Posts Tagged ‘potrošnik’

Igralci v vrstah za iPhone

25 10 2008

Sam sem velikokrat razmišljal, da če bi odprl kakšno trgovino ali kaj podobnega, kjer moraš pritegniti kupce in zanimanje, bi zanesljivo najel študente, da čakajo v vrsti že ure pred uradnim odprtjem (ali celo taborijo v šotorih) samo za to, da umetno ustvarim zanimanje. Pa to taktiko potem velja redno obnavljati ob kakšnih akcijah ali kaj podbnega, da te ljudje prehitro ne pozabijo. Nenazadnje, tudi če imaš recimo samo štand ob Ljubljanici za Novo leto hitro opaziš, da se vsi mimoidoči drenjajo okrog tistega, kjer je že tako največja gužva, pa čeprav večini sploh ni jasno, kaj tam prodajajo. Če je takšna gužva in naval, potem mora sigurno biti nekaj zanimivega. Ljudje kot ljudje pač, ki jih usmerja čredni nagon in tega se moraš kot trgovec zavedati in izkoristiti v svoj prid.

Nazadnje sem bil tako presenečen ob odprtju Hoferjevega diskonta na Mesarski (mimogrede, privlačno ime ulice), kjer so ljudje že od petih zjutraj čakali v vrsti in na posnetkih se je videla dooooolga kolona ljudi, kot  da bi šlo za posnetek ob Titovem pogrebu, ko so se vpisovali v žalno knjigo. Preprosto si ne znam predstavljati, da nekdo vstane ob treh , štirih ponoči in pride čakat v vrsto pred neko trgovino na svoj LCD televizor ali računalnik z Blu Ray pogonom, pri čemer pa morda doma komaj zbere skupaj za položnice. S tem, da je bila mislim da otvoritev na delovni dan in so tako morali vsi ti ljudje, če so v službi, tisti dan vzeti dopust ali bolniško.

Ali so bili v tem in podobnih primerih na delu čisto pravi potrošniki, ali pa je morda kdo zares najel ljudi, da čakajo v vrsti in s tem vsaj za en dan pride trgovina na naslovnice medijev in v poročila, ne vem, če bi sam odpiral trgovino, bi kot rečeno zanesljivo bilo tako. Samo priznal pa seveda ne bi.

Nisem pa izgleda edini, ki razmišlja v to smer.

Povsem enake taktike se je po poročanju medijev že avgusta 2008 poslužil Poljski mobilni operater  Orange, ko je začel prodajati 3G iPhone. Ker so se bali, da iPhone na Poljskem vendarle ne bo deležen take pozornosti, kot v ZDA in še kje, so enostavno najeli “igralce”, ki so odigrali vrste pred trgovino, kot da nestrpno čakajo, da pridejo do svojega modnega telefona. Sicer dvomim, da so bili to zares pravi, profesionalni igralci kakšnega državnega gledališča, verjetno prej kakšni naturščiki, študentje in brezposelni, ki jim pride prav vsak cent.

“It was a part of our marketing strategy, the concept was thought up at Orange Poland,” company representatives said. “The aim was to ‘warm up’ the atmosphere around the launch of the iPhone.” (vir)

Pa konec koncev ni to zame čisto nič drugače, kot če nekdo zobozdravniku potisne v roke 100 € ali še kaj bistveno več in nastopa potem ta v reklami za zobno pasto, kjer neprepričljivo zatrjuje, kako je nov revolucionaren dosežek znanstvenikov iz laboratorijev oh in sploh učinkovit ter kako so gnili zobje in karies sedaj končno premagani. Verjamem? Ne.

In če takole razmišljam naprej v tej smeri, ali ni povsem možno, da so bili tudi ljudje, ki so navdušeno pozdravljali Britansko kraljico Elizabeto II. na Tromostovju, morda samo plačani igralci oziroma vsaj vnaprej izbrani prostovoljci za kuliso fotografom in TV kameram? Ne. Verjetno ne. Upam da ne.

Preberi še
iPhobia (by Onyx)

Oh Black Berry

07 10 2008

Ko sva se prvič videla, sva vedela, da sva si usojena. Na začetku nama je bilo dovolj, če sva se samo opazovala. Božala s pogledi. Te prefinjene linije, ki poudarjajo prvinsko erotičnost. Gledala sva se in se opazovala, in se opazovala. Ohhh, Black Berry… Včasih so se najini pogledi za trenutek srečali, pa sva jih spet na hitro sramežljivo umaknila, da bi tako zavestno podaljševala agonijo, neustavljivo hrepenenje po zbližanju dveh, ki sodita skupaj. Dveh, katerih poti se morajo slej ko prej enkrat v življenju srečati, ker je bilo tako določeno že ob začetku časa.

Potem sva želela več, želela sva dotikov, da bi najine blazinice na prstkih začutile mehko kožo, te prefinjene oblike, neponovljivo remek delo nekoga, ki mu perfekcija ni samo kratkotrajna zabava, ampak doživljenska obsesija. Vendar hotela sva več. Še več. Ohhh, Black Barry, hotela sva več. Bila sva sama, za naju sveta ni bilo več.  Ni bilo več ljudi, zvezd, jutranje rose. Sama, samcata, dva, ki živita kot eno.  Dva, ki ne živita, ampak umirata mučeniške smrti od samega hrepenenja. Dolge večere sva se samo opazovala in si šepetala. Včasih opolzkosti, včasih se samo nedolžno poigravala z komplimenti. Ohhh Black Berrry

vir: wireless.att.com

Potem je bilo nekega dne vsega konec. Ugotovil sem, da je Black Berry ena navadna cenena cipa,  mnogo precenjena vlačuga, pocestnica, ki se prodaja za drobiž in ni vredna moje pozornosti. Oh ne, sploh se ne prodaja za drobiž. Prodaja se za navaden pogled. Za en samcat, beden klik. Želi si samo pozornost. Pozornosti kogarkoli, ki bi jo bil pripravljen samo pogledati, pogledati za denar. Njena šibka točka pa so geeeki (wanna be g33ki), mladci, ki želijo biti odrasli, pa to nikdar ne bodo. Imeti kurbo, ki jo kupiš za denar, ni znak odraslosti, ampak nedoraslosti. Black Berry, ti cipa pokvarjena. Upam, da imaš A.I.D.S!

O Bog, tudi jaz bi bil rad pokvarjena, cenena kurba za eno noč, z zadahom po lanski čebuli. Tako kot Black Berry. Samo kaj, ko me nihče ne mara. Šmrk. šmrk… (pyzda, od zavisti bom dons nekoga na suho nalomu).

K pisanju odločilno prispevala Vodka ABSOLUT (ni sponzoriran artikel, ampak samo vrhunsko žgana  Švedska kvaliteta) in Madonna (stara koka, dobra župa).

PRODANE DUŠE:
Orto Skontan (Had)
Orto beri (Ferme)
Simobil orto beri (Miha Rekar)
OrtoBerry – orto poteza (Bufo – never heard about this guy)
Kr neki Berry (Hirkani)

Baje je skupaj 10 srečnežev, ki so podlegli blogosferični korupciji in klientelizmu. Vem, da med njimi sigurno ni Saviča, ker mi deluje užaljeno in dr. Onyxa, ker je udaril nazaj v njemu lastnem slogu (Silvester Surla do kolen). Baje je na seznamu tudi miss Nimphya, čeprav pri njej zaenkrat nisem zasledil še nekega nebrzdanega navdušenja nad gizmolinčkom, potem ostanejo še trije plus neki meni nepoznani Yu.Go. Se bodo že izdali (sicer vrnejo napravico). Če pa so med srečnimi dobitniki nespodobnega darilca od Simobila slučajno tudi moje tri najljubše blogerke (Zloba, Morska, Alcessa in Centrifuga), si pa odrežem desno modo nad golenom in postanem vegetarjanec (ups, Dajana izpadla v postprodukciji, samo njo imam tudi rad). 🙂

ORTO BERI (drobni tisk)
Blackberry Curve problems (Jure Cuhalev)

Instant internet = Instant natega

06 10 2008

Kot sem verjetno že kdaj na blogu omenil, živim v vasi, bogu za hrbtom, od prestolnice oddaljeni manj kot 30 km. In v času, ko večina govori o optiki in hitrostih 10 Mb/10 Mb, pri meni praktično ni možen drugačen dostop do interneta, kot prek UMTS mobilne telefonije. Državni monopolist Telekom pa mi kljub temu, da mu moja hruška še vedno podpira kable, ne da dostopa do interneta prek bakra, ker pač ni “tehničnih možnosti”. Pa se jebi dr. Onyx. Mi smo državna firma, nacionalni operater telekomunikacij in vlečemo kable tam, kjer vidimo profit.

No in tako mi je kot rečeno ostala samo še možnost interneta prek UMTSa. Ampak kje je tu natega?

Ja, oni (v mojem primeru Mobitel) ti dajo neko, kao preizkusno obdobje, da vidiš, kako zadeva dela na tvoji lokaciji.  Pošteno, ker pri UMTS je lokacija ključna. Vsak meter šteje. In to preizkusno obdobje je delala zadeva solidno, s hitrostmi od 1200 do 1500 kbs. Seveda, te hitrosti so za mnoge danes smešno nizke, sploh pa ob ceni 30 € na mesec, ko praktično dobiš za ta denar že optiko s hitrostjo 10 MB, plus telefon, plus 1001 TV kanal, plus plazma  televizor diagonale 1 meter za 1 cent. Če seveda živiš v nekem urbanem naselju, ki ni bogu za hrbtom, 30 km iz Ljubljane. Samo če pa nimaš druge možnosti, požreš tudi to, ker drugače lahko samo zamenjaš naslov stalnega prebivališča ali pišeš blog na papirus, narejen iz zmletega Slovenskega tednika ali kakega drugega  nizkocenovnega brezplačnika slabše kvalitete.

In sedaj pride pa končno res natega.

Zadeva je prvi mesec ali dva delovala s tako hitrostjo. Potem pa je šlo samo navzdol, čeprav jaz sam nisem menjal lokacije, UMTS antena pa je še vedno manj kot 100 metrov zračne linije stran. In tako so danes nekaj povsem običajnega tudi take hitrosti (v reklamah sicer omenjajo 7 Mbs ali vsaj 3.5 Mbs z predpono do):

To pa je praktično že zelo blizu delovanja starih analognih modemov in pri taki hitrosti lahko pozabiš na video posnetke in vse ostale napredne funkcionalnosti interneta. Še celo običajne slike se izrisujejo kot leta 1995, ko sem še poslušal v ozadju piskanje modema.

Meni je jasno, da je danes boj na telekomunikacijskem trgu hud in se vsakemu gre samo za to, da te nekako pogodbeno veže za daljši čas, potem pa … jebi se., dr. Onyx Gremo iskat nove žrtve. To je slovenska realnost. Verjetno pravno povsem zdrži tudi hitrost 1 kbs ali še manj, ker omejitve navzdol domnevam ni,  1kbs pa  pade še vedno nekako do 7Mbs. Kolikor hitro dela, pač dela, vse tja do teoretičnih 7 Mbs.

Zame je tole vse skupaj, kot rečeno, ena čisto navadna natega.

Tehnično sicer delovanja podrobneje ne poznam, se bom pa pozanimal, kako zadeva v resnici tehnično deluje. Ne dvomim pa, da se da enostavno omejiti posameznemu uporabniku pasovno širino, ko preteče testno obdobje. Morda celo ni omejena pasovna širina, ampak se dogaja podobno kot se je pri običajnih internet povezavah, ko se število uporabnikov povečuje, povezave (kapaciteta prenosnih linij) pa ostajajo enako hitre, kar ima jasno za posledico, da hitrosti drastično padajo (tehnična podhranjenost sistema, ko komerciala kar prodaja in prodaja, pozabljajo pa investirati v nadgradnjo sistema). Pa me nenazadnje niti ne zanima preveč, kako to tehnično izgleda. Dejstvo je, da s stališča mene, kot uporabnika storitve, tole izpade kot natega. Žal.

Naj pa še za konec omenim, da tudi ne razumem, zakaj se v Ljubljani praktično povsod  UMTS vmesnik poveže takoj z 3.5 Mbs, medtem ko tu, na deželi, kjer so kravice in konjički, pa čez 1500 kbs praktično ne gre nikakor, čeprav sem, kot rečeno, manj kot 100 m zračne linije od antene? Ali imajo ene antene in oddajnike za na deželo, kjer so kravice in konjički, druge pa za urbana središča?

Ali so moje položnice kaj drugačne kot od tistega, ki živi v Ljubljani? Sprašujem neumnosti?

Idealni nakupovalni center

16 05 2008

Pred dnevi sedim ob pivu v Ljubljanskem mestu nakupov, City Parku in se kot ponavadi neskončno dolgočasim, medtem ko ostala družba zadovoljuje svoje bazične potrebe po nakupovanju.

In ko takole na robu obupa (da sem bil še na robu in ne že čez, je bilo krivo pivo, ki je moje čute nekoliko lokalno paraliziralo) zdolgočasen opazujem množico, ki se neprestano vali mimo mene, ima v roki skoraj vsak vsaj eno nakupovalno vrečko, nekateri pa potiskajo pred sabo do vrha polne nakupovalne vozičke. Ti izgledajo od vseh še najbolj ubogi. Ampak tudi večina ostalih deluje na prvi pogled utrujeno, a so kljub temu srečni, ker so opravili kvaliteten šoping in zadovoljili bazične potrebe. Izraz na obrazu je pri nekaterih nekako tak, kot če te sredi kino predstave prime lulat, ker si pred tem popil tri pire, ampak se ne moreš prebiti do WCja. In ko se enkrat vrata kina odprejo, stečeš v galopu in se olajšaš na prvem prostem pisoarju (razen če si ženska) ter navlečeš nase tisti značilni izraz popolne blaženosti, ko popusti obupna napetost v mehurju.

Potem pa se predam iz čistega dolgčasa sanjarjenju, kaj bi se dalo tu narediti še bolje.

Prvič, za mnoge je nakupovanje preveč intenzivno, stresno, ker so prepričani, da se jim nekam mudi, zato letijo iz trgovine do trgovine, iz ene slačilnice za pomerjanje oblek v drugo. To bi se dalo enostavno rešiti tako, da se iz nakupovanja naredi večdnevni (morda kar enomesečni) zabavni dogodek, kjer čas ne bi igral nobene vloge. Recimo idealno bi bilo, da bi nad trgovinami zgradili še manjše apartmaje, največ 40 metrov kvadrat, kjer bi kupci lahko tudi prespali. Vzameš recimo krajši 14 dnevni paket, v soboto zjutraj se množica »nakupovalnih turistov« zbere pred vhodom (vsak s svojo veljavno unlimited zlato Mastercard, Visa ali American Express kartico), potem jih spustijo enega po enega notri, preverijo, če imajo res veljavne plačilne kartice in potem se za naslednje dva tedna za njimi vrata nepredušno zaprejo. Nakar dan za dnem samo nakupujejo, jedo, počivajo, spet nakupujejo, še nekaj malega pojedo in gredo spat.

Kot solidnemu psihologu se mi takoj pojavijo pomisleki, da bi mnogi ob takem tempu in občutku brezizhodnosti hitro kazali znake depresije, nekateri morda celo znake hujših nervoz, anksioznosti, kronične utrujenosti, apatije ali klavstrofobije. Torej je temu potrebno dodati še malo sprostitve. Kakšen masažni bazenček na vrhu centra, savno, igrišče za mini golf, manjši prostor za kakšno instant stand up komedijo, nekaj spremljevalk (prostitutk pod krinko) ali kaj podobnega.

In to je že to. Bližje idealnemu šopingu se po mojem trenutnem vedenju ne da priti. In ponosen sem, da je to zraslo na moji glavi, ki je od mense oddaljena vsaj za 40 točk.

In ko tole idejo razlagam ves ponosen naokrog znancem in neskromno pričakujem občudovanje ter me zamika, da žrtvujem nekaj evrov prihrankov ter vložim prijavo patentnemu uradu, me kot strela iz jasnega udari novica, da so to izumili že dolgo časa pred mano. Zadevi se baje reče luksuzna čezoceanska križarka (Ocean liner), kjer po mojem receptu zaprejo petične nakupovalce na plavajoči nakupovalni center sredi ničesar (oceana) in potem od dolgčasa spraznijo v trgovinah na ladji zlate kartice v nulo.

Ocean Liner SS Queen Mary

Ta tehnika ima po moje samo eno slabost in sicer v primeru, da ladja naleti na ledeno ploščo, trči ob drugi plavajoči nakupovalni center ali pa recimo v stilu Pozejdona na »rough wave« (ogromen val), ki jo obrne na glavo, tako da so nakupovalci pod vodo. To pa v večini primerov pokvari užitek idealnega šopinga.

Poglej še:
Shema Queen Mary 2 by cruiseweb
Oglaševalski peepomat by Onyx

Se želiš naročiti na blog?

Nakupovalni gizmo

28 04 2008

Veliki nakupovalni centri postajajo čedalje večji, in kadar pride v takšen nakupovalni center recimo v soboto popoldan povprečna slovenska družina (ata, mama, sinek in hči), imajo vedno težavo s tem, da se potem med vsemi temi nakupovalnimi površinami spet najdejo.

Tipično nakupovanje izgleda tako, da se skupaj pripeljejo v enem avtomobilu, potem pa gre vsak po svoje, kar ga pač zanima. Ata morda v Merkurja po vile ali gledati ploščice za kopalnico, mama na tržnico po zelenjavo, sine k Bauerju cediti sline ob dragih gorskih kolesih, mladoletna hči pa v Zaro po nove cunje. In že vmes se neprestano kličejo po mobilnih telefonih. „Ati, kje si, jaz sem tu in ti…“, „Mami, ati je rekel, da se dobimo ob tej in tej uri pri Koloseju…“, „Sine, kje si, mi te že pol ure čakamo…“ In podobno.

Druga možnost je, da se držijo ves čas nakupovalnega izleta skupaj, kar pe vedno vodi v neskončne prepire o tem, kako je atu dolgčas gledati spet oblekice za punčke in kako mama ne bo še stotič cel dan gledala kolesa, ki stanejo bruto dve njeni mesečni plači ali več.

Rešitev za vse te probleme pa ima zopet, kdo drug kot, dr. Onyx.

Ob vhodu v nakupovalni center se družina oglasi na posebni Info točki, ata pokaže osebno in potem vsak član družine dobi napravico, ki je v bistvu GPS sprejemnik z natančnim zemljevidom nakupovalnega mesta. Ti sprejemniki se potem nastavijo tako, da vidiš na zaslonu samo ostale družinska člane kot raznobarvne ikone človečkov. Ata rdeč, mama plava, sine zelen, hčerka pa roza človeček. Ko se potem tale naša družinica razkropi po nakupovalnem centru, ima vsak družinski član pregled, kje se nahajajo ostali in ni potrebno več neprestano klicarjenje po telefonih. Poleg tega lahko mama hitro opazi, če je mladoletna hčerka slučajno spet zavila v Beate Uhse gledati vibratorje in dišeče kondome.

Da pa bo zadeva še finančno vzdržna in se bo dalo te napravice dobiti zastonj, se lahko zadevo reši na tipičen potrošniški način. Na nakupovalnem gizmu se občasno prikazujejo kontekstualne reklame za razne nakupovalne akcije. In ker gizmo ve pozicijo Nakupovalca (Potrošnika), lahko plasira temu ustrezno reklamo. Recimo ko si v H&M, dobiš reklamo za ponošene kavbojke.

Čeprav, ko sem ravno omenil H&M, mi je zanimivo to, kako zelo se razlikuje njihova trgovina v New Yorku in recimo v Ljubljanskem City Parku (v City Parku mi večina razstavljenega blaga izgleda, kot bi bil na Ponte Rosu v Trstu). Kot ne bi šlo za isto firmo. 🙂

Preberi še:
Potrošnik 2.1 by Onyx

Pozor, oglaševalci napadajo

12 11 2007

V eni izmed računalniških revij bolj zabavnega značaja sem prebral zanimiv uvodnik urednika, ki ga je razburila ideja enega izmed oglaševalcev, da bi se rad videl na naslovnici. To za revijo ni bilo sprejemljivo in so oglaševalcu dali košarico, on pa je vrnil nazaj tako, da je zmanjšal denar namenjen oglaševanju v reviji. Za koga dejansko je šlo urednik ni navedel, iz postavitve revije pa bi špekuliral, da si je ta luksuz želel omisliti eden izmed mobilnih operaterjev. Morda v smislu, če si konkurent lahko omisli celostransko zadnjico revije, grem jaz na naslovnico. Mobilni operaterji pa so Itak znani po tem, da se dobesedno obmetavajo z oglaševalskim denarjem in njihove oglaševalske želje se ponavadi izpolnjuje kot včasih želje faraonov ali kraljev. Upreti se mobilnemu operaterju, ki si želi oglasa na naslovnici? Halo?

Sem pa ob prebiranju uvodnika razmišljal, kje vse nam oglaševalci oziroma njihove agencije želijo podtakniti oglasna sporočila. In naslovnice revij niso nič posebnega.

Verjetno bo potrebno idealno oglaševalsko platformo prihodnosti še izumiti. In to tako, da žrtev ne bo mogla oglasom nikakor ubežati. Morda bo pravi način nekoč ta, da se bo dalo oglase zapakirati v obliki seruma, ki ga bo potrošnik dobil vsak dan z injekcijo direktno v vratno arterijo ter se bodo oglasi kar prek krvnega obtoka prenesli neposredno v možgane in se tam vizualizirali. Intravenozno oglaševanje naslednje generacije. To je ideal in izziv za znanstvenike, že danes pa obstajajo načini oglaševanja, ki se temu lahko dobro približajo.

Recimo oglasi na javnih straniščih nad pisoarjem. Ta zamisel mi je od prvega dne naravnost fantastična. Poleg tega, da omogoča kopico zabavnih in kreativnih sloganov v stilu “Vzemite se v roke”, “Kako visoko vam nese”, ki se lahko kot dovtipi uporabijo za oglaševanje raznih blagovnih znamk, je bistvo tega načina reklamiranja to, da se žrtev oglasu ne more izogniti. Ko se postaviš pred pisoar, odpreš zadrgo in izvlečeš orodje, stoji pred tabo samo stena in na njej oglas. Včasih so bile tam ploščice, danes stoji okvir z oglasom in ni druge, kot da bereš sporočilo oglaševalca. Ker so ta sporočila po naravi običajno smešna, se ti lahko mimogrede zgodi, da nehote polulaš po čevlju še soseda, ki pa največkrat tega niti ne opazi, ker se tudi sam reži oglasu. In verjetno hkrati lula po tvojem čevlju ali hlačnici.

Ko sem bil nazadnje pri zobozdravniku in ležal na tistem zloglasnem stolu, sem tudi razmišljal o oglasih. Zakaj za vraga mora tista močna luč svetiti meni direktno v obraz, ko bi lahko tam stalo oglasno sporočilo? Za zobno pasto, ščetko ali kaj podobnega. Tudi če na stolu mižim, bom slej ko prej moral pogledati in to direktno v reklamo. Še en primer skoraj idealne oglaševalske platforme.

Pred kakim letom so me razjezili v neki znani gostilni v osrednjem Ljubljanskem nakupovalnem središču. Bilo je ravno okrog novega leta in se je trlo obiskovalcev, potrošnikov, pa še vseh tistih, ki so imeli tam novoletne zabave. Natakar mi je prinesel pogrinjek, nek papir za pod krožnik, servet plus jedilni pribor. Papir pa je bil v celoti potiskan z reklamami za vse mogoče vzajemne sklade znane borznoposredniške hiše. Ideja oglaševalca je sicer dobra, kaj dobra, odlična in jo lahko razumem. Ljudje ki čakajo, da bodo postreženi, se običajno dolgočasijo in zakaj ne bi med čakanjem prebrali še reklamnega letaka, ki jim je bil serviran pred nos kot aperitiv. Samo te logike jaz nočem kupiti. Če pogledam cenik v jedilnem listu, cene niso zaradi tega nič manjše. Jaz pa za tak denar pričakujem, da dobim tudi dostojen pogrinjek, zaradi mene je lahko tudi iz papirja, samo ne potiskan z reklamami. Ne bom pa imel nič proti, če se nekega dne pojavi gostilna, ki bo kopirala filozofijo časopisnih brezplačnikov in kjer bom dobil kosilo zastonj ali vsaj občutneje ceneje, v zameno pa lahko požrem z omako vred pogrinjek, krožnik in jedilni pribor potiskan z reklamami.

Meni skrajno absurden način oglaševanja so povorke našemljenih študentov, bodočih inženirjev, zdravnikov, filozofov, ki nosijo po mestu oglasne transparente pritrjene čez ramena. Kadarkoli srečam tako povorko obstanem, gre mi na smeh in hkrati obžalujem, ker običajno nimam s seboj fotoaparata, da bi to burlesko slikal. Ampak tak duhovit oglaševalec naj si ne dela utvar. Zame je to predvsem antireklama za oglaševalca. Poleg tega me ti transparenti spominjajo na vojno, ko so ljudje morali nositi po mestu transparente z napisi v slogu “Sem izdajalec, zvečer me bodo javno ustrelili na osrednjem mestnem trgu. Vabljeni.”

Potem so tu še prirejeni kamioni, ki so namenjeni zgolj in samo prevažanju reklamnih sporočil. Da, tudi to obstaja in nazadnje sem na teh kamionih gledal reklame za radijsko postajo. Razumem, da se z reklamami potiska avtobuse mestnega prometa, samo takšen način oglaševanja, ki ne služi ničemer drugemu, kot samo prevažanju reklam, je pa v današnjem času malo čuden. Toliko se govori in piše o okoljskih spremembah in onesnaževanju, na drugi strani pa nekdo brez pomislekov z kamioni vozi reklame. Ojoj.

In če se vrnem nazaj k uvodniku iz začetka tega prispevka.

Časi za plačljive tiskane medije domnevam niso rožnati, sploh ob (pre)nizkih nakladah, preveliki konkurenci in dejstvu, da se za oglaševalce (in bralce) borijo sedaj še z brezplačniki in poplavo na spletu. Mi je pa ob vsem tem zanimivo sledeče razmišljanje urednika:

Čitavci, poslušavci in gledavci si prevečkrat delajo utvare, da so za časopisno založbo, radijsko ali TV ­postajo neprecenljive vrednosti. So sicer dobrodošel element, nikakor pa ne prvovrsten. Stranka je car in podobne floskule so na tem področju odveč. Tehtni­ca komercialnega medija se namreč praviloma nagi­ba k zadovoljevanju oglaševalca – z obup(a)nimi po­pusti, neokusnim trženjem poslednjega koščka strani in konec koncev s podrejanjem, često prirejanjem prispevkov njemu v prid.

Jaz si glede tega ne delam nobene utvare. Zato sem si ustvaril svoj zasebni medij.

Ker se cenim.

Oglaševalski PEEPoMAT

28 03 2007

Tole idejo sem dobil včeraj, ko sem na hitro preletel goro blogov tako imenovanih kreativcev. Oglaševalskih gurujev.

Ideja pa je, kot vse revolucionarne ideje, sila preprosta in temelji na bazični psihologiji.

Predlagam, da v vseh večjih nakupovalnih središčih (v Ljubljani recimo je to BTC in Rudnik) postavimo posebne avtomate, imenovane PEEPoMAT.

Za kaj gre?

Naprava bi bila podobna telefonski govorilnici, le nekoliko večja. V njej je udoben fotelj, vse štiri stene se veliki LCD zasloni. Kabina ima vgrajeno tudi vrhunsko ozvočenje in napravo za proizvajanje dišečih arom. Bistvo te naprave pa je PREDVAJANJE OGLASNIH SPOROČIL.

Kupec, torej potrošnik, je plačan zato, da gre v to napravo in za njim se za naslednjo uro zaprejo vrata. Neprodušno. Izhoda ni, za to izkušnjo dobi plačilo 5 evrov. Potrošnik se usede na stol in sprosti. Prične se enourni oglaševalski maraton brez presledka. Reklama za reklamo. Kamorkoli se potrošnik v kabini obrne. Povsod isto. Reklama. Oglasno sporočilo. Ideje za šoping. Reklame za pralne praške in parfume so pospremljene z čudovitimi, omamnimi aromami.

Po eni uri se predvajanje ustavi, vrata se odpro. Potrošnik ima sedaj pred seboj nakupovalni center, ki ga pričakuje.

https://i1.wp.com/brightbytes.com/collection/images/fair_peeep.jpg
Grafika: brightbytes.com

Izum še ni patentiran.


%d bloggers like this: