse do penzije.

Ali to gotovost dobi že prvi dan službe?

Prav gotovo. Formalno sicer mora preteči šestmesečna poskusna doba, a po poteku tega roka nikoli nikogar ne odpustijo. Torej človek, ki je pri 25 letih nastopil v državno službo, ima pred sabo 35 let zagarantirane plače. In vseživljensko penzijo. Ko umre, preide pokojnina na soprogo. V kolikor za njim ostanejo neporočene hčerke, dobijo tudi one državno pokojnino.

Od kdaj je tale vseživljenska garancija državnih uslužbencev?

To traja že zelo dolgo. Je celo zasidrana  v ustavo. Seveda je v ustavi navedeno, da obstaja  možnost izgube delovnega mesta v državnem sektorju, v kolikor bi bilo delovno mesto ukinjeno. A delovna mesta v javnem sektorju se načeloma ne ukinjajo. V kolikor pa bi le izjemoma do tega prišlo, se to dogodi za ceno vrtoglavih odškodnin. Bivši minister za gospodarstvo je nekoč dejal, da PASOK nima v svojem slovarju besede „odpuščanje“.

Kakšne pa so v javnem sektorju plače?

Povprečno 2,5 krat večje kot v privatnem. Kako je pa pri vas?

Kje bi v javnem sektorju bilo potrebno največ  odpuščanja?

Največjo skupino javnih uslužbencev predstavljajo učitelji. Grčija zaposluje na šolah prve in druge stopnje štirikrat več učiteljev na enega dijaka kot recimo Finska. In v kolikor je finsko sekundarno  šolstvo smatrano za evropsko špico, je vprašljivo, zakaj le potrebujemo štirikrat toliko  učiteljev. Novi premier Papandreu se sicer hvali, da bo znižal izdatke, a v isti sapi je naznanil, da bo sprejel v delovno razmerje sedem tisoč novih učiteljev. Pri tem jih že sedaj imamo cirka za 80 tisoč več kot bi bilo potrebno. Torej, če  se vzdržuje toliko učiteljev, je jasno, da ne bo noben pošteno delal!

Teoretsko lahko razdelite razrede na  četrtine in vsak učitelj bo imel delo ?

So kraji, da ne bi pomagal niti takšen ukrep. Pred nekaj meseci se je odkrilo, da na odročnem otočku Agios Efstratios deluje  šola, kjer je nameščenih štirideset učiteljev za vsega skupaj  deset dijakov.

Kaj pa ti odvečni učitelji delajo?

Hodijo po plačo, a ne poučujejo. Nekaj jih je takih, ki med delovnim časom vozijo taksi, veliko jih je v turističnih službah. In tisti, ki zares poučujejo, to delajo zelo površno, tako da morajo starši svojim otrokom privatno plačevati dodatno šolanje v popoldanskih urah. Dodaten pouk pa praviloma vršijo spet učitelji  iz državnih šol. Tako ljudje, ki ne delajo tega, za kar so plačani s strani države, dobijo kar dve plači. Pa nobena oblast si ne upa narediti temu konec. Da pa ne bi govoril samo o učiteljih – prezaposlenost vlada v vseh državnih podjetjih. Če vzamemo recimo pod drobnogled grško narodno banko – povejte,  koliko ljudi dela v vaši Narodni banki?

Ne vem na pamet.

Če vzamem dve približno enako dežele z desetimi ali enajstimi milijoni prebivalcev, kot je recimo Grčija in Češka. Grška centralna banka ima 3000 zaposlenih. Sem gotov, da češka centralna banka zaposluje bistveno manj ljudi (kasnejše preverjanje je pokazalo, da ČNB navaja 1484 zaposlenih – op. ured.), in ker ni Češka še v coni Eura, naj bi imela objektivno več dela. Za grško centralno banko  o vsem pomembnem odloča danes Frankfurt. Dejstvo je, da bi zadostovalo v banki samo  200 maksimalno 300 ljudi. Ostali so popolnoma odveč.

Ampak, saj gre samo za eden centralni urad, verjetno, da odpust 2700 uslužbencev ne bi bil za državo  velikega pomena.

Ne, a ne smete pozabiti, da to je samo eden od primerov. Lahko bi nadaljeval z naštevanjem državnih uradov kar po vrsti. V zadnjih petih letih – ko je vladala desnica – se je število zaposlenih v parlamentu podvojilo. Sprašujete, kako to? Poslancev smo imeli pred  petimi leti enako število kot danes. Ampak zaposleni parlamentarci nimajo samo 14 plač letno, kot je navada drugje, ne, oni dobivajo 16 plač. Pri čemer petnajsta in šestnajsta plača nista obdavčeni.

Ali so kakšna podjetja v lasti države?

Tam je to isto v svetlo plavi izvedbi. Za primer navedem Olympic Airways – pred prestrukturiranjem v letu 2003  je to bila državna letalska družba, ki je pridelala cirka  milijon Eur na dan. Zaposlenih je imela dvakrat več ljudi, kot je bilo potrebno. Višek pilotov so zamaskirali ne samo z redukcijo ur, ampak tudi s predpisom, da pilot, ki leti v New York,  mora tam prenočiti vsaj dve ali celo tri noči. Da ne bi bil v Grčiji preveč na očeh ljudi.

Kaj pa je s tem naredila oblast?

Po petih letih je problem rešila a šele za ceno strašanskih finančnih kompenzacij. Danes celi tropi bivših pilotov sedijo doma in dobivajo po 14 tisoč Eur na mesec za to, da  ne počno ničesar. Takšnih primerov je na stotine. V državnem Telekomu so zaposlovali 25 tisoč ljudi, dokler ni njihov izvršni direktor izjavil, da jih potrebuje samo 12 tisoč, drugače ga bo uničila privatna  konkurenca. A oblast ni želela izpasti kot tista, ki meče ljudi iz službe,  zaradi tega je vsak zaposleni, ki se je strinjal s tem, da družbo zapusti, dobil povprečno 200 tisoč Eur odstopnine za kompenzacijo.

Ali ima višina  zneskov odstopnine ali odškodnine v javnem sektorju vpliv na zneske v privatnem sektorju?

Jasno, da je to povezano. Zakon predpisuje podjetnikom, da izplačajo dolgoletnim zaposlenim nekaj mesečnih plač, odvisno od dolžine zaposlitve v podjetju. Menim, da je to za evropske razmere kar širokogrudno. Kakšni so predpisi glede teh zadev pri vas?

Tri mesečne plače.

Pri nas je za dolgoletne uslužbence v privatnem sektorju določen minimum 24 plač. Ker pa se to zdi državnim uslužbencem premalo, dobivajo nekje 72, pa celo do 100 mesečnih plač. Denarne potrebe za ljudi, ki jih  država sploh ne potrebuje, naraščajo do vrtoglavih višin. In to je eden od centralnih grških problemov. Na žalost v Bruslju ni znano dejansko stanje zadev v Grčiji. Očitno niso še dojeli vsega tega.

Kako to? Ali nima Unija v  Atenah svoje ljudi, saj ni Grčija v izolaciji

Domnevam, da če bi se seznanili z vsemi temi zadevami, ne bi bili niti  sposobni vsega tega verjeti.

Kaj torej lahko naredimo s tem?

Vsa grška bolezen je ozdravljiva, možno jo je zdravit, v kolikor bodo politiki našli dovolj poguma poseči v javni sektor. V kolikor bi se znebili nepotrebnih ljudi, bi deficit izpuhtel. Naša država ima veliko balasta, ki bi ga bilo potrebno odvreči.

Mislite, da se bo nova vlada trudila s tem, da odvrže balast?

Nagibam se bolj k mnenju, da bo dvignila davke, da se izogne socialnim nemirom. To pa bo katastrofa. Predvidevam, da bodo trgi zaznali, da je situacija nevzdržna – in to ne takoj v enem mesecu, bolj verjetno je, da v naslednjem letu. Takrat pa se bo denar, ki si ga mora zdaj  oblast sposoditi, še bolj podražil.

Grški dolg ogroža vso eurocono. Kaj menite, da bi bilo zdaj s strani  EU najbolj modro?

Zdaj je ugoden trenutek, ker je oblast poslala v Bruselj predlog varčevanja in čaka na njegovo odobritev. Osebno bi na mestu Unije predlog takoj zavrnil in zahteval dejanska proračunska brisanja, črte čez proračun.

Menite, da bo začela grška oblast varčevati, v kolikor ostale dežele iz Eurocone zagrozijo, da ne bodo dali nikakršne pomoči?

Takšni splošni vzkliki nam ne bodo prav nič pomagali. Grki namreč zelo pogosto reagirajo prav po otročje. Bolje bi bilo, če bi Evropska komisija ali nemška  vlada zahtevali od naše vlade odgovore na konkretna vprašanja. Zakaj za vraga vzdržujete takšen javni sektor? Reči morajo: Ne bomo vam pomagali, če ne znižate števila učiteljev.

Kje pa naj bi potem ti učitelji dobili delo? Saj Grčija nima nobene industrije.

Saj lahko gredo delati v turistične službe. Po kvalificiranih ocenah se ustvarja  30, morda celo 40 procent našega BDP v sivi ekonomiji. Zelo veliko ljudi bi samo legaliziralo svoje dohodke iz sive ekonomije. In ne bi več dobivalo še plače od države.

Kdaj pravzaprav prišlo da takšne prezaposlenosti v javnem sektorju? Za časa starega  Papandreua?

Papandreu starejši  (Andreas P., oče današnjega premiera, je bil na oblasti med leti 1981 in 1989 in potem med  1993 in 1996 – op. ured.) je dejansko vpeljal  večino vseh teh zadev, ki nas zdaj bremenijo. Vzemite na primer njegovo mnenje, da je državo treba obvladovati s pomočjo svojih ljudi –  s čimer je bil mimogrede podoben vašim komunistom. Človek je moral biti član njegove stranke, da bi dobil določeno delovno mesto. Jačal je  odbore. Profesorjev na univerzah niso izbirali po kvalitetah,  ampak so jih volili  študentje. Stari Papandreu, živa groza.

V letu 1981, ko pa je začela njegova era, je Grčija vstopila v evropske združbe. Kaj se je takrat pri vas spremenilo?

Naše članstvo bi razdelil v dve fazi. Prva  je omejena z  vstopom v letu 1981. Takrat so začele pritekati dotacije, ki so spremenile predvsem podeželje. Njim gre hvala, da se je bistveno razširila cestna mreža.

Pri nas dotacije iz Unije  evidentno podpirajo korupcijo. Kako je s tem v Grčiji?

Jasno, da tudi to se je dogajalo. Evropa je pošiljala denar, na mestu pa se je pojavila potreba po uradniku, ki ga bo delil in ta je po grobi oceni 10% kasiral zase.  Fakt je,  da je sčasoma postalo izplačevanje  dotacij  bolj strogo. Najprej je zadostovalo, da vložiš prošnjo za recimo dotacijo za gojenje  oljk za 100 ton oliv, in nobenega ni zanimalo, če slučajno ne proizvajate samo 10 ton. Potem je prišlo do štetja oljk in korupcija se je nekoliko znižala. Predvidevam  pa, da so se uradniki, ki so bili določeni  v Bruslju  za  stike z Grčijo postopoma pustili skorumpirati. Potrditi pa moram, da je bila prva faza za Grčijo prav ekstremno ugodna.

Druga faza začenja z vstopom v Evrocono?

Da, v letu 2001. Vstop je ponujal velike  šanse. Prvič v zgodovini smo imeli  stabilno valuto. Firmam in posameznikom ne bi bilo treba vkalkulirati v svoje cene devalvacije /inflacije/. Veliko Grkov je do takrat imelo svoje prihranke v tujini. In nikakor ne v  drahmah, ampak v v dolarjih in švicarskih frankih. Tako se lahko Euru zahvalimo, da bi Grčija lahko postala kraj, kjer lahko vlagaš denar. Investitorjev naj ne bi bilo strah, da jim devalvacija razvrednoti njihove investicije. A teh šans nismo izkoristili. Tako se zdaj tuje investicije bližajo ničli, medtem ko recimo Bolgarom je uspelo pritegniti  desetkrat, morda celo petnajstkrat več vlagateljev kot nam. Mi smo Euro izkoristili samo za podražitve.

Ali ne živcira normalnega Grka pomislek, da postaja tarča posmeha po vsej Evropi ?

Prav gotovo da, ampak ne dovolj.

Kakšen pa ima Grk dejansko odnos do zahodne Evrope? Ali smatra, da je Grčija njen sestavni del, ali bolj razmišlja v dveh kategorijah: mi – Zahod?

Bolj blizu je tej drugi varianti.

Ali lahko ocenite, kaj bo čez eno leto?

Sem pesimist, čeprav je  situacija popolnoma obvladljiva. Na žalost pa ga ni pri nas politika, ki bi imel željo, da se zadeva na resen način obvladuje.  Še se bo dvigala  cena, za katero si država izposoja denar. Pričakujem socialne nemire.

Ali bo lahko Grčija izključena iz evrocone?

Tega ne domnevam. Če pa bomo zunaj evrocone bomo tudi zunaj  Evropske unije. To pa bi bila za  Grčijo  katastrofa.

Stefanos Manos (wiki)