Ruska gravitacija

05 10 2018

Rusija je ogromna država, največja na tem planetu, saj njena površina obsega kar 11% vsega kopna na Zemlji. Rusija je tudi država z veliko naravnimi bogastvi ter pestro in pogosto krvavo zgodovino, z veliko žrtvami. Je pa hkrati po mojem mnenju tudi država, kjer je šla tranzicija iz političnega sistema komunizma v hudo napačno smer, saj je današnja Rusija žal zelo daleč od kakšne resne, moderne demokracije. Ampak besedo žal sem napisal iskreno, ker gre pretežno za nam  blizu slovanski narod, ki bi jim po vseh teh zgodovinskih eksperimentih privoščil, da bi jim ta prehod uspel.

Dolgo časa je veljalo, da so ZDA edina ekonomska in vojaška velesila brez konkurence. V zadnjem času pa se na globalni sceni želita uveljaviti kot velesili še Kitajska in Rusija, pri čemer se Rusija trenutno obnaša kot kakšen najstnik, ki želi s svojim nasilnim in pobalinskim vedenjem vzbuditi pozornost, da bo opažen pri dekletih oziroma v smislu…”poglejte nas, tudi mi smo velesila“. Temu se sicer v žargonu mednarodne diplomacije menda sedaj reče “odpadniška država”, ne pa velesila.

Rusija je tako sedaj država, ki zastruplja svoje nasprotnike in izdajalce z radioaktivnim polonijem, prepovedanimi živčnimi strupi kot je novičok, socialna omrežja izrablja za masovno manipulacijo, piše izsiljevalske računalniške viruse in napada razne mednarodne organizacije s svojim omrežjem kibernetskih vojščakov, ki so ali državni uslužbenci ali pa pogodbeniki na plačilni listi države. Skratka tipičen “bully“, ki pa ima to smolo, da se marsičesa loti “po rusko”, torej povsem amatersko in jih hitro razkrijejo. Polovili in izgnali so njihove vohune iz ZDA, posneli kot v kakšni amaterski skriti kameri dva odlikovana operativca vojaške obveščevalne službe na misiji “novičok” v Veliki Britaniji, kjer sta si šla pogledati znamenito stolnico v Salisburyju, katere zvonik sodi v ozek krog sto tisoč najvišjih sakralnih objektov na svetu, razkrinkali vdore v razna računalniška omrežja mednarodnih organizacij in jim zaplenili opremo itd.

Problem, ki ga jaz vidim je pa v tem, da tudi nas čedalje bolj privlači močna Ruska gravitacijska sila, pa ne zgolj uradno zunanjo politiko. Tudi številni posamezniki so postali nekakšni ruski oboževalci, ki so te sposobni ure in ure prepričevati, kako so vse te obtožbe na račun Rusije zgolj plod domišljije ali pa celo da jim zlobni zahod to kar podtika in sam režira napade z živčnimi bojnimi strupi da bi v javnosti očrnili Rusijo. Ampak zagrabijo pa čisto vsako, še tako bizarno rusko dezinformacijo, ki jo najdejo na neki obskurni spletni strani, kot kakšni fanatični zagovorniki teorije ploščate zemlje.

Kakor jaz razumem situacijo je tak odnos številnih pri nas do Rusije posledica tega, da jim gredo v bistvu na živce ZDA! Ampak če ti gre nekdo na živce ni potrebno, da zato poveličuješ nekoga, ki je podoben kaliber, torej samo še eden bully na mednarodni politični sceni!

Zame ni dvoma, da so ZDA netile revolucije po svetu, napadale države, katerih politični sistem ni bil po njihovi volji ali jim ni uspelo na druge načine uveljaviti svojih interesov in nenazadnje same pomagale ustvariti svoje sovražnike, kot je bil pokojni Bin Laden. To se pač na področju mednarodnih odnosov prodaja kot (agresivno) “branjenje” svojih strateških interesov, ki pa zame ni kompatibilno s pojmom demokracije in gladko sodi v kategorijo pobalinstva na mednarodni politični sceni.

Sam bi mnogo raje videl, če bi ta državica ohranila nevtralno držo, tako kot še nekatere druge na svetu in potem bi lahko brez kakršnekoli samocenzure in zardevanja obsodili vsako dejanje, ki je v nasprotju z uveljavljenim pojmovanjem demokracije in korektnih mednarodnih odnosov.

Tako pa smo sedaj članica EU, razpeta med ZDA in Rusijo, prehranjujemo se pa v Kitajskih restavracijah.

S tem zapisom sicer tvegam, da mi Ruska vojaška obveščevalna služba (GRU) vdre v tale blog ali pridejo odlikovani operativci te službe kar na dom podret češnjo ter si hkrati ogledajo še znameniti zvonik lokalne župnijske cerkve, samo računam na to, da imajo veliko mnogo hujših problemov trenutno v svojem koledarčku oziroma programu dela za naslednjo petletko in druge “high profile” tarče. Pri ZDA se ti pa lahko zgodi, da te zadržijo na letališču in eno uro sprašujejo traparije samo zato, ker imaš zvezdico v neki njihovi podatkovni bazi, ker si nekoč na nekem forumu napisal preveč skupaj besedi ZDA in imperializem. Ampak pri njih pa ni skrbi, da bi ti prišli na dom podirati češnje, oni ti češnjo zrušijo kar s pomočjo drona in vodene rakete.

Say no to bullying!
Скажите не запугивание!

Advertisements

Vse moje medalje in pohvale

04 10 2018

Najprej naj povem, da meni osebno nekaj pomenijo samo medalje, ki jih dobivam na (virtualnih) bojiščih, pa še te mi v bistvu ne pomenijo kaj dosti, razen da jih je že toliko, da mi je včasih nerodno, saj se te medalje delijo za…no, saj vemo kaj. Toliko mrtvih za prazen nič in med njimi so verjetno tudi otroci, saj se danes po internetu streljajo že osnovnošolci (in tulijo “ez noob” v “team speak”). Upajmo pa, da ti otroci ne bodo nikdar doživeli, kako so bila videti prava bojišča, kjer si se lahko pobližje spoznal z anatomijo svojih soborcev in anatomijo “sovražnikov”. Tisti, ki so imeli res smolo na bojišču pa so lahko brez anestezije gledali lastno črevesje ali iskali svoje odtrgane okončine v blatu.

bf3_medal
vir: Dice

Prvo tako konkretno “medaljo” iz pleha pa sem dobil po spominu leta 1996 in sicer “bronasti znak Civilne zaščite” (možno da se je takrat drugače to imenovalo).

Takrat sem bil zaposlen še na MORS-u kot pripravnik in ker sem jim mimogrede napisal nekaj programov v MS Accessu so me prosili, če bi lahko še za papežev obisk v Postojni napisal programček za “logistično podporo”. Za kaj točno je šlo sem pozabil, bilo pa je par tabel, vnosnih mask in šifrantov za razne evidence. Ta program je bil potem res nameščen na nekem računalniku v šotoru na prizorišču obiska papeža v Postojni, kjer je svoj rojstni dan praznoval z mladimi iz vse Slovenije in tudi od drugod.

18. maja a.d. 1996 je bila sobota in sam sem prišel v Postojno nekje ob osmi uri zjutraj, domov pa sem odšel ob treh ponoči naslednjega dne, ko je policist, ki je v tem šotoru izvajal operativne naloge in imel povezavo z OKC policije predal zadnjega izgubljenega otroka staršem.  Pa v bistvu jaz nisem počel ničesar, tam sem bil za vsak slučaj, če bi bilo potrebno tisti računalnik strokovno reštartat.

Pa ga ni bilo potrebno.

In za to sem potem na neki sicer svečani podelitvi dobil priznanje Civilne zaščite, ki je bilo videti kot nekakšna medalja.

Kje je potem končalo to priznanje nimam pojma, verjetno pa sem ga enkrat ob pospravljanju vrgel v smeti oziroma kanto za mešane komunalne odpadke. Za sam sistem pa je bilo verjetno ceneje dati te medalje, kot pa plačati sobotne in nedeljske ure z vsemi dodatki.

Sam sem bil sicer nekaj let del sistema zaščite in reševanja in moram reči da ta sistem zelo cenim in spoštujem, saj se pomena tega sistema marsikdo zaveda šele ob naravnih nesrečah, ko voda zaliva stanovanjske objekte, ko veter kot za šalo odnaša strehe, ko ogenj požira hiše ali ko žled podira drevesa. Kakšnega res hujšega potresa pa zaenkrat kakor vem pri nas na srečo nismo imeli (vem, ljudje v Posočju verjetno niso takega mnenja), da bi bilo potrebno zaradi tega aktivirati ta sistem v večjem obsegu. Je pa po mojem mnenju dejstvo, da so prostovoljni gasilci še vedno ključen del tega sistema, saj so zaradi povezanosti z lokalnim okoljem, dobro tehnično opremljenostjo in nenazadnje usposobljenostjo tisti, na katere odpade glavni del teh nalog. Poleg seveda enot poklicnih gasilcev.

Druga zgodba so pa medalje.

Medalje so si verjetno izmislili vojskovodje, da so s tem motivirali vojake k junaškim dejanjem. Ampak kaj če ti medalja za hrabrost, če pa si v vojni ali v neki vojaški operaciji izgubil recimo noge, država pa potem nate pozabi oziroma si za njih samo številka na seznamu tistih, ki dobivajo minimalno socialno pomoč ali pa še to ne.

Skratka – medalja, ne hvala!

Moj stari ata Valentin (danes se reče dedek) je bil udeleženec prve svetovne vojne na Soški fronti in še kot otroku mi je razlagal, da so takrat preživeli tisti, ki so počakali v jarku, ko se oficirji tulili juriš in žvižgali s piščalkami, saj so prve, najbolj pogumne, najprej pokosili rafali iz strojnic, šele ko jim je zmanjkalo nabojev in so morali montirati nov nabojnik se je našel kdo, ki mu je uspelo vreči bombo na strojnično gnezdo in so potem lahko ostali prodirali naprej. Možnost dobiti medaljo iz rok kajzerja oziroma cesarja pa je bila za nekatere vojake motiv, da so pogumno jurišali v smrt. Pa bi rekel da ti niso bili ravno med najbolj brihtnimi.

bf3_medal_1
vir: Dice

V drugem primeru gre pa za pohvalo in je vse skupaj pa bizarno.

Leta 2007 so me (kazensko) premestili iz enega ministrstva na eno upravo in ker tam niso vedeli kaj bi z mano sem jim potem napisal cel kup programov in programčkov v IBM Lotus Notesu da so si olajšali delo, ki so ga prej počeli ali peš, ali pa vodili neke nepovezane evidence v raznih excel tabelah in si pošiljali podatke po elektronski pošti. Če bi ocenil vrednost teh programov s cenami, ki so danes na trgu IT storitev (neke moje rešitve so bile zamenjane z drugimi in se cene za to znane) je bilo to vse skupaj vredno krepko čez 150.000,00 EUR.

In potem me je sodelavec leta 2011 predlagal za “pohvalo za vidnejše dosežke…“.

Sam sem to na svečani podelitvi na Brdu pri Kranju sprejel in tokrat ni šlo za kakšno medaljo ampak neko plaketo v lepem, usnjenem ovitku.

Tu pa so me v bistvu dobili na levi nogi in še danes mi postane nerodno, ko se na to spomnim!

Namreč kot sem kasneje ugotovil, imajo v bistvu težave dobiti tiste, ki so pripravljeni te “pohvale” sprejeti in nekateri so menda že večkrat zavrnili “nominacijo”. V kapitalizmu se kot pohvala pri večini pač šteje denar, s komunizmom pa smo bojda opravili tam v devetdesetih prejšnjega stoletja (to je sicer stvar diskusije in različnih interpretacij, jaz imam pa o tem tudi svoje mnenje).

Pri teh “pohvalah” namreč ni nikakršnega finančnega učinka, niti centa več pri plači, samo neka mapa s papirjem, ki jo ne moreš niti prodat naprej. Stari mački pa vedo, da če bi se pri teh pohvalah delile še kakšne denarne nagrade, pa recimo zaradi mene lahko tudi v simboličnem znesku par sto evrov, potem bi bili nagrajenci čisto drugi!

Čisto drugi!

Namreč tisti, ki si pri plači izplačujejo vse možne bonuse in poznajo vse trike, kako si “zakonito” izboljšati plačo nikdar ne dobijo teh pohval, ne dobijo priznanj in ne dobijo medalj! Zelo popularen v teh krogih je tako imenovani “22e. člen” po katerem če nič ne delaš dobiš plačo, če pa karkoli narediš ti pa pripada tako imenovani “povečan obseg dela” oziroma ljubkovalno “22e. člen”. To je zame preprosto kraja!

Sam imam diplomo iz elektrotehnike in fakulteto sem končal s solidnim uspehom. Torej so mi upajmo vsaj osnove logike poznane.

Ko sem ugotovil, da sem se v bistvu s to pohvalo osmešil, sem napisal kratek dopis, s katerim sem to pohvalo uradno zavrnil, papir vrgel v smeti, usnjen ovitek pa vrnil, da ga bodo lahko dali komu drugemu.

In to uradno štejem kot moj največji “poslovni” uspeh zadnjega desetletja. Kar pa je po svoje žalostno in škoda, da se v bistvu nihče od odgovornih ne vpraša, kaj je narobe s takim sistemom, iz katerega se zgolj zbijajo šale ob pivu in ki se dobesedno norčuje iz ljudi. Pa razumem, da gre tu za politiko, ki jo jaz ne razumem, ampak kljub vsemu.

Zagovorniki podeljevanja raznih medalj in plaket ponavadi dajo za primer policista, (ali gasilca) ki iz deroče reke reši utapljajočega otroka. V takem primeru se zdi, da je medalja ali priznanje za hrabrost, podeljena iz roke samega predsednika države primerna nagrada za tako pogumno dejanje, saj nenazadnje nek finančni znesek lahko policist (ali gasilec) v nižjem plačnem  razredu javnih uslužbencev zasluži kadarkoli kako drugače, medtem ko take medalje ali pohvale ni možno dobiti kar tako. Taki ljudje se tudi nikdar ne sprašujejo, kaj bodo dobili za tako dejanje v smislu…za tisoč evrov skočim, tristo je pa nekoliko premalo. So pač narejeni…kot se temu reče…iz pravega testa in skočijo v deročo vodo ter s tem tvegajo tudi lastno življenje.

Temu na prvi pogled ni moč oporekati, vendar zame je čast osebni občutek, ki ti ga ne more dati predsednik! Imaš ali nimaš in to moraš razčistiti pri sebi.

Vendar…

Ko ta otrok, ki ga je policist (ali gasilec) rešil iz deroče reke ostari in se zberejo njegovi otroci in številni vnuki v neki vaški gostilni na praznovanju visokega življenjskega jubileja se morda ob zdravici ta ostareli otrok spomni tistega, sedaj že pokojnega policista (ali gasilca), ki ga je rešil iz deroče vode. In če njega ne bi bilo, danes ne bi bilo praktično nikogar, ki sedi za tisto mizo!

Medalje so že zdavnaj pozabljene, čast in spomin pa ostane in morda bo kateri od vnukov našel grob tega policista (ali gasilca), ki je rešil življenje dedku ter mu prinesel rože ali prižgal svečo… (za ponazoritev sem sem si pomagal z dramatizacijo prizora iz filma Reševanje vojaka Ryana).

Torej čast ni nekaj, kar ti lahko podeli predsednik države ali kakšen drug uradnik z medaljo.

Čast si prislužiš s svojimi dejanji in jo nosiš v sebi do smrti.

Razmnoževanje Lipicancev

02 10 2018

Sam se spomnim, da sem bil nazadnje v Kobilarni Lipica v osnovni šoli in od takrat sem si edino zapomnil, da je imel en žrebec erekcijo, pri čemer smo se fantje hihitali, puncam je pa postalo nerodno. Razen seveda tistim, ki so bile doma iz kmetije in so bile navajene takih prizorov.

Tokrat sem bil presenečen kako ogromno in lepo vzdrževano posestvo je kobilarna. Sem pa opazil nekatere precej žalostne in mrke obrazce zaposlenih, ki v kobilarni skrbijo za konje. Očitno so tudi to državni uradniki v kakšnem 13 plačnem razredu in bodo morali napredovati vsaj še 5 plačnih razredov, da bodo sploh uradno na minimalni plači.

Sem se pa naučil tokrat tudi nekaj novega.

Vodička po kobilarni je razložila, da gre pri beli barvi Lipicancev za enak proces oziroma genetsko lastnost kot pri človeku ko posivimo. Samo da oni posivijo tako ekstremno, da so na koncu nekateri čisto beli. Torej očitno ne drži, da posiviš zato, ker se preveč sekiraš. Ti konji se mi ne zdi da bi imeli ravno stresno življenje, sploh pa ne tisti, ki jih dajo v kraljevski hlev, kjer so tudi boksi bistveno večji.

lipicanci
vir: Kobilarna Lipica

Je pa ravno ko smo stali pri ogradi s kobilami in žrebički šel mimo žrebec črne barve, menda eden najboljših, kar jih imajo v Kobilarni Lipica in je začel rezgetat. Vodička je razložila, da je zavohal kobile in ga je to vznemirilo. Tu sem pa jaz skoraj začel rezgetat. Namreč pri človeku sistem deluje podobno, le da si danes (upajmo) ženske vsak dan menjajo spodnje hlačke, tako da se jih težko zavoha po naravnem vonju (parfume tu seveda ne štejem). Zanesti se je tako potrebno bolj na vizualne dražljaje (velike riti), namesto rezgetanja pa bolj primitivni primerki uporabljajo žvižganje.

Sem bil pa presenečen kako poteka v Lipici razmnoževanje konjev. Namreč Lipicance kot kaže ne razmnožujejo po naravni poti, žrebec Maestozo na kobilo Gidrano, ampak žrebcu najprej predstavijo pravo kobilo, da se vzburi, potem pa pravo kobilo zamenjajo za leseno kozo, nakar pride veterinarka, ki žrebcu vzame seme (kako je to videti v praksi si ne upam niti predstavljat). Potem pa s tem semenom umetno oplodijo kobilo.

Razlog za tako prakso?

Menda gre za velike živali, ki bi se lahko med delanjem žrebičkov po naravni poti poškodovale!?  Tu sem pa tudi jaz malo debelo pogledal! Konji se namreč pasejo po tem planetu že na sto tisoče let in nekako si predstavljam da bi že zdavnaj izumrli, če bi bilo naravno razmnoževanje za njih res tako nevarno. Po moje je razlog za tako prakso drugje. Če bi namreč žrebcem pustili, da si sami izberejo svojo kobilo verjetno ne bi dobili takih žrebičkov, kot si želi kobilarna.

So imeli pa včeraj v kobilarni tudi  neko prvenstvo v preskakovanju ovir, samo tu pa menda Lipicanci ne nastopajo, ker imajo bolj baročne postave in krajše noge. Sem pa skoraj prepričan, da te žrebce, ki so preskakovali ovire, po končani tekmi niso peljali na “after party” k Lipicankam, ker bi lahko dobili še kakšnega mešančka in potem ne bi vedeli kaj bi z njim.

Oziroma verjetno bi. Šel bi za žrebičkove zrezke.

Moram pa reči da je vsaj meni prek skrajne meje slabega črnega humorja, da najbolj inteligentna vrsta na tem planetu še vedno žre otroke in celo tudi dojenčke ostalih živali in to kljub temu da ima večina populacije v teh krajih ostale hrane dobesedno v izobilju! Pa verjamem da marsikdo na to niti ne pomisli, ko naroči žrebičkov zrezek v posteljici iz rukole, telečja jetrca za 11 €/kg, ali sočnega odojka s trdo zapečeno kožico.

Note to self: Ko nimaš več plenilcev, ti še vedno ostane odgovornost do plena.

Sem si pa pogledal tudi skoraj uro dolgo predstavo, kjer je prikazana zgodovina Lipice in kjer konji kažejo med drugim tudi razne spretnosti, ki so jih naučili v kobilarni (dresura). Vendar pa nad tem nisem bil preveč navdušen, saj gre zame tu bolj za demonstracijo moči človeka nad živaljo. Po moje je mnogo lepše gledati lipicance spuščene na travnikih kobilarne, v svojem naravnem okolju.

Razpadajoča okna politične stranke

01 10 2018

Tole bom sicer enkrat naredil malo bolj podrobno in s fotografijami podkrepljeno študijo, me je pa zmotilo pri eni naši politični stranki, kako imajo lahko na sedežu stranke taka razpadajoča okna. Gre za neka lesena okna, ki jih ni prebarval nihče že vsaj 20 let.

Pa to me niti ne bi motilo, če ne bi politične stranke obljubljale, kako bodo rešile slovensko zdravstvo, poskrbele za upokojence, gospodarstvom in državljanom naložili še dodatne davke za njihovo blaginjo in še marsikaj. Ja kako vendar, če pa se ne najde v stranki niti en junak, ki bi ga taka razpadajoča okna motila in bi se zapeljal v Bauhausa ali Obija, kupil barvo in neko strgalo ter okna popravil? Dela morda za par ur. Če pa je slučajno problem v denarju za barvo (strgalo jim lahko jaz posodim) pa ga naj zberejo s prispevki ministrov in ostalih visokih funkcionarjev, saj so nenazadnje na položajih prav zaradi politične stranke oziroma jih je nastavila politika.

Kot pravi stara ljudska modrost…če ni dober za nič drugega, bo pa politik.

Moram pa reči da po skoraj 20 letih slovenske tranzicije z žalostjo opazujem kako nas po standardu hitro dohitevajo ali celo prehitevajo praktično vse države, ki so bile včasih del komunistične Sovjetske zveze (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Bolgarija, Romunija itd.) in so v tranzicijo štartale iz bistveno slabše pozicije kot mi, medtem ko sami nazadujemo proti državam, ki so nastale s krvavim razpadom “neuvrščene” komunistične Jugoslavije (Hrvaška, Bosna, Srbija, Makedonija, Črna Gora…). Kakšno bo stanje čez 20 let s takim tempom si ne upam niti pomisliti in očitno bo Balkan ostal Balkan kot je vedno bil.

Začne se pa lahko pri oknih!

Gre pa tu kljub vsemu za nekoliko globljo filozofijo. Namreč politiki nam prodajajo, kako želijo dobro državi in vsem njenim državljanom. Če jih ne motijo razpadajoča okna na sedežu stranke, kako lahko pričakujemo, da jih bo motil razpadajoč zdravstveni sistem!?

Nenazadnje bo kot kaže večina stare slovenske politične elite dočakala zelo visoko starost, ker imajo verjetno privilegije in so še vedno deležni najboljše zdravstvene oskrbe preko vrste, pokojnine imajo pa tudi za naše razmere fantastične. Pa nimam nič proti če so zaradi mene vsi ti stoletniki. Moti pa me, če zanje veljajo druga pravila in lahko preskočijo čakalne vrste za operacije, ali pa morda celo obstaja v tej državi kje črni fond, v katerega se zbira denar davkoplačevalcev in se iz njega financira top medicinska oskrba stare politične elite (to se mi zdi povsem realna možnost, ki me ne bi presenetila).

Upam da ne bodo nekoč po tem slovenskem fenomenu presenetljivo ohranjenih stoletnikov posneli filma v stilu Dečki iz Brazilije, ker za nekatere v zdravstvu očitno je denar, za otroško srčno kirurgijo se pa nekako ne najde ne denarja in ne kadra.

Preprečil incident v Sparu

01 10 2018

Zadnjič v Sparu na Vrhniki zagledam tole:

utezi

Ker sem na hitro pogledal sem mislil da gre za uteži za bradavičke in sem že hotel klicati poslovodjo, kaj se gredo, da takšen razvrat prodajajo v trgovini, kamor zahajamo tudi še redki tisti, ki nimamo doma za celo omaro sexualnih pripomočkov.

Samo potem sem na srečo v zadnjem trenutku prebral, da naj bi bila to držala za prt. Če ne bi pisalo, na to ne bi nikdar pomislil!

Računalniške igrice

29 09 2018

Ena mojih sodelavk mi je zaupala, da je zapustila moža zato, ker je (preveč) igral računalniške igrice.

Vprašam se, kako lahko človek naredi kaj tako grozljivega sočloveku?

Sem šel gledati mojo statistiko in na Origin piše, da imam 918 ur v igri Battlefield 3, kjer sem dosegel čin polkovnika ter skoraj vsa možna priznanja in pohvale za izjemne dosežke na bojišču ter 138 ur v igri Battlefield 1, kjer sem pršel do pozicije majorja, je pa ena od (žal najslabših) map tudi slovenski Kobarid oziroma Caporetto, s strateško točko Castello Di Solkan in možnostjo uporabe bojnih strupov (samo pritisneš tipko in padajo kot muhe).

bf1_shovel

bf1_fight
vir: Dice

Niso pa vse ženske tako sovražno nastrojene glede računalniških igric.

Recimo Nathalie Ek dela za Švedsko firmo Dice, ki razvija serijo iger Battlefield. Zaposlena je na področju UX (uporabniška izkušnja – user experience) in je bila nekoč tudi profesionalna igralka igrice Counter Strike. Marie Bustgaard Granlund dela prav tako za Dice in sicer kot producent. To sicer nimam pojma kaj pomeni, verjetno pa mora kaj ponoči prinesti za jest iz bližnjega Mc’Donaldsa ko razvoj trdo dela na “fine tuningu time to kill” in vmes naprogramirajo še cel kup hroščev, ki jih odpravljajo potem še leta po izidu. In še bi morda kakšno našel, če bi se potrudil.

Za vse, ki so vas ženske zapustile zaradi računalniških igric imam samo eno tolažbo…fuck them!

Če je pa katero moški zapustil zaradi tega mi pride pa na misel samo…what the fuck! Pa morda še LOL.

Ni šala dneva

29 09 2018

Prileti v petek, dve uri pred koncem šihta (pravi izraz je sicer tlaka) v mojo pisarno sodelavka in mi začne naštevat, kaj vse bi moral narediti še do ponedeljka. Jaz jo pa prosim, če lahko počaka pet minut, da mi erekcija uplahne, ker v takem stanju nisem sposoben trezno razmišljat.

Ker gre v takem (blaženem) stanju kri za druge potrebe, manjša prekrvavitev možganov pomeni manj kisika za nevrone in to je tako, kot da recimo procesorju Intel i7 serije K zmanjšaš frekvenco takta tako, da se obnaša kot kakšen Intel 80286, na katerem še Space Invajdersi delajo počasi (to vem brez doktorata iz medicine).

Imam pa tudi veselo novico.

Slovenska “medicina”, oziroma bolje rečeno neki srbski dohtarji, ki komaj za silo obvladajo sloventščino in so se tu zaposlili samo prehodno, v bistvu si pa želijo delati kje na zahodu…kaj sem že hotel povedati….skratka, ugotovili so, da z mano ni nič narobe!? Samo ti pa očitno niso kupili diplome v črni gori, ampak so jo prinesli kar s seboj iz srbije. Bože moj, kaj se vse pri nas zaposluje. Pa ni čudno, da sistem razpada na vseh področjih!

Kot sem že tudi na tem blogu večkrat pisal sem velik kritik našega šolskega sistema, saj so zaradi sebičnih interesov posameznikov (temu se sedaj reče menda “Globoka država“) marsikatero fakulteto spremenili v navadni otroški vrtec, kjer lahko z odliko (latinsko “maxima cum laude”) dobi papir praktično vsak napol pismen Lojz. Za to obstaja ena sama beseda…slovenski idiotizem! in to bi morala biti zaščitena blagovna znamka kot potica, teran in avstrijski Lipicanci!

Da vidiš, kako zelo v razsulu je naše zdravstvo pa moraš imeti opravka z njim.

Ampak tudi za to razsulo je krivec naša “Globoka država“. Namreč v zdravstvu, podobno kot še marsikje drugje v javnem sektorju obstaja neka stara struktura, ki se drži svojih pozicij in namerno skrbi, da mlajši, inteligentni ne pridejo zraven. Tako morajo naši mladi zdravniki na delo v tujino, čeprav so se šolali z denarjem slovenskega davkoplačevalca (!), stara garda pa nam prodaja floskule, kako ni kadra in “morajo” delati po 20 ur na dan ali več (sem se šteje tudi spanje na dežurstvu, za katerega se dobi pa še nočni dodatek k plači). Da pa je delo kljub vsemu narejeno zaposlujejo zdravnike iz srbije, ker ti so pa tiho in požrejo vso svinjarijo, ker so tu samo prehodno in si želijo na zahod.

Seveda če bi obstajala politična volja se bi to stanje saniralo. Ne sicer v par dneh, zanesljivo pa v naslednjih nekaj letih oziroma verjetno bolj realno naslednjih par desetletjih. Prvo pa si moramo priznati, da obstaja v zdravstvu problem!

Prav!

Če z mano ni nič narobe, potem pa v bistvu nimam druge možnosti, kot da zaženem “Operacijo Michael” (ni poimenovana po nemški ofenzivi v prvi svetovni vojni).

PS
Enkrat sem eno srbsko zdravnico iz Kliničnega centra peljal domov iz neke zabave, ker ni imela prevoza. Močno upam, da tole ne bo prebrala oziroma če po kakšnem naključju slučajno prebere, da me ne bo prepoznala, ker si je takrat o meni ustvarila lepo mnenje (seveda napačno).

PS drugič
Sam delim ljudi samo na dobre, slabe in še nedefinirane oziroma tiste, ki hodijo po robu, tako da mi sama narodnost ne pomeni čisto nič. Vem pa, da če bi bil jaz ambiciozen zdravnik in bi se prehodno zaposlil na neki zakotni dunajski kliniki, moj končni cilj pa bi bila klinika Mayo v ZDA, bi mi bilo za tiste “mujote” tam čisto vseeno! Kvečjemu bi ob pivu zbijal kakšne šale o največjem avstrijskem soboslikarju (bolje rečeno malarju), ki je svoj znani pozdrav izumil tako, da je stegnil roko in rekel…do tule pobarvajte steno belo…potem pa dlan navzgor in…od tu naprej pa rdeče.

Dva nizka udarca…

26 09 2018

…za skoraj vsako priložnost.

Kaj je bolje biti…plešast ali neumen?
Neumen!
Se manj vidi.

Zakaj moški nimajo celulita?
Ker je to grdo za pogledat.

Note to self: Če se ne znaš delati norca iz sebe, se nima smisla delati iz drugih.

Donald Trump

19 09 2018

Pišem knjigo o Donaldu Trampu in me zanima če ima morda kdo kakšne informacije o njem? Po poklicu je menda predsednik ZDA, kaj dosti več pa ne vem.

Ena porno igralka je v svoji knjigi o Donaldu Trumpu zapisala (vir):

Ležala sem, nejevoljna, da me nateguje možakar z jetijevimi sramnimi dlakami in spolnim organom, podobnim liku iz risanke Mario Kart, ki ima na glavi gobo. Seks je bil najslabši, kar sem jih imela, ampak on očitno ni delil tega mnenja.

mario_cart

 

Seveda pa ne pričakujem da bom dosegel kar takoj tak literarni nivo, ker nenazadnje gre za moje prvo večje leposlovno delo. Na začetku pisateljske kariere se ukvarjam še s takimi malenkostmi, kot so kateri font izbrat, kakšno poravnavo teksta, kam postaviti številčenje strani in podobno, ne pa z iskanjem čim bolj duhovitih asociacij za sramne dlake glavnega junaka.

Samo če zmore porno igralka, ni vrag da uspe kaj napisati tudi meni.

S SUP-om do (dokončne) arbitražne zmage

30 08 2017

Najprej moram reči da me zelo veseli, ker tudi predsednik Pahor vozi sup za istega kitajskega proizvajalca kot jaz. Torej le drži stara kitajska modrost, da niso čisto vsi supi navadna jajca, kar ni Red Paddle.

pahor_sup

vir: Instagram

Bi pa predlagal, da se tako lepo napravi še naš zunanji minister Karel Erjavec in gresta skupaj s precednikom države supat po naši meji v Piranskem zalivu in sicer po mejni črti, kot jo je določil arbitražni sporazum.

Če bodo mimo pripluli hrvaški policijski patruljni čolni, ki delajo valove, gresta pa na kolena. Vem, sramota za vsakega resnega suparja, samo bolje to, kot pa da moraš potem iz vode nazaj na sup plezat.

Pa še obleka (“fletn gvant” po gorenjsko) ne bo mokra.

Borovniška komunala šla v nebo

23 03 2017

Komunalno podjetje Vrhnika je občane Borovnice marca 2017 presenetilo z (novim) dvigom zneskov na položnicah in podražitev je praktično zopet za 100%.

Sam sem šel gledati v mojo spletno banko zgodovino plačil položnic za komunalo in od leta 2013 do danes se je znesek na položnici pri meni zvišal za štiri krat (z besedo ŠTIRI KRAT)!

Tako se niso cene dvigale niti za časa najhujše inflacije v bivši Jugoslaviji.

Same podražitve so bile izvedene kot sem opazil v dveh večjih korakih in sicer so obakrat znesek na položnicah množili z dva. Verjetno zato, da ni veliko dela s popravljanjem računalniškega programa za tiskanje položnic oziroma se to da popraviti verjetno kar v samih nastavitvah. Tam, kjer so v ozadju kakšne obsežne študije in izračuni je podražitev običajno za 38,9% ali recimo 82,6%, da ne izgleda že na prvi pogled kot nek cenen nateg. Tu pa kar lepo množijo krat dva oziroma 100% podražitev (vem, tu bodo trdili, da to ne drži in da je podražitev dejansko za 106,43%, ampak to me ne prepriča). Danes plačaš 15 €, potem 30 €, pa 60 € in tako naprej. Nekakšno novo matematično oziroma komunalno zaporedje. Je pa prednost takega sistema vsaj ta, da natančno veš, kakšen bo znesek na položnici ob naslednji podražitvi (120 € je pravilni odgovor).

Ob tem je naravnost ironično, da sodimo med občine, kjer je odstotek ločenih odpadkov najvišji in smo tako občani postali nekakšni zunanji sodelavci komunalnega podjetja Vrhnika, ker za njih zbiramo surovine. Jaz menim, da bi nas morali, če že drugega ne, povabiti vsaj na njihove novoletne zabave. Tako bi se vsaj enkrat letno lahko družili skupaj, da se malo bolje spoznamo, če smo že postali sodelavci.

Včasih je komunalno podjetje praktično vsak teden odvažalo črne kante za smeti (temu sedaj rečejo mešani odpadki), sedaj jih odvažajo samo še enkrat mesečno (to inovacijo so uvedli leta 2013) in če bo šlo tako naprej, bodo v prihodnje sploh ukinili odvoz teh črnih kant in bomo morali občani sami pripeljati mešane odpadke na deponijo, kar nam bodo potem dodatno zaračunali. Pač, komunala sedaj deluje po sistemu poskusimo, dokler se da, v ozadju pa seveda dela močna propagandna mašinerija, ki nas z letaki, zgibankami in oglasi v časopisih prepričuje, da to počno v dobro nas, okolja, galaksije in vesolja. Skratka, čisti komunalni altruizem in nikakor ne klasični nateg pod geslom – za bistveno več denarja bistveno manj storitev!

Po mojem takšne res enormne podražitve komunale samo v parih letih sploh ne bi smele biti “politično možne”, saj je lahko končni efekt ta, da bodo besni prebivalci pričeli zlivati gnojnico v potoke, smeti pa odvažati na barje ali v okoliške gozdove. Kaj točno pomeni izraz”politično ni možno” dobro vedo v Mariboru na primeru radarjev.

Sicer sam razlog, zakaj se je morala cena komunalnih storitev tako enormno povišati v naši občini naj bi bile investicije v komunalno infrastrukturo, saj se naj bi po podatkih občine Borovnica vrednost le te povišala v zadnjih 4 letih za 7,5 MIO € in od tega naj bi samo novo zgrajena čistilna naprava stala 3,8 MIO € z DDV. Ob tem se sicer občina pohvali, da je pridobila za te investicije 4,8 MIO € nepovratnih sredstev iz kohezijskih skladov EU in proračuna RS, tako da je sama za to morala zagotoviti nekaj več kot 2 MIO €. Kot kaže beseda “nepovratna” na tem primeru pomeni to, da njim tega denarja ni potrebno vrniti, ga pa zato kot dobri gospodarji izterjajo od občanov in temu se potem reče “amortizacija investicije”. 

Torej če bi nekdo hipotetično taki mali občini podaril 50 MIO € “nepovratnih sredstev” za izgradnjo komunalne infrastrukture, občina naredi vse na novo, trikrat vse preplača, vgradi najdražje materiale in predimenzionira čistilno napravo za nekajkrat, potem pa občani dobijo položnice za komunalo v znesku 300 €, ker je pač potrebno investicijo v celoti amortizirati!? Tole ti pa nažene strahu v kosti! Kako je kaj takega sploh mogoče?

In tako imamo sedaj na položnici za komunalo, ki jo tiska Komunalno podjetje Vrhnika navedenih cel kup nekih “omrežnin”. Omrežnina za odpadne vode, omrežnina za čiščenje odpadnih voda, omrežnina za kaj jaz vem kaj…Postavk je za celo A4 stran. Skupaj verjetno v povprečju na posamezno gospodinjstvo teh omrežnin nanese po zadnji podražitvi za prek 30 EUR. Nek občan je izračunal, da se je ena izmed omrežnin povečala čez noč kar za 450%!

Kar meni kot prvo pri celi tej zgodbi ni jasno je, zakaj podražitve komunale izglasuje občinski svet občine Borovnica, izgradnja komunalne infrastrkture naj bi bila v pristojnosti občine, a položnice izdaja Komunalno podjetje Vrhnika, torej nek čisto drug subjekt, kjer je občina samo manjša solastnica (18%)? Ali se vse te omrežnine, ki jih plačamo občani, dejansko porabijo namensko v občini Borovnica, ali je možno, da ta denar Komunalno podjetje Vrhnika porabi za plače, uspešnosti, novoletno zabavo ali morda gradnjo kanalizacije na Vrhniki? Ali komunalno podjetje odplačuje kredite, ki jih je najela občina za izgradnjo komunalne infrastrukture in jim za to računa kakšne provizije? Ali kdo na občini Borovnica sploh ve, koliko si vzame komunalno podjetje za te “posredniške storitve” oziroma koliko nas to stane?

Se pa ob vsem tem občina še pohvali, da celo subvencionira vsako gospodinjstvo s 6,56 € na mesec pri položnici za komunalo, tako da bi bile brez te “subvencije” te celo še višje. Je pa seveda zgolj vprašanje časa, kdaj se ta “subvencija” konča in se položnice v hipu zvišajo še za ta znesek, oziroma za novih 100%, ker je tako nastavljen računalniški program za tisk položnic in ker verjetno občinski svetniki mislijo, da se lahko komunala podraži samo v korakih po 100%.

Zanimiva je tudi zgodba 3,8 MIO € vredne naše nove čistilne naprave.

Občina Borovnica je do pred nekaj let štela okrog 3800 prebivalcev, pri čemer vsi sploh nimajo priklopa na komunalno omrežje (in zato menda ne plačujejo nadomestila za uporabo stavbnega zemjišča). Potem je stanovanjski sklad zgradil novo blokovsko naselje “Ob Borovniščici” in tako smo sedaj prišli že do številke 4300 prebivalcev. Vendar sama čistilna naprava pa je projektirana za 6000 prebivalcev oziroma populacijskih enot (PE), kot se temu strokovno reče. Pač, vizionarsko očitno občina verjame, da se bo število prebivalcev tako povečalo ali pa do bo prišla v kraj industrija, račun za to vizijo pa se enostavno pošlje (sedanjim) občanom.

Pri tako dragi čistilni napravi se marsikdo sprašuje, ali ne bi bilo potem ceneje, če bi si vsak sam zgradil svojo malo čistilno napravo pri hiši? Namreč za cca. 2.500 EUR, koliko znese preračunano na gospodinjstvo oziroma objekt približno ta skupna čistilna naprava, dobiš verjetno tudi že svojo lastno (in nekatere občine kot kaže za tak projekt ponujajo še subvencijo!). Ampak taka kalkulacija sploh ne bi smela po moje obstajati,  saj je nekako logično, da bi morala biti skupna čistilna naprava bistveno cenejša od individualnih, ne pa obratno!

Zadnjič sem v enem izmed dnevnih časopisu prebral, da se v svetu še vedno več kot 80% odpadnih voda izliva neprečiščenih. V EU se prečisti manj kot 70% odpadnih voda, v Sloveniji pa statistika pravi manj kot 60%. Občina Borovnica je tako s svojo moderno čistilno napravo, katere kapaciteta ima še 30% rezervo upam vsaj v tem pogledu v svetovnem vrhu! Obstaja pa po moje tu še nek grd trik. Namreč povsem možno je, da nekatere občine “v nulo” prečistijo kakce prebivalcev, verjetno pa imajo marsikje povsem drugačen odnos do velikih industrijskih onesnaževalcev, ker pač industrija lahko zagrozi, da se umakne iz kraja, občina pa je tako ob pomemben vir prihodka in seveda tudi prepotrebna delovna mesta. Torej če bi pogledali širšo ekološko sliko in upoštevali vse dejavnike, ki vplivajo na okolje je povsem možno, da prispeva sodobna in draga čistilna naprava k zmanjšanju onesnaženja voda bistveno manj, kot pa nam želi predstaviti oblast. Ob tem, da si veliki industrijski onesnaževalci odpustke za prekomerno onesnaževanje v nekaterih primerih lahko kar kupijo!

Kakor se jaz spomnim okrog moje parcele ni nihče kopal jarke za komunalo zadnjih 40 let in več. Torej če je ta infrastruktura zgrajena kvalitetno, ni potrebno vse menjati na 10 let, ampak morda na 40 let, vmes pa očitno samo sanirajo če poči kakšna cev.

Če predpostavim, da je 1500 gospodinjstev v občini plačnikov računa za komunalo in to pomnožim z 30 € raznih omrežnin na mesec, je to v 40 letih prek 20 MIO evrov. Me prav zanima, kakšna vse komunalna infrastruktura se bo zgradila z vsem tem denarjem in ali se ta denar dejansko namensko porablja (tu so seveda še zelo visoki komunalni prispevki in še kaj)? Po mojem mnenju ne in tu si pa jaz drznem biti vizionar. Država je tu očitno nekomu podarila licenco za krajo oziroma”licence to steal“!

Komunalno podjetje Vrhnika je v sodelovanju z občino Borovnica dokazalo, da so ljudje sposobni (zaenkrat še) povsem stojično prenesti tudi podražitve ranga nekaj 100% (!) in to v času, ko praktično ni bilo inflacije! Sedaj čakam, da to tehnologijo množenja zneskov na položnicah z dva povzamejo še elektro podjetja, državna radio televizija in kar je še drugih javnih služb, ki delajo v interesu ljudi in povsem v skladu z zakoni in predpisi, ki jih sprejema ta država.

Ko k temu projektu množenja z dva pristopi še FURS, smo pa gotovi!

Smrdi, smrdi, smrdi…kako smrdi…

S Sončkom gledati nateg

27 01 2017

Lansko poletje sem pisal o fenomenu “Bosanskih piramid” oziroma bolje rečeno fenomenu kako je možno, da se nek tak nateg lahko ohrani pri življenju dolgih deset let. In Slovenci smo eni glavnih sostorilcev pri tej Bosanski prevari. Me pa moti, da natego še vedno promovirajo tudi razni mediji in podjetja kot so turistične agencije.

Recimo znana turistična agencija Sonček oziroma Sonchek ima v svoji ponudbi izletov v letu 2017 razpisanih kar osemnajst terminov za izlet z naslovom “Bosanske piramide in Sarajevo”!

izlet_piramide

vir: Sonchek

V program izleta so (pravno) zelo spretno napisali za prvi dan …

V zgodnjih nočnih urah odhod iz Slovenije proti BiH. V dopoldanskih urah bomo prispeli v Visoko, mestece pribl. 30 km od Sarajeva. Kraj je v zadnjih letih deležen velike pozornosti, saj se tu nahaja zanimiv kompleks hribov, ki jih imenujejo bosanske piramide.

Torej poleg Sarajeva, ki je lepo mesto in vsekakor vredno ogleda je v ta izlet vključen tudi ogled zanimivega kompleksa hribov v kraju Visoko.

Mi je pa ob tem bolj kot ta kompleks hribov zanimivo to, kako smo do takšnih nateg postali ljudje tolerantni. Namreč če nam recimo nekdo v trgovini proda izdelek, ki ni to, za kar se deklarira ali gre recimo za pokvarjeno hrano po izteku roka, zaženemo vik in krik, vmeša se tržna inšpekcija itd. V takih primerih pa nič. Avtobusi polni izletnikov tudi po desetih letih od velikega “arheološkega odkritja” še vedno hodijo v Bosno gledati hribe…(ki jih nekateri imenujejo piramide).

Je pa seveda vse skupaj nekoliko bolj komplicirano. Namreč vprašanje je, kdo je sploh pristojen, da dokončno potrdi ali ovrže tezo, da so ti hribi piramide in delo človeških rok? Avtorji te prevare so spretno izkoristili medije in ustvarili vtis, kot da je “strokovna javnost” glede tega razdeljena. In kot “stroka” lahko tu nastopa čisto vsak šarlatan, ki raziskuje tako imenovane nadnaravne pojave ter naivnežem prek spleta prodaja kristale za hujšanje. Če karikiram…recimo da jaz trdim, da je moj pes dejansko ovca, ki izgleda kot pes in trume ljudi začno hoditi k meni gledati to čudo in kupovati spominke. Kdo bi bil v takem primeru pristojen da to traparijo ovrže, če pa nekateri željo v mojem psu videti ovco?

V letu 2017 jaz pričakujem, da se bo na hribu Visočica pastirčkom prikazal še kakšen prerok. To bi turizmu v kraju Visoko dalo nov zagon in napolnilo turistične kapacitete, ker tole z zanimivim kompleksom hribov po moje dolgoročno gledano nima neke velike perspektive.

Seveda pa vedno obstaja tudi nevarnost, da se komu na glavo poruši kateri izmed tunelov, ki jih kopljejo Bosanski “arheologi” pod piramidami in oblasti zadevo zaprejo.

Inteligentno križišče

25 01 2017

Tole inteligentno zasnovano križišče se nahaja v Ljubljanskih Prulah.

slika_1

slika_2

slika_3

Kot kaže je nekdo hotel prvotno da bi bilo to krožišče, zato je naredil ta krog na sredini, kasneje pa so se premislili  in iz tega naredili navadno semaforizirano križišče.

Če že imaš vozniški izpit je v bistvu vseeno, kako to čudno križišče prevoziš…nekateri ga vzamejo kot krožišče in naredijo obvoz, nekateri zapeljejo čez robnik na sredini, nekateri se morda celo ustrašijo in obrnejo.

Kaj pa če si na izpitni vožnji in se znajdeš pred takim križiščem (krožiščem)?

Tu pa zadeva ni več tako preprosta.

Kot vemo znajo najbolj zajebani profesorji in učitelji sestaviti taka zlobna vprašanja, kjer je vsa odgovor lahko napačen in tole inteligentno Ljubljansko križišče sodi v to kategorijo. Namreč če križišče izpelješ kot krožišče, torej krog na sredini obvoziš kot voznik na zgornji sliki si naredil napako, ker v križišču ni nikjer znaka da gre za krožišče, vendar tudi če ga vzameš kot navadno križišče in slučajno zapelješ čez robnik si spet naredil napako, ker vožnja čez robnike ni v skladu s pravili vožnje.

Na sredini tega križišča manjkajo samo še korita z rožami in iz brona ulit kip Zmajčka v naravni velikosti.

Etno kampi na pohodu

09 08 2016

Nekje v okolici Kamnika menda nastaja pomanjšana Velika planina za tiste, ki bi radi prihranili par evrov denarja za gondolo in doživeli Veliko planino kar v dolini. Lesene mobilne hišice bodo pomanjšana verzija pastirskih kolib, le da bo v njih vgrajenega nekaj več udobja, del tega resorta pa bodo tudi savne in wellnes ter celo pomanjšana kapelica Marije Snežne. Ali bodo na voljo obiskovalcem tudi pomanjšane krave in žganci pa nisem zasledil v prospektih.

V Bosni bi temu rekli “etno selo” in ena taka vas je ob magistralni cesti Derventa Doboj.

etno_1

etno_2

etno_3

etno_4

etno_5

etno_6

etno_7

etno_8

Pri teh etno vaseh se mi zdi da je precej velika nevarnost, da vse skupaj izpade kot en velik kič, čeprav tale Bosanska etno vas mi je delovala simpatično oziroma bi jo jaz dal za zgled, kako mora biti taka vas urejena. Sem se pa tam ustavil samo na kavi, tako da težko ocenjujem ostalo ponudbo.

Na spletni strani Kamniškega “etno sela” piše da bo otvoritev septembra 2016, kakor sem prebral pa se zapleta zaradi gradbenega dovoljenja, saj je kompleks postavljen na kmetijskem zemljišču. Upam pa, da ne bo zaradi tega kampa tista zaresna Velika planina gori na planini ostala brez vseh obiskovalcev in bo kravam dolgčas. V kolikor bo politična volja pa pri nas seveda vedno obstaja tudi možnost, da ta kamp gradbeni inšpektor zaradi pomanjkanja papirjev podre.

Če zadeva z etno kampi oziroma vasmi kljub vsemu tudi pri nas steče, potem pa mogoče naslednji projekt koliščarsko etno naselje na Ljubljanskem barju. Za pravo vzdušje življenja koliščarjev pa bo potrebno počakati naslednje velike poplave. Glede na spremenjene klimatske razmerje verjetno ne bo potrebno čakati prav dolgo.

Digitalna detoksikacija

09 08 2016

Ne vem, ali te pri nas zdravnik že uradno lahko pošlje na “digitalno detoksikacijo“, se mi pa zdi, da bo to področje zdravljenja odvisnosti v prihodnje eksplodiralo in me malo čudi, da pri nas kot kaže še nimamo niti enega resnega centra za zdravljenje tovrstne odvisnosti, imamo pa cel kup raznih toplic, ki se borijo za denar ZZZS in napotnice zdravnikov.

Je pa po drugi strani res, da večina digitalnih odvisnikov zanika, da bi imeli kakršnekoli probleme, kar je nasploh značilno tudi za ostale odvisnosti.

Najbolj pogosti pojav digitalne odvisnosti je trenutno kot kaže odvisnost od socialnih omrežji in mobilnega telefona. Obstaja cel kup pacientov, ki živijo samo še za svoj Facebook profil in zato, da se lahko slikajo za na Instagram. Mnogi od teh na izlete ne hodijo zato, da uživajo v naravi, spoznavajo nove kraje, doživijo kaj lepega. Ne, njihov edini cilj je, da krog znancev na Facebooku ob slikah obnemi. In ker je šel Lojze, ki si sicer ne more pozimi niti bukovih drv privoščit za kurjavo letos na Bahame in naredil par ubijalskih selfijev mora Lojzka, ki je na Fejsu njegov prjatu takoj na Maldive, da vrne udarec. In ko si nekaj časa prjatu takih pacientov sčasoma ugotoviš, da so okužili tudi tebe in se ne spomniš kdaj si šel nazadnje nekam na počitnice, kjer nisi v eno smer letel z letalom vsaj deset ur zato, da narediš selfija pred neko svetovno znamenitostjo kot je Tadž Mahal, Angkor Wat ali Viktorijini slapovi. Ali pa da se slikaš s komodoškim varanom v njegovem avtohtonem okolju. Nekateri najbolj težki primeri se odločijo celo za otroke samo zato, da lahko s slikami dojenčka popestrijo svoj Facebook profil.

Poseben primer pacientov, ki po moje tudi potrebujejo digitalno detoksikacijo so odvisneži od portalov za zmenke kot je pri nas najbolj znani Ona On.

Lastniki teh portalov nas sicer vedno znova prepričujejo, kakšno dobro delo da delajo, ker ljudem ob današnjem hitrem tempu življenja omogočajo, da si najdejo resno zvezo oziroma poiščejo par, ampak ti so statistično zanemarljivi oziroma so vse take potencialne zgodbe o uspehu objavljene na naslovni strani portala in se jih prešteje na prste ene roke.

Vsi ostali uporabniki takih portalov pa plačujejo redno mesečno naročnino po več let (zato jih imajo lastniki portalov dejansko najraje), idealnega “partnerja” pa si sestavijo kar po delih. Enega imajo za hribčkanje (hoja v hribe), enega za lupčkanje (kodno ime za “quicky-a” oziroma po naše hiter seks), eden ima veliko keša in ga izkoristijo za dražje izlete, enega imajo za filozofiranje ob kavi in tako dalje. Če si tak primerek digitalnega odvisneža zares najde potencialnega partnerja oziroma “resno zvezo” ne bo nikdar pobrisal uporabniškega imena na portalu za zmenke, ampak ga bo še vedno uporabljal naprej, saj želi za vsak slučaj ohraniti vse obstoječe stike. Računalniško rečeno za backup. Ampak ker taki pacienti hitro opazijo pri “resni zvezi” samo negativne lastnosti, ki jim seveda ne ustrezajo, se hitro vrnejo nazaj k preizkušenemu receptu in seveda veselo še naprej redno plačujejo mesečno naročnino.

Če se mene vpraša je to vse za obvezno digitalno detoksikacijo, če ne gre drugače pa prisilni jopič in gremo na zdravljenje. Prej se začne s terapijo, večja je možnost, da se takega pacienta ozdravljenega spusti nazaj v družbo. Najslabša pa je ignoranca in zatiskanje obeh očes pred problemom, ki postaja čedalje hujši in bo težko obvladljiv ko bo imelo enkrat svoj profil na Ona On milijon srečno poročenih Slovencev.

Meni zanimiv ter zahteven primer za digitalno detoksikacijo so tudi tisti, ki po svetovnem spletu iščejo razne zarote. Skoraj neverjetno je, koliko ljudi še danes verjame, da je zemlja ploščata, da je gravitacija izmišljotina in fotografije Nase iz Vesolja čisti nateg. Ampak vsi ti, ki z velikim navdušenjem požirajo takšne razlage niso najprej pripravljeni vložiti par let časa da bi dobro naštudirali fiziko, potem pa argumentirano zavrnili posamezne teze in fizikalne zakone. Ne, oni verjamejo na besedo nekomu, ki je amatersko zmontiral štiri minute in pol dolg videoposnetek na Youtubu in sedaj širi na tak način svojo “resnico” o ploščati zemlji (flat earth). In širjenje takih nebuloz je danes v dobi interneta trivialno, doseg pa lahko zelo velik. In v ta sklop kandidatov za digitalno detoksikacijo sodijo še vsi tisti, ki so s pomočjo prebiranja zapisov na internetu postali prepričani, da program Haarp dejansko povzroča potrese po svetu, v vsa potniška letala poleg kerozina dolivajo posebne kemične snovi, ki spreminjajo vreme po svetu (chemtrails) in tako dalje.

Najdeš pa primere digitalnih odvisnežev danes praktično že povsod.

Maja sem bil po dolgem času spet na enem večjem rock koncertu in sicer na AC DC na Dunaju. Koncert sicer super in Axel Rose nazaj v stari formi, ampak sem pa opazil nenavadno obnašanje občinstva. Včasih smo na takih koncertih skakali, da si bil po koncu utrujen, kot bi pretekel mali maraton. Sedaj en del občinstva, jaz jim rečem mesečniki, kar med koncertom križari od šanka do šanka in s polnimi rokami točenih piv išče izgubljeno družbo, pri čemer te po možnosti še polijejo s pivom vsakič, ko se primajajo mimo s svojimi krvavo rdečimi očmi. Še bistveno večja skupina pa so digitalni odvisneži, ki se jim zdi, da morajo nujno cel koncert snemati in čim prej deliti posnetke na socialnih omrežjih oziroma se ti bolj ukvarjajo s kamerami in fotoaparati kot pa tehnično osebje, ki je plačano za to, da koncert snema in predvaja na video zaslonih. Od recimo 50.000 obiskovalcev koncerta jih je vsaj dve tretjini “snemalcev”, ki jih zanima samo to, kako bodo fotke izpadle na Instagramu ali Facebooku. Za te je značilno, da so tudi na rock koncertu čisto pri miru, kot bi bili pri maši. Imajo pa to dobro lastnost, da ostanejo pri miru tudi če jih kdo od mesečnikov polije s pivom, ker so toliko zatopljeni v kamero na telefonu, da tega ne opazijo.

Čakalne vrste bodo zanesljivo tudi na področju digitalne detoksikacije postale sčasoma zelo dolge in brez vez boš težko prišel do ustrezne strokovne obravnave. Poleg tega zdravljenje digitalne odvisnosti predstavlja resen izziv tudi za stroko, saj ne moreš digitalnim odvisnežem preprosto pobrati računalnikov, telefonov in odjaviti naročnino na internet, ker potem hitro prenehajo plačevati položnice in postanejo kološarji oziroma brezdomci. Ko daš na tehtnico tudi to možnosti je potem kljub vsemu bolje, da hodijo delat sebke (selfije) na Bahame in za to zapravijo polovico letne plače.


%d bloggers like this: