Archive for the ‘Zmešano’ Category

Digitalna detoksikacija

09 08 2016

Ne vem, ali te pri nas zdravnik že uradno lahko pošlje na “digitalno detoksikacijo“, se mi pa zdi, da bo to področje zdravljenja odvisnosti v prihodnje eksplodiralo in me malo čudi, da pri nas kot kaže še nimamo niti enega resnega centra za zdravljenje tovrstne odvisnosti, imamo pa cel kup raznih toplic, ki se borijo za denar ZZZS in napotnice zdravnikov.

Je pa po drugi strani res, da večina digitalnih odvisnikov zanika, da bi imeli kakršnekoli probleme, kar je nasploh značilno tudi za ostale odvisnosti.

Najbolj pogosti pojav digitalne odvisnosti je trenutno kot kaže odvisnost od socialnih omrežji in mobilnega telefona. Obstaja cel kup pacientov, ki živijo samo še za svoj Facebook profil in zato, da se lahko slikajo za na Instagram. Mnogi od teh na izlete ne hodijo zato, da uživajo v naravi, spoznavajo nove kraje, doživijo kaj lepega. Ne, njihov edini cilj je, da krog znancev na Facebooku ob slikah obnemi. In ker je šel Lojze, ki si sicer ne more pozimi niti bukovih drv privoščit za kurjavo letos na Bahame in naredil par ubijalskih selfijev mora Lojzka, ki je na Fejsu njegov prjatu takoj na Maldive, da vrne udarec. In ko si nekaj časa prjatu takih pacientov sčasoma ugotoviš, da so okužili tudi tebe in se ne spomniš kdaj si šel nazadnje nekam na počitnice, kjer nisi v eno smer letel z letalom vsaj deset ur zato, da narediš selfija pred neko svetovno znamenitostjo kot je Tadž Mahal, Angkor Wat ali Viktorijini slapovi. Ali pa da se slikaš s komodoškim varanom v njegovem avtohtonem okolju. Nekateri najbolj težki primeri se odločijo celo za otroke samo zato, da lahko s slikami dojenčka popestrijo svoj Facebook profil.

Poseben primer pacientov, ki po moje tudi potrebujejo digitalno detoksikacijo so odvisneži od portalov za zmenke kot je pri nas najbolj znani Ona On.

Lastniki teh portalov nas sicer vedno znova prepričujejo, kakšno dobro delo da delajo, ker ljudem ob današnjem hitrem tempu življenja omogočajo, da si najdejo resno zvezo oziroma poiščejo par, ampak ti so statistično zanemarljivi oziroma so vse take potencialne zgodbe o uspehu objavljene na naslovni strani portala in se jih prešteje na prste ene roke.

Vsi ostali uporabniki takih portalov pa plačujejo redno mesečno naročnino po več let (zato jih imajo lastniki portalov dejansko najraje), idealnega “partnerja” pa si sestavijo kar po delih. Enega imajo za hribčkanje (hoja v hribe), enega za lupčkanje (kodno ime za “quicky-a” oziroma po naše hiter seks), eden ima veliko keša in ga izkoristijo za dražje izlete, enega imajo za filozofiranje ob kavi in tako dalje. Če si tak primerek digitalnega odvisneža zares najde potencialnega partnerja oziroma “resno zvezo” ne bo nikdar pobrisal uporabniškega imena na portalu za zmenke, ampak ga bo še vedno uporabljal naprej, saj želi za vsak slučaj ohraniti vse obstoječe stike. Računalniško rečeno za backup. Ampak ker taki pacienti hitro opazijo pri “resni zvezi” samo negativne lastnosti, ki jim seveda ne ustrezajo, se hitro vrnejo nazaj k preizkušenemu receptu in seveda veselo še naprej redno plačujejo mesečno naročnino.

Če se mene vpraša je to vse za obvezno digitalno detoksikacijo, če ne gre drugače pa prisilni jopič in gremo na zdravljenje. Prej se začne s terapijo, večja je možnost, da se takega pacienta ozdravljenega spusti nazaj v družbo. Najslabša pa je ignoranca in zatiskanje obeh očes pred problemom, ki postaja čedalje hujši in bo težko obvladljiv ko bo imelo enkrat svoj profil na Ona On milijon srečno poročenih Slovencev.

Meni zanimiv ter zahteven primer za digitalno detoksikacijo so tudi tisti, ki po svetovnem spletu iščejo razne zarote. Skoraj neverjetno je, koliko ljudi še danes verjame, da je zemlja ploščata, da je gravitacija izmišljotina in fotografije Nase iz Vesolja čisti nateg. Ampak vsi ti, ki z velikim navdušenjem požirajo takšne razlage niso najprej pripravljeni vložiti par let časa da bi dobro naštudirali fiziko, potem pa argumentirano zavrnili posamezne teze in fizikalne zakone. Ne, oni verjamejo na besedo nekomu, ki je amatersko zmontiral štiri minute in pol dolg videoposnetek na Youtubu in sedaj širi na tak način svojo “resnico” o ploščati zemlji (flat earth). In širjenje takih nebuloz je danes v dobi interneta trivialno, doseg pa lahko zelo velik. In v ta sklop kandidatov za digitalno detoksikacijo sodijo še vsi tisti, ki so s pomočjo prebiranja zapisov na internetu postali prepričani, da program Haarp dejansko povzroča potrese po svetu, v vsa potniška letala poleg kerozina dolivajo posebne kemične snovi, ki spreminjajo vreme po svetu (chemtrails) in tako dalje.

Najdeš pa primere digitalnih odvisnežev danes praktično že povsod.

Maja sem bil po dolgem času spet na enem večjem rock koncertu in sicer na AC DC na Dunaju. Koncert sicer super in Axel Rose nazaj v stari formi, ampak sem pa opazil nenavadno obnašanje občinstva. Včasih smo na takih koncertih skakali, da si bil po koncu utrujen, kot bi pretekel mali maraton. Sedaj en del občinstva, jaz jim rečem mesečniki, kar med koncertom križari od šanka do šanka in s polnimi rokami točenih piv išče izgubljeno družbo, pri čemer te po možnosti še polijejo s pivom vsakič, ko se primajajo mimo s svojimi krvavo rdečimi očmi. Še bistveno večja skupina pa so digitalni odvisneži, ki se jim zdi, da morajo nujno cel koncert snemati in čim prej deliti posnetke na socialnih omrežjih oziroma se ti bolj ukvarjajo s kamerami in fotoaparati kot pa tehnično osebje, ki je plačano za to, da koncert snema in predvaja na video zaslonih. Od recimo 50.000 obiskovalcev koncerta jih je vsaj dve tretjini “snemalcev”, ki jih zanima samo to, kako bodo fotke izpadle na Instagramu ali Facebooku. Za te je značilno, da so tudi na rock koncertu čisto pri miru, kot bi bili pri maši. Imajo pa to dobro lastnost, da ostanejo pri miru tudi če jih kdo od mesečnikov polije s pivom, ker so toliko zatopljeni v kamero na telefonu, da tega ne opazijo.

Čakalne vrste bodo zanesljivo tudi na področju digitalne detoksikacije postale sčasoma zelo dolge in brez vez boš težko prišel do ustrezne strokovne obravnave. Poleg tega zdravljenje digitalne odvisnosti predstavlja resen izziv tudi za stroko, saj ne moreš digitalnim odvisnežem preprosto pobrati računalnikov, telefonov in odjaviti naročnino na internet, ker potem hitro prenehajo plačevati položnice in postanejo kološarji oziroma brezdomci. Ko daš na tehtnico tudi to možnosti je potem kljub vsemu bolje, da hodijo delat sebke (selfije) na Bahame in za to zapravijo polovico letne plače.

Kuža pazi

04 08 2016

Pred enim izmed Ljubljanskih blokov stoji na zelenici tale opozorilna tabla:

kuza_pazi

Nekako sklepam, da je tabla namenjena psom, sem pa prepričan, da imajo z razumevanjem sporočila na tabli težave tudi številni lastniki, kaj šele bogi kužki, ki morajo biti ob taki tabli povsem zmedeni.

Jaz sklepam, da je avtor te table želel povedati, da se kuža ne sme polulat po tistem, ko se je pokakal, je pa seveda možnih pravilnih interpretacij več. Po enih razlagah naj bi se prepoved nanašala tudi na lastnika.

Kakorkoli že, avtor te table se mi zdi da je za naše razmere in celinsko podnebje kar nadarjen in ne bi se začudil, če bo postal nekoč še kakšen vodja sektorja za prometno signalizacijo na Ministrstvu za promet. Narediti kvaliteten prometni znak za prepoved namreč ni tako lahko, kot si marsikdo misli. In tale znak se mu lahko šteje kot referenca.

Wi-Fi koda kot izziv

02 08 2016

Da Ljubljana ni samo mesto za ležerno posedanje ob Ljubljanici priča tale miselni izziv ob eni izmed Ljubljanskih gostiln.

wi_fi_koda

Pravilna rešitev te dokaj komplicirane enačbe naj bi bila koda, s katero si pridobiš dostop do gostilniškega Wi-Fi omrežja.

Ideja sama se zdi na prvi pogled super, saj zahteva nekaj razmišljanja in to v gostilni, kar je danes redkost celo v šolah. Ko pa pogledaš še enkrat ugotoviš, da je enačba neumnost, ki v taki obliki sploh ni rešljiva, saj je v njej cel kup neznank, ki niso jasne niti natakarici, ker ona da si ni spomnila te enačbe in ve samo pravilno kodo za vajfi in streže pivo, če bom kaj spil.

Ampak mene ne zanima prava koda in pivo, jaz bi rad samo pravilno rešil enačbo, ker je to zame izziv.

Za drugič bi prosil če se lahko te enačbe spomni nekdo, ki si ni med poukom matematike lakiral nohte na nogi ali se čohal po j… in sicer tako, da bo enačba imela eno samo smiselno rešitev, če seveda gostilniški Wi-Fi router ne podpira več različnih WPA2 PSK gesel.

Sem pa čisto slučajno opazil na internetu, da ta enačba očitno sploh ni nastala v našem Holidey’s Pubu nasproti Nebotičnika ampak si je točno tako nesmiselno enačbo že izmislil nek drug pub v tujini. Naši gostilniški matematiki so samo pobrisali črtico nad x-om v števcu ulomka, ker verjetno niso vedeli, kaj ta znak v matematiki sploh pomeni ali pa se jim je zdelo, da bi bila potem ta enačba še bolj nerešljiva.

wi_fi_koda_1

Ob tem sem najprej pomislil na to, da so te table morda neka vnaprej potiskana fora, ki se jo pač kupi, samo ta tabla pred našim pubom mi je delovala kot bi bila napisana s kredo in na roke!

Ja, Slovenci smo očitno res dobri samo v prepisovanju in plagiatorstvu. Še ene originalne in po možnosti rešljive enačbe za Wi-Fi geslo si ne znamo sami izmislit?

Natakarice pa vse fakultetno izobražene, ker ni resnih služb.

Mogoče bi lahko tole zabavo z enačbami nadgradili in bi si lahko gosti s pravilno rešitvijo (rešljive) matematične enačbe prislužili kakih 30% popusta na pijačo? Samo potem se bojim, da bo imela vsaka pivska družba v svoji ekipi vsaj enega matematika.

Vodni tobogan velikan

25 07 2016

Načeloma se o dolžini vodnih toboganov ne razpravlja, ampak če pa nekdo pretirava, je temu preprosto potrebno reči PRETIRAVANJE.

V soboto in nedeljo so na Kongresnem trgu v Ljubljani postavili 150 metrov dolg napihljivi vodni tobogan. Za vse nas ljubitelje vodnih toboganov je bila to fantastična novica, saj mora biti spust po tako dolgem toboganu in še sredi Ljubljane nekaj posebnega.

Sam sicer tega tobogana nisem videl ali celo preizkusil v živo, po slikah sodeč pa se temu nikakor ne more reči 150 metrov velik tobogan, čeprav je tudi res, da verjetno pri nas še ne obstaja uredba ali odlok ministrstva za promet (ali morda okolje in prostor – odvisno kdo je pristojen za vodne tobogane), ki bi natančno predpisoval, kako se pravilno meri dolžina tobogana.

toboganFoto: Siol

Ta tobogan je bil po moje v najboljšem primeru dolg 10 metrov, brez enega samega zavoja in z iztekom, ki je pa morda res dolg 100 metrov po ravnem. Je bilo pa verjetno prvotno mišljeno, da bi trasa tobogana potekala iz Ljubljanskega gradu, nakar so se iz meni nerazumljivega razloga premislili in tobogan postavili na ravnem, kar je sicer klasična napaka pri načrtovanju atraktivnega vodnega tobogana. Ampak glede na to, da je napravo menda projektiral Vodovod-Kanalizacija je končni rezultat presenetljivo dober, saj ima tobogan kljub vsemu 10 metrov naravnega umetnega padca.

Glede na to, da smo Slovenci znani po raznih dolžinskih rekordih v smislu najdaljša mortadela, baklava, kranjska klobasa in podobno je pa teh 10 metrov naklona po moje ena velika izgubljena priložnost, saj bi bil brez tega naklona tole zanesljivo najdaljši povsem ravni vodni tobogan na svetu za v Guinnessovo knjigo rekordov.

Sam sem šel v nedeljo tako raje na kopališče Kodeljevo, ki ima če se ne motim v Ljubljani največji vodni tobogan s tremi zavoji in to ne po ravnem. Sem pa vedno znova presenečen kako nekateri, zlasti pa starejše ženske še vedno ne razumejo, da to niso samo “otroški” tobogani in da ni nikjer napisane starostne omejitve (ali teže), do katere se še lahko spuščaš po toboganu ter da je pljusk vode premo sorazmeren teži telesa, ki prileti vanjo.

KOPALISSCCE - PANORAMAFoto: Aleš Černivec/Delo

Meni se kar pogosto na teh vodnih toboganih dogaja, da moj udarni vodni val zmoči novo frizuro ali pa celo kar potopi kakšno gospo ko čaka v vodi da prileti po toboganu njen sine ali vnuček. Ena gospa v nedeljo sploh ni mogla zapreti ust od začudenja, kako je kaj takega sploh možno.

Tako čudno te gledajo po moje če greš s konjem na avtocesto.

Maskota državnega uradnika

22 07 2016

Tole je moj predlog za maskoto državnega uradnika (v ozadju na sliki policistka Malči Hop, ki bo v drugem delu Zootropolisa menda pogumno preganjala skorumpirane uradnike):

uradnik_1

Vsak državni uradnik bi moral dobiti ob zaposlitvi prek vez in poznanstev tako maskoto, ki bi jo moral postaviti na vidno mesto, tistim najbolj pridnim in marljivim pa bi potem za nagrado to maskoto vzeli.

Tako bi kot uporabnik storitev državne uprave takoj vedel, s kom imaš opravka in koliko let bo neuspešno reševal pritožbo na sosedovo nezakonito gradnjo na parcelno mejo.

Oznaka za WC

13 07 2016

Tole je oznaka za WC v Arheološko – turističnem parku Ravne v kraju Visoko (Bosna), kjer so med drugim našli še par Bosanskih piramid oziroma pravilneje napisano “piramid”:

wc_1

Oznaka za WC (Visoko – Bosna)

Moram reči da toplo pozdravljam idejo, da se tudi nezemljane topogledno enakovredno obravnava, kar je danes še precejšnja redkost. Žal pa potem samo stranišče nima tretjih vrat, tako da si kot nezemljan verjetno v dilemi, kako je vse skupaj zamišljeno in katera vrata so prava, da ne bo nepotrebnega vreščanja.

wc_2

Gre pa pri vsem skupaj preprosto povedano za bosansko naivnost, saj kakor je meni znano pri nezemljanih do sedaj še niso uspeli odkriti anusa (medicinski izraz za rit), tako da verjetno tudi stranišč ne potrebujejo. Tako napredni biološki organizmi so namreč sami sposobni sintetično ustvariti hrano, ki jo potrebujejo za preživetje in vse kar zaužijejo tudi koristno porabijo, tako da ni nič…

Je pa splošno znano, da je nasmejat nezemljana na Zemlji težko in upam, da je Bosancem s to tablo vendarle uspelo privabiti kakšen nasmešek na njihove sicer resne obraze. Kot nezemljan na tem planetu si pač vedno v strahu, da te kdo mimogrede ne poje, ali razreže v imenu neke pseudo znanosti, ki je v Bosni kot kaže zelo dobro razvita.

Kritičnih 20 minut

23 06 2016

Včeraj zvečer so imeli v okviru Argonavtskih dnevov na Vrhniki svoj zaključni nastop Stand up komiki (nisem zasledil kateri razred so, ampak glede na starost nastopajočih bi rekel, da ne gre za neke perle, ki so uspešno izdelali vse razrede od prve).

Meni je bilo na začetku smešno že to, da tudi povezovalec (Klemen Bučan) zbija šale, kar upam ni običajna praksa na takih nastopih, saj se potem lahko zgodi, da se povezovalcu še najbolj smejijo, ker zbija šale iz nastopajočih (to je lažje).

Prva je nastopila neka Tina Gorenjak s klasičnimi vulgarnimi ženskimi štosi o tem, kako ženske lulajo ko so pijane kar je po včeraj videnem sodeč lahko precej nenavadna izkušnja (za žensko). Ampak moški s tem običajno nimamo težav, ker ko smo pijani se polulamo pač v hlače, tako da nam potem tudi ti štosi niso tako zabavni oziroma gledaš in se čudiš, kaj gospa v srednjih letih počne na odru. So se pa ženske, sploh tiste v prvi vrsti, ki so bolje videle na oder, ob tem kar lepo zabavale in nekatere očitno tudi podoživljale svoje izkušnje.

Potem se je Tina v okviru predstavitvenega Stand up nastopa spravila na starejšega modela v prvi vrsti, ki ni imel na glavi več vseh las in iz tega naredila celo dramo. Ampak v naslednji točki je pa brez zadrege razlagala, kako gre ona na brazilsko depilacijo pulit dlake in za to še plača! Sam sem sicer potihem upal da bo, če smo šli že tako daleč oziroma bolje rečeno nizko razložila še, zakaj to počne, ampak tega nisem dočakal. Namreč ženske večinoma na tako vprašanje odgovorijo z neumnostjo, da zaradi higiene, pri čemer se skoraj nobena zaradi higiene ne depilira po glavi ali hrbtu!? Tiste, ki so iskrene pa ponavadi razložijo, da se pobrijejo zato, da se da z jezikom lažje priti “zraven”. Kako pa to v praksi zgleda, si ne želim niti vedet, kaj šele zamišljat (toaletni papir so menda Kitajci izumili že v šestem stoletju)!

Naslednji je imel nastop Matjaž Javšnik, ki ga nisem razumel skoraj nič, ampak vsi so se mu pa smejali, tako da je moralo biti smešno. Je pa po svoje zaskrbljujoče, če model ne razume niti Javšnika, ker potem si lahko predstavljate kako neumno izpadem šele v gledališču ali operi. Je pa povezovalec razložil, da tam kjer se smejejo Javšniku to samo kaže na to, da ne gre ravno za preveč inteligentno občinstvo. Ob tem sem se pa jaz smejal in so bili ostali več ali manj tiho.

Zares blestel je pa Boris Kobal in tudi če bi njega dali na začetek ne bi falili kaj dosti (ker bi šli lahko potem prej na pir).

Kobal je precej resno v okviru svoje zaključne predstavitvene točke razlagal, da je bog človeka naredil v enem dnevu (kar že samo po sebi ni veliko časa), medtem ko je zračunal, da si je za žensko naredit vzel samo dvajset minut (!), pri čemer je zaradi naglice več primerkov tudi falu. Ampak on ne da bi te falene primerke uniču, zažgal…Ne, pustil jih je da žvijo, sam tle je pa problem, ker ti primerki so sedaj med nami (verjetno je mislu potomci) in kako naj človek ve, kateri so ti faleni primerki?

Bemti, človek (moški) mora iti Kobala poslušat pa mu marsikaj postane jasno….

Meni zlo poučna je bila tudi Kobalova razlaga, kako organizem in človek ni eno in isto. Recimo organizem ti reče, da bi nekaj sladkega in ti mu daš nekaj sladkega. Ker je to organizmu všeč zaradi okusa bi potem spet rad nekaj sladkega in človek mu to da. In na koncu človek faše sladkorno. Ali pa…organizem ti reče, da bi malo pršutka in ti (človek) mu jasno daš. Potem bi še več pršuta in mu spet daš. Na koncu tebe infarkt in gresta oba pod rušo…organizem in človek. Pravilno bi bilo, da ko ti organizem reče, da bi še pršutka mu moraš ti reči odločno NE, odjebi, nič več, dost maš!

Kar je v bistvu hotel komik povedat je to, da ne smeš vsega dat organizmu kar on hoče, po kmečko povedano.

Bemti, to bi morali učit v šolah, ne pa da jaz to izvem na Kobalovem nastopu, ko je verjetno že prepozno!

Bog kot zabloda

20 06 2016

Zanimivo, kakšne vse knjige financira naše Ministrstvo za kulturo (beri slovenski davkoplačevalec):

bog_zabloda

Založba: Modrijan, 2007
Knjiga je izšla s finančno podporo Ministrstva za kulturo RS

Je pa bila knjiga razprodana, tako da vsekakor ne gre za stran vržen denar! Očitno se da tudi od zablod kar dobro živeti, če ti le nasede dovolj ljudi.

Molk Banke Slovenije

20 07 2012

Ker je trenutno precej govora o vpisu tako imenovanega zlatega pravila o omejevanju zadolževanja v ustavo naj povem, da sem že pol leta nazaj na Banko Slovenije naslovil vprašanje, kaj takšno pravilo v ustavi pomeni za garancijo depozitov na bankah v višini do 100.000 €, saj to očitno nekako ne gre skupaj.

Kopija vprašanja:

Slovenske banke vse po vrsti v zadnjem času konstantno izgubljajo bonitetne ocene in s takim tempom bodo v letu dni pristale na dnu, karkoli potem že to pomeni v praksi za njihovo poslovanje.

Zaradi vsega tega sem se pozanimal, kako naj bi delovala jamstvena shema za bančne vloge, kjer jamči država do vrednosti 100.000 €. Kot vse kaže tu dejansko ne obstaja nek sklad, kjer bi bil naložen denar in bi lahko v primeru stečaja posamezne banke začeli takoj izplačevati zajamčene vloge varčevalcev.

Glede na informacije na spletni strani BS je ta shema oblikovana po “ex-post sistemu”, kar pomeni, da imajo banke za ta namen rezervirana sredstva pri sebi v obliki visoko likvidnih vrednostnih papirjev, ki bi jih morala prodati, če bi se shema aktivirala.

Vprašanje, ki se mi tu zastavlja je, kako se knjižijo ta sredstva v bilanci banke in ali ne bi taka shema lahko povzročila domino efekta, če bi šla v stečaj ali likvidacijo kakšna večja banka?

Ob vsem skupaj pa je zanimivo naslednje, kar baje piše v Zakonu o bančništvu (ZBAN-1):

V primeru, da banke v določenem primeru ne bi uspele pravočasno zagotoviti zadostnih sredstev za izplačilo zajamčenih vlog, je z zakonom predvideno, da sredstva začasno zagotovi Republika Slovenija. Konkretno gre za sledečo dikcijo:

(3) V primeru iz prvega in drugega odstavka 313. člena ZBan-1 Banka Slovenije pozove Ministrstvo za finance, da Republika Slovenija zagotovi potrebna sredstva za izplačilo zajamčenih vlog in določi rok za njihovo vplačilo.

Vendar RS v proračunu skoraj sigurno nima nikjer teh sredstev rezerviranih, zato bi se morala država za to zadolžit. Vendar brž ko v Ustavo RS zapišemo zgornjo mejo zadolževanja, postane ta člen zakona o bankah takoj neustaven, saj država svojih obveznosti do varčevalcev v takem primeru ne bi mogla več izpolniti, ker nadaljnje zadolževanje ne bi bilo mogoče.

Ko je govora o bančnem sistemu in bankah je s stališča mene kot varčevalca bistveno zaupanje. Glede na stanje v našem bančnem sistemu moje zaupanje naglo kopni in bankam pri nas se očitno ne zdi potrebno, da bi to zaupanje povrnile.

Samo zlato fiskalno pravilo v ustavi sicer dejansko ne pomeni nič konkretnega oziroma otipljivega, saj to je nekaj takega, kot če imaš 120 kg in si na hladilnik nalepiš listek z napisom: “NE SE NAŽIRAT!” in še za to, da si nalepil ta mali, rumeni listek na hladilnik, si pol leta zbiral psihične moči in vodil hude notranje boje.

Ko bi se izkazalo, da bančna jamstvena shema ne deluje, ker so težave bank prevelike, potem bi morala seveda v skladu z zakonom država zagotoviti sredstva za izplačilo zajamčenih bančnih vlog in tu gredo cifre verjetno takoj v desetine milijard evrov (popravek: fizične osebe imajo kot kaže za 14 MRD EUR depozitov). Vendar problem nastane, ker je ustava nad zakoni in zlato fiskalno pravilo praktično onemogoča državi, da bi se za to zadolžila, kar bi bila po mojem mnenju tudi edina realna možnost, da izpolni svojo zakonsko zavezo do varčevalcev.

Moram reči, da se mi do sedaj praktično še ni zgodilo, da mi neka javna inštitucija ne bi odgovorila čisto nič, pa sem že pisal marsikomu. Informacijska pooblaščenka mi je recimo na moje kratko vprašanje odgovorila z dopisom na več straneh, kjer se je moral nekdo v uradu zelo potruditi, da je napisal tako obsežen in argumentiran odgovor.

Banka Slovenije pa nič!

In jih razumem. Na moje vprašanje lahko dogovorijo samo z “no comment“, na nas varčevalcih pa je potem, ali so tako zapisane garancije v zakonu še dovolj, da našemu bančnemu sistemu brezpogojno zaupamo, ne glede na vse težave.  Te pa so očitno zelo velike in smola ob tem je, da je hkrati tudi država sama kot večinska lastnica nekaterih bank v zelo velikih težavah in jim težko karkoli pomaga, brez da še sebe potopi.

Preberi še:
Skrben pregled bank

Duša za 200 evrov

17 07 2012

Model na Bolhi zaradi finančne stiske in potrebe po dopustu prodaja dušo za pičlih 200 evrov.

To se meni sploh ne zdi pretirana cena in resno razmišljam, da bi zadevo kupil in vložil v kozarec s kisom (mogoče še bolje formaldehid) kot kumarice.

Baje reč z leti samo pridobiva na vrednosti.

Žurnal24 CMS

12 07 2012

Kot je videti, so bili pri Žurnalu24 tako varčni pri nabavi CMS-ja (content management system) za njihovo spletno stran, da so se zadovoljili kar s srbsko-hrvaško verzijo uporabniškega vmesnika:

Upam da je vsaj lozinka lahko v slovenskem jeziku?

Frizerska šola za striženje ovac

04 08 2011

Pred leti si lahko praktično v vsaki trgovini z vrtnimi pripomočki kupil močno koncentriran strup za plevel. Potem je nekdo očitno ugotovil, da nekateri posamezniki s tem strupom ravnajo neodgovorno in so sprejeli predpis, po katerem moraš za nakup strupa za plevel imeti opravljene neke tečaje oziroma imeti morda celo licenco, pa ne glede na to, če ga potrebuješ samo malo stekleničko za par kvadratov na vrtu.

Upam da mi ni potrebno posebej razlagati, da se da dobiti takšen strup za plevel tudi po drugih kanalih brez kakršnih koli izpitov in praktično v poljubni količini. Samo poznati moraš ljudi, kot je Ellis Boyd Redding iz filma Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption), torej ljudi, ki so sposobni priskrbeti praktično karkoli, samo če si to pripravljen ustrezno plačat.

Zadnjič sem govoril z nekom, ki goji med drugim tudi ovce. Obiskal naj bi ga kmetijski inšpektor in mu nekaj težil, če ima izpit za striženje ovac, ker baje tudi tega ne moraš početi brez ustreznega papirja. Ne vem pa, če kje obstaja frizerska šola za striženje ovac ali bi bil dovolj samo kakšen hitri tečaj? Tudi ne vem, česa se zakonodajalec boji, če bi ovce strigli ljudi brez šol? Jih skrbijo samo frizure, ali še kaj drugega (recimo dodaten popoldanski zaslužek za razne predavatelje in kvazi strokovnjake)?

Če so umetna gnojila pri nas še vedno dostopna v prosti prodaji, bi po moje veljalo razmisliti, da se te ključne sestavine za izdelavo zelo močnih eksplozivov po hitrem postopku umaknejo iz trgovin, kajti norveški desno usmerjeni krščanski fundamentalist Breivik je pokazal, da se da s pomočjo umetnih gnojil, nekaj dizla in trdne volje dobesedno porušiti cele stanovanjske četrti in ne samo malo pognojiti nasad paprike ali fižola, kot naivno mislijo ljubiteljski vrtičkarji brez znanja osnov kemije.

Hkrati pa bi jaz še predlagal, da se na naslednji dopisni seji vlade takoj prepove tudi uporaba hlevskega gnoja! Za vsak slučaj, če se morda da tudi iz gnoja narediti eksploziv, živčne pline ali kaj podobnega.

Uporaba hlevskega gnoja se sicer zato verjetno ne bi čisto nič zmanjšala, le na črnem trgu bi gnoj precej pridobil na ceni.

Ampak od viška neumnih predpisov itak nikogar ne boli glava oziroma drugače povedano, bolje pet neumnih predpisov preveč, kot eden pameten premalo.

Kaj počno s toliko piščančki?

01 08 2011

Ob spodnjih dveh posnetkih iz živalskega vrta moram žal načeti po svoje žalostno in neprijetno vprašanje.

Gre za nekakšno ptičjo porodnišnico, kjer obiskovalci živalskega vrta lahko v živo spremljajo, kako prihajajo na svet mali piščančki, razstavljena pa so tudi jajca različnih živali, ki se razmnožujejo z valjenjem jajc. Še zlasti za otroke je ta del živalskega vrta kot kaže zelo zanimiv in hkrati poučen.

Vendar pa nisem čisto prepričan, kakšen je pravi odgovor, če otrok vpraša, kaj počnejo potem s tolikimi piščančki?

Po moje jih dajo za pojest kakšni kači (pa ne tega okrog govort!) in podobnim prebivalcem vrta, ki so višje v prehranjevalni verigi od navadne domače kokoši.

In ob tem sem resno zaskrbljen še za usodo dveh mladih, nadvse simpatičnih pujskov! Povsem možno je, da bosta onadva mogoče končala pri pitonu, tigru ali na roštilju Pri Jovotu kot hrustljava oddojka?

Preberi še:
Kokošja ovulacija

Poučna igračka

30 07 2011

Vsake toliko časa naletim na kakšno otroško igračo, ob kateri težko ostanem čisto ravnodušen. In tale bager iz Ljubljanskega živalskega vrta je ena takšnih.

Zadeva sicer ni čisto zastonj, saj stane tri minute upravljanja stroja en evro, ampak glede na užitke, ki ti nudi, se mi zdi to več kot poštena cena. Bolj vidim problem v tem, da ko enkrat zaštekaš komande in se naučiš prekladat mivko je težko nehat, tri minute pa hitro minejo. Ni mi pa na začetku nikakor uspelo ugotoviti, kje je komanda  za premikanje levo in desno, da lahko mivko prekladaš iz enega konca na drugega, kar je nekako smisel vsega skupaj. In če si bo še kdo privoščil tole zabavo, mu lahko prišepnem tip of the day, da ne bo preveč čudno gledal. Komande za levo in desno ta stroj sploh nima, ampak se moraš sam premikati z nogami, kar pa se mi zdi edina taka večja slabost te igračke, ki je neskončno bolj zabavna od klasičnih slončkov, konjičkov in celo vlakcev.

Danes, ko bi bili vsi otroci radi odvetniki ali ekonomisti, so take poučne igračke več kot dobrodošle. Jaz osebno bi šel še dlje in bi sprejel odlok, da je montaža te naprave obvezna vsaj za vse vrtce (še prej pa bi seveda kupil delnice firme, ki to izdeluje – nalepka Volvo je verjetno samo optična varka).

Ko pa otrok odraste, si kupi svojega prvega Bobcata in z njim služi nekajkrat več od sošolcev, ki bodo doštudirali pravo ali ekonomijo in postali v najboljšem primeru slabo plačani javni uslužbenci. Še bolj pogosto pa z diplomo v žepu ugotovijo, da trg dela išče poleg natakarjev in čistilk samo še upravljavce težke gradbene mehanizacije.

Nakar naš intelektualec izpade nekako takole:

Duck Sauce – Štefka Kučan

28 07 2011

Tale kos elektronske glasbe sem prvič slišal na morju in DJ, ki je vrtel glasbo v baru na plaži, ga je zavrtel vsak dan vsaj enkrat, tako da sem po enem tednu znal besedilo praktično na pamet.

Sedaj pa sem tako obseden s to skladbo, da jo prevajam v kleno slovenščino in bom v naši priredbi namesto Barbra Streisand uporabil refren Štefka Kučan. Verjetno bi nekako podobno prevedel besedilo pesmi tudi Branko Gradišnik?

Torej – O God (Štefka Kučan) Duck Sauce remix by DJ Onyx (THX NuckinFuts)!

Feel the rhythm & please buy CD!


%d bloggers like this: