Archive for the ‘VOLITVE 2007’ Category

Dolgčas za umret!

16 10 2007

Občutek imam, da me opazujejo. Hodim takole umirjenega koraka po pločniku sredi Ljubljane, zamišljeno gledam v tla in spreleti me občutek, da so oči neznanca uprte vame. Moje tretje oko pomodri od groze. Korak upočasnim, previdno obrnem glavo preko desne rame in ga zagledam. Lojze Peterle. Nepremično strmi direktno vame s svojim prodornim nasmeškom. Hitro umaknem pogled, pospešim korak in spet me za hip spreleti enak občutek. Huh, zopet nekdo gleda vame. Previdno nagnem glavo, tokrat na levo in ga zagledam. Mitja Gaspari. Pogled, ki mu ne moreš ubežati. Lahko sicer bežiš, tečeš stran kolikor te noge nesejo, samo pogled na plakatu ti sledi. Očitno delo istega portretnega fotografa. Koraki so vse hitrejši, stečem čez prehod za pešce in se zadnji trenutek izognem kolesarju, ki me opazi prepozno. Izmenjava si na hitro par vljudnostnih kletvic in si groziva s tožbo. Prizor ne gane obeh opazovalcev, ki se še naprej smehljata s plakatov. V parku Zvezda se za hip ustavim in znova me spreleti srh. Koža se mi naježi. Nekdo nepremično strmi vame iza štanta. Pogledam malo bolj pozorno in ga zagledam. Danilo Türk. V naravni velikosti. In ne samo eden. Kar dva stojita eden za drugim. Isti pogled, enaka drža, praktično enak zamišljen pogled.

Zgolj špekuliram lahko, da gre tu za skrbno načrtovano zaroto velike trojice predsedniških kandidatov. Ko takole opazujem celo mesto polepljeno z njihovimi portreti in nekaj spremljajočimi, kar se da preprostimi slogani, sem dobil občutek, kot da bi se trojica zmenila in zanalašč najela isto oglaševalsko agencijo, istega fotografa in istega avtorja slogana. Kaj bi bil motiv za tako dejanje trenutno še ne vem, morda gre za to, da si je večina volilcev želela zabavo, česar pa nam trojka resnih kandidatov ne privošči. To, da bi šlo za naključje, pa žal ne morem verjeti in upam, da so vsi trije za te plakate dobili količinski popust po sistemu “plačamo dva, dobimo tri”, privarčevani denar pa zapijemo. Zadevo s plakati bi po moje lahko vsaj za silo rešili, če bi si še ostala dvojica poleg Türka, torej Peterle in Gaspari, privoščila kartonaste portrete v naravni velikosti in bi jih razmestili vzdolž celotne mestne vpadnice, kot kakšne glinene vojščake, slovenske terracota warriorje. Na desni strani na vsakih deset metrov po eden Peterle, ki maha z desnico v pozdrav, na levi strani izmenjaje po eden Türk in eden Gaspari, ki z levico odzdravljata nazaj čez cesto. Nekakšna kartonasta invazija predsedniških kandidatov, ki bi nakazala, da imajo trije favoriti vsaj kanček smisla za humor. Ker to, da nek kandidat na reklamni pano napiše, da rad lovi ribe, je pošten, se rad vozi s čolnom in je velik borec širokega srca pri meni žal ne doseže niti pol decibela smešnosti.

Pri tako trivialnih plakatih lahko ocenim zgolj kvaliteto nasmeškov portretirancev.

Alojzu Peterletu bi dal 4 plus. Gre za klasičen ljudski, prisrčen nasmeh iz srca. Takega človeka si želiš imeti na vsaki zabavi. Pri Mitji Gaspariju sem v dilemi. Poizkus nasmešha mi deluje zaigrano, posiljeno, na ustnicah razberem ščepec cinizma (morda v smislu, če me izvolite, grem na bistveno nižjo plačo). Če pogledam krepko čez prste, je ocena slaba 3. Na plakatu dr. Danila Turka nasmeška sploh nisem zaznal. Izraz na obrazu je resen, skoraj zaskrbljen. Praktično bi morala biti ocena nezadostno 1, da pa kandidatu ne vzamem čisto vse volje in veselja sem se odločil, da mu dam za neobstoječi nasmešek oceno slabo 2.

Kar se tiče kampanije zdaj je kar je. Priznam, da nisem gledal na TV niti enega samega soočenja kandidatov in tako bo tudi ostalo. Če ne bi bilo velikih plakatov po mestu, ne bi niti vedel, da smo tik pred volitvami 2007. To, da je predsedniška kampanja večini na smrt dolgočasna, ker so kandidati normalni, neekscesni, neprepirljivi in za povrh še neagresivni, sem zasledil v kolumni Marka Crnkoviča. Ampak to prepričanje je po moje zraslo na zelniku urednikov velikih medijev, zlasti na TV, ker so računali na pregovorno dobro gledanost TV soočenj predsedniških kanididatov.

Ne vem sicer, v katero uredništvo na TV sodijo soočenja. Recimo po logiki naj bi to bila notranja politika, vendar po moje zadevo vsaj na skrivaj vzame v roke razvedrilni program. Narediti zanimivo zabavno oddajo, ki ima dobro gledanost in posledično visoko ceno oglasnega bloka, je verjetno prvič težko in drugič drago. Pri nedeljskem Mariu moraš plačati celo vrsto nastopajočih, spremljajoče plesalke in humoristko začetnico, gosti tudi verjetno ne pridejo kar zastonj, nekateri skeči zahtevajo nekaj kostumografije, draga je scena, razsvetljava, ogrevanje studija. Pri soočenjih pa skoraj vsi stroški odpadejo. Kostume prinesejo kandidati s seboj od doma, plačajo jim za nastop skoraj sigurno nič, morda morajo še sami kaj prispevati, da so lahko pokažejo na TV. Praktično edini resni strošek je voditelj, pa kar je še dela z kandidati v maski. Ampak večina se obrije, počeše in napudra že doma. In urednik razvedrilnega programa ponavadi pričakuje…R.A.Z.V.E.D.R.I.L.O!

Predsedniški kandidat pod zaporedno številko pet.
Prosim, če se slečete do nazga in naredite premet nazaj. Bravooooo…. klap,klap,klap.

Predsedniški kandidat pod zaporedno številko dva.
Pred vami je steklenica 95% alkohola. Imate deset sekund časa, da jo spijete do dna… bravo… klap, klap, klap. Bravooooo….

Predsedniški kandidat pod zaporedno številko tri.
Naša zvesta gledalka iz Spodnje polskave sprašuje, ali veste kateri je drugi največji desni pritok Amazonke v Čilu? Ne veste… ha, ha, ha… Morda polovička? Buuuuu …ha, ha, ha….

Mediji se bodo pač morali sprijazniti, da predsedniška kampanja ni nujno cenena zabava z privzeto visoko gledanostjo in minimalnimi stroški ter kandidati niso nujno najcenejša možna oblika komedijantov. Trojica letošnjih favoritev očitno funkcijo predsednika države jemlje resno, ima glede medijev razčiščene pojme in če so hoteli imeti populistično zabavo, potem bi morali na to misliti že prej in najeti še sami kakšnega dummy kandidata tipa Štern, ki bi poskrbel za ekscese in visoko gledanost oddaj.

Ali pa če že drugega ne, bi lahko vsaj kandidata Peterleta prosili, da naj javno izjavi, da bo Slovenija v naslednjih treh letih lansirala v zemljino orbito svoj prvi geostacionarni satelit z napisom:

“Nimamo za kruh. Vsaka pomoč bo dobrodošla.”

Zbiranje podpisov

30 08 2007

Tole z zbiranjem podpisov predsedniških kandidatov je po moje čedalje bolj navadna farsa in podobno vaški veselici, le da na štantih še ni piva in čevapčičev, pa tudi narodne noše so prej redkost kot pravilo.

Slučajno sem šel danes mimo Mačkove v Ljubljani in tam naštel vsaj tri štante predsedniških kandidatov, kjer te akviziterji prosijo za podpis. Kandidat Türk ima tam postavljen celo njegov lik iz kartona v naravni velikosti (morda je celo za kakšen centimeter višji kot v naravi), tako da se lahko z njim slikaš na hitro tako kot z Batmanom ali Supermanom v Disneylandu. Škoda da nima še kandidat Gaspari svojega in bi se tako lahko postavil vmes in oba objel prek rame (jasno ne oba prek levice, eden bi moral biti na desnici).

Naivno sem sicer mislil, da je dovolj, če se na tisti list podpišem in sem s tem že izrazil podporo kandidatu. Ma kje pa. Potrebno je iti notri v urad, mislim da gre za Upravno enoto (če je ta sploh še na Mačkovi?) ali nekaj takega in zadevo še verificirati z nekim osebnim dokumentom.

Tega se mi pa res ne da, ker če povem po pravici, se izogibam čakalnih vrst na raznih uradih kot hudič križa. Samo če je res nujno, ker vedno imam težave s tem da ocenim, koliko časa bo nekaj na uradu trajalo in kako zares je dolga vrsta. Enkrat, mislim da je šlo za podaljšanje registracije avtomobila veljavnosti vozniškega dovoljenja, se mi je zgodilo, da se postavim v najkrajšo vrsto. Še na smeh mi je šlo, ker sem prišel zadnji v sobo, pa sem prehitel mnoge, ki so že dlje čakali, ker se je moja vrsta pomikala hitro naprej. Potem pa začne nekdo pred mano komplicirati kot kakšen upokojenec prvega v mesecu na banki ter težiti delavki za okencem. In zadeva se je zavlekla po moje kar za kakšne pol ure. Na koncu že nisem več vedel, ali naj grem v drugo vrsto povsem na konec in izpadem bedak za tiste, ki so prišli za mano, ali naj vztrajam.

Zato mi na misel ne pride, da bi zaradi nekih podpisov tvegal in se postavljal v vrsto. Ni govora.

Potem pa še berem v časopisu, da se je kandidatu Šternu primerila nerodnost, da je njegov akviziter zbirali podpise pod pretvezo, da zbira za favorita Peterleta in Türka. In celo akviziter naj bi predsedniškemu kandidatu dejal, da če sam noče podpisov, jih bo pa prodal na licitaciji. Kako prosim? Pa saj vendar z podpisom podpremo posameznega kandidata, mar ne? In baje ne. Na obrazec naj ne bi bilo potrebno napisati imena kandidata, ampak se to lahko dopiše naknadno ali pa nenazadnje bianko obrazce proda prosto na trgu najboljšemu ponudniku. Ojoj…

In za povrh vsega je akviziterstvo za podpise podpore predsedniškim kandidatom glede na zaposlitvene oglase na internetu povsem tržna dejavnost in morda so ti ljudje, ki na cesti prosjačijo za podpise mimoidoče, tudi organizirani v kakšnem sindikatu.

Sem bil pa trdno prepričan, da se da zadevo vsaj opraviti elektronsko prek spleta s katerim izmed spletnih certifikatov, ki jih izdajajo recimo banke ali javna uprava. Pa tega nikjer ne najdem in očitno to tudi ni možno kljub temu, da je zadeva verjetno danes tehnično trivialna in kar kliče po takšni rešitvi. Na spletni strani imaš seznam kandidatov za kandidata za predsednika države, klikneš na tistega, ki mu želiš dati podporo in potrdiš da pri polni zavesti daješ podporo izbranemu kandidatu. Izkušeni programerji to razvijejo v enem dnevu plus še dan za testiranje.

Upam da bo vsaj na naslednjih volitvah čez pet leto to že možno, ker 3000 podpisov (po internetu kroži tudi podatek 5000 podpisov) izgleda morda res malo, samo če nisi strankarski kandidat, kjer za zbiranje podpisov politične stranke zaženejo svojo propagando mašinerijo, je tudi 3000 podpisov veliko. Sploh ob takšnem kompliciranem postopku.

Povezani prispevki:
Demokracija (v medijih) – po slovensko
Bitka za podpise
Osebna izpoved zbiralca podpisov
Podpisi dr. Türka

Time to say goodbye

09 08 2007

Spoštovani volilci, spoštovane volilke!

Vsega lepega je nekega dne konec. V hiši predsedniških kandidatov postaja čedalje bolj tesno in po temeljitem premisleku sem se odločil, da to hišo zapustim. Kljub mojemu umiku mislim, da bo izbira jeseni pestra in verjamem, da boste za predsednika države za naslednje petletno obdobje izbrali človeka, ki bo dostojno predstavljal Slovenijo doma in po svetu.

Upam da s to potezo nisem razočaral brezštevilnih, ki ste me odkrito podpirali, kampirali dan in noč pred mojo hišo in pošiljali nekrite čeke podpore. Iz vsega srca se Vam iskreno zahvaljujem. Ker nisem pristaš neke patetike in globokih čustev naj za konec samo povem, da boste za mene ostali za vedno …

LOVE YOU ALL!

“Jaz nisem kandidiral za predsednika države zato, da bi zmagal. Jaz sem kandidiral zato, da bi na lastni koži občutil poraz.”
dr. Onyx

P.S.
Centrifuziji prav posebna zahvala za izkazano podporo in poslano kandidaturo na razpisano javno naročilo male vrednosti za izbor Prve Dame.

Štirje letni časi

11 07 2007

V primeru, da mi bodo jeseni 2007 volilci in volike zaupali absolutno ve(li)čino za upravljanje države, potem nameravam opustiti sedanjo prakso, da ima predsednik države samo eno resno predsedniško rezidenco v strogem centru Ljubljane in še neko ceneno brunarico na obrobju notranjske planote z ročno povlečenim optičnim kablom in policijskim kemičnim WC straniščem pred vhodom. Pa preverite, če ne verjamete.

V skladu z Vivaldijevimi Štirimi letnimi časi (“Le quattro stagioni”), kjer je italjanski skladatelj brezčasno uglasbil cikličnost narave, nameravam kupiti ali vzeti v dolgoletni najem štiri protokolarne objekte v različnih delih naše lepe domovine, za vsak letni čas po enega.

Za Poletje sem si nekako že izbral za najprimernejšo predsedniško rezidenco znano hišo Benečanko v Piranu nasproti Tarinijevega spomenika. Čeprav gre za kopijo in ne nek avtohtoni gradbeni slog, se mi zdi zgradba in sama lokacija dovolj privlačna za protokolarni objekt najvišjega ranga. Kadar bo morje poplavilo Tartinijev trg pa pričakujem, da me bodo varnostniki diskretno prenesli čez vodo.

Za Zimo je v igri kakšna brunarica z kaminom na žagana meterska drva, po domače klaftre, v Gozdu Martuljku ali kje na Bovškem, če mi seizmologi državne mreže protipotresnih opazovalnicv pisno zagotovijo, da v času mojega predsedovanja ne bo močnejšega potresa. Sicer lahko ostane še vedno rezervna lokacija kje v Kranjski Gori, ki pa mi deluje nekako cenena kopija kakšnega znanega avstrijskega zimskega letovišča. Minus palčki in minus kičasti leseni oboki.

Za Jesen je resno v igri toti Maribor in kakšna prestižna lokacija z pogledom na okoliške gričke, poraščene z vinsko trto, morda lučaj ali dva stran od sotočja Save. Čeprav mi mariborčani kot narod niso pretirano všeč, ker ga preveč pijejo in ko ga pijejo postanejo nasilni, pa se mi zdi pa Štajerska pokrajina dovolj reprezentativna s svojimi grički in nasadi vina, da si zasluži predsedniško rezidenco.

Potem ostane samo še Pomlad in tu je v igri Ljubljana. Sedanja lokacija, ko praktično gledaš v skledo čez cesto premierju, oziroma lepše on gleda tebi v krožnik, mi nekako ne sede. Poleg tega je v neposredni soseščini ogromen monumentalni spomenik nekemu revolucionarju, ki na prvi pogled deluje kot povečana kopija Kolossosa iz Rodosa, tako da naključni turist sploh ne ve, kdo je zares predsednik te države in ali so tu sploh že ukinili komunizem.

Kot reprezentančni objekt za pomlad predsednika države mi je padla v oko najprej Čolnarna v parku Tivoli. Gradbinci in zidarji bi znali s knauf stenami hitro obstoječo slastičarno spremeniti v reprezentančni objekt najvišjega ranga, kakšno renomirano vrtnarsko podjetje pa bi v okolici jezera posadilo na hitro japonske češnje, ki bi spomladi cvetele v prečudovitih barvah. Dobro, priznam, ideje za japonske češnje sem dobil v Washingtonu in tam jim lepo uspevajo.

Rožnate barve cvetov, ki odseva na morski gladini, pa ne znam niti opisati. Večina, ki je to že videla v živo, govori o bibličnih rajskih vrtovih.


grafika: alexisleon.com

Vem, redko pozorno oko inteligentnega volilca ali volilke bo opazilo, da Washington nima morja, ampak gre za jezero. Vidite zato in prav zato so moje možnosti za zmago na jesenskih volitvah minimalne.

Morda si ob tem povprečni volilec in volika mislita, da ta tip razmišlja samo o tem, kje bo spal, kaj bo jedel in v kakšnem avtu se bo vozil kot predsednik republike na račun davkoplačevalcev. Pri čemer sploh ne išče več prve dame, ker je poštudiral, da v primeru zmage ni nobene potrebe po eni sami prvi dami, ker jih bo lahko več. Vse to drži. Samo kdo pa je napisal Ustavo RS?

In nenazadnje, kaj naj naredim z Brdom? Kje pa to sploh je?

Neodsproščeno

09 07 2007

Prejšnji teden sem prebiral tragikomedijo o novinarki, ki je na youtubu vtipkala ključno besedo Janša in prikazal se ji je kot prvi zadetek pes nekega novinarja. In mlada dama, očitno še precej sveža novinarka, je ob pomanjkanju navdiha v jutranjem programu sproščenega Vala 202 pozvala gledalce, da naj to še sami preverijo in zaradi tega izgubila službo.

Že v petek sem študiral, kaj če kateri izmed novinarjev odtipka na googlu ali najdi.si ključno besedo “predsedniški kandidat” in prvi zadetek ne bo Alojz Peterle? Tudi drugi zadetek še vedno ne bo Alojz Peterle. Še več, na celotni prvi strani zadetkov ni niti omenjen predsedniški kandidat Alojz Peterle.

Pa preverite če hočete.

Ne. Ne! Za božjo voljo ne preverjajte tega. Samo hecam se.

V petek zvečer pridem domov in študiram, kaj naj naredim? Ali naj me celo življenje spremlja občutek krivde, da bo kdo zaradi mene in moje kampanje ob službo? Naj pišem googlu, da naj popravi zadetke in najprej napiše protikandidata Peterleta? Dobro, z Najdi.si bi se verjetno še dalo nekako urediti zadevo, saj je po novem v državni lasti, samo kako naj to pojasnim googlu?

Morda pa bom pisal protikandidatu Peterletu in mu razložil, da računalniška logika, ki razvršča spletne strani po ključnih besedah, ni vedno logična in politično korektna. Vsi vemo, da je bil prvi, ki je objavil kandidaturo (no v resnici drugi, samo da ne bo zamere recimo temo prvi) in da bi moral biti prvi zadetek v iskalniku, za katerega pa vsi vedo, da je zanič sprogramiran in napačno razvršča zadetke.

Morda pa bi bila rešitev ta, da bi spletni iskalniki najeli ceneno kitajsko delovno silo, ki bi politično sporne zadetke ročno razvrščala?

Eden levo, dva desno, eden levo, še dva desno, pa dva levo in štirje desno…

O taktiki vse najlepše

01 06 2007

V tekmi za predsednika države velja nenapisano pravilo, da se o taktiki predsedniških protikandidatov govori vse najlepše. Vendar pa se ne morem zadržati, da ne bi pokomentiral taktike predsedniškega kandidata Alojza Peterleta, ki je po mojem mnenju milo rečeno slaba. Lepše rečeno NAPAČNA.

V vojski sem spal v sobi z vojakom iz Niša, ki je imel je dve zanimivi lastnosti.

Prva je bila ta, da nogavic praktično ni nikdar opral. Iste nogavice je nosil kakšen teden, naslednji teden jih je samo obrnil okrog in potem vsake toliko časa pošprical še z parfumom, tako da se je razvila neka čudna kemična reakcija in je bil smrad še bolj ogaben kot sicer. Ko je šel spat, smo počakali da je zaspal, potem pa smo ga pokrili z kakimi petimi odejami in odprli vsa okna in vrata, da se je soba vsaj za silo prezračila in smo lahko šli spat še ostali.

Druga je bila pa ta, da se ga je vedno ko je šel v mesto napil, potem prišel nazaj v sobo in se v nekem napol omotičnem rem stanju ulegel na posteljo. V takšnem stanju so ga potem spraševali, kaj si misli o posamezni osebi in je znal kot kakšen izkušen psihiater ali psiholog secirati človeka v dno duše. Običajno si po takšni seansi dobil tudi vzdevek, ki se te je prijel do konca služenja vojske.

In če želiš začutiti utrip volilnega telesa, greš v nedeljo dopoldan v kakšno gostilno na podeželju in vsem prisotnim plačaš rundo. Potem pa začneš s seanso, ki se ji reče meritev volilnega utripa. “Fantje, dajmo eno po domače o politiki.”,”Kaj pa mislite o tem Janši? Ste videli kakšne počne? Sedaj se je spravil še na Kučana.”, “Pahor jim je pa dal vetra, a?”, “Kaj pa mislite o temle Peterletu za predsednika? Sigurno ga je nastavil Janša, kaj?”

“Natakarica, še eno rundo piva prosim.”

Ti volilci pa niso kdorkoli, temveč ravno oni odražajo povprečni volilni utrip, ki potem odloči zmagovalca. In če uspeš prepričati te ljudi, si dobil volitve.

In Alojz Peterle očitno ne spremlja medijev, ker sicer ne bi naredil po mojem takšne strateške napake, da je svojo kandidaturo vezal na politične stranke desnice. Tako pa je postal predsedniški kandidat vladajoče desnice oziroma strank Nsi, SDS in SLS. Za političnega laika je Alojz Peterle kar predsedniški kandidat Vlade. In Vladi javno mnenje trenutno ni naklonjeno. Do volitev pa je samo še poletje, ko se mnenja po mojem ne da več bistveno spremeniti.

In povprečni volilec se (žal) tudi na predsedniških volitvah odloča za ali proti vladajočim, ne o kandidatu kot človeku, kar bi bilo s stališča funkcije predsednika države logično. In morda je s to potezo, pa čeprav naj bi šlo dejansko za podporo, Alojz Peterle volitve 2007 že izgubil.

Žal.

“DoS napad” predsedniških kandidatov

28 05 2007

Tako imenovani DoS napadi (denial-of-service) so v računalništvu znani kot metoda, kjer napadalec umetno generira veliko količino omrežnega prometa zato, da ta strežnike z zahtevki obremeni v tolikšni meri, da se prenehajo odzivati oziroma se ukvarjajo samo še s servisiranjem napadalčevih zahtev, ki se ne ločijo od resničnih. Nazadnje je tak odmevnejši napad doživela recimo Estonija, kar so povezovali z političnim konfliktom z Rusijo zaradi preselitve spomenika iz druge svetovne vojne. Pred takšnim napadom pa so že prej klonile spletne strani Microsofta, Amazona in še mnogih drugih.

Pri nas pa smo zadnje tedne doživeli pravi DoS napad predsedniških kandidatov 2007 in kandidatov za predsedniške kandidate, ki so prihajali na plan kot močeradi po dežju.

Je pa meni zanimivo psihološko vprašanje, kaj kandidate žene, da se prijavijo na javni natečaj za predsednika države? Sam sem razdelil, tudi ali še bolje predvsem glede na splošno prepričanje javnosti, vse kandidate v tri skupine in sicer:

POLITIČNO DOZORELI KANDIDATI
PROMOTORJI POLITIČNE STRANKE
NAVADNI ČUDAKI

Pri politično dozorelih kandidatih gre za bazen kandidatov iz katerega volilci izberejo zmagovalca. To so ljudje, ki so javnosti splošno znani in so dolga leta že na politično medijski sceni. Ti ljudje imajo politični kapital, prednost, ki jo ostali tekmeci, še zlasti pa tekmeci iz tretje skupine, ne morejo nikakor dohiteti v nekaj mesecih kampanije, pa četudi se lastnoročno obesijo (mislim zares obesijo) na jumbo plakate ob vpadnicah v mesto.

Promotorji politične stranke so ljudje, ki za zmago nimajo nobenih možnosti, izkoriščajo pa predsedniške volitve za namen promocije lastne stranke. Ti ljudje se zavedajo, da je politika v prvi vrsti medijski boj za volilca in prepoznavnost in predsedniška kampanija je dobra priložnost za brezplačno minutažo na televiziji in drugh medijih. Če preračunamo minute pojavljanja v medijih med kampanijo in to zmnožimo z cenikom, ki ga imajo mediji za oglaševanje, ugotovimo, da gre tu verjetno za visoke zneske, za katere pa ne plačaš nič, razen da se nastaviš kameri ali mikrofonu.

Potem so pa tu še recimo temu “navadni čudaki”.

Ta skupina je morda najbolj sporna, ker verjetno nihče od nas noče, da bi ga uvrstili v to skupino. In to skupino sem poimenoval po odzivih, ki jih je sprožila moja virtualna predsedniška kandidatura med znanci in po tem, kako so nekatere kandidate v preteklosti sprejeli mediji in za njimi potem še volilci.

Če vzamemo recimo za primer resničnostne šove kot sta Košnikova gostilna (alias Bar) I-II in Big Bother, kar je v bistvu nekaj podobnega šovu predsedniške kampanije. Tam so tekmovalci praktično nacionalni junaki, idoli mladih. Rumeni tisk jim je iz dlani. Nihče jih nima za čudake, anti-voayerje ali pozerje. Nihče se ne sprašuje, kaj je s temi ljudi narobe, ali če ne gre pri tekmovalcih morda za kakšno psihološko motnjo. Nekateri iz Bara so postali uspešni podjetniki, drugi delajo kot natakarji, pri čemer se promet v gostilni podeseteri, ker pijačo nosi tako imenovan “celebrity”.

Če pa kandidiraš za predsednika države in si neprepoznaven, te ožigosajo kot čudaka. Vržejo te iz službe ali si kot samostojni podjetnik ob posel, druge službe ne dobiš, ker te imajo vsi za zmešanega “wannabe politika”, okolica se te izogiba, v medijih se iz tebe norčujejo, sorodniki se ti odpovedo …

Zgolj v razmislek potencialnim kandidatom … 🙂

Predsedniški IQ test

28 05 2007

Američani so očitno izmerili IQ svojih predsednikov in na podlagi virov na Internetu naj bi bili rezultat sledeč (številka pred imenom je IQ):

147 Franklin D. Roosevelt
132 Harry Truman
122 Dwight D. Eisenhower
174 John F. Kennedy
126 Lyndon B. Johnson
155 Richard M. Nixon
121 Gerald Ford
175 James E. Carter
105 Ronald Reagan
098 George HW Bush
182 William J. Clinton
091 George W. Bush

Če sem prav prevedel, naj bi bili ti rezultati izračunani na podlagi šolskega uspeha, njihovih besedil, sposobnosti izražanja in nekaj drugih psiholoških faktorjev.

Očitno so imele ZDA v zgodovini večinoma srečo pri izbiri predsednikov, izstopata morda samo oče in sin Bush, ki sta v klubu IQ pod 100, kar je na ravni slabše razgledane in z peroksidom retuširane blondinke in kar morda nakazuje, da je tudi genialna (pod)povprečnost dedna, medtem ko Clintona njegova genialnost ni rešila pred pohotno pripravnico, ki je uknižila “touchdown” sredi ovalne pisarne Bele Hiše, kar verjetno med ameriškimi dekleti velja za poseben dosežek.

Za slovenske predsedniške kandidate 2007 bi bil morda primeren IQ test za merjenje naravne inteligence recimo tole:

IQ TEST

Pri čemer moj rezultat kaže, da sem zgolj rahlo nadpovprečno inteligenten (9 od 11 pravilnih odgovorov v desetem poizkusu).

Me zanima, kakšen rezultat bi dosegel recimo naš favorit Borut Pahor, brez posvetovanja z vrhom stranke (naravna lepota prinaša pri IQ testih NIČ- z besedo 0 dodatnih točk)? Če reši od prve problem z Mojzesom in ladjo, mu dam za pivo (na službeno naročilnico, ker gre za reprezentanco).

Prekletstvo Boruta Pahorja

03 05 2007

Med prazniki sicer nisem spremljal medijev, predvidevam pa, da se Borut Pahor še vedno ni uspel odločiti ali bi, ali ne bi in če bi, kaj bi.

Verjetno sedaj nekje v kakšni temni kleti neprespan trga cvetove marjetice in premleva “bi – ne bi”. Odločitev pa ne bo lahka. In če sem nekoliko zloben me njegova situacija dejansko zabava. Ker ga vidim, kako težjko se odloča in najraje bi vse skupaj preložil na ramena volilcev ali kar lokalne vedeževalke na 090 liniji.

Če mi je dovoliti, pa bi mu rad pri odločitvi nekoliko pomagal.

Kot je predsednik dr. Drnovšek med svojim predsedniškim mandatom lepo pokazal, je funkcija predsednika države, kot jo predpisuje Ustava RS, dejansko zgolj protokolarna in če sem nekoliko ciničen, ima več pooblastil in upravne moči vsak uradnik na upravni enoti, ki odloča o gradbenih dovoljenjih in o tem, katero kmetijsko zemljišče bo postalo zazidljivo.

Kako malo moči ima predsednik države se lepo vidi že pri problemu imenovanja šefa Banke Slovenije, saj predsednik države lahko zgolj blokira imenovanje z izbiro neizvoljivih kandidatov. Pa še to verjetno prej počne zaradi nakopičene negativne energije, kot pa zaradi kakšne resne državotvorne drže. Morda predsednik države res samostojno odloča o dobitnikih odlikovanj, pa še to dvomim, da nima prišepetovalcev.

Ko je bil predsednik države Milan Kučan sicer javnost mislim da ni imela takega občutka in se je zdelo, kot da ima predsednik države več moči. To je bila verjetno samo iluzija, ker je bivši predsednik še iz časov prejšnjega režima ohranil neko neformalno moč in je verjetno tudi (so)odločal pri pomembnejših kadrovskih in drugih odločitvah Vlade.

Glede tega mislim da je situacija sedaj bolj čista in se natančno ve, do kje lahko seže predsednik države in še tu se je izkazalo, da če ne razume bistva parlamentarne demokracije enako kot predsednik Vlade, nastopijo resne težave.

Borut Pahor pa je relativno mlad politik, ki obeta. Njegov čas lahko rečemo šele prihaja. Če se odloči, da kandidira za predsednika države, ima verjetno največje možnosti, da tudi uspe. In postane za pet let predsednik države. Pet let resne politične abstinence pa je ravno dovolj dolga doba za politika, da postane politični marginalec, ker ga bodo ostali povzpetniki znotraj strankarske politike prehiteli in bo po končanem predsedniškem mandatu politični inventar, pripravljen za odpis.

Meni se zdi, da je kandidatura za predsednika države za Boruta Pahorja podobno, kot da “uspešnemu” 20 letnemu košarkarju, ki je vso svojo aktivno kariero praktično presedel na klopi za rezevrne igralce in je tik pred tem, da lahko nastopi v prvi peterki, nekdo ponudi mesto častnega predsednika kluba. In če to mesto sprejme, ne bo imel nikdar priložnosti pokazati, kako dejansko je dober pod koši, kjer se prava košarka zares igra.

Srečno Borut!

Prva kriza

13 04 2007

Že ob vstopu v predsedniško kampanjo 2007 sem se zavedal, da bo kriza slej kot prej nastopila. Nisem pa vedel, da bo nastopila tako zelo zgodaj.

Včeraj sem se namreč prvič resno vprašal, kaj sploh počnem in ali si ta država sploh zasluži tako dobrega kandidata za predsednika države?

Zakaj ne bi preprosto odnehal in pustil volilcem in volilkam, da zopet izvolijo enega izmed ostarele plejade politikov, ki se že celotno tranzicijo presedajo iz stolčka na stolček. Izraza kolobarjenje za te osebe raje ne uporabljam. Iz spoštovanja do vrtnarske stroke.

Funkcija predsednika države je za vsakega, ki je pismen, opravilno sposoben in si vzame za pet minut v roko Ustavo RS, minimalizirana. Razvrednotena na neka podeljevanja medalj in diplom ter poziranje raznim karikaturistom za naslovnice revij in časopisov. Sam sem celo naredil nekaj lastnih karikatur s svinčnikom, samo toliko da vidim, kako smešno izpadem kot karikatura. In izkazalo se je, da dejansko izgledam kot karikatura še za odtenek bolje kot na posnetkih z običajno digitalno kamero obscuro, ki ključnih detajlov moje osebnosti niti ni sposobna zabeležiti. Ker ležijo izven vidnega spektra CCD senzorja.

Ustavna dikcija glede poveljevanja vojske izgleda edina svetla točka med deli in nalogami, ki jih Ustava nalaga predsedniku države. Samo podrobnejši pogled pokaže, da tu nimaš komu poveljevati. Večina aktivne sestave vojske je po tujini in me verjetno niti ne bi resno jemala, če bi poizkušal dajati ukaze po telefonu ali elektronski pošti. Ti maloštevilni, ki so še v slovenskih kasarnah, so večinoma trikat do šestkrat slabše plačani kot tisti v tujini in si po mojih podatkih večina išče službo drugje, oziroma bi bili verjetno moji ukaza samo predmet gostilniških šal in splošne zabave. Iz predsednika države pa se običajno ne norčuje. Vsaj ne na glas.

Sam moj namen pa je bil na začetku plemenit in upam si reči originalen. Namreč…

Svet ima danes rad ljudi, ki IGRAJO POPOLNE BEDAKE IN IDIOTE ali pa to tudi dejansko so. Če pogledamo samo uspeh filma Borat. In trenutno podira rekorde v kinematografih Gospod Fižolček alias Mr. Bean.

https://i0.wp.com/blogs.elcorreodigital.com/media/borat.jpg
Foto:elcorreodigital.com

Verjetno si lahko večina zamišlja na zgornji sliki tudi slovenskega predsednika države, s socialistično potovalko in hozentregarji namesto kravate ter značko z zastavico Slovenije ob prvem obisku v ZDA.

Moja ideja je bila podobna. Če bi na volitvah zmagal, bi seveda svetovna javnost usmerila žaromete vame, ker bi kot popolni Outsider zmagal v državi, ki med poznavalci svetovne politike velja za ortodoksno postkomunistično državo tršega tipa. ZMAGA POPOLNEGA MORONA, človeka, ki je kampanjo začel na nekem blogu in si je celo Prvo Damo izbral na javnem natečaju in ki mu je edini vzornik mojsenior Eric Cartman iz risanke South Park.

Morda bi lahko dobil celo širšo podporo svetovne internetne skupnosti, ker bi bil živ dokaz, da je internet medij, ki lahko odloča tudi na predsedniških volitvah v državi, kjer vlada sicer trd režim, ki se poslužuje leta 2007 še vedno konspirativnih javk sredi prestolnice za domnevne spolne igrice ljudi s posebnimi potrebami po spolnih igricah.

Samo kljub vsemu povedanemu vprašanje ostaja.

Ali si ta država zares zasluži tako kvalitetnega kandidata? In vprašanje je retorično.

Žal.

Naj za konec tega razmišljanja samo dodam, da sem dobil nekaj ostrih elektronskih sporočil, ki se norčujejo iz mojega neznanja uporabe medmetov s in z ter še nekaj slovničnih malenkosti. Vsem tem volilcem in volilkam naj povem, da za mano ne stoji plačana armada delavcev, ki bi skrbela za “public relations”, pisala reklamne pamflete in govore ter lektorirala vsako izgovorjeno besedo. Jaz napišem to kar mislim tako, kot mislim, da se napiše. In tu gre za neposreden stik “skin to skin” z volilcem, direktno penetracijo v volilno telo. Kdor to spoštuje in ceni prav. Razumem pa tudi tiste, ki jih taka neposredni stik moti.

Papiranata letala

30 03 2007

Ker imam proračun omejen in ne sega niti do desetih milijonov evrov, sem večino dela v zvezi z predsedniško kampanijo prisiljen opraviti sam. Tako sem včeraj oblikoval osnutek reklamnega plakata različico 0.69.

shoot-your-best.jpg

Idejo sem dobil včeraj zvečer v knjižnici.

Gledam knjige, v katerih se ukvarjajo z oblikovanjem in odprem knjigo RE:THINK DESIGN CONSTRUCT Marka Wassermana. Stran 107. Plakat za nek koncert. Na plakatu strelska tarča, ki ima na glavi glasbene slušalke, sami krogi tarče pa so kot nekakšna LP plošča z napisi DJ-ev, ki bodo nastopali.

V trenutku, ko sem sliko videl, mi je bila všeč. Kot predsedniški kandidat si tarča volilcev in medijev. Da bi v sam koncept vnesel nekoliko humorja, sem slušalke, ki jih običajno nosijo strelci za protihrupno zaščito, prenesel na samo tarčo, prav tako si tarča, tako kot nogometaši pri prostem strelu, z rokami pokriva mednožje. Na to idejo sem ponosen tudi še danes.

Da zadevo vpnem v kontekst volitev, sem dodal še papirnati model letala, ki je narejen iz glasovalnega lističa in leti proti cilju. Torej kandidatu. V končni verziji bo verjetno na letalu sedel še miniaturni volilec na daljinsko upravljanje.

Obstaja tudi velika verjetnost, da bo na sliki namesto enega velikega papirnatega letala, ogromno manjših papirnatih letal, s čemer bi protikandidatom lahko sporočil nedvoumno sporočilo, da nimajo prav nobene možnosti in bi bilo morda pametneje, da odstopijo še preden se volitve zares prično.

Sama slika je morda nekoliko čudna, ker sem osrednji del narisal s svinčnikom na format A3, skener je pa samo formata A4 in sem moral tako izvesti tako imenovano lepljenko. Ker nimam prav nobenega občutka za vizualizacijo, sem na hitro naredil iz papirja manjše letalo, ki mi je služilo potem kot model za risanje.

Naravnost genialna se mi zdi tudi izbira same premise, oziroma slogana. SHOOT YOUR BEST VOTE. Slogan je sicer v angleščini, ker je ta plakat oziroma lepše “flyer”, delan za tržišči Kanade in ZDA, oziroma pretežno za slovensko diasporo v Clevelandu.

Skupaj porabljen čas za različico 0.69 je bil okvirno 40 minut. Pet minut sem porabil za izdelavo samega papirnatega letala.

Za konec naj povem, da še vedno poteka DOBRODELNA AVKCIJA za sliko svinčnik na platno pod naslovom FLESH FOR FANTASY.

Feel’s good

28 03 2007

Prejšnji teden sem prvič zares občutil, da sem kandidat za predsednika države 2007.

Pogovor sem ujel bežno, ker sem ravno stal za vrati. Ravno so pripeljali neke velike kartonaste škatle z neko dokumentacijo, težke morda okrog 10 kg ali še kakšno kilo več. Dve sodelavki na hodniku se pogovarjati, koga bi dobile, da bi te škatle prinesel v drugo nadstropje. Ena omeni mene, samo potem ji druga reče, da me naj raje ne moti, ker sem PREDSEDNIŠKI KANDIDAT.

Vredno spoštovanja. To je pravi donos.

Mislim, da bom moral delati še veliko na tem, da bodo ljudje funkcijo predsednika države sprejeli kot častno in odgovorno delovno mesto, za katero se poteguje intelektualni cvet te države. Plus Borut Pahor. Ki pa še ne ve zanesljivo, če bi se v boj sploh spustil.

Opomba:
“Feel’s good” pomeni v prevodu “dobro za počutit”.

Šala dneva

27 03 2007

SEM DOMA KONČNO POVEDU, da kandidiram za predsednika države.

Nazaj pa dobim tole. Dobesedni prevod:
“NEHI FANTAZIRAT, PA KAKŠNEGA RESNEGA DELA SE LOT.”

https://i1.wp.com/sketchplease.com/wp-content/sketches/_John-Chainsaw-Massacre-Leatherface.jpg
Grafika: sketchplease.com

Jaz predsedovanje državi jemljem sila resno. In to resno mislim.

No, da je sramota še večja, pa domači sploh ne bodo volili zame, ampak za protikandidata Alojza Peterleta. Ker je baje državotvoren.

Ne me basat.

Dobrodelna avkcija

26 03 2007

TEORIJA ENAKIH ŽELODCEV VEDNO PADE
ZARADI RAZLIČNIH RITI.
PIKA.

ufkakaritkamala.jpg
Grafika: dr. onyx

Kakor kažejo preliminarne ocene, bo budget za jesenske volitve v višini 2.34 milijona evra nekoliko prekratek, da bi lahko nagovoril volilce in volilke z jumbo plakati prav na vseh vpadnicah v večja slovenska mesta, kot sta recimo tudi Maribor in Koper.

Zato sem se odločil, da z dobrodelno avkcijo slik zberem še manjkajočih 254,99 evra.

Danes je na vrsti za odprodajo prva slika, naslikana z (morda pravilno s) svinčnikom na platno. Čeprav bi pozorno oko bralca morda najprej pomislilo, da gre za delo z naslovom “Uf, kaka ritka”, pa temu ni tako. Sam sem se raje odločil za naslov “Flesh for fantasy“, ki je naključno tudi naslov stare uspešnice Billya Idola z pripisom “Jaz ne verjamem v telo, rad bi te videl, videl v …. srce“.

Za vse, ki imate denar ter bi radi finančno podprli enega najbolj obetavnih predsedniških kandidatov in bi si za povrhu še radi polepšali dnevno sobo ali pa vhod v večjo bančno ekspozituro, naj povem, da je zgornja grafika velikosti 40×20 cm. Izklicna cena za grafiko pa je 199,99 evra na tekoči meter.

Na grafiko, ki na prvi pogled nima prav nobene vrednosti in je prva slika, ki jo je predsedniški kandidat narisal praktično po več kot dvajsetih letih slikarske abstinence v nedeljo zvečer, morate gledati kot investicijo. V primeru zmage na volitvah, bo seveda cena grafiki na sivem trgu zrasla enormno, končne cene si verjetno ne upa trenutno podati še nihče.

Podoben primer so bile tudi Avignionske gospodične, ki so imele ceno v trenutku nastanka morda kvečjemu za eno kosilo, pa še to za navadno enolončnico z kosom kruha. Danes je cena Avignionskih gospodičen na trgu verjetno krepko prek milijona USD.

Zato se nakupu slik perspektivnih slikarjev reče preprosto z tujko investicija.

Hkrati naprošam vse, ki ste slikali ženo, sošolko, šefico ali tajnico šefa v podobni pozi s spuščenimi hlačami, da mi slike ne pošiljate množično na moj elektronski naslov s pripisom, če bi naslikal tudi vaš model z tehniko svinčnik na platno. Za to v predvolilnem času preprosto nimam časa, ko pa se enkrat vselim na Erjavčevo, pa mislim da ne bo nikakršnih problemov in z veseljem pričakujem tovrstne posnetke.

Nenazadnje avtohtona ženska slovenska rit je od nekdaj navdihovala največje slovenske naivce. Poleg sejalcev in kolednikov, jasno.

Za konec bi se rad zahvalil damam na sliki, ki so nesebično pozirale predsedniškemu kandidatu.

Moški potomci

20 03 2007

Ker zadeva z Prvo Damo postaja čedalje bolj resna, sem včeraj zvečer resno razmišljal, kako bi poimenoval svoje otroke, če se mi slučajno ne bi posrečila posvojitev slovaškega dojenčka.

Sam računam na moške potomce, ker z najstnicami nikakor nočem imeti opravka. Morda zveni staromodno, samo tako pač je. Sem jih videl že preveč in si ne predstavljam šoka, ko ti pri rosnih petnajstih pokaže trebuščka. Poglej oči, kaj mi je naredu sosedov …

Torej obvezno moški potomci. Zaradi hitrega padanja natalitete sem se odločil, da bi bili štirje moški potomci ravno prav. Eden za očija, eden za mamico, eden za babi in še eden za dedka. Od tašče dedek in babica tu izvisita.

Sedaj pa k imenu. Klasična slovenska staromodna imena ne pridejo v poštev. Ne znam si predstavljati, da imaš sinove, ki se kličejo po vrsti Janez, Francel, Borut in Lojze (upam da protikandidat ne bo zameril).

Na prvo žogo bi dejal, da se splača izbrati čim krajša imena, ker imajo potem otroci kasneje manj težav, ko jim imena krajšajo. Recimo Jan, Žan, Pak in Mak. Samo tudi ta imena mi niso najbolj všeč, ker so si tako zelo podobna in nimajo niti kančka umetniškega prizvoka. Poleg tega, če ima samo eden izmed njih govorno napako, si v težavah, ker lahko vse skupaj pomešajo.

Samo potem me pa prešine ideja. Kaj če bi štiri sinove poimenoval kot

DONATELLO
RAPHAELO
LEONARDO

in
MICHELANGELO

Saj to je krasn.

https://i2.wp.com/sketchplease.com/wp-content/sketches/_JohnWeek54.jpg
Grafika: sketchplease.com


%d bloggers like this: