Archive for the ‘Zmešano’ Category

Županov reševalni paket

18 10 2018

Menda deli župan ene manjših slovenskih občin pred županskimi volitvami posebej izbranim volivcem darilne vrečke v katerih so:

  • dve ribji konzervi Rio Mare
  • Kekec pašteta
  • paketek polnozrnatega prepečenca
  • dva krat AAA baterija
  • sekirca
  • lopatka
  • Casali bonboni
  • lesena figurica koliščarja
  • in papirnati robčki

Na novinarsko vprašanje, zakaj so v tem paketu tudi papirnati robčki, pa je odgovoril, da za vsak slučaj, če v občini za časa njegovega mandata zmanjka toaletnega papirja.

Pretkani politiki sicer rečemo, da s takim darilnim paketkom malo popihamo volivcu na dušo, za boglonaj pa pričakujemo nič manj kot njegov glas na županskih volitvah. Po končanih volitvah pa takim volivcem potem rečemo prodane duše.

Advertisements

Solo Ninja

14 10 2018

Pred časom je pri nas veliko zanimanja zbudil posnetek na Facebooku, ki prikazuje samooklicano Štajersko vardo, nekakšno paravojaško strukturo v uniformah in zakritimi obrazi. Nakar se je izkazalo, da obstaja tudi na Gorenjskem podobna paravojaška formacija imenovana Gorenjska vahta in verjetno še kje, samo da tega še ne vemo, ker se niso sebkali na Facebooku.

V javnosti so glede tega krožile predvsem številne šale na račun ne ravno atletskih postav pripadnikov varde, marsikdo pa je bil tudi postrani (ali se napiše naravnost?) šokiran, kako je kaj takega sploh možno v državi, kjer se cedita med in mleko.

Posamezniki na posnetku prikazanih pripadnikov varde so imeli namreč precej izrazite pivske trebuhe. Sploh smešna pa je bila oborožitev nekaterih izmed njih, saj so se postrojili kar z navadnimi sekirami, s katerimi se seka drva in podira drevesa in se v boju že par stoletji niso več izkazale kot primerna oborožitev proti nasprotniku, ki si je med drugim kupil nov vodni top firme Rosenbauer za 1,16 MIO evrov.

So si pa nekateri s tem postrojem nakopali samo težave (in seveda kot ponavadi spet dodatne stroške za nas davkoplačevalce), saj so se hitro znašli v kazenskem postopku, ker kazenski zakonik kriminalizira takšno združevanje in težko je prepričati preiskovalnega sodnika da greš v maskirni uniformi, z zakritim obrazom, sekiro in doma sešito zastavo samo nabirat gobe.

Neko nepisano pravilo pravi, da če se že greš revolucijo, se moraš pred tem oborožiti z dobrim odvetnikom, ki bo preštudiral kaj v skladu z ustavno ureditvijo in zakonodajo.

Recimo če se ne smeš združevati, potem moraš revolucijo pač izpeljati solo. Če ti ne dovolijo uporabo klasičnega strelnega orožja, si moraš pomagati z Zakonom o orožju in najti v njem kakšno luknjo. Recimo kot berem naš tovrstni zakon se samostrel šteje med orožja s tetivo, za katero ni potrebno nikakršno dovoljenje. Edino če si mladoleten moraš priti z mamico po nekaj takega:

barnett_revolution
vir: Barnett

Ni potrebno posebej razlagati, da če te zadane izstrelek iz takega orožja, te gibalna količina (masa puščice krat hitrost ob zadetku) izstrelka zabriše nazaj in če je zadet kakšen vitalni organ, kar s pomočjo optične merilne naprave na razumni razdalji ni tako težko, je možnost preživetja majhna.

Nisem šel posebej študirat zakonodaje, samo sem skoraj prepričan, da ni nikakršnih zadržkov, da si kupiš tudi military grade nightvision, torej očala, ki s pomočjo infrardeče svetlobe omogočajo gledanje tudi ponoči, v trdni temi, ko ostali ne vidijo skoraj čisto nič.

night_vision_goggles
vir: proizvajalec

Seveda taka oprema stane nekaj tisočakov, ampak za marsikoga danes to ni nikakršen problem, da si česa takega ne bi mogel privoščiti, sploh če ne živiš ravno od socialne pomoči.

K temu se potem lahko doda še kakšen neprobojni jopič in izvidniški dron ter že imaš skoraj opremo, ki jo pri nas premorejo morda samo nekatere najelitnejše enote ali pa še te ne.

Jasno, s tako opremo se genocida ne da narediti. Mi je pa kljub vsemu čudno, da se da do česa takega tako enostavno in zakoniti priti.

Je pa vprašanje, ali ni morda javnost Štajersko vardo napačno ocenila in zasmehovanje ni na mestu?

Morda je šlo v primeru tega postroja zgolj za oficirsko strukturo varde, torej tiste, ki delajo operativne načrte za operacije in taktično preigravajo možne scenarije, niso pa to boots on the ground, tako da si lahko pustijo tudi malo večje pivske trebuščke? V takem primeru ostane sicer vprašanje, čemu sekire, ampak tu gre morda lahko tudi samo za taktično potezo s katero zmedeš nasprotnika.

Če ta teorija drži pa si ne upam niti pomisliti, kako so videti pripadniki posebnih enot Štajerske varde (in vahte)!

Note to self: Zamenjati čez noč prometni režim je vedno nevarno! Še najbolj za tiste, ki starega dobro poznajo.

Kako sem preživel komunizem

11 10 2018

V okviru Operacije Michael nameravam v samozaložbi (torej financirano z lastnimi prihranki) in v zelo omejeni seriji izdati tole Zb(i)rko misli.  Tega kupiti vsaj na začetku ne bo možno, saj bo izdaja namenjena samo za knjižnice. Od cene, ki jo bom plačal za posamezni izvod pa bo odvisno ali bodo to dobile samo splošne knjižnice, ali tudi ostale, ker teh je pa bistveno več. Namreč nekih velikih stroškov po nepotrebnem si s tem ne mislim delat, saj od tega jaz ne bom imel tako rekoč nič.

Je pa vsaj v enem pomembnem delu to Zb(i)rko misli močno zaznamovala slovenska tranzicija iz političnega sistema komunizma v ekonomski sistem kapitalizma.

Jaz sem otroštvo in mladost preživel v političnem sistemu, ki se je imenoval komunizem in šlo je za nekakšen eksperiment večjega obsega, saj je v tem eksperimentu sodelovalo precej držav po Svetu, med njimi tudi takratna Jugoslavija.

Osnova tega sistema je bila v tem, da je obstajala neka manjša skupina mislecev, ki si je izmišljala razne ideje, potem pa smo morali še vsi ostali razmišljati enako. Če se kdo s tem ni mogel sprijazniti, ali pa je razmišljal izven okvirjev, ki jih je določila ta skupina, je imel lahko hude težave. Ena od možnosti je bila tudi ta, da so ga poslali kar na poseben otok v Jadranskem morju, ki je služil kot zapor. Brez posebnih pomislekov so tja pošiljali tudi profesorje, učitelje, zdravnike in intelektualce.

Komunistični politični sistem je iznašel zelo učinkovito metodo proti človeškemu pohlepu in sicer uravnilovko. Samo izkazalo se je, da ta metoda pa ni najboljša, saj so v takem sistemu potem pridobili zlasti tisti, ki so bili pod ravnjo. Vemo pa, da se ljudje ne rodimo enaki in nimamo enakih sposobnosti, tako da se z uravnilovko hkrati učinkovito nevtralizira tudi tisti del populacije, ki je običajno gibalo napredka in razvoja. O čem so takrat razmišljali misleci mi še danes ni jasno.

V komunizmu tudi ni bilo možno, da bi recimo delavec v Litostroju ali TAM-u imel sto krat ali tisočkrat nižjo plačo kot direktor firme. Vsak takšen poskus pohlepa bi glavni misleci zatrli že v kali, saj je bila ena vodilnih misli tega sistema ta, da ima oblast delovno ljudstvo, ki ga zastopajo ti glavni misleci. Ampak tu je bila pa zmeda popolna, saj delovno ljudstvo ni imelo občutka, da ima oblast, ker niso smeli niti razmišljati po svoje. Volitve so bile pa sploh komedija, saj so delovnemu ljudstvu dali volilne listke, na katerih so bili samo glavni misleci. Tako se je na volitvah samo uradno potrjevalo, da še vedno vsi mislimo enako.

Nisem pa več povsem prepričan na kakšen način so sploh določili, kdo so ti glavni misleci. Po moje so oni sami odločali o tem, kdo bi bili lahko primerni kandidati in na podlagi tega potem rekrutirali nove člane. Se je pa splačalo biti vsaj član širšega kroga mislecev, ker si potem dobil stanovanje ali kakšno vodstveno pozicijo v službi.

Ja, zmešnjava takrat je bila res popolna.

Pri nas doma smo imeli črno beli televizor, ki pa smo ga spremenili v barvnega tako, da smo pred televizor dali neko stekleno ploščo, ki je imela barve in sicer je bila spodaj zelena, na vrhu pa modra. Kdorkoli je že izumil to čudo verjetno ni vedel, da se na televiziji ne vrtijo samo prizori narave, kjer je spodaj zelena trava, zgoraj pa modro nebo ampak so nam pogosto kazali po televiziji tudi vodilne mislece, ki so imeli zaradi te steklene plošče vsi povsem modre obraze. Včasih pa kdo tudi zelenega ali celo rdečega.

Ampak zaradi povsem napačno zastavljenih temeljev se je ta sistem potem nekega lepega dne zrušil in nenazadnje je bil tudi ekonomsko povsem nevzdržen, saj smo bili veliko odvisni od kreditov, ki so nam jih dajali tisti, ki so razvijali po naše povsem napačen sistem, ki je izkoriščal človeka po človeku. Samo tega takrat nihče od nas ni točno razumel kaj to pomeni.

Potem pa je prišlo obdobje, ki se mu je reklo tranzicija in cilj tega obdobja naj bi bil čim manj boleč prehod v sistem, ki ga je razvijala konkurenca in se mu je reklo kapitalizem, s poudarkom na demokraciji.

Ta sistem pa je upošteval da se ljudje ne rodimo enaki in nimamo enakih sposobnosti, tako da niso niti poskušali z uravnilovko nevtralizirati tisti del populacije, ki je običajno gibalo napredka in razvoja.

In ko sem jaz opazoval slovensko tranzicijo sem dobil občutek, kot da bi trop sestradanih in krvoločnih volkov spustil na trop ovac!

Kar naenkrat je dolgo časa zatiran človeški pohlep silovito privrel na dan in ljudje smo zgroženo opazovali, kako so  se s tem virusom močno okužili tudi glavni misleci, ki so nam prej prodajali čisto druge vrednote! Marsikomu  so se v hipu podrli ideali in preden smo vsi uspeli vklopiti človeški pohlep je bilo praktično že vse pokradeno. Tem, ki jim ni uspelo ničesar pokrasti se danes reče suhe veje tranzicije.

Skratka, če bi moral za to stanje izbrati pravi izraz bi bilo to enostavno ‘Ljudi moji, je li to moguće? Ludnica!’ (pomagal sem si s citatom hrvaškega športnega novinarja Mladena Delića).

Ampak kakorkoli že.

Komunizem sem preživel, demokracije zanesljivo ne bom.

Poglej še:
– Zbogom, Lenin! (Good Bye Lenin!)

Kako razjeziti šefe

08 10 2018

Zadnjič mi je eden izmed mojih sodelavcev razložil odlično idejo, kako na zelo enostaven in preprost način razjeziti šefe.

Dejal je, da moraš priti v službo vsak dan vesel in biti vedno nasmejan, ker to dela šefe nesrečne, saj to pomeni, da sami pri svojem delu niso uspešni, ker njihov cilj je ravno nasproten. Nesrečni zaposleni.

Z eno besedo odlično! Kaj tako preprostega in učinkovitega meni ne bi nikdar prišlo na misel.

Grem pa narediti še par testov, preden lahko dokončno potrdim, da gre res za odlično in v praksi delujočo idejo, ki lahko dobi pečat “Approved by Onyx”.

Preprečil incident v Sparu

01 10 2018

Zadnjič v Sparu na Vrhniki zagledam tole:

utezi

Ker sem na hitro pogledal sem mislil da gre za uteži za bradavičke in sem že hotel klicati poslovodjo, kaj se gredo, da takšen razvrat prodajajo v trgovini, kamor zahajamo tudi še redki tisti, ki nimamo doma za celo omaro sexualnih pripomočkov.

Samo potem sem na srečo v zadnjem trenutku prebral, da naj bi bila to držala za prt. Če ne bi pisalo, na to ne bi nikdar pomislil!

Ni šala dneva

29 09 2018

Prileti v petek, dve uri pred koncem šihta (pravi izraz je sicer tlaka) v mojo pisarno sodelavka in mi začne naštevat, kaj vse bi moral narediti še do ponedeljka. Jaz jo pa prosim, če lahko počaka pet minut, da mi erekcija uplahne, ker v takem stanju nisem sposoben trezno razmišljat.

Ker gre v takem (blaženem) stanju kri za druge potrebe, manjša prekrvavitev možganov pomeni manj kisika za nevrone in to je tako, kot da recimo procesorju Intel i7 serije K zmanjšaš frekvenco takta tako, da se obnaša kot kakšen Intel 80286, na katerem še Space Invajdersi delajo počasi (to vem brez doktorata iz medicine).

Imam pa tudi veselo novico.

Slovenska “medicina”, oziroma bolje rečeno neki srbski dohtarji, ki komaj za silo obvladajo sloventščino in so se tu zaposlili samo prehodno, v bistvu si pa želijo delati kje na zahodu…kaj sem že hotel povedati….skratka, ugotovili so, da z mano ni nič narobe!? Samo ti pa očitno niso kupili diplome v črni gori, ampak so jo prinesli kar s seboj iz srbije. Bože moj, kaj se vse pri nas zaposluje. Pa ni čudno, da sistem razpada na vseh področjih!

Kot sem že tudi na tem blogu večkrat pisal sem velik kritik našega šolskega sistema, saj so zaradi sebičnih interesov posameznikov (temu se sedaj reče menda “Globoka država“) marsikatero fakulteto spremenili v navadni otroški vrtec, kjer lahko z odliko (latinsko “maxima cum laude”) dobi papir praktično vsak napol pismen Lojz. Za to obstaja ena sama beseda…slovenski idiotizem! in to bi morala biti zaščitena blagovna znamka kot potica, teran in avstrijski Lipicanci!

Da vidiš, kako zelo v razsulu je naše zdravstvo pa moraš imeti opravka z njim.

Ampak tudi za to razsulo je krivec naša “Globoka država“. Namreč v zdravstvu, podobno kot še marsikje drugje v javnem sektorju obstaja neka stara struktura, ki se drži svojih pozicij in namerno skrbi, da mlajši, inteligentni ne pridejo zraven. Tako morajo naši mladi zdravniki na delo v tujino, čeprav so se šolali z denarjem slovenskega davkoplačevalca (!), stara garda pa nam prodaja floskule, kako ni kadra in “morajo” delati po 20 ur na dan ali več (sem se šteje tudi spanje na dežurstvu, za katerega se dobi pa še nočni dodatek k plači). Da pa je delo kljub vsemu narejeno zaposlujejo zdravnike iz srbije, ker ti so pa tiho in požrejo vso svinjarijo, ker so tu samo prehodno in si želijo na zahod.

Seveda če bi obstajala politična volja se bi to stanje saniralo. Ne sicer v par dneh, zanesljivo pa v naslednjih nekaj letih oziroma verjetno bolj realno naslednjih par desetletjih. Prvo pa si moramo priznati, da obstaja v zdravstvu problem!

Prav!

Če z mano ni nič narobe, potem pa v bistvu nimam druge možnosti, kot da zaženem “Operacijo Michael” (ni poimenovana po nemški ofenzivi v prvi svetovni vojni).

PS
Enkrat sem eno srbsko zdravnico iz Kliničnega centra peljal domov iz neke zabave, ker ni imela prevoza. Močno upam, da tole ne bo prebrala oziroma če po kakšnem naključju slučajno prebere, da me ne bo prepoznala, ker si je takrat o meni ustvarila lepo mnenje (seveda napačno).

PS drugič
Sam delim ljudi samo na dobre, slabe in še nedefinirane oziroma tiste, ki hodijo po robu, tako da mi sama narodnost ne pomeni čisto nič. Vem pa, da če bi bil jaz ambiciozen zdravnik in bi se prehodno zaposlil na neki zakotni dunajski kliniki, moj končni cilj pa bi bila klinika Mayo v ZDA, bi mi bilo za tiste “mujote” tam čisto vseeno! Kvečjemu bi ob pivu zbijal kakšne šale o največjem avstrijskem soboslikarju (bolje rečeno malarju), ki je svoj znani pozdrav izumil tako, da je stegnil roko in rekel…do tule pobarvajte steno belo…potem pa dlan navzgor in…od tu naprej pa rdeče.

Donald Trump

19 09 2018

Pišem knjigo o Donaldu Trampu in me zanima če ima morda kdo kakšne informacije o njem? Po poklicu je menda predsednik ZDA, kaj dosti več pa ne vem.

Ena porno igralka je v svoji knjigi o Donaldu Trumpu zapisala (vir):

Ležala sem, nejevoljna, da me nateguje možakar z jetijevimi sramnimi dlakami in spolnim organom, podobnim liku iz risanke Mario Kart, ki ima na glavi gobo. Seks je bil najslabši, kar sem jih imela, ampak on očitno ni delil tega mnenja.

mario_cart

 

Seveda pa ne pričakujem da bom dosegel kar takoj tak literarni nivo, ker nenazadnje gre za moje prvo večje leposlovno delo. Na začetku pisateljske kariere se ukvarjam še s takimi malenkostmi, kot so kateri font izbrat, kakšno poravnavo teksta, kam postaviti številčenje strani in podobno, ne pa z iskanjem čim bolj duhovitih asociacij za sramne dlake glavnega junaka.

Samo če zmore porno igralka, ni vrag da uspe kaj napisati tudi meni.

S SUP-om do (dokončne) arbitražne zmage

30 08 2017

Najprej moram reči da me zelo veseli, ker tudi predsednik Pahor vozi sup za istega kitajskega proizvajalca kot jaz. Torej le drži stara kitajska modrost, da niso čisto vsi supi navadna jajca, kar ni Red Paddle.

pahor_sup

vir: Instagram

Bi pa predlagal, da se tako lepo napravi še naš zunanji minister Karel Erjavec in gresta skupaj s precednikom države supat po naši meji v Piranskem zalivu in sicer po mejni črti, kot jo je določil arbitražni sporazum.

Če bodo mimo pripluli hrvaški policijski patruljni čolni, ki delajo valove, gresta pa na kolena. Vem, sramota za vsakega resnega suparja, samo bolje to, kot pa da moraš potem iz vode nazaj na sup plezat.

Pa še obleka (“fletn gvant” po gorenjsko) ne bo mokra.

Digitalna detoksikacija

09 08 2016

Ne vem, ali te pri nas zdravnik že uradno lahko pošlje na “digitalno detoksikacijo“, se mi pa zdi, da bo to področje zdravljenja odvisnosti v prihodnje eksplodiralo in me malo čudi, da pri nas kot kaže še nimamo niti enega resnega centra za zdravljenje tovrstne odvisnosti, imamo pa cel kup raznih toplic, ki se borijo za denar ZZZS in napotnice zdravnikov.

Je pa po drugi strani res, da večina digitalnih odvisnikov zanika, da bi imeli kakršnekoli probleme, kar je nasploh značilno tudi za ostale odvisnosti.

Najbolj pogosti pojav digitalne odvisnosti je trenutno kot kaže odvisnost od socialnih omrežji in mobilnega telefona. Obstaja cel kup pacientov, ki živijo samo še za svoj Facebook profil in zato, da se lahko slikajo za na Instagram. Mnogi od teh na izlete ne hodijo zato, da uživajo v naravi, spoznavajo nove kraje, doživijo kaj lepega. Ne, njihov edini cilj je, da krog znancev na Facebooku ob slikah obnemi. In ker je šel Lojze, ki si sicer ne more pozimi niti bukovih drv privoščit za kurjavo letos na Bahame in naredil par ubijalskih selfijev mora Lojzka, ki je na Fejsu njegov prjatu takoj na Maldive, da vrne udarec. In ko si nekaj časa prjatu takih pacientov sčasoma ugotoviš, da so okužili tudi tebe in se ne spomniš kdaj si šel nazadnje nekam na počitnice, kjer nisi v eno smer letel z letalom vsaj deset ur zato, da narediš selfija pred neko svetovno znamenitostjo kot je Tadž Mahal, Angkor Wat ali Viktorijini slapovi. Ali pa da se slikaš s komodoškim varanom v njegovem avtohtonem okolju. Nekateri najbolj težki primeri se odločijo celo za otroke samo zato, da lahko s slikami dojenčka popestrijo svoj Facebook profil.

Poseben primer pacientov, ki po moje tudi potrebujejo digitalno detoksikacijo so odvisneži od portalov za zmenke kot je pri nas najbolj znani Ona On.

Lastniki teh portalov nas sicer vedno znova prepričujejo, kakšno dobro delo da delajo, ker ljudem ob današnjem hitrem tempu življenja omogočajo, da si najdejo resno zvezo oziroma poiščejo par, ampak ti so statistično zanemarljivi oziroma so vse take potencialne zgodbe o uspehu objavljene na naslovni strani portala in se jih prešteje na prste ene roke.

Vsi ostali uporabniki takih portalov pa plačujejo redno mesečno naročnino po več let (zato jih imajo lastniki portalov dejansko najraje), idealnega “partnerja” pa si sestavijo kar po delih. Enega imajo za hribčkanje (hoja v hribe), enega za lupčkanje (kodno ime za “quicky-a” oziroma po naše hiter seks), eden ima veliko keša in ga izkoristijo za dražje izlete, enega imajo za filozofiranje ob kavi in tako dalje. Če si tak primerek digitalnega odvisneža zares najde potencialnega partnerja oziroma “resno zvezo” ne bo nikdar pobrisal uporabniškega imena na portalu za zmenke, ampak ga bo še vedno uporabljal naprej, saj želi za vsak slučaj ohraniti vse obstoječe stike. Računalniško rečeno za backup. Ampak ker taki pacienti hitro opazijo pri “resni zvezi” samo negativne lastnosti, ki jim seveda ne ustrezajo, se hitro vrnejo nazaj k preizkušenemu receptu in seveda veselo še naprej redno plačujejo mesečno naročnino.

Če se mene vpraša je to vse za obvezno digitalno detoksikacijo, če ne gre drugače pa prisilni jopič in gremo na zdravljenje. Prej se začne s terapijo, večja je možnost, da se takega pacienta ozdravljenega spusti nazaj v družbo. Najslabša pa je ignoranca in zatiskanje obeh očes pred problemom, ki postaja čedalje hujši in bo težko obvladljiv ko bo imelo enkrat svoj profil na Ona On milijon srečno poročenih Slovencev.

Meni zanimiv ter zahteven primer za digitalno detoksikacijo so tudi tisti, ki po svetovnem spletu iščejo razne zarote. Skoraj neverjetno je, koliko ljudi še danes verjame, da je zemlja ploščata, da je gravitacija izmišljotina in fotografije Nase iz Vesolja čisti nateg. Ampak vsi ti, ki z velikim navdušenjem požirajo takšne razlage niso najprej pripravljeni vložiti par let časa da bi dobro naštudirali fiziko, potem pa argumentirano zavrnili posamezne teze in fizikalne zakone. Ne, oni verjamejo na besedo nekomu, ki je amatersko zmontiral štiri minute in pol dolg videoposnetek na Youtubu in sedaj širi na tak način svojo “resnico” o ploščati zemlji (flat earth). In širjenje takih nebuloz je danes v dobi interneta trivialno, doseg pa lahko zelo velik. In v ta sklop kandidatov za digitalno detoksikacijo sodijo še vsi tisti, ki so s pomočjo prebiranja zapisov na internetu postali prepričani, da program Haarp dejansko povzroča potrese po svetu, v vsa potniška letala poleg kerozina dolivajo posebne kemične snovi, ki spreminjajo vreme po svetu (chemtrails) in tako dalje.

Najdeš pa primere digitalnih odvisnežev danes praktično že povsod.

Maja sem bil po dolgem času spet na enem večjem rock koncertu in sicer na AC DC na Dunaju. Koncert sicer super in Axel Rose nazaj v stari formi, ampak sem pa opazil nenavadno obnašanje občinstva. Včasih smo na takih koncertih skakali, da si bil po koncu utrujen, kot bi pretekel mali maraton. Sedaj en del občinstva, jaz jim rečem mesečniki, kar med koncertom križari od šanka do šanka in s polnimi rokami točenih piv išče izgubljeno družbo, pri čemer te po možnosti še polijejo s pivom vsakič, ko se primajajo mimo s svojimi krvavo rdečimi očmi. Še bistveno večja skupina pa so digitalni odvisneži, ki se jim zdi, da morajo nujno cel koncert snemati in čim prej deliti posnetke na socialnih omrežjih oziroma se ti bolj ukvarjajo s kamerami in fotoaparati kot pa tehnično osebje, ki je plačano za to, da koncert snema in predvaja na video zaslonih. Od recimo 50.000 obiskovalcev koncerta jih je vsaj dve tretjini “snemalcev”, ki jih zanima samo to, kako bodo fotke izpadle na Instagramu ali Facebooku. Za te je značilno, da so tudi na rock koncertu čisto pri miru, kot bi bili pri maši. Imajo pa to dobro lastnost, da ostanejo pri miru tudi če jih kdo od mesečnikov polije s pivom, ker so toliko zatopljeni v kamero na telefonu, da tega ne opazijo.

Čakalne vrste bodo zanesljivo tudi na področju digitalne detoksikacije postale sčasoma zelo dolge in brez vez boš težko prišel do ustrezne strokovne obravnave. Poleg tega zdravljenje digitalne odvisnosti predstavlja resen izziv tudi za stroko, saj ne moreš digitalnim odvisnežem preprosto pobrati računalnikov, telefonov in odjaviti naročnino na internet, ker potem hitro prenehajo plačevati položnice in postanejo kološarji oziroma brezdomci. Ko daš na tehtnico tudi to možnosti je potem kljub vsemu bolje, da hodijo delat sebke (selfije) na Bahame in za to zapravijo polovico letne plače.

Kuža pazi

04 08 2016

Pred enim izmed Ljubljanskih blokov stoji na zelenici tale opozorilna tabla:

kuza_pazi

Nekako sklepam, da je tabla namenjena psom, sem pa prepričan, da imajo z razumevanjem sporočila na tabli težave tudi številni lastniki, kaj šele bogi kužki, ki morajo biti ob taki tabli povsem zmedeni.

Jaz sklepam, da je avtor te table želel povedati, da se kuža ne sme polulat po tistem, ko se je pokakal, je pa seveda možnih pravilnih interpretacij več. Po enih razlagah naj bi se prepoved nanašala tudi na lastnika.

Kakorkoli že, avtor te table se mi zdi da je za naše razmere in celinsko podnebje kar nadarjen in ne bi se začudil, če bo postal nekoč še kakšen vodja sektorja za prometno signalizacijo na Ministrstvu za promet. Narediti kvaliteten prometni znak za prepoved namreč ni tako lahko, kot si marsikdo misli. In tale znak se mu lahko šteje kot referenca.

Wi-Fi koda kot izziv

02 08 2016

Da Ljubljana ni samo mesto za ležerno posedanje ob Ljubljanici priča tale miselni izziv ob eni izmed Ljubljanskih gostiln.

wi_fi_koda

Pravilna rešitev te dokaj komplicirane enačbe naj bi bila koda, s katero si pridobiš dostop do gostilniškega Wi-Fi omrežja.

Ideja sama se zdi na prvi pogled super, saj zahteva nekaj razmišljanja in to v gostilni, kar je danes redkost celo v šolah. Ko pa pogledaš še enkrat ugotoviš, da je enačba neumnost, ki v taki obliki sploh ni rešljiva, saj je v njej cel kup neznank, ki niso jasne niti natakarici, ker ona da si ni spomnila te enačbe in ve samo pravilno kodo za vajfi in streže pivo, če bom kaj spil.

Ampak mene ne zanima prava koda in pivo, jaz bi rad samo pravilno rešil enačbo, ker je to zame izziv.

Za drugič bi prosil če se lahko te enačbe spomni nekdo, ki si ni med poukom matematike lakiral nohte na nogi ali se čohal po j… in sicer tako, da bo enačba imela eno samo smiselno rešitev, če seveda gostilniški Wi-Fi router ne podpira več različnih WPA2 PSK gesel.

Sem pa čisto slučajno opazil na internetu, da ta enačba očitno sploh ni nastala v našem Holidey’s Pubu nasproti Nebotičnika ampak si je točno tako nesmiselno enačbo že izmislil nek drug pub v tujini. Naši gostilniški matematiki so samo pobrisali črtico nad x-om v števcu ulomka, ker verjetno niso vedeli, kaj ta znak v matematiki sploh pomeni ali pa se jim je zdelo, da bi bila potem ta enačba še bolj nerešljiva.

wi_fi_koda_1

Ob tem sem najprej pomislil na to, da so te table morda neka vnaprej potiskana fora, ki se jo pač kupi, samo ta tabla pred našim pubom mi je delovala kot bi bila napisana s kredo in na roke!

Ja, Slovenci smo očitno res dobri samo v prepisovanju in plagiatorstvu. Še ene originalne in po možnosti rešljive enačbe za Wi-Fi geslo si ne znamo sami izmislit?

Natakarice pa vse fakultetno izobražene, ker ni resnih služb.

Mogoče bi lahko tole zabavo z enačbami nadgradili in bi si lahko gosti s pravilno rešitvijo (rešljive) matematične enačbe prislužili kakih 30% popusta na pijačo? Samo potem se bojim, da bo imela vsaka pivska družba v svoji ekipi vsaj enega matematika.

Vodni tobogan velikan

25 07 2016

Načeloma se o dolžini vodnih toboganov ne razpravlja, ampak če pa nekdo pretirava, je temu preprosto potrebno reči PRETIRAVANJE.

V soboto in nedeljo so na Kongresnem trgu v Ljubljani postavili 150 metrov dolg napihljivi vodni tobogan. Za vse nas ljubitelje vodnih toboganov je bila to fantastična novica, saj mora biti spust po tako dolgem toboganu in še sredi Ljubljane nekaj posebnega.

Sam sicer tega tobogana nisem videl ali celo preizkusil v živo, po slikah sodeč pa se temu nikakor ne more reči 150 metrov velik tobogan, čeprav je tudi res, da verjetno pri nas še ne obstaja uredba ali odlok ministrstva za promet (ali morda okolje in prostor – odvisno kdo je pristojen za vodne tobogane), ki bi natančno predpisoval, kako se pravilno meri dolžina tobogana.

toboganFoto: Siol

Ta tobogan je bil po moje v najboljšem primeru dolg 10 metrov, brez enega samega zavoja in z iztekom, ki je pa morda res dolg 100 metrov po ravnem. Je bilo pa verjetno prvotno mišljeno, da bi trasa tobogana potekala iz Ljubljanskega gradu, nakar so se iz meni nerazumljivega razloga premislili in tobogan postavili na ravnem, kar je sicer klasična napaka pri načrtovanju atraktivnega vodnega tobogana. Ampak glede na to, da je napravo menda projektiral Vodovod-Kanalizacija je končni rezultat presenetljivo dober, saj ima tobogan kljub vsemu 10 metrov naravnega umetnega padca.

Glede na to, da smo Slovenci znani po raznih dolžinskih rekordih v smislu najdaljša mortadela, baklava, kranjska klobasa in podobno je pa teh 10 metrov naklona po moje ena velika izgubljena priložnost, saj bi bil brez tega naklona tole zanesljivo najdaljši povsem ravni vodni tobogan na svetu za v Guinnessovo knjigo rekordov.

Sam sem šel v nedeljo tako raje na kopališče Kodeljevo, ki ima če se ne motim v Ljubljani največji vodni tobogan s tremi zavoji in to ne po ravnem. Sem pa vedno znova presenečen kako nekateri, zlasti pa starejše ženske še vedno ne razumejo, da to niso samo “otroški” tobogani in da ni nikjer napisane starostne omejitve (ali teže), do katere se še lahko spuščaš po toboganu ter da je pljusk vode premo sorazmeren teži telesa, ki prileti vanjo.

KOPALISSCCE - PANORAMAFoto: Aleš Černivec/Delo

Meni se kar pogosto na teh vodnih toboganih dogaja, da moj udarni vodni val zmoči novo frizuro ali pa celo kar potopi kakšno gospo ko čaka v vodi da prileti po toboganu njen sine ali vnuček. Ena gospa v nedeljo sploh ni mogla zapreti ust od začudenja, kako je kaj takega sploh možno.

Tako čudno te gledajo po moje če greš s konjem na avtocesto.

Maskota državnega uradnika

22 07 2016

Tole je moj predlog za maskoto državnega uradnika (v ozadju na sliki policistka Malči Hop, ki bo v drugem delu Zootropolisa menda pogumno preganjala skorumpirane uradnike):

uradnik_1

Vsak državni uradnik bi moral dobiti ob zaposlitvi prek vez in poznanstev tako maskoto, ki bi jo moral postaviti na vidno mesto, tistim najbolj pridnim in marljivim pa bi potem za nagrado to maskoto vzeli.

Tako bi kot uporabnik storitev državne uprave takoj vedel, s kom imaš opravka in koliko let bo neuspešno reševal pritožbo na sosedovo nezakonito gradnjo na parcelno mejo.

Oznaka za WC

13 07 2016

Tole je oznaka za WC v Arheološko – turističnem parku Ravne v kraju Visoko (Bosna), kjer so med drugim našli še par Bosanskih piramid oziroma pravilneje napisano “piramid”:

wc_1

Oznaka za WC (Visoko – Bosna)

Moram reči da toplo pozdravljam idejo, da se tudi nezemljane topogledno enakovredno obravnava, kar je danes še precejšnja redkost. Žal pa potem samo stranišče nima tretjih vrat, tako da si kot nezemljan verjetno v dilemi, kako je vse skupaj zamišljeno in katera vrata so prava, da ne bo nepotrebnega vreščanja.

wc_2

Gre pa pri vsem skupaj preprosto povedano za bosansko naivnost, saj kakor je meni znano pri nezemljanih do sedaj še niso uspeli odkriti anusa (medicinski izraz za rit), tako da verjetno tudi stranišč ne potrebujejo. Tako napredni biološki organizmi so namreč sami sposobni sintetično ustvariti hrano, ki jo potrebujejo za preživetje in vse kar zaužijejo tudi koristno porabijo, tako da ni nič…

Je pa splošno znano, da je nasmejat nezemljana na Zemlji težko in upam, da je Bosancem s to tablo vendarle uspelo privabiti kakšen nasmešek na njihove sicer resne obraze. Kot nezemljan na tem planetu si pač vedno v strahu, da te kdo mimogrede ne poje, ali razreže v imenu neke pseudo znanosti, ki je v Bosni kot kaže zelo dobro razvita.

Kritičnih 20 minut

23 06 2016

Včeraj zvečer so imeli v okviru Argonavtskih dnevov na Vrhniki svoj zaključni nastop Stand up komiki (nisem zasledil kateri razred so, ampak glede na starost nastopajočih bi rekel, da ne gre za neke perle, ki so uspešno izdelali vse razrede od prve).

Meni je bilo na začetku smešno že to, da tudi povezovalec (Klemen Bučan) zbija šale, kar upam ni običajna praksa na takih nastopih, saj se potem lahko zgodi, da se povezovalcu še najbolj smejijo, ker zbija šale iz nastopajočih (to je lažje).

Prva je nastopila neka Tina Gorenjak s klasičnimi vulgarnimi ženskimi štosi o tem, kako ženske lulajo ko so pijane kar je po včeraj videnem sodeč lahko precej nenavadna izkušnja (za žensko). Ampak moški s tem običajno nimamo težav, ker ko smo pijani se polulamo pač v hlače, tako da nam potem tudi ti štosi niso tako zabavni oziroma gledaš in se čudiš, kaj gospa v srednjih letih počne na odru. So se pa ženske, sploh tiste v prvi vrsti, ki so bolje videle na oder, ob tem kar lepo zabavale in nekatere očitno tudi podoživljale svoje izkušnje.

Potem se je Tina v okviru predstavitvenega Stand up nastopa spravila na starejšega modela v prvi vrsti, ki ni imel na glavi več vseh las in iz tega naredila celo dramo. Ampak v naslednji točki je pa brez zadrege razlagala, kako gre ona na brazilsko depilacijo pulit dlake in za to še plača! Sam sem sicer potihem upal da bo, če smo šli že tako daleč oziroma bolje rečeno nizko razložila še, zakaj to počne, ampak tega nisem dočakal. Namreč ženske večinoma na tako vprašanje odgovorijo z neumnostjo, da zaradi higiene, pri čemer se skoraj nobena zaradi higiene ne depilira po glavi ali hrbtu!? Tiste, ki so iskrene pa ponavadi razložijo, da se pobrijejo zato, da se da z jezikom lažje priti “zraven”. Kako pa to v praksi zgleda, si ne želim niti vedet, kaj šele zamišljat (toaletni papir so menda Kitajci izumili že v šestem stoletju)!

Naslednji je imel nastop Matjaž Javšnik, ki ga nisem razumel skoraj nič, ampak vsi so se mu pa smejali, tako da je moralo biti smešno. Je pa po svoje zaskrbljujoče, če model ne razume niti Javšnika, ker potem si lahko predstavljate kako neumno izpadem šele v gledališču ali operi. Je pa povezovalec razložil, da tam kjer se smejejo Javšniku to samo kaže na to, da ne gre ravno za preveč inteligentno občinstvo. Ob tem sem se pa jaz smejal in so bili ostali več ali manj tiho.

Zares blestel je pa Boris Kobal in tudi če bi njega dali na začetek ne bi falili kaj dosti (ker bi šli lahko potem prej na pir).

Kobal je precej resno v okviru svoje zaključne predstavitvene točke razlagal, da je bog človeka naredil v enem dnevu (kar že samo po sebi ni veliko časa), medtem ko je zračunal, da si je za žensko naredit vzel samo dvajset minut (!), pri čemer je zaradi naglice več primerkov tudi falu. Ampak on ne da bi te falene primerke uniču, zažgal…Ne, pustil jih je da žvijo, sam tle je pa problem, ker ti primerki so sedaj med nami (verjetno je mislu potomci) in kako naj človek ve, kateri so ti faleni primerki?

Bemti, človek (moški) mora iti Kobala poslušat pa mu marsikaj postane jasno….

Meni zlo poučna je bila tudi Kobalova razlaga, kako organizem in človek ni eno in isto. Recimo organizem ti reče, da bi nekaj sladkega in ti mu daš nekaj sladkega. Ker je to organizmu všeč zaradi okusa bi potem spet rad nekaj sladkega in človek mu to da. In na koncu človek faše sladkorno. Ali pa…organizem ti reče, da bi malo pršutka in ti (človek) mu jasno daš. Potem bi še več pršuta in mu spet daš. Na koncu tebe infarkt in gresta oba pod rušo…organizem in človek. Pravilno bi bilo, da ko ti organizem reče, da bi še pršutka mu moraš ti reči odločno NE, odjebi, nič več, dost maš!

Kar je v bistvu hotel komik povedat je to, da ne smeš vsega dat organizmu kar on hoče, po kmečko povedano.

Bemti, to bi morali učit v šolah, ne pa da jaz to izvem na Kobalovem nastopu, ko je verjetno že prepozno!


%d bloggers like this: