Archive for the ‘Turizem’ Category

Etno kampi na pohodu

09 08 2016

Nekje v okolici Kamnika menda nastaja pomanjšana Velika planina za tiste, ki bi radi prihranili par evrov denarja za gondolo in doživeli Veliko planino kar v dolini. Lesene mobilne hišice bodo pomanjšana verzija pastirskih kolib, le da bo v njih vgrajenega nekaj več udobja, del tega resorta pa bodo tudi savne in wellnes ter celo pomanjšana kapelica Marije Snežne. Ali bodo na voljo obiskovalcem tudi pomanjšane krave in žganci pa nisem zasledil v prospektih.

V Bosni bi temu rekli “etno selo” in ena taka vas je ob magistralni cesti Derventa Doboj.

etno_1

etno_2

etno_3

etno_4

etno_5

etno_6

etno_7

etno_8

Pri teh etno vaseh se mi zdi da je precej velika nevarnost, da vse skupaj izpade kot en velik kič, čeprav tale Bosanska etno vas mi je delovala simpatično oziroma bi jo jaz dal za zgled, kako mora biti taka vas urejena. Sem se pa tam ustavil samo na kavi, tako da težko ocenjujem ostalo ponudbo.

Na spletni strani Kamniškega “etno sela” piše da bo otvoritev septembra 2016, kakor sem prebral pa se zapleta zaradi gradbenega dovoljenja, saj je kompleks postavljen na kmetijskem zemljišču. Upam pa, da ne bo zaradi tega kampa tista zaresna Velika planina gori na planini ostala brez vseh obiskovalcev in bo kravam dolgčas. V kolikor bo politična volja pa pri nas seveda vedno obstaja tudi možnost, da ta kamp gradbeni inšpektor zaradi pomanjkanja papirjev podre.

Če zadeva z etno kampi oziroma vasmi kljub vsemu tudi pri nas steče, potem pa mogoče naslednji projekt koliščarsko etno naselje na Ljubljanskem barju. Za pravo vzdušje življenja koliščarjev pa bo potrebno počakati naslednje velike poplave. Glede na spremenjene klimatske razmerje verjetno ne bo potrebno čakati prav dolgo.

Advertisements

Jama mora ostati doma

18 02 2010

Postojnčani kupujejo jamo. In to ne katerokoli luknjo, ampak kar The Postojna (jama grotte cave). Eno redkih prebivališč človeške ribice (Proteus) na svetu in lokacijo, kjer se je odvijala večina akcijskih prizorov v filmu Ne joči Peter.

Taki odločitvi botruje prepričanje domačinov, da Postojnska jama ne sme pasti v roke tujcev, kar mene malo spominja na partizanske čase.

“Vojak Stane, za vsako ceno moramo pred sovragom ubraniti koto 205!”, “Razumem tovariš poročnik gromka strela! Dokler bije srce in je v moji puški še kakšna ognjena krogla, sovrag ne bo tlačil naše zemlje!”, “Smrt fašizmu, Svoboda narodu, tovariš Stane!”

Samo časi so danes drugačni. Ljudje se ne delimo več na zaveznike in sovražnike, partizane in švabe, ampak na tiste, ki imajo denar in na tiste, ki denarja žal nimamo. Kakšno pa je poreklo tistega, ki prinese denar, je pa povsem drugotnega pomena.

Če sem prav razumel tole zgodbo, je bila Postojnska jama oddana v dolgoročni najem oziroma v dvajsetletno upravljanje Istrabenz turizmu, ki se je skupaj s skupino Istrabenz znašel v hudih finančnih težavah in je zato prisiljen prodati tudi Postojnski turistični biser. Da pa bi domačini preprečili nakup jame tujcem, so se odločili sami organizirati in zbrati potreben denar za nakup, v prepričanju, da so najboljši lastniki jame lahko samo domačini!?

Sicer nisem prepričan, zdi pa se mi, da je tudi Igor Bavčar domačin iz Postojne, tam pa ima svojo kliniko za živali baje tudi njegova hči. Torej v tem primeru ni šlo za tujca, pa se kljub temu zadeva ni obnesla, če gre sedaj na hitro v prodajo?

Sam sem do takšnih horuk komuna-lnih “podjetniških” idej zelo skeptičen, ker to smo se mi enkrat že šli na veliko in se ni dobro končalo. Tudi če občani zberejo potreben denar z nabirko od hiše do hiše (mamca, mate kej za pusta hrusta sistem), ne razumem, kako bodo dolgoročno upravljali s turističnim kompleksom? Saj tu se ne gre samo za to, da je jama tvoja oziroma recimo temu raje kar “naša”. Jamo in pripadajoče objekte je treba upravljati, vzdrževati, nekako je potrebno privabiti tudi kakšnega turista, nekdo mora hoditi na banko po kredite in nenazadnje je potrebno finančno konstrukcijo zapreti tako, da ne bo koga spet bolela glava od izgub. Dvomim, da bo par tisoč občanov, ki bodo prispevali od 10 centov do 50 € za nakup jame, lahko karkoli pametnega naredilo na tem področju, ker pregovor: veliko babic, kilavo dete, ni čisto iz trte zvit.

Niso pa Postojnčani edini, ki so prišli na to idejo.

Pred dnevi, ko smo se s težkim srcem poslavljali od Mure, so tudi zaokrožile ideje, da bi delavke same zbrale denar in firmo odkupile. Samo ta utopična ideja je šla hitro skupaj z Muro pod rušo.

Sedaj samo še čakam, da se tudi 2.800 prebivalcev Portoroža spontano organizira in prepreči, da pade še hotel Kempinski Palace v roke sovražniku (beri – pade v tuje roke). Če lahko tule malo priskočim na pomoč z matematiko, bi moral po mojih izračunih za 100.000.000 €, kolikor naj bi stala samo obnova hotela, vsak prebivalec te naše obmorske komune vplačati zaokroženo 35.714,28 €.

Veliko sreče (in še več denarja)!

Mala terasa, spodaj Ljubljana

04 08 2009

Ljubljana je simpatično malo mestece in da jo objameš s pogledom, se ti ni potrebno vzpeti 400 metrov visoko, tako kot recimo v New Yorku (povezava New York iz zraka).

Najbolj priljubljena turistična razgledna točka je vsekakor stolp Ljubljanskega gradu, ki se kar sam ponuja vsakemu, ki pride prvič v mesto. Je pa res, da to ni zastonj, poleg tega tam gori kaj dosti drugega od lepega razgleda in prijetne sapice v vročih poletnih dneh ni za dobiti. Lahko sicer malo posediš, se razgledaš in potem spustiš po spiralnih stopnicah nazaj dol.

Nekoč, ne tako davno, je bil med ljubitelji vzvišenega pogleda na mesto priljubljen tudi starosta med Ljubljanskimi  zgradbami, Nebotičnik, ki ga opevajo v svoji skladbi Bele vrane (youtube video). Kdo ne pozna vsaj refrena Mala terasa, spodaj Ljubljana, pomanjšana, da odnesla bi od tu, bele hišice…? Mislim pa, da je mala terasa na vrhu Nebotičnika še vedno v fazi dolgoletne prenove in tako za obiskovalce zaprta.

Ima pa Ljubljana še eno zelo zanimivo razgledno točko, ki pa je bistveno manj poznana oziroma se to niti ne trudi biti. Prej obratno.

Gre za znana dvojčka arhitekta Eda Ravnikarja TR2 in TR3, ki stojita na Trgu republike in sta za marsikoga eno najbolj znanih del socialistične arhitekture na naših tleh, pa tu nikakor ne mislim v slabšalnem pomenu.

TR2 je še vedno v lasti Nova Ljubljanske banke, TR3 pa je  prodala eni izmed družb v lasti znanega certifikatskega mogotca (nekateri temu rečejo tajkun) Igorja Laha, ki je zanjo odštel drobiž; malenkost več kot 34 milijončkov.

V TR3 se poslovni prostori oddajajo v najem in pisarne v njem sodijo med ene najprestižnejših v Ljubljani. Tako si jih radi izberejo za svoja domovanja tudi različne ambasade, politične stranke in IBM, ki je zasedel kar nekaj nadstropij.

In na vrhu TR3 je razgledna ploščad z manjšim bifejem, za katerega se mi zdi, da je predvsem namenjen tam zaposlenim in ni mišljen kot kakšna turistična razgledna točka v stilu Empire State Buildinga.

Kar se meni zdi pa velika škoda, ker za razliko od Ljubljanskega gradu, je stolpnica umeščena v samo središče Ljubljane, medtem ko iz stolpa na gradu središče Ljubljane lahko opazuješ samo od strani.

Kot laik na področju arhitekture si bom drznil malo pokritizirati arhitekta, ker se mi zdi, da bi bilo bolje, če bi bila ena stolpnica nekaj nadstropji nižja in bi bil tako iz terase druge možen zares razgled po celotni okolici, brez da bi ga zmotila sosednja zgradba.

Je pa terasa na TR3 odprta samo v manjšem delu, čeprav se razteza okrog celotne zgradbe, vse ostalo pa je za obiskovalca nedostopno ter zagrajeno in pod ključem.

Baje zaradi varnosti, nisem pa razumel najbolje, ali se bojijo samomorilcev, ali atentatorjev na poslance, katerih parlament leži v neposredni bližini?

Kar se tiče samomorilcev, jim že sedaj nič ne preprečuje, da se ne zabrišejo dol iz terase bifeja, če bi bila želja dovolj močna (pred leti se je neka ženska vrgla tako iz nebotičnika).

Glede atentatorjev, ki bi masovno romali na vrh stolpnice in za zabavo streljali na poslance, kot v kaki računalniški igrici Moorhuhn, je pa po moje tako. Če bo nekdo nekoga res želel spraviti s tega sveta, ga bo, pa četudi zaprejo v radiju nekaj kilometrov naokrog vse zgradbe. Poleg tega, če je to res tak varnostni problem, se lahko ogradi terasa z dva metra visokim neprebojnim steklom v delu, ki gleda proti parlamentu.

Bi pa to izpadlo meni vsaj malo paranoično smešno, ker jaz lahko brez težav pijem v bifeju pod Maximarketom kavico, za sosedno mizo pa sedijo poslanci na “malici” in to brez neprebojnih jopičev iz kevlarja, tropa goril ali vsaj kakšnega kosa maschinegewera. Ampak če se tako umetno dviguje njihova pomembnost, prav.

Po moje bi morala biti ta terasa v celoti odprta za obiskovalce  oziroma turiste in nenazadnje bi v tem lahko lastnik stolpnice videl tudi kakšen poslovni interes. Verjamem pa, da mu že sedaj najemnine prinašajo takšne prihodke, da se me ne splača ukvarjati z takimi malenkostmi, kot je muy buena vista.

Preberi še:
Vredno ogleda v Ljubljani

Vredno ogleda v Ljubljani

13 01 2009

“Naključno mimoidoči” je priljubljena tarča za razne eksperimente in raziskave. In tako so na enem izmed radijev naključno mimoidoče v Ljubljani spraševali, kaj bi svetovali turistu, če bi jih vprašal za ogleda vredne destinacije v naši prestolnici.

Odgovori so bili vsi po vrsti brezvezni in večina kaj dlje od Prešernovega spomenika niti ni prišla. Sploh brezveze se mi pa zdi turistu priporočati Čopovo ulico, kjer ni ničesar, razen Mc Donaldsa. Če že, ga potem raje pošljem na štacion po burek, bo vsaj okusil našo tradicionalno (ponarodelo) kuhinjo.

Sem se pa sam zamislil ob tem, kaj bi sam odgovoril turistu, če bi me vprašal kaj takega in sem bil v zadregi.

Če bi šlo za mlajše turiste, bi jih verjetno poslal kar na mestni avtobus številka 17, ki bi jih odpeljal v naš mali nakupovalni disneyland BTC, kjer si lahko v Koloseju ogledajo film, v Areni odigrajo bilijard ali kakšno partijo bowlinga, v Big bangu pa lahko na Playštacionu 3 odigrajo simulacijo dirkanja na G25 volanu s sekvenčnim menjalnikom. Če bi pa odstalo še kaj časa, pa lahko gredo firbec past po brezštevilnih štacunah.

Škoda edino, da tam niso postavili kakšnega manjšega hostla, kjer bi se dalo prenočiti, ne bi bil odveč pa tudi kak nočni kljub (včasih smo jim rekli diskač), ki je po spominu tam nekoč že bil, sem pa pozabil, kako se je imenoval (na stropu je imel obešen čisto pravi avion) ter športna dvorana. Tako bi imeli skoraj vse potrebno za zabavo na enem mestu izven mesta.

V zadregi sem pa pri starejših turistih in še zlasti Japoncih. Namreč Japonec leti do nas sigurno mnogo več kot 10 ur in  ne moreš ga potem poslati gledati film v kino. To je podobno, kot če jaz priletim v Los Angeles, pa me tam pošljejo gledati razstavo fotografij Marilyn Monroe v neko zakotno galerijo, po možnosti v delu mesta, ki ga obvladujejo čolosi ali cripsi.

Po liniji najmanjšega odpora je zame prva izbira sigurno Ljubljanski grad, zlasti zaradi čudovitega razgleda iz stolpa na gradu po praktično celotni Ljubljani z okolico. Z dograjeno vzpenjačo so poleg tega še močno olajšali razlaganje, kako se tja gor sploh pride, ker se zareza od vzpenjače na hribu vidi že od daleč. Ne vem pa, če je na gradu poleg bifeja z kavo za 1.2 € še kaj omembe vrednega? Kakor se spomnim, večino časa grad izgleda kot nikoli dokončana zgodba, ker je vedno nek del še v gradnji. Vem pa, da so tam gori včasih na ogled postavljene tudi kakšne razstave ter pevski nastopi. Enkrat se spomnim, da sem gledal skozi lino Nušo Derendo.

V turističnih mestih so ponavadi zelo priljubljene nekoliko dvignjene lokaciji z razgledom, kot je recimo v New Yorku Empire State Building ter sta bila pokojna stolpa WTC. V Ljubljani bi bila poleg gradu taka lokacija lahko vsekakor Ljubljanski nebotičnik, ki je primerno visok in stoji na odlični lokaciji, ampak kakor vem, je zadeva še vedno zaprta in lahko se pohvalim, da nisem bil nikdar tam gori. Je pa nekdo lepo obnovil zunanjost, tako da upam, da bomo lahko že letos poleti uživali na soncu na vrhu nebotičnika. Bojim se edino, da boš moral imeti vip karto, če boš hotel dobiti prosto mizo.

Potem pride pa na vrsto že sam center okrog Prešernovega spomenika, čeprav se mi zdi, da mi iz turističnega vidika  preveč poveličujemo ta spomenik, ker če pesnika ne poznaš, kar ga turisti skoraj sigurno ne (pozna kdo največjega Slovaškega pesnika?), je potem to samo še eden izmed spomenikov (Who is this guy? Poet? Really? No kidding? Did he make a lot of money?), ki se ne razlikuje prav veliko od spomenika Borisu Kidriču poleg predsedniške palače, le da Kidrič izgleda, kot bi se nad Ljubljano nekoliko hudoval, vsaj poza je že taka, Prešeren pa se lahko pohvali z muzo nad glavo.

Meni je arhitekturno zelo zanimivo Tromostovje, sploh če o njem razmišljam v času secesije, pardon recesije.

Si predstavljate, da bi SCT ob pomoči Primorja zgradil tri Črno Kalske viadukte? Eden dvopasovni na sredi za pot na Primorsko in na vsaki strani še po eden ločen most za pot proti Ljubljani. Saj bi se vsi prijeli za glavo, kakšno razmetavanje davkoplačevalskega denarja je to, Računsko sodišče pa bi takoj začelo pisati negativno mnenje z zadržkom, glede neracionalne porabe denarja. Ampak v Plečnikovih časih je bilo očitno na srečo to drugače urejeno in tako je Ljubljana dobila še eno simpatično turistično zanimivost.

Glede same arhitekture v mestu, sem še kot otrok najbolj občudoval stavbo, ki stoji poleg tržnice in se ji zaradi trikotne oblike reče Peglezen. Se spomnim, ko smo prišli s starši v Ljubljano in parkirali avto tam blizu, sem na vsak način hotel iti pogledat to zgradbo. Meni se je takrat namreč zdelo huronsko smešno, kako je lahko nekdo prišel na tako idejo. Potem sem pa večjo kopijo (oziroma verjetno kar original) te zgradbe zagledal v New Yorku (Flatiron building).

Meni ena najbolj priljubljenih Ljubljanskih lokacij je poleg starega mestnega jedra vsekakor Trnovo, čeprav za turista morda ne tako privlačna. Všeč mi je drevored ob Ljubljanici, kjer ljudje poleti posedajo in kjer mladina zvečer tanka ceneno namizno rdeče vino, malo naprej pa so privezi za ladjice in celo nekakšna gostilna na vodi. Ta del Ljubljane se mi zdi, da ima še veliko potenciala, samo ne vem čisto točno, kaj tam še manjka, da bi bilo lahko zanimivo še za turiste.

Sicer pa, če mene kakšen turist (razen španci) prosi za informacije, imam pripravljen univerzalen odgovor “lo siento, estoy demasiado turístico, también.” (v španščini, jaz sem tudi turist, oziroma nekaj podobnega).

Tempeljski grič

19 05 2008

Čeprav je naš sedanji predsednik dr. Danilo Türk znan kot uglajen diplomat, pa sem v nekem časopisu prebral, da se je pred kratkim ob obisku Izraela (Jeruzalema) zelo razjezil na gostitelje, ki mu niso dovolili obiskati Tempeljskega griča, ampak si je lahko ogledal samo Zid objokovanja ter naj bi prišlo celo do diplomatskega škandala.

Novico naj bi prvi objavil Izraelski spletni časopis Ynetnews, naši mediji pa so jo potem verjetno z veseljem pograbili. Nikjer pa nisem zasledil, če si je naš predsednik ob Zidu objokovanja po tradicionalnem običaju kaj zaželel in željo, napisano na listku, vtaknil med razpoke v zidu. Jaz sem si ob mojem izletu v Izrael zaželel, da bi postal predsednik države (kar je potem postal dr. Türk), da bi čez noč obogatel in da bi leta 2004 na volitvah zmagal Janša. Od vsega se je uresničilo samo to zadnje, kar še enkrat več dokazuje, da ima Bog prefinjen smisel za humor (in napačen odnos do mene).

Glede želje predsednika, da bi si ogledal tudi Tempeljski grič, ki je nekakšen muzej islamske arhitekture na prostem in na katerem stoji največja znamenitost Jeruzalema, mošeja Kupola na skali (ne vem, če je to uradno naš prevod), bi moral predsednik upoštevati, da tja Židje nimajo vstopa (kadar pa vstopijo, običajno pride do incidenta) in da mu seveda Izraelski varnostniki, kot uradnemu gostu Izraelske države, ne morejo zagotoviti ustrezne varnosti, pa čeprav je eden od vhodov v, z obzidjem obdan Tempeljski grič, praktično samo lučaj stran od Zidu objokovanja. Poleg tega je ta plato za Žide boleča rana, kajti na tem mestu je nekoč stal Salomonov tempelj, v katerem je bila shranjena Skrinja zaveze med bogom in Izraelci (za cvekarje iz zgodovine je skrinja najbolj poznana po filmu Indiana Jones), nakar so muslimani zgradili na njem poleg znamenite mošeje z zlato kupolo še mošejo Al Aksa, kar naj bi simbolično predstavljajo, da je muslimanska vera nadgradnja židovske vere in krščanstva. Ampak od tu naprej je vse skupaj zame že navadna politika.

V tolažbo našemu predsedniku pa spodnje fotografije Tempeljskega griča (zadevo si bo nekoč lahko ogledal kot običajni turist in ne bo problemov):

vse foto: dr. Onyx

Morda izgleda čudno, da na nobeni sliki ni ljudi, kot da bi Tempeljski grič namerno izpraznili. Ampak dejansko tam med mojim ogledovanjem praktično ni bilo ljudi, čeprav je bilo to sredi dneva.

Sploh je današnji Izrael z njihovo različico Berlinskega zidu ter stalnimi spori s Palestinci lep dokaz, kam lahko pripelje sovraštvo. Odkar se je začela prva vstaja Palestincev (Intifada) nekje konec 80 let prejšnjega stoletja ter so se pojavili teroristični napadi (zlasti v Jeruzalemu), ki so napolnili svetovne medije, je Jeruzalem takoj izgubil primat prve turistične destinacije na svetu, kot stičišča različnih kultur, religij in temelja zahodne civilizacije, kjer se je nekoč dobesedno trlo turistov iz celega sveta.

Danes tja zaidejo samo še redki in kot turist se počutiš na nek način nelagodno, ker si takoj opažen in tarča raznih prevarantov in kvazi turističnih vodičev. V bistvu je še najboljša taktika ta, da se čim bolj stopiš z okoljem, skriješ razpoznavne znake turista, a hkrati ne smeš izgledati preveč podoben eni izmed sprtih strani.

Preberi še:
To je rop by dr. Onyx

Se želiš naročiti na blog?

Podobe na razstavi

09 08 2007

Skoraj se zdi neverjetno, da v času visoke gospodarske rasti, ko se delijo dobički, visoke nagrade in sejnine nadzornim svetom, ko iz pip teče nektar, ko se plače delavcem povečujejo le za malenkost počasneje, kot raste inflacije, da v takem zlatem obdobju, ko težko dobiš delavce za nočno izmeno in je potrebno ceneno delovno silo celo uvažati, obstajajo ljudje, ki sedijo in ne delajo nič. Samo sedijo in se nastavljajo soncu. In daleč naokoli najprimernejši kraj za opazovanje teh ljudi je v Ljubljani ob Ljubljanici. Na promenadi.

Najbolj gosto poseljen s temi uživači je tisti del pomladi ali jeseni. Poleti njihove vrste razredčijo dopusti ter privlačnost vonja pravega morskega zraka in te izgube ne morejo nadomestiti niti turisti. Če narediš tam mimohod sredi dopoldneva in potem še enkrat popoldan ugotoviš, da so nekateri obrazi ostali isti. Sedijo tam na soncu že ure, nepremično. Pri nekaterih se je kavna usedli na dnu skodelice že zasušila in postala trda kot kamen. Za nekatere se zdi, kot da so negibne napihljive lutke, ki so jih lastniki prinesli tja zato, da kraj izgleda obljuden, zapolnjen do zadnjega kotička. Vsak prosti stol za mizo deluje kot božji dar, glavni zadetek na loteriji. Čas na Ljubljanski rivi lenobno polzi med mizami, gibi so počasni, roke težke, kot bi ljudje sedeli na Jupitru in ne na Zemlji.

To sigurno ni delavski razred, ki takrat, sredi dopoldneva, struži, rezka, vari, koplje, zida, čisti, pleska in ustvarja nehote še visoko gospodarsko rast.

Za nekatere na pogled vem, da so (večni) študentje. Za večino nihče ne ve s čim se zares preživljajo. Če se z delom, morajo delati ponoči. Morda so nekateri samostojni kulturni delavci, slikarji, pesniki, preprodajalci, morda celo kmetje, ki imajo na njivi položeno foto tapeto koruznega polja in dobivajo denarno subvencijo.

Zanesljivo pa ne more biti to pravi delavski razred.

To gmoto prepotenega mesa, pribito na lesene stole, dekorirano z praznimi steklenicami in kozarci, jemljem kot umetniško inštalacijo. Na iPoda naložim Slike z razstave Modesta Mussorgskega, se sprehodim do Trmostovja in začnem voden ogled inštalacije. Sam sem kustos in obiskovalec razstave, vse v eni osebi.

tromostovje.jpg

Najprej nekaj lahkotnejših štantov z razno drobnarijo za dekoracijo telesa in duha. Na nekaterih štantih visijo majice z podobami Che Gevare, Tita in Jima Morissona. Minister za šolstvo bi verjetno hitro opazil, da ni nikjer majic z podobo Jezusa iz Nazareta, kaj šele velikanov novejše slovenske politične zgodovine in da imajo mladi danes sprevrženo sliko o svojih idolih. Ampak verjetno to niso idoli. Samo grafične ikone.

Potem se ogled začne zares. Strumno kot kakšen visoki vojaški oficir korakam po tlakovani pešpoti po Cankarjevem nabrežju ob Ljubljanici med mizami in stoli okoliških kavarn. Ura pet popoldan. Dva koraka in pogled levo, dva koraka in pogled desno. Mirno in dostojanstveno. Opazujem ljudi in njihove obraze. Če se kdo nasmehne se mu nasmehnem nazaj ali samo narahlo z konico brade prikimam. S tem mu dam vedeti, da takšno početje odobravam, čeprav k gospodarski rasti ne prispeva veliko. Če seveda ne gre za turista. Turistom hkrati pokimam in se še nasmehnem. Če gre za japonske turiste, se še rahlo priklonim naprej. Da bi le dohodek od turizma še tako naprej lepo naraščal.

Ob Kavarni Maček se za trenutek ustavim.

macek.jpg

Spomnim se študentskih let, ko to ni bila samo pivnica, ampak so stregli tudi hrano. Takrat smo dali na kup študentske bone celega meseca in si pripravili kraljevsko pojedino. Zahtevali smo najdražje arhivsko vino. Takšnega, ki ti ga odpor pred tabo in ti ponudijo zamašek v strokovno oceno, da ga narahlo poduhaš z konico nosnic. Kot konj, ko mu ponudiš pred gobec kocko iz sladkorja. To, da nihče od nas ni imel pojma o vinu in da bi nam lahko za vrhunsko vino prodali fermentiran domači mošt je nepomembno. Važno da nam je uspelo enkrat na mesec porabiti vse tiste bone, ki smo jih dobili skoraj zastonj in so nam kot študentom pripadali. Jedli na bone pa nismo skoraj nikdar, saj je takrat zadoščal že kakšen sendvič za potešitev lakote.

Na Čevljarskem mostu mlad angleški heteroseksualni par pristopi k meni. Dekle mi ponudi fotoaparat in prosi, če ju slikam na mostu. Seveda lahko, saj smo zapisali v turistične kataloge, da smo dežela prijaznih ljudi. In danes sta imela srečo, čeprav prijaznost pri meni ni visoko zapisana. Gledam fotoaparat in iščem LCD zaslon, da lahko sploh ugotovim, kaj bo na sliki. Pa ga ne najdem. Z zaigranim nasmeškom poizkušam prikriti zadrego, da ne najdem zaslona, kljub vsem doseženim diplomam in certifikatom. Potem ugotovim, da morda plastična škatla iz cenene črne plastike sploh ni digitalni fotoaparat, ampak neka retro kamera s kukalom. Namerim in sprožim. Kar bo pa bo. Preden bosta uspela razviti slike bom jaz že daleč.

Na drugi strani mostu nadaljujem pot nazaj proti Tromostovju. Korak je nekoliko hitrejši. Sedaj so podobe že na drugi strani in med nami Ljubljanica. S te strani je perspektiva druga. Drugačni proporci. Niso več tako pomembni obrazi, ker so postali bolj podobni eden drugemu. Gledam celotno kompozicijo, ki deluje od daleč negibno kot kakšna kulisa. Nekdo nad Cuba Libre hladi šampanjec v kovinski posodi kar na oknu. Pogled usmerim v tri dekleta za mizo na drugi strani reke. Eno opazi, da se je znašla v mojem gorišču ter instinktivno prekriža noge. Verjetno si misli, da skozi špranjo v ograji vidim tisto, kar si ona misli da ne bi smel videti. Samo gre za instinkt. Prirojeni ženski obrambni mehanizem.

cubalibre.jpg

Ugasnem predvajalnik. Zaradi ne ravno ergonomskih slušalk me že pošteno bolijo ušesa, kot bi hodil naokrog z kumaro potisnjeno pregloboko v ušesno votlino. Vročina je še znosna. Rahel vetrič vzvalovi vodno površino. Misli beže stran. Čim dlje stran od tu.

K mojemu delavskemu razredu, ki se prebija iz dneva v dan. Iz meseca v mesec.

Vzpenjača

30 07 2007

V Sloveniji se mi zdi, da se vse dogaja nekako v valovih. Operacijske mize, Sova, Šuštar, helikopterski prevozi, južna meja, pa spet operacijske mize … Nekaj časa je bila recimo aktualna tema tudi vzpenjača na Ljubljanski grad, tako zaradi tehničnih napak, kot tudi domnevno visoke cene investicije glede na podobne vzpenjače drugod. In potem vse tiho je bilo. Kako tipično domače. Slovensko.

V nedeljo sem hodil po Ljubljani in ker sem imel čas, sem šel na prvo, testno vožnjo z vzpenjačo.

Na Ljubljanski grad smo v srednji šoli tekli v pajkicah med telesno vzgojo, večkrat sem šel gor peš ali iz tržnice po potki, kjer so baje snemali tudi film Vesna ali pa še večkrat iz stare Ljubljane oziroma Gornjega trga mimo cerkve in kitajske restavracije. Nekaj korakov in že si bil nad Ljubljano in Ljubljančani.

vzpenjaca1.jpg

Jaz nekega pomena vzpenjače za Ljubljano trenutno žal ne vidim.

Zdi se mi, da gre tu bolj za filozofijo potrošnik 2.0. Torej jaz sem davkoplačevalec in državi mi mora zgraditi tekoče stopnice ali vzpenjače povsod tam, kjer bi bil potreben kakršenkoli minimalni napor do mesta, kjer spet lahko zapravljam težko zaslužen denar. Lahko pa rečem eno.

Zadeva deluje.

To je moj prvi vtis. Pripadajoča infrastruktura je sodobna, imajo bankomat, turistične brošure, samopostrežni avtomat za karte in tudi cena 2 evra za povratno vozovnica mi ne deluje pretirano, čeprav gre res samo za nekaj sekund vožnje. Celo boljša izbira se mi zdi kljub vsemu enosmerna karta navzgor za 1.5 evra, ker je spust peš v večini primerov hitrejši, kot čakanje na vzpenjačo. In tudi gostilničar na vogalu se nima po mojem kaj pritoževati nad gosti, ki jih pred njegovim nosom dvignejo v nebo in pred ali po tem še kaj spijejo in pojedo.

Turistov je bilo se mi zdi kar veliko, sploh pa zgoraj na terasi Ljubljanskega gradu je bilo vse polno ljudi, ki se jim je že na obrazu videlo, da so tujci in da uživajo. Za razliko od povprečnega Slovenca, ki običajno ne uživa. Za vožnjo nazaj se je nabrala celo takšna skupina ljudi, da sem se za vsak slučaj zdrenjal kar pred vhod v kabino, da ne bi slučajno moral čakati še na naslednjo vožnjo, kar je upoštevaje še čas, ki ga potrebuješ za sestop peš, nesprejemljivo dolgo. Sestop peš pa ni bil opcija, ker sem plačal povratno vozovnico in sem želel videti, ali so kje tehnične težave. Ni namreč lepšega, kot sredi poletja ob tej sopari ostati razpet med nebom in zemljo v kabini sam z desetimi prepotenimi angleškimi turistkami, starejšim gospodom in mlajšo slovensko družino s staro mamo, plus še oba šoferja in te šele po nekaj urah rešijo hrabri gasilci Ljubljanske brigade z dinozavrom.

In tehničnih težav ni bilo od nikoder.

Najbolj zgovoren je bil starejši gospod, prvi tik pred vhodom, ki je potarnal, da bi moralo na listku pisati, kdaj zadeva odpelje nazaj. Ja ko pride navzgor vendar, saj je samo ena kabina. Hkrati je med vožnjo navzdol edini modro pripomnil, da je zadeva malo brez veze, ker so včasih hodili za rekreacijo peš na grad in fanta, ki upravljata z napravo sta samo pokimala in se nasmehnila.

Vemo in to se pač sedaj ne govori več, ko je zadeva že postavljena in naj bi polno zaživela ter se čez sto let morda celo amortizirala.

Neki mlajši damici je celo uspelo pretihotapiti v kabino manjšega psička, kljub veliki tabli z slikicami, ki naj bi pomenile nič sladoleda, nič rolk in nič psov v kabino. Če prav razumem prometni znak, pa je prepovedano tudi držanje za roko.

 vzpenjaca2.jpg

Navezovanje stikov in socializacija med nekajsekundnim spustom navzdol torej odpade. Kot da bi bili v “Zero gravity” letalu.

Sam sem že razmišljal, da bi zagnal vik in krik, da se s psi pa že ne bom vozil, ker sem plačal polno karto, samo ko pa me je kuža tako milo gledal. Vprašanje je tudi, če bi sam našel pot navzdol. Mačke so v tem pogledu se mi zdi bolj iznajdljive za orientacijo in imajo vgrajen nek svoj tajni primitivni GPS sistem kot čebele, samo da one goljufajo nekaj z magnetnim poljem.

Ko se še enkrat ozrem za konec navzgor po hribu moram reči, da mi ni jasno, kam so šli tu milijoni evrov. Če je to tako drago, bi morala biti vsaka žičnica na avstrijskem visokogorskem smučišču vredna recimo vsaj polovico letnega nacionalnega bruto domačega proizvoda.

Tehnično bi bilo morda tudi ceneje, če bi naredili enostavno tekoče stopnice, kot so v Nami ali Maksiju ter nadstrešek zanje, da pozimi sneg ne bi zaustavil prometa. Pa še dodatno ploščad za invalidske vozičke, kot je recimo na železniški postaji v podhodih do tirov, da bi zadeva kot celota bila lahko sploh opravičljiva, češ da gre itak za invalide in ni nič predrago za plemenit namen.

Verjetno pa obstaja nek logični razlog, zakaj mora biti ravno vzpenjača z kabino in vso ekipo ljudi, ki to “čudo” upravljajo.

To je rop

16 07 2007

Na dopustu te vedno okradejo. V toplo pivo mešajo mrzlo vodo, prostitutke v resnici niso več device in TV v hotelu ne lovi toliko kanalov, kot piše na prospektu. Verjetno pa ni učinkovitejšega načina da ti uspejo povsem pokvariti dopust, kot je uspel pravi rop ali tatvina. Da ti ukradejo denar, bančne kartice, fotoaparat, mobilni telefon ali potni list.

Različne dežele po svetu so različno rizične in tu mislim da Slovenija sploh ni vredna omembe. Včasih so Slovence pogosto ropali v Trstu, danes na tamkajšnjo tržnico zahajajo redki, ker se enako kvalitetno blago nahaja tudi v naših butikih in verjetno Trst tudi ni več tako zanimiv za razne žeparje in kriminalce začetnike. V bistvu če želiš biti res pošteno oropan je potrebno iti po moje kar precej daleč na pot.

Sam ne sodim med svetovne popotnike in moj rezultat kar se tiče ropov nikakor ne more biti reprezentativen, ker je vzorec premajhen. Lahko pa se pohvalim, da so me (polovično) uspešno okradli samo enkrat do sedaj in še to ravno v Sveti deželi pred nekaj leti.

Jeruzalem je mesto, kjer bi vsakemu svetoval maksimalno previdnost. Revščina, ki jo je povzročil izpad (tudi) turističnega prihodka zaradi večletnih spopadov med Izraelci in Palestinci je povzročila, da se morajo prebivalci revnejših, pretežno Palestinskih delov mesta, preživljati kakor vedo in znajo. Tatvine in ropi maloštevilnih turistov pa so ena izmed možnosti.

Seveda v takem mestu moraš uporabiti posebne zaščitne metode, sicer sam izzivaš težave. Naivnost pa ni olajševalna okoliščina. Kljub temu je mlajšemu Palestincu, staremu komaj kakšnih petnajst ali kakšno leto več, uspel tako imenovan “touch down”. Dečko bi bil lahko z zarjavelim kalašnikom v roki pri teh letih že policist na Zahodnem bregu in prejemal nekaj dolarjev mesečne plače, vendar se je on odločil da bo raje žepar in izbral si je ravno rajon ob vzhodnem zidu starega dela mesta. In usoda je tam lučaj stran od Zidu objokovanja najine poti križala. In Križati je beseda, ki je Jeruzalem postavila v sam center Zahodnega sveta.

Po mestu sem hodil z manjšo torbico pripeto okrog pasu. V njej sem imel samo nekaj kovancev in manjšo denarnico, v kateri pa ni bilo denarja, samo osebna izkaznica in kartica zdravstvenega zavarovanja. Zakaj sem vzel s sabo kartico zdravstvenega zavarovanja nimam pojma, verjetno gre za prastrah še iz Slovenije, da prideš na urgenco brez potrjene kartice in izdihneš nekje na stopnišču. Osebno sem imel namesto potnega lista pri sebi za identifikacijo ob kakšni kontroli, potni list sem raje preventivno pustil v hotelu, bankovce pa sem imel skrite v posebni denarnici pod srajco.

Takrat sem bil eden izmed redkih turistov, ki je hodil po tistem predelu mesta. Nekoč živahno staro mestno jedro za obzidjem je bilo takrat skoraj prazno. K meni pristopi zgoraj omenjeni domačin in pred mano razgrne harmoniko iz razglednic, sili vame in me skoraj odriva ter v angleščini prosi, če kupim razglednice. V tistem trenutku nisem razmišljal o ničemer drugem, kot o tem, kako naj se ga čim prej znebim. Potem pa naenkrat odneha in steče brez besed stran. Instinktivno se primem za torbico za pasom. In potipam denarnico pod srajco. Vse na svojem mestu. Potem za vsak slučaj še odprem torbico za pasom in…

Ni več denarnice. Prekleto.

Občutek ko si prvič okraden je podoben občutku, ko si v zaporu recimo prvič posiljen in tega ne pričakuješ. Vsaj ne že kar drugi dan. Prekleto in ne sprašujte od kje poznam ta občutek. Najprej sram, ki izginja in ostane samo še bes. Okraden sem. Prvič sem okraden. Prekleto še enkrat.

Potem pa čez nekaj časa priteče drug domačin istih let z mojo denarnico v roki in mi proda zgodbo, da je ujel tatu in da mi vrača denarnico. O ti sreča, kako zadeti ravno mene.. Upam da je v mojem pogledu takrat zagledal bes in jezo. Bes in jeza sta univerzalna govorica tako kot Esperanto. Predrzneža, pa vam jaz izgledam res kot popoln bledolični bedak, ki je plačal samo za letalsko karto 540 USD zato, da ga potem lahko že drugi dan okradejo? Kako mislite s takim odnosom dobiti naklonjenost sveta? Kje je šele lastna država? Vidva sta del iste pokvarjene žeparske bande, ki je ugotovila, da v denarnici ni nič denarja, samo dve ničvredni plastični kartici, ki ju nista sposobna niti prebrati od leve proti desni in če do večera koga ne oropata, bosta zvečer vajina želodca lačna legla k počitku nekje v Davidovem mestu. Če sploh znata samostojno brati? Barabe.

Še danes po nekaj letih sem jezen. Prvega ne pozabiš nikoli, četudi ti drugič ukradejo kopalno kad in kuhinjsko napo iz lastnega stanovanja pri belem dnevu in vklopljeni alarmni napravi.

Sedaj mi je žal, da o tem sploh pišem. Ker spomin na prvi rop boli kot sol na odprti rani. Pa sploh ni bil pravi rop. Samo manjša tatvina. A boli in peče.

Čeprav recimo rop, dejansko pa tatvina, strogo tehnično gledano ni uspel in sem vse ukradeno takoj dobil nazaj nepoškodovano, mi je pokvaril nekaj naslednjih dni in me zaznamoval. Dobrodošel v klubu tistih, ki so jih že oropali. Že prej nadpovprečne varnostne ukrepe sem dvignil še za nivo višje. “Code Orange” in Orange tu ni njihov mobilni operater ampak barva, ki meji že na rdečo, to je nivo pred tem, ko predčasno odidem takoj domov. V praksi to pomeni, da sem torbico privezal za pas od hlač in še zadrgi povezal med seboj, tako da je bilo sedaj skoraj nemogoče neopaženo ukrasti ali že samo odpreti torbico. To je bil sicer dvorezen meč, ker je potencialnemu žeparju dal slutiti, da zna biti v torbici kaj dragocenega, če je že tako varovana.

Za vsak slučaj sem potem kupil še manjšo ceneno sintetično denarnico in jo nosil na vidnem mestu v zadnjem žepu. Tu gre za metodo, da tatiču ponudiš lepo vidno in zlahka dosegljivo denarnico, v kateri ni nič in upaš, da pozornosti ne bo usmeril tja, kjer bi lahko povzročil škodo. In kljub temu da sem od takrat naprej prazno “dummy” denarnico nosil v žepu tako, da je skoraj sama padla ven, je prišla varno domov in sem potem ta trik uporabil še na nekaterih rizičnih izletih in potovanjih.

Turistom običajno svetujejo, da naj skrijejo dejstvo, da so turisti. Ljubljančanu v Mariboru bo verjetno to še uspelo, vsaj dokler ne odpre ust in pozabi izgovoriti toti, medtem ko je to mnogo težje oziroma skoraj neizvedljivo recimo že Slovencu v Burmi ali Ruandi. Kjer pa je možnost, da se s takim ukrepom ne osmešiš, pa vsekakor prvi zaščitni ukrep.

Zanašanje na policaje ne deluje niti doma, kaj šele v tujini. Malih tatvin denarnic in kraj potnih listov nobena resna policija na svetu ne bo resno preiskovala. Še če ti doma iz garaže ukradejo cel avto je verjetnost, da dobiš nazaj karkoli manjša, kot da umreš od pokvarjene piščančje paštete. Kaj šele v tujini lepo vas prosim. Vljudno te popišejo in ob koncu delovnega dne verjetno pade na policijski postaji kakšna šala na račun naivnih turistov.

Tatvino moraš enostavno preprečiti.

Bančnih kartic sam ponavadi ne nosim naokrog po svetu. Če jih že imam s sabo, jih spravim v hotelu na varno pred snažilko. Običajno jih skrijem če se le da v daljinca za TV, ki mu ven poberem baterije. V tujini je zame edino plačilno sredstvo denar, ki na otip zašelesti ali ob padcu na tla kovinsko zadoni.

Si pa trenutno še ne predstavljam kaj narediš, če ti ukradejo potni list? Verjetno bi se začel kar na mestu jokat kot otrok.

Tako, pa sem se maščeval. Zob za zob. Govorica, ki jo ta del sveta dobro razume.

Kruh ali Hleb?

08 05 2007

Nezadržno se približuje poletje in s tem čas, ko bodo zopet horde Slovencev romale na sosednjo hrvaško obalo. Čeprav imam občutek, da zaradi zaostrenih političnih razmer med državama in priporočila poslanca Pavlihe priznanje, da letuješ na hrvaški obali, pomeni skoraj enako, kot da bi priznal, da imaš spolno prenosljivo bolezen.

Če bi se radi na vsak način izognili stigmi, da letujete na hrvaški obali priporočam, da se odpravite na hrvaško po ovinku in sicer najprej v sosednjo Italijo, s katero meja ni sporna, od tam pa s trajektom ali letalom na sicer sosednjo hrvaško, pri čemer si obvezno izberite za destinacijo malo obljuden kraj, kjer vas zares nihče ne pozna in ni možnosti da srečate ostale Slovence. Morda še najbolje kakšen samoten otoček na Kornatih.

Ko pa ste že enkrat na sosednjem hrvaškem, pa morate biti ne glede na težave z jedilnimi listi in neprijaznostjo natakarjev izjemno občutljivi na področju gramatike, kjer večina Slovencev pogrne na celi črti.

Torej tudi če ste prišli na hrvaško iz sosednje Srbije z vozom, tega nikakor ne smete povedati direktno, ampak rečete, da ste prišli z VLAKOM.

Bolj greste proti jugu Dalmacije, zlasti pa v okolici Dubrovnika in povsod tam, kjer je čutiti še vpliv vojne, bolj boste morali biti pozorni na jezikovne posebnosti Srbščine in Hrvaščine.

Kadar ste v dilemi sam osebno priporočam, da že v sami stavčni konstrukciji opozorite na to, da ste iz Slovenije ter da se trudite govoriti hrvaško. Zato zelo pazljivo izbirajte besede in se najprej prepričajte ali je beseda zares hrvaška in ne morda srbska.

Če ste v dilemi, bodite modro tiho.

Poglejmo si na praktičnem primeru, kako pravilno upoštevaje zgornji nasvet tvorimo stavek recimo zjutraj v pekarni:

“Ja bi eno štruco kruha molim.”

To je pravilno. S tem smo nakazli, da se trudimo hrvaško, a hkrati smo dali s konstruktom „bi eno štruco“ jasno vedeti, da smo zabiti Slovenci, kar v njih povzroči vedno prijetne občutke, da so pametnejši. Vendar to je spretna iluzija, na katero namerno igramo.

Pa si poglejmo še napačne primere:

“Ja bih jednu štruco hleba!” ali še huje “Jaz bom jednu štruco kruha BRE!“

Morda je tržna niša za razna podjetja, ki se ukvarjajo z intenzivnimi tečaji tujih jezikov, da bi na svoj meni pred dopusti dala tudi kakšen tečaj, kjer bi se tečajniki naučili osnovne razlike med Srbščino in hrvaščino. Da bo dopust na sosednjem hrvaškem minil brez zapletov.

Za vse, ki bi se radi naučili razlik med hrvaškim in srbskim jezikom do perfekcije in morda s svojim znanjem dali še spotoma kakšno lekcijo v gramatiki slabše podkovanim hrvatom pa priporočam delo Vladimirja Brodnjaka “Razlikovni rječnik srpskog i hrvatskog jezika” ( ISBN:86-7457-074-7).

Hrvatom se vnaprej hiljadu puta izvinjavam, ker priznam, da ne vem, kdaj se piše hrvaški z veliko in kdaj z malo.

Ekstremisti

12 04 2007

Slovenci smo svetovno znani ekstremisti. Če odmislim ekstreme, ki so ekstremi samo za ozek krog poznavalcev, kamor recimo jaz uvrščam razne pionirske plezalne smeri, imamo ekstreme, ki jih večina lahko razume kot ekstreme. Recimo smučanje iz najvišje gore sveta, preplavanje Amazonke in Missisipija so za večino nas ekstremi. Sedenje nekaj dni v prtljažniku Zastave 101 sredi nakupovalnega centra je morda tudi začetek nekega ekstrema.

Ste si tudi sami zaželeli storiti nekaj zase in se priključiti armadi slovenskih ekstremistov?

To sem se sam vprašal že davnega leta 2002 in mislim, da sem pri tem uspel. Izvedel sem tako imenovani solo sestop na najnižjo kopensko točko na Svetu, ki leži globoko pod gladino morja. Brez šerp in podobne potuhe. Opremljen zgolj z najnujnejšimi pripomočki, fotografskim aparatom ter avtobusno vozovnico.

Seveda podrobnosti razkrijejo, kot se v podobnih primerih pogosto izkaže, da dejansko ne gre za kakšen ekstremni dosežek, ki bi bil presežek v plejadi slovenskih ekstremnih dosežkov. Samo o tem se ne govori na glas. In mislim da je na tem področju še nekaj prostora tudi za vse tiste, ki se želite vpisati na večni seznam ekstremistov.

Sam sem se odločil za spust s pomočjo medkrajevnega avtobusa iz Jeruzalema, ostali lahko uporabite kakšen drug način spusta. Če samo namignem, so opcije recimo spust s kolesom, še bolj ekstremno je z rolerji ali celo z rolko. Najbolj ekstremni se celo lahko odpravijo peš, kar pa močno odsvetujem. Ne zaradi tega, ker ne bi bilo mogoče, bolj je problem, da gre spust večinoma po puščavi in na vsej poti je po mojih zaznamkih samo eden resen bife, kjer si lahko opomorete z mrzlim pivom neznanega porekla. Morda ga celo sami varijo v okoliških Kibutzih.

Za spust sem izbral sicer nekoliko neprimeren čas. Ker leži točka ob Mrtvem morju priporočam za spust spomladi ali poleti, ko je toplo in se po napornem spustu lahko osvežite v morju, kjer je gostota soli tako visoka, da se preprosto uležeš in lebdiš. O zdravilnosti takšnega početja si ne upam dajati kvalificiranega mnenja.

Ein Gedi je sicer znano Izraelsko obmorsko letovišče, ki je predvidevam poleti polno turistov. V času, ko sem jaz izvajal ekstremni podvig, tam dobesedno ni bilo nikogar. Oaza in del nacionalnega parka Wadi David, ki leži v neposredni bližini, je bil sicer odprt, a obiskovalcev le za prste ene roke, če odštejem prodajalko kart.

Od veselja, ker mi je brezhibno uspel spust, sem se potem nekoliko naivno odločil, da se še vzpnem na bližnji hrib v nacionalnem parku, ki ni višji od recimo Šmarne gore. Veter je bil že na začetku vzpona močan, samo tisti hip v tem nisem še videl resnega problema. Problem pa je nastal na vrhu hriba, ker se je izkazalo, da se je veter tako zelo okrepil, da se je spust iz hribčka, ki je sprva izgledal trivialen, spremenil v nevarni podvig. Ko sem po mukah prišel potem zopet nazaj na obalo, je bil veter tako močan, da je postala že sama hoja skoraj nemogoča.

Naj kot zanimivost samo omenim, da je v neposredni bližini celo mladinski hotel (youth hostel) za ekstremiste, ki se odločijo dlje časa zadržati na najnižji točki Sveta ter celo šola za poljedelce, kar v puščavi vedno pride prav. Sploh, če si sredi oaze. Kraj je znan, kot večina Izraela tudi iz Svetega pisma, ker se je sem zatekel Kralj David pred Kraljem Savlom, v bližini pa je tudi nahajališče Qumranskih rokopisov.

Foto: dr. Onyx

Povezave:
Ein Gedi

Podjetniška ideja

15 03 2007

Kako zelo so ljudje domiselni, ko je potrebno obrati ljudi do kosti, tale primer, za katerega sem slišal danes ob kavi.

Zadeva se je zgodila v Avstraliji, kjer veliko turistov najame avtomobil in kjer so razdalje ogromne, poseljenost pa zelo nizka. Mislim da ima ta dežela bivših kaznjencev in zapornikov statistično samo nekaj prebivalcev na kvadratni kilometer.

Turist najame starejše vozilo po ugodni ceni in se odpravi na pot po edini možni ravni poti, ob kateri skoraj ni hiš, ni ovinkov, ni ničesar. Samo avstralska puščava.

Avto se po 300 kilometrih pokvari in obstane v nevoznem stanju. Turist gre po edini možni poti do prvega servisa, ki pride iskati vozilo z avtovleko. Serviser pojasni turistu, da gre za tako hudo okvaro motorja, da se ga ne bo dalo več popravit. Ima pa naključno v rezervi še eden tak rabljen delujoč motor in ga je pripravljen za dokaj ugodno ceno vgraditi.

Turist nima nobene druge možnosti. Ali smrt v puščavi pri petdeset stopinjah v senci, ali pa plača tiste dolarje za motor in vgradnjo.

Tu pride pa natega.

Podjetnik, ki daja avtomobil v posojo (rent-a-car) in serviser sta kolega. Poslovna prijatelja. Serviser priredi avtomobil pri kolegu tako, da se bo pokvaril po nekaj sto kilometrih. In glej ga zlomka, on je edini serviser daleč naokrog in naključno ima ravno tak motor.

Včasih mi je žal, da se nisem rodil v Avstralski puščavi.


%d bloggers like this: