Archive for the ‘Zabava’ Category

Zadetki na Siddharti

03 12 2018

Kot sem omenil, mi na Črni petek ni uspelo kupiti ničesar s popustom, ker nisem našel niti prostega parkirnega mesta. Sem pa zato s popustom kupil prek spleta karte za koncerte Bajage, Siddharte in še štiri karte za komedije v SiTi Teater, tako da je moj koledar za december skoraj že polno zaseden.

Na žalost pa sem že po dveh koncertih opazil, da je z rock koncerti podobno kot z očmi.

Ko se staraš, naenkrat opaziš, da črke ne vidiš več tako ostro kot včasih. Najprej se sicer slepiš, da gre zgolj za prehodno težavo, ampak vid se ne izboljša, tako da kar naenkrat potrebuješ za branje očala.

Pri sebi pa opažam, da tudi rock koncerti postajajo z leti čedalje bolj naporni. Samo da za rock koncerte ne moreš kupiti očal. Morda kvečjemu čepe za ušesa.

Ozvočenje se mi zdi na teh koncertih preglasno in slabe kvalitete, saj je edini namen ozvočenja kot kaže ta, da se trese in grmi. Zvok pa vsaj tako čutiš, kot ga slišiš. Očitno pa isto ozvočenje pri nas montirajo po raznih gasilskih veselicah in na koncertih. Bajaga je celo enkrat med koncertom tonskemu mojstru kazal, da naj zviša njegov vokal, samo tega mojster ni razumel ali pa je ravno takrat skočil na pivo. Skratka zvok je na teh koncertih kar hud napad na ušesa in razumem tiste, ki pridejo na take koncerte s čepi za ušesa. Kaj bo s sluhom generacije, ki hodi na take koncerte v manjše, zaprte prostore, kot je recimo v Ljubljani Cvetličarna pa ne vem. Očitno jih bo veliko na stara leta potrebovalo slušne aparate, ali pa se bodo morali učiti govorico gluhonemih. Ampak o tem, po tem, kot se reče.

Za koncert Siddharte v Kranju je pisalo, da se začne ob 20:00. Vendar takrat so se dejansko samo odprla vrata dvorane in so varnostniki začeli spuščati noter obiskovalce. Potem se pa kakšno uro ni dogajalo nič. Čas si si lahko krajšal z ogledom reklam za Pivovarno union in Volkswagen na velikem zaslonom nad odrom, ki so se predvajale brez premora. Lahko pa si šel za enega izmed treh šankov in si naročil pijačo. Skratka ta del koncerta je taktično sicer dobro zamišljen, saj prinaša organizatorju dodaten prihodek od prodane pijače, hkrati pa sta oba velika sponzorja zadovoljna, ker sem eno uro moral gledati isti dve reklami.

In potem, po eni uri ničesar, pridejo na vrsto predskupine. In to kar dve. Na Siddharti sta to bila neka naša garažna benda, za katera sem jaz prvič slišal in eni od njih imajo celo vse pesmi v angleščini, tako da nisem razumel, o čem konkretno prepevajo, pa tudi frontman je imel včasih težave pri nagovoru obiskovalcev, saj je pomešal angleščino in slovenščino. Za image pa je uporabil kar klobuk od Slasha, kitarista skupine GnR. Očitno njihov končni cilj niti ni slovenska publika, ampak ciljajo višje, tako da morda v prihodnosti sledi kakšen razprodan Wembley. Morda. Ja, tako ja, morda.

Nastop predskupin je trajal kakšno uro in pol, tako da je bila ura že skoraj pol enjastih zvečer, ko še ni bilo ne duha ne sluha o Siddharti, nakar je sledil še odmor, da so scenski delavci lahko pripravili vse potrebno za glavne zvezdnike večera, ki sem jih jaz nazadnje videl v živo pred skoraj 20 leti, ko so nastopili na Vrhniki.

Pa nimam nič proti, če nastopajo na koncertu tudi predskupine, saj je marsikatera svetovna znana zasedba začela svojo glasbeno pot na tak način. Samo ne pa uro in pol, ker to je že praktično samostojni koncert. Predskupini bi jaz dal maksimalno pol ure.

In šele potem se je zares začel koncert Siddharte. Torej dobri dve uri in pol po začetku, napisanem na vstopnici, ki sem jo kupil na Črni petek s popustom.

Prave zvezde večera, vsaj zame, pa niso bili Siddharta, ampak trije modeli, stari med 25 in 30 let, ki so se kmalu po začetku koncerta pririnili ravno pred mene. Vsi trije so bili precej visoki, prek 180 cm, poleg tega pa imajo očitno plačano letno karto za fitnes ali pa so bili pred kratkim odpuščeni iz kakšne naše kaznilnice odrešitve, kjer imajo tudi kvalitetne fitnes naprave, saj so bili prave omare. In čez te omare kar naenkrat nisem videl praktično več na oder, tako da je od koncerta ostal samo še zvok.

Vsi trije so bili videti precej razigrani, po moji oceni razigrani nekako za dva do tri sponzorska pira. Eden izmed trojice, kot kaže najpogumnejši in po moje vodja krdela je pričel objemati neko punco pred njim, ki pa ji je pozornost celo dobro dela, tako da so se hitro poštekali. Ženske mojih let zraven mene pa so sceno tudi z zanimanjem opazovale, saj so se verjetno ob tem spomnile na čase, ko je bilo življenje še enostavno in zabavno.

Nakar ta vodja ostalima dvema pokaže z roko, da gre nekaj pokadit. In ko se čez čas pririne nazaj je že imel steklene oči ter postal očitno nasilen. Kaj točno je to skladil ne vem, sigurno pa to ni bil cigaret ali trava, ampak nekaj močnejšega. Morda kokain ali kakšna sintetična droga oziroma še bolje koktajl sintetičnih drog. Verjetno pa je šlo za kokain in to ne ravno majhna doza, glede na posledice.

V tem stanju je potem še nekaj časa težil ostalim okrog sebe, nakar je zopet izginil za nekaj časa. In ko se je vrnil drugič, je bil že povsem zombificiran, saj je komaj stal na nogah in se je lahko samo še opotekal, pogled pa mu je uhajal nekam proti stropu. Ampak ostala dva kolega, ki sta videla v kakšnem stanju je vodja tropa, ne da bi ga pospremila ven iz dvorane! Eden izmed njiju je njegovo opotekajoče telo brez življenja uporabil kar za simulacijo igranja na kitaro tako, da je iztegnjeno roko zadetega trupla kolega uporabil kot namišljen vrat kitare in pri tem neizmerno užival. Res, kdo bi se lahko premagal, ko vidiš vodjo tropa tako nemočnega?

Potem pa je ta zadeti model med opotekanjem skoraj podrl par ostalih obiskovalcev, nakar se je hotel še stepsti z nekaterimi, ki so ga imeli dovolj oziroma so hoteli kot pravi samci zaščititi svoje ženske. Ostala dva njegova kolega sta se pa znašla v zagati, saj najprej nista točno vedela, na katero strani bi se postavila. Ali bi zadetemu kolegu pomagala se tepsti, ali bi ga poskušala obvladati, preden pride do množičnega pretepa večjih razsežnosti in bi morali koncert prekiniti.

No, na srečo je potem prevladal razum in sta zadetka odpeljala na svež zrak. Glede na obnašanje pa ne dvomim, da koga izmed te trojice v bližnji prihodnosti čaka daljši odmor na račun davkoplačevalcev v kakšni izmed naši socialnih ustanov za džankije, kjer je letna karta za fitnes zastonj in bo tako lahko še naprej pridno delal na mišični masi. Možganske mase pa se na tak enostaven način žal ne bo dalo ojačati. To bo (neuspešno) poskušala pa prevzgoja. Seveda zopet na račun davkoplačevalcev.

Za nekaj časa imam jaz rocka dovolj. Morda poskusim z jazzom ali pa kupim abonma za filharmonijo.

Tile naši “rock koncerti” so v bistvu postali navadne veselice, kjer poleg velikih količin alkohola manjkajo samo še čevapčiči in lepinje. In isto velja za “športne prireditve”. Ima pa mladina športnike in glasbenike za vzor, tako da bi bilo verjetno smiselno, če bi oni kot prvi prenehali podpirati tak življenjski slog in se na športnih prireditvah ter koncertih ne bi več točil alkohol. Pa ni problem v enem pivu. Problem je, da se začne pri enem pivu, konča pa z zadetki, ki mečejo med publiko polne kozarce piva.

Sponzorja tega prispevka nista Pivovarna Union in Volkswagen!

Advertisements

Sobotne bistre glavice

25 09 2010

Tale deževna sobota bo kot nalašč za tretje miselnih orehov (če ne bo potrebno seveda spet črpati vode iz kleti). Vprašanje je klasika: Za kaj se uporablja predmet na spodnji sliki?

Ker pa je ta predmet domnevam dokaj pogost v slovenskih gospodinjstvih naprošam, da tisti, ki ta predmet zares uporabljate, pri reševanju uganke ne sodelujete. Hvala!

Ker je očitno tale nenavadni predmet pri nas res zelo pogost, sem bil prisiljen vklopiti moderacijo komentarjev. Že prvih par sekund po objavi uganke se je namreč pojavilo nekaj pravilnih odgovorov.

Še dva namiga, glede na trenutne rezultate. Tole ni opornica za barbike in tudi ni namenjeno flašam odpirat.

REŠITEV UGANKE

Če povem po domače, je neznani predmet orodje za povečevanje penisa, katerega princip delovanja je viden na spodnji sliki. Zadevo dobiš sicer pakirano v ličnem kufru, poleg pa prilagajo kot kaže tudi zgoščenko s podrobnejšimi navodili in rezervne dele.

Zadnjič sem bral na blogu Iztoka Gartnerja, da stanejo operativni posegi za podaljševanje penisa okrog 4000 €, kar se mi zdi ne ravno malo denarja za teh nekaj milimetrov (seveda ti ga operativno ne podaljšajo za 10 cm). Sem pa vprašal, koliko bi me stalo skrajšanje penisa, pa nisem dobil odgovora. Očitno po skrajševanju penisov pri nas ni nekega velikega povpraševanja, kar pa je po svoje razumljivo, saj Slovenci ne slovimo ravno po dolžini penisov (povprečje  14,01 cm).

Je pa dolžina vsekakor mnogo bolj pomembna, kot se to poskuša predstaviti laični javnosti s kratkimi penisi.

Praktično vsak gimnazijec dobro ve, kako se kar naenkrat zgodi, da dolgočasnemu modelu sila povprečnega videza, katerega starši niso kešerji in ne vozi dobrega avtomobila, ženske nenadoma začnejo mežikati in se mu nasmihati pri pouku telesne vzgoje. Ponavadi je razlog v tem, da kakšna deklica povsem slučajno ugotovi, da ima model v hlačah konkretno orodje, kar se seveda po gimnaziji hitro izve in povpraševanje po modelu skokovito poskoči. Marsikdaj si diabolične prešuštnice celo izmenjajo števlke mobilnega telefona. Ko enkrat moški to ugotovijo, jim postane jasno, da nujno potrebujejo nek kvaliteten penis enlargment tool. Ne bi pa rad delal kakšne reklame za konkreten proizvod, ker kot rečeno sam tega ne potrebujem in čakam na operacijo za skrajšanje, čeprav mi zdravstvena zavarovalnica nekako noče priti nasproti in trdijo, da moram ta poseg opraviti samoplačniško.

Samo jaz se ne dam, ker pošteno plačujem premije in imam zaradi tega tudi hude težave z vrtoglavico (vertigo po domače).

Repriza bistrih glav

17 09 2010

Z odgovori na zadnje zastavljeno vprašanje nisem bil preveč zadovoljen, zato tokrat velika priložnost za popravni izpit. Vprašanje pa ostaja enako. Čemu služi zadeva na sliki?

Bi bilo pa morda pametno enkrat organizirati tekmovanje, kateri bloger ima najpametnejše bralce. Mislim da tu Irena Sirena ne bi zmagala, ker njene uganke so čisto prelahke.

Če tokrat že prvi odgovor ne bo pravilne, bom zelo razočaran.

Pravilni odgovor:

Tole na sliki sta tako imenovana “piddle packs” (slovenskega prevoda žal ne poznam), prenosni vrečki za uriniranje, ki jih uporabljajo piloti vojaških letal.

Kako natančno pilot ali pilotka v vojaškem lovcu tole zadevo uporabljata za lulanje, si niti ne predstavljam natančno, sploh če pomislim, kako je v kabini vojaškega letala vse tesno in polno nekih ročic ter stikal, ki jih ni priporočljivo po nesreči premikati. Poleg tega ima vojaški pilot na sebi še anti G obleko in nenazadnje mora letalo tudi upravljati oziroma vsaj vklopiti avtopilota za ta čas. Baje pa je postopek v letalu tak, da mora pilot odpeti obleko,  razširiti vrhnji del te vrečke in potem korenjaka nacentrirati tako, da po možnosti ne pošprica cele kabine, ker to zna kasneje zaudarjati, ko sname čelado. Bela zadeva naj bi bili nekakšna spužva, ki vpije urin. Po končanem lulanju pa predvidevam da pilot tole vrečko zadrgne nazaj, da se urin ne bi razlil po kabini (temu je namenjena tudi spužva), ko dela kakšne lupinge ali roling okrog osi. Za ženske pa naj bi bila ta akrobatika okrog lulanja še bistveno težja, ker večina žensk nima korenjaka. Nek očitno vojaški pilot je postopek podrobneje opisal tule. Zgodilo pa naj bi se že tudi nekaj nesreč letal prav zaradi tega početja v zraku (F16 strmoglavil, ker se je pilot zapletel med uriniranjem).

Sicer naj bi piloti pred poleti neradi uživali večje količine tekočine ravno zaradi problema uriniranja v letalu, kar pa naj bi imelo za posledico, da zaradi dehidracije težje prenašajo vročino in velike G sile.

Moram reči, da je meni bilo od nekdaj pri vojaških letalih najbolj fascinantno to, da imaš notri najsodobnejšo elektroniko, orožarno, radarje, skratka vsega boga, manjka pa najosnovnejše. Toaletni prostori, da se odzoveš klicu narave. Baje ima izmed vseh vojaških letal in helikopterjev pravo stranišče, kot ga imajo potniška letala, na krovu zgolj nekaj velikih bombnikov, vsem ostalim pa ostanejo vrečke ali pa plenice. In verjetno vsi dobro vemo, kako izgleda, če te močno tišči scat.

Jaz sem se enkrat v kinu dobesedno potil od napora, da je kar teklo od mene in od takrat naprej raje zabrišem celo vrsto iz sedežev ali razbijem vrata, kot pa da zadržujem urin v mehurju.

Problem sicer verjetno ni toliko pereč na krajših, izvidniških poletih, medtem ko nekateri leti lahko trajajo po več ur, sploh če ima vojaško letalo pod sabo dodaten rezervar goriva ali pa tanka gorivo v zraku med letom.

Seveda vseh teh umazanih podrobnosti tega poklica v filmih, kot je Top Gun, ne kažejo. Verjetno bi malo smešno izpadlo, če bi Tom Cruise Kelly McGillis zaupal, da smrdi po urinu kot kakšen klošar, ker je ravno prilezel iz F-14 Tomcata in ni dobro nacentriral vrečke. Poleg tega pa je moral še ant G obleko poslati na globinsko čiščenje, ker mu ni uspelo zadržati niti…(he, he, sem zloben).

Je pa kakšni dve leti nazaj neka ameriška firma razvila bolj sofisticiran sistem za te potrebe, imenovan Advanced Mission Extender Device (AMXD).

vir: airforcetimes.com

Po imenu sodeč mi ne bi nikdar prišlo na pamet, da je govora o uriniranju, ampak v redu. Za šefe v Pentagonu je očitno to ime zveni bolje, kot pa če bi se zadevi reklo Advanced Pissing Device (no poo yet please!). Je pa slabost te rešitve verjetno cena, saj naj bi kos stal krepkih 2000 USD.

AMXD sicer izgleda kot neke sofisticirane spodnjice, ki jih piloti oblečejo pod kombinezon, potem pa črpalka prečrpa tekočino v poseben del naprave, ki urin nekako kemično razgradi. Laična razlaga seveda. Če pa koga resnično firbec matra, je na spletu dosegljiv tudi User & Maintenance Guide. Mogoče kdo pri nas razvije boljši vojaški WC ali pa vojaško tehnologijo za uriniranje kupi za delavke na blagajni v šoping centru, da jim ne bo treba zapuščati delovnega mesta, ko bi šle rade na malo potrebo (sem že omenil, da sem zloben?).

Za bistre glave

16 09 2010

Tole bo morda izziv za tiste, ki ste si od nekdaj želeli postati prostovoljni gasilec ter imeti opravka z raznimi črpalkami in cevmi (poleg seveda popivanja na veselicah).

Vprašanje se pa glasi, čemu služi spodnja naprava?

Pravni poduk: Za pravilne bom prisiljen šteti samo tiste odgovore, ki bodo dovolj natančno opisali namen uporabe te naprave.

Pravilna rešitev:

Naprava se uporablja za preventivno čiščenje in dezinfekcijo stranišč (v bistvu celotnega sistema letalske kanalizacije) na nekaterih vrstah letal Airbus in Boeing.

Posebej bi opozoril na Waste Tank na zgornji sliki, kjer se zbirajo vse fekalije in ostale odplake iz sistema. Starejši ljudje so se včasih bali, da bi jih ubil kakšen velik kos zamrznjenega dreka, ki bi priletel iz letala, ampak ta strah je popolnoma odveč, ker letala v zraku ničesar ne odmetavajo, ampak greznico praznijo šele po pristanku. Za vlake pa nisem čisto prepričan. Sploh pri starejših izvedbah se mi zdi, da fekalije odmetavajo kar na tire med vožnjo.

Watersports na Ljubljanici

19 08 2009

Ljubljana za časa župana Jankovića izgleda, kot da bi jo hoteli obrniti na glavo, da bi rasla nekam v zemljo. Kamor pogledaš nekaj rijejo, kopljejo, zasipavajo. Gradbišča so vzniknila povsod. V Trnovem, na Viču, zraven glavne mestne tržnice. Čeprav že precej dolgo hodim po Ljubljani, ampak še nikdar nisem videl, da bi se toliko delovišč odprlo hkrati. Morda je bilo tako nazadnje za časa Italijanske okupacije, ko so okupatorji gradili nadzorne točke oziroma checkpointe ter mrzlično napeljevali bodečo žico okrog Ljubljane.

Ja pa ob vsej tej pasji vročini, bagerjih in rovokopačih lepo, da kdo v Ljubljani misli še na kaj drugega, kot na razkopavanje. Tako so se danes šli na Ljubljanici neke watersports igre, ki so privabile marsikateri pogled mimoidočih. Ljudje in naključni turisti (kar ni isto), so se za trenutek ustavili in opazovali, kaj ti možje v pajkicah in neprebojnih jopičih v vodi sploh počnejo.

Otroci med igro

Dream Team neprebojnih jopičev

Sam sem imel na glavi slušalke, tako da nisem poslušal napovedovalke, ki je komentirala dogajanje na vodi. Edino kar sem ujel je bilo to, da bo ob 21:30 veliki koncert po vzoru U2 na 360 stopinjske odru, ki pa izgleda malo drugače kot robotski pajek Irskih dedkov. Precej bolj žabarsko.

360 stopinjski oder

žabarski 360 stopinjski oder

Sem pa spet opazil Željkića iz Radia Express, ki se je smukal okrog ladjice s štarterji tekme v kanujih. Sam ta model mora biti v tisti oranžni sponzorski majici pa res pri čisto vsaki pasji procesiji zraven!? Saj ne da me to moti, ampak kakšno neumno prireditev pa človek v svojem življenju lahko tudi izpusti, mar ne?

In med drugim sem opazil tudi znanega plesalca Andreja Škufco, torej polovico bivšega plesnega para Škufca – Ventorini, kako prenaša neke pakete (morda s pizzami) v lokal Makalonca ob Ljubljanici. Ne morem verjet, kako lahko človek pri nas praktično čez noč tako nizko pade! Od svetovno znanega plesalca, do fizikalca. Ko zagledam takšen prizor, se spomnim na Primoža Kozmusa in njegovo idejo o pokojninah za zaslužne športnike. Morda pa le ni tako zelo slaba, kot smo jo sprva spljuvali?

Če Nova morda potrebuje kakšnega svežega družabnega kronista, me lahko samo v tej omejeni, enkratni ponudbi, za dokaj majhne denarje tudi kupi. Sem zanesljiv, urejen, depiliran in natančen, brez moralnih zadržkov do žensk močnejše postave. Pridem lahko tudi na dom (skozi kanalizacijski jašek).

Či gong feng ši

07 08 2009

Za tiste, ki hodite v teh poletnih mesecih v bolj obljudene kraje na počitnice, kjer se družijo med sabo ljudje iz celega sveta, je eden izmed možnih načinov zabave tudi ta, da se družba za mizo med seboj čim bolj resno pogovarja “kitajsko”.

V bistvu se za ta trik sploh ni treba naučiti kitajščine, dovolj je znanje nekaj besed, predvsem pa pravilni naglas z zelo poudarjenimi šiščniki in šumniki ter govorjenje skozi nos. Recimo pogovor gre lahko nekako takole:

“Šen žu čn han š…?”
“Žn šn šu hong!”
“Čong žong ši. Šun su ho?”
“Hai!”

Tole sicer zahteva malo treninga na samem, predvsem pa se mora skupinica, ki v javnosti izvaja to ekshibicijo, naučiti zadrževati smeh, kar je še najtežje. Priporočljivo pa je, da imajo med izvajanjem tega trika vsi sodelujoči črna očala ter čimbolj resen izraz na obrazu, pogovor pa mora biti skoraj blag prepir, ker Kitajci delujejo zelo nestrpno tudi med običajnim govorjenjem.

Pravilno izveden trik zanesljivo pritegne pozornost, jaz pa uporabljam kitajščino takrat, ko nečakinja nič ne uboga in potem ji poizkušam tako razložiti, da se počutim, kot bi govoril kitajsko.

Ona se pa samo smeje.

Poučna zgodba

23 07 2009

Pride ženska domov in najde svojega tipa, kako potiska v njuni spalnici njej nepoznano žensko. Jasno, zažene takoj vik in krik, tip pa mirno spleza dol, jo pogleda globoko v oče in ji reče:

“Draga, ni tako, kot je videti. Komu ti verjameš bolj? Meni ali svojim očem?”

Potem odpre denarnico, ji stisne v roko nekaj drobiža (tisočakov), da si je šla lahko spet kupit par novih oblek priznanih blagovnih znamk. Gucci, Dolche & Banana, Valvoline… Problem rešen.

Napisano po resničnih dogodkih.

Dan borovničk

20 07 2009

V naših deželici so zelo popularne pijanke, ki jih organizirajo praktično v vsakem malo večjem kraju vsaj enkrat na leto in so vse narejene po enakem kopitu. Malo kulturnega programa, nekaj malega športa, fotosešn župana, par stojnic z “domačo obrtjo” in potem zvečer bistvo vsega, pijača v potokih ob spremljavi narodnozabavnih ansamblov.

Vrhnika ima Jazonovo noč, Zbilje ima tudi svojo noč, Laško pivo in cvetje, Tolmin Metalcamp, Ljubljana Parado ponosa, Borovnica pa Dan borovnic. Ker je kraju ime Borovnica, enako kot roži z užitnimi sadeži (lahko bi bila tudi Vice, saj leži pred Peklom).

Letošnji Dan borovnic je bil to soboto, ko sem se jaz ravno vrnil iz morja in najprej šokiran opazil, da je zaprta in zastražena z gasilci kar glavna cesta, ki teče mimo županovega urada in šole. To, da tam stoječi gasilci slučajno ne bi imeli akreditacije za varovanje s strani MNZ, tako kot na Janševi poroki, si nisem upal niti pomisliti. Bili so pa premočeni do kože kot cucki, saj je zjutraj tudi na tem koncu divjala nevihta z močnim nalivom. Ukaz od nadrejenih pa je očitno bil “nema povlačenja” na rezervne položaje.

Letos je kot kaže župan Borovnice zadevo zastavil bistveno bolj ambiciozno, saj je bila zabava prejšnja leta  strogo omejena na šolsko igrišče (jaz temu rečem kontaminacijsko območje). Tokrat pa je bil mali oder (verjetno za Rock partyzane, ker Lojze Slak  nima na takšnem odru kaj počet) postavljen ob cesti, sredi ceste pa je  stal velik vojaški šotor z klopcami in mizami, kjer se ga je na veliko predvsem pilo, nekaj malega pa tudi pojedlo.

Da se ga je veliko pilo pa slučajno vem po tem, ker smo šli ravno jest v gostilno čez cesto in vsi natakarji in natakarice so bili zašvicani ful, kot Velenjski požigalec, ko so ga hoteli oropati (uradna razlaga dogodka sicer je, da je šlo za državljansko aretacijo). S tem, da so si za ta dan nadeli še posebno grde roza majice, ki so bile upam res samo dnevni preblisk, ker sicer me tam več ne vidijo (ne prenesem natakaric v roza majicah iz cenenega blaga, ki se skrči že pri pranju na 40 stopinjah in 700 obratih).

Koliko se zares proda borovnic, v šnopc vloženih borovničk in ostalih brusnic na tej mega žurki, nimam podatka, ne verjamem pa, da gre številka v tone, ker večina obiskovalcev vendarle pride na žur zvečer, ko se po Borovniški kotlini iz ozvočenja razlegajo domače pesmi in napevi ter teče pivo v potokih.

Da je bilo letos precej hudo sem opazil potem naslednji dan, ko je bilo tam okrog vse grdo pokozlano in je kar precej zaudarjalo, česa sicer pri nas nisem navajen, ker domačini bruhajo samo na za to predvidenih mestih.  Ampak bodo že gasilci sprali, če drugače ne bo šlo, bo to stanje saniral naslednji močnejši naliv.

Sam se sicer takih žurov ne udeležujem, ker bi se hitro začel dolgočasiti, kadar se dolgočasim, pa počnem potem neumnosti, ali pa spijem preveč alkohola, kar ni dobro ne za skrbno negovano postavo, še manj za kožo. Letos pa sem bil za povrh še utrujen od naporne vožnje v kolonah iz morja (mimogrede, na cesti od Bakra do Reke se je zaradi hudega naliva odlomila ogromna skala in se iz vrha hriba malo pred nami odkotalila navzdol ter torpedirala od strani nekega Hrvata) in sem šel popoldan po kosilu raje kar spat.

Potem pa se enkrat okrog pete ure zbudim, žejen na smrt, v hladilniku pa niti pločevinke piva, samo stara vodka, ki ni ravno primerna za gašenje akutne žeje, ki lahko vsak hip preraste v delirij.

Nič, grem jaz lepo po ključe od avta in se odpeljem dva ovinka do bencinske pumpe po pivo, si rečem. Ampak ravno ko prvič zavijem se tik pred mano treščita na križišču z prednostno cesto dva avtomobila. Čelno. Ena udeleženka je bila po videzu sodeč domačinka in je bila pravilno na prednostni cesti, drugega šoferja pa nisem poznal, verjetno pa je šlo za žurerja na Dnevu borovnic, ki je borovničko spregledal, oziroma je verjetno vozil na pamet, po občutku in se mu je zdelo, da cesta, ki njemu izgleda kot prednostna, pač mora biti tudi zares prednostna. Pa ni bila in sta se z borovničko malo bolj na grobo pobožala z plehom, je bilo pa na obeh avtomobilih kar precej škode in razbitega stekla, ki ga do danes še nihče ni počistil s ceste.

Tako, zdaj vem za drugič, da ko je Dan borovnic, vse kar je vrednega skriješ, avto pa pustiš v garaži (samo par metrov je manjkalo in lucky boy bi namesto borovničke zadel skoraj najbolj znanega Borovniškega doktorja). Še sreča, da je ta fešta samo enkrat na leto in gredo že naslednji teden žurerji nekam drugam.

Do naslednjega leta imamo tako v kotlini pod podrtim želežniškim mostom spet blažen mir. Hura!

CRO Borat

20 07 2009

Za vse tiste, ki se še boste odpravili dopustovat na Hrvaško in vam ni žal zapraviti okrog 200 kun, imam nasvet, kako se da prijetno zabavati tudi z malo denarja (piva nisem vračunal v ceno, ker gre za dodatni strošek).

Najprej je potrebno najti neko trgovinico, kjer prodajajo kockaste rdeče-bele kupaće gaćice (po naše kopalke) v barvi in motivu Hrvaške zastave. Najlažje se jih da dobiti v kakšnem Cro Shopu, verjetno pa tudi še kje drugje. Kvalitetne kopalke iz likre so sicer kar drage, sploh če ceno pretvoriš v litre piva, ampak za dobro zabavo je včasih potrebno tudi razbiti šparovček.

Cro shop

Cro shop

Ko imamo enkrat ogledane kockaste kopalke primerne velikosti, opravimo čim hitreje nakup, pri čemur jaz ne bi kaj dosti odpiral ust, ker te oni zelo hitro prokužijo, da nisi njihov in prodajalci v takšnih trgovinah znajo biti tudi zoprni (poleg tega, da slabo izgledajo). Ponavadi imajo nekoliko bolj izrazito razvita domovinska čustva, kar avtomatično pomeni, da na Slovence, ki kupujejo kockaste kopalke in jim po njihovem laičnem mnenju ne dajo Savudrijske vale, ne gledajo preveč lepo. Zato je pametno biti ves čas nakupa lepo tiho, če slučajno prodajalec še kaj vpraša, pa samo pokimaš. Mhm.

No, ne nujno.

Če vpraša “Oćete možda još kockasti tišrt ili možda kravatu?” odgovorimo jasno in odločno z a..a (plus odkimanje z glavo).

Ko imaš enkrat v žepu kockaste kopalke, je pot do dobre zabave široko odprta.

Sedaj jih je potrebno samo še obleči in potem greš lepo samozavestno z njimi na plažo ter se po možnosti čim bolj glupo obnašaš. Recimo povlečeš si jih navzgor tako, da ti jih potegne v rit in je videti, kot bi nosil tangice. Vrtaš po nosu. V pozi jogija grizljaš nohte na nogi. Puliš kocine iz nosu… Tu se splača domišljiji pustiti čim bolj prosto pot in marsikdo bo ugotovil, da ima v sebi še vedno enega velikega otroka, ki mu ne pusti zaživeti.

Neprecenljivo ob tem pa je, ko te kockasti sosed na sosednji kopalki vpraša “Odakle si?“, ti pa narediš čim bolj butast izraz na obrazu, malo poškiliš in mu odvrneš “Iz Slovenije!“.  “Aaaaa?” He, he, he.

Za vse tiste, ki kadar gre za zabavo ne želite biti nikakor prikrajšani, je najbolje, da si  poleg kockastih rdeče belih kopalk umislite še kakšno čelado za na plažo v podobnem rdeče-belem slogu, pod pretvezo, da te vruće sonce ne opali preveč po glavi (v bistvu pa vemo – želimo izgledati čim bolj butasto):

Čelada za na plažo

Čelada za na plažo

To je pa po moje zmagovita kombinacija in se lahko od srca nasmeješ še sam sebi. Da ne govorim o tem, da bi se vsi kar naenkrat radi slikali ob tebi, otroci te imajo za Super Supermana,  ki je za razliko od predhodnika tudi videti ultra šponsko, njihove mame pa si želijo, da bi jim očka pustil, da lahko vsaj enkrat spijo s tabo, ker mislijo, da si Borat oziroma Bruno oziroma Ali G in da snemaš nov film.

Ampak to še ni vse, kot bi rekli v TOP SHOPU.

Da res dokončno zapreš usta raznim kvazi strokovnjakom za življenjski slog (life style po naše), najdeš nekje čim bližje morju kakšen zares otmeni hotel, ki ima spredaj lepo negovano trato in posajene rožice. Idealno je hotel z *****, če pa tega ni v bližini, je za silo dober tudi hotel s samo ****.

Potem pa prideš oblečen v kockaste kopalke z očali in čelado na glavi lepo na travico (obvezna je hoja v stilu manekenk, noge v ravni liniji, miganje z boki, glupi nasmeški), se pretegneš, počohaš po guzici, spiješ hladni pirček, razgrneš brisačo, zabiješ v tla kol in razprostreš suncobran (marela za odbranu protiv sonca po naše).

Plaža na travi (v ozadju Zvonimir)

Plaža na travi (v ozadju Zvonimir)

Kot piko na i tej scenografiji pa še na prenosnem roštilju spečeš mimogrede kakšnega brancina, pomežikneš vsaki dobri ribici, ki gre mimo in pri tem prepevaš mi imamo se fajn, če vam prav je al’ ne, nam važno je le, da imamo se fajn.

Vratio nam se dr. Onyx

18 07 2009

Kot je moj zvesti skriti oboževalec opazil, sem izginil za teden dni.

Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi šli za teden dni v Grčijo, vendar sem bil sam odločno proti temu. Sestra mi je dodelila vlogo varuške moji dragi nečakinji z polovičnim delovnim časom in ker jo precej dobro poznam, se mi je zdela mnogo boljša odločitev, da gremo nekam bližje, kamor lahko pridemo v nekaj urah z lastnim avtom in  lahko v primeru neustavljivega teženja ali bolezni enostavno spokamo kovčke in se v nekaj urah enako, kot smo prišli, odpravimo nazaj domov.

In tako sem bil zadnjih teden dni ujetnik otoka Krk, namesto da bi v kakšni Maliji na Kreti  užival ob pogledu na kot kuhane rakovice rdeče Angležinje, ki v beli majici Manchester Uniteda, popackani z kečapom, zvečer kažejo gole riti, ker so happy hours vzele preveč zares. Letos pa bodo kot kaže tudi na Grških otokih popularne še “Swine influenza parties“, vprašanje pa je, kako tam izgledajo happy hours? H1N1 free 4 all?

Če je kdo pričakoval kakšno ekskluzivno “on line” poročanje iz počitnic, se mu opravičujem, ampak za kaj takega ni bilo ne tehničnih pogojev, kakor tudi ne časa (to se prebere kot volje).

No Watersports (nema pišanja u vodu)!

Pri tehničnih pogojih se je zadeva zaustavili pri res banalni stvari. Namreč v hotelu dobiš skupaj s sobo tudi debel zveščič Nove zaveze (Novi zavjet) v treh jezikih, ne dobiš pa brezplačnega interneta ali vsaj wi-fi signala, ki je sicer dobavljiv samo na nekaj kvadratnih metrih okrog recepcije, pa še za to hočejo neverjetnih 25 kun. Toliko pa za nekaj, kar bi moralo biti zastonj, že iz principa ne dam (oni nama ručne bombe, a mi njima pare paradoks).

Tole z hočeš-nočeš Novo zavezo mi sploh ni všeč, ne glede na to, da je Hrvaška ena najbolj krščanskih držav na svetu. Sam RKC čedalje bolj razumem kot naravnost genialno razpredeni mrežni marketing in bi bila lahko RKC v tem oziru lahko vzor marsikateremu prodajalcu šamponov in teflonskih ponev po sistemu door to door.

Iz tega vidika je zame testament v vsaki hotelski sobi samo perfiden “product placment”, pri čemer bi bilo meni bistveno bolj všeč, če bi v sobi dobil namesto zav(j)eta eno čisto navadno Hello Kitty roza torbico kot aperitiv (ako več mora nešto da bude).

Glede časa za bloganje je bilo pa tako, da sem moral čez dan piti veliko piva, ker me je nečakinja neprestano spravljala ob živce (tudi sedaj, ko tole pišem, se še vedno ves tresem), zadnje dva dni pa sem bil že na vodki, ker terapija z pivom ni več delovala oziroma je organizem razvil imunski sistem. Zvečer pa sem poizkušal svoje lepo, prijetno zagorelo telo, ki od daleč po moje čisto malo spominja na Dioniza, prodati kakšni (v ljubezni) razočarani, ostareli Čehinji ali Poljakinji, vendar brez uspeha (saj ne).

Morski pas? No. Just fucking dolphines.

Morski pas? No! Just fucking dolphines.

Kaj pa recesija? Je bila zato vsaj plaža napol prazna, cene pa polovične?

baska_20

Recesija u Baški (ostrvo Krk)

Ja, dream on! Na plaži telešček zraven teleščka, tako da je bila pot do vode eno samo opravičevanje (excuse me… pardon… scusi… dzień dobry… entschuldigung… извините… fuck you too). Samo modeli, ne da bi pustili vsaj ozko pot do vode. Ne! Jaz imam brisačo 10 x 10 metrov tik ob vodi, zraven sem postavil mali šotorčić za otroka in rezerviral prostor še za četico znancev, ostali se pa jebite.

Kar se tiče pa cen, pove slika več kot tisoč besed. Jako skupo, Isuse moj! Pa šta oni misle, da ja štampam kuniće? Bože sačuvaj moj novčanik, kakva skupoća.

Jelovnik (kolko košta, da se nešto pojede)

Jelovnik (kolko košta, da se nešto pojede)

Edini znak, da morda recesija vendarle prihaja tudi na naš lipi Jadran, so strmoglavljene cene kroksića i rakije, ampak dokler ne bo to trend širših razsežnosti, se jaz ne bi veselil prehitro.

Kroksići (vidi šta je to uradila recesija ovim cipelama)

Kroksići (vidi tata, šta je to recesija uradila ovim glupim cipelama)

Povoljno rakija i metamorfoze

Povoljno rakija (metamorfoze jako skupe)

Tako. Toliko na kratko, naslednjič pa to, kar vsi nestrpno čakate (sise i guzice).

Trenutek resnice

05 07 2009

Doma ne lovim TV3, tako da nisem vedel (nisem imel niti zamar), kakšna je to sploh oddaja Trenutek resnice. Potem sem pa šel včeraj prebirati Jonasov zapis in klobaso komentarjev, ki se je ustavila na številki precej čez 200, kar je samo po sebi impresivni rezultat, vreden blogerskega kipca. Če pa bi kdo izbral najboljše komentarje in jih objavil v knjigi, osmeši takšno filozofsko zbrano delo samega Platona.

Ker nisem našel nekega pametnega posnetka naše verzije te franšize, ki po samem konceptu mene nekoliko spominja na slumdog verzijo igre Lepo je biti milijonar, sem potem gledal posnetke iz Hrvaške in Srbske verzije te oddaje na youtubu (keyword: Trenutak istine – mastrubacija).

OMG! WTF? LOL! Ob nekaterih vprašanjih mi je edino prišel na misel legendarni citat Mladena Deliča iz tekme med Jugoslavijo in Bolgarijo (youtube posnetek za omladince, ki so bili takrat še v plenicah):

” Ljudi, pa je li ovo moguće?… ludnica… šta je ovo?”

Če se prijavite v to oddajo in ste dovolj velik debil, da vas producenti posadijo na vroči stol, potem lahko pričakujete tudi katero od spodnjih vprašanj, pri čemer pride glavni štos na koncu, ko so v igri veliki dinarji oziroma kune.

ACME lie detector

vir: ACME (lie detector)

Na koncu namreč nek elektronski gadget – poligraf, za katerega se ve, da tehnično nikakor ne more biti relevantno merilo za resnico ali laž (lahko je le pripomoček), čudežno ugotovi, da niste pravilno odgovorili  na trivialno vprašanje “Da li mislite, da je vaš život potpuni promašaj”, pa čeprav ste eno vprašanje nazaj brez kančka sramu prostodušno priznali, da ste se … kako da kažem …

JESTE LI SE IKADA ORALNO SAMOZADOVOLJILI?
Da.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JESTE LI IKADA STAVILI BEJZBOLSKU PALICU U GUZICU?
Jesam.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JESTE LI IKADA MASTURBIRALI NA RADNOM MESTU?
Pa naravno.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JESTE LI IKADA SNIMILI GAY PORNJAK?
Jesam. Čak sam i igrao u njemu.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JESTE LI SE IKADA ŠEVILI SA SESTROM VAŠEG BRATA?
Jesam.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JESTE LI IKADA MIRISALI PRLJAVO DONJE RUBLJE SVOJE DJEVOJKE?
Da.

Vaš odgovor je … ISTINIT!

BISTE LI KARALI VODITELJICU OVE EMISIJE IZPRED TV KAMERA?
O, pa da. Karao bih ja nju i od pozadi.

Vaš odgovor je … ISTINIT!

JESTE LI IKADA JELI GOVNA?
Pa da.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JESTE LI IKADA MAŠTALI, DA VODITE LJUBAV SA ŽIVOTINJOM?
Jesam. Više puta sam vodio ljubav.
Vaš odgovor je … ISTINIT!

JEL VI MISLITE, DA JE VAŠ ŽIVOT POTPUNI PROMAŠAJ?
Da.
Vaš odgovor … NIJE ISTINIT!
(Do potpunog promašaja ima još puno tog da uradite u svome bednom životu)

” Ljudi, pa je li ovo moguće?… ludnica… šta je ovo?”

Najboljši zadetki

18 06 2009

Karmen je prosila par najbolj propulzivnih in hitro rastočih blogerjev da bi opisali, kdaj so bili v življenju najbolj zadeti.

Tu bi lahko omenil maturantski izlet na Braču, kjer sem bil ves čas tako pijan, da sploh nisem vedel, da smo v bistvu na morju ali pa morda vojaka Šimeta, ki je spal pod mano (dvonadstropna postelja, da ne bi kdo napačno razmišljal) in se ga je ves čas zadeval z neko čudno mešanico Dalmatinske trave (Joint, Cannabis and partners inc.), sam pa sem lahko užival kot pasivni kadilec (dosti solidna zadeva in povsem razumem ljudi, ki se zavzemajo za legalizacijo marihuane za “medicinske potrebe”).

Ampak ker slika pove več kot tisoč besed, bodi dovolj tale primerek dobrega zadetka (ni dr. Onyx):

Če se kdo slučajno v video posnetku prepozna, je to zgolj naključno.

Kar se pa tiče nastavka verižne igre, pa žal res nimam idej, ker blogosceno zadnje čase bolj slabo poznam, še manj poznam pa primerke, ki bi se ga lahko kvalitetno zadevali (enega imam sicer na sumu, ampak nisem čisto prepričan, da ni zadet že po naravi).

Naj pa ekskluzivno omenim, da letos ne bom podeljeval Blogeca popularnosti, ampak pripravljam prvič Blogerske maline oziroma nekaj v smislu blogerskih “rotten tomatoes”.

O nominirancih pa kdaj drugič (dobrodošla tudi kakšna ideja, samo prosim ne vsi Hada in Ireno Sireno, ker sta onadva že med letošnjimi nominiranci, ob boku prenovljene Blogorole, ki je pa že zaradni nemogoče črno-modre  barvne kombinacije absolutni favorit).

Vojna z daljinci

05 01 2009

V času novoletnih praznikov sem poštudiral eno novo staro družabno igro in prišel na idejo za eno skrito kamero. Najprej pa o družabni igri.

Igra je nekoliko prirejena in posodobljena različica znane igre s kartami.

Vsak igralec prinese od doma vse daljinske upravljavce (nekateri tem napravam rečejo ŠEF), ki jih ima pri hiši. Daljinski za televizijo, kabelsko TV, HD dekoder, radio, klimatsko napravo, mikrovalovno pečico, računalniške zvočnike, vlažilec zraka, skratka vse, kar je namenjeno upravljanju na daljavo.

vir: urbangiraffe.com

Igralci se posedejo za mizo in pred sabo zložijo v poljubnem vrstnem redu daljince tako, da ostali tega ne vidijo, kar je bistveno, da se prepreči goljufanje.

Potem se igra lahko prične.

Vsak igralec položi na mizo prvi daljinec po vrsti in največji daljinski upravljavec pobere vse ostale. V primeru, da dva igralca položita enaka daljinska upravljavca, kar se lahko kaj hitro zgodi, se igra potem vojna. Najprej se dva daljinca, naslednja po vrsti, položi na vrh in potem še tretjega. Celotno zbirko daljincev zloženih v stolpič pobere tisti igralec, katerega tretji po vrsti je najdaljši.  Precej preprosto in zabavno, kajneda?

Vlogo jokerja prevzame v tej igri univerzalni programabilni daljinski upravljavec, ki ko pade, takoj pobere vse ostale daljince.

Tole je sicer precej preprosta in neskončno zabavna družabna igra, ki pa se lahko vleče zelo dolgo, zato se po potrebi igro tudi časovno omeji, recimo na eno uro in se potem po določenem času prešteje daljince in določi zmagovalca.

V hardcore varianti se seveda ne igra te igre kar tako v tri dni, ampak na koncu vsak igralec pobere vse tiste naprave, do katerih daljincev se je dokopal.

Tako sem jaz med prazniki prišel do nove plazme in močnejše klimatske naprave, za malo pa mi je zmanjkalo da bi prišel še do novega glasbenega stolpa. Saj ne (za prirejanje iger na srečo moraš imeti koncesijo, čeprav za tole igro z daljinci ne vem, ker jo verjetno Ministrstvo za kulturo še nima v razvidu iger na srečo).

Naslednjič pa o ideji za skrito kamero.

Spomenik neznanemu brokerju

21 11 2008

Predlagam, da pred Ljublansko borzo vrednostnih papirjev, ki gre baje v Dunajske roke, postavimo spomenik neznanemu brokerju, po zgledu plastike na sliki.

Neznanemu jasno tu pomeni vsem brokerjem, ki bodo v času finančne krize izgubili nekaj let življenja zaradi stresa, povišanega pritiska in aritmije. V umetniškem delu (jaz mu ljubkovalno rečem Butnglavci) pa se lahko najdejo med drugim tudi tranzicijski tajkuni, kupci delnic banke NKBM na javni dražbi in vsi tisti, ki bodo finančno izkrvaveli v eni najhujših kriz med leti 2008  – (končni datum bo dodan naknadno, ko bomo vedeli okvirne časovne okvirje).

Slava jim. Naj njihova žrtev ne bo zaman.

Left 4 Dead (Shoot 2 Live)

14 11 2008

Imamo radi zombije? Jaaaa. Kako zelo imamo radi zombije? Zeloooo. Pozna kdo slučajno čudaka, ki ne bi imel rad zombijev? Neeee. Se zombijev bojimo? Oh jeah baby, pa še kako. BRING THEM ON! Let my shotgun cure the infection and their misery – ONE BULLET AT A TIME.

Zakaj smo nekateri ljudje (me included) tako fascinirani nad temi oživljenimi mrtveci ne vem, morda pa jih dojemamo kot nekakšno vstajenja od mrtvih z napako, ob katerem nas spreleti srh. Vstajenje v  nekaj, kar je še slabše od smrti in je potrebno takoj, ko se anomalija pojavi, ostro ukrepati.

Posamezniki, kot je recimo filmski režiser George Romero, so zombijem posvetili skoraj celoten življenjski opus, spomnimo se samo horror uspešnice Noč živih mrtvecev iz leta 1968, ki je nekakšna  kultna predloga celi seriji podobnih filmov. Na eni strani horde napol živih in napol razpadajočih trupel z iztegnjenimi rokami in steklenim pogledom mrtveca, ki hrepeni po živem mesu, na drugi strani peščica še živih, ki se obupno borijo, da v tem stanju čim dlje tudi ostanejo, čeprav so možnosti nične.

In kaj je lahko še lepša novica v tem ponorelem, finančno zlomljenem svetu, kot to, da Valve, kultni založniki računalniških iger kot so Half Life ali Team Fortress, pripravljajo igro z zombiji v glavni vlogi?

le

Danes mi je končno uspelo iz Steamovega strežnika, ki je deloval tako počasi, kot bi bil res na paro, z povprečnimi 40 KB/s prenesti več kot 2GB veliko demo različico med ljubitelji zombijev težko pričakovane igre Left 4 Dead. In bil sem tako neučakan, da sem si že navsezgodaj zjutraj, še pred jutranjo kavo, za petelinji zajtrk privoščil krajši debitantski masaker, pri čemer so  tile računalniški zombiji,  za razliko od Romerovih filmskih, hudičevo bolj hitri in okretni.

Kaj naj rečem? Zmerno do pretežno navdušen, a previdno skeptičen.

Zadeva je vsaj v demo različici (prva dva dela No Mercy stopnje) na prvi pogled podobna Maxu Paynu. In ne samo stilistično, ampak tudi po uporabljenih lokacijah, kot so apartmaji in podzemna železnica. Me pa nekoliko spominja tudi na Freedom Fighterse z zombiji v glavni stranski vlogi.

V bistvu gre za preživetveni sodelovalni “multiplayer” (multipreyer) za štiri žive igralce, ki se skupaj borijo proti hordam računalniško vodenih zombijev ali njihovim še bolj nevarnim mutiranim verzijam (šefi), ki so včasih prave “witches”. Je pa poleg tega možen tudi “singleplayer” (samozadovoljevanje), le da v tem primeru ostale tri like iz ekipe prav tako vodi računalnik, kar pomeni, da moraš večino težkega dela v bistvu narediti kar sam, ker ti pustijo pobudo. Plus še Versus način (4:4), kjer se štirje človečki (Survivors) borijo proti štirim okuženimi (mutiranimi) zombističnim šefom, ki jih odigrajo tudi igralci iz mesa in krvi.

Ko se prijaviš v mrežno igro najprej čakaš v čakalnici, da si ti pridružijo še ostali trije soigralci, ki so lahko ali prijatelji, ali pa naključni igralci iz interneta. Vsak si medtem izbere enega izmed štirih računalniških likov, ki pa se kot kaže razlikujejo samo na  pogled. Tisti, ki je prvi štartal novo igro, pa lahko določi še težavnostno stopnjo. Privzeta Normal je na PCju nekoliko prelahek sprehod, ki ne nudi resnega izziva, zato je prava zadeva advanced ali še bolje expert, kjer brez sodelovanja vseh štirih ne prideš daleč.

V demo različici deluje izbiranje igre skoraj škandalozno zanič, saj včasih traja večnost, da najde prosto čakalnico, včasih prideš v čakalnico, pa te nekdo zbrca ven (kicked), enkrat se igra ne zažene, skratka, če bo to delovalo tako tudi v končni verzije, vse skupaj ni vredno niti da pes povoha, ker je izguba časa in živcev.

Škoda tudi, da čakalnice grafično niso naredili res kot prave čakalnice, kjer sediš s soigralci na klopci in strmiš v reklame ob prijetni glasbi v ozadju ter čakaš, da se končno pojavi še četrti igralec in da igra lahko štarta (lahko štarta sicer tudi brez kompletne ekipe, manjkajoči igralci se lahko pridružijo kasneje). Pa drugič, Valve.

Potem ko enkrat štartaš igro, se opremiš prvo z  obveznim medkitom (prva pomoč za celjenje svojih ali  ran soigralcev), vzameš priljubljeno orožje (na začetku je to shotgun ali uzi) in odprti lov na zombije se lahko začne.

Mehanika je poznana iz ostalih FPS iger, torej z levim miškinim knofom trosiš odrešitev, kolešček pa služi za premikanje po arzenalu, ki ga nosiš s seboj (orožja, prva pomoč, painkillerji, molotov koktejli itd). Desni miškin gumb pa je tokrat namenjen odrivanju nasprotnikov (udarjanje s kopitom in to), če ti s svojim smrdljivim zadahom pridejo preblizu. Kar slej ko prej ti.

Ena izmed velikih prednosti oziroma olajševalnih okoliščin razvijanja računalniških iger z zombači v glavni vlogi je to, da nihče ne pričakuje ne vem kakšne napredne umetne inteligence (AI), ki bi preveč razmišljala in skakala samodejno v kritje ob napadu. V bistvu je ta celo nezaželena. Več kot dovolj je že kriljenje z rokami. In jasno od take igre ne gre potem pričakovati nič kaj bistveno drugega kot Shoot 2 Kill. Tega pa Left 4 Dead ponudi zares veliko že v demo verziji.

“in game” foto vir Steam

Na expert nivoju postane vse skupaj šele zares pravi izziv glede preživetja, zlasti ker postanejo nevarni posebni mutirani zombiji, ki nastopijo v različnih oblikah:

HUNTER skoči nate od daleč in nepričakovano ter te takoj pribije na tla.
SMOKER ima zelo dolg jezik, ga iztegne kot kakšen kameleon in ti ga ovije okrog vratu.
BOOMER je debeluh, ki te pobruha z neko jedko tekočino, ki ti onemogoči za nekaj časa vid, poleg tega pa še privabi nate hordo zombijev.
TANK je rušilni stroj, ki podira vse okrog sebe in te lahko z enim udarcem onesposobi.
In potem še WITCH, ki nekje v kotu pomanjkljivo oblečena srhljivo joka, če pa jo vznemiriš s streljanjem ali ji posvetiš z lučjo, te pa lahko v hipu pokonča. Res prava Bitch med šefi.

V teh primerih pride še posebej do izraza moštveni duh ekipe, saj je preživetje odvisno od tega, če te bo kdo blagovolil oživeti nazaj na noge, ali pokončati mutanta, ki te je ujel v past. Pa še to ni ponavadi enostavno, ker so tudi ostali polno zaposleni z reševanjem svoje riti. Če pa imaš smolo in naletiš na ekipo samomorilcev začetnikov, ki kot kure brez glave na slepo skačejo naokoli in po možnosti še trosijo svinec pomotoma kar vate (not so friendly fire), se pa igra hitro za vse štiri konča na tleh v mlaki krvi.

Igra dodatni izziv ponudi tudi v tem, da se zombiji pojavljajo vsakič drugače in ne gre za običajne skriptirane akcije, kjer jih večina po nekaj sprehodih zna na pamet. Baje celo v ozadju nek Director (kodno ime za kos računalniške kode) skrbi za to, da nivo težavnosti in izzive prilagaja sposobnostim ekipi. Tu je torej vsakič potrebna polna koncentracija, ker se za vsakimi vrati kopalnice lahko skriva mutiran  zombificiran debeluh – Bommer.


(don’t exaggerate with botox )

Samo lociranje ostalih soigralcev na mapi je lepo rešeno s silhuetami, ki nakazujejo smer, v kateri se  kamerad nahaja, če je seveda izven vidnega polja. Je pa včasih pri večnivojskih mapah kljub temu težko ugotoviti, kam je kakšen soigralec odtaval in ga morajo ostali reševati iz težav.

Po demo verziji sodeč bo igra vsekakor za ljubitelje tovrstne brutalne akcije zabavna, vprašanje pa je, če bo kot celota izpadla tako domišljeno, da bo nudila kaj več tudi za zahtevnejše igralce, ki še niso prešli faze računalniške zombifikacije? V to pa že malo dvomim.

Bo pa glede na videno v demo različici tale igra kar prava za občasno sprostitev nakopičene agresije. Upam pa, da bo Valve v Half Life 3 vdelal tudi kaj takega (mislim moštveno sodelovanje), ker potem pa smo verjetno dobili takojšnji hit. Potihem namreč upam, da je tole z zombiji samo eksperimentiranje, kako bo zadeva sprejeta med igralci in da to ni zadnja njihova tovrstna igra.

Povezave:
Left 4 Dead 411


%d bloggers like this: