Archive for the ‘Zmešano’ Category

Palčkova dežela

30 09 2019

V eni firmi imajo šefa, ki je obseden s svojo velikostjo oziroma bolje rečeno majhnostjo. V višino meri okrog 165 cm in za svoje podrejene si je izbral same manjše od sebe. Ostali pa potem temu oddelku rečejo “palčkova dežela“.

Verjetno pa se mu nihče ne upa povedat, da s tem samo pokaže svojo majhnost. Mar bi si kupil Hummerja in leseno pručko.

Nespodobno povabilo

27 09 2019

Na podnebnem protestu v Ljubljani se je dalo opaziti v prvi vrsti tudi eno nespodobno povabilo (“Destroy my pussy NOT my Planet”):

nespodobno_povabilo
vir: twitter od jezne Grete

Očitno se ozračje segreva še mnogo hitreje, kot smo si mislili!

Moška verzija tega pamfleta je menda “Suck my dick FOR clean water“.

Je pa neodgovorjeno vprašanje, ali je model s plakatom “Rajši bi vroč zmenek, kot pa vroč planet” opazil protestnico, ki drži sosednji plakat? Namreč če je, potem je morda vsaj on rešil svojo težavo!

hešteg (ključnik) #HOW DARE YOU

Sardele brez glave

12 09 2019

Sem se v eni trgovini pritožil prodajalki, zakaj so sardele brez glave toliko dražje, kot tiste z glavo, čeprav gre za enako količino.

Pa me je strokovno podučila, da so te brez glave sardele z dodano vrednostjo.

Jaz jo pa debelo pogledam, kako so lahko z dodano vrednostjo, če so jim pa vzeli glave? Torej bi morale biti kvečjemu z odvzeto vrednostjo.

Samo vem kaj mi je hotela povedat. Te brez glave mi ne bo treba čistiti, kar je dodana vrednost. Samo za par evrov razlike jim bom raje sam porezal glave, dodano vrednost pa porabil za kaj drugega.

Preberi še:
Dodana vrednost

Zgled

06 09 2019

Prepričan sem, da je marsikoga presenetila novica, da Slovenija pridela letno 80 tisoč ton komunalnega blata (po domače dreka), ki je stranski produkt delovanja čistilnih naprav in veliko tega je šlo kot kaže na Madžarsko (30 tisoč ton).

Prizor, kot je tale iz Dubaja, kjer se na avtocesti vijejo nepretrgane kolone tovornjakov z drekom (poop) je kot kaže uspelo posneti tudi madžarskemu politiku, le da kamionov ni bilo toliko in da ne prihajajo iz Dubaja, ampak iz Slovenije. Madžari so seveda ob tem skočili pokonci, da oni ne bodo stranišče Evrope (k njim nismo izvažali komunalno blato samo mi) in ta posel z drekom bo kot kaže hitro padel v vodo. Gre pa za kar dobičkonosno zadevo, saj cena tone takšnega odpadka lahko doseže tudi 100 €, kar pomeni, da so samo naši kakci letno vredni 8 milijonov evrov! Hmmm!? Zakaj potem pa meni nihče ne plača ko grem na toaleto (WC)?

Se pa nasploh pri nas hudo zapleta ves ta dobičkonosni posel z odpadki.

Težave ima tudi Vrhniški Kemis, saj ga po velikem požaru pred leti na Vrhniki ne želijo več, prav tako pa so v Kemisu kot kaže poslovne prostore obnovili kar brez gradbenega dovoljenja.

Zelo verjetno bo čedalje težje odpadke izvažati v sosednje države, tako da bo potrebno rešitev za to poiskati nekje doma. Je pa jasno, da si tega nihče ne želi imeti na svojem dvorišču, tako da je problem na videz povsem brezizhoden.

Ko sem razmišljal, kje bi lahko skladiščili te odpadke, sem se spomnil na desetarja iz mojega voda v JLA. Model je bil iz Bosne, sicer ne preveč brihten, je imel pa to dobro lastnost, da če nečesa nismo hoteli narediti, ker “se ne da”, ali “je pretežko”, nam je najprej sam pokazal, da se to da, potem smo se pa še sami lotili dela.

Kasarna v Škofji Loki, katere primarna dejavnost je bila inženirja,  je imela svoj poligon na Crngrobu, kjer je bilo strelišče in vse ostalo za treninge vojske. Polaganje min, rušenje dreves z eksplozivom, postavljanje preprek, kopanje zaklonov itd.

In po vojaškem programu (JLA je temu rekla strokovno obuka vojnika) je bilo nekega zelo vročega poletnega dne na vrsti kopanje pokončne luknje (stojeći stav) z lopatko. Torej cilj je bil, da si moral skopati tako veliko luknjo, da si lahko v njej stal in je ven gledala samo glava in puška.

Teren na Crngrobu je bil neprijeten za kopanje, saj je bilo veliko kamna. Mi smo se takemu ukazu uprl, čeprav naj bi bili kot izvidniki elitni vod kasarne, češ da se tega na takem terenu ne da, nakar je desetar sam vzel lopatko in par ur kopal luknjo. Ko mu je z veliko muko in Bosansko vztrajnostjo končno uspelo, se je obrnil na nas in ponosno dejal – “ako mogu ja, možete i vi” (torej če lahko jaz, lahko tudi vi).

In smo kopali in kopali in kopali, sonce pa je pripekalo tako močno, da so še vrabci naokrog letali z odprtimi kljuni. Ob tem pa smo ves čas preklinjali Bosansko vztrajnost.

Moram še dodati, da je bila v tem elitnem vodu skoraj polovica vojakov nepismenih ali slabo pismenih, kar pa JLA kaj dosti ni motilo, važno je bilo, da so bile vse republike nekdanje Jugoslavije čim bolj enakomerno zastopane. Če bi prišlo slučajno do vojne, bi dezertiral ob prvi priliki, saj ob takih biserih v vodu je mnogo večja verjetnost, da te pomotoma zadane kdo od njih, kot pa nasprotnik.

In da se vrnem na problem odpadkov.

Nekako tako kot moj desetar v vojski bi lahko bil tudi naš premier za vzgled vsem nam in te odpadke vzel k sebi.

Na google maps bi načrt novega centra za ravnanje z odpadki izgledal takole:

smarca_odpadki_1

Sem moja pričakovanja postavil previsoko?

Ker če premier ne bo zagrabil te edinstvene priložnosti, ga lahko prehiti predsednik države, potem imamo pa vse te odpadke v Ljubljani. To pa seveda nočemo!

Druga možna rešitev tega problema pa bi bila, da država zgradi nekje lastno sežigalnico odpadkov, tako kot jih imajo na Dunaju, ampak tu pa obstaja precejšnje tveganje, da se bo projekt vodil enako kot TEŠ 6, kar pa pomeni samo še eno novo katastrofo za davkoplačevalce, hkrati pa je taka sežigalnica objekt, kot je nuklearna elektrarna, torej objekt, kjer si avtohtonega slovenskega amaterizma ne smeš privoščiti, ker sicer so lahko posledice za ljudi in okolje zelo hude.

hešteg (ključnik) #Me2TakeShit

Elitna Situla

05 09 2019

Kot vemo so v velikih svetovnih metropolah najprestižnejša stanovanja zgrajena tik ob glavnih železniških postajah (hauptbanhof po nemško). New York, Tokio, Pariz, Bukarešta, Lagos, New Delhi in še kakšno bi se našlo.

Temu trendu se je priključila tudi Ljubljana in tik ob glavnem kolodvoru je tako nastala pred leti stanovanjska stolpnica imenovana Situla.

situla_sz
vir: ohs

Ko so stolpnico še gradili je večina mislila, da Slovenske železnice gradijo delavska stanovanja, zlasti za kretničarje, vlakovne odpravnike in sprevodnike (ko smo se z vlaki vozili v šolo smo jim rekli “klešmani”), ampak resnica je bila seveda drugačna. Zgradila so se prestižna, visoko nadstandardna stanovanja, katerih cena danes presega 4000€/m2. Ta stanovanja je večinoma pokupila slovenska intelektualna elita, torej razni šefi državnih podjetji, zdravniki, odvetniki in uspešni izterjevalci kot svoje drugo ali tretje stanovanje.

Veliko smeha in privoščljivega slovenskega avtohtonega hihi-tanja pa je vzbudil članek v enem izmed časopisov, da prebivalce Situle moti hrup železnic, izpušni plini, smeti in uriniranje delavcev v okolici. Moti tako zelo, da nameravajo celo vložiti tožbo in se obrniti na varuha človekovih pravic, ki bi po njihovo moral varovati zdravo življenjsko okolje (in zaščititi njihovo investicijo)!

Tu se pa tudi jaz nisem mogel več zadrževati in sem se začel smejat!

Glavni železniški kolodvor je na tem mestu od časa Avstro-Ogrske in cesarja Franca Jožefa. Ko so gradili ta arhitekturni biser so natančno vedeli, kam je umeščen v prostoru. Tik ob železniški postaji in ob enem bolj prometnih križišč v Ljubljani. Ampak saj to je bil vendar cilj, tako kot v ostalih svetovnih metropolah? Sprašujem se tudi, ali so šli ta stanovanja sploh pogledat, ali so samo nakazali denar? Tisti, ki so šli pred nakupom stanovanja pogledat, ali so jim pred ogledom zavezali oči in dali zaščitne slušalke na ušesa? So gledali samo prestižno keramiko in medeninaste pipe italijanskih oblikovalcev  v kopalnici, ali je kdo morda pogledal tudi čez okno?

Sploh zmaga pa pripomba, da delavci Slovenskih železnic malo potrebo opravljajo kjerkoli se jim zdi!

Ob tem sem se spomnil na problem, ki ga imajo na Kitajskem. Tam milijonska velemesta zrastejo v nekaj letih praktično iz nič ter vanje naselijo prebivalce iz podeželja, kjer marsikje niso imeli niti kanalizacije. In potem jih je šokiralo, ker nekateri prebivalci lulajo kar na ulicah. Ampak strokovnjaki za to področje so potem prišli do spoznanja, da se da hitreje sezidati stolpnice, kot pa spremeniti navade ljudi. Upajo, da bodo naslednje generacije prebivalcev teh velemest take navade opustile.

Pa s tem nočem insinuirat, da delavci Slovenskih železnic doma nimajo kanalizacije.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da prebivalci Situle nimajo prav nikakršnih možnostih za uspeh s to tožbo, sam nisem takega mnenja. Vse pa je odvisno od tega, koga poznajo in kako visoko seže njihov vpliv. Glede na to, kdo so kupci teh prestižnih stanovanj pa po mojem mnenju njihov vpliv seže zelo visoko.

Namreč izkaže se lahko, da so bile pri podelitvi dovoljenj za to stolpnico narejene napake referentov na upravni enoti, ki so postopek vodili in niso upoštevali vseh direktiv EU glede zdravega življenjskega okolja. V tem primeru pa se moramo davkoplačevalci pripraviti, saj to bomo plačali zopet mi in lahko se celo zgodi, da jim bomo z dosojenimi odškodninami povrnili celotno kupnino za ta stanovanja in še kaj več.

Stanovanja jim pa seveda ostanejo in tudi nihče ne bo tem stanovanjem vzel uporabnega dovoljenja.

In tu se srhljivka za davkoplačevalce lahko sploh še ne konča!

Če ta tožba uspe, bodo pokonci skočili še vsi ostali, ki imajo hiše ali stanovanja v neposredni bližini železnice. Kot sem opazil, so nekaterim hiše tudi razpokale zaradi tresljajev. Ko pa še vsi ti dobijo dosojene odškodnine, smo pa davkoplačevalci v hudih težavah in spet bo potrebno višat DDV, uvajat nove krizne davke, znižati minimalno plačo in tako dalje.

V tej državi sem se naučil, da se nima smisla prehitro smejat.

Druga možnost stanovalcev Situle pa je, da Slovenske železnice spravijo vse skupaj pod zemljo in sicer še najbolje, da bi se podzemna začela nekje na Viču in končala v Zalogu. Tam kjer je sedaj glavni kolodvor pa se naredi “Centralni park”. S takim posegom pa bi bil verjetno zadovoljen tudi varuh človekovih pravic, saj bi bila tako investicija v ta stanovanja ustrezno zaščitena. Rešiti bi bilo potrebno potem samo še problem uriniranja delavcev Slovenskih železnic, hrup zaradi avtomobilskega križišča in seveda smeti.

Quick fix obraza

29 08 2019

Sem prosil mojega lepotnega kirurga če mi lahko pripravi oceno stroškov, koliko bi me stalo, da me naredi fotogeničnega.

Tip pride potem do mene s popisanim A4 listom na katerem je čuda nekih postavk. Pomik levega ušesa nazaj, desnega pa v levo, botoks v ličnice, popravek nosu, sprememba barve oči in nove trepalnice, v celoti vse nove zobe, liposukcija brade, presaditev las, pomik čela proti zatilju, puljenje nosnih dlak, obnova pigmenta,  kirurška odstranitev peg ter izdelava umetnega lepotnega znamenja, brazilska depilacija zatilja in tako dalje. Kot rečeno za cel A4 list tega, poseg pa se paradoksalno imenuje “quick fix obraza“.

Okvirna cena 260.000 € z vračunanim popustom in upoštevaje kartico zvestobe na kateri so tri zvezdice.

Tole se mi ni zdelo veliko, tako da sem se za poseg odločil.  Nimaš tu kaj preveč za cincat.

Po moji oceni je politično stanje v državi slabo in nič dosti bolje kot pred 50 leti, zato nameravam jeseni ustanoviti svojo lastno politično stranko. Je pa fotogeničnost za pred kamere skoraj pogoj, da se sploh spustiš v ta biznis. Kaj naj pošljem na tiskovke svojega dvojnika (stunt double)? To si lahko privošči Jelinčič, jaz ne.

Poleg tega ima praktično vse pomembne medije (sem ne štejem Nova24) v tej državi še vedno trdno v rokah eno samo interesno združenje (uporaba izraza “politična opcija” bi bila tu zavajajoča) in ti se potem potrudijo, da te vedno slikajo ali snemajo iz takega zornega kota, da izpadeš kot kakšen bimbo.

Farbajmo se, farbajmo…

Glasgow smile

28 08 2019

Grem k mojem lepotnem kirurgu in ga prosim, če mi lahko naredi tak nasmešek, kot ga ima premier Marjan Šarec. Torej nasmešek, ki je videti, kot da bi se zastrupil s školjkami, hkrati pa poskušaš z veliko muko kotička ustnic pomaknit navzgor.

Moj lepotni kirurg mi odvrne, da tega še ne znajo, lahko pa mi naredi “glasgow smile“.

Samo za to se pa potem nisem odločil. Saj nočem izgledati kot kakšen Joker!

joker_glasgow_smile
vir: Pinterest

 

Enakost pred zakonom tudi za nezemljane

27 08 2019

Sem bil prijetno presenečen, ko sem izvedel, da imamo pri nas tudi ilustrirano verzijo ustave.

Zelo posrečena se mi zdi grafika, ki prikazuje, da velja pri nas načelo enakosti pred zakonom.

enakost_alien
vir: us-rs

Iz te grafike izhaja, da enakost pred zakonom pri nas ne velja samo za državljane človeške vrste, ampak očitno tudi za nezemljane!

Se pa ob tem sprašujem, zakaj so mi možje v črnem do sedaj odvzeli že dva nezemljana, če velja pri nas takšna enakost pred zakonom? Meni so obakrat razložili, da nezemljanov ne morem imeti doma, ker morajo preučiti, ali morda prinašajo s seboj kakšne nevarne bolezni ali okužbe. Poleg tega državi zakon o medgalaktični ekstradiciji nalaga, da nezemljane po hitrem postopku vrnejo na planete, od koder so prišli, razen če so ti planeti znani po tem, da kršijo “človeške” pravice ali pa so planeti v lasti Kitajske komunistične partije.

Bom za drugič vedel. Od sedaj naprej vam ne izročim nobenega nezemljana več!

Da živimo v državi, kjer si država pridržuje ustavno pravico da nas nasmeje pa dokazuje tale grafika:

ustava_sodstvo
vir: us-rs

ustava_sociala
vir: us-rs

KO SEM PREBRAL USTAVO,
SEM SE VPRAŠAL,
ALI JE DRŽAVA RES PRAVA?

Split po poti Borovnice

22 08 2019

Številni so se nasmejali prometni rešitvi iz Splita, kjer so sredi ceste preprosto pustili drog električne napeljave.

split
vir: jutranji.hr

Do povsem enake tehnične rešitve so prišli tudi v Borovnici leta 2010, samo da to takrat nikomur ni bilo preveč smešno. Pač vemo, da je nekdo z javnim razpisom kupil asfaltiranje ceste, ni pa uspel dokončati javnega razpisa za premikanje droga električne napeljave. In ker smo znani, da javna naročila izvedemo v pogodbenih rokih, sicer sledijo pogodbene kazni, so pač naredili kompromis na sliki.

Nepoznavalci bi temu rekli nove Butale, poznavalci pa temu preprosto rečemo slovenska avtohtona pragmatičnost.

Morda pa bi Borovniški župan lahko izkoristil to priložnost in se pobratil z mestom Split, saj se očitno srečujemo z enakimi problemi. Kasneje se lahko tej bratovščini pridruži še kakšen Lagos v Nigeriji in bo tako trilaterala Borovnica – Split – Lagos.

Preberi še:
Borovniška zadrega

500 EUR za volka

14 08 2019

Ali kdo ve kam moraš prinesti ustreljene volkove, da ti zanje SLS plača 500 EUR po komadu?

Zaenkrat jih skladiščim kar v garaži, samo so začeli obupno smrdet v tej vročini, tako da bi rad te kadavre čim prej zamenjal za gotovino. Razmišljam, da bi jih pripeljal kar na Beethovnovo ulico 4 v Ljubljani, kjer je sedež stranke SLS. Upam, da ima vratar tam kakšno blagajno, da mi lahko izplača nagrado za pobite volkove. Sem prvič v tem poslu pobijanja volkov (“wolf killing business“), zato se še lovim. Ne vem niti tega, če moram te prihodke prijaviti FURS-u. Samo tam bodo verjetno rekli, da nimam odprtega s.p. in da tega posla sploh ne bi smel opravljat.

Modre misli Karla Erjavca

18 06 2019

Obsojam vsako nasilje, še zlasti nad ženskami, in to v nočnem času.” 

Po svoje razumem, kaj je hotel s to izjavo povedati naš obrambni minister oziroma bolje rečeno česa ni hotel. Namreč kot obrambni minister ne moreš ostro obsojati nasilja nad moškimi podnevi, ker potem se ti lahko vojaki uprejo, ko jih pošlješ na fronto. Je pa res, da je včasih bolj modro biti tiho, kot pa se zaplezati s tako izjavo. Držim pesti, da se tudi tokrat reši iz zagate. Nenazadnje si brez njega ministrske ekipe ne predstavljam.

Zb(i)rka misli

11 04 2019

Že pred časom sem si vzel nekaj minut in oblikoval tole Zb(i)rko misli, ki sem jo poslal splošnim knjižnicam po elektronski pošti, oni so jo pa potem verjetno vrgli v koš ali pa dali med nezaželjeno pošto.

En izvod zbirke pa je dobil tudi NUK, pa ne zato, ker bi šlo za neko temeljno literarno delo, ampak zaradi uvodne misli:

NAROD,
KI POBIJA LASTNE
DOBROTNIKE IN INOVATORJE
JE BOGAT!?

Če drži teza, da je šlo pri umoru predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja leta 1992 za politični umor in bodo nekoč to priznali, potem po mojem mnenju ta misel sodi v narodovo knjižnico. Demokracija ima namreč slabost, da smo volivci na nek način soodgovorni za vse neumnosti, ki jih počno naši izbranci oziroma voljeni politiki, saj smo jim mi to omogočili z našimi glasovi na volitvah.

Gre seveda pa pri tej misli za blef. Resnice jaz ne poznam. Uradna razlaga se mi zdi malo verjetna, obstaja pa tudi možnost, da ta razlaga dogodka res drži. V tem primeru pa seveda taka misel nima smisla.

Je pa to zbirko navdihnila tudi slovenska tranzicija iz komunizma v recimo temu neke vrste balkansko verzijo “kapitalizma”, ki jo je sicer pokojni bivši predsednik dr. Drnovšek reklamiral kot “zgodbo o uspehu“, s čimer se jaz nikakor nisem strinjal in se tudi danes s tem ne strinjam.

Po moje je bila storjena na začetku tranzicije huda napaka, ker se ni izvedla tako imenovana lustracija (izraz sicer meni zveni smešno in bi prej pomislil, da je povezan s kulinariko), s katero bi se pomembnežem bivšega komunističnega režima omejila moč, tako kot so naredile številne druge bivše komunistične države in kot je to izvedla Nemčija v primeru priključitve Nemške demokratične republike. Ampak je kar je, to je danes že polpretekla zgodovina in realno za kaj takega pri nas ni bilo niti možnosti, saj večina nas prejšnji režim ni razumela kot nekaj slabega. So nam pač kvalitetno in sistematično oprali možgane oziroma je bila tudi s pomočjo popolnega nadzora medijev ustvarjena skoraj popolna iluzija. Številni pomembneži iz tistega časa so danes že ostareli ali pa so pod rušo, drugi še vedno izkoriščajo svoj vpliv ali pa se je ta dedoval naprej na njihove potomce in somišljenike. Temu danes strokovno rečejo “ugrabljena država”.

Žrtev slovenske tranzicije je po mojem mnenju precej, največja žrtev pa prihodnost te države, ki je tako tudi po tridesetih letih še vedno bližje Balkanu, kot pa razvitemu zahodu in številni mladi tu še vedno ne vidijo perspektive, kar jaz štejem kot velik neuspeh in to državi ne more biti v ponos!

Verjamem, da bodo znali nekoč to obdobje naše zgodovine pravilno umestiti v zgodovinski kontekst in temu primerno napisali tudi učbenike za pouk zgodovine v šolah. Na to se pa navezuje sledeča misel iz te zbirke:

ZGODOVINA JE NAJBOLJŠA UČITELJICA,
NE MORE PA BITI UJETNICA
SVOJIH UČENCEV!

Del zbirke pa je samocenzuriran in v tej bmk verziji izpuščen.

Nekje okrog leta 2004 sem nameraval to zbirko misli izdati tudi v knjižni obliki. Čeprav bi jo lahko izdal v samozaložbi in to sam financiral, sem se odločil za eksperiment. Zbirko sem natisnil na papir, zvezal v neko plastično mapo in na poseben papir napisal vljudnostni dopis, s katerim sem nekaj uspešnejših naših podjetji prosil, če so pripravljeni finančno podpreti izdajo te zbirke. Čisto vsi so mi zbirko vrnili, na navadnem papirju pa napisali, da za to niso zainteresirani, kot da bi jim poskušal prodajati gnile banane.

Ampak idejo za ta eksperiment pa mi je dal Dr. Draško Veselinovič. On je leta 2002 izdal v nakladi 1000 izvodov neko podobno zbirko aforizmov z naslovom DRUGI AFORIZMI IN/ALI DRUGO, na zadnji strani tega dela pa je napisal, da se avtor zahvaljuje naslednjim podjetjem za “moralnopolitično” podporo pri projektu:

OMV ISTRABENZ HOLDING, KOPER
BUREAU VERITAS, LJUBLJANA
TERME ČATEŽ, ČATEŽ
GORENJE, VELENJE IN LJUBLJANA
SAVA, KRANJ
KOLINSKA, LJUBLJANA
MERCATOR, LJUBLJANA

In tako dalje, ker se mi vseh ne ljubi prepisovat. Kaj točno je “moralnopolitično” podpora sicer ne vem, domnevam pa, da tu ne gre samo za moralno podporo. Politična podpora običajno pomeni denar.

Ampak v redu. Tako pač je. Moja Zb(i)rka misli v slovenskem jeziku ne bo nikdar izdana v tiskani knjižni obliki, prav tako pa nisem bil nikdar od nikogar deležen kakšne “moralnopolitične” podpore. Kdor si jo želi prebrati, si bo pač prenesel elektronsko verzijo.

Praktični nasveti za javne uslužbence

21 02 2019

Tole bi se moral vsak naš javni uslužbenec naučiti na pamet, če ne želi imeti težav pri svoji registraciji delovnega časa!

Prepis monologa izvrstne srbske strokovnjakinje Sandre Siladjev si velja shraniti na manjši list papirja in ga imeti vedno pri sebi, da lahko na hitro pogledaš, če slučajno kdaj pozabiš ključne poudarke.

Sploh si pa velja na pamet zapomniti sledeči citat:

“Nemoj da bacaš kamenčiće u vodu, koja je mirna!”

Torej če nihče noče s tabo govorit in ti nočejo dati nič za delat, ne pisat pritožbe zaradi mobinga! Beri knjigo, igraj sudoku, meči sobni pikado, sedi, uživaj.

“Pa šta ti misliš, da su oni glupi? Misliš da oni neznaju, šta sve ne valja! A koji si ti kurac, da jim to kažeš? Ćuti bre, pij kafu…”

Balkan bo ostal Balkan kot je od nekdaj bil. Kdo bi k temu pa morda še dodal…in kot ga imamo radi.

Intelektualci proti medvedom

09 01 2019

Slovenija je po moje edina država v Evropi, kjer je število medvedov na kvadratni kilometer višje od števila intelektualcev, na jugu države pa je ob armadi medvedov in kroničnemu pomanjkanju intelektualcev v romskih naseljih stanje že naravnost alarmantno.

Da se ta negativni demografski trend popravi, sta samo dve realni možnosti. Ali se odstreli višek medvedov in s tem vzpostavi nazaj naravno ravnovesje, ali pa da se od nekje uvozi dodatne intelektualce. Vukojebine se ponavadi odločijo za odstrel medvedov, ker je to precej lažje. Kako se bodo odločili naši intelektualci pa ne vem.

Slovenija, medvedom prijazna dežela.

Novoletna jelka za Snago

08 01 2019

Nekdo je hotel Snagi podtakniti odsluženo novoletno jelko, razžagano na koščke, samo niso padli na finto.

smrekica_1

smrekica_2

Jaslice in božične okraske je upam občan najlepšega mesta na svetu pravilno odložil med mešane komunalne odpadke.


%d bloggers like this: