Posts Tagged ‘Oglasi’

Oh Black Berry

07 10 2008

Ko sva se prvič videla, sva vedela, da sva si usojena. Na začetku nama je bilo dovolj, če sva se samo opazovala. Božala s pogledi. Te prefinjene linije, ki poudarjajo prvinsko erotičnost. Gledala sva se in se opazovala, in se opazovala. Ohhh, Black Berry… Včasih so se najini pogledi za trenutek srečali, pa sva jih spet na hitro sramežljivo umaknila, da bi tako zavestno podaljševala agonijo, neustavljivo hrepenenje po zbližanju dveh, ki sodita skupaj. Dveh, katerih poti se morajo slej ko prej enkrat v življenju srečati, ker je bilo tako določeno že ob začetku časa.

Potem sva želela več, želela sva dotikov, da bi najine blazinice na prstkih začutile mehko kožo, te prefinjene oblike, neponovljivo remek delo nekoga, ki mu perfekcija ni samo kratkotrajna zabava, ampak doživljenska obsesija. Vendar hotela sva več. Še več. Ohhh, Black Barry, hotela sva več. Bila sva sama, za naju sveta ni bilo več.  Ni bilo več ljudi, zvezd, jutranje rose. Sama, samcata, dva, ki živita kot eno.  Dva, ki ne živita, ampak umirata mučeniške smrti od samega hrepenenja. Dolge večere sva se samo opazovala in si šepetala. Včasih opolzkosti, včasih se samo nedolžno poigravala z komplimenti. Ohhh Black Berrry

vir: wireless.att.com

Potem je bilo nekega dne vsega konec. Ugotovil sem, da je Black Berry ena navadna cenena cipa,  mnogo precenjena vlačuga, pocestnica, ki se prodaja za drobiž in ni vredna moje pozornosti. Oh ne, sploh se ne prodaja za drobiž. Prodaja se za navaden pogled. Za en samcat, beden klik. Želi si samo pozornost. Pozornosti kogarkoli, ki bi jo bil pripravljen samo pogledati, pogledati za denar. Njena šibka točka pa so geeeki (wanna be g33ki), mladci, ki želijo biti odrasli, pa to nikdar ne bodo. Imeti kurbo, ki jo kupiš za denar, ni znak odraslosti, ampak nedoraslosti. Black Berry, ti cipa pokvarjena. Upam, da imaš A.I.D.S!

O Bog, tudi jaz bi bil rad pokvarjena, cenena kurba za eno noč, z zadahom po lanski čebuli. Tako kot Black Berry. Samo kaj, ko me nihče ne mara. Šmrk. šmrk… (pyzda, od zavisti bom dons nekoga na suho nalomu).

K pisanju odločilno prispevala Vodka ABSOLUT (ni sponzoriran artikel, ampak samo vrhunsko žgana  Švedska kvaliteta) in Madonna (stara koka, dobra župa).

PRODANE DUŠE:
Orto Skontan (Had)
Orto beri (Ferme)
Simobil orto beri (Miha Rekar)
OrtoBerry – orto poteza (Bufo – never heard about this guy)
Kr neki Berry (Hirkani)

Baje je skupaj 10 srečnežev, ki so podlegli blogosferični korupciji in klientelizmu. Vem, da med njimi sigurno ni Saviča, ker mi deluje užaljeno in dr. Onyxa, ker je udaril nazaj v njemu lastnem slogu (Silvester Surla do kolen). Baje je na seznamu tudi miss Nimphya, čeprav pri njej zaenkrat nisem zasledil še nekega nebrzdanega navdušenja nad gizmolinčkom, potem ostanejo še trije plus neki meni nepoznani Yu.Go. Se bodo že izdali (sicer vrnejo napravico). Če pa so med srečnimi dobitniki nespodobnega darilca od Simobila slučajno tudi moje tri najljubše blogerke (Zloba, Morska, Alcessa in Centrifuga), si pa odrežem desno modo nad golenom in postanem vegetarjanec (ups, Dajana izpadla v postprodukciji, samo njo imam tudi rad). 🙂

ORTO BERI (drobni tisk)
Blackberry Curve problems (Jure Cuhalev)

Advertisements

OnyxADS.Minus

28 06 2008

Kot sem v nekem komentarju omenil, v blogosferi padejo zlasti na plodna tla zapisi, ki so provokacije ali pa negativno nastrojeni, po možnosti z čim bolj udarnim naslovom.

Ti lahko recimo nek resen in poglobljen zapis pišeš cel teden, naslednji teden debuggiraš vse slovnične in stilske napake, preštudiraš vse živo, skratka, se res potrudiš, pa bo ta zapis v najboljšem primeru videlo morda 200 ljudi, če si že znan bloger, sicer 10. Prebrali ga bodo v vsakem primeru trije, ali pa še to ne.

Na drugi strani napišeš zapis, kjer omeniš, da je ta in ta bloger navadna baraba, ki samo prepisuje od drugih in ti je ukradel dva stavka. Tak zapis bo pritegnil vsaj 1000 bralcev, skratka praktično celo blogosfero.

Sam sem pred letom in pol (naivno) pričakoval, da se bo blogosfera razvila v drugo smer in da bodo v njej prevladovali (ne po številu absolutno, ampak po številu bralcev) zapisi, ki bodo informativni, zabavni, poučni in nenazadnje poglobljeni, skratka zapisi, ki ne bodo zanimali samo blogerjev, ampak bodo pritegnili ustrezen delež spletnih bralcev, ki sedaj večinoma klikajo po uveljavljenih spletnih portalih, in s tem morda nekoč tudi kakšnega oglaševalca.

Temu izgleda ni tako in blogosfera za oglaševalce, razen redkih, redkih izjem, praktično ne obstaja in to kljub temu, da kot celota vendarle pobere omembe vreden delež spletnih klikov. Je pa verjetno res, da za povprečnega oglaševalca, ki se malo sprehodi na hitro in povsem naključno po blogosferi, ta spletni prostor predstavlja nekaj takega, kot da bi oglaševal na porno spletnih straneh. Tveganje preveliko in slabo za ugled podjetja.

In sedaj pride (genialna) ideja dr. Onyxa.

Sam koncept bi si izposodil iz recimo Toboads ali Google Adsense, le da bi filozofijo malo modificiral, izhajajoč iz dejstva, da je blogosfera zlasti dobro gojišče za uspešno rast negativizma ali provokacij.

Torej, če ne gre z navadnimi “pozitivnimi oglasi”, pa poizkusimo z negativno reklamo. Zadeva gre pa nekako takole. Oglaševalec pride k meni v solidno hlajeno in klimatizirano pisarno v deseto nadstropje poslovne stavbe. Na vratih iz naravnega hrasta takoj opazi z zlatimi črkami obrobljen napis “OnyxADS.Minus – udarite konkurenco tja, kjer boli”, kar ga prepriča, da je na pravem naslovu. Moja tajnica z postavo manekenke in intelektom povprečnega slovenskega poslanca, skrbno izbrana na natečaju, gosta najprej lepo sprejme, mu stisne prepoteno roko, ga posadi na stol v čakalnici in mu ponudi podaljšano kavo brez, umetno slajeno. Oglaševalec tako čaka akademskih deset minut zato, da dobi občutek, da se pri dr. onyxu ne pride kar takoj na vrsto in da je storitev vredna tega čakanja.

Potem ga sprejmem jaz osebno. Kot pri večini drugih mojih strank gre za podjetje, ki bi rado razširilo poslovanje, vendar je naletelo na zid, ki se mu reče konkurenca in naprej ne gre. Pa recimo, da se firma ukvarja z prodajo kozmetike. Ko takole lepo popiševa, kdo so ti, ki našega poslovneža, potencialno gazelo, zavirajo, se še malo pogovoriva o njihovih šibkih točkah in za konec podpiševa pogodbico, ki je seveda strogo zaupna in roma direktno v trezor, skrit za fotokopijo slike Groharjevega sejalca.

Potem pride pa na vrsto storitev, ki izkoristi Blogosfero tam, kjer ta naravnost blesti. Bistvo storitve pa poplava na prvi pogled naključnih, udarnih negativnih reklam, ki tolčejo po konkurenci našega oglaševalca kot zaporni ogenj Nemške elitne SS divizije pred Stalingradom. Zapisi na blogih v smislu “Prvič kupil kremo za roke pri firmi Cosmetics Unlimited in ne boste verjeli. Skoraj bi mi odpadla koža. Da ne govorim o tem, kako prodajalka pojma nima , kaj sploh prodajajo in za povrh je še neprijazna. Nikdar več, samo to vam lahko rečem. Izogibajte se jih! Sem bil pa prav prijetno presenečen, kakšni carji so v firmi Vazelinko d.o.o., ker tam pa res človeka znajo postreči, pa še prodajalka luštno zgleda. ”

Eden, dva, trije, čez čas sto zapisov, ki konkurenco počasi, a zanesljivo luknjajo. In take zapise ljudje najraje berejo, ker ne želijo ponoviti napake našega “blogerja”, člana kluba OnyxADS.Minus. Ko enkrat prebereš takšno negativno izkušnjo (pa čeprav je jasno privlečena za lase in samo del negativne oglaševalske kampanije), se v zapisu omenjene firme podzavestno izogibaš. Morejo ti pa nič, ker na blogih ljudje izražajo samo svoja subjektivna mnenja, kar je njihova z ustavo zajamčena pravica. He, he, he. Na temle mestu se počutim tako pametnega, da moram takoj narediti požirek vodke Absolut.

Morda bo na to kdo rekel, pa kaj, saj blogov itak nihče ne bere, razen ožjih sorodnikov pisca. No, to pa ne bo čisto držalo. Če je zapis ustrezno opremljen z metkinimi tagi in ima pametno izbran naslov, skratka, če je napisan v skladu s SEO in optimiziran za spletne iskalnike (Had je na tem področju prof. dr. spec.), lahko tak zapis vidi veliko ljudi.

Recimo za primer, na moj zapis Instant internet, ki sicer ni nikakršna negativna reklama, je do sedaj kliknilo več kot 2500 obiskovalcev in praktično vsi so do njega prišli prek spletnega iskalnika (verjetno bi jih bilo še več, če ne bi vmes zamenjal Siola z WordPress).

Bolha postaja meni nadležna

19 06 2008

Verjetno večina pozna spletno stran bolha.com, ki je bila v dobrih starih časih spletni boljšjak, kjer se je dalo kaj rabljenega prodati ali kupiti.

V nekem trenutku, ki morda ne ravno slučajno sovpada ravno s prenovo njihove spletne strani, pa so se po opažanju mnogih začeli obnašati zelo agresivno. Samo domnevam lahko, da je nekdo začutil velik potencial, ki ga predstavlja predvsem številčna baza registriranih uporabnikov servisa ter visok obisk in popularnost spletne strani.

Jaz sicer nisem pogosti uporabnik te strani, sem se pa nekoč registriral in jim zaupal moje podatke, da sem lahko sploh objavil oglas. Od nekega trenutka dalje pa dobivam v moj poštni predal od njih tipični oglaševalski SPAM, neka oglasna sporočila, ki me ne zanimajo in sem mislil, da se na njih nisem nikdar naročil. Namreč pri mnogih drugih spletnih straneh je nekakšen običaj, da se lahko naročiš na razne “mailing liste” in po možnosti še odklikaš, kaj te zanima, v vsakem prejetem sporočilu pa je povezava na spletno stran, kjer se iz liste prejemnikov lahko enostavno odjaviš. Pri Bolhi pa je to pošiljanje samoumevno, v skladu z 24. členom njihovih pravil in pogojev uporabe:

Uporabnik se strinja z občasnim prejemanjem elektronske pošte, ki je povezana s sistemom in aktivnostmi Bolha.com. Ta elektronska pošta lahko občasno vsebuje reklamna sporočila. Uporabnik lahko kadarkoli pisno zahteva, da Bolha.com in upravljavec strani trajno ali začasno preneha uporabljati njegove osebne podatke za pošiljanje sporočil. Za ta čas upravljalec uporabniku zamrzne njegovo registracijo (to se pravi: uporabnik ne bo več mogel uporabljati funkcij Bolhe, ki so namenjene zgolj registriranim uporabnikom). Upravljalci strani Bolha.com se zavezuje, da elektronskih naslovov uporabnikov ne bo posredovala drugim.

To sem šel brati šele danes, ker običajno te pravniške solate ne prebiram, ampak bi očitno moral. Zato, ker sem nekoč oddal (bolje rečeno hotel oddati) en samcati oglas, mi sedaj “pripadajo” oglasi v moj poštni predal, pri čemer naj bi moral še PISNO ZAHTEVATI, da prenehajo s tem. Pisno? Močno upam, da pisno šteje tudi po elektronski pošti, ker sicer bom imel o njih še slabše mnenje. Ker če obstaja neka storitev na spletu, kjer se vse podatke vnese direktno prek interneta, potem vendar ne pričakujejo, da bom pisno pošiljal odjavo? Druga opcija, če teh sporočil ne želim več prejemati, je očitno spet menjava elektronskega naslova. In upam, da me ljudje iz marketinga na bolhi razumejo, če njihova pomembna sporočila uvrščam v isto kategorijo kot Penis enlargement, Buy viagra now, You are lucky Winner of One Billion dolars price…

In danes sem dobil od njih v poštni predal spet nov Informator, za Junij 2008, ki je v bistvu oglasno sporočilo brez kančka domišljije (če ga kdo slučajno še nima in ga hoče, mu lahko naredim uslugo – mail fast forward).


vir: moj poštni predal

Na dnu tega oglasnega maila pa mi še sporočajo “veselo novico”, da so uvedli novost, kjer lahko oddam tudi oglasna sporočila tipa Kupim za samo 2 €. Da, prav ste prebrali, za oglas tipa kupim moraš odšteti 2 (z besedo dva) evra. Kupim. Takoj.

Ker že dolgo nisem pozorneje spremljal njihove spletne strani samo upam, da so oglasi tipa Prodam še vedno cenovno ugodni, torej hipotetično brezplačni, v zameno za obsežno spamersko bazo, ki se uporablja za oglaševanje in direktni marketing. Verjamem pa, da se teh oglasov še nekaj časa ne bodo upali zaračunati, kajti oglaševalci, torej tisti, ki nekaj prodajajo, prispevajo nenazadnje temu portalu “brezplačno” vsebino – oglase, brez katerih tak portal nima nobenega smisla, da o obisku ne govorim.

Že nekaj časa nazaj pa je Bolha postala predvsem in čedalje bolj nekakšen INTERNETNI HUB spletnih trgovin, kjer se oglašuje predvsem novo blago, kar pa seveda trgovcem zaračunavajo in kot sem nekje prebral na spletu, se je cena takšne osnovne “spletne trgovine” na Bolhi povzpela v letu dni iz 12€ na 36€, hkrati pa naj bi omejili število tako reklamiranih izdelkov iz 100 na 30. Torej na Bolhi je letna inflacija ne 6%, ampak 300% in sreča, da UMAR Bolhe nima v svoji košarici, na podlagi katere računa statistiko.

Me pa kot uporabnika takšnega spletnega boljšjaka enostavno moti, da če iščem neko rabljeno zadevo, dobim med najdenimi zadetki enako prikazane tudi nove, ki so v bistvu oglasi trgovin in če želim najti res samo rabljene izdelke, moram uporabiti napredno iskanje. Ali ne bi bilo bolj logično, če je spletni servis tržnica rabljene robe, da bi privzeto dobil samo rabljene izdelke, v naprednih možnostih pa bi lahko izbral tudi ponudbo trgovin in bi zadeva potem bila nekakšen klon spletne strani ceneje.si, ki služi primerjavi cen? Samo to pa verjetno ne bi bilo ravno po godu tistim trgovcem, ki imajo na Bolhi odprto “trgovino”.

Jaz si ne delam utvar. Hoteli smo kapitalizem in smo nek približek temu tudi dobili, s tem pa seveda tudi pohlep po čim večjem zaslužku in poslovnem uspehu (s čemer ni nič narobe). Pri Bolhi me moti samo to, da je bila včasih drugačna, bližja uporabniku storitev, ki si želi spletno tržnico rabljenega blaga, ne pa nek oglaševalski servis. Odločitev je seveda na strani lastnikov, se mi pa zdi, da je sedanja Bolha.com odprla pri nas na spletu prostor morda za nov servis, ki bi dejansko ponujal samo rabljeno blago in kjer oglas tipa kupim ne bi stal 2€. Torej nekakšen downgrade nazaj na staro bolho 1.0

Razumem pa, da v ekonomiji, kot tudi povsod drugje, brezplačnega kosila ni. Ampak namesto da se “zlorablja” (pravno se to bere kot uporablja) osebne podatke in elektronske naslove uporabnikov servisa, ki jim “prispevajo vsebino”, naj na spletno stran izobesijo nekaj klasičnih reklamnih pasic in če je obisk velik, bo tudi finančni priliv od oglasov temu ustrezen in prepričan sem, da bo pokril stroške in še nekaj zaslužka se bi nabralo.

Pod črto (bonus razmišljanje):

Če kdo, potem so to blogerji tisti, ki zelo dobro vedo, kakšen je pomen obiska na neki spletni strani. V primeru blogerjev gre predvsem za “libido”, v primeru komercialnih spletnih strani pa enostavno za denar. Vsak klik šteje in sedaj lahko po zaslugi tudi nekaterih blogerskih kolegov v živo spremljamo “kdo ima daljšega, večjega, obilnejšega”. In pošiljanje elektronske pošte kar tako, na tavžnte nekih naslovov, z obveznimi povezavami na dotično spletno stran, seveda vpliva zelo blagodejno na obisk te strani, saj statistično gledano ustrezen procent prejemnikov sporočila klika na povezave, ki jih google analitycs (ali kaj podobnega) skrbno sešteva. Samo to je po moje navadna goljufija, saj potem bi jaz lahko tudi poslal vsak teden kopici ljudi elektronsko pošto z linkom na moj blog ( to je baje enkrat naredil član ekipe Siol-Blogos Iztok Gartner, samo ne na mojega, ampak svojega, jasno) in se potem pred kolegi, brati in sestrami soblogerji, hvalil, kako velikega imam.

Samo to po moje NI FAIR PLAY.

Nakupovalni gizmo

28 04 2008

Veliki nakupovalni centri postajajo čedalje večji, in kadar pride v takšen nakupovalni center recimo v soboto popoldan povprečna slovenska družina (ata, mama, sinek in hči), imajo vedno težavo s tem, da se potem med vsemi temi nakupovalnimi površinami spet najdejo.

Tipično nakupovanje izgleda tako, da se skupaj pripeljejo v enem avtomobilu, potem pa gre vsak po svoje, kar ga pač zanima. Ata morda v Merkurja po vile ali gledati ploščice za kopalnico, mama na tržnico po zelenjavo, sine k Bauerju cediti sline ob dragih gorskih kolesih, mladoletna hči pa v Zaro po nove cunje. In že vmes se neprestano kličejo po mobilnih telefonih. „Ati, kje si, jaz sem tu in ti…“, „Mami, ati je rekel, da se dobimo ob tej in tej uri pri Koloseju…“, „Sine, kje si, mi te že pol ure čakamo…“ In podobno.

Druga možnost je, da se držijo ves čas nakupovalnega izleta skupaj, kar pe vedno vodi v neskončne prepire o tem, kako je atu dolgčas gledati spet oblekice za punčke in kako mama ne bo še stotič cel dan gledala kolesa, ki stanejo bruto dve njeni mesečni plači ali več.

Rešitev za vse te probleme pa ima zopet, kdo drug kot, dr. Onyx.

Ob vhodu v nakupovalni center se družina oglasi na posebni Info točki, ata pokaže osebno in potem vsak član družine dobi napravico, ki je v bistvu GPS sprejemnik z natančnim zemljevidom nakupovalnega mesta. Ti sprejemniki se potem nastavijo tako, da vidiš na zaslonu samo ostale družinska člane kot raznobarvne ikone človečkov. Ata rdeč, mama plava, sine zelen, hčerka pa roza človeček. Ko se potem tale naša družinica razkropi po nakupovalnem centru, ima vsak družinski član pregled, kje se nahajajo ostali in ni potrebno več neprestano klicarjenje po telefonih. Poleg tega lahko mama hitro opazi, če je mladoletna hčerka slučajno spet zavila v Beate Uhse gledati vibratorje in dišeče kondome.

Da pa bo zadeva še finančno vzdržna in se bo dalo te napravice dobiti zastonj, se lahko zadevo reši na tipičen potrošniški način. Na nakupovalnem gizmu se občasno prikazujejo kontekstualne reklame za razne nakupovalne akcije. In ker gizmo ve pozicijo Nakupovalca (Potrošnika), lahko plasira temu ustrezno reklamo. Recimo ko si v H&M, dobiš reklamo za ponošene kavbojke.

Čeprav, ko sem ravno omenil H&M, mi je zanimivo to, kako zelo se razlikuje njihova trgovina v New Yorku in recimo v Ljubljanskem City Parku (v City Parku mi večina razstavljenega blaga izgleda, kot bi bil na Ponte Rosu v Trstu). Kot ne bi šlo za isto firmo. 🙂

Preberi še:
Potrošnik 2.1 by Onyx

Ležalnik.com postal prvi Glavni sponzor

23 04 2008

Prve, nebogljene korake, je potrebno skrbno dokumentirati in poslikati iz različnih zornih kotov. Dr. Onyx se tako podaja v oglaševalske vode, kjer se v velikih količinah pretaka vsem nam všečen fluid, imenovan Denar. Za vse, ki mi želite veliko uspeha na tem področju sporočam: Hvala in čim več klikajte na oglase Oglaševalcev. Naprej pa kopija (zgodovinskega) elektronskega sporočila:

Pozdravljeni,

najprej opravičilo za kakšen dan zamika, naša tajnica je žal že v menopavzi in včasih kakšno zadevo tudi spregleda. Drugače vas z veseljem obveščamo, da se danes piše zgodovina z veliki črkami; torej Zgodovina. Postali ste prvi Glavni sponzor spletne strani dr. Onyx in v imenu kolektivnega poslovodnega organa (main board of directors) Vam za ta uspeh iskreno čestitamo in se veselimo nadaljnega uspešnega in plodnega (za izmenjavo pripravnic se priporočamo) sodelovanja.

Glede na našo poslovno politiko sedaj iščemo še velike sponzorje in lahko tudi kakšnega malega, čeprav od tistih res malih si, pošteno povedano, v upravnem odboru ne obetamo kaj velikega (na to nakazuje že samo ime Mali in priimek Sponzor). Z njimi je običajno samo veliko dela, izplen pa bore zanemarljiv.

Lep pozdrav in da bi nam dolarji (jemljemo seveda tudi evre) še naprej padali iz neba vsaj tako kot (prvo) aprilski dež.

dr. Onyx 1.r. (z besedo Prvi Razred)

Iščem oglaševalce

14 04 2008

Po temeljitem razmisleku in dolgotrajni ter na momente tudi boleči kontemplaciji, sem prišel do zaključka, da moram blog nekako okrasiti z oglasi. Kakor danes gledam na vse skupaj, blog brez oglasov ni vreden da obstaja, je kakor suha torta brez čokoladnega preliva in kremnega polnila. Kakor Vesolje brez Boga.

Žal pa imam denarja dovolj in na trenutke celo preveč, tako da oglasov ne morem imeti na blogu zaradi denarja. Poleg tega so s tem same težave, ker več ko imaš denarja, težje so odločitve, kaj z vsem tem početi. Da pa ne bi povsem brezplačno objavljal oglase in bi se oglaševalci na letnem shodu v Portorožu (SOF) norčevali iz mene, sem se odločil, da bom pokazal mojo izjemno široko altruistično naravo.

Vsak, ki bi rad objavil svoje cenjeno oglasno sporočilo na mojem blogu, bo moral prispevati neko razumno vsotico v poseben sklad, iz katerega bom potem, ko se bo nabralo denarja dovolj, kupil kakšna igrala (morda celo Nintendo wii) za otroke v Pediatrični kliniki. Otroci niso samo naše največje bogastvo, ampak ti nekoč wannabe ljudje bodo plačevali prek davkov naše mizerne pokojnine in brez njih bomo čez leta brskali po smetiščih in kantah za hrano. Verjemite na besedo. Zato jim moramo že sedaj pihati na male dušice, da bodo potem, ko bodo v najbolj aktivnih letih, pripravljeni prispevati nekaj malega tudi za nas, betežne starčke z vgrajeno srčno zaklopko in težavami z zadrževanjem urina.

Spoštovanim potencialnim Oglaševalcem (sem O kar za vsak slučaj z veliko napisal) sta trenutno na voljo dve možnosti.

Prva je časovno omejena pasica na desni strani bloga, v maksimalni velikosti 140×500 pikslov in z možnostjo povezave na poljubno spletno stran. Druga možnost je tako imenovano sponzoriranje prispevkov, kjer se lahko oglaševalec odloči, katere prispevke bi sponzoriral (tako imenovano kontekstualno oglaševanje) in na koncu prispevka bo potem objavljena pasica velikosti maksimalno 300×80 pikslov z oglasnim sporočilom in poljubno povezavo na spletno stran. Ta možnost oglaševanja časovno ni omejena, oziroma po preteku pol leta si kot avtor bloga pridržujem pravico, da oglasno sporočilo zbrišem. V nobenem primeru pa ne pridejo v poštev prikrite reklame in v PR službah napisana neoznačena promocijska besedila.

To je v bistvu vse.

Blogerji se morajo počasi začeti zavedati, da so gledano kot celota eden najbolj branih medijev nasploh in da se oglaševalski denar preprosto seli z uporabniki spleta na internet. Več kot jih ima dostop do interneta, dlje ko se zadržujejo na internetu, večji bo oglaševalski kolač, ki temu mediju pritiče. In pri razrezu kolačka štejejo kliki. Click, click, click… To so osnove ekonomije, ki jih lahko razume vsaka brucka komunikologije.

Zato predlagam še korak dlje.

Če je komu zgoraj opisana ideja tako všeč, da se strinja celo z temeljno filozofijo, ki v svojem bistvu nima za cilj egoistično služenje denarja in bi se mi rad pridružil na mojem bojnem pohodu pristnega altruizma, naj mi to prosim sporoči in ko dobim zraven še enega, imamo že Blogerski POOL, ki se obanaša navzven do potencialnega oglaševalca lahko kot en sam medij. To pomeni, da bo zakupljen oglas objavljen hkrati na vseh blogih, ki sodelujejo v poolu in bo tako učinek in domet oglaševalske akcije toliko večji.

In ko nas bo dovolj, recimo kakšnih sto plus Had, bomo lahko nekoga oblekli v elegantno obleko, mu zavezali kravato, zloščili čevlje in ga z črno poslovno aktovko poslali na razgovore k oglaševalcem z ponudbo, ki jo ne bodo mogli zavrniti.

Da pa ne bo takoj pokonci skočil šef davkarije, vodja oddelka za pregon organiziranega kriminala na policiji ali pa skupina tožilcev za posebne zadeve naj povem, da zadeva še ni pravno razdelana tako, da bo ustrezala obstoječi zakonodaji in da ne bodo kršeni predpisi. Glede tega se bom posvetoval z mojo ekipo odvetnikov (večina ima uspeh na pravnem faksu z povprečjem 8 plus), možno pa je, da bomo, če vas bo seveda veliko pripravljeno sodelovati v poolu, ustanovili društvo ali kaj takega.

Revolution is Cumming, bratje in sestre blogerji.

Pozor, oglaševalci napadajo

12 11 2007

V eni izmed računalniških revij bolj zabavnega značaja sem prebral zanimiv uvodnik urednika, ki ga je razburila ideja enega izmed oglaševalcev, da bi se rad videl na naslovnici. To za revijo ni bilo sprejemljivo in so oglaševalcu dali košarico, on pa je vrnil nazaj tako, da je zmanjšal denar namenjen oglaševanju v reviji. Za koga dejansko je šlo urednik ni navedel, iz postavitve revije pa bi špekuliral, da si je ta luksuz želel omisliti eden izmed mobilnih operaterjev. Morda v smislu, če si konkurent lahko omisli celostransko zadnjico revije, grem jaz na naslovnico. Mobilni operaterji pa so Itak znani po tem, da se dobesedno obmetavajo z oglaševalskim denarjem in njihove oglaševalske želje se ponavadi izpolnjuje kot včasih želje faraonov ali kraljev. Upreti se mobilnemu operaterju, ki si želi oglasa na naslovnici? Halo?

Sem pa ob prebiranju uvodnika razmišljal, kje vse nam oglaševalci oziroma njihove agencije želijo podtakniti oglasna sporočila. In naslovnice revij niso nič posebnega.

Verjetno bo potrebno idealno oglaševalsko platformo prihodnosti še izumiti. In to tako, da žrtev ne bo mogla oglasom nikakor ubežati. Morda bo pravi način nekoč ta, da se bo dalo oglase zapakirati v obliki seruma, ki ga bo potrošnik dobil vsak dan z injekcijo direktno v vratno arterijo ter se bodo oglasi kar prek krvnega obtoka prenesli neposredno v možgane in se tam vizualizirali. Intravenozno oglaševanje naslednje generacije. To je ideal in izziv za znanstvenike, že danes pa obstajajo načini oglaševanja, ki se temu lahko dobro približajo.

Recimo oglasi na javnih straniščih nad pisoarjem. Ta zamisel mi je od prvega dne naravnost fantastična. Poleg tega, da omogoča kopico zabavnih in kreativnih sloganov v stilu “Vzemite se v roke”, “Kako visoko vam nese”, ki se lahko kot dovtipi uporabijo za oglaševanje raznih blagovnih znamk, je bistvo tega načina reklamiranja to, da se žrtev oglasu ne more izogniti. Ko se postaviš pred pisoar, odpreš zadrgo in izvlečeš orodje, stoji pred tabo samo stena in na njej oglas. Včasih so bile tam ploščice, danes stoji okvir z oglasom in ni druge, kot da bereš sporočilo oglaševalca. Ker so ta sporočila po naravi običajno smešna, se ti lahko mimogrede zgodi, da nehote polulaš po čevlju še soseda, ki pa največkrat tega niti ne opazi, ker se tudi sam reži oglasu. In verjetno hkrati lula po tvojem čevlju ali hlačnici.

Ko sem bil nazadnje pri zobozdravniku in ležal na tistem zloglasnem stolu, sem tudi razmišljal o oglasih. Zakaj za vraga mora tista močna luč svetiti meni direktno v obraz, ko bi lahko tam stalo oglasno sporočilo? Za zobno pasto, ščetko ali kaj podobnega. Tudi če na stolu mižim, bom slej ko prej moral pogledati in to direktno v reklamo. Še en primer skoraj idealne oglaševalske platforme.

Pred kakim letom so me razjezili v neki znani gostilni v osrednjem Ljubljanskem nakupovalnem središču. Bilo je ravno okrog novega leta in se je trlo obiskovalcev, potrošnikov, pa še vseh tistih, ki so imeli tam novoletne zabave. Natakar mi je prinesel pogrinjek, nek papir za pod krožnik, servet plus jedilni pribor. Papir pa je bil v celoti potiskan z reklamami za vse mogoče vzajemne sklade znane borznoposredniške hiše. Ideja oglaševalca je sicer dobra, kaj dobra, odlična in jo lahko razumem. Ljudje ki čakajo, da bodo postreženi, se običajno dolgočasijo in zakaj ne bi med čakanjem prebrali še reklamnega letaka, ki jim je bil serviran pred nos kot aperitiv. Samo te logike jaz nočem kupiti. Če pogledam cenik v jedilnem listu, cene niso zaradi tega nič manjše. Jaz pa za tak denar pričakujem, da dobim tudi dostojen pogrinjek, zaradi mene je lahko tudi iz papirja, samo ne potiskan z reklamami. Ne bom pa imel nič proti, če se nekega dne pojavi gostilna, ki bo kopirala filozofijo časopisnih brezplačnikov in kjer bom dobil kosilo zastonj ali vsaj občutneje ceneje, v zameno pa lahko požrem z omako vred pogrinjek, krožnik in jedilni pribor potiskan z reklamami.

Meni skrajno absurden način oglaševanja so povorke našemljenih študentov, bodočih inženirjev, zdravnikov, filozofov, ki nosijo po mestu oglasne transparente pritrjene čez ramena. Kadarkoli srečam tako povorko obstanem, gre mi na smeh in hkrati obžalujem, ker običajno nimam s seboj fotoaparata, da bi to burlesko slikal. Ampak tak duhovit oglaševalec naj si ne dela utvar. Zame je to predvsem antireklama za oglaševalca. Poleg tega me ti transparenti spominjajo na vojno, ko so ljudje morali nositi po mestu transparente z napisi v slogu “Sem izdajalec, zvečer me bodo javno ustrelili na osrednjem mestnem trgu. Vabljeni.”

Potem so tu še prirejeni kamioni, ki so namenjeni zgolj in samo prevažanju reklamnih sporočil. Da, tudi to obstaja in nazadnje sem na teh kamionih gledal reklame za radijsko postajo. Razumem, da se z reklamami potiska avtobuse mestnega prometa, samo takšen način oglaševanja, ki ne služi ničemer drugemu, kot samo prevažanju reklam, je pa v današnjem času malo čuden. Toliko se govori in piše o okoljskih spremembah in onesnaževanju, na drugi strani pa nekdo brez pomislekov z kamioni vozi reklame. Ojoj.

In če se vrnem nazaj k uvodniku iz začetka tega prispevka.

Časi za plačljive tiskane medije domnevam niso rožnati, sploh ob (pre)nizkih nakladah, preveliki konkurenci in dejstvu, da se za oglaševalce (in bralce) borijo sedaj še z brezplačniki in poplavo na spletu. Mi je pa ob vsem tem zanimivo sledeče razmišljanje urednika:

Čitavci, poslušavci in gledavci si prevečkrat delajo utvare, da so za časopisno založbo, radijsko ali TV ­postajo neprecenljive vrednosti. So sicer dobrodošel element, nikakor pa ne prvovrsten. Stranka je car in podobne floskule so na tem področju odveč. Tehtni­ca komercialnega medija se namreč praviloma nagi­ba k zadovoljevanju oglaševalca – z obup(a)nimi po­pusti, neokusnim trženjem poslednjega koščka strani in konec koncev s podrejanjem, često prirejanjem prispevkov njemu v prid.

Jaz si glede tega ne delam nobene utvare. Zato sem si ustvaril svoj zasebni medij.

Ker se cenim.

Oglaševalski PEEPoMAT

28 03 2007

Tole idejo sem dobil včeraj, ko sem na hitro preletel goro blogov tako imenovanih kreativcev. Oglaševalskih gurujev.

Ideja pa je, kot vse revolucionarne ideje, sila preprosta in temelji na bazični psihologiji.

Predlagam, da v vseh večjih nakupovalnih središčih (v Ljubljani recimo je to BTC in Rudnik) postavimo posebne avtomate, imenovane PEEPoMAT.

Za kaj gre?

Naprava bi bila podobna telefonski govorilnici, le nekoliko večja. V njej je udoben fotelj, vse štiri stene se veliki LCD zasloni. Kabina ima vgrajeno tudi vrhunsko ozvočenje in napravo za proizvajanje dišečih arom. Bistvo te naprave pa je PREDVAJANJE OGLASNIH SPOROČIL.

Kupec, torej potrošnik, je plačan zato, da gre v to napravo in za njim se za naslednjo uro zaprejo vrata. Neprodušno. Izhoda ni, za to izkušnjo dobi plačilo 5 evrov. Potrošnik se usede na stol in sprosti. Prične se enourni oglaševalski maraton brez presledka. Reklama za reklamo. Kamorkoli se potrošnik v kabini obrne. Povsod isto. Reklama. Oglasno sporočilo. Ideje za šoping. Reklame za pralne praške in parfume so pospremljene z čudovitimi, omamnimi aromami.

Po eni uri se predvajanje ustavi, vrata se odpro. Potrošnik ima sedaj pred seboj nakupovalni center, ki ga pričakuje.

https://i1.wp.com/brightbytes.com/collection/images/fair_peeep.jpg
Grafika: brightbytes.com

Izum še ni patentiran.

Prva Dama CENTRIFUZIJA

16 03 2007

Ponudba na OGLAS ZA PRVO DAMO predsedniškega kandidata:

Dragi bodoči predsednik, dr. Onyx.

Ta začetek mi je bil všeč, ker ne pušča nobene dileme. 🙂 (op. ur.)

Javljam se na vaš oglas, v katerem iščete primerno Prvo Damo.

Povsem se strinjam z vašo osnovno idejo in ob tem zagovarjam tezo, da smo za primeren denar dandanes vsi lahko kurbe. Sem zelo svetovljanska oseba, zato v tem ne vidim ničesar slabega, da se razumemo.

Naj se vam na hitro predstavim. Izhajam iz kmečkega gorenjskega okolja, vendar pa sem se izobraževala in odrasla v prestolnici. Imam univerzitetno izobrazbo in bogate izkušnje na področju odnosov z javnostmi. Kljub temu nisem pozabila svojih korenin in še vedno obvladujem pristno in rodno mi narečje, kar bo gotovo koristilo pri nagovoru konzervativnih in lokalno orientiranih ciljnih skupin.

Najbolj zgodnji spomini segajo v rosna leta, ko sem delno prisostvovala zakolu prašiča, iz katerega smo nadalje izdelali klobase. Stališče glede tega spomina lahko prilagodim vašemu programu. Povsem samozavestno sem sposobna zagovarjati tradicionalno slovensko prehrano ali pa obsojam mučenje živali za potrebe človeške prehrane. Stvar dogovora.

Obožujem teater in umetnost v obče. Za menoj so že številne odlično odigrane vloge, prijatelji in sodelavci pa lahko potrdijo, da sem pri stvareh, ki se jih lotim, učinkovita, korektna in uspešna. Sem tudi pismena, zaradi česar bi pridobili zasebno lektorico, ki jo resno potrebujete (npr.: “čim preje”; uporaba predlogov S in Z …). To delo bi bilo po pogodbi posebej ovrednoteno.

Ker sem lahko vljudna, me imajo starejši radi, moja komunikativnost pa me dela splošno priljubljeno. V svojem življenju sem prepotovala velik del Azije in majhen del Afrike, zato poznam tudi nekaj vljudnostnih fraz in kletvic. Druge morda ne bodo tako koristne kot prve, a želela sem poudariti svojo odprtost in vsesplošno toleranco.

Glede dojenčka nimam sama nikakršnih pogojev. No, jasno je, da bi imela najraje krepkega mešančka med tajsko prostitutko in črnskim zapeljivcem, vendar odločitev prepuščam vam. Nenazadnje se bodo v zasebnem in javnosti prikritem okolju z otrokom ukvarjale pestunje. Naj vas to ne zavede.

Z veseljem in odlično kuham. Ta lastnost se mi zdi za prvo damo nadvse pomembna, saj se bom lahko brez posebnih priprav udeleževala različnih kulinaričnih, ženskih in domačih prireditev, protokolarna darila pa bodo dobila povsem nov pomen.

Nekateri v hecu trdijo, da sem higienska fašistka. V tem ne vidim ničesar slabega, vendar pa bom od hišnih pomočnic zahtevala v predsedniški palači brezhibno čistočo.

Še glede turkmenistanska modrosti (mimogrede, pridevnik “turkmenistanska” pišemo z malo začetnico): Imam eno pi[�]ko. Je to morda problem? Nujno moram omeniti, da me odpirajo celotna ekipa najbolj priljubljenega bloga Bitchs(k)weet, njegov velik krog oboževalcev in vsi pripadajoči glodalci!

Še več.

Naša velika in širna skupnost je predsedniškemu kandidatu pripravljena nuditi številne storitve (uslug ne delamo). Black Betty ima bogate izkušnje z ilustriranjem, oblikovanjem T-shirtov in spletnih mest. Blodnja ponuja ogromne stene svoje rezidence za poslikavo. Predpralec zagotavlja zavetje na kriva pota speljanim dušam. Znan je po svojih čudežih in svetlosti, ki številnim vernikom kaže pravo pot. Megafotr pa je specializiran za grožnje ostalim protikandidatom.

Ako se odločite za nas in s tem Zame, boste deležni tudi svetovanja, za katerega niti še ne veste, da ga potrebujete.

Pa srečno!Centri, kandidatka za Prvo damo

PS: Odgovor lahko posredujete kar javno prek našega znamenitega spletnega mesta. Hvala.

Predsedniški kandidat ODGOVARJA MODRO.

Spoštovana Centrifuga,

Tole pismo sem izbral med tisočimi, ki prihajajo na oglas za Prvo Damo 2007, kot vzorčni primer, kako mora biti resna ponudba napisana, da jo sploh resno obravnavam.

In ta ponudba je krepko resna. Celo več. V športnem žargonu bi dejal, da je ta ponudba letvico pri skoku v višino ob palici dvignila na 8.35 metra, kar je za večino deklet tako visoko, da letvice na tej višini niti ne poderejo. Mislim od spodaj navzgor, ne pri padcu čez.

To pismo naj bo tudi za zgled damam, ki pišejo enovrstične ponudbe v stilu: Sem kmečko dekle iz Lovrenca na Pohorju, vstajam zgodaj zjutraj, doma imamo ovce in konjičke, rada bi postala Prva Dama.

Taka sicer prisrčna pisma v ostri konkurenci pač ne morejo imeti nobene resne možnosti, ker so si podobna kot jajce jajcu in ne bi mogel izločiti samo ene.

Na prvo, hitro oko, ponudba povsem ustreza. Tako po doseženem pedigreju, okolju iz katerega izhajate, kot tudi doseženi ravni splošne izobrazbe, ki bi Vam med morebitnim pogodbenim opravljanjem funkcije Prve Dame še kako prišla prav.

Kar se tiče travm iz otroštva pri zakolu prašiča in odnosa do domače, slovenske kulinarike moram pojasniti nekaj reči.

Sam ne jem praktično nobenega sadja, razen banan, pa še to morajo biti brez tistega gnilega črnega dela. Jabolka, slive, hrušk, kivija, kakija in podobnih reči NISEM POIZKUSIL NIKDAR in samo približno vem kakšnega okusa so iz umetnih kemičnih prepratov, ki simulirajo te okuse v brezalkoholnih pijačah.

Prav tako ne jem tudi mnogih klasičnih vrtnin, kot je recimo kumarica, paradižnik in cvetača, pri čemer naj povem, da jem pizze, samo če niso narejene iz pelatov, ampak umetnega kečapa.

Torej sam nisem nobeden vegetarijanec, ker za to pošteno povedano nimam osnovnih pogojev.

V rosni mladosti smo doma gojili piščance. Najprej so bili čisto majčkeni in rumeni ter so se greli pod lučjo v kopalnici. Pod lavabojem. Noro. Sam sem jim kot otrok dajal različna imena in smo se nekako spoprijateljili. Ko so odrasli, so postali bele kokoši in so pristale na dvorišču. Petelina smo pozabili kupiti že na začetku. Resen problem se je pojavil, kdo bo kokoši zaklal, oziroma obglavil. Ker v družini ni bilo junaka, smo najeli zunanjega človeka, ki jih je zaklal in v vreli vodi očistil perja. Potem so jih razkosali in zapakirali v skrinjo. Nov problem oziroma družinski zaplet, sem povzročil kar sam, ker jaz nisem hotel več jesti teh piščancev, ker so bili kot majhni piščančki moji prijatelji, ki so imeli ime.

Poleg tega so pri sosedu gojili purane. Ko se je začel zakol pri njih na dvorišču, smo kot otroci zvedavo opazovali predstavo. Ker so purana slabo držali, ko so mu odsekali glavo, je ušel ter tekal brez glave po dvorišču. Sosedovo hišo je pošprical z krvjo dva metra visoko, tako da so morali po obedu čistiti še fasado.

Sam sem odločno proti ortodoksnim stališčem in fanatizmu. Zato načeloma ničesar ne obsojam, menim pa, da je za človeka na tej stopnji razvoja neprimerno, da se hrani z dojenčki ali adolescenti živali. Tu mislim recimo odojke, teličke in žrebičke. Vsak pa ima možnost izbire.

Glede mučenja živali imam preprosto stališče. Ljudje po svetu trpijo, mnogi zbolevajo in umirajo v hudih mukah. Svoj davek vzamejo še vojne in podobne igre človeka. Sistem očitno igra aktivno in proti nam. Ko rešimo živali, smo rešili človeka. Pot je jasna, prvi koraki so narejeni, nič pa se ne da spremeniti čez noč.

Če se lahko sam, pri tako skrajnih prehranjevalnih lastnostih, odpovem večine uživanja mesa živalskega izvora, potem je to za večino ostalih toliko lažje.

Sam sem si predsedniško kampanjo in kasneje štiriletni mandat zamisli kot nekakšen resničnostni šov, zato bodo Vaše bogate igralske izkušnje samo dobrodošle. Upam, spoštovana kandidatka, da Vas tudi ne moti publiciteta širših razsežnosti.

Tako recimo naj samo namignem, da bom na prvi uradni državniški obisk odšel na sosednjo Hrvaško, kjer bom takoj po pristanku državniškega letala pri carinikih mejne kontrole zaprosil kot predsednik Republike Slovenije za POLITIČNI AZIL. Seveda upam, da bodo foro kupile vse svetovne medijske hiše in da skupaj z Prvo Damo dobiva prvih nekaj minut na televiziji CNN v oddaji World Report. To bo boljša reklama za našo državo kot vse ostale videosmešnice.

Če mi uspe osnovni načrt, bom projekt prodal najugodnejši producentski hiši nekje sredi poletja 2007, ki bo potem začela štiriletni resničnostni šov z predsednikovo Prvo Damo v glavni vlogi. Tako bodo gledalci prvo damo imeli za nekakšen TAMAGOČI oziroma BARBIKO in bodo lahko v interaktivnih oddajah izbirali, kaj bo Prva Dama oblekla na pot v tujino, kako se bo frizirala, kakšni čevlji ji pristojijo, ali naj se zabrije pod pazduho ali nosi grmiček in podobne ženske čipčet zadeve.

Skratka, v mojem scenariju je vloga Prve Dame ključna za uspeh mojega madndata, ker, če lahko prišepnem na uho, nameravam na ta način pozornost medijev usmeriti od mene stran, k Prvi Dami, da se bom jaz lahko šel klasično politiko.

Prekupčeval z kmetijskimi zemljišči, ki bodo čudežno postala zazidljiva, podeljeval koncesije za igralnice, stiskal premiera v kot in podobno.

Ekipa, ki Vam stoji ob strani in Vas kot pravite podpira v kandidaturi za Prvo Damo je že na prvo oko impresivna. Računate pa lahko, da ob morebitni izbiri za Prvo Damo ne bo več veliko prijateljev. Nevoščljivost je pač tipična ženska lastnost, ki bo nas ženske spremljala še dolgo.

Da ne bom predolg in ker sem čez pol ure naročen pri prostitutki (tole pišem zvečer prejšnjega dne), kjer bova skupaj prebirala Dostojevskega, naj počasi končam tale odgovor. Verjetno se, spoštovana kandidatka sprašujete, zakaj hodim k prostitutki prebirati Dostojevskega. No ja, saj bere ona, jaz samo poslušam. To je pač moja motnja oziroma hiba, s katero moram živeti in bodo zadevo z razumevanjem sprejeli tudi spoštovani volilci in volike.

Za konec bi samo prosil, da se ne norčujete iz moje hibe s s ali z z, ker to ne bi smelo biti nikomur več smešno.

Lepozdrav,

dr. Onyx, kandidat 2007 za na Erjavčevo

Opomba
Besedno zvezo Lep pozdrav pišem kot Lepozdrav, ker se tako napiše hitreje, privarčujem dva znaka (da, tudi presledek je znak) in še izgovorjava je lažja. Ne bom pa besede patentiral, ker želim, da bo ostala uporaba besede brezplačna.

prava_drama
Fernando Botero – The First Lady (1969)

Opomba:

Grafika je vzorčni primerek prve dame in nima nujno kakršnisigabodižekoli zvezo s kandidatko Centrifugo. Ali bolje rečeno z Centrifugo. Ali ni Bach pisal Fuge?

Dekle iz ekološke kmetije iz Lovrenca na Pohorju upam da ne bo zamerila, ker sem njeno ponudbo predstavil kot vzorčno. Jer bila pač prva na seznamu prispele pošte. Čisti slučaj.


%d bloggers like this: