Posts Tagged ‘Nasveti’

Route add

03 07 2009

Večina naprav, ki se jih da konfigurirati in imajo vgrajeno možnost priklopa v računalniško omrežje prek UTP mrežnega priključka, ima danes vgrajen preprost web strežnik, tako da se da vse nastavitve narediti s pomočjo enega izmed internet brskalnikov. Take naprave so recimo mrežni tiskalniki, stikala, zmogljivejši brezprekinitveni napajalniki z možnostjo nadzora, usmerjevalniki in tako naprej.

Manjši problem pa nastopi, ker ima nova takšna naprava običajno tovarniško nastavljen IP naslov, ki pa ni enak naslovu lokalnega omrežja in zato dostop do nje prek brskalnika ni čisto trivialen.

Recimo tak klasičen primer:

Kupimo mrežni tiskalnik, kateremu bi želeli nastaviti IP naslov in ostale malenkosti. Napravo prek stikala povežemo v omrežje, ampak iz ostalih računalnikov seveda ni vidna, zaradi drugačnega, tovarniško nastavljenega IP naslova (običajno je zapisan nekje v dokumentaciji, pri mrežnih tiskalnikih pa se da natisniti tudi stran z vsemi nastavitvami, kjer piše tudi to).

Če poizkusimo ping na naslov mrežnega tiskalnika 10.100.1.1 iz PC z naslovom 192.168.1.100 odziva ne bo, ker računalnik (točneje TCP/IP sklad) naslov razume kot da je naprava v drugem omrežju izven LAN, zato promet za ta IP pošlje na privzeti prehod (default gateway), ki je običajno usmerjevalnik v WAN.

Se da pa računalnik prepričati, da najde tudi pot do naprave, ki jo želimo konfigurirati in nima IP naslova iz istega LAN.

Če gre za XP OS v zgornjem primeru zaženemo CMD (konzolo) in vpišemo ukaz:

route add 10.100.1.1 192.168.1.100

V Linuxu  pa je sintaksa ukaza tudi podobna:

route add -host 10.100.1.1 gw 192.168.1.100

Najprej IP naslov omrežne naprave, zatem še IP naslov računalnika. S tem ukazom dodamo začasno v usmerjevalno tabelo nov zapis, ki računalniku pove, da naj te naprave ne išče prek prehoda v internetu, ampak direktno na lokalnem omrežju.

Za konfiguracijo sedaj samo še v brskalnik vpišemo IP naprave in če je šlo vse po sreči, dobimo masko za nastavlanje parametrov.

V primeru, da brskalnik uporablja proxy za dostop do interneta, je potrebno seveda še dodati IP naslov omrežne naprave med izjeme, sicer dostop ne deluje.

Kako do pošte na email.si

13 06 2009

Slovenski poizkus brezplačnega poštnega strežnika, ki se je oglašal na naslovu email.si, je kot kaže dokončno umrl in nad tem, da bi še kdaj projekt vstal od mrtvih ali da bi lastniki odkrili, kje se strežni sploh nahaja in v kakšnem stanju trenutno je, so obupali tudi največji optimisti.

Je pa nas verjetno še kar precej, ki smo imeli na tem naslovu odprt svoj poštni predal (ali celo njih več, kot v mojem primeru) in vsake toliko časa naletimo na problem, da je neko sporočilo z pomembno informacijo (recimo geslom) ali čem podobnim ostalo nedostopno.

Ampak očitno tudi za to težavo obstaja rešitev, ki danes (preverjeno v praksi) presenetljivo še vedno deluje.

Namreč v zaresni spletni pošti GMail gremo na Nastavitve in kliknemo drugi zavihek Računi. Čarobna paličica, ki je sposobna priti do odpisane pošte na email.si, pa sliši na ime Nalaganje pošte iz drugih računov, kjer nastavimo sledeče (seveda vsak s svojimi podatki):

gmail_import

V bistvu je potrebno vpisati samo elektronski naslov, uporabniško ime in geslo za (nedelujoči) poštni račun na email.si, jaz pa sem odkljukal še, da mi označi uvoženo pošto z prejšnjim elektronskim naslovom, da jo lahko ločim od ostale ter da mi nekaj 1000 sporočil iz email.si ne prikaže v mapi Prejeto.

Zadeva je celo tako pametna, da pri uvozu elektronski sporočil ugotovi, kaj vse je spam in ga avtomatično premakne v mapo Vsiljena pošta, s tem pa odpade tudi sortiranje in brisanje smeti.

Tako približno, nesojeni podjetniki in start-upovci iz email.si, pa je videti spodoben in deluješ servis za brezplačno elektronsko pošto na spletu. Pa hvala za vse ribe (mislim pošto).

Sedaj pa grem lahko zopet prebirati ogromno količino pošte, ki so mi jo tekom nekaj let poslali vsi nesojeni oboževalci tega bloga (mislim da gre vsega skupaj za tri sporočila). Zadnje sporočilo je na email.si prišlo 03.04.2009, od takrat naprej pa kot kaže poštni strežnik ni bil več v stanju niti sprejemati pošte. Naj počiva v miru.

Dodatek:

Komur je ljubši Outlook Express, lahko seveda tudi v njem kreira poštni račun za branje pošte prek POP protokola. Pomembn je samo nastaviti pravilni pop strežnik (pop.email.si) ter uporabniško ime in geslo:

email_outlook

Meni osebno je Gmail rešitev všeč, ker imam tam sedaj nastavljen zasebni poštni predal in tako lahko prek spleta kjerkoli prebiram pošto.

Preberi še:
email.si umira

Otroški Photošhop(ek)

20 11 2008

S temle zapisom delno popravljam zmedo, ki sem jo povzročil v iskalnikih s prispevkom Pobarvanka iz mojega začetnega blogerskega obdobja na Blogosu in ki govori v bistvu o tem, kako sem postal politični disident.

Namreč vidim, da ljudje iščejo neke otroške programčke za risanje, najdejo pa mojo stran, ki govori o drugačni (politični) pobarvanki, ko vsakokratna oblast vedno znova in znova prešteva naše in vaše. S tem si pa otroci ne morejo kaj dosti pomagati.

Moje mnenje je sicer, da mora biti otroštvo namenjeno predvsem letanju naokrog, raziskovanju in brcanju žoge, za buljenje v računalniške ekrane bo namreč kasneje v življenju še veliko preveč priložnosti. Ni pa z risanjem tudi nič narobe, čeprav mislim da je vseeno potrebno začeti z običajnim papirjem in tempera barvicami ali svinčniki.

Za kratkohlačnike, ki bi pa kljub vsemu radi čim preje postali digitalni umetniki, pa seveda ostajajo tudi  nekoliko poenostavljeni slikarski računalniški programčki, ki so pa vsi po vrsti kljub vsemu še vedno  ponavadi zmogljivejši in pametnejši od Slikarja (Paint), ki ga Microsoft od prazgodovine nespremenjenega prilaga Oknom.

narisal: dr. Onyx (2 minute 10 sekund)

Eden izmed najbolj popularnih in brezplačnih je Tux Paint, s katerim sem naslikal tudi zgornje umetniško delo na temo divjega zahoda. V oklepaju sem zapisal še okvirni čas, ki sem ga porabil za sliko, da ne bo kdo mislil, da sem to risal cel dan.

Ta slikarski programček obstaja ne samo za Windows OS, ampak tudi za celo vrsto Linuxov in celo Mac OS X. Poleg samega programčka je pametno prenesti še “Ruber Stamps”, ki so v bistvu vnaprej pripravljene slikice nekaterih predmetov, živali in podobnega ter se potem v programu uporabljajo kot nekakšni žigi, s katerimi je pot do končnega izdelka bistveno lažja.

Sam delovni prostor je podoben ostalim slikarskim programom, le da je vse skupaj precej poenostavljeno, če ga primerjamo s kakšnim Photoshopom.

Na levi strani delovne površine izberemo, kaj želimo početi, na desni strani pa se potem pojavijo od izbire odvisne možnosti (čopiči, razni liki, črke). Zanimiva je Magija, ki nam omogoča, da enostavno z nekaj potezami lahko narišemo travo, sestavimo opečnati zid, narišemo mavrico in podobno. Že omenjeni žigi oziroma Pečati so vnaprej pripravljene slikice, ki jih lahko dodajamo tudi sami, program pa omogoča med drugim tudi “undo-redo” funkcionalnost. Če pa bo kdo iskal Layerje (plasti) in ostale napredne funkcionalnosti večjih bratov, pa naj kaj hitro obupa, ker tega ne bo našel.

Zame je risanje z računalniškimi programi v vsakem primeru zoprno, ker sem navajen risati s svinčnikom in ne z miško. Zato se mi zdi skoraj obvezen dodatek h takšnemu programu grafična tablica, ki potem naredi risanje z računalnikom vsaj približno primerljivo z risanjem na papir s svinčnikom. Sam imam tudi že nekaj časa namen kupiti eno takšno manjšo igračko (Wacom bamboo), ampak ob trenutni finančni krizi vprašanje, če je to pametno.

Ne vem pa če Tux Paint podpira katero izmed grafičnih tablic. Po moje težko.

Brisanje zasebnih podatkov

02 11 2008

Presenetljivo velikokrat ljudje zaidejo na moj blog tako, da se v iskalniku vprašajo, kako naj brišejo zasebne podatke v računalniku, čeprav se ne spomnim, da bi kdaj o tem resno pisal. Ker pa je povpraševanje osnova za ponudbo, naj bo.

Jaz sem se vedno pri delu z računalniki počutil tudi kot nekakšen ginekolog, ker pač vidiš veliko stvari in ugotoviš, da je večina ljudi zelo krvavih pod kožo in kdaj na internetu pogleda tudi kaj takega, kar ne želi, da bi za to vedeli tudi drugi. Sploh moški, ki imajo doma obsesisvno propulzivne ženske nagle jeze, se kaj hitro zavedajo, da hudič babji sploh ni tako neumen in se kaj hitro nauči, kako se pogleda pod pokrov motorja, direktno v piškotke.

Tole zgoraj je sicer izmišljen primer, samo tako nič kaj okusno v praksi izgledajo zloglasni piškotki (cookies), ki so navadne tekstovne datoteke v uporabniškem profilu (mapa cookies) z  včasih kar preveč pomenljivim imenom kot je SEXTRACKER.

Piškotki se sicer uporabljajo zato, da ima spletni brskalnik tudi spomin in si recimo na neki spletni strani lahko zapomni, kdo smo in nas naslednjič, ko jo obiščemo, lahko prijazno pozdravi, “Dobrodošli Janez Novak, bova spet malo nage tetice gledala?”, ali pa nam spletna trgovina na prvi strani predstavi izdelke, ki nas utegnejo zanimati, glede na zgodovino ogledov.

Kdorkoli ima dostop do te mape, lahko hitro že iz imen piškotkov ugotovi preference spletnega deskarja, iz vsebine teh datotek pa se da dobiti tudi podatek, za katere spletne strani gre. Skratka, več kot dovolj razlogov za previdnost.

Niso pa zasebni podatki samo piškotki. Že spletni brskalnik shranjuje zgodovino obiskanih strani, lahko si zapomni uporabniška imena in gesla za prijavo na razne portale, bloge, forume, elektronsko pošto in lahko shranjuje tudi vnose v iskalnike, kot je Google ali Najdi.si.

 

So pa vsi ti zasebni podatki shranjeni na različnih mestih, tako da ročno brisanje ni najbolj elegantna možnost.

Da ima spletni brskalnik pri meni sploh možnost, mora imeti kot prvo vgrajen način, da z čim manj dela (po možnosti z enim klikom) pobrišem vse zasebne podatke, brez da imam doktorat iz računalništva in računalniške terminologije. Recimo lep primer meni dobre prakse je Firefox 3, ki je trenutno moja prva izbira za brskanje po spletu in Internet Explorerja skoraj ne poznam več.

V Firefox 3 zasebne podatke enostavno pobrišemo tako, da gremo v meni Orodja in izberemo možnost Počisti zasebne podatke.

 

Potem si lahko še dodatno izmišljujejo v preglednem izbirnem obrazcu, ali naj počisti brskalnik vse zasebne podatke, ali samo nekatere.

Tako pobrisane datoteke ne gredo v koš in če nimate doma ravno hekerja ali sistemsko administratorko strežnikov na večji banki,  potem je to več kot dovolj, da se znebite slabega zadaha vaše temne preteklosti na spletu.

Firefox pa nam v meniju Orodja in izbiri Možnosti ponudi še nekatere dodatne nastavitve pod zavihkom Zasebnost.

Tu med drugim lahko nastavimo, kako dolgo naj si brskalnik zapomni zgodovino obiskanih strani, lahko onemogočimo peko piškotkov, ali pa nastavimo, da se izbrani zasebni podatki počistijo vsakič, ko brskalnik zapremo.

Podobno se da tudi v Microsoftovem Internet Explorerju, vendar so bile pred verzijo 7 te možnosti razmetane na različnih koncih, tako da si potreboval skoraj MSCE, da si se  v zmedi kolikor toliko znašel. Od IE7 naprej je zadeva podobna kot v Firefoxu, torej stvar enega koraka. V Tools (Orodja), je nekje opcija Delete browsing history (nimam slovenske različice, verjetno je prevod Pobriši zgodovino brskanja) in smo spet lepo čisti.

 

Jasno pa je, da nobeno od teh orodji ne bo sposobno pobrisati vaše slabe vesti. Za to so ljudje že dolgo nazaj izumili spoved. In kakor mi je znano, vam pri spovedi ni potrebno dobesedno naštevati vseh piškotkov in zgodovine obiskanih strani. Dovolj je, če župniku priznate, da ste umazan pohotnež ali hotnica in da vam je žal ter se globoko kesate. Da pa ste postali taki, je itak kriva družba, ki je izgubila kompas in Bog, ki nas je ustvaril kot pohotneže.

Čeprav je brskanje po spletu tema, ki najeda večino uporabnikov računalnika, pa se v računalniku shranjujejo tudi drugi zasebni podatki, za katere včasih želimo, da bi izginili. To so recimo začasne datoteke, smeti v košu, zgodovina odprtih datotek v urejevalnikih besedil, preglednicah in tako dalje.

Na srečo tudi tu obstaja učinkovito in brezplačno orodje, ki je za računalnik to, kar je za stanovanje navadna hišna metla. In prav žalostno je, da Microsoftu po vseh iteracijah operacijskega sistema Windows še vedno ni uspelo takšnega orodja vgraditi v svoj paradni produkt. Govorim o programčku CCleaner, ki je zame kot rečeno tako obvezen na računalniku, kot metla doma.

Program ne samo da briše zasebne podatke, ampak ponavadi sprosti tudi veliko prostora na disku, ki ga zavzamejo najrazličnejše začasne datoteke in smeti, ki jih za seboj puščajo namestitve programov. Toplo pa priporočam, tako kot periodično čistimo stanovanje (vsaj enkrat na mesec, heh), da tudi računalniku posvetimo nekaj trenutkov in ga rešimo balasta.

Ima pa CCleaner še eno lepo lastnost, ki pride prav, če sodite med nekaj promilov srečnikov, ki imajo doma za ženo modela, ki je sysadmin v banki in vam ne da svobodno dihati na spletu. Če se dela preveč pametno in vam obnavlja z posebnimi orodji pobrisane piškotke, lahko v CCleanerju enostavno vklopite varno brisanje datotek in izberete način.

Tako ste lahko res povsem brez skrbi in se zvečer z nasmehom na obrazu spravite v posteljo po večurni seansi z nagimi tetami na internetu. Pa še naučeno lahko hitro preverite v praksi.

Preberi še:
Briga Cyber kafiče za mojo zasebnost
Varno brisanje datotek

 

 

Varno brisanje datotek

14 10 2008

Verjetno se večina uporabnic računalnikov, ki fotografira svoje izven zakonske partnerje ali ljubimce gole pod tušem, ne zaveda, da brisanje datotek in praznjenje koša (recycle bin)  v Windows OS ni način, s katerim se da datoteke odstraniti iz računalnika tako, da jih ni mogoče nikakor več dobiti nazaj.


vir: ibbunin.org

Poenostavljeno rečeno je brisanje datotek v računalniku programsko izvedeno tako, kot bi imel omaro z oblačili (disk), kjer bi na posebnem listu papirja zapisoval, kje se kaj nahaja. Na zgornji polički tangice od tašče, spodaj boksarice od dedka, polička levo kombineže od žene in tako naprej (recimo temu datoteke). Ko pa bi želel kateri kos oblačila vreči stran, ga ne bi dejansko odpeljali na sežig, ampak bi ga samo prečrtali na listu papirja, ostal pa bi v omari zložen lepo na polički (čez sto let vse prav pride). Ampak potem, ko bi kupoval nove obleke, bi jih samo zlagal na še preostale prazne poličke in šele ko bi bila omara do konca polna, bi pogledal na seznam in bi odpeljal na uničenje samo toliko odpisanih oblekic, da narediš prostor za nove. In tako nekako je Microsoft (pa tudi ostali izdelovalci operacijskih sistemov) rešil brisanje datotek na disku in ostalih magnetnih medijih.

Prednost tega načina je nedvomno hitrost, saj se pri brisanju samo popravlja seznam datotek, medtem ko podatki ostanejo praktično nedotaknjeni. Da operacija brisanja ni izvedena v hipu, je kriva samo animacija, kjer papirčki letijo v koš. Na drugi strani pa je stranski učinek take metode brisanja ta, da dejansko ničesar zares ne izbrišemo, ampak se da vse pobrisane datoteke z enostavnimi programčki dobiti lepo nazaj in je izraz “brisanje” vsaj zavajajoč, če že ne kar napačen.

Res je, da včasih to celo pride prav, saj je meni recimo uspelo po nekaj letih in iz formatiranega diska (quick format), ki je bil ves čas v uporabi, dobiti nazaj večino slik za katere sem mislil, da so  za vedno izgubljene. Je pa neprijetno, če brišemo datoteke z občutljivimi podatki kar z tipko Delete oziroma s pomočjo miške, potem pa jih nekdo, ki dobi v roke tak računalnik ali prenosni USB disk, z lahkoto obnovi in se zadeva znajde kot škandal na naslovnici. V zadnjem času so recimo pravi mojstri takšne blamaže Britanci, saj so zaradi malomarnosti izgubili že celo vrsto osebnih podatkov (res pa večinoma niso bili podatki slabo izbrisani, ampak so jih enostavno kar izgubili).

Ampak če me kdo vpraša, kako varno in nepovratno pobrisati datoteke iz diska, žal jaz v samem Windows XP ne poznam načina,  ki bi bil serijsko vgrajen v sam operacijski sistem (močno dvomim, da to zna že Vista). Namreč varno brisanje pomeni, da mora računalnik mesto, kjer je bila shranjena datoteka, večkrat popisati z naključnimi podatki in sama teorija, kako nepovratno izbrisati sledi iz diska, je zapletena, ker imajo magnetni mediji presenetljivo dober spomin.

In zato, ker Microsoftu te funkcionalnosti ne uspe v dolgih letih razvoja novih, še lepših ikon in namizja, serijsko vgraditi v sam OS (povsem možno je sicer, da za to obstaja interes izven Microsofta), si je spet potrebno pomagati z dodatnimi programčki, ki so dostopni na spletu.

Sam za to uporabljam Eraser, ki je brezplačen in izdan pod GNU licenco. Programček se integrira v Raziskovalca (Explorer) tako, da je za varno brisanje dovolj desni klik nad datoteko in klik na Erase, pri čemer si lahko še dodatno izmišljujemo, katero metodo naj pri brisanju (pravilneje prepisovanju) uporabi.

Seveda več prehodov uporabi izbrana metoda, počasnejše je brisanje, zato pa možnost obnove podatkov toliko manjša, oziroma jo sploh ni. Za to baje 35 prehodov povsem zadostuje in tu ne pomagajo več niti najboljši magnetni mikroskopi (če vam slučajno FBI diha za ovratnik).

Za varno brisanje celotnega diska, kar pride recimo v poštev pri prodaji rabljenega računalnika, se lahko uporablja enak princip, le da je v tem primeru potrebno zagnati računalnik s pomočjo zagonskega medija (običajno zagonski CD, Flash disk ali disketa), ki ni disk za brisanje.

Omrežni profili v Windowsih

28 07 2008

Če Bill Gates kje v domu za ostarele, oziroma kjerkoli že preživlja svoj zaslužen pokoj, prebira bloge in slučajno naleti na mojega, imam še eno željo, oziroma še nekaj za na tako imenovano “Wish List”.

Verjetno ima marsikateri uporabnik prenosnega računalnika potrebo po tem, da bi imel lahko konfiguriranih več omrežji v Windowsih, pač glede na lokacijo iz katere se trenutno priklaplja. Recimo nek študent lahko dostopa v Internet na faksu prek Wi-Fi ali česa podobnega, v službi na napotnico programira v neki firmi na svojem računalniku, kjer imajo fiksne IP naslove in posredniški strežnik (proxy) za dostop v Internet, doma pa ima recimo nek klasični ADSL vmesnik ali celo mobilni internet ter direktno dostop v Internet.

Problem seveda nastopi, ker ima običajno prenosnik eno samo mrežno kartico, ki ima lahko nastavitve samo za eno omrežje, kar pa v takšnem primeru pomeni, da moraš biti prijavljen kot administrator in v omrežnih povezavah vsakič znova prestavljati konfiguracijo ročno (vnos IP naslova, maske omrežja, DNS strežnikov itd) ter morda še popravljati nastavitve internet brskalnika (plus seveda nov privzeti tiskalnik). Resda ima sicer protokol TCP/IP v Windowsih možnost nastavitve alternativne konfiguracije (recimo privzeto dobi IP prek DHCP samodejno, alternativno pa se vpiše fiksni IP naslov za LAN v službi), samo ta rešitev po mojih izkušnjah ni najboljša in se jo raje izogibam.

Prava stvar za prenosnike je zato “Network Profil Manager” (upravljalec omrežnih profilov), ki pa ga žal pod Windows XP nisem nikdar videl serijsko vgrajenega, kot del operacijskega sistema za 100€ in več, kakor pa poznam Microsoft, tega verjetno še vedno ni tudi v Visti. Pač, za marketing je ta funkcionalnost očitno nepomembna, pa čeprav jo potrebuje veliko lastnikov prenosnika in bi jo lahko sprogramirali  takole mimogrede, glede na čas, ki ga porabijo za programiranje 3D grafičnega vmesnika, ki ga večina takoj izklopi.

In kaj ostane povprečnemu uporabniku, ki ne bi rad ročno spreminjal teh nastavitev?

Če ste lastnik kakšnega IBM (sedaj Lenovo) prenosnika, si lahko pomagate recimo z programčkom Access Connections, ki pride zraven prenosnika. Za ostale prenosnike ne vem, morda še kakšen proizvajalec prilaga ta koristni pripomoček na kakšnem CDju ali pa omogoča brezplačen prenos z njihove spletne strani.

Za vse ostale, ki potrebujete to funkcionalnost, je na spletu na voljo kar nekaj shareware programčkov za nekaj 10 USD, morda pa je vreden preizkusa tudi brezplačni program Net profiles, ki omogoča:

  • lahko shrani omrežne nastavitve kot profile
  • omogoča nastavitev mapiranih mrežnih diskov glede na profil
  • nastavitev privzetega tiskalnika v profilu
  • nastavitev proxya za Internet Explorer, Firefox in Opero
  • zagon različnih uporabniških programov ob aktivaciji posameznega profila
  • avtomatičen zagon wireless profila, ko je določeno Wi-Fi omrežje detektirano (v XP)

Sam ga sicer nisem še testiral, na prvi pogled pa je videti, da ima vgrajeno praktično vse, kar se od takšnega programčka pričakuje (razen morda še kakšna podpora za VPN). Drug tak preprost brezplačnik za nastavitev omrežnih profilov pa je TCP/IP Manager.

Samo…

Samo zakaj ne bi tega Microsoft vgradil že serijsko v svoj paradni operacijski sistem? Namreč ni tak problem s tem na prenosnikih za osebno rabo, tam se že nekako znajdeš in lahko tudi eksperimentiraš s programčki, ki jih dobiš na spletu. Problem so velika podjetja, kjer imaš več deset ali morda  celo sto ali več prenosnikov in celo vrsto raznih nastavitev omrežji. V takem primeru pa je mnogo lažje, če bi bila tudi ta funkcionalnost končno že del operacijskega sistema.

Morda v Windowsih 2015?

 

Kako najti virtualna bojišča?

09 07 2008

Vsak trenutek se na svetu pobija na milijone ljudi med seboj. Nekateri zares, s pravim orožjem in naboji, drugi pa na raznih virtualnih bojiščih, kjer umirajo samo računalniške figurice in imaš ponavadi tudi bistveno več življenj kot v resničnem življenju. In v imenu vseh, ki umirajo vsako leto na zaresnih bojiščih sveta upam, da bodo nekega dne preteklost prave bitke z zaresnim orožjem in da bodo države prihodnosti znale reševati medsebojne spore na računalniško generiranih bojiščih, če se že drugače diplomati ne morejo zmeniti ob pivu za okroglo mizo. In morda bi bili lahko prav mi prva država v zgodovini, ki je na virtualnem bojišču rešila mejni spor!?

Meni osebno gre žvižganje pravih krogel mimo ušes tudi rahlo na živce, zato pa toliko bolj uživam, ko rešetam Geeke po spletu iz udobnega domačega fotelja. Čeprav pa boli tudi (in tu mislim predvsem duševne rane), ko te neki 10 letni smrkavec z ostrostrelsko puško nekajkrat zapored pokosi še preden izstreliš prvi naboj, ker je mulo naštudiral mapo v nulo in natančno ve, kje se oživljajo tragično preminuli vojaki (tako imenovane respawn točke).

Na internetnih bojiščih je pa fino tudi to, da lahko sam izbereš virtualno bojišče, kje boš kosil navidezno smrt, ne da te nek general pošlje nekam na drug konec sveta, kjer te ubijejo bolezni, če že ne sovražnikov naboj.

Večina iger, ki imajo možnost tudi mrežnega večigralstva, ima običajno vgrajen nek mehanizem, ki prikaže strežnike, na katere se lahko priklopiš ali pa namesti kakšen dodaten program za te potrebe (kot je GameSpy). Slabost prve rešitve je ta, da običajno niso prikazani vsi strežniki ter da so omejene možnosti iskanja, dodatnih programov pa ne maram, ker običajno hočejo registracijo in potem težijo.

Na srečo pa obstajajo spletne strani, kot sta recimo GAME-MONITOR.COM ali GAMETRACKER.COM, ki prikazujejo praktično v realnem času igralne strežnike za večino bolj priljubljenih mrežnih iger na spletu. Ter seveda omogočajo iskanje tako po naslovu igre, kot tudi po lokaciji oziroma oddaljenosti strežnika, kar zaradi zakasnitev ni nepomembno (če se tvoja figurica premika kot pokvarjen robot na nekem strežniku na Kitajskem, kjer gre vsak paketek čez serijo usmerjevalnikov, potem te prerešetajo kot za šalo).

Za vsak strežnik je poleg IP naslova in vrat, na katerem je dosegljiv, objavljena še cela kopica drugih informacij, od trenutno aktivne mape in števila igralcev na njej, pa do nekaterih podatkov o nastavitvah posameznega strežnika in verziji, na kateri teče.

vir: fileshack.com

In če si kdo res srčno želi hvaliti pred sošolci, da je ubil dr. Onyxa, lahko včasih poizkusi tule (Call of Duty 2):

The-Saxon-Fighter I
IP: 80.154.58.161

Bo pa potreboval kar nekaj sreče, ker jaz najraje ubijam s puškinim kopitom. Stara šola pač.

Zaščita domačega WI-FI omrežja

14 05 2008

Ne vem, morda gre za moj subjektivni občutek, vendar zdi se mi, da so brezžična domača omrežja (wi-fi) postala ena najbolj uspešnih računalniških tehnologij v zadnjem času. Skoraj ne poznam nikogar več, ki bi imel doma širokopasovni priključek v internet (ADSL, kabelski internet) in bi še vedno vlekel kable po stanovanju.

Nekaterim to doma ne pustijo starši, češ da kabli kazijo podobo stanovanja, ki so ga s trdimi žulji zgradili, drugje se računalniki množijo in bi hitro postale stene prepredene z žicami. Včasih je problem tudi vrtanje lukenj v stene in plošče med nadstropji. Če imaš prenosnik, ki ima mimogrede že vgrajen brezžični vmesnik, je lepo, da se lahko preprosto zlekneš po dolgem na kavč ali v posteljo in v ležeči pozi prebereš elektronsko pošto, pogledaš kakšno spletno stran, recimo v kuhinji, na pultu, delaš in sproti gledaš recepte na spletu in pri tem ne vlačiš za seboj motalico s kablom po stanovanju.

Skratka razlogov, zakaj so brezžična domača omrežja postala tako priljubljena izbira, je več kot dovolj.

Žal pa konfiguracija brezžičnega domačega omrežja ni tako enostavno opravilo, kot recimo priklop tiskalnika na računalnik in namestitev gonilnika za tiskanje, kar večina uporabnikov naredi brez večjih težav sama doma. Oziroma časovno postopek niti ni bistveno bolj zamuden, zahteva pa nekaj več znanja in razumevanja osnovnih pojmov.

Ko sem se sam lotil prvič konfiguracije brezžičnega omrežja, sem moral prebrati kar nekaj strani na internetu, da sem razumel vse pojme in nastavitve, ki so potrebne, da je omrežje kolikor toliko zaščiteno pred vsiljivci.

Problem je namreč v tem, da ta tehnologija uporablja radijski signal za prenos podatkov, kar pa pomeni, da signal lahko sprejema vsakdo, ki je v dometu oddajnika in ima ustrezen wi-fi sprejemnik. Če omrežje ni zaščiteno, se lahko brez težav parazitsko priklopi v internet prek brezžičnega omrežja nekoga drugega.

Marsikdo sicer zamahne z roko, češ, pa kaj, če sosed uporablja moj priklop v internet. Bog mu požegnaj. In tako altruistično razmišljanje bi celo lahko podprl …če…. Prvič, niso vsi sosedje dobri po srcu in kaj hitro lahko naletiš na nekoga, ki ti priklopljen v tvoje omrežje spremeni iz čiste zlobe ali za zabavo vse nastavitve. Tak primer sem že videl v praksi pri moji sosedi. Drugič, obstajajo ljudje, ki na internetu izvajajo razna kriminalna dejanja, si izmenjujejo pedofilske slike, vdirajo v računalniška omrežja in podobno. Večina teh ljudi zelo dobro pozna načine, kako lahko nekoga izsledijo in vedo, da so razne spletne kavarne, knjižnice in podobni javni prostori z priklopom na internet običajno pod video nadzorom. Zato so prosto dostopna brezžična omrežja sredi blokovskega naselja idealna za tako početje, ko pa kriminalisti ugotovijo, od kje je prišlo recimo do vdora na neko spletno stran in potrkajo na vrata lastnika brezžičnega omrežja, pa mamo na vratih zadane infarkt. Moj sin, odličnjak in dobitnik bronastega delfinčka iz šole v naravi, pa pedofil?

Kot se za vsak kuharski recept spodobi, pa najprej osnovne sestavine za domače brezžično omrežje. Za osnovno postavitev potrebujemo:

1 kos Brezžičnega usmerjevalnika

Ključni del vsakega domačega brezžičnega omrežja je tako imenovani brezžični usmerjevalnik (Wireless Router ali Wireless Network Access Point ), naprava, ki se priključi na vmesnik, povezan v internet (ADSL ali kabelski modem, v zadnjem času tudi mobilni internet) in ima vgrajen radijski del, prek katerega se potem ostale naprave povežejo v omrežje. Nekateri ADSL vmensiki imajo brezžični dostopno točko tudi že vgrajeno ali jo je možno opcijsko vgraditi naknadno.

Pri brezžičnih usmerjevalnikih lahko poleg ostalega izbiramo tudi med modeli, ki podpirajo tudi že mobilni internet prek UMTS omrežja (recimo Linksysov model WRT54G3G), nekateri imajo vgrajene tiskalniške strežnike, ki omogočajo enostavno tiskanje znotraj omrežja na skupni tiskalnik ali pa celo vgrajen NAS disk za shranjevanje podatkov. Na ceno pa te opcije jasno ne vplivajo ravno blagodejno.

1 kos Omrežne brezžične kartice (Wireless PCI Network Card ) ali Brezžičnega USB ključka (Wireless USB)

Ti napravi sta po funkcionalnosti enaki in služita za priklop računalnika v brezžično omrežje. Za montažo brezžične mrežne kartice je potrebno odpreti računalnik in vstaviti kartico v PCI režo, medtem ko USB vmesnik samo vtaknemo v USB vhod na ohišju računalnika in ni potrebno odpiranje ohišja. So pa ponavadi kartice nekoliko cenejše in imajo zunanjo anteno, ki jo lahko postavimo nekam na mizo oziroma tako, da je sprejem signala čim boljši. V primeru prenosnikov ima večina (novi praktično vsi) brezžični vmesnik serijsko vgrajena.

1 kos UTP mrežnega kabla primerne dolžine za povezavo med ADSL vmesnikom in brezžičnim usmerjevalnikom

Konfiguracija brezžičnega usmerjevalnika:

Ko vzamemo nov brezžični usmerjevalnik iz škatle (zabojnika), ima privzeto nastavljene tovarniške nastavitve. To v praksi pomeni, da praktično nima nobene vklopljene zaščite, administratorska gesla za posamezne naprave, oziroma določene modele istega proizvajalca, so prosto dostopna na internetu in znana, prav tako IP naslov naprave. Čeprav je zadeva verjetno po pravilnem priklopu lahko povsem funkcionalna in smo čez nekaj minut že brezžično v internetu, pa to pomeni, da enako velja tudi za vse tiste, ki naš radijski signal v okolici lovijo.

Po mojih izkušnjah je za začetnika manjši problem pri nastavitvah tudi običajno zanič prevedena, slaba dokumentacija, kopirana postrani tako, da je težko berljiva in z minimalno besedila. Verjetno večina uvoznikov z prevedeno dokumentacijo samo zadosti minimalnim zakonskim pogojem, ostalo jih kaj malo briga.

Vsi brezžični usmerjevalniki kar sem jih v praksi videl, so imeli za konfiguracijo vgrajen web strežnik in podporo za samodejno konfiguracijo TCP/IP omrežja prek DHCP protokola. Zato tak usmerjevalnik z mrežnim UTP kablom priklopimo na mrežno kartico računalnika (prek LAN priključka na usmerjevalniku) ter poskrbimo v nastavitvah računalnika, da imamo za lokalno omrežje in Internet protokol nastavljeno, da samodejno dobi IP naslov, kot prikazuje spodnja slika (za primer XP izberemo Nastavitve, Omrežne povezave, Local Area Connection):

Tako dobi računalnik IP naslov iz istega omrežja, kot je IP naslov usmerjevalnika.

Tu je morda klasično vprašanje, kako ugotoviti IP naslov usmerjevalnika, če ni pri roki dokumentacije.

Najhitreje po moje tako, da v ukazni konzoli (cmd) vtipkamo ukaz ipconfig in pogledamo IP naslov računalnika, dobljen prek DHCP iz usmerjevalnika, ter masko omrežja. Recimo da je IP naslov 192.168.1.100 ter maska omrežja 255.255.255.0 (klasa C). Običajno je potem iskani IP naslov prve leve tri številke IP naslova računalnika, plus na koncu 1. V tem primeru 192.168.1.1

Drugi način deluje, če smo že uspešno konfigurirali WAN dostop v Internet. V tem primeru lahko v ukazni konzoli vpišemo (internet naslov je lahko poljuben):

ping -r 1 http://www.najdi.si

in dobimo odgovor v obliki:

Reply from XX.XX.XX.XX: bytes=32 time=100ms TTL=56
Route: 192.168.0.1

Pri čemer je IP naslov za Route: naslov našega usmerjevalnika.

Naslednji korak je konfiguracija usmerjevalnika.

Ponavadi pride zraven na CDju že programska oprema, ki vodi s pomočjo čarovnikov uporabnika prek osnovnih nastavitev, druga možnost je, da pogledamo v dokumentacijo, kakšen je privzeti IP naslov usmerjevalnika (recimo 192.168.1.1) in ta naslov vpišemo v brskalnik, ki potem naloži spletno stran za konfiguracijo. Običajno je potrebno iz dokumentacije ugotoviti še geslo, da lahko spreminjamo nastavitve.

Sedaj pa k zaščiti brezžične dostopne točke.

1. Sprememba gesla usmerjevalnika

To jaz spremenim kot prvo. Pametno je izbrati kakšno naključno geslo, recimo vsaj 8 znakov. Namreč privzeta gesla nove naprave so znana, dostopna na internetu in vsakdo, ki ima dostop do našega lokalnega omrežja in ve to geslo, nam lahko popravi (prej pokvari) nastavitve usmerjevalnika. Spremenjeno geslo si je pametno zapisati na papir in spraviti na varno mesto, ker ga bomo morda potrebovali šele čez leta in zanesljivo pozabili.

2. Spremenimo SSID (Service Set Identifier)

To je ime omrežja, ki se pojavi na računalnikih, ki jih želimo priklopiti brezžično v Internet in so znotraj dometa brezžične točke. Če pustimo kar privzeto ime, potem morebitnemu hekerju damo jasno vedeti, s kakšno napravo ima opravka in tudi to, da zelo verjetno nismo spremenili osnovnih nastavitev in zaščitili omrežja. Morda za zasebno dostopno točko ni tudi pametno, da damo takšno ime, da lahko sosedje takoj ugotovijo, čigava je, recimo SSID: ONYX.

Usmerjevalniki imajo tudi možnost nastavitve, da onemogočimo pošiljanje imena SSID (disable SSID broadcast), kar potem pomeni, da omrežje ni vidno in za priklop potrebujemo vedeti ime omrežja. Vklop tega pomeni za večino naključnih obiskovalcev to, da za brezžično omrežje sploh ne vedo da obstaja.

3. Vklopimo šifriranje WPA

To je ključni del zaščite, ker z vklopom šifriranja zaščitimo omrežje pred prisluhi ter damo jasno vedeti sosedom in naključnim mimoidočim, da je to zasebno omrežje, ki potrebuje za dostop geslo.

Glede same izbire šifriranja imamo na voljo več možnosti, ker se standardi na tem področju izpopolnjujejo. Starejši je recimo WEP, ki ne nudi dovolj zaščite in ne vidim razloga, da bi ga uporabljali, razen če se v omrežju nahaja kakšen računalnik, ki podpira samo WEP. V tem primeru druge možnosti ni, ker je potrebno na usmerjevalniku vklopiti zaščito, ki je »najmanjši skupni imenovalec« vseh računalnikov (wi-fi vmesnikov), ki se bodo brezžično povezovali.

Danes običajna izbira je WPA-PSK, kjer izberemo geslo za dostop do omrežja. Daljše in bolj naključno generirano je geslo, varnejše bo omrežje pred morebitnim hekerskim vdorom. Laike pa običajno odvrne že povsem običajno, razumno dolgo geslo. Namreč za razbitje kode obstajajo programi, vendar počnejo to s pomočjo metode »brute force attack«, kar pomeni, da poizkušajo geslo uganiti s pomočjo nekih algoritmov. Vsekakor pa časovno zamudna operacija, ki je tudi kazniva, saj gre za vdiranje v tuje omrežje.

Najnovejša metoda kodiranja se imenuje WPA2 in je še težja, za vdore, vendar pa ne podpira vsa oprema tega standarda (XP SP2 recimo potrebuje popravek za podporo temu standardu).

4. Opcijsko vklopimo MAC filtriranje

Ta zaščita temelji na dejstvu, da ima vsak omrežni vmesnik (wi-fi, LAN…) različno tovarniško nastavljeno hexadecimalno kodo, ki je nekakšen »unique« identifikator mrežnega vmesnika. Tako lahko v usmerjevalniku nastavimo, da samo računalniki s točno določenim MAC naslovom lahko uporabljajo brezžično točko.

Če želimo pogledati MAC naslov LAN vmesnika na računalniku z XP zaženemo Start in run ter vpišemo cmd ter stisnemo Enter, da pridemo v konzolo. Tu vpišemo ukaz ipconfig /all, ki nam med drugim izpiše tudi fizični naslov (MAC) v obliki 00-A1-4B-56-77-B2.

Ta naslov potem vpišemo v usmerjevalnik in mu s tem povemo, da samo ta računalnik(i) lahko dostopa brezžično prek te točke.

Problem te metode pa je v tem, da je potrebno vpisovati ročno MAC naslove, kar se takoj zaplete, ko dobimo nekoga na obisk s prenosnikom in bi šel rad prek naše brezžične točke v internet. Da ne govorim o primerih, ko se pokvari matična plošča na kateri je vgrajena mrežna kartica in po zamenjavi nihče več ne razume, zakaj povezava ne deluje več (ker je drug MAC naslov op.ur.). Po moje nepotrebna komplikacija, če je nastavljeno šifriranje, poleg tega se da tudi MAC naslov s posebno programsko opremo poljubno spremeniti in torej usposobljenega hekerja nikakor ne zaustavi pred udorom.

Preberi še:
Fonerosi by Onyx
Wardriving oprema by ravbarji in žandarji

Se želiš naročiti na blog?

Tabele v WordPressu

25 04 2008

Ena izmed zadev, ki jih WordPressov urejevalnik še ne podpira v vizualnem načinu, so tudi tabele. To pa še ne pomeni, da se ne da v zapis na blogu vključiti tudi tabel in sicer neposredno v obliki HTML kode. In tabele so eden najpogosteje uporabljenih elementov jezika HTML, ne samo za prikaz običajnih tabelaričnih podatkov, ampak tudi za natančno pozicioniranje posameznih delov spletne strani tako, da je prikaz v vseh internet brskalnikih čim bolj podoben (v takih primerih običajno robovi tabele sploh niso vidni in bralec ne opazi, da gre dejansko za tabelo, ki določi postavitev strani).

Če poznamo opsini jezik HTML dovolj dobro, lahko tabelo enostavno napišemo, boljša in hitrejša varjanta pa je, da si pomagamo z eno izmed spletnih strani, ki to delo bistveno olajša in na koncu avtomatično generira ustrezno HTML kodo na podlagi podanih zahtev tabele (seveda je za isto nalogo (pre)dober tudi kakšen HTML WYSIWYG urejevalnik, kot je Adobe Dreamweaver).

Takih strani je na internetu več, za primer pa vzemimo HTML Table generator.

Določimo širino tabele (lahko v pikslih ali procentih, za primer recimo 400 pikslov), število vrstic in stolpcev (recimo tabela velikosti 3 x 3), razmik med besedilom in robom celice (cellpadding) ter razmik med celicami (cellspacing), izberemo željeno barvo ozadja celic (tu si lahko pri izbiri barv pomagamo z tabelo), ter debelino in barvo obrobe (če je debelina 0, je obroba tabele nevidna).

Sedaj kliknemo gumb Generate table in skopiramo (CTRL + C) vse besedilo v polju Code, ki je v bistvu tabela napisana v jeziku HTML. V WordPressu preklopimo pogled v urejevalniku iz načina Visual v HTML in prilepimo (CTRL + V) kodo na željeno mesto:

Ime Priimek Naslov
Table Cell Table Cell Table Cell
Table Cell Table Cell Table Cell

V načinu Visual lahko potem v celice pišemo besedilo, ali pa vstavimo sliko. Če želimo napredneje oblikovati tabelo, recimo spremeniti širino posameznega stolpca, spremeniti barvo ozadja za naslovno vrstico, združiti posamezne celice ali kaj podobnega, potem moramo zopet preklopiti v način urejevalnika HTML in tam na pravo mesto vpisati ročno ustrezno HTML kodo, za kar pa je potrebno vsaj osnovno poznavanje HTML ukazov za prikaz tabel.

Za primer recimo popravimo zgornjo tabelo tako, da bo širina prvih dveh stolpcev 100 pikslov, zadnjega pa 200 (skupaj torej še vedno 400) ter da je ozadje naslovne vrstice v drugi barvi:

Ime Priimek Naslov
Table Cell Table Cell Table Cell
Table Cell Table Cell Table Cell

Koda takšne tabele pa izgleda potem takole:

<table style=”background-color:yellow;” border=”1″ cellspacing=”1″ cellpadding=”1″ width=”400″>
<tbody>
<tr>
<td width=”100″ bgcolor=”green”><span style=”color: #800080;”><strong>Ime</strong></span></td>
<td width=”100″ bgcolor=”green”><span style=”color: #800080;”><strong>Priimek</strong></span></td>
<td width=”200″ bgcolor=”green”><span style=”color: #0000ff;”><strong>Naslov</strong></span></td>
</tr>
<tr>
<td>Table Cell</td>
<td>Table Cell</td>
<td>Table Cell</td>
</tr>
<tr>
<td>Table Cell</td>
<td>Table Cell</td>
<td>Table Cell</td>
</tr>
</tbody></table>

Glede na prvo tabelo, je tu pri definiciji vsake celice v prvi vrstici (ukaz TD) dodano še width=”100″ bgcolor=”green” (dodana koda je označena v drugi barvi), kar določi širino celotnega stolpca ter spremeni barvo ozadja celice.

1001 nasvet za blogerje

24 04 2008

Pišete blog, pa ni bralcev, ni komentarjev, ni klikov, ni zaslužka, ni več motiva, ni ničesar? Še ne pišete bloga, pa bi ga radi in se bojite, da ne bo bralcev, ne bo komentarjev, ne bo klikov, ne bo zaslužka in nekega dne tudi ne več motiva? Če se najdete tu notri, potem sledi nekaj manj kot 1001 nasvet, kako z blogom uspeti.

Zakaj sploh odpreti svoj lasten blog?

Nekateri sicer trdijo, da pišejo blog samo zase, vendar to smo že mnogokrat razčistili. Tak bloger se mora enostavno vsesti pred ogledalo, si pogledati v obraz in si stokrat ponoviti “Jaz sem eden navaden velik lažnivec“.

Potem so tisti, ki pišejo izključno zaradi zaslužka.

Takšne bloge prepoznamo po tem, da so okrašeni z oglasi kot božična jelka, zapisi so težko berljivi, ker so večinoma pisani za spletne iskalnike (SEO). Za takšne blogerje so običajni bralci, ki ne klikajo oglase, samo balast, štejejo samo zmedeni naključni obiskovalci, ki ne razumejo, da če kliknejo na oglas, dobi bloger od tega običajno 0,121 €. Žal se v tej vsoti skriva tudi razlog, zakaj pisanje bloga za denar nima smisla. Izkaže se namreč, da sistemi za oglaševanje, kot so pri nas Toboads ali Adpartner (trenutno še v beta fazi), ki plačujejo klike na oglas, prinesejo omembe vreden zaslužek ranga 100 € šele, ko gre število klikov na blogu v milijone, ker je enostavno razmerje med kliki na blog in kliki na oglas tako nizko. Pisati blog, ki recimo letno prinese milijon klikov pa je…no ja, poizkusite, pa boste videli kaj mislim (tu pride smeško). Seveda pa so ti sistemi oglaševanja fina zadeva za firme, ki to ponujajo, saj dobijo od vsakega klika več denarja kot bloger (oni jim pravijo založnik) in ker je založnikov veliko, se nabere soliden zaslužek (zrno na zrno palača, od enega samega zrna pa lahko tudi umreš od lakote).

Eden izmed bolj razumnih alibijev za pisanje bloga je tudi samopromocija (lahko tudi promocija firme). To je sicer zame prikrito oglaševanje, samo nihče ti ne more prepovedati, da se v življenju pač znajdeš, kakor najbolj veš in znaš. Postavljam strežnike, delam spletne strani, učim klavir, pleskam stanovanja. Vljudno vabljeni.

Zame osebno je moj blog nekaj podobnega kot toaletni prostori (po domače sekret) v hiši. Na blogu pač opravljam potrebo in ko me zagrabi, pišem. Le da je pri tovrstni potrebi zaželjeno, da te še kdo opazuje pri tem početju, ker sicer to nima smisla. Potrebe pa so različne, od kritike oblasti, razmišljanja kar tako (učeno rečeno kontemplacija v tri krasne), soljenje pameti drugim … In nenazadnje je fino pri lastnem blogu tudi to, da če ti prodajo nov avto s serijsko napako in s katerim imaš pol leta samo težave po raznih servisih, lahko prodajalca globoko namočiš in ko bo o tvoji kalvariji izvedelo 50.000 ljudi, potencialnih kupcev, se počutiš če že drugega ne enostavno dobro. Prodajalec pa slabo.

Kje odpreti blog?

Ko enkrat veš, zakaj bi sploh pisal blog, je naslednje vprašanje, kje ga odpreti. Tehnično je zadeva sicer enostavna, dilema pa kljub temu velika. Fino je, če imaš že na začetku neko družbo in bralce in to dobiš najlažje tako, da postaneš del neke domače blogerske skupnosti. Verjetno največja je Blogos na Siolu, potem so še recimo eDnevnik, štajerci prisegajo na Večer, ostali so pa meni nepoznani (rtvslo, žurnal24, 24ur flirt…) in glede na poznavanje blogosfere precej zanemarljivi ali pa tako zelo zaplankani, da se jih nikjer ne vidi.

Jaz osebno trenutno prisegam na wordpress.com, sploh odkar imam 3GB prostora za slike in ostalo kramo. In do sedaj še nikdar nisem naletel, da stran mojega bloga ne bi bila dosegljiva. Hvalijo se, da imajo sistem postavljen paralelno na treh lokacijah v ZDA, tako da je možnost izpada minimalna. Padli ruski sateliti ali kometi običajno zadevajo po eno lokacijo in ne vseh hkrati naenkrat.

O čem sploh pisati?

Ko imaš enkrat odprt blog in veš zakaj ga sploh pišeš, se pojavi vprašanje, o čem pisati? Tu nekega splošnega nasveta nimam, se pa praviloma izkaže, da je najbolje če pišeš o tem, kar res poznaš. Verjetno marsikdo razmišlja, da bi se postavil v kožo fiktivne osebe in si preprosto stvari izmišljeval. Samo to se odkrije slej ko prej in bralci bodo razočarani, če se bo izkazalo, da ženski blog piše v bistvu moški. Recimo predstavljajmo si, da je blogerka leta Morska v bistvu zares Morski? To izpade potem tako homoerotično, da na tak blog nikdar več ne klikneš.

Kaj je PR – Public Relations?

To je pa sedaj bistvo. Alfa in Omega vsega. Resno. Ker bloga ne pišemo zase, potrebujemo klike in bralce za tako imenovani blogerski libido, kar pomeni, da moramo blog promovirati in oglaševati na vse pretege, kolikor nam pač čas dopušča. Pri besedi Public Relations bi moral vsak bloger za trenutek obstati mirno, kot bi mu kdo omenil drugo najsvetejšo stvar na svetu.

Kot del načrtnega PR-a je potrebno redno puščati pametne in še bolje šaljive komentarje na drugih blogih, sploh najbolj obiskanih. Recimo dober komentar na Crnkovičevem blogu prinese hitro prek 200 klikov. Jonasovi bralci po mojih opažanjih ne klikajo na komentarje in tam nima smisla puščati sledi.

Izredno pomembno je tudi sodelovanje na bolj obiskanih forumih, le da so tam večinoma občutljivi na blogerje in linke na bloge (a začuda recimo ne na linke na komercialne strani) in je potrebno ubrati posebne metode. Najbolje je, da ne kopiraš direktno celotnega URLja do zapisa na blogu, ampak narediš povezavo na besedno zvezo, tako da bralec ne vidi, kam povezava pelje. Jaz imam zato vedno pri sebi kratko notepad datoteko z naslovom LINK.TXT v kateri je samo tole:

<a href="https://dronyx.wordpress.com/ZAPIS/">besedilo</a>

In potem v komentarjih ali forumih samo popravim link do zapisa in vnesem ustrezno besedilo.

Do pred kratkim sem imel v tem zapisu še (rel=”nofollow”), ker sem pač od nekje kodo skopiral in niti nisem vedel, kaj ta ukaz pomeni. Potem pa sem odkril, da je ta ukaz namenjen spletnemu iskalniku, da ko indeksira strani ne sledi povezavi, kar pa je zelo slabo. Namreč osnova blogerskega PRa je tudi tako imenovana SEO (search engine optimization), torej promocija bloga iskalnikom. Tudi to je cela znanost, ki je na internetu dobro dokumentirana, bistvo vsega pa je, kako iskalnik prepričati, da je moj blog pomembna spletna stran. in iskalniki med drugim kot pomembno stran štejejo tisto, na katero kaže čim več (rel=”please, please do follow”) povezav. Tu se skriva bistvo, zakaj bi se morali blogerji čim več navzkrižno linkati in kjer ima Zemantina tehnologija potencial.

Me lahko zaprejo, če pišem blog?

V bistvu težko, lahko pa plačaš drago odškodnino za tako imenovane duševne bolečine. Blog sicer formalno ni medij, žal pa ni tudi povsem izvzet iz obstoječih pravnih okvirjev. Večina blogerjev morda sicer misli, da je avtorsko delo zaščiteno šele, ko avtor nakaže nekaj tisočakov Uradu za intelektualno lastnino in morda še prijavi patent na patentni urad. Pa to ni res, ker avtorska pravica nastane takoj, torej avtorstvo nad tem zapisom že nastaja v trenutku, ko tole pišem in mi ni treba storiti ničesar. Če vi ta zapis kopirate in ga prodate recimo časopisu, vas bo moja ekipa pravnikov dobesedno zmlela v prah in boste v nekaj dneh ob vse premoženje.

Zdi se mi, da so še posebaj občutljivi nad avtorsko lastnino fotografi, pa čeprav večina njih ni ustvarila sama niti enega samega motiva. Če pa slučajno, ne daj bog, objaviš kakšno njihovo sliko na blogu, je pa takoj ogenj v strehi. Pri tem je zanimivo tudi to, da so nekateri fotografi celo srečni in ponosni, če objaviš kakšno njihovo fotko na blogu, spet drugi pa vložijo takoj odškodninsko tožbo.

Tudi ta tema je preobširna za namen tega zapisa, morda samo še to, da baje ni sporno skeniranje člankov ali slik iz časopisov, če to sodi v kontekst zapisa in služi namenu razjasnitve, o čem teče beseda (recimo ko Žurnal24 zamenja brata Šrot).

Tako, to je bil v bistvu samo nekaj daljši uvod in moj pogled na zadevo, kar pa sem želel v bistvu predstaviti v tem zapisu je zanimiva spletna stran, kjer se je nekdo zelo potrudil in napisal 101 nasvet za blogerje (101 blog tips). Kar sem na hitro preletel in kar poznam iz lastnih izkušenj bi dejal, da se z večino zapisanega lahko samo strinjam:

if you are not, start blogging today
write about something that you love
if you are serious about blogging buy your own domain
make sure your domain name is equal to your blog name
use a short and easy to remember name
use WordPress
use WordPress plugins
blog with consistency
write at least 5 posts a week

vir: dailyblogtips.com

naprej pa tule. In mimogrede, sam sem ob prebiranju nasvetov prišel do kar nekaj idej, ki jih sedaj na blogu že prakticiram. Recimo put an RSS subscription icon on every single page.

Preberi še:
Ali je B(L)OG medij by Onyx
Ko blogerji obmolknejo by Onyx
Tržnica by Onyx
Cirkus by Onyx
Profesionalni blogi by Onyx
Blogerske zvezdice by Onyx

Se želiš naročiti na blog?

WordPress – odložena objava

11 04 2008

Tale možnost je baje na voljo že vse od prve različice wordpressa, vendar jo jaz nisem našel ne na Siolu, kot tudi ne kasneje na WordPress.com. Opazil sem jo šele pred kratkim, po nadgradnji na novo različico.

Gre za to, da nek zapis pripraviš za objavo, vendar ga ne objaviš takoj, temveč napišeš datum in uro, kdaj naj se zapis avtomatično pojavi na blogu.

Ta možnost ti recimo omogoča, da vnaprej pripraviš nekaj „timeless“ zapisov, ki so vedno aktualni in jih potem taktično razporediš za objavo tako, da optimiziraš število klikov, ki kot rečeno odločilno vplivajo na blogerski libido. Tako recimo zapise, za katere oceniš, da so najbolj zanimivi, tempiraš na ponedeljek med 8:00 in 9:30 zjutraj, ko se okrog blogov smuka statistično gledano največ ljudi. Na drugi strani v nedeljo nima smisla objavljati česarkoli, ker bo zelo verjetno objava spregledana. Očitno je v nedeljo večina siceršnjih bralcev blogov ali pri sveti maši, ali pa mora pospravljati stanovanje in pomivati posodo. Zvečer so pa potem na vrsti že Zvezde pojejo na RTV, proti katerem blogi jasno nimajo nobene možnosti, ker gledalci čisto noter padejo.

Če kdo še vedno ne ve, kako se funkcionalnost odložene objave uporablja, pa še bonus kratka navodila.

Zapis pripravimo kot običajno, trikrat preberemo, popravimo slovnične napake, vejice in predloge sz ter potem, ko smo z izdelkom zadovoljeni, v rubriki Publish status kliknemo pri Publish immediatly Edit.

Tu potem vpišemo datum in uro objave.

Glede ure moram reči, da nisem prepričan, ali je res čisto točna. Lahko pa recimo če želimo, da se zapis pojavi na spletu čez dve uri, samo wordpressovi uri dodamo plus dva. Potem samo še kliknemo Publish (ne samo Save, ker sicer se zapis ne bo avtomatično objavil na željeni datum ob določeni uri) in to je vse.

Ne vem pa, od kdaj imam na WordPressu kar 3 GB prostora za slike? 🙂

Kako naredim v WordPressu kazalo

09 04 2008

Pri WordPressu sem res pogrešal zelo malo funkcionalnosti. Na vrhu seznama je še vedno ne v celoti rešen problem export/importa in sicer v delu, ki se nanaša na slike. Na visokem drugem mestu pa je že možnost, da bi nekako lahko objavil kazalo (index) vseh objavljenih prispevkov na blogu po datumu ali kako drugače sortiran.

Pri blogih, kjer gre število zapisov v stotine, je namreč zelo težko najti nek star zapis. Resda se da sicer pomagati z iskalnikom, ki pa po mojih opažanjih ne deluje najbolje in mariskaterega prispevka enostavno ne najde, čeprav se določena iskana beseda v njem pojavlja. Poleg tega bi morda radi nekateri bralci, ki jim je blog všeč, pogledali tudi starejše zapise, a se jim preprosto ne ljubi listati stran za stranjo da pridejo do zapisa, ki bi jih morda zanimal.

In zgolj ena prava ključna beseda v googlu je bila že dovolj, da sem našel delujočo rešitev, ki sliši na ime ListMaker v2.

Uporaba je zelo preprosta in primerna tudi za blogerske začetnike. Najprej je potrebno prenesti k sebi program in ga razpakirati nekam na lokalni disk. Po zagonu dobimo enostavno vnosno masko, kamor vpišemo polni naslov bloga, uporabniško ime in geslo za dostop do bloga, izberemo na kakšen način naj sortira dobljene podatke ter kliknemo Get posts. Program potem s pomočjo MetaWeblog API dobi seznam vseh objav na blogu. To sicer traja nekaj časa (par sekund), odvisno od njihovega števila. Ko je zadeva končana, kopiramo dobljeno kazalo v html obliki na odložišče (clipboard) in potem samo še v wordpressu ustvarimo novo stran (Page), preklopimo v HTML pogled, prilepimo kodo iz odložišča ter preklopimo nazaj v Visual pogled, kjer lahko kakšno malenkost še popravimo ali dodamo.

Edina slabost tega načina je, da naredi posnetek stanja v nekem trenutku, ki pa se seveda ne osvežuje dinamično. Vendar to se mi ne zdi nek večji problem, saj lahko recimo enkrat na mesec narediš novo kazalo, kar je vseeno bolje, kot ne imeti kazala sploh. Mene pa je zmotilo tudi, da je program poindeksiral tudi še neobjavljene prispevke (osnutke), ki jih je dal na vrh seznama kot prve, kar sem potem ročno brisal.

Primer, kako izgleda tako generirano kazalo in dokaz, da zadeva deluje, pa moja nova pridobitev – KAZALO.

Se želiš naročiti na blog?


%d bloggers like this: