Archive for the ‘Zmešano’ Category

Praktični nasveti za javne uslužbence

21 02 2019

Tole bi se moral vsak naš javni uslužbenec naučiti na pamet, če ne želi imeti težav pri svoji registraciji delovnega časa!

Prepis monologa izvrstne srbske strokovnjakinje Sandre Siladjev si velja shraniti na manjši list papirja in ga imeti vedno pri sebi, da lahko na hitro pogledaš, če slučajno kdaj pozabiš ključne poudarke.

Sploh si pa velja na pamet zapomniti sledeči citat:

“Nemoj da bacaš kamenčiće u vodu, koja je mirna!”

Torej če nihče noče s tabo govorit in ti nočejo dati nič za delat, ne pisat pritožbe zaradi mobinga! Beri knjigo, igraj sudoku, meči sobni pikado, sedi, uživaj.

“Pa šta ti misliš, da su oni glupi? Misliš da oni neznaju, šta sve ne valja! A koji si ti kurac, da jim to kažeš? Ćuti bre, pij kafu…”

Balkan bo ostal Balkan kot je od nekdaj bil. Kdo bi k temu pa morda še dodal…in kot ga imamo radi.

Advertisements

Intelektualci proti medvedom

09 01 2019

Slovenija je po moje edina država v Evropi, kjer je število medvedov na kvadratni kilometer višje od števila intelektualcev, na jugu države pa je ob armadi medvedov in kroničnemu pomanjkanju intelektualcev v romskih naseljih stanje že naravnost alarmantno.

Da se ta negativni demografski trend popravi, sta samo dve realni možnosti. Ali se odstreli višek medvedov in s tem vzpostavi nazaj naravno ravnovesje, ali pa da se od nekje uvozi dodatne intelektualce. Vukojebine se ponavadi odločijo za odstrel medvedov, ker je to precej lažje. Kako se bodo odločili naši intelektualci pa ne vem.

Slovenija, medvedom prijazna dežela.

Novoletna jelka za Snago

08 01 2019

Nekdo je hotel Snagi podtakniti odsluženo novoletno jelko, razžagano na koščke, samo niso padli na finto.

smrekica_1

smrekica_2

Jaslice in božične okraske je upam občan najlepšega mesta na svetu pravilno odložil med mešane komunalne odpadke.

Kaj čutiš?

17 12 2018

Vprašanje Kaj čutiš? je eno izmed vprašanj, ki se ga sodobni moški, ki so v zvezi s sodobno žensko najbolj bojijo, pa vendar se še vedno najde cel kup (o)sebkov, ki na tako sicer enostavno vprašanje preprosto niso pripravljeni in jih šokira.

Namreč vprašanje Kaj čutiš? ponavadi ženske vprašajo takrat, ko z nečim v zvezi niso zadovoljne. Ali premalo božanja, nežnosti, pozornosti, seksa, šeškanja, novih oblekic itd. Skratka možnosti, da gre v zvezi nekaj narobe iz ženskega vidika je cel kup in tu je nemogoče našteti vse, ki nastopajo v praksi. In ko moški dobi vprašanje Kaj čutiš? zanj pomeni, kot da bi dobil v šoli vrnjeno izpitno nalogo, kjer je vse podčrtano z rdečo.

S preprostimi besedami povedano vprašanje Kaj čutiš? zastavi sodobna ženska takrat, ko čuti, da nekaj ne čuti tako, kot se ji zdi da bi morala čutiti. Vulgarno rečeno, to največkrat potem pomeni pizdarijo (ta blog nima zaman oznake PG!).

Ob vsem tem ni čudno, da se marsikateri moški ob vprašanju Kaj čutiš? psihično zlomi in odgovori neko neumnost, ki žensko samo še dodatno podžge, nakar se sproži uničujoč plaz očitkov, poniževanja, pranja možganov.

Je pa seveda dobro vprašanje, kakšen pa bi lahko sploh bil pravilen odgovor, če do takšnega vprašanja pride?

Morda najboljša varianta (pravilneje možnost) je ta, da moški z vsemi močmi in domišljijo, ki jo premore poskrbi, da do tega vprašanja sploh ne pride!

Vendar če že pride, kar slej ko prej enkrat pride, pa je potrebno imeti pripravljen nek odgovor. Odgovoriti s prvim, kar ti ob taki priliki pade na pamet, ponavadi ni najbolj pametno, ker to potem pomeni mučno tišino, ki kar traja in traja.

Preprosti odgovori kot so:
ful te imam rad
– pomeniš mi vse na svetu

So v nekaj procentih primerov lahko ustrezni in bo ženska z njimi zadovoljna, večinoma pa tako enostavno to ne gre in bo moški, ki bo na ta način odgovoril na težko vprašanje deležen očitkov, da je plehek, površinski, nesposoben izražanja pravih čustev in tako dalje. Pri kakšnem bolj zapletenem primerku ženske bo tak nesrečnik še mimogrede spoznal, zakaj je Slovar slovenskega knjižnega jezika tako debel in kakšni vse mogoči slabšalni pridevniki obstajajo. Temu se reče bogastvo nekega jezika, ki ga ponavadi s pridom izkoriščajo pesniki in pisatelji.

Tak preprost odgovor je nekaj takega, kot če bi v priznani pizzeriji naročil margerito brez paradižnika. Torej dobiš samo pečen kruh, sir in morda še nekaj origana za povrhu, kar je na jedilnem listu  čisto na prvem mestu in to za tiste brez ščepca origana domišljije. Zato se temu potem reče na kratko tudi klasika.

Izobražene in razgledane ženske v takih primerih ponavadi pričakujejo odgovor, kot ga lahko najdeš samo v najboljših primerih izražanja ljubezni in moških čustev v svetovni književnosti. Vse, kar je manj, pomeni plehek, površinski, nesposoben izražanja pravih čustev…

Rešitev problema se sprva zdi enostavna. Greš v knjižnico, se oborožiš z najboljšo tovrstno literaturo in se doma pred ogledalom naučiš na pamet posamezne odseke iz knjižnih del, ki so svetovno priznana. Na prvi pogled s tem ne moreš nič falit oziroma tako lahko edino pravilno odgovoriš na to težko, za moškega skrajno neprijetno vprašanje.

Problem nastane, ko načitana (pravilneje nabrana), sodobna ženska tak pasus prepozna in nesrečniku očita, da nima nikakršne domišljije in da samo povzema kot papiga Tolstoja, Flauberta, Millerja, Garcijo Marqueza, Prešerna itd.

Samo ta načitana (nabrana) sodobna ženska seveda ne razume, da je večina največjih del svetovne književnosti ali poezije nastala v revščini, pomanjkanju, trpljenju in nenazadnje zaradi neuslišanih ljubezni. Torej točno v tem, česar se sodobna ženska najbolj boji, da bi se zgodilo njej. Samo v blagostanju, razkošju, dragih avtomobilih in vilah kaj takega niti ne more nastati, saj tam tovrstni navdih ne najde svojega domovanja. Sonetov nesreče se pač ne piše ob bazenu razkošne vile, s hladno pijačo v roki.

Eden izmed takih, vsaj na prvi pogled inteligentnih odgovorov na vprašanje Kaj čutiš je, da ji rečeš, da je ona manjkajoči del tebe in da skupaj tvorita celoto. Ta odgovor nekako sledi teoriji, da smo ljudje razbiti na dva dela in ko se prava dva dela najdeta skupaj nastane nirvana, blaženost, božanska popolnost, vesolje se zlije v harmonično celoto (te izraze si izmišljajo študentke na napotnico v raznih revijah tipa Cosmopolitan, ko jim šefica diha za ovratnik, da naj že končno nekaj dajo od sebe, ker mora revija v tisk).

Vendar zna se zgoditi, da sodobna ženska tudi ta odgovor napačno razume in poveže v nesmiselno celoto. Namreč manjkajoči del tebe lahko zanjo pomenijo tvoje slabosti kot so apatičnost, neambicioznost, asocialnost, kar pa sama ne želi biti oziroma si sama niti pod razno ne želi imeti teh lastnosti.

Tisti, ki imajo nekoliko bolj razvit smisel za humor se lahko iz neprijetnega vprašanja Kaj čutiš? izvlečejo tako, da odgovorijo s šalo, recimo “lačen sem” ali kaj podobnega.

Nekoliko bolj drzni lahko na vprašanje Kaj čutiš? odgovorijo “ti si mi kot sestra“, vendar s tem tvegajo, da si v hipu situacijo še bistveno poslabšajo ali celo povzročijo takojšni razpad zveze. Namreč ženskam se ob takem odgovoru pred očmi zavrtijo prizori nebrzdane strasti, ki se ponavadi končajo z ooooo…ohhh…in potem se ob takem odgovoru počutijo umazane, grde, udeleženke incesta.

Problem sodobne ženske jaz vidim v tem, da se njim zdi, da je že čisto dovolj, da so one ženske in imajo (tam spodaj) nekaj, kar moški nujno potrebuje in bo storil čisto vse, da to zadrži. One pač dobro vedo, da če nisi ravno Jan Plestenjak ali George Clooney do tega priti tako zelo enostavno ni, razen če seveda ne izbereš lažje, plačljive bližnjice. Medtem ko mora moški žensko dojeti kot neko komandno ploščo v nuklearki, ki ima čuda nekih stikal, gumbov in lučk, pri čemer mora neprestano s premikanjem ustreznih stikal in stiskanjem gumbov doseči, da so vse lučke v zelenem položaju. Čim je ena v rumenem, je že panika, kakšna rdeča lučka pa naravna katastrofa, ki se ponavadi konča s preprostim vprašanjem, ki zadane kot dobro nabrušen nož moškega direktno v srce…

Kaj čutiš?

In rešitev tega problema=?

NO Woman, NO Cry!

Zapis je posvečen vsem moškim, ki pritiska sodobne ženske niso zdržali, navdih za ta zapis pa sem dobil ob ogledu monokomedije Jamski človek.

Preberi še:
Sami moški

 

Modra misel dneva

13 12 2018

Ko bo evolucija človeka končana, bodo po svetu hodili samo še Kitajski super kloni z originalnimi iPhoni.

The Slovenian Way

11 12 2018

Moj bivši sodelavec je kakšnih deset let nazaj imel na Norveškem neko predstavitev, kjer je kazal nekakšno idejno zasnovo. Ampak mi od tistega kar je bilo tam prikazano nismo dejansko imeli še čisto nič, šlo je samo za idejo. Predstavitev pa je bila očitno narejena tako, da se tega iz same predstavitve ni dalo razbrati oziroma so imeli tam prisotni občutek, kot da vse to pri nas res že obstaja. Potem pa se je pojavila težava, ker so nekateri hoteli to tudi videti v praksi in je bilo potrebno najti izgovore, zakaj to žal ni možno.

In ta predstavitev se je končala s stavkom oziroma zadnjim diapozitivom The Slovenian Way.

Ko mi je to pripovedoval, mi je šlo sicer na smeh, ampak od takrat uporabljam jaz izraz The Slovenian Way za reči, ki sicer lahko čudovito izgledajo na računalniški predstavitvi, v praksi pa ni ničesar konkretnega za pokazat. Seveda z dobro narejeno predstavitvijo se da narediti dober prvi vtis, ampak problem potem nastane, ko je potrebno pokazati kaj imamo zares v praksi in kako nam to deluje. In takih projektov, ki dobro izgledajo samo na papirju ali predstavitvi je pri nas kolikor hočeš, sploh pa v javnem sektorju in v podjetjih, ki so v večinski državni lasti, kar je praktično del javnega sektorja, saj tu ne deluje naravna selekcija, tako kot pri podjetjih, ki delujejo na trgu in se morajo stalno dokazovati za preživetje in obstoj.

Slovenija je ves čas tranzicije iz komunizma v kapitalizem izvajala nekakšno negativno kadrovsko selekcijo saj so se številni nesposobneži vključili v politične stranke samo zato, da so zasedli dobro plačana mesta v državni administraciji ali še bolje državnih podjetjih. K temu je ljudi vodil pač naravni nagon po preživetju in lagodnem življenju in kaj lažjega, kot priključiti se neki politični stranki, ki potem nastavlja svoje ljudi po ministrstvih, agencijah, javnih in državnih podjetjih, občinskih upravah? V politiki je pač važno da si naš, ne kaj zares znaš. Temu se potem strokovno reče politična kompatibilnost.

Samo negativna selekcija v praksi pomeni, da je sedaj na vodstvenih položajih državne administracije in državnih podjetji cel kup dobro plačanih nesposobnežev, iz katerih se tam zaposleni samo norčujejo, tako delovno okolje pa je seveda skrajno nestimulativno in tudi marsikje škodljivo za zdravje. Končna posledica takega stanja pa je država, iz katere se številni mladi želijo samo še odseliti, saj tu prihodnosti ne vidijo. Pa običajno ni problem trenutno stanje, problem je, da ni perspektive.

Če sem pravilno zasledil podatek se je iz Hrvaške odselilo več kot 200.000 njenih državljanov, pretežno mladih. Torej iz države, ki ima zgolj 4 milijone prebivalcev. To je praktično naravna katastrofa in kakšna je lahko prihodnost take države, kjer imajo mladi za cilj samo oditi ven? Odprte meje EU pomenijo med drugim tudi to, da mora država ustvariti tako konkurenčno okolje, kjer bodo ljudje, zlasti pa mladi z veseljem delali in si ustvarjali družine, sicer bodo odšli tja, kjer se živi bolje, predvsem pa tja, kjer obstaja perspektiva. In huda konkurenca na tem področju vsekakor obstaja.

Je pa problem, da ima običajno vzvode oblasti in moči v rokah večinoma starejša generacija, ki vidi pred sabo zgolj svoje sebične interese, za brezposelne mlade in izobražene pa se jim zdi še najboljša rešitev ta, da se kar odselijo v tujino. Kaj bo čez desetletje ali dve pa je problem, ki ga bo reševal nekdo drug. Ja, samo kako?

Za nekonkurenčne države, kot je tale, bi bila morda še najboljša rešitev če se prepove poučevanje angleščine v šolah, ker bodo imeli potem številni, ki želijo oditi od tu v tujino težave vsaj z jezikom in komunikacijo. Samo na začetku jasno. Potem se bodo pa že naučili tudi to.

The Slovenian Way?

Minister za zdravje opozarja, da prekomerna uporaba pameti ni škodljiva!

Grafit dneva

10 12 2018

grafit_1

grafit_2

Modra misel dneva

05 12 2018

Če bi bila res samo materija, torej atomi in molekule dovolj, da se ustvari živo bitje, ki se zaveda sebe in svoje okolice, potem se da tudi človeka umetno sintetizirati. Potrebno je samo znanje, kako pravilno sestaviti skupaj osnovne sestavne dele.

Verjetno pa se bo nekoč izkazalo, da je naše telo v svetu materije samo avatar, magija, ki dejansko omogoča zavedanje, pa je nekje drugje. In od tu potem ni več daleč logični zaključek, da mi igramo računalniške igre, dejansko smo pa sami znotraj nečesa podobnega, kar je še najbližje zvrsti RPG (Role Playing Game – te zvrsti sam sicer ne maram, ker gre preveč časa za razna trapasta opravila). Kakšna so pravila te igre, kako se točkuje in določa rezultat verjetno spet znanost zase. Vsak pri sebi pa ima občutek, ali v tej igri izgublja ali dobiva. Meni se zdi, da konstantno izgubljam, in da sistem igra aktivno proti meni (torej se na moje poteze odziva z nasprotnimi potezami), dobivati pa pusti le toliko, da povsem ne obupam. Lahko pa seveda cilj ni zmaga, ampak trening in lekcije, nekako tako kot v filmu Matrica, kar potem omili poraze.

Tista prava fuzzy znanost se še ni niti dobro začela…

Zadetki na Siddharti

03 12 2018

Kot sem omenil, mi na Črni petek ni uspelo kupiti ničesar s popustom, ker nisem našel niti prostega parkirnega mesta. Sem pa zato s popustom kupil prek spleta karte za koncerte Bajage, Siddharte in še štiri karte za komedije v SiTi Teater, tako da je moj koledar za december skoraj že polno zaseden.

Na žalost pa sem že po dveh koncertih opazil, da je z rock koncerti podobno kot z očmi.

Ko se staraš, naenkrat opaziš, da črke ne vidiš več tako ostro kot včasih. Najprej se sicer slepiš, da gre zgolj za prehodno težavo, ampak vid se ne izboljša, tako da kar naenkrat potrebuješ za branje očala.

Pri sebi pa opažam, da tudi rock koncerti postajajo z leti čedalje bolj naporni. Samo da za rock koncerte ne moreš kupiti očal. Morda kvečjemu čepe za ušesa.

Ozvočenje se mi zdi na teh koncertih preglasno in slabe kvalitete, saj je edini namen ozvočenja kot kaže ta, da se trese in grmi. Zvok pa vsaj tako čutiš, kot ga slišiš. Očitno pa isto ozvočenje pri nas montirajo po raznih gasilskih veselicah in na koncertih. Bajaga je celo enkrat med koncertom tonskemu mojstru kazal, da naj zviša njegov vokal, samo tega mojster ni razumel ali pa je ravno takrat skočil na pivo. Skratka zvok je na teh koncertih kar hud napad na ušesa in razumem tiste, ki pridejo na take koncerte s čepi za ušesa. Kaj bo s sluhom generacije, ki hodi na take koncerte v manjše, zaprte prostore, kot je recimo v Ljubljani Cvetličarna pa ne vem. Očitno jih bo veliko na stara leta potrebovalo slušne aparate, ali pa se bodo morali učiti govorico gluhonemih. Ampak o tem, po tem, kot se reče.

Za koncert Siddharte v Kranju je pisalo, da se začne ob 20:00. Vendar takrat so se dejansko samo odprla vrata dvorane in so varnostniki začeli spuščati noter obiskovalce. Potem se pa kakšno uro ni dogajalo nič. Čas si si lahko krajšal z ogledom reklam za Pivovarno union in Volkswagen na velikem zaslonom nad odrom, ki so se predvajale brez premora. Lahko pa si šel za enega izmed treh šankov in si naročil pijačo. Skratka ta del koncerta je taktično sicer dobro zamišljen, saj prinaša organizatorju dodaten prihodek od prodane pijače, hkrati pa sta oba velika sponzorja zadovoljna, ker sem eno uro moral gledati isti dve reklami.

In potem, po eni uri ničesar, pridejo na vrsto predskupine. In to kar dve. Na Siddharti sta to bila neka naša garažna benda, za katera sem jaz prvič slišal in eni od njih imajo celo vse pesmi v angleščini, tako da nisem razumel, o čem konkretno prepevajo, pa tudi frontman je imel včasih težave pri nagovoru obiskovalcev, saj je pomešal angleščino in slovenščino. Za image pa je uporabil kar klobuk od Slasha, kitarista skupine GnR. Očitno njihov končni cilj niti ni slovenska publika, ampak ciljajo višje, tako da morda v prihodnosti sledi kakšen razprodan Wembley. Morda. Ja, tako ja, morda.

Nastop predskupin je trajal kakšno uro in pol, tako da je bila ura že skoraj pol enjastih zvečer, ko še ni bilo ne duha ne sluha o Siddharti, nakar je sledil še odmor, da so scenski delavci lahko pripravili vse potrebno za glavne zvezdnike večera, ki sem jih jaz nazadnje videl v živo pred skoraj 20 leti, ko so nastopili na Vrhniki.

Pa nimam nič proti, če nastopajo na koncertu tudi predskupine, saj je marsikatera svetovna znana zasedba začela svojo glasbeno pot na tak način. Samo ne pa uro in pol, ker to je že praktično samostojni koncert. Predskupini bi jaz dal maksimalno pol ure.

In šele potem se je zares začel koncert Siddharte. Torej dobri dve uri in pol po začetku, napisanem na vstopnici, ki sem jo kupil na Črni petek s popustom.

Prave zvezde večera, vsaj zame, pa niso bili Siddharta, ampak trije modeli, stari med 25 in 30 let, ki so se kmalu po začetku koncerta pririnili ravno pred mene. Vsi trije so bili precej visoki, prek 180 cm, poleg tega pa imajo očitno plačano letno karto za fitnes ali pa so bili pred kratkim odpuščeni iz kakšne naše kaznilnice odrešitve, kjer imajo tudi kvalitetne fitnes naprave, saj so bili prave omare. In čez te omare kar naenkrat nisem videl praktično več na oder, tako da je od koncerta ostal samo še zvok.

Vsi trije so bili videti precej razigrani, po moji oceni razigrani nekako za dva do tri sponzorska pira. Eden izmed trojice, kot kaže najpogumnejši in po moje vodja krdela je pričel objemati neko punco pred njim, ki pa ji je pozornost celo dobro dela, tako da so se hitro poštekali. Ženske mojih let zraven mene pa so sceno tudi z zanimanjem opazovale, saj so se verjetno ob tem spomnile na čase, ko je bilo življenje še enostavno in zabavno.

Nakar ta vodja ostalima dvema pokaže z roko, da gre nekaj pokadit. In ko se čez čas pririne nazaj je že imel steklene oči ter postal očitno nasilen. Kaj točno je to skladil ne vem, sigurno pa to ni bil cigaret ali trava, ampak nekaj močnejšega. Morda kokain ali kakšna sintetična droga oziroma še bolje koktajl sintetičnih drog. Verjetno pa je šlo za kokain in to ne ravno majhna doza, glede na posledice.

V tem stanju je potem še nekaj časa težil ostalim okrog sebe, nakar je zopet izginil za nekaj časa. In ko se je vrnil drugič, je bil že povsem zombificiran, saj je komaj stal na nogah in se je lahko samo še opotekal, pogled pa mu je uhajal nekam proti stropu. Ampak ostala dva kolega, ki sta videla v kakšnem stanju je vodja tropa, ne da bi ga pospremila ven iz dvorane! Eden izmed njiju je njegovo opotekajoče telo brez življenja uporabil kar za simulacijo igranja na kitaro tako, da je iztegnjeno roko zadetega trupla kolega uporabil kot namišljen vrat kitare in pri tem neizmerno užival. Res, kdo bi se lahko premagal, ko vidiš vodjo tropa tako nemočnega?

Potem pa je ta zadeti model med opotekanjem skoraj podrl par ostalih obiskovalcev, nakar se je hotel še stepsti z nekaterimi, ki so ga imeli dovolj oziroma so hoteli kot pravi samci zaščititi svoje ženske. Ostala dva njegova kolega sta se pa znašla v zagati, saj najprej nista točno vedela, na katero strani bi se postavila. Ali bi zadetemu kolegu pomagala se tepsti, ali bi ga poskušala obvladati, preden pride do množičnega pretepa večjih razsežnosti in bi morali koncert prekiniti.

No, na srečo je potem prevladal razum in sta zadetka odpeljala na svež zrak. Glede na obnašanje pa ne dvomim, da koga izmed te trojice v bližnji prihodnosti čaka daljši odmor na račun davkoplačevalcev v kakšni izmed naši socialnih ustanov za džankije, kjer je letna karta za fitnes zastonj in bo tako lahko še naprej pridno delal na mišični masi. Možganske mase pa se na tak enostaven način žal ne bo dalo ojačati. To bo (neuspešno) poskušala pa prevzgoja. Seveda zopet na račun davkoplačevalcev.

Za nekaj časa imam jaz rocka dovolj. Morda poskusim z jazzom ali pa kupim abonma za filharmonijo.

Tile naši “rock koncerti” so v bistvu postali navadne veselice, kjer poleg velikih količin alkohola manjkajo samo še čevapčiči in lepinje. In isto velja za “športne prireditve”. Ima pa mladina športnike in glasbenike za vzor, tako da bi bilo verjetno smiselno, če bi oni kot prvi prenehali podpirati tak življenjski slog in se na športnih prireditvah ter koncertih ne bi več točil alkohol. Pa ni problem v enem pivu. Problem je, da se začne pri enem pivu, konča pa z zadetki, ki mečejo med publiko polne kozarce piva.

Sponzorja tega prispevka nista Pivovarna Union in Volkswagen!

Street Art

29 11 2018

Tale umetniška inštalacija je zadnjič stala pred Pivovarno Union.

street_art_1

street_art_2.jpg

Si pa ne bi zaslužila moje pozornosti, če ne bi nekdo v okviru te poslikave zasadil tudi rožic na pločnik in jih še okrasil s kamni. Torej gre za nekakšen Street Art z dodano vrednostjo.

Glede na to, da je v bližini diskont pivovarne upam, da tole ni posledica prenizkih cen alkohola v diskontu.

Predstava, ki gre narobe

24 11 2018

Včeraj sem šel na premiero gledališkega dela Predstava, ki gre narobe v Festivalni dvorani z enim samim ciljem. Da naredim sceno, ki jo avtorji predstave ne pričakujejo.

Namreč osnovna ideja te gledališke predstave je v tem, da se igralcem na sceni dogajajo razne nerodnosti in se jim scena dobesedno podira med predstavo. Moja ideja pa je bila v tem, da si kupim vstopnico čim bližje odru in da me sredi predstave zadane infarkt ter se zgrudim na tla iz stola. Tako bi bila v bistvu potem to tudi predstava, kjer gre med gledalci nekaj hudo narobe, le da tega nimajo v scenariju predstave in bi bila zares potrebna improvizacija.

Samo potem, ko sem videl novinarje s fotoaparati, ki so bili na premieri, sem se premislil oziroma lepše rečeno ustrašil in predvidenega kaskaderskega vložka na Črni petek nisem izvedel.

Zadnje kar si želim je, da pristanem kje v medijih in bodo potem ljudje naokrog govorili, da je Onyx uničil slovensko premiero predstave, ki gre narobe. In ta virus se bi lahko razširil še kam drugam po svetu, kjer uprizarjajo to gledališko delo.

wanted

Imam pa še eno pomembno opozorilo za vse, ki se boste še udeležili te predstave.

Med odmorom vam bodo kar igralci sami razdelili zgornji letak, kjer bo pisalo, da iščejo psa Winstona, ki bi moral tudi nastopiti na odru in se je izgubil. Navedena pa je tudi telefonska številka 087 55 2123, kamor se pokliče, če kdo psa najde.

Jaz sumim, da gre za plačljivo telefonsko številko, tako da dramski krožek Fakultete za strojništvo verjetno denarja ne služi samo s prodajo vztopnic, ampak tudi s plačljivo telefonsko številko, ki jo razdelijo med gledalce! In taki telefonski številki ljudje zaupamo bistveno bolj, kot pa če dobimo klasično nigerijsko natego po e-pošti.

Lahko gre pa tudi samo za še en štos.

Globalni okoljski dobičkarji

16 11 2018

Danes me je nasmejal članek o 100 najbogatejših Slovencih.

Na vrhu te lestvice sta tokrat zakonca Iza in Samo Logout (oziroma Login?) , ki sta težka 689 milijonov evrov. Ta denar sta dobila s prodajo podjetja z razvedrilnimi mobilnimi aplikacijami Outfit 7, ki sta ga prodala kitajskemu holdingu United Luck Group za milijardo dolarjev.

Kupnino sta prenesla na družinsko dobrodelno organizacijo, ki se bo neprofitno ukvarjala z reševanjem globalnih okoljskih problemov.

Družinsko…globalni problemi…tu že nekaj smrdi brez da berem dalje, ampak me je klub vsemu zanimalo, kakšno rešitev sta za globalno težavo iznašla Slovenska zakonca. In potem me vrže na rit.

V članku piše, da je prvi projekt te fundacije to, da so prek novoustanovljenega ciprskega podjetja podprli projekt modne oblikovalke Mateje Benedetti z luksuznimi oblačili iz ekoloških materialov.

Recimo takale ekološka oblekica za ekološko osveščene bogate punčke stane lepih 780 €.

eko_obleka
vir: mateabenedetti.com

Iz česa je to narejeno nimam pojma. Zaradi mene lahko iz pomarančnih lupin, krompirjevih olupkov in človeških iztrebkov. Samo na kakšen način lahko tole rešuje globalne ekološke probleme pa ne razumem! Namreč če si želi nekdo privoščiti takole obleko za 780 €, mora ta denar nekako zaslužiti in če ne dela ravno ekoloških oblek ali česa podobnega to zelo verjetno pomeni, da je povzročil s tem temu primerno škodo okolju. Torej to je ravno nasprotno, kot pa se želi prikazati.

Kaj bo naslednji projekt te družinske dobrodelne organizacije?

Avtomobili, narejeni iz okolju prijaznih materialov (lesa), ki bodo imeli tri tisoč kubične bencinske motorje in bodo stali dva milijona evrov?

Ja, tudi ekologija se danes dobro prodaja in vse je na koncu en sam biznis. Nam je pa kljub vsemu čedalje bolj vroče! Tudi zaradi oblek, ki stanejo 780 €!

Vem, da je to zakoncema Login to težko pojasniti, ampak ekološki problem niso afriška plemena, ki živijo skromno in v sožitju z naravo! Ekološki problem je sodobni človek z veliko denarja, ki leti z letalom na počitnice na Bali, čeprav bi se lahko zapeljal v Terme 3000, ki vozi sodobnega mestnega terenca večinoma po mestu in to s povprečno porabo 18 litrov neosvinčenega bencina na 100 km, ki je goveje zrezke in hamburgerje, namesto sojinih medaljončkov in tako dalje.

To kljub vsemi pa le ni neka vesoljska znanost, samo razum je potrebno vklopiti (vem, tu jaz malo zanalašč precej naivno izpadem, saj zakonca Login že dobro vesta kaj delata!).

Fosilna goriva so nastajala milijone let zato, da jih bomo porabili v samo nekaj letih. In v tem času, ki je še na voljo, je potrebno izvesti čim manj boleč prehod. Naloga ni preprosta, ne enostavna in tudi časa ni ravno na pretek. Je pa verjetno naloga izvedljiva. Samo ne s takim pristopom.

Je pa pri reševanju težav z okoljem in prehodu iz fosilnih goriv na druge oblike energije tako kot marsikje drugje. Številni študirajo probleme, izdelujejo razne rešitve in pridigajo, nekaterim je vseeno, saj smo tu itak samo še par let, nekateri pa so deli problema in celo aktivno poslabšujejo situacijo. Potem so pa seveda še številni tisti, ki želijo situacijo izkoristiti predvsem za dober zaslužek. Vsak mora pa seveda pri sebi razčistiti kje točno se v tej enačbi nahaja.

Sami moški

16 11 2018

Moje spoštovane sodelavke se mi privoščljivo smejejo, ker je moj predlog za Poenotenje dodeljevanja priimkov ob sklenitvi zakonske zveze na portalu predlagam.vladi.si grdo pogorel in sem ob treh glasovih ZA dobil kar 36 glasov PROTI.

Smo pa kljub vsemu skupaj ugotovili, da manjša težava s tem v zvezi pa vendarle obstaja.

SURS (Statistični urad RS) ugotavlja sledeče v zvezi s porokami:

“Slovenija je ena izmed držav z najnižjim številom porok, to merimo s številom na 1.000 prebivalcev. Danes ta indeks znaša 3 poroke na 1.000 prebivalcev, kar pomeni približno 6.500 porok na leto. To je skoraj 10.000 manj od leta 1965,”

Podobno obratna statistika pa je tudi pri ločitvah:

“Tu kazalec merimo na 1.000 sklenjenih zakonskih zvez. V tem trenutku je ločitev 376, leta 1990 jih je bilo 218, leta 1965 pa 122. Položaj je torej popolnoma drugačen, kot je bil nekoč.”

S takim tempom čez 50 let seveda ne bo več nikakršnih težav z ločitvami, ampak ne zato, ker bodo srečno poročeni pari živeli skupaj do smrti, temveč zato, ker ne bo nobene poroke več. Zakaj pa bi se nenazadnje kdorkoli še poročil, če pa ve, da se bo statistično gledano sigurno tudi ločil in da bo imel zaradi poroke s tem samo še več težav ob ločitvi in še višje stroške za razne kvalitetne odvetnike, ki imajo po možnosti dobre zveze pri sodnikih?

V osnovi jaz vidim glavni problem v tem, da so ženske z razvojem te družbe dobile moške lastnosti oziroma tu nekih velikih razlik med spoloma ni več, tako kot so bile nekoč. So ambiciozne, borbene, karieristične, samozavestne, pohlepne, preračunljive, samozadostne, pohotne, nezveste, izobražene, pametne in tako dalje (moja sodelavka, ki se poklicno ukvarja z drogami sicer temu reče strokovno ženska emancipacija). Torej če odmislimo telesne razlike in reproduktivne funkcije smo v bistvu sedaj vsi “moški” in tako ne glede na spolno usmerjenost neke vrste mentalni homoseksualci.

Sodelavke so me sicer opozorile, da smo moški pa kljub vsemu še vedno bolj poraščeni oziroma kosmati kot ženske. Ampak če gremo gledati v kakšnega Big Banga ali podobno trgovino s tehničnim blagom opazimo, da je oddelek z brivniki in depilatorji za ženske enako velik, ali pa celo še večji, kot je oddelek z moškimi brivniki.

Torej kdo je tu bolj poraščen?

No, res pa je tudi, da je za to, da je ženski oddelek z brivniki in depilatorji sedaj tako velik pretežno kriva industrija, ki je pač začutila dober biznis in je s pomočjo medijev prepričala ljudi v neke “lepotne ideale”. Ampak tu gre za čisto manipulacijo, ki je možna v obdobju “daljinskega nadzora” prek medijev, saj ljudje temu, kar vidijo na TV, slišjo na radiju, preberejo v časopisu ali na internetu pač slepo in brez zadržkov verjamejo.

Vem da samo sprememba dodeljevanja priimkov ob poroki tega problemčka ne more rešit, ker so vzroki za to drugje. Bi bilo pa vsaj zabavno za videt ženske z desetimi priimki ali še kakšen več.

Po mojem skromnem mnenju pa je pri taki enakopravnosti med spoloma potrebno zelo dobro poznavanje tega, kdo sploh sodi skupaj, če se želi vsaj od daleč približati tistim iz pravljic, ki živijo skupaj srečno, dokler ju smrt ne loči. Pa še takrat je potrebno dodati veliko strpnosti, kar pa danes tudi ni neka razširjena vrlina.

Ja, ostane za konec te pridige še vprašanje, zakaj nisem med vsemi ženskimi lastnostmi navedel tudi ljubeče. Preprosto zato, ker ob vseh ostalih lastnostih za to ni več prostora oziroma je potem ta lastnost v direktnem nasprotju z nekaterimi drugimi, ki jih ženska potrebuje, če se želi enakopravno boriti z moškimi. Ženska emancipacija pač zahteva tudi žrtve. Brez žrtev ni sprememb. Pri žrtvah se pa je vedno potrebno vprašati tudi o smiselnosti oziroma ali ni cena previsoka.

 

Citat dneva

16 11 2018

Osnovi pravilne ishrane su, zapamtite to dobro, je li, danas zeleno, sutra crveno, prekosutra, je li, žuto!
Što više povrća. Što više povrća.
Grašak, paradajz, paprike, krastavci, je li, za svaki obrok.
A njemu guska.

citat iz filma Varljivo leto ’68

Prevod:
Osnove pravilne prehrane so, zapomnite si to dobro, danes zeleno, jutri rdeče, pojutrišnjem pa rumeno.
Čim več zelenjave. Čim več zelenjave.
Grah, paradižnik, paprike, kumarice za vsak obrok.
Potem pa otrok reče ati…
A njemu pa goska.
V smislu…ata nas uči eno, sam dela pa nekaj čisto drugega. 

Onyx gre drugič v opero (spoiler alert!)

14 11 2018

Včeraj sem bil drugič v življenju v operi in sicer sem šel gledat opero Carmen. Nazadnje sem bil v operi enkrat v osnovni šoli (to se sliši kot pri spovedi), ko so nas peljali gledat neko predstavo v okviru pouka, pa še takrat ne vem ali je bila res opera, ali smo šli gledat balet.

Doma imam sicer nek CD z vrhunci iz raznih oper in ta je eden izmed mojih najljubših, saj na kvalitetnem ozvočenju in ob ustrezni jakosti trga gate, kot se temu reče. Vrhunec pa vsaj zame skladba oziroma simfonija (ne vem kaj je pravi izraz za pevski nastop na glasbo simfoničnega orkestra v operi, možno da se bo na koncu izkazalo, da so to dejansko arije) Va Pensiero iz Verdijeve opere Nabucco. So pa na tem CD-ju tudi trije komadi iz opere Carmen, tako da ta opera očitno sodi med najboljša dela tega področja človekovega umetniškega izražanja in kot taka se mi je zdela kar pravi izbor glede na trenutni repertoar v SNG Opera in balet Ljubljana.

Kot sem opazil je opera precej bolj zahtevna kot kakšna filmska predstava v Koloseju ali tribute band v Cvetličarni. Opera Carmen je odpeta v celoti v francoščini, ima štiri dejanja, z enim odmorom pa traja več kot tri ure. So pa nad odrom na srečo tudi podnapisi (to je sicer oxymoron, ker so zgoraj in ne pod) v slovenščini in angleščini, tako da se da razumeti, kaj trenutno pojejo, celoto pa nekoliko težje, ker je veliko nians na katere nisi pozoren, če prej ne prebereš za kaj sploh gre. Cene v bifeju med odmorom pa zasoljene in to ob zelo omejeni ponudbi.

Je pa na mestu vprašanje, ali sem v operi užival?

Če bi bil spočit, bi lahko rekel brez zadržkov da ja, tako pa sem bil proti koncu že tako utrujen, da sem komaj čakal, da se opera konča in da Carmen končno zabodejo do smrti (zato je že v naslovu spoiler alert!). Obstaja pa menda nekje v tujini tudi moderna priredba opere Carmen, kjer ona na koncu ustreli ljubimca, kar pa nekako bolj ustreza sodobnemu času, saj je znano, da so ženske krivci (morda se pravilno napiše krivke) za večino nasilja nad moškimi v sodobni družbi.

Naslednji projekt pa…balet. Samo prej si moraš še pajkice kupit in naredit sprejemne izpite na Konservatoriju za glasbo in balet.

Preberi še:
Drive-in opera


%d bloggers like this: