Posts Tagged ‘Microsoft’

Microsoftovo šalabajzerstvo

15 10 2010

Windows 7 je za razliko od Viste sicer soliden Microsoft izdelek. Ne razumem pa, kako tak izdelek očitno še vedno nima vgrajenih nekaterih čisto osnovnih funkcionalnosti, ki bi jih jaz samoumevno pričakoval.

Imamo recimo na Windows 7 računalniku neko fotografijo poljubne velikosti, ki bi jo radi zmanjšali na širino 200 pikslov, ob tem pa bi seveda radi, da se proporci slike ohranijo, torej se slika linearno ustrezno zmanjša tudi po višini.

Sam sem se zadeve lotil kot čisto povprečen uporabnik računalnika. V raziskovalcu Windows 7 desni klik z miško nad datoteko in potem izbira primernega programa za obdelavo. Najprej sem poskusil s Slikarjem, ki se mi je zdel nekako prva izbira za obdelavo slike. Porabil sem kakšnih pet minut, da sem preiskal vse možnosti, ki jih program nudi za spreminjanje velikosti in rešitve mojega problema nisem našel.


Lahko sicer pod Lastnosti slike nastavim poljubne piksle za širino in višino, vendar nikjer nisem našel možnosti, da obdržim proporce. Če pravilno razumem, bi jaz moral sedaj zagnati še kalkulator in sam zračunati, koliko pikslov bo višina, če spremenim širino na 200? Se hecate?

Kot primer uporabnika računalnika, ki ne obupa takoj, sem poskusil najti v raziskovalcu kakšen drug program, ki bi mi rešil moj problem. Zopet desni klik in izberem Pregledovalnik fotografij. Vendar ta program je pa kot kaže dejansko samo pregledovalnik in ne zna ničesar drugega.

Kar se tiče samih Windows 7 je to kot kaže v bistvu vse in jaz rešitve za tako osnovno obdelavo čisto navadne slike nisem našel.

Ker pa ima računalnik naloženo še neko verzijo Microsofta Office, pa sem mu dal še eno priložnost. Microsoft Office Picture Manager. Vendar tudi tu pod resize enostavno ne vidim, kako lahko rešim moj problem, ki bi ga moral po moje znati rešiti že prvi, v operacijski sistem serijsko vgrajeni program za obdelavo slik v Windows 7. Je pa res, da tu je nekaj več možnosti kot v slikarju, a še vedno potrebujem kalkulator da izračunam, za koliko procentov moram zmanjšati originalno sliko, da bo širina točno 200 pikslov.


Dopuščam seveda možnost, da se rešitev kje skriva, vendar če jo nisem našel jaz, jo bo povprečni uporabnik računalnika še toliko težje. Pa tu ne mislim, da znam kaj dosti več, ampak vem pa približno, kje bi se lahko taka funkcionalnost skrivala.

Če želimo to obdelavo izvesti v programu, kot je recimo za domačo uporabo brezplačni IrfanView, je to trivialno.

Dovolj je kljukica pri Preserve aspect ratio in ne potrebuješ nobenega dodatnega kalkulatorja za preračunavanje pikslov.

Uradni popravek (po Microsoftovo Hot Fix ali celo Patch):
Paint v Windows 7 očitno to opcijo ima in sicer v nastavitvah Resize and Skew, možnost Maintain aspect ratio. Za nenamerno dezinformacijo se globoko pardoniram.

Preberi še:
Paketna obdelava slik

Windows 7 (who cares)

30 06 2009

Windows Vista se, po mojem osebnem mnenju, brez prevelikega truda lahko kvalificira med najbolj zgrešene (tu ne mislim zanič) računalniške izdelke vseh časov in se postavi ob bok hišnemu Microsoft Bobu, ki je bil grafični vmesnik (Windows 3.1) namenjen butastim uporabnikom, za katerega je veljalo, da je “far more stupid than its users”  (ironično, ampak Vista meni  izgleda tudi samo kot grafična preobleka oziroma šminka čez XP).


vir: cybernetnews.com (Microsoft Bob)

Da je to jasno že nekaj časa tudi Microsoftu priča dejstvo, da so očitno opustili vsakršno upanje, da Visti izgradijo (ne povrnejo) ugled z popravki, ampak so raje naredili hitro križ čez Razglede in se  resno lotili njene prenove pod čisto novim kodnim imenom, ki pa po popolnoma neizvirnem imenu prej spominja na prastare Windows 1 (85), Windows 2 (87) in Windows 3 (90).

Kako zelo je Windows Vista iz komercialnega vidika miserable failure, bi neukemu opazovalcu lahko povedalo že dejstvo, da je dr. Onyx v vseh teh parih letih od izida leta 2006, osebno videl Visto samo nekajkrat, z njo pa delal največ kakšno uro (bruto).

In ne, ne delam v mesnici ali cvetličarni.

Če malo pobrskam po spominu, sem v bistvu Visto videl samo na enem računalniku res za kratek čas in na novem privat prenosniku od znanca, pa še ta je bil ves razočaran, ker ni dobil  zraven računalnika naloženih XPjev. Komaj sem ga potolažil, da bo za doma tudi Vista dobra in da se bo že naučil uporabljati nove ikone. Nekaj časa mi je potem še težil, jokal in stokal, da bi mu vendarle naložil XPje, ker se nikakor ne znajde in ima v službi tudi XPje, ampak potem je našel nekoga drugega, ki mu je naložil njegov najljubši OS, s katerim živi zadnjih nekaj let in s katerim sta se spoprijateljila (v mejah normale).

In kakšne so možnosti Windows 7?

Tisti, ki ta blog berejo nekoliko dlje časa, se bodo morda spomnili trilogije zapisov Hasta la vista Vista, Hasta la vista Vista Reloaded in Hasta la vista Vista Revolution. Mimogrede, ko danes berem te zapise, se enostavno ne morem načuditi, da so bili moji možgani v tistem času sposobni sproducirati takšno bravuro (virtuosic passage intended to show off the skill of a performer).

Ampak po opisu novosti v Windows 7 (v bistvu gre samo za tehnični redesign Viste), velja skoraj čisto vse napisano tudi za ta Microsoftov marketinški poizkus. Ko zraven v enačbo dodam še za moj okus močno pretirane cene posameznih paketov, je usoda Windows 7 nekaj mesecev pred izidom zame že zapečatena.

Verdict: Like It Not.

Zahtevati 300 € za nekaj, kar še vedno konkurira brezplačnemu Linuxu in je v bistvu zgolj optimizirana verzija že razvitega izdelka (torej ne gre za čisto nov razvojni cikel), je zame navadno norčevanje iz potrošnikov in kaj takega si lahko res privošči samo nekdo, ki se obnaša kot nekakšna globalna računalniška davkarija po sistemu “Microsoftu, kar je Microsoftovega” (pa ne se preveč spraševat, ker vas bo samo glava bolela).

In če pogledam stanje skozi Microsoftova črna očala, je njihov morda najboljši izdelek vseh časov (Windows XP) postal danes prava nočna mora, ki se jo obupno oklepajo predvsem poslovni uporabniki in ki ni sposobna več prinašati zadostne količine “cash flowa” ter vzdrževati po mojem mnenju  močno predimenzioniranega Microsofta.

Windows 7 ima seveda vse možnosti, da postane OS za naslednje desetletje, ob pogoju seveda, da bo XP potisnjen v kot, tako zaradi pravnih omejitev licenčne politike, kot tudi, da mu bodo proizvajalci strojne opreme odrekli podporo (po domače povedano, ne bo več šoferjev).

Windows 7 pa lahko grdo pogori v primeru, če se EU, ki predstavlja ogromen trg, nekega dne odloči, da ne bo samo kasirala milijarde dolarjev od raznih za lase privlečenih tožb, ampak bo na lastne noge postavila tudi svojo industrijo programske opreme ter tako zagotovila visoko tehnološka delavna mesta.

V tem primeru pa bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi Microsoft poznali samo še po operacijskih sistemih za “igrice” in “domačo uporabo” (web & home made porn).

Ampak za te potrebe bi bil pa vrh glave dovolj tudi malo dodelan XBOX 360, ki stane v elitni izvedbi toliko, kolikor hočejo samo za tehnični redesign Viste iz davnega leta 2006.

Varno brisanje datotek

14 10 2008

Verjetno se večina uporabnic računalnikov, ki fotografira svoje izven zakonske partnerje ali ljubimce gole pod tušem, ne zaveda, da brisanje datotek in praznjenje koša (recycle bin)  v Windows OS ni način, s katerim se da datoteke odstraniti iz računalnika tako, da jih ni mogoče nikakor več dobiti nazaj.


vir: ibbunin.org

Poenostavljeno rečeno je brisanje datotek v računalniku programsko izvedeno tako, kot bi imel omaro z oblačili (disk), kjer bi na posebnem listu papirja zapisoval, kje se kaj nahaja. Na zgornji polički tangice od tašče, spodaj boksarice od dedka, polička levo kombineže od žene in tako naprej (recimo temu datoteke). Ko pa bi želel kateri kos oblačila vreči stran, ga ne bi dejansko odpeljali na sežig, ampak bi ga samo prečrtali na listu papirja, ostal pa bi v omari zložen lepo na polički (čez sto let vse prav pride). Ampak potem, ko bi kupoval nove obleke, bi jih samo zlagal na še preostale prazne poličke in šele ko bi bila omara do konca polna, bi pogledal na seznam in bi odpeljal na uničenje samo toliko odpisanih oblekic, da narediš prostor za nove. In tako nekako je Microsoft (pa tudi ostali izdelovalci operacijskih sistemov) rešil brisanje datotek na disku in ostalih magnetnih medijih.

Prednost tega načina je nedvomno hitrost, saj se pri brisanju samo popravlja seznam datotek, medtem ko podatki ostanejo praktično nedotaknjeni. Da operacija brisanja ni izvedena v hipu, je kriva samo animacija, kjer papirčki letijo v koš. Na drugi strani pa je stranski učinek take metode brisanja ta, da dejansko ničesar zares ne izbrišemo, ampak se da vse pobrisane datoteke z enostavnimi programčki dobiti lepo nazaj in je izraz “brisanje” vsaj zavajajoč, če že ne kar napačen.

Res je, da včasih to celo pride prav, saj je meni recimo uspelo po nekaj letih in iz formatiranega diska (quick format), ki je bil ves čas v uporabi, dobiti nazaj večino slik za katere sem mislil, da so  za vedno izgubljene. Je pa neprijetno, če brišemo datoteke z občutljivimi podatki kar z tipko Delete oziroma s pomočjo miške, potem pa jih nekdo, ki dobi v roke tak računalnik ali prenosni USB disk, z lahkoto obnovi in se zadeva znajde kot škandal na naslovnici. V zadnjem času so recimo pravi mojstri takšne blamaže Britanci, saj so zaradi malomarnosti izgubili že celo vrsto osebnih podatkov (res pa večinoma niso bili podatki slabo izbrisani, ampak so jih enostavno kar izgubili).

Ampak če me kdo vpraša, kako varno in nepovratno pobrisati datoteke iz diska, žal jaz v samem Windows XP ne poznam načina,  ki bi bil serijsko vgrajen v sam operacijski sistem (močno dvomim, da to zna že Vista). Namreč varno brisanje pomeni, da mora računalnik mesto, kjer je bila shranjena datoteka, večkrat popisati z naključnimi podatki in sama teorija, kako nepovratno izbrisati sledi iz diska, je zapletena, ker imajo magnetni mediji presenetljivo dober spomin.

In zato, ker Microsoftu te funkcionalnosti ne uspe v dolgih letih razvoja novih, še lepših ikon in namizja, serijsko vgraditi v sam OS (povsem možno je sicer, da za to obstaja interes izven Microsofta), si je spet potrebno pomagati z dodatnimi programčki, ki so dostopni na spletu.

Sam za to uporabljam Eraser, ki je brezplačen in izdan pod GNU licenco. Programček se integrira v Raziskovalca (Explorer) tako, da je za varno brisanje dovolj desni klik nad datoteko in klik na Erase, pri čemer si lahko še dodatno izmišljujemo, katero metodo naj pri brisanju (pravilneje prepisovanju) uporabi.

Seveda več prehodov uporabi izbrana metoda, počasnejše je brisanje, zato pa možnost obnove podatkov toliko manjša, oziroma jo sploh ni. Za to baje 35 prehodov povsem zadostuje in tu ne pomagajo več niti najboljši magnetni mikroskopi (če vam slučajno FBI diha za ovratnik).

Za varno brisanje celotnega diska, kar pride recimo v poštev pri prodaji rabljenega računalnika, se lahko uporablja enak princip, le da je v tem primeru potrebno zagnati računalnik s pomočjo zagonskega medija (običajno zagonski CD, Flash disk ali disketa), ki ni disk za brisanje.

Mojave desert se širi v marketing Microsofta

31 07 2008

Če bi vam nekdo povedal, da izvaja v strogi tajnosti “Mojave eksperiment”, na kaj bi najprej pomislili?

Ko sem jaz slišal za nek strogo tajni Mojave eksperiment, ki so ga izvedli v ZDA, mi je najprej prišlo na misel, da gre verjetno za preiskus kakšne najnovejše umazane (jedrske) bombe, z bistveno izboljšanim učinkom delovanja, kot vse videno do sedaj (mojave je nenazadnje znana ameriška puščava, primerna za take poizkuse).

V resnici pa gre za Microsoftov poizkus, da nekako v zadnjem trenutku iz blata izvleče zadnjo reinkarnacijo Windowsov – Visto, ki je po njihovo tako slabo sprejeta samo zaradi negativne publicitete, ki jo uživa v javnosti. In da dokažejo, kako zelo se neuka javnost moti, so izvedli omenjeni “Mojave eksperiment”, ki očitno nima zveze z puščavo, razen da so si izposodili ime.

V poizkusu so ljudem (poizkusnim zajčkom), ki še niso videli Viste, ta operacijski sistem predstavili kot zgodnjo fazo novega operacijskega sistema z kodnim imenom Mojave ter jih povprašali za mnenje, kaj si o njem mislijo. Ker je verjetno ideja nastala v oddelku za marketing, je nekako potem logično, da so vse bolj ali manj iskrene odgovore spustili skozi sita in rešeta ter na koncu najbolj navdušene izjave zbrali skupaj in jih objavili v promocijske namene na posebni spletni strani. Tako se pač dela marketing:

“Kaj boste povedali prijateljem o Visti?
“Rekel jim bom, da naj letijo takoj v trgovino in kupijo svoj izvod Viste.”

Samo če bi mene izbrali za tak preizkus, bi jaz to razumel, kot da se nekdo iz mene norčuje. To zame nima zveze z realnostjo in rezultati tega eksperimenta so zame čista neumnost.

Namreč ta eksperiment ne upošteva dejstva, da se uporabniki operacijskega sistema delijo vsaj na poslovne in domače, pa morda še recimo na bolj in manj zahtevne ter še kaj. Zakaj niso v tem eksperimentu vzeli še neko firmo, ki ima recimo 1000 zaposlenih ter na stroške Microsofta zamenjali XP sisteme z Visto, ter sproti skrbno beležili in dokumentirali vse stroške, križe in težave, ki so se ob prehodu pojavili? Potem pa bi neodvisna firma naredila strokovno utemeljeno raziskavo, kaj je poizkusna firma s tem dejansko pridobila in koliko jih je to stalo (učeno rečeno COST-BENEFIT analiza). Nenazadnje, saj strošek ni samo operacijski sistem oziroma licenca, ki jo plačaš Microsoftu. Strošek so tudi izobraževanja ljudi, sistemci, ki morajo reševati težave in na novo izumljati toplo vodo in tako dalje. Zakaj pa tega ni v Mojave eksperimentu (razen če se ni Microsoft povsem odpovedal poslovnim uporabnikom, v kar pa močno dvomim)?

Če meni nekdo pokaže Applov Mac OS X, ki ga vidim enkrat na leto v kakšni trgovini z Applovimi gadgeti, bom v primeru, da mi ponudijo toplo malico, limonin sok in promocijski T-Shirt, v kamero z veseljem povedal, da mi je zelo všeč in da bi to moral imeti vsak na namizju, poleg družinske slike z kužkom v ospredju. Samo to mnenje je vredno toliko, kot alternativni zdravilni pripomočki Dragana Dabića alias Radovana Karadžića. NIČ. Z besedo (N.I.Č.).

Razmetavanje denarja za IT

15 07 2008

Pred nekaj dnevi sem moral podaljšati vozniško dovoljenje in pridem na AMZS. Delavka za šalterjem me opozori, da ona ne more narediti zavarovanja pri obstoječi zavarovalnici, lahko pa pri eni drugi. Pa dajva pri drugi, konec koncev, od zavarovalnice nisem imel do sedaj nobene koristi, samo jaz jim plačujem vsako leto kar precejšnjo vsoto zato, da se drugi lahko zaletavajo in jim avtomobile razbija toča. Poleg tega sem bil lansko leto res zelo razočaran, ker se mi je premija povečala zaradi tega, ker je nekdo v zavarovalnici ocenil, da sodi okolica Ljubljane v rizično območje za krajo avtomobila, pri čemer druge zavarovalnice te diskriminacije ne poznajo. In nenazadnje, zakaj bi vedno plačeval denar isti zavarovalnici, ki mi namesto bonitet vsako leto prizna novo podražitev?

Potem pa delavka zažene program za izpis police, odpre se okno in prikaže se meni znana slika. DOS aplikacija, ki sem jo videl že pred desetimi leti, ko sem še delal v tej zavarovalnici. In verjetno je bila v osnovi programirana že leta poprej in so jo kasneje samo dopolnjevali.

Neprijetno vprašanje, ki se meni zastavi ob tem (in ne samo ob tem) pa je, ali se denar za informatiko ne razmetava po nepotrebnem in ali so res vse te silne investicije na tem področju opravičljive?

Ta zavarovalnica je, kakor vem, verjetno še vedno največja na našem trgu in posluje uspešno, pa čeprav so mi zavarovalno polico natisnili iz nekega DOS programa in ne iz kakšne Oracle 11g web aplikacije. Nenazadnje, mene kot stranko res ne zanima, kaj uporabljajo za tiskanje polic, ampak se mi gre za to, da je cena zavarovanja čim nižja in da če že pride do škodnega dogodka, da bom čim prej in brez velikih komplikacij dobil nakazan denar. Kako si pa oni interno organizirajo informacijski sistem in na kakšen način rudarijo po podatkih me pa nenazadnje nič ne briga.

Namreč, kakor tudi sam opažam, se veliko denarja investira v informatiko enostavno zato, ker morajo iti informatiki v korak z časom in ne zato, ker bi vse to vedno novo opremo dejansko nujno potrebovali pri poslovanju.

Če pogledam samo pisarniško programsko opremo, kot je MS Office, si upam trditi, da bi 90% uporabnikov te opreme preprosto shajalo s prastaro verzijo iz leta (19)95, ki je že omogočala praktično vse, kar povprečni uporabnik tudi danes potrebuje. V vseh teh letih so dograjevali samo reči, ki jih povprečnež ne bo verjetno nikdar uporabil, ker niti ne ve da obstajajo (razen če ne bo ravno pomotoma kliknil nanje) in pa spreminjali uporabniški vmesnik, kar je pa zame sploh navadno afnanje in bolj zaposlitev za armado ljudi pri Microsoftu, ki jim morajo nekako zapolniti delovni čas, kot pa da bi to mi res nujno potrebovali.

In isto velja tudi za razne strežnike, ki se danes množijo kot gobe po dežju in požirajo denar, ko pa pogledaš aplikacije, ki na njih tečejo ugotoviš, da ne počnejo nič drugega, kot so počele pred desetimi leti. Še vedno se podatke vnaša v tabele, povezane s ključi, sem ter tja kakšen izpis in razne maske za vnos in pregled podatkov.

Če komu, ki je več let uporabljal isto DOS aplikacijo zamenjaš z novo, programirano v grafičnem okolju oken ugotoviš, da se njegova produktivnost običajno bistveno zniža, ker je delo samo z tipkovnico in hitrimi tipkami za odpiranje obrazcev bistveno hitreje za tistega, ki zadevo obvlada, kot pa grafično klikanje z miško po ekranu in ugotavljanje, katero okno ima trenutno fokus in zakaj tipkovnica ne prime. Plus vsake toliko časa bonus sporočilce, da je Windows naletel na napako in se mora zapreti, za kar se opravičuje. Poleg tega pa dobiš še možnost, da pošlješ v Redmond sporočilo o napaki. Teh sporočil pa mora biti toliko, da če vsak zaposleni pri njih cel dan samo to prebira, niso sedaj niti na promilu vse pošte, ki je prišla samo iz tega naslova.

Jaz se spomnim, ko sem nekoč še v Delphiju in Accesu razvijal aplikacije, da sem vedno poizkušal posnemati DOS način dela tako, da bi se dalo vse postoriti samo z tipkami, brez uporabe miške. In samo s tem sem imel kar precej dela, ker orodja za hiter razvoj programov (RAD) v grafičnem okolju nekako ne predvidevajo takšnega načina uporabe, ki pa je po moje še vedno daleč najhitrejše. Da tu ne omenjam raznih trendovskih web aplikacij, ki po možnosti tečejo še v javi ali čem podobnem, kjer klikneš, pa tri sekunde minejo, pa spet klikneš, pa naslednjih pet sekund nekaj melje v ozadju (verjetno sproti prevaja kodo)… In če s tako web aplikacijo, ki teče na zadnji različici strojne in programske opreme, zamenjaš nek prastari DOS program, uporabniki samo debelo gledajo, kje so tu kakšne prednosti, ker vse dela samo bistveno počasneje.

In MS Vista je morda še najlepši dokaz, kako se denar v IT-ju razmetava skozi okno. Ima sicer lep grafični vmesnik z rotirajočimi okni, ki ga po moje skoraj nihče v poslovnem svetu zares ne potrebuje (tu izvzamem jasno Microsoft) in si tudi ne predstavljam delavke za šalterjem na AMZS, kaj naj bi počela s tem, razen da “med malico” za zabavo in kratek čas rotira okna? Vse ostalo je praktično enako, kot na predhodniku (programa slikar in kalkulator pa sta bila kodirana verjetno na začetku 90 let ali še prej), le da je zadeva teče na isti strojni opremi počasneje, spet pa so vse skupaj dobili v roke strokovnjaki za »uporabniško izkušnjo« in grafični vmesnik, ki so ponovno razmetali iste funkcionalnosti tako zelo, da stare uporabnike XPjev samo zmedejo.

Razmetali so pa jih verjetno samo zato, da lahko oddelek za marketing napiše v reklamne letake, kaj vse je sedaj bistveno drugače in kako se z nakupom novega sistema zopet poveča produktivnost poslovanja vašega podjetja. Itak.

Preberi še:
Hasta LA VISTA (VISTA) by Onyx


%d bloggers like this: