Archive for the ‘Tehnologija’ Category

5G – totalitarna infrastruktura

08 09 2019

Tale zapis pišem na računalniku, ki je bil kupljen leta 2011. Ima 3,2 GHz intel i5 štiri jederni procesor, 8 GB pomnilnika in 1TB diska. Edino kar sem kasneje dokupil je bil SSD disk, kjer je naložen operacijski sistem, ki nekoliko pohitri sam zagon računalnika.

Dokler bo računalnik deloval, ne vidim nikakršne potrebe po zamenjavi. Za običajna opravila, kot je brskanje po spletu, pisanje dopisov in pritožb pač ne potrebujem 64 jedrnega procesorja, ki deluje s taktom 10 GHz. In takih je večina današnjih uporabnikov računalnikov. Na področju računalnikov za splošno uporabo smo prišli do meje, kjer meja ni več tehnologija, ampak mi sami.

Če na pametnem telefonu zaženem Akos test hitrosti prenosa podatkov je rezultat zelo odvisen od mikro lokacije. Teoretično sistem 4G LTE omogoča hitrosti prenosa 150Mbs/50Mbs (download/upload), v praksi pa so te hitrosti bistveno nižje. Na “dobri lokaciji” se da običajno doseči hitrosti 20Mbs/10Mb (zakasnitev ranga 50 ms). Ampak ker na telefonu ne gledam videa v ločljivosti 4k je to povsem dovolj, oziroma odkar mobilna tehnologija  omogoča 4G LTE povezave nisem nikdar začutil neke velike potrebe, da bi to moralo delovati hitreje. Doma imam tudi sicer dostop v internet prek brezžične tehnologije 4G LTE ponudnika A1 in sem zelo zadovoljen v vseh pogledih. Velika prednost pa, da ni nikjer nobenih kablov, samo škatla, ki služi kot vmesnik.

Naslednja generacija mobilne tehnologije 5G pa naj bi omogočala še bistveno višje hitrosti prenosa podatkov, teoretično celo 20Gbs/10Gbs ter zakasnitve ranga 1 ms.

To se na prvi pogled sliši revolucionarno.

Zakaj bi sploh še kopali jarke in vlekli bakrene ter optične kable, če se lahko enake hitrosti doseže prek mobilnega omrežja in se potem samo bazne postaje mobilne telefonije poveže z optiko? Ampak seveda je realnost nekaj drugega. 5G tehnologija omogoča tako visoke hitrosti tudi zato, ker se uporabljajo bistveno višje frekvence, kar pa v praksi pomeni, da mikro lokacija še bistveno bolj vpliva na dosežene hitrosti in zakasnitve pri prenosu podatkov. Nekaj so laboratorijska testiranja v idealnih razmerah, neka povsem drugega pa dejansko stanje, ko vsako drevo postane ovira pri širjenju elektromagnetnega valovanja. In ker se pri 5G uporabljajo tako visoke frekvence bo velikost celice, ki jo pokriva posamezna bazna postaja zelo majhna, morda zgolj kakšnih 100 metrov v premeru. To pa pomeni, da je za pokritost terena potrebnih ogromno baznih postaj. Bistveno več, kot jih je sedaj. Poleg tega pa bo lahko vsaka sprememba v prostoru, kot je nova zgradba vplivala na pokritost s 5G signalom in morda bo potrebno pred kakršnimkoli posegom v prostor pridobiti še dovoljenje vseh 5G operaterjev.

Ampak kot rečeno navaden uporabnik pametnega mobilnega telefona takih hitrosti za običajno uporabo niti ne potrebuje.

Komu je torej sploh namenjena 5G tehnologija mobilnih omrežji?

No, tu pa vse skupaj postane zanimivo in zaskrbljujoče.

Po moje ni naključje, da sta med štirimi vodilnimi na svetu, ki razvijajo 5G tehnologijo tudi dve Kitajski podjetji. Na prvem mestu razvpiti Huawei Technologies in na tretjem Hisilicon, ostali dve pa sta Skandinavski Ericsson in Nokia. Torej Team EU.

Kitajska pospešeno gradi sistem totalitarnega nadzora svojih državljanov (kodno ime za to je sicer “safe city” ali “smart city”) in eden izmed ključnih gradnikov prihodnosti tega sistema je po mojem mnenju tudi hitro mobilno omrežje pete generacije (5G). Ogromno kamer visoke ločljivosti neprestano snema vse, kar se dogaja, te podatke pošilja v posebne centre, kjer se podatki obdelajo in končni rezultat je, da je tak sistem sposoben prepoznati obraze in registrske številke avtomobilov v realnem času, ugotoviti, kdo se s kom pogovarja na ulici, kdo je naredil prekršek pri zavijanju v levo, kdo je šel čez rdečo na prehodu za pešce, kdo nosi potiskano majico, ki zasmehuje lokalnega politkomisarja, kdo kadi v coni, kjer je to prepovedano, kdo se preriva v vrsti za karte in še mnogo, mnogo več. To ni neka znanstvena fantastika ali računalniška igra tipa Watch Dogs. To je realnost, ki se trenutno že dogaja v številnih Kitajskih mestih in tudi zaradi tega so protestniki v Hong Kongu tako zamaskirani. Kjer ni meja, si je možno izmisliti marsikaj za teptanje človekovih pravic in vdor v zasebnost.

Včasih se je profil državljanov izdelal na podlagi aktivnosti na internetu, sedaj je sistem popolnega nadzor to še bistveno bolj razširil in izpopolnil. Državljane pa se potem na podlagi vseh tako zbranih podatkov na nek način točkuje (“social credit system“). In če nisi po meri države oziroma bolje rečeno partije te lahko ne spustijo na vlak ali letalo, ti znižajo hitrost interneta, onemogočijo otrokom vpis v boljše šole, onemogočijo dostop do dobrih služb, ti vzamejo psa ali te preprosto imenujejo za “bad citizen“, kar je videti še najboljša opcija od vseh naštetih. Se mi pa zdi ta sistem preveč kompliciran. Povsem dovolj bi bilo, če bi državljane uvrstili v tri skupine – lojalni partiji, nevtralni oziroma apatični ter nasprotniki partije. Ampak kdo sem jaz, da bom veliko Kitajsko učil, kako se fura komunizem v 21. stoletju?

In ker so to mokre sanje vseh diktatorskih in nedemokratičnih sistemov na svetu, si je lahko predstavljati, da je trg za tako tehnologijo ogromen. Poleg tega pa se da take sisteme vedno prodati pod pretvezo, da gre za tehnološke rešitve, ki bodo izkoreninile kriminal, prometne prekrške in podobno. Skratka sistemi, ki delujejo v dobrobit človeštva in nikakor ne utrjevanju oblasti, ki jo je potem skoraj nemogoče zamenjati!

Ampak Evropa je pred tem varna, saj imamo tu vendarle demokracijo in kaj takega ni možno?

No, ja, niti ne! Ne bom se čisto nič čudil, če bo kakšen naš politik iz obiska na Kitajskem privlekel tudi k nam kaj takega. Saj je znano, da nas močna gravitacijska sila vleče proti Kitajski in Rusiji ter stran od zahodne Evrope. Stična točka pa komunistična preteklost (in sedanjost).

Nenazadnje, tem čarom so že podlegli tudi v Srbiji, kjer gradijo pametna mesta totalitarnega nadzora s pomočjo Kitajske tehnologije v Beogradu in Nišu, pa morda še kje. Resda Srbija ni nek vzor demokracije, je pa za razliko od Kitajske Srbija zelo, zelo blizu nas!

Ni pa vse tako zelo črno, mar ne?

Zahod obljublja, da bomo s pomočjo 5G tehnologije končno dobili hladilnike, ki bodo sami naročali hrano in vozila, ki ne bodo več potrebovala šoferjev.

Ampak če tehtam verjetnost med pametnimi hladilniki in državo totalitarnega nadzora se mi zdi mnogo bolj verjeten “Kitajski scenarij“.

Oh in skoraj bi pozabil, da 5G (lahko) škodljivo vpliva na telo, povzroča raka in skuri možgane. Ampak za to menda že obstajajo posebne fasade, folije za okna, čelade, ki ne prepuščajo elektro magnetnega valovanja ter posebni kristali, ki absorbirajo škodljive valove. Vse to se bo dalo kupit na oddelku poleg eko/bio pridelane hrane in izdelkov za duhovno rast.

Se pa zavedam, da po tem, kar sem napisal tule, ne bom mogel več hoditi v kitajske restavracije na pekinško raco in bambusovo juho. Ampak za demokracijo se mi to ne zdi prevelika žrtev. Mar ne?

hešteg (ključnik) #5G = No G0!

Preberi še:
Ruska gravitacija

Advertisements

Kolo za uporabo mišične energije

26 11 2018

V tehničnih muzejih človek običajno pričakuje, da bo našel železnino, ki jo je povozil čas. V Zagrebški verziji našega tehničnega muzeja v Bistri (TMS) pa sem naše napravo, ki je v bistvu pred časom.

Naprava naj bi bila iz leta 1963 reče se ji pa po hrvaško Funkcionalni model kola za uporabo mišićne energije.

hrcki_1

hrcki_2

hrcki_3

hrcki_4

Gre v bistvu za leseno kolo, kot se ga uporablja za treninge hrčkov v kletkah, le da je prirejeno za človeško velikost.

Meni se zdi izum fantastičen in nikakor ne sodi v muzej! Če bi se tole masovno inštaliralo po domovih in pisarnah ter napravo priključilo na nek generator električne energije lahko že skoraj s samo tako proizvedeno energijo zapremo TEŠ 6. Že leta 2007 pa sem med drugim tudi predlagal, da bi se vse naprave v fitnes centrih priklopilo na generatorje električne energije, saj trenutno gre vsa ta energije v prazno. Tale model kolesa je v bistvu nadgradnja moje ideje iz leta 2007, za katero pa je kakor vem patent že potekel, tako da bi se lahko začela masovno izkoriščati.

Večina ostalih razstavnih eksponatov v Tehničnem muzeju v Zagrebu pa sodi med klasično železnino, ki jo je povozil čas.

tmz_1

tmz_2

tmz_3

tmz_4

tmz_5

tmz_6

tmz_7

tmz_9

tmz_10

V tehničnem muzeju pa imajo tudi poseben oddelek, ki je posvečen izumitelju Nikoli Tesli. Pri Tesli pa je možno, da je bil tudi kateri od njegovih izumov pred časom, tako kot razstavljeno kolo za uporabo mišične energije.

nt_1

nt_3

nt_4

nt_2

Žal so pa vsi ti izumi za stekleno pregrado, tako da lahko samo na video posnetku gledaš kako to deluje v praksi in pri nekaterih se kar precej bliska.

Blockchain to the People

08 11 2018

Blockchain has been heralded as a potential panacea for everything from poverty and famine to cancer. In fact, it is the most overhyped – and least useful – technology in human history.

A few self-serving white men (there are hardly any women or minorities in the blockchain universe) pretending to be messiahs for the world’s impoverished, marginalised and unbanked masses claim to have created billions of dollars of wealth out of nothing. But one need only consider the massive centralisation of power among cryptocurrency “miners,” exchanges, developers and wealth holders to see that blockchain is not about decentralisation and democracy; it is about greed.

Lastly, wealth in the crypto universe is even more concentrated than it is in North Korea. Whereas a Gini coefficient of 1.0 means that a single person controls 100% of a country’s income/wealth, North Korea scores 0.86, the rather unequal United States scores 0.41 and bitcoin scores an astonishing 0.88.

As should be clear, the claim of “decentralisation” is a myth propagated by the pseudo-billionaires who control this pseudo-industry. Now that the retail investors who were suckered into the crypto market have all lost their shirts, the snake-oil salesmen who remain are sitting on piles of fake wealth that will immediately disappear if they try to liquidate their “assets”.”

vir: Guardian

Zame osebno je sicer blockchain v prvi vrsti globalna igralniška platforma, ki jo poganja zlasti pohlep in lakomnost po hitrem zaslužku brez dela ter inteligentno zasnovana platforma za nateg, ki so jo uspešno izkoristili tudi nekateri Slovenci. Platforma pa je tako uporabna za razne natege zlasti zato, ker je to področje še vedno čisti divji zahod in regulatorji ne vedo, kaj bi s tem, oziroma ne vedo, ali gre res za revolucijo, tako kot trdijo kripto pridigarji ali pa je vse skupaj čisto navaden vaporware, narejen in zasnovan za včasih nekoliko naivno generacijo milenijcev.

Osupljive je podatek, da naj bi šlo samo za rudarjenje bitcoina kar 1% vse svetovne električne energije, to pa je svojevrstna norost in nerazumljivo razmetavanje naravnih virov, saj ob taki številki porabljene elektrike za čisti vaporware izgubijo smisel vsa prizadevanja za alternativne vire, zeleno energijo in ostali buzzword tega področja.

Je pa vsaj zame skrajno nenavadno, kako pri nas praktično nihče ne preganja očitnih goljufij v svetu kripto “valut” ali bolje rečeno igralniških žetonov in tako imenovanih ICO-tov, tovarn za proizvodnjo novih igralniških žetonov, ki so samo pobrali denar od naivnih vlagateljev oziroma kot sami sebi rečejo investitorjev. Ta svet kot da ne bi obstajal. Jasno, zadeve niso enostavne, ampak nateg je nateg ne glede na to ali je izveden na “blockchainu” in po moje bi moral v primerih, ko gre za očitna kazniva dejanja in načrtne goljufije, to nekdo preganjati in spisati kakšno kazensko ovadbo.

Slovenija, dežela Blockchaina. Ja, to zveni logično, samo ne v tem smislu, kot mislijo naši pametni politiki.

Pomoč na daljavo

18 05 2011

Računalniških programov za pomoč na daljavo, ko se lahko prek mreže (lahko tudi interneta) povežeš na drug računalnik in prevzameš popolni nadzor nad njim (zaslonska slika, miška, tipkovnica), je cela vrsta in ti pripomočki prihranijo marsikatero pot in stroške, ko moraš skrbeti za računalnike, ki niso vsi na isti lokaciji.

Načeloma je tu pomembna samo kolikor toliko solidna hitrost povezave, je pa vseeno, ali je računalnik na drugem koncu države, ali pa na drugem koncu sveta.

Popularna brezplačna rešitev za to je TeamViewer, v poslovnem svetu pa je zelo popularen tudi slovenski produkt ISL Light, ki ga tudi sam praktično dnevno uporabljam.

Sem pa zadnjič pomagal bivši sodelavki nameščati tiskalnik na svojem domačem prenosniku in zadeva nikakor ni hotela delovati. Najprej sem ji poskušal razložiti po telefonu, kaj mora narediti. Ker tiskalnik ni dal nič od sebe, sem se povezal še na daljavo in ji namestil potreben program oziroma gonilnik, ampak še vedno nič. To, da je tiskalnik pravilo vklopila na elektriko, sem nekako predvideval, za USB kabel pa nisem bil več prepričan. In potem sem študiral, da bi za take primere potreboval še malo prenosno kamero, ki bi jo oseba na drugi strani vklopila, jaz pa bi lahko potem na daljavo spremljal sliko v živo in jo usmerjal, kaj naj mi pokaže (he, he, nisem mislil tisto).

Kamera bi bila recimo lahko nekaj takega:

Idealno bi bilo, da je kamera brezžična, sprejemnik, priklopljen na računalnik ali nekam na omrežje, pa bi pošiljal sliko na drugo stran osebi, ki nudi pomoč. Na tak način bi se dalo pogledati, če so kabli pravilno priključeni, nuditi moralno pomoč pri menjavi tonerja ali zataknjenem papirju v tiskalniku, kakšni tehnično navdahnjeni tajnici pa bi morda lahko celo razložil, kako naj nastavi IP naslov na mrežnem tiskalniku in sproti spremljal, kaj počne. Verjetno bi se dalo danes z lahkoto narediti tudi to, da lahko prevzameš podporo tudi na malo večjem mobilnem telefonu in prek njega usmerjaš pomoči potrebnega človeka na drugi strani.

Sicer je res, da ima večina današnjih mobilnih telefonov serijsko vgrajeno kamero, vendar tiste v cenenih modelih so za to skoraj neuporabne, razen morda za kakšen hiter check kablov, pri dražjih modelih pa bi to načeloma šlo. Je pa  problem potem še prenos podatkov, kar seveda prek GSM oz. UMTS omrežja stane precej, če želiš seveda sliko v visoki ločljivosti, wi-fi pa tudi nimaš povsod.

V prihodnosti pa pričakujem, da bodo iznašli še način, da oseba na drugi strani natakne rokavice in potem samodejno ponavlja moje gibe, podobno kot recimo kirurgi operirajo s pomočjo robota in kamer.

Če ob tem komu pridejo na misel razne spolne igrice, naj ga takoj ohladim, ker kamere se za to uporabljajo praktično od njihovega nastanka. Za klasično šeškanje podrejenih sodelavk pa je zaželeno, da se zadeva opravi v živo in na sami lokaciji, ker nobena ne bo preveč navdušena, da se sama tolče po riti, medtem ko jo ti spodbujaš prek kamere.

Silicijeva dolina, Here I cuming.

Pretvornik iPada v osciloskop

08 04 2011

Ko sem še hodil na srednjo elektro šolo so takrat mnogi sošolci sanjarili, kako bi bilo lepo, če bi imel lahko doma svoj osciloskop za eksperimentiranje. Osciloskop je pač v elektroniki nekaj podobnega, kot v medicini stetoskop.

Firma Oscium pa je naredila izdelek po imenu iMSO-104, ki spremeni kar iPada ali celo iPhona v osciloskop. Očitno pa so za izbiro imena te napravice porabil bistveno manj časa, kot za razvoj.

Naprava naj bi stala okrog 300 USD, se pa  s kakšnimi bolj konkretnimi osciloskopi zanesljivo ne more kosati. Zadeva ima en sam analogni vhod, tako da bo marsikdo takoj pogrešal vsaj še en analogni vhod, kajti velikokrat je smisel osciloskopa tudi v tem, da se primerja signale med seboj oziroma spremlja dogajanje na elektronskem vezju v več točkah istočasno. Pa tudi pasovna širina 5 MHz je premajhna za resno uporabo.

Verjamem sicer, da bi si marsikateri dijak ali študent elektrotehnike tole napravico rad dal na seznam želja predvsem zato, ker je videti precej trendovsko v kombinaciji z iPadom. Ampak pred takojšnjim nakupom bi jaz kljub vsemu še enkrat razmislil in jo primerjal z bolj klasično konkurenco.

Standardnih digitalnih osciloskopov iMSO-104 ne bo nadomestil, za šolske potrebe ali kakšen hiter check na terenu pa je 300 USD po moje predrago, sploh ker potrebuješ v vsakem primeru še iPada.

GPS sledilci

04 03 2011

Vidim da se čedalje več firm odloča za vgradnjo GPS sledilcev v službene avtomobile, da lahko potem vidijo, ali njihovi zaposleni učinkovito izrabljajo delovni čas, ali pa se morda samo v krogu vozijo po obvoznici in tako nabirajo kilometre.

GPS sledilce se običajno vgradi nekam na skrito mesto v avtomobilu, tako da verjetno marsikdo sploh ne ve, da se njegova službena pot beleži. Večina teh naprav uporablja GSM oz. GPRS sistem mobilne telefonije za komunikacijo, tako da lahko sproti pošiljajo informacijo o lokaciji vozila v računalniški sistem, kar pa potem seveda omogoča najrazličnejše obdelave. In tu informacijska pooblaščenka baje nima pomislekov, ker je vozilo last delodajalca.

Črn scenarij gre pa nekako takole.

Terenski elektromonter Lojz, ki ima  še par let do penzije, je namazan z vsemi žavbami, kot se temu reče. Na potnem nalogu sicer piše, da je šel montirat visokonapetostni kabelski končnik na trafo postajo, ampak za to delo je porabil največ 2 uri, vključno s časom na poti. Ko konča delo, pa se odpravi s službenim avtom še na en privat fuš, kjer na novogradnji od soseda napeljuje elektriko, popoldan pa mimogrede skoči še v gostilno na ene vampe in par pirov. Ko se zvečer vrne nazaj v službo ugotovi, da je dejansko naredil ta dan za par ur nadur in na koncu meseca zato plačilni listek izgleda precej bolje, kot pa če bi mu obračunali samo golo plačo (ni čisto izmišljena zgodba).

Ampak Lojz ne ve, da tudi njegov šef ni od včeraj, čeprav bi mu lahko bil skoraj dedek. Ker mu je vgradil GPS sledilnik v službeni avto sedaj lahko natančno in če hoče tudi v živo spremlja službeno pot na svojem računalniku. Da pa se tudi nastaviti razne alarme. Recimo šef nariše na zemljevidu krog okrog gostilne, kjer se Lojz rad zadržuje in če GPS lokator ugotovi, da avto dlje časa stoji na tistem mestu, dobi šef avtomatično SMS na mobilnik, da terenski monter Lojz spet popiva med delovnim časom in ga lahko takoj pokliče, če je slučajno že na poti nazaj (šefi so ponavadi vrhunski bleferji, ko se je potrebno sprenevedati).

Skratka, ko imaš enkrat takole napravo vgrajeno v službene avtomobile je samo stvar kreativnosti, kako zaposlenim zagreniš življenje in čez čas ugotoviš, da so te dolgo vrsto let tile terenski monterji, vlekli za nos, da kar glava peče, ti si pa mislil, da se ne znajo niti podpisati.

Ker pa se mi ti ljudje po svoje smilijo (vem kako izgleda izpad dohodka ranga par tisočakov na mesec, ko človek ne more več fušat med delovnim časom), sem razmišljal, ali obstajajo kakšne inteligentne tehnične rešitve, ki bi te osovražene naprave lahko preslepile.

Da obstajajo jammerji oziroma motilci sem nekako slutil.

Tole na sliki zgoraj je primer GPS jammerja, ki se napaja kar iz polnilca v avtomobilu in moti frekvence (L1 frekvenčno področje), na katerih deluje GPS v radiju 3-6 metrov.

Je pa ta naprava za take potrebe bolj blažev žegen, kot se temu reče, saj GPS pozicioniranje potem ne deluje sploh in šefom iz tega ni težko ugotoviti, da sistem ne izpada čisto naključno. Take naprave so verjetno bolj mišljene za tatove avtomobilov.

Res pravi killer za GPS sledilce pa bi bila naprava, ki bi lahko oddajala lažen GPS signal in s tem sledilca zmedla v času in prostoru oziroma bi se dalo GPS sprejemnike poljubno manipulirati, neodvisno od satelitov ameriške vojske, ki oddajajo pravi signal, na podlagi katerega sprejemniki določajo točen čas in pozicijo.

In ko sem malo brskal po internetu sem presenečen ugotovil, da so take naprave v laboratorijih tudi že naredili, je pa sama tehnologija v ozadju precej zapletena, tako da se tega še ne da kupiti na Bolhi. Vendar če se nekaj da tehnično narediti je potem samo vprašanje časa, kdaj bodo Kitajci dali na trg tudi te tako imenovane GPS spooferje za 100 USD.

Je pa to potem precej črn scenarij za vse tiste civilne službe, katerih delo je odvisno od GPS naprav. Od civilnega letalstva naprej.

Čeprav ameriška vojska tudi uporablja isti GPS sistem ter iste satelite za svojo navigacijo in tudi vodenje izstrelkov (JDAM, JSOW), pa zaenkrat po moje še ni bojazni, da bi imel kakšen Iran že razvito tehnologijo, ki bi omogočala, da bi GPS vodene projektile lahko usmerili s pomočjo GPS spooferjev nazaj proti ZDA.

Vojaški signali so za razliko od civilnih namreč kriptirani.

Slika bo, ali je pa ne bo

25 02 2010

Zadnjič me je kolega prepričeval, da ko bomo decembra letos prešli na oddajanje TV signala v digitalni obliki DVB-T, bosta ostali samo še dve možnost. Ali slika bo in bo ostra kot britev, ali pa je ne bo in bo ekran ostal črn.

Kar se tiče stare, dobre analogne televizije, je mislim zadeva jasna, oziroma slika ni vedno jasna. Čim slabša je kvaliteta signala, pa naj si bo zaradi polomljene antene na strehi, lovljenja odboja od sosednega hriba ali kakšne druge interference, tem bolj je slika zanič. Znan je recimo učinek ghost slike, ko se pojavljajo obrisi. Kadar je signal res zelo slab, ima lahko sprejemnik (tuner) v televizorju težave že z ugotavljanjem sinhronizacije, ki se potem lahko kaže tudi tako, da slika leti okrog po vertikali ali poskakuje. Skratka, kvaliteta slike je nekako zvezno odvisna od kvalitete analognega signala, ki pride do sprejemnika.

Pri digitalni televiziji se prenašajo ustrezno modulirani digitalni podatki. Poenostavljeno rečeno se prenašajo enke in ničle, tako kot pri novejših računalnikih. V takem primeru šum in slaba kvaliteta signala lahko tudi povzročita, da sprejemnik napačno pretvori enke in ničle, je pa res, da bo učinek tega drugačen, kot pri analogni televiziji. Poleg tega pri digitalnem prenosu signala lahko uporabijo na strani sprejemnika računalniške metode za ugotavljanje in korekcijo napak (CRC in podobni mehanizmi).

Da pa bi res obstajala samo dva tipa slike, torej slika je, ali jo ni sploh, pa skoraj ne morem verjeti.

Namreč če pogledamo neko računalniško datoteko tipa JPEG, v kateri je shranjena v digitalni obliki recimo neka fotografija, mi lahko še vedno naključno popravljamo datoteko in slika bo potem na posameznih mestih pokvarjena. Če popravimo tako imenovan header (glavo zapisa), potem nam računalnik javi, da datoteke ne more odpreti, ker jo ne prepozna kot datoteko formata JPEG.

Jaz sem recimo pred leti formatiral računalnik (hiter format), na novo naložil gor operacijski sistem in ga dal naprej v uporabo. Ampak čez kako leto sem se spomnil, da sem pomotoma zbrisal tudi vse fotografije, ki jih nisem imel shranjene nikjer drugje. S posebnim programom sem potem pregledal disk in še vedno uspel rešiti precej fotografij, le da so bile nekatere preveč poškodovane in tako neuporabne.

Kot rečeno, jaz trenutno ne vem in si ne predstavljam, kako se bo dejansko zadeva obnašala v praksi. Zaradi specifike digitalnega signala in vmesne analogno digitalne pretvorbe se mi zdi, da bodo bili razočarani tisti, ki sedaj sprejemajo res zelo slab signal, pri katerem komaj razločijo, kaj je na sliki, ampak TV kljub temu lahko za silo gledajo. Bojim se, da v tem primeru digitalni sprejemnik ne bo imel dovolj informacij, da bi lahko sliko dekodiral pravilno in bo na zaslonu verjetno po novem res črnina.

Dejstvo je, da se bo pri prenosu digitalnega TV signala uporabljal pri nas standard MPEG-4, ki sliko stisne. Jaz predvidevam, da se da tudi tu stopnjo kompresije določiti, kar pomeni, da večja kot bo kompresija, slabša bo kvaliteta slike. Kako to v praksi izgleda dobro vedo tudi tisti, ki shranjujejo fotografije v JPEG formatu, kjer tudi lahko določiš stopnjo stiskanja in s tem posledično tudi kvaliteto. Manjša kot je slika (velikost na disku), slabša je kvaliteta.

Pa še nekaj se mi zdi, da bi se znalo s prihodom digitalne TV spremeniti.

Namreč na analognih televizorjih smo navajeni, da je preklapljanje (šaltanje) kanalov praktično trenutno. Klik, klik, klik na daljincu in v minuti lahko preletiš sto kanalov. Pri digitalni TV to skoraj sigurno odpade, saj je proces dekodiranja računsko zelo zahteven in traja lahko tudi par sekund, da se slika spet pojavi.

To že sedaj dobro poznajo tisti, ki spremljajo TV prek IP omrežja (optika, xDSL). Ko sem jaz to prvič videl v praksi, sem se prijel za glavo. Meni je odločilnega pomena, da lahko hipoma preklapljam med kanali, ker sicer se lahko okužim s kakšno reklamo in po možnosti še kaj nepotrebnega pomotoma kupim iz naslonjača.

Smo pa lahko na nek način ponosni, da smo pri nas prve prenose digitalnega signala po zraku izvajali že pred 25 leti! Radio Študent je v osemdesetih letih prek svoje radijske postaje oddajal v eter občasno tudi programe (igrice) za ZX Spectrum, ki si jih je poslušalec lahko posneli na kasetofon in upal, da bo kvaliteta posnetka tako dobra, da bo mavrica program uspela pravilno naložiti.

Sam se sicer te storitve nisem posluževal, ker za ta radio niti nisem vedel (takrat še nisem bil intelektualec), je moralo biti pa to mavrično piskanje obupno za poslušat. Vsaj brez uporabe zaščitnih sredstev, kot so slušalke.

Preberi še:
Nova priložnost za natego

Vohuni iz zraka

08 09 2009

Zadnjič sem gledal ameriški film Body of Lies (Telo laži) režiserja Ridleya Scotta. Leonardo DiCaprio v njem igra agenta CIE, ki po Bližnjem vzhodu lovi teroriste in nosi ves čas glavo na pladnju, medtem ko operacije ob pomoči najsodobnejše komunikacijske in vohunske tehnologije iz varnega sedeža CIE v Langleyu vodi Rusell Crow, ki pa medtem ko operativcu na terenu daje navodila kar prek mobilnega telefona, uči doma svojega sinka lulat v školjko. Vsaka podrobnost z resničnostjo je tu zgolj slučajna.

V filmu se večkrat pojavi prizor, kjer vodja operacije sedi pred ogromnim zaslonom, ki se razprostira dobesedno čez celo steno in na katerem gleda prenos situacije na drugem koncu sveta. Nekajkrat zoom  in na zaslonu se lahko skoraj prepozna obraze ljudi, ki  jih nadzirajo iz zraka. Vohunska tehnologija v filmu deluje skoraj vsemogočna in ob tem sem se vprašal, kakšne so dejansko meje in kaj je tehnično danes sploh izvedljivo?

Meni je jasno, da si ameriška vojska lahko privošči praktično vse tehnološke igračke, ki so z današnjim znanjem izvedljive, ker denar za to večinoma ni bil nikdar resen problem. Milijon, milijarda, bilijon USD. Just say it. Torej to, kar lahko počne na tem področju ameriška vojska, so verjetno trenutne meje človeškega znanja.

Ob tem pa se zastavljajo vprašanja, ali so res sposobni iz satelitov prebrati registrske tablice ali naslovnice časopisov, so sposobni ločiti s pomočjo slike, ki jo naredi brezpilotno vohunsko letalo UAV tipa Predator (MQ-1) ali je na sliki Osama bin Laden ali Rob Zombie?

Kdor se vsaj bežno ukvarja s fotografijo verjetno ima približno občutek, kako veliki tehnični izzivi so postavljeni pred izdelovalce tovrstne opreme in tu še zdaleč ne gre samo za optični zoom v smislu, moj fotoaparat poveča 12 kratno, kamera v vojaškem helikopterju Apache AH-64 pa pač 200 kratno. So what? To, kar počne danes sodobna vohunska oprema, je po moje podobno, kot če bi se recimo peljal po avtocesti s hitrostjo 100 km/h in bi rad s fotoaparatom posnel fotografijo metulja, ki je oddaljen kilometer stran in to tako, da ga ločiš na sliki od navadne vešče.

V tovrstne vohunske namene se po mojem vedenju uporabljajo zlasti trije načini, ki dajejo različne rezultate, vsak pa ima svoje prednosti in slabosti.

Prvi način so dodatki za običajna vojaška letala, kot je recimo sistem TARS (Theater Airborne Reconnaissance System), ki se ga pričvrsti pod letalo in ima vgrajene sisteme za zajem slike v vidnem in infrardečem spektru. Kakšne so zmogljivosti takega sistema nimam pojma. Nekje na internetu sem zasledil podatek, da ima optični senzor za zajem slike v dodatku za letalo F16 resolucijo 35 mega pixlov in so šele pred kratkim nadgradili sistem tako, da je sposoben v realnem času pošiljati slike na zemljo. Prej je moralo letalo pristati in šele potem so se lahko analitiki spravili na posnetke, ki jih je letalo naredilo.

Drugi način so brezpilotna letala (UAV), ki se upravljajo na daljavo in so prvenstveno namenjena vohunjenju in zajemu najrazličnejših slik ter radarskih posnetkov, čeprav so nekatera tudi oborožena in tako sposobna napasti cilje. Po moje je v ta letala nameščena podobna tehnologija za zajem podatkov, kot jo uporablja TARS. Takšna brezpilotna letala imajo glede na prvi način kar nekaj prednosti. Ta letala imajo ponavadi večji dolet, letijo višje, so lažja, motorji povzročajo manj tresljajev, pa še pilota ni potrebno reševati, če ga slučajno sestrelijo.

UAV - Global Hawk

UAV - Global Hawk (vir wiki)

Najbolj impresivna vohunska tehnologija in pravo čudo tehnike na tem področju pa so vsekakor vohunski sateliti. To so v bistvu Hubblovi teleskopi (wiki), ki imajo svoje špijunske optične oči namesto v Vesolje usmerjene na Zemljo in recimo eden zadnjih takšnih ameriških primerov vohunskega satelita nosi oznako KH-13 in stane po nekaterih na internetu dostopnih podatkih neverjetnih milijardo USD po komadu. Koliko stane vsaka posneta slika takšnega satelita, ni da bi  razmišljal, sploh v primerjavi z zajamčeno plačo Ameriškega delavca ali Afganistanskega pridelovalca opija.

Najmanjša resolucija, s katero lahko ti sateliti posnamejo sliko na Zemlji, je posledica čisto tehničnih omejitev in naj bi pri tovrstnih satelitih znašala 5-6 inčev, kar je okrog 10-15 centimetrov (izračun tule). Leča “fotoaparata” takšnega satelita naj bi imela premer okrog 2.5 metra in njena velikost je ena glavnih omejitev.

Kaj pomeni resolucija (GSD – Ground Sample Distance) potem za analizo tako narejenega posnetka, je lepo predstavljeno na tej spletni strani oziroma še več tule. 10 centimetrov je dovolj, da lahko razpoznaš na parkirišču parkirane avtomobile, lahko opaziš, da ima avtomobil odprta vrata in da pred njim stoji človek. Pri resoluciji 1 meter se moraš potruditi, da sploh opaziš, da gre za parkirišče. Razpoznavanje parkiranih avtomobilov pa je praktično nemogoče, brez uporabe kakšne bolj napredne metode (več posnetkov narejenih v razmaku nekaj sekund, posebni programi za obdelavo slik).

Na spodnji fotografiji je primer Iraškega mesta Faludža (Fallujah), ki je bil posnet z resolucijo enega metra (vir: fas.org).

satelitski posnetek Fallujah Irak (1 meter resolucija)

Satelitski posnetek Faludža - Irak (klik za sliko v polni velikosti)

Iz tega je jasno, da Američani iz vohunskih satelitov zelo verjetno (ŠE) niso sposobni direktno razbrati registrske tablice ali naslova v časopisu, še manj prepoznati na posnetku Osamo bin Ladna. Iz izvidniških letal pa je zaradi bistveno slabše (manjše) optike predvidevam to še toliko težje.

Se takoj malo bolje počutim.

Nokia N97 + FM power amplifier

23 06 2009

Sam ne dvomim, da v današnjih časih niti ponovno vstajenje Jezusa Kristusa ne bi bilo deležno v Blogosferi tolikšne pozornosti, kot jo je bil deležen začetek prodaje telefona Nokia N97 (pri nas), vsaj če štejem zapise, ki so se danes pojavili na to temo. Pa telefon sploh ni ne vem kako lep na pogled.

vir: Nokia

In če se slučajno še najde kdo, ki ob tej pozni uri ne čaka v vrsti za telefon, naj ne bo preveč v skrbeh, kajti nekaj prostora na začelju čakalne vrste se bo vedno našlo.

Sem se pa hotel po stari navadi narediti pametnega na enem izmed blogov, ki je tudi na svojem radarju opazil novost in avtorja zapisa podučiti, da mobilnik verjetno nima vgrajenega FM oddajnika, kot je navedeno, temveč gre bolj verjetno za navaden radijski sprejemnik (FM receiver) ali po domače radio. To pa res ne  bi bilo nič omembe vrednega, ker radio imajo vgrajen tudi nekateri socialni predplačniški telefoni ali MP3 predvajalniki za par €.

Sem pa šel iz čistega firbca preveriti, kako je z tem.

Napravica ima res vgrajen (med drugim) tudi stereo radijski sprejemnik z funkcijo RDS, ki prikazuje ime poslušane radijske postaje (žal pa nima TV tunerja). Ampak, glej no glej, ima pa tudi FM oddajnik.

Jasno, vsak GSM telefon ima vgrajen oddajnik, ki deluje na visokih frekvencah (900, 1800 MHz…), ki so precej daleč stran od FM frekvenčnega pasu (87 – 108 MHz), kjer oddajajo radijske postaje, kot so Ognjišče, Veseljak, RadioDur (RadioEna pa tu raje ne bom omenil, ker  Romiha ne prenesem najbolje še iz časov, ko je kukal v dekolte gospodične Kuljaj v eni izmed oddaj RTV SLO z govejo musko).

In res, čemu služi FM oddajnik v N97?

The inbuilt FM transmitter is quite a useful feature, which allows you to sream the music on your phone to any standard FM radio receiver nearby at a frequency of your choice.

Opa, upam da se Had sedaj tolče po glavi, ker je zapisal, da tole pa že ne bo iPhone killer (sam ima namreč kot kaže iPhona, na katerega prisega).

Ne samo iPhone killer, Nokia N97 lahko postane kadarkoli zasebna radijska postaja, ki predvaja glasbo (in verjetno še kaj drugega) v radijski eter, tako da se jo da potem poslušati recimo na avtoradiu ali pa jo lahko sosedje v bloku lovijo na svojih prastarih radio aparatih znamke Savica, ki delujejo še na elektronke (vacum tube).

Ti samo v mobilca vpišeš ne nujno prosto radijsko frekvenco (recimo 107,9 MHz) in gre zadeva v živo (“ON AIR“).

Ni mi pa jasno, kako gre to čez stroge predpise, ki urejajo uporabo frekvenčnega prostora?

Namreč celotni frekvenčni prostor je zelo podrobno razdeljen in komercialna radijska postaja se mora kar potruditi, da zadosti vsem predpisom ter z težavo dobi frekvenco, na kateri potem teži z oglasi ljudem na daljavo.

A tu potem pride neka Nokia 97, kjer enostavno vpišeš frekvenco, kje bi rad oddajal in že si radijska postaja?

Resda sicer precej kratkega dometa, ker ojačevalnik ne more biti ravno konkurenčen pravim, kilowattnim oddajnikom, ki izgledajo na pogled kot garderobne omare. Ampak kaj ti preprečuje, da izhoda iz Nokie N97 ne vežeš na takšnole zverino,  ki v eter oddaja z močjo 20 kilo wattov ali še več in potrebuje za napajanje cel blok termoelektrarne Šoštanj?

vir: pojma nimam

Kar se pa tiče N97 kot Killer-ja pa še vedno trdim da (tu sedaj sam sebe citiram, kar me vedno vznemiri):

Ta zadeva je lahko killer samo, če jo komu z vso silo zabrišeš v glavo. Pa še v tem primeru moraš delo dokončat z kladivom ali še bolje kar macolo.

Brezplačni pravni poduk:

Sam da mi ne bi res kdo s temle smetil frekvenčnega spektra in se izgovarjal, da ga je to dr. Onyx naučil, ker ga bodo strpali v čuzo skupaj s še tremi ostalimi strojani, opremo pa zaplenili in podarili na dobrodelni dražbi.

Nenagradno vprašanje

22 10 2008

Tokratno nenagradno vprašanje se glasi: Kaj je naprava na sliki, oziroma čemu služi?


vir: ne smem povedat

Kot namig naj še dodam, da izdelek ni plod razvoja Microsofta, oziroma nima neposrednje zveze z njihovo mizo prihodnosti.

Pravilni odgovor, ki pa žal ne prinaša nagrade:

No, tu sem že malo v zadregi, ker dejansko ne vem, kako se takšni napravi pravilno sploh reče, zato si bom pomagal s citatom:

“the first Electromechanical gaming device enabling genuine game experience with real black jack rules”

Skratka, tale “naprava” je v bistvu igralni avtomat in izdelek slovenskega podjetja Elektronček (pri nas verjetno bolj znanega po direktorju Jocu Pečečniku), pa nenazadnje tudi plod domačega znanja, saj kot sem že v komentarju zapisal, je letošnjo Srebrno nagrado za inovacije, ki jo podeljuje GZS, prav za tole igralniško futuristično čudo, dobil sošolec iz srednje šole in fakultete. Namen takšne naprave pa je da goste igralnice zabava, lastniku avtomata pa prinaša denar, ki se ga ne brani običajno niti država. Nastopi pa  seveda težava, kadar gostje igralnice zamešajo (obrnejo) logiko in mislijo, da je namenjen njim za služenje denarja in lastniku v zabavo. To je pa statistično tako redko, da je skoraj zanemarljivo.

Igralni avtomat ima vsaj zame že zelo zanimivo ime G4 Organic. Filozofije, ki stoji za tem imenom sicer še nisem poštudiral, ker v tem ne vidim za enkrat še ničesar organskega, razen če ni tu mišljena kakšna prispodoba z organsko rastjo ali kaj takega. Ampak kot rečeno, mi je ime všeč, tako kot mi je všeč ime filma The Matrix in albuma Jean Micheal Jarra Oxygen.

Na spletu sem zasledil med drugim tudi podatek, da je to napravo razvijalo 61 inženirjev štiri leta, cena takšne igralne mize pa drobiž, 750.000,00 €, kar jo uvršča na sam vrh najdražjih tovrstnih naprav. Drobiž jasno v smislu, če primerjam to vsoto z vsoto denarja, ki ga po pogoltnila v njeni življenski dobi kakšne igralnice v Las Vegasu ali Macau.

Igralni avtomat se med drugim ponaša tudi z priznanjem “Top International Gaming Product of the Year 2008”, ki ga podeljuje IGWB . Katerega leta je ta naziv dobila Ruska ruleta nisem zasledil podatka.

Za Quantum of Solace, naslednjega v vrsti James Bondov, ki sedaj ravno prihaja v naše kinematografe, je sicer že prepozno, morda pa bo Joc Pečečnik odprl denarnico za sledečega Jamesa Bonda (Casino Royale Redux – recimo) in poskrbel, da se bo ta igralna naprava pojavila  tudi v kakšni sceni na filmskem platnu, morda ravno v Azijski meki igralništva, Macau.

Pravi biznis – polaganje optike

20 10 2008

Zadnjih nekaj dni sem lahko v živo spremljal, kako poteka polaganje optičnega kabla. Seveda ne pred mojo hišo, ampak v Ljubljani, kjer je v isti soseski že sigurno položen vsaj še eden kabel konkurenčnega ponudnika.

Fizično delo (fizikalije) opravita po mojih zapažanjih dve povsem ločeni ekipi, podobno kot pri hokeju prvi in drugi napad, pri čemer se ekipi obnašati, kot da ne vesti ena za drugo. Možno celo, da ne gre za isto firmo.

Najprej prva ekipa odreže z krožno žago na kolesih (strokovno rezalka za asfalt) kake pol metra širok pas asfalta po celotni trasi kabla. Potem z miniaturnim rovokopačem (bobcatom) skopljejo jarek, v katerega položijo črno plastično cev manjšega premera. Faze dela, kjer dejansko v cev položijo optična vlakna, nisem uspel opazovati, možno celo, da to počno ponoči, ko jih konkurenca ne vidi. In za konec te prve faze vse skupaj zasujejo nazaj.

Potem pride pa druga ekipa, ki je zadolžena za fino sanacijo trase. Asfaltiranje. Oni spet najprej zaženejo krožno žago in ponovno po isti trasi režejo asfalt, le da je tokrat širina kakšen meter. Zakaj že prva ekipa ne zareže asfalta v meter širine, če je to res potrebno, nimam pojma. Očitno pa vsak opravlja svoje delo tako, kot mu ukažejo. Ti so dobili očitno befel en meter in režejo po sistemu nije težko što se mora. Druga ekipa se potem zapodi po trasi z asfaltom in valerji  ter po koncu te faze, bi morala cesta izgledati kot prej (razen  odtenka barve asfalta).

Pa ne. Debelo sem pogledal, zakaj so nekje ostale neasfaltirane zaplate in sem poštudiral, da je nekdo tam, kljub vidnemu opozorilu o delih, parkiral avtomobil, ki pa ga niso odstranili, ampak enostavno zaobšli. Upam, da se vrnejo ob priliki to sanirat. Ko bo čas seveda. Morda čez nekaj let, ko optično ožičijo še zadnjo vas v Prekmurju.

Potem pa pride še tretja, v bistvu pa glavna faza projekta. Lov za naročniki, ki bodo visoke stroške investicije tekom let povrnili z obrestmi. Tu pa stopijo v akcijo Siolovi (morda Telekomovi) specialci za marketing (verjetno študentje), mobilna enota, ki uporablja prirejen počitniški kombi oziroma avtodom, polepljen z reklamami. Ta kombi parkirajo v bližini novo nastale optične trase, kjer lahko stanovalci, če sem prav razumel, sklenejo pogodbo za priklop.

Optika, Optika, poceni optika. Optika, bo kdo kupil optiko? Ja, vi gospa v zadnji vrsti, sva rekla tri optike? Vam zavijem, ali boste dala kar v vrečko? Hvala, še kdo optiko? Vi gospod z brki, sem prav slišala trojčka? Plus dodatno še dva plačljiva porno kanala sva rekla, brez popusta, na pet čekov z odlogom plačila? Hvala, še kdo, optika, ugodno optika…

Sem se pa zamislil, ko mi je nekdo razlagal, kdo dejansko priklaplja nove naročnike (sicer pri konkurenčni firmi). Za to delo so zaradi velikega povpraševanja spet zaposlili študente (koga pa drugega), ki imajo visoko normo, koliko priklopov morajo opraviti na dan. Njihov delovnik se pa zjutraj začne tako, da vsak dobi v roko plastične vrečke, v katerih so vmesniki (laično rečeno modemi) in naslovi naročnikov za tekoči dan. Glede strokovnosti take montaže krožijo pa razni miti in legende.

Mimogrede, upam da se novi naročniki na optiko zavedajo, da s prvim novembrom (na dan mrtvih) stopi v veljavo nov Kazenski zakonik (KZ-1), ki bo v 149. členu kriminaliziral torrente in podobne aktivnosti, tako da boste lahko z dobro optično povezavo v nekaj dneh pretočili avtorskega materiala vsaj za tri leta zapora (kakih sto filmov, lahko povsem povprečne kvalitete). Potem vas mora pa itak živeti država in ste preskrbljeni vsaj za čas, ko boste za rešetkami obžalovali svoje početje ali še bolj pametno v miru pogledali teh sto filmov.

Preberi še:
Rovokopači (by Onyx)

Edit:
Izgleda, da sem nekaj zamešal. Optično traso je polagal v bistvu T-2, Siol pa z kombijem tržil internet ravno na isti lokaciji. Zanimivo, morda je šlo za naključje.

Črne skrinjice

16 10 2008

Nekateri zapisi v Blogosferi me prijetno presenetijo in navdajajo z optimizmom, da je še upanje za človeško vrsto ter da še nismo rekli zadnje besede.

Na zadnji takšen zapis sem naletel ravno včeraj pri Centrifuziji, ki se je v zvezi s kolesarskimi lučmi  spraševala:

Zakaj ne izdelajo luči, ki bi bila sposobna shraniti nekaj pridelane energije in bi luč enako močno svetila tudi, ko se malo ustavimo ali pa ko sestopimo s kolesa v kakšnem temnem hodniku? Saj to ne more biti tako komplicirano, ali pač …

To je to, kar uvršča človeka na sam vrh evolucijske lestvice in daleč nad druge sralce, ki samo mulijo travo, počivajo na soncu po obilnem obedu ali razmišljajo, kako bodo naskočili najbližjo samičko, ker jih privlači njen vonj.

Človek si, za razliko od ostalih živih bitji tega planeta, postavlja vedno nova vprašanja, izmišlja nove  probleme in mrzlično išče odgovore ter rešitve. Mi svoje okolice ne jemljemo samo kot naravno danost, ampak jo skušamo prilagoditi nam v prid ter si tako življenje vsaj olajšati, če že ne povsem zagreniti. Študiramo, grizemo, gledamo v teleskope, razbijamo protone, premikamo meje. In vso to filozofijo naravnost v samo bistvo zadane Centrifuzijin zapis o kolesarskih lučeh.

Sam se nekaj podobnega sprašujem že nekaj časa v zvezi z črnimi skrinjicami, ki se kot vemo uporabljajo že vrsto let v letalski industriji zato, da se da v primeru letalskih nesreč tudi z njihovo pomočjo rekonstruirati potek dogodkov. Kot zanimivost, sam izum ima kar precejšnjo brado, saj sega v davno leto 1957, nekaj let pozneje pa je Avstralija kot prva država uvedla njihovo obvezno vgradnjo v letala (vir).

Delovanje “črne skrinjice” se da lepo ponazoriti s pomočjo spodnje (sposojene) slikice.

vir: howstuffworks.com

Gre v bistvu za dve škatli, elektronski napravi, ki ponavadi sploh nista črne barve, pri čemer ena služi za zbiranje podatkov o samem letu in delovanju tehnikalij na letalu, ki jih zbira s pomočjo senzorjev in merilnikov (flight data recorder), druga pa za snemanje pogovorov v kokpitu letala (cockpit voice recorder). Skrinjici sta tehnično nameščeni v letalo tako, da je možnost “preživetja” ob nesreči čim večja. Tu pa takoj nastopi problem.

Za najhujše letalske nesreče je namreč značilno, da se končajo v peklenskem ognju, ko se vname  preostali kerozin v krilih, dostikrat pa se letala raztreščijo na nedostopnem terenu ali padejo v morje ter se skupaj z črnima skrinjicama oranžne barve vse skupaj potopi globoko na dno. Zato je z velikimi stroški povezano tako samo iskanje, kot poznejša rekonstrukcija in analiza podatkov, sploh če sta črni skrinjici močno poškodovani.

Ampak danes ima praktično že vsako levo moštvo Formule 1, ki kupuje na odpadu rabljene Ferrarijeve motorje in stare karoserije, v bolide vgrajen sistem telemetrije, ki prek radijske zveze in v realnem času prenaša podatke o delovanju motorja in ostale zanimive parametre v štab moštva, kjer vodstvo in mehaniki šminkirajo zraven LCD zaslonov, ki prikazujejo množico nekih grafov in številk, ki jih nihče v ekipi zares ne bere ali razume (govorim za levo moštvo).

Vendar, ali se res ne bi dalo nekaj podobnega narediti tudi namesto letalskih črnih skrinjic iz leta 1957?

Zakaj ne bi, če recimo EU že postavlja nov sistem globalnega pozicioniranja Galileo in “smo” z Airbusom eni največjih svetovnih proizvajalcev potniških letal, postavili standarde, razvili ustrezne komunikacijske tehnologije in hkrati vgradili v satelite še sprejemnike za globalno telemetrijo potniških letal, ki bi nadomestila “black boxe”?

S tem bi praktično odpadlo preiskovanje razbitin ali potapljanje nekaj 100 metrov ali še več pod morsko gladino za oranžnimi škatlami in bi preiskovalci samo prenesli k sebi računalniške podatke telemetrije ter digitalne zapis pogovorov, kar bi upam olajšalo preiskovanje morebitnih nesreč. Hkrati pa bi se  lahko rezultate meritev tehničnega delovanja letal uporabljalo še za izboljšave in morda še kaj.

Če ima kdo čas, mu lahko posodim moj spajkalnik in se lahko veselo loti dela.

Zanimivo branje:
How Black Boxes Work

Parkirne hiše

25 07 2008

Z parkiranjem v večjih mestih je ponavadi  križ, ker je po nekem nepisanem pravilu na voljo bistveno manj parkirnih mest, kot pa je pločevine, ki potrebuje svoj prostor pod žgočim soncem, medtem ko čaka na lastnika.

Parkirne hiše so sicer elegantna rešitev problema parkiranja, ker lahko rastejo in se širijo tudi navzdol, torej pod zemljo, ker je prostor na površini v mestih sicer predragocen. Zdi pa se mi, da parkirne hiše med povprečnimi vozniki, kamor prištevam tudi sebe, niso ravno najbolj priljubljene, ker v bistvu nikdar ne veš, kaj te čaka za vhodno rampo (če nisi reden gost).

Prvo, kar mnoge po moje odvrne od uporabe parkirnih hiš, je nedvomno cena, saj so po mojem mnenju vse po vrsti predrage in vsak poizkuša, če le čas dopušča, najti kakšno prosto mesto  za parkiranje nekje tako, da bo čim ceneje, oziroma še najbolje kar zastonj.

Drugo, kar tudi mnoge odvrača, je zapletenost labirintov, kjer odložiš svojega jeklenega konjička in kjer vsako nadstropje ponavadi izgleda povsem identično, tako da če nisi pozoren, lahko kakšno uro zapraviš samo za to, da avto spet najdeš v po možnosti še klavstrofobičnih podzemnih hodnikih in rovih. Ko bi bili načrtovalci teh garaž vsaj toliko uvidevni, da bi recimo pobarvali nadstropja z različno barvo in bi si lahko zapomnil, da imaš avto recimo v rdečem nadstropju, nekje na koncu levo, ali pa da se celo še odtenek barve spreminja od svetlo rdeče do temno rdeče. Ne pa neke šifrirane oznake, ki jo mimogrede pozabiš, oziroma če se ti mudi in si prvič v neki parkirni hiši, lahko pozabiš sploh pogledati, kje si parkiral avto in kako se do tja pride.

Meni se je recimo v parkirni hiši pred Benetkami zgodilo, da enostavno nisem bil pozoren, kje sem pustil avto. Takrat sem prišel v Benetke tako mimogrede, na poti iz Verone in sem si samo želeli na hitro začutiti utrip mesta na vodi, v enem popoldnevu. Parkiram, skočim do najbližjega pomola, se vkrcam na vodni taksi, grem na pregrešno drago kavico (takrat mislim da še niso bili evri in je bila kljub vsemu bistveno cenejša kot danes) ob Doževi  palači in potem čez nekaj ur že nazaj proti domu. In ker nisem bil v naglici pozoren, se je zadeva zvečer za nazaj zapletla. Nadstropja so bila videti na pogled enako, tako da sem se lahko samo sprehajal med nepreglednimi vrstami avtomobilov in upal, da zagledam znano registracijsko tablico. In je trajalo in trajalo…

Tretje, kar mene pa tudi zelo moti in morda od vsega še najbolj, pa so razni sofisticirani načini plačevanja parkirnine.

Večinoma so se klasičnih utic z delavcem na vhodu parkirne hiše znebile in uvedle neke elektronske sisteme, kjer dobiš na začetku listek in moraš znesek poravnati na kakšnem avtomatu, preden hišo zapustiš, da ti sploh dvignejo zapornice.

Jaz zelo (poudarjeno zelo) poredko parkiram v parkirnih hišah in še takrat imam običajno težave. Recimo v Celju imajo poleg Špara neko parkirno hišo (Mislim da se imenuje Celeja), kjer imaš na vhodu rampo in avtomate za plačilo parkirnine. Samo problem avtomatov je, da sprejemajo samo drobiž, ne pa poljubnih bankovcev. Če nimaš drobiža, moraš denar nekje zamenjati. In čeprav sem poizkušal zamenjati po spominu bankovec za 20 €, sem hodil od bifeja, do prodajalne z nekimi tkaninami, a nihče ni imel toliko drobiža. Pa od česa ti trgovci v Celju potem za vraga živijo? Saj menda ne plačujejo vsi z karticami? Pa to ni bilo ob 7:00 uri zjutraj, ko se trgovine odprejo, ampak po 12 uri. Na koncu, po kakšne pol ure prosjačenja za drobiž, se me je usmilila prodajalka v Šparu, tako da sem lahko končno poravnal parkirnino in dobil kodo za dvig zapornice. Če bi se karkoli zapletlo, pa je na avtomatu napisana GSM številka za klic v sili. Za malo, da nisem res poklical, če imajo morda drobiž.

Samo če malo bolje razmislim, v času, ki ga izgubim, da se prebijem iz parkirne hiše in potem za nazaj poravnam parkirnino, jaz prehodim že nekaj kilometrov. Torej lahko parkiram nekje na obrobju zastonj in pešačim v center, ali pa najdem prosto mesto na navadnem parkirišču, kjer imaš človeka z torbico, ki prodaja parkirne listke.

V takih primerih bi sicer bila lahko parkirna hiše konkurenčna navadnemu parkirišču samo, če bi bila bistveno cenejša. Recimo vsaj 50%. Pa zanesljivo ni. Kvečjemu še dražja, razen morda v kakšnem City parku (BTC), kjer pa je res parkiranje v parkirni hiši zastonj.

In morda je ravno parkirna hiša v City parku primerna za učenje uporabe parkirnih hiš, zlasti vožnje po polžastih labirintih, kjer paziš, da ovinke spelješ tako, da po možnosti avto na robniku ne zabriše v luft in sopotnike razmeče po sedežih, poleg tega moraš biti previden, ker večina ne razume, da so nekje pod stropom ali na tleh narisani STOP znaki in kar vozijo po občutku. Kot pa že rečeno, je ta hiša zastonj, tako da se žal ne da hkrati naučiti pravilno uporabljati tudi avtomatov za parkirnino in zapornic.

Se pa morda parkirnim hišam obetajo lepiš časi. Jaz prihodnost vidim predvsem v robotiziranih parkirnih hišah.

vir: VW

Slika sicer prikazuje Volkswagnovo skladišče avtomobilov v Wolfsburgu, samo princip je pa isti. Tale 20 nadstropna zgradba, kjer avtomobile v bokse odlaga velika robotska roka, je sposobna shraniti enako količino avtomobilov na samo 20% prostora klasične parkirne hiše. Jaz si predstavljam takšno garažo tako, da zapeljem avto na neko platformo, stopim ven, pritisnem gumb, vzamem listek in odidem. Avto pa mi od tu naprej varno shrani avtomatiziran sistem. Bistvo tega pa je poleg prihranka prostora zlasti to, da zame, kot uporabnika, tole lahko “od zgoraj” izgleda kot navadno parkirišče in ne izgubljam časa z iskanjem avtomobila in prebijanjem skozi labirinte, pri čemur moraš še paziti, da te kdo ne zbije pomotoma, ko neprevidno hodiš po cestišču in iščeš najbližji izhod na svetlo.

WEB 3.1 – draft

02 07 2008

Jaz vidim kot eno najbolj omembe vrednih funkcionalnosti, ki jih je prinesla tako imenovana web 2.0 tehnologija, možnost bralcev na spletnih portalih in blogih, da aktivno sodelujejo s komentarji in se tako odzivajo na zapise.

V starih dobrih časih, ko so planetu še vladali »cajtngi«, o čem takem ni bilo niti za zasanjati. Če si takrat hotel 2.0 filozofijo, si lahko sicer vzel rdeč kuli in narisal recimo Dolancu hitlerjanske brčice ali Kardelju prečko ter pripisal še »banda rdeča«, kar pa te je lahko že stalo enosmerne vozovnice do znanega Jadranskega otoka v primeru, če je veliki brat izvedel za takšno početje.

Danes je vse drugače in vsak, ki si utrne minutko časa, lahko prispeva svoj izliv na splet, pred katerim niso varni tako politiki, kot v zadnjem času tudi “uspešni” gospodarstveniki. Se mi pa zdi, ko takole na hitro včasih prebiram komentarje in se pri tem še malo nasmejem, da je prevladujoča drža predvsem škodoželjnost in cinizem, čemur so se izgleda prilagodili tudi razni novičarski portali.

Čim bolj je novica negativna, bolj je objavljena na izpostavljenem mestu, ker take novice seveda privabljajo komentatorje kot svetloba vešče, ki si potem dajo duška. In v tej luči se Romunska ideja uravnoteženja medijev, po kateri bi nek Avdiovizualni svet skrbel za to, da so dobre in slabe novice enakomerno zastopane v medijih, torej pol pol, ne zdi tako zelo utopična. Eden izmed pomislekov, ki sem ga imel ob tem, ko sem to novico prebral je, da je to, ali je neka novica dobra ali slaba vse prevečkrat odvisno od opazovalca in tu ni mogoče sprejeti po moje družbenega konsenza, ki nas ne bi spet razdelil na levičarje in desničarje. Drugi pomislek, ki pa tudi meji že na cinizem pa je, kaj bo ta Avdiovizualni svet storil v primeru, če bo na nek dan preveč dobrih novic in bo potrebno na hitro najti kje kakšno slabo? Bodo ustvarjali umetno potrese, zapirali tajkune po nedolžnem, umetno višali inflacijo?

In včeraj zvečer smo se lahko škodoželjno naslajali nad novico, da so praktično že isti dan, ko so odprli famozni Šentiviški predor in je eminenca končala s pogostitvijo, ta predor tudi zaprli, ker je odpadel nek omet, oziroma protipožarna zaščita. In potem so se vsuli komentarji v smislu:

Namesto Zidarja zaprli predor!

Kakšen omet neki. Iz stropa odpada suho zlato, saj je cena vsakega kubika predora 36.000 €!

Kako naj Zidar zida kvalitetne predore, če pa ga stalno zapirajo in je ves čas pod psihičnim stresom?

In tako dalje, komentar na komentar, eden bolj ciničen od drugega. Pri čemer dostikrat dobim vtis, da je osnovna novica tam zgolj zato, da se ljudje lahko izživijo v komentarjih in tako morda sprostijo del lastnih frustracij.

Ampak ta tehnologija 2.0 ima morda še eno sivo liso, področje, ki bi se ga dalo v različici web 3.1 dograditi, da bi novičarski portali in blogi nudili še več možnosti bralcem in komentatorjem za izražanje misli in ustvarjanje »dodane vrednosti«.

Če bi znal, bi jaz vse skupaj dogradil tako, da lahko nad neko novico ali zapisom na blogu podobno kot recimo v Photoshopu vklopiš prozorno plast in slikarsko paleto, s pomočjo katere lahko potem bralec doda tudi svojo grafično mojstrovino in ne samo komentar. Tako bi lahko zopet, kot v starih časih, politikom in tajkunom risali brčice, gigantske penise in pisali ali risali ostale grafite.

Sam sem si zadevo zamislil tako, da bi lahko potem jaz kot bralec imel ob strani zapisa izbirno ploščo z vsemi »web 3.1 umetniki« in bi lahko vklapljal ali izklapljal posamezne grafične plasti.

Crysis na Asusu EEE

29 06 2008

Za večino idej, ki mi mimogrede padejo na pamet ugotovim, da jih je nekdo že realiziral, če pa jih še ni, se jih tudi meni ne da, oziroma nimam ne znanja, še manj volje za kaj takega. Je pa fino biti (samooklicani) vizionar, ker ti ni treba ničesar konkretnega in otipljivega pokazati, samo nakladaš o tem, kako naj bi po tvoje izgledala bližnja prihodnost. Rizika praktično ni, če kaj uganeš, dobiš statusa preroka in te morda še povabijo na kakšen kongres, če ne uganeš ničesar, se pač o tebi ne govori.

Če živite v katerem izmed večjih blokovskih naselji, potem je za vas verjetno že realnost “optika v hišo” (FTTH) in hitrosti prenosa podatkov od 10 Mbs za ceno okrog 20 € na mesec, pa vse tja do 1000 Mbs za ceno nekje 1000 € na mesec. To pa so že hitrosti, ki odpirajo celo vrsto novih možnosti uporabe, čeprav večina pozna samo IP televizijo oziroma še kakšno IP videoteko, ter seveda za povprečnega Slovenca praktično nepogrešljive Torrente, ki pa se uporabljajo med drugim tudi za nekakšen brezplačen TV na zahtevo.

V prispevku Prihodnost domačega računalništva sem vizionaliziral o tem, da mi mogoče v prihodnosti ne bi bilo doma več potrebno kupovati vsakih nekaj let računalnika, ampak bi mi ponudnik dostopa do interneta poleg povezave hkrati za nek drobiž na svojih strežniških farmah kreiral še moj mali virtualni (navidezni) računalnik, ter bi jaz prek hitre internetne povezave prenašal samo sliko ter komunikacijo z I/O napravami (tipkovnice, miši, skenerji, USB ventilatorji…). Kot sem izvedel pred kakšnim mesecem na nekem posvetu o virtualizaciji, naj bi tuji ponudniki take sisteme že intenzivno preizkušali.

Ker smo tudi pri nas opazili v zadnjem času kar znaten padec prodaje računalnikov (inflacija in astronomske podražitve goriv so izgleda naredile svoje), bomo morda tudi v teh krajih nekoč opustili masovno nakupovanje vedno novih računalnikov za domačo zabavo na vsake dve do tri leta in bomo morda nekoč raje najeli resurse pri katerem izmed ponudnikov virtualnega računalništva.

In danes sem tako mimogrede študiral, kako bi bilo fino, če bi se dalo tudi recimo igralne konzole, kot je PS3, XBOX 360 ali Wii na nek način uporabljati na daljavo. Torej da meni ne bi bilo potrebno kupiti zares konzole in dragih iger, temveč bi se samo naročil na servis nekega ponudnika, ki bi imel farmo recimo tisočih PS3 konzol, iz katerih bi se “podatkovni tok” prek interneta prenašal na moj domači TV ali računalniški zaslon. Jaz bi doma tako imel samo igralni plošček oziroma ustrezen vmesnik ter napravico za komunikacijo. Ko bi se zadeve naveličal, bi naročnino enostavno odpovedal, ali pa se naročil na drugo konzolo. Jasno, tu seveda ne gre za klasično virtualizacijo, ampak samo za prenos podatkovnega toka prek interneta, velika prednost takega sistema pa je boljša izraba resursov. Kajti če pogledamo domače naprave, pa najsi bo to računalnik, video predvajalnik ali igralna konzola, jih uporabljamo samo krajši čas, preostanek časa pa stojijo v pripravljenosti in samo žrejo dragoceno elektriko.

In vsako tako idejo jasno takoj preverim prek spletnega iskalnika, ali je kdo to že zvizionaliziral v nekaj otipljivega (temu se strokovno reče realizacija). In tako praktično v prvem zadetku naletim na spletno stran StreamMyGame, kjer sicer izgleda še ne podpirajo konzol (omogočajo baje igranje PC iger na PS3), da pa se s pomočjo njihovih rešitev očitno zagnati igro na enem računalniku (igralni strežnik) in jo igrati na drugem, kar je že zelo blizu (moje) ideje in tako se lahko nenazadnje tudi (ne)srečneži z Linuxom kot operacijskim sistemom pridružijo masi uporabnikov PC iger (kolega z Windowsi mora pa še vedno služiti kot igralni strežnik) .

No in ko se takole sprehajam po njihovi spletni strani naletim na sporočilo za javnost izpred kakšnega tedna, v katerem obveščajo, da so izdali programsko podporo za Asus EEE (za Linux in XP različico OS), ki omogoča, da lahko navdušenci igrajo celo tako računalniško zahtevne igre, kot je Crysis, na svojem malem prenosniku. Igra v bistvu teče seveda na “zaresnem računalniku”, programska oprema na obeh računalnikih pa poskrbi za prenos podatkovnega toka. Da zadeva res deluje, priča video na youtubu, v katerega bi morali pa vložiti kakšno sekundo dela več in ga opremiti vsaj z glasbeno podlago in Asusa EEE opremiti vsaj s spodobno miško, če ne še z dodatnim zunanjim 24″ LCD zaslonom in zaresno tipkovnico. Samo potem izgubi tako početje smisel.

No, mogoče pa so bili avtorji tega posnetka na slovenskem Blogresu in so prisluhnili predavanju Jonasa Ž. na temo “Video je jeba” in so se enostavno ustrašili.

Tako, sedaj pa grem v praksi preveriti, kako tale njihov STREAMIFIKATOR deluje in poročam, ko ubijem na Asusu EEE prvega Aliena ali vsaj virtualnega Korejca.


%d bloggers like this: