Archive for the ‘Uncategorized’ Category

Garmine v Airbuse

14 06 2009

Čeprav sam sodim po izobrazbi med naravoslovce, lahko rečem, da mi fizika že vse od osnovne šole naprej nikdar ni preveč ležala, oziroma je bila po priljubljenosti nekje v rangu slovenščine.  Torej na repu.

Problem, ki sem ga imel z fiziko, pa je bil v tem, da se nihče od učiteljev ni trudil razumno opisati fizikalne principe, ampak se je vse vrtelo samo okrog formul. Najprej linearna algebra (v=s/t) potem diferencialne enačbe (v=ds/dt).

Ko smo pisali izpite, je šlo vedno za računske naloge in je bilo nekaj količin podanih, eno ali več smo pa iskali in potem si moral na plonk listku čim hitreje in čim bolj spretno ugotoviti, katere formule bi se dalo uporabiti, oziroma vsebujejo podane količine v nalogi. Kaj pa rezultat pomeni in o čem sploh govori naloga, pa sploh ni bilo pomembno. Samo da je padla ven na koncu prava številka.

Iz povedanega je potem jasno, da se sam ne morem norčevati iz tistih, ki se sprašujejo, zakaj za vraga neumni Francozi vgrajujejo v nadvse moderna potniška letala še vedno pitotove cevi za merjenje hitrosti, ko ima danes praktično vsak ljubiteljski šofer že v avtu Garmina (GPS naprava) za 85 € plus davek, ki mu natančno prikazuje med drugim tudi hitrost?

Namreč ob zadnjem strmoglavljenju Airubusa 330 letalske družbe Air France na poti iz Brazilije v Pariz je prišlo na dan med drugim tudi to, da imajo ta letala, ki so ponos EU letalske industrije in so praktično “leteči računalniki”, težave s senzorji hitrosti (napačna meritev, ko se na senzorju nabere led), ki so še vedno navadne pitotove cevi in izkoriščajo star fizikalni princip (odkrit v 18. stoletju) merjena hitrosti v fluidih s pomočjo razlike v tlaku, poimenovan  po Francozu Henriju Pitotu.

AirbusA330vir: Airbus

In zakaj ne Garmin?

Letala letijo na principu vzgona, ki ima nasprotno smer, kot sila teže in ta omogoča, da se  letalo obdrži v zraku. Za vzgon pa ni pomembna hitrost, gledana relativno na zemljo (groundspeed), ampak je relevantna tako imenovana airspeed, hitrost glede na zračni tok, v katerem letalo leti in se lahko od groundspeed bistveno razlikuje (20% lahko pomeni razliko med letenjem in padanjem).

Namreč če ima letalo prenizek airspeed, lahko pride do strmoglavljenja zaradi izgube vzgona (stall) in kar nekaj letalskih nesreč je že bilo posledica napake pilota, ki je ob izgubi vzgona nos letala dvignil in s tem samo še zmanjšal airspeed, namesto da bi ga spustil in tako pridobil na hitrosti (seveda če višina to sploh še dopušča – na Airubusu verjamem, da računalnik takšne napake niti ne pusti). Druga skrajnost je prevelik airspeed, ki pa ima lahko za posledico uničenje letala zaradi mehanskih poškodb.

GPS sistem ugotavljanja pozicije deluje na principu geostacionarnih satelitov (fiksna pozicija glede na Zemljo) in o zračnih tokovih, v katerih se letalo nahaja, ne ve nič. Zato je podatek o hitrosti, ki ga letalo izračuna s pomočjo GPS sistema (povprečna hitrost = prevožena pot v času), lahko samo groundspeed, ki se lahko uporabi recimo za izračun časa leta do destinacije in podobno.

Pitotva cev, ki je nameščena zunaj letala, pa meri pravi airspeed in zato Garmini (še) niso zamenjali starih cevi v novih letalih.

Advertisements

Kje je dr. Onyx?

09 09 2008

Ker se pojavljajo v širši javnosti najrazličnejši namigi, od tega, da naj bi dr. Onyxa zaprli, do neverjetnih tez, da ga je prostitutka okužila z virusom HIV in je že nekaj časa zgoraj med  blogerskimi angeli, naj vse te grobe insinuacije in natolcevanja, ki služijo samo diskreditaciji, kategorično zavrnem. Signifikantno pa je, da ni še nihče postregel javno s kakršnimkoli dokumentom ali najmanjšim dokazom, ki bi lahko te teze potrdil. To pa veliko pove o tistih, ki takšne laži širijo po blogosferi.

Trenutno se mi enostavno ne da ukvarjati z blogom in to je to. Več pa lahko pove moja pravna služba na konkretne obtožbe (ko se vrne iz dopusta).

Kako naredim v WordPressu kazalo

09 04 2008

Pri WordPressu sem res pogrešal zelo malo funkcionalnosti. Na vrhu seznama je še vedno ne v celoti rešen problem export/importa in sicer v delu, ki se nanaša na slike. Na visokem drugem mestu pa je že možnost, da bi nekako lahko objavil kazalo (index) vseh objavljenih prispevkov na blogu po datumu ali kako drugače sortiran.

Pri blogih, kjer gre število zapisov v stotine, je namreč zelo težko najti nek star zapis. Resda se da sicer pomagati z iskalnikom, ki pa po mojih opažanjih ne deluje najbolje in mariskaterega prispevka enostavno ne najde, čeprav se določena iskana beseda v njem pojavlja. Poleg tega bi morda radi nekateri bralci, ki jim je blog všeč, pogledali tudi starejše zapise, a se jim preprosto ne ljubi listati stran za stranjo da pridejo do zapisa, ki bi jih morda zanimal.

In zgolj ena prava ključna beseda v googlu je bila že dovolj, da sem našel delujočo rešitev, ki sliši na ime ListMaker v2.

Uporaba je zelo preprosta in primerna tudi za blogerske začetnike. Najprej je potrebno prenesti k sebi program in ga razpakirati nekam na lokalni disk. Po zagonu dobimo enostavno vnosno masko, kamor vpišemo polni naslov bloga, uporabniško ime in geslo za dostop do bloga, izberemo na kakšen način naj sortira dobljene podatke ter kliknemo Get posts. Program potem s pomočjo MetaWeblog API dobi seznam vseh objav na blogu. To sicer traja nekaj časa (par sekund), odvisno od njihovega števila. Ko je zadeva končana, kopiramo dobljeno kazalo v html obliki na odložišče (clipboard) in potem samo še v wordpressu ustvarimo novo stran (Page), preklopimo v HTML pogled, prilepimo kodo iz odložišča ter preklopimo nazaj v Visual pogled, kjer lahko kakšno malenkost še popravimo ali dodamo.

Edina slabost tega načina je, da naredi posnetek stanja v nekem trenutku, ki pa se seveda ne osvežuje dinamično. Vendar to se mi ne zdi nek večji problem, saj lahko recimo enkrat na mesec narediš novo kazalo, kar je vseeno bolje, kot ne imeti kazala sploh. Mene pa je zmotilo tudi, da je program poindeksiral tudi še neobjavljene prispevke (osnutke), ki jih je dal na vrh seznama kot prve, kar sem potem ročno brisal.

Primer, kako izgleda tako generirano kazalo in dokaz, da zadeva deluje, pa moja nova pridobitev – KAZALO.

Se želiš naročiti na blog?

Hočem mojo karto…TAKOJ!

03 04 2008

O, ko bi vi vedeli, kako je Onyx sedajle jezen. Kot mali otrok sem se veselil koncerta Guns’n Roses, no, v bistvu njihovih klonov, pa izgleda, da ne bo iz tega nič.

Dopoldne grem v poslovalnico Kompasa na Slovenski cesti po karte, pa se jim je zapletlo pri izpisu, oziroma so imeli težave z računalniki, kot se temu reče. Kot sem razumel med vrsticami, naj bi imeli na računalniku nameščeno prenizko verzijo Acrobat Readerja, pa izpis ni delal. Potem so se v akcijo prek telefona in na daljavo vključili še informatiki, samo potem sem takoj vedel, da nima smisla čakati, ker poznam informatike. Ti modeli se ti ves čas pritožujejo, da imajo štirikrat nižje plače kot kolegi v Avstriji, samo 100km stran čez mejo, pri čemer pa pozabljajo, da tudi delajo pet krat manj.

Ko sem se po kakih 20 minutah naveličal čakanja sem rekel, da naj se ne trudijo, ker bom prišel po karto kasneje.

No in popoldan grem mimogrede v BTC, skočim še v Big Banga, bivši Bof, po karte in glej ga zlomka, kart ni več, ker je koncert razprodan.

Se hecate?

Jaz cel mesec čakam na klone GnR, oni meni pa, da je razprodan? Jutri bom napisal res oster protest šefu Eventima, ker to je pa višek. Sedaj od žalosti pijem v Areni dva mrzla piva, pa še hostesa pri Simobilu mi je zaupala geslo za wi-fi, da lahko takoj ves gnev zlijem na blog. Grrrrr. Kako jih ni sram?

It’s so easy? No is not.

Vse moje igračke

13 11 2007

Čez kak teden bo praznovala nečakinja svoj prvi rojstni dan, ko uradno ne bo več dojenček, ampak bo postala malček in počasi moram že razmišljati o darilu. Verjetno bo spet igračka, morda pride v poštev še kakšna oblekica ali kaj podobnega. Samo igračk ima že sedaj ogromno in če jih vse zmeče na kup v stajico, je ta polna do vrha, kakšna plišasta zverina pa pade morda že čez rob.

Zadnje leto sem tudi zaradi nečakinje hodil večkrat po specializiranih trgovinah z igračkami in tega je danes toliko, da se ti kar megli pred očmi. Ne vem, kako te prizore prenašajo otroci, samo že za odraslega je težko. In zdi se mi, da danes skoraj vsaka igračka od sebe oddaja nekakšne zvoke. Tudi tiste igračke, za katere bi mislil, da se sigurno ne oglašajo, te potem presenetijo. Kitajci očitno v vsako igračko kar serijsko vgradijo nek zvočnik in baterije.

Tako je bil moj zadnji nakup in prispevek v njeno številčno zbirko pojoča žoga. V trgovini mi je bila žogica takoj všeč. Čim si jo premaknil, se je oglasila s smehom, kričanjem in podobnimi glasovi. Med potjo po trgovskem centru so me sicer nekateri čudno gledali, kaj prenašam v vrečki, da se tako oglaša. Potem sem jo vrgel v avtu na sovoznikov sedež in se odpeljal. Ter po nekaj ovinkih izgubil živce, ker se je oglašala dobesedno na vsak najmanjši tresljaj. Na obvoznici sem bil že na robu obupa in malo je manjkalo, da nisem kar med vožnjo odprl okna in zabrisal tega zlodeja ven iz avta.

Ampak po mojih opažanjih, tako majhni otroci, večino teh igrač sploh nimajo preveč zamar. Nečakinja se mi zdi ima od vsega še najraje neko plastično slikanico, ki mimogrede tudi oddaja zvoke, če jo stisneš. Rada pa jo ima zato, ker ji rastejo zobki in to potem lahko grize. Največje veselje pa ji narediš, če jo primeš v roke, posadiš nekam k mizi in ji potem pustiš, da lahko vse z mize zmeče na tla. Žal se tega lahko potem navadi in isto ponovi še v kakšni gostilni, čemur večina natakarjev ni preveč naklonjena. Pa mami tudi ni preveč vesela, ker jo stric uči same neumnosti.

In če sedaj na hitro seštejem vse igračka od nečakinje, je že pred dopolnjenim enim letom starosti presegla po številu igračk moje celo otroštvo. In te lahko še danes naštejem skoraj na pamet vse.

Prvi na seznamu in obvezno častno mesto je medvedek, ki je bil napolnjen z nekim žaganjem. Ta medvedek je bil takrat čista klasika in ne verjamem, da je obstajal otrok, ki tega medvedka ni dobil. To, da je napolnjen z žaganjem, sem pa ugotovil šele kasneje, ko sem ga razparal in secrial.


vir: media.sayitwithbears.co.uk

Neko obdobje sem se navduševal nad punčkami in tu ne mislim samo sosedovo. To je bilo za tisti čas in mojo razvojno stopnjo sicer nekoliko čudno. Takrat sem potem dobil eno manjšo punčko, ki je imela v trebuščku napravico, ki je proizvajala jok. Če si jo premikal levo desno, se je punčka jokala in to je bil takrat ulala poseben efekt. Druga punčka je bila dobesedno ogromna. V višino je merila kakšen meter in pol, starša pa sta jo privlekla enkrat iz Trsta. No, ne spomnim se sicer več kako sem do te punčke zares prišel, verjetno pa sem šel zraven in sem težil toliko časa, da se je mama zlomila in mi punčko kupila. In če bi ta punčka takrat padla name, se po moje sam ne bi rešil izpod plastične lepotičke s svilenimi črnimi laski. Naj pa tu povem, da se nisem nikdar metal na tla po trgovinah in ihtavo jokal. To pa ne.

Potem so tu še obvezni plastični kavbojci in indijanci plus ena utrdba in kočija, vlakec, ki se je vozil v krogu in lego kockice, iz katerih si lahko na začetku, ko so bile še vse v kompletu, naredil hiško. Najbolj nestrpno pa sem čakal na avtomobilček na daljinsko upravljanje. Očeta so poslali službeno na neko usposabljanje v Nemčijo, kar je bilo za nas takrat tako, kot bi šel na drug planet, in ko smo doma delali dolg seznam, kaj naj nam prinese, sem si jaz zaželel samo avtoček na daljinca. In tisti večer, ko se je vračal domov, nisem mogel niti zatisniti očesa. Cel večer in pozno v noč sem razmišljal, kaj bom dobil. In potem, nekje okrog druge ure ponoči, je prišel. Skočim iz postelje in prvo vprašanje, če je kupil avtomobilčka. Bil je čudovit bel policijski hrošč z modro lučjo na strehi in daljincem povezanim z žico za v roke, na katerem je bil volan. Fovšija med sosedovo mularijo pa neizmerna, ker takrat se takih igrač pri nas ni dobilo. Komunisti so pač furali svoje titovke in rdeče rutke, na igrače pa malo pozabili.

Ampak od vseh mojih igrač mi je najbolj ostal v spominu kaleidoskop. Ta igrača me je pa res fascinirala in sem jo dolgo časa nosil vedno s seboj. Gledal si skozi neko kukalo, na koncu valja pa si vrtel gumb in znotraj so se izrisovale najrazličnejše podobe, ki so jih ustvarjali manjši pobarvani delci. To mi je bilo pa nedoumljivo pravljično čudo. In častno mesto med vsemi igračami.

Zadrega

10 11 2007

Verjetno je večini poznan občutek, ko se ti zgodi kakšna nepričakovana in neprijetna situacija, ko bi najraje vzel lopato, izkopal globoko luknjo in se vanjo na mestu zakopal do vratu in čez. Situacija, ki te spravi v zadrego, te preseneti in šokira in te ujame nepripravljenega. Situacija, ko si želiš, da bi se dalo čas za trenutek ustaviti in ga zavrteti nazaj, ko si želiš, da bi se dalo življenje montirati kot film in poljubno izrezovati posnetke.

Recimo tak primer, povzet po resničnih dogodkih, je primer nekega predavatelja, ki je imel predstavitev na prenosnem računalniku pred večjo skupino. Gospod ni vedel, da je na računalnik pomotoma naložil prek interneta tudi ohranjevalnik zaslona, oziroma se je računalnik okužil z enim izmed vohunskih programčkov. In sredi predavanja se je naenkrat zagnal ohranjevalnik zaslona z vsem nam ljubimi prizori golih deklet in spolnih aktov, ki pa so bila za tisto družbo in temo predavanja povsem izven konteksta. Verjetno je predavatelj v očeh marsikoga takrat izpadel kot spolni obsedenec, ki bo šel med odmorom verjetno na stranišče masturbirat.

Če sam malo pobrskam po spominu, bi na prvo mesto med zadregami postavil dogodek iz časa mojega pripravništva po končani fakulteti.

V prvih letih samostojne države sem se zaposlil kot pripravnik na tedanjem MORS, točneje na Upravi za zaščito in reševanje. In enkrat me sodelavka na hodniku zaustavi in vpraša, če bi šel v Budimpešto. Partnerstvo za mir v okviru NATA pripravlja posvet na temo informacijskih sistemov in baz podatkov na področju varstva pred naravnimi nesrečami in smo vabljeni tudi mi. Prav, se bom pa žrtvoval v korist domovine in grem na posvet. Nenazadnje, če že drugega ne, nisem bil prej nikdar v Budimpešti in bom vsaj videl prestolnico sosednje države, ki je svetovno znana po pornografski industriji, kar mi je takrat prvo padlo na pamet.

Iz Brnika poletim z nekim manjšim propelerskim letalom na Dunaj in od tam v Budimpešto. Takoj po pristanku pripravnika na letališču Ferihegy pa me čaka že prvo presenečenje. Zagledam dve limuzini, prvo policijsko vozilo, kot se ga uporablja za spremstva visokih gostov, drugo pa limuzina, ki je po spominu imela celo spredaj ob strani našo in madžarsko zastavo. In gospod z napisom Slovenija. Jap, that’s me. Iz njegovega pogleda sem razbral, da je bil izdatno šokiran, jaz pa niti ne, oziroma takrat še ne. Sprva sem namreč še naivno mislil, da je takšna običajna Madžarska gostoljubnost. Seževa si v roko in on potem odpre zadnja vrata limuzine. Prvič v življenju mi je nekdo odprl vrata avtomobila na tak način in usedel sem se kot kakšen šef države.

Vožnja do hotela je trajala kakih dvajset minut, pri čemer je prvo policijsko vozilo mislim celo vozilo z vklopljenimi utripajočimi lučmi, da smo se hitreje pomikali skozi mestno gužvo. Ko smo prispeli pred hotel nekje na obrobju mesta, me je gospod iz spremstva pospremil na recepcijo. Baje najelitnejši hotel v Budimpešti, pred katerim so postrojene visele zastave držav udeleženk posveta. Za pultom pa sama simpatična madžarska dekleta in vsa oblečena v narodne noše. Jaz pa v kavbojkah, mikici, nogavicah, ki jih kupiš v nakupovalnih centrih v kompletu po 5 kosov ter ponošenih supergah. Dajo mi prospekte, urnik posveta in ključ od sobe.

Ko sem pogledal prospekte mi je bilo takoj jasno, da so me dejansko pričakali z državniškimi častmi, kot pritičejo po protokolu najvišjim državnim funkcionarjem. Namreč, na posvet so bili očitno vabljeni poveljniki Civilne zaščite ali namestniki, iz Slovenije pa so dobili pripravnika zato, ker je nekdo površno prebral, ali pa napačno prevedel vabilo na posvet. Ampak je kar je in v Budimpešti je Slovenijo zastopal pripravnik. Po vsem tem sem se v hotelski sobi najprej vrgel iz višine kakega metra na posteljo, kar je moj nekako tradicionalni ritual v hotelskih sobah. Potem sem odšel do hladilnika (mini bara) in pogledal, kaj žganega mi nudijo in za kakšen denar. Žal vse odločno predrago. In potem z žalostjo ugotovim še, da je na TVju v sobi edini pornografski kanal plačljiv in to v mestu, v katerem so posneli večino tovrstnih filmov zadnjega desetletja. Kaj naj sedaj počnem celo popoldne v elitnem hotelu, ob tako dragi pijači v mini baru in plačljivem porno kanalu? Zunaj pa divjina prvih let postkomunizma. Umazanija in avtomobili na lesenih podstavkih z odmontiranimi gumami.

Posvet je potekal dva dni v kongresnem centru nekje v bližini Nep stadiona in so nas tja vozili iz hotela zjutraj z avtobusi. Drugi najmlajši na avtobusu je bil vsaj še enkrat starejši od mene, vsi ostali pa samo bistevno več. In kako sem se počutil takrat, ne bom razlagal. Bedno in idiotsko bi bil kratek povzetek. Na posvetu so večinoma predavali predstavniki raznih ameriških firm, ki so po moje predvsem prodajali in delali reklamo za razne informacijske rešitve. Zlasti pa se je ogromno fotografiralo. Toliko fotografij ne posnamejo niti na lepotnih tekmovanjih tipa “Miss Universe”. Klik. Naslednji. Klik. Kot bi nekdo hotel ustvariti fotografsko zbirko vseh udeležencev, ki pa so bili vse prej kot kakšne privlačne misice.

Zadnji dan pa mi pripravijo novo presenečenje. Zvečer nas bo pred hotelom čakal avtobus, ki bo druščino odpeljal na sprejem k Madžarskem notranjem ministru Orbanu (kasneje je mislim celo postal premier). Vraga, pa še sprejem pri ministru. Ker s seboj nisem imel primerne obleke, sem moral potem na hitro v najbližjo trgovino po hlače, srajco in kravato. Najcenejše, kar se da dobiti, ker sem bil pripravnik z takratnimi 45.000,00 SIT plače in bi mi resna obleka v kompletu požrla praktično cel mesečni zaslužek, ki je bil tako ali tako navadna mizerija. Pri kravati pa sem še posebej pazil, da je imela elastiko, ker kravate brez pomoči ne znam niti zavezati.

Stara družba se zopet posede v avtobus in nas zvečer peljejo na sprejem. Vodič spredaj je po mikrofonu nekaj razlagal, kje se vozimo, samo ker je bila je že noč, se ni videlo prav dosti. Sem si pa zapomnil, da nas je posebej opozoril na nek lokal med potjo, kjer se da ugodno dobiti prijateljice noči za družbo in so odprti celo noč. Samo kaj naj z njimi, ko pa sem skoraj ves denar že potrošil za obleko? Poleg tega si Slovenski pripravnik v Budimpešti in na državniškem obisku težko privošči prostitutke, ker če bi se pokazal še kakšen nepredvideni izdatek, bi se lahko še sam začel prostituirati.

In sprejem? Bil je. Samo ni to zame.


%d bloggers like this: