Archive for the ‘Računalništvo’ Category

USB ključki kot prenašalci virusov

03 04 2009

Kot kaže so pisci virusov odkrili novo šibko točko in sicer USB flash diske, oziroma popularne ključke.

Namreč čedalje več virusov izkorišča ključke kot priročen način za distribucijo in širjenje nadležne zalege, pri čemer piscem virusov izdatno pomaga pri vsem skupaj še nekritična uporaba teh medijev ter neznanje nas, neukih uporabnikov (dummy users), kakšne vse nevarnosti lahko to predstavlja.

Pogrešam pa pri USB ključkih široke potrošnje serijsko vgrajen mehanizem, ki so ga poznale diskete že pred dvajsetimi leti in to je majhno stikalce, s katerim preprečiš pisanje na pomnilniški medij.

flash_disk

Jaz se velikokrat enostavno bojim vtakniti USB flash disk v neznan računalnik, ker nikdar ne vem, kakšne vse okužbe so ga že uspešno napadle in kaj vse bom potem prenesel naprej.  In če bi imel možnost strojno preprečiti pisanje po disku, bi tako preprečil morebitno okužbo, hkrati pa bi še vedno lahko iz ključka namestil kakšne programe, skopiral datoteke ali pa zagnal “mobilni” protivirusni program.

Samo očitno se tega večini proizvajalcu ključkov ni zdelo vredno vgraditi, saj če jaz takole na hitro pogledam mojo tovrstno zbirko, ki je kar precej obsežna, med njimi ni nobenega, ki bi to opcijo imel. Ali pa te opcije morda ne vgrajujejo samo v ključke, ki so mišljeni kot novoletna darila? Kar pa tudi malo dvomim.

Zadnjič sem imel priložnost videti sofisticiran USB ključek z vgrajenim čitalcem prstnih odtisov, ki ima sposobnost šifriranja podatkov na mediju s pomočjo biometrije tako, da tudi če ključek izgubiš, bo srečni najditelj brez tvoje roke precej nemočen, v primeru da bo hotel priti do podatkov ali si kakorkoli pomagati z najdbo.  Čudovito, ampak tudi ta napravica, ki verjetno ni tako zelo poceni, nima vgrajenega stikala, ki bi preprečeval pisanje po disku.

Nekatere pametne glavice so se sicer spomnile, kako preprečiti pisanje po flash disku tudi v primeru, če nima “write protect” swiča, ampak postopek ni čisto trivialno enostaven in ni uporaben za vse primere.

Namreč pisanje po disku se lahko prepreči virusu tudi tako, da se disk zapolni do konca z tako imenovano dummy datoteko, ki je enake velikosti kot prazen prostor na disku (vir).

Sam osebno bi imel kljub vsemu raje staro dobro write-protect stikalo.

Predstavljajo pa USB ključki še eno težavo zlasti tam, kjer se želi imeti informacijski sistem pod nadzorom.

Namreč na današnje flash diske gre že zelo veliko podatkov in zaposleni lahko tako odnesejo prek tega medija vse živo, praktično vse, do česar imajo v sistemu dostop in se da na nek način kopirati, je pa to težko preprečiti.

Če blokiraš v BIOSu računalnika usb podporo v celoti, si zmrznil takoj, ko je potrebno komu priklopiti že navaden samostoječi tiskalnik, čitalec pametnih kartic in podobno periferijo. Skratka ne ravno uporabna rešitev.

Zlasti v okoljih z Microsoftovim domenskim stržnikom (Active directory) in delovnimi postajami, se da uporabnikom preprečiti uporabo usb ključkov tudi s pomočjo pravil za skupine (group policy). Samo ko prvič javi Access Denied šefu, potem ko vtakne usb ključ v ustrezno režo na škatli PC, gre admin na zagovor, češ kaj se to gre.

Advertisements

Prevzgojni dom za hekerje

16 02 2009

Ne vem, kaj se trenutno dogaja s kampom za prevzgojo teroristov Guantanamo Bay – Cuba, ampak kakor sem mimogrede zasledil v novicah, naj bi novi ameriški predsednik Obama to taborišče ukazal zapreti.

Se mi pa zdi škoda, da bi se kar tako enostavno odpovedali infrastrukturi za prevzgojo na tako idiličnem otočku.

Ena izmed možnosti bi bila, da zadevo odkupi Microsoft in kamp preuredi v nekakšen prevzgojni dom za hekerje, ki pišejo zlobno kodo, katera povzroča nemalo nevšečnosti uporabnikom njihovih programskih rešitev.

To, da Microsoftu ni čisto vseeno, kaj počno razni pisci virusov in črvov, priča zadnja razpisana nagrada na glavo pisca računalniškega virusa Conficker v vrednosti 250.000 USD.

Conficker je sicer eden izmed bolje napisanih virusov, ki je uspešno okužil na milijone računalnikov po svetu ter med drugim povzročil recimo celo to, da so Francoska lovska letala za nekaj časa obstala na tleh, ker niso mogli naložiti načrtov leta iz okuženih podatkovnih baz (vir). Pri nas je bilo eno izmed bolj znanih žrtev tega virusa tudi finančno ministrstvo.

Ampak kakor jaz zadevo z virusi razumem, večina tovrstnih piscev izkorišča napake v programski kodi, običajno napake v kodi operacijskega sistema. Torej tu ne gre samo za zlobo in preveč prostega časa na eni strani, ampak je na drugi strani (Microsoftovi) površnost in verjetno premalo testiranja, preden gre produkt na trg. Pri novejših Windowsih se to še posebej lepo vidi, saj si lahko vsak uporabnik v Nadzorni plošči pogleda zeloo dolg seznam, koliko popravkov je bilo nameščenih po osnovni namestitvi sistema.

Vendar pri hekerjih bi lahko veljala enaka filozofija, kot pri teroristih.

Če jim uspe vse potencialne kandidate poloviti in strpati v “prevzgojni dom” še preden napišejo zares kaj zlobnega ali zlonamernega, nekako po vzoru filma Minority report, potem tudi ne bo več nevarnosti in problem je rešen, brez da bi se kdo v Microsoftovem oddelku za “Total quality managment (TQM)” pretirano ubadal s krpanjem preštevilnih varnostnih lukenj in brez da bi finančni oddelek Microsofta računal, koliko milijard (po njihovo bilijonov) USD škode imajo uporabniki njihove programske opreme zato, ker je nek hitro rastoči Indijski programer v Redmondu pozabil dodati vrstico kode, ki recimo preveri dolžino vhodnih podatkov in prepreči kakšen nasty buffer overflow.

Vapour on Steam

27 12 2008

Verjetno vsaj lastnik Kitajske restavracije, ki prodaja crknjene sterilizirane golobe kot raco v omaki sredi najbolj zahojene ulice Bronxa ve, da obstajajo med različnimi valutami menjalna razmerja, ki so odvisna od dnevne tečajnice. Tako recimo ne bo šel menjati Zimbabwejski dolar za Ameriški dolar v razmerju 1:1 ko ima pa Zimbabwe 11.000.000 % inflacijo, kar je največ na svetu in kjer očitno denar tiskajo hitreje kot dnevne časopise.

Ampak to, kar je večini logično, ni čisto jasno velikim igralcem zabavne industrije, kot je recimo servis za distribucijo računalniških iger Steam.

Steam je sicer zanimiva pogruntavščina za distribucijo digitalnih vsebin, predvsem računalniških iger za PC in je v bistvu podoben Applovem iTunes kar se tiče glasbe. Torej zakaj bi kupovali igre v trgovini in na klasičnih medijih (DVD), ko pa gre vendar za navadne računalniške programe, ki se jih enako lahko pretoči iz interneta, kot se pretaka piratske vsebine, le da se za to plača in je tako zadeva povsem legalna in pridobiš ustrezno licenco.

Prednost take distribucije je na strani prodajalca vsekakor v manjših stroških, saj fizično trgovino in prodajalce zamenja spletna trgovina, zmogljivi strežniki in dovolj hitre povezave v internet.  Poleg tega odpade cela vrsta ljudi, ki masovno štanca DVDje in te potem pakira v škatle.

Glede prednosti za kupca pa že nisem čisto prepričan.

Teoretično naj bi bile cene nižje zaradi nižjih stroškov, ampak žal po mojih opažanjih so lahko celo višje, kot pa so v trgovini, kjer dobiš zraven še lično zapakiran medij. Nekateri vidijo prednost tudi v tem, da lahko kupuješ iz naslonjača in da dobiš igro teoretično hitreje, kot če moraš ponjo v trgovino. A to drži le v primeru, če si lastiš zelo hitro internetno povezavo, najbolje optiko z vsaj 20 Mbs, kajti pretakanje 14 GB velike igre tipa GTA IV prek 1Mbs linije ni nikdar hitreje od tega, če se  jaz usedem v avto in grem v trgovino. V tem času, ko se to pretoči na računalnik, jaz pridem do Velike Britanije in nazaj, če je treba, ali pa mi škatlo poštejo po pošti in jo dobim naslednji dan.

No in pred kratkim je ta servis za distribucijo računalniških iger uvedel novost.

Poleg plačila v ameriških dolarjih, je po novem možno plačati tudi v naši valuti evru in Britanskem funtu. Ampak kako! Cene so enostavno ostale enake, oziroma je za Steam menjalno razmerje evro : dolar kar ena proti ena. Če si iz ZDA, se ti ob ceni prikaže USD, če si državljan EU pa €. In spletni servis seveda ve od kje prihajaš glede na IP naslov računalnika, tako da če hočeš plačevati v USD, kar je seveda ob takem menjalnem razmerju vedno ugodneje, moraš iskati ali znance v ZDA, ali pa kupovati prek proxy strežnikov na njihovem ozemlju. To je pa jasno povzročilo takoj malo revolucijo pri EU uporabnikih te storitve, ki so se masovno temu uprli in na Steam zlili po moje povsem upravičeno veliko gnojnice in negodovanja prek spleta.

Kaj takega si verjetno ne bi upala privoščiti najbolj zahojena internetna štacuna pri nas, kaj šele “ugledna” spletna trgovina, ki obrne na leto  stotine milijonov USD.

Je pa Steam po moje problematične še zaradi ene zadeve.

Namreč Steam ni samo servis za digitalno distribucijo in prodajo računalniških iger, ampak je hkrati tudi platforma za registracijo nekaterih iger hišnega proizvajalca Valve, znanega po igrah kot so Half Life, Team Fortres in podobne.

Namreč ko ti kupiš povsem legalno v trgovini ali prek spletnega servisa Steam njihovo igro, moraš imeti odprt uporabniški račun, na katerega je potem vezana licenca. Tako enkrat registrirana in nameščena igra v bistvu ni prenosljiva in kot taka ni vredna rabljena nič. Lahko jo sicer kupiš kot darilo in jo potem registrira nekdo drug, komur jo pač podariš, to je pa tudi vse. Praktično je tako igra kupcu samo posojena za uporabo in nič več.

Ampak vsaj v ZDA (kako je drugje ne vem) obstaja tako imenovana First sale doctrine, ki mi naj bi omogočala, če jaz pravilno razumem angleško, da kljub vsemu lahko prvič prodam licenčni izdelek kot rabljeno kopijo in to je v ZDA kot kaže njihova pravna praksa tudi iztožljivo.

The doctrine allows the purchaser to transfer (i.e., sell or give away) a particular lawfully made copy of the copyrighted work without permission once it has been obtained. That means that copyright holder’s rights to control the change of ownership of a particular copy end once that copy is sold, as long as no additional copies are made. This doctrine is also referred to as the “first sale rule” or “exhaustion rule”.

Morda bi o tem vedel kaj več povedati kdo iz SAZASa, sam namreč nisem pravnik in  morda kakšne termine ne razumem pravilno. Ampak toliko pa znam angleško, da razumem, da zgoraj navedena politika Steama, vsaj kar se tiče neprenosljivosti enkrat registrirane računalniške igre, verjetno ne zdrži pravne presoje, kajti jaz tako nimam pravice, da bi rabljeno igro prodal prvič naprej.

Seveda proizvajalci programske opreme najprej pomahajo s svojimi EULA (End User License Agreement), kjer lahko konec koncev napišejo, da je kupce popolni moron v prvi točki, ampak kot vse kaže to kot rečeno pri pravni presoji ne zdrži (naj me prosim SAZAS popravi, če se motim):

Software publishers claim the first-sale doctrine does not apply because software is licensed, not sold, under the terms of an End User License Agreement (EULA). The courts have issued contrary decisions regarding the first-sale rights of consumers.

Da je temu res tako in da doktrina ni samo mrtva črka na papirju, priča tudi tale primer uporabnika programske opreme proti Autodesku:

In 2008, in Timothy S. Vernor v. Autodesk Inc.[3], a U.S. Federal District Judge in Washington rejected a software vendor’s argument that it only licensed copies of its software, rather than selling them, and that therefore any resale of the software constituted copyright infringement. Judge Richard A. Jones cited first-sale doctrine when ruling that a reseller was entitled to sell used copies of the vendor’s software regardless of any licensing agreement that might have bound the software’s previous owners

Če bi živel v ZDA, potem bi moja ekipa odvetnikov že imela delo v primeru dr. Onyx versus Steam. Tako pa, kam naj se pritožim? Sazas?

Otroški Photošhop(ek)

20 11 2008

S temle zapisom delno popravljam zmedo, ki sem jo povzročil v iskalnikih s prispevkom Pobarvanka iz mojega začetnega blogerskega obdobja na Blogosu in ki govori v bistvu o tem, kako sem postal politični disident.

Namreč vidim, da ljudje iščejo neke otroške programčke za risanje, najdejo pa mojo stran, ki govori o drugačni (politični) pobarvanki, ko vsakokratna oblast vedno znova in znova prešteva naše in vaše. S tem si pa otroci ne morejo kaj dosti pomagati.

Moje mnenje je sicer, da mora biti otroštvo namenjeno predvsem letanju naokrog, raziskovanju in brcanju žoge, za buljenje v računalniške ekrane bo namreč kasneje v življenju še veliko preveč priložnosti. Ni pa z risanjem tudi nič narobe, čeprav mislim da je vseeno potrebno začeti z običajnim papirjem in tempera barvicami ali svinčniki.

Za kratkohlačnike, ki bi pa kljub vsemu radi čim preje postali digitalni umetniki, pa seveda ostajajo tudi  nekoliko poenostavljeni slikarski računalniški programčki, ki so pa vsi po vrsti kljub vsemu še vedno  ponavadi zmogljivejši in pametnejši od Slikarja (Paint), ki ga Microsoft od prazgodovine nespremenjenega prilaga Oknom.

narisal: dr. Onyx (2 minute 10 sekund)

Eden izmed najbolj popularnih in brezplačnih je Tux Paint, s katerim sem naslikal tudi zgornje umetniško delo na temo divjega zahoda. V oklepaju sem zapisal še okvirni čas, ki sem ga porabil za sliko, da ne bo kdo mislil, da sem to risal cel dan.

Ta slikarski programček obstaja ne samo za Windows OS, ampak tudi za celo vrsto Linuxov in celo Mac OS X. Poleg samega programčka je pametno prenesti še “Ruber Stamps”, ki so v bistvu vnaprej pripravljene slikice nekaterih predmetov, živali in podobnega ter se potem v programu uporabljajo kot nekakšni žigi, s katerimi je pot do končnega izdelka bistveno lažja.

Sam delovni prostor je podoben ostalim slikarskim programom, le da je vse skupaj precej poenostavljeno, če ga primerjamo s kakšnim Photoshopom.

Na levi strani delovne površine izberemo, kaj želimo početi, na desni strani pa se potem pojavijo od izbire odvisne možnosti (čopiči, razni liki, črke). Zanimiva je Magija, ki nam omogoča, da enostavno z nekaj potezami lahko narišemo travo, sestavimo opečnati zid, narišemo mavrico in podobno. Že omenjeni žigi oziroma Pečati so vnaprej pripravljene slikice, ki jih lahko dodajamo tudi sami, program pa omogoča med drugim tudi “undo-redo” funkcionalnost. Če pa bo kdo iskal Layerje (plasti) in ostale napredne funkcionalnosti večjih bratov, pa naj kaj hitro obupa, ker tega ne bo našel.

Zame je risanje z računalniškimi programi v vsakem primeru zoprno, ker sem navajen risati s svinčnikom in ne z miško. Zato se mi zdi skoraj obvezen dodatek h takšnemu programu grafična tablica, ki potem naredi risanje z računalnikom vsaj približno primerljivo z risanjem na papir s svinčnikom. Sam imam tudi že nekaj časa namen kupiti eno takšno manjšo igračko (Wacom bamboo), ampak ob trenutni finančni krizi vprašanje, če je to pametno.

Ne vem pa če Tux Paint podpira katero izmed grafičnih tablic. Po moje težko.

Skoraj najdražja tipkovnica

05 11 2008

Ko se mi je pred kakim mesecem doma iz tipkovnice izruvala ena tipka, sem se nekaj časa zabaval z popravilom, potem pa nad vsem skupaj enostavno obupal, tipkovnico zabrisal direktno v kanto za smeti ter se z avtom zapeljal po najkrajši poti v BTC po novo.

Računalniško periferijo, kot sta glodalec, tipkalec in glasnogovornik (loudšprehar) sam najraje kupujem od proizvajalca Logitech (stvar navade), mora pa biti obvezno črne barve, ker sicer tega doma nočem niti videti. Tako sem na hitro izbral neko tipkovino s ceno pod 20 €, ki mi je bila za povrh še všeč na prvi pogled.

Ampak kaj je to 20 € proti tipkovnici, ki je vredna neverjetnih 1.255,54 €?

vir:Art Lebedev

Če daš Rusom v roko vrečko denarja, so sposobni delati čudeže, sploh če denar ne igra pretirane vloge. In kot kaže pri tej tipkovnici Studija Art Lebedev, je bil denar zadnje, kar so imeli razvijalci v mislih, ko so tole vrgli na risalno desko. Je pa očitno ime tipkovnici izbrala neka tajnica brez bujne domišljije (za oprsje ne bi upal dati roko v ogenj), ker Optimus Maximus pa res zveni kot kakšen glavni junak filma Gladiator ali Transformerji, ne pa kot računalniška periferija.

Na prvi pogled meni tudi ni šlo nikakor v glavo, kako lahko taka tipkovnica, povsem povprečnega videza, stane toliko denarja? Ampak pravo malo čudo se pokaže, če pogledaš že sam demo delovanja na njihovi spletni strani. Tipke tu niso samo plastika z odtisom črk in drugih znakov, ampak je vsaka tipka te tipkovnice mali OLED  zaslonček, ki lahko prikazuje različno grafiko, krmiljeno s pomočjo priložene programske opreme. Tako imaš lahko v končni fazi za vsak program posebej prirejeno tipkovnico, ki se dinamično spreminja glede na to, kaj počneš.

Ste se kdaj vprašali, zakaj so na vaši ceneni tipkovnici za 20 € vse črke odtisnjene z veliko, pa čeprav potem na zaslonu večinoma piše z malo? To se tipkovnici Optimus Maximus enostavno ne more zgoditi, saj če pritisneš Caps Lock ali Shift, so črke na tipkah napisane z veliko, sicer pa z malo. Končno tipkovnica torej, ki dejansko sledi filozofiji WYSWYG (kar vidiš, to dobiš) dobesedno.

Tipkovnica je verjetno naravnost idealna tudi za prevajalce (Alcessa, kakšno strokovno mnenje?) in poliglote, saj enostavno lahko preskakujejo med jeziki v samem OS (podprt Windows in Mac, ne pa tudi Linux), kar se potem odraža tudi na spremenjenem napisu na tipkah. Tako preskok iz kakšne Kitajščine v Slovenščino ne bi smel biti pretežak, saj samo odklopiš serijsko vezanih dvajset Optimusov potrebnih za  vse možne Kitajske pismenke in zamenjaš grafiko na tipkah. Arabščina, Cirilica, Glagolica, Heroglifi, vse to ni noben problem za Optimusa.

Ima pa v bistvu poleg cene ta tipkovnica za mene vsaj še eno slabost in to je, da zahteva dodatno napajanje v obliki še ene škatle z napajalnikom. Namreč običajno računalniško USB vodilo nima na voljo dovolj energije, da bi napajalo tega potratneža med tipkovnicami. Morda pa od tu izvira ime Maximus?

Žal pa bodo kupci Optimusa, ki tipkovnico kupijo zato, da imajo doma najdražjo tipkovnico na svetu, močno razočarani, ker Optimus solidni ceni navkljub to ni. Če držijo informacije na spletu, naj bi ta primat držala Japonska tipkovnica Happy Hacking, ki nosi cenovni listek 4.440,00 USD iz česa pa naj bi bila narejena, pa mi kljub dobri volji ni uspelo v celoti prevesti (tisto z “the hairs of virgins” in “gold dust” razumem).

… keyboard handcoated with Urushi lacquer. This made to order keyboard is coated many times using a special brush made from the hairs of virgins, and then powdered with gold dust!

Preberi še:
Tipkovnice so leglo bakterij (by Andraz182)

Brisanje zasebnih podatkov

02 11 2008

Presenetljivo velikokrat ljudje zaidejo na moj blog tako, da se v iskalniku vprašajo, kako naj brišejo zasebne podatke v računalniku, čeprav se ne spomnim, da bi kdaj o tem resno pisal. Ker pa je povpraševanje osnova za ponudbo, naj bo.

Jaz sem se vedno pri delu z računalniki počutil tudi kot nekakšen ginekolog, ker pač vidiš veliko stvari in ugotoviš, da je večina ljudi zelo krvavih pod kožo in kdaj na internetu pogleda tudi kaj takega, kar ne želi, da bi za to vedeli tudi drugi. Sploh moški, ki imajo doma obsesisvno propulzivne ženske nagle jeze, se kaj hitro zavedajo, da hudič babji sploh ni tako neumen in se kaj hitro nauči, kako se pogleda pod pokrov motorja, direktno v piškotke.

Tole zgoraj je sicer izmišljen primer, samo tako nič kaj okusno v praksi izgledajo zloglasni piškotki (cookies), ki so navadne tekstovne datoteke v uporabniškem profilu (mapa cookies) z  včasih kar preveč pomenljivim imenom kot je SEXTRACKER.

Piškotki se sicer uporabljajo zato, da ima spletni brskalnik tudi spomin in si recimo na neki spletni strani lahko zapomni, kdo smo in nas naslednjič, ko jo obiščemo, lahko prijazno pozdravi, “Dobrodošli Janez Novak, bova spet malo nage tetice gledala?”, ali pa nam spletna trgovina na prvi strani predstavi izdelke, ki nas utegnejo zanimati, glede na zgodovino ogledov.

Kdorkoli ima dostop do te mape, lahko hitro že iz imen piškotkov ugotovi preference spletnega deskarja, iz vsebine teh datotek pa se da dobiti tudi podatek, za katere spletne strani gre. Skratka, več kot dovolj razlogov za previdnost.

Niso pa zasebni podatki samo piškotki. Že spletni brskalnik shranjuje zgodovino obiskanih strani, lahko si zapomni uporabniška imena in gesla za prijavo na razne portale, bloge, forume, elektronsko pošto in lahko shranjuje tudi vnose v iskalnike, kot je Google ali Najdi.si.

 

So pa vsi ti zasebni podatki shranjeni na različnih mestih, tako da ročno brisanje ni najbolj elegantna možnost.

Da ima spletni brskalnik pri meni sploh možnost, mora imeti kot prvo vgrajen način, da z čim manj dela (po možnosti z enim klikom) pobrišem vse zasebne podatke, brez da imam doktorat iz računalništva in računalniške terminologije. Recimo lep primer meni dobre prakse je Firefox 3, ki je trenutno moja prva izbira za brskanje po spletu in Internet Explorerja skoraj ne poznam več.

V Firefox 3 zasebne podatke enostavno pobrišemo tako, da gremo v meni Orodja in izberemo možnost Počisti zasebne podatke.

 

Potem si lahko še dodatno izmišljujejo v preglednem izbirnem obrazcu, ali naj počisti brskalnik vse zasebne podatke, ali samo nekatere.

Tako pobrisane datoteke ne gredo v koš in če nimate doma ravno hekerja ali sistemsko administratorko strežnikov na večji banki,  potem je to več kot dovolj, da se znebite slabega zadaha vaše temne preteklosti na spletu.

Firefox pa nam v meniju Orodja in izbiri Možnosti ponudi še nekatere dodatne nastavitve pod zavihkom Zasebnost.

Tu med drugim lahko nastavimo, kako dolgo naj si brskalnik zapomni zgodovino obiskanih strani, lahko onemogočimo peko piškotkov, ali pa nastavimo, da se izbrani zasebni podatki počistijo vsakič, ko brskalnik zapremo.

Podobno se da tudi v Microsoftovem Internet Explorerju, vendar so bile pred verzijo 7 te možnosti razmetane na različnih koncih, tako da si potreboval skoraj MSCE, da si se  v zmedi kolikor toliko znašel. Od IE7 naprej je zadeva podobna kot v Firefoxu, torej stvar enega koraka. V Tools (Orodja), je nekje opcija Delete browsing history (nimam slovenske različice, verjetno je prevod Pobriši zgodovino brskanja) in smo spet lepo čisti.

 

Jasno pa je, da nobeno od teh orodji ne bo sposobno pobrisati vaše slabe vesti. Za to so ljudje že dolgo nazaj izumili spoved. In kakor mi je znano, vam pri spovedi ni potrebno dobesedno naštevati vseh piškotkov in zgodovine obiskanih strani. Dovolj je, če župniku priznate, da ste umazan pohotnež ali hotnica in da vam je žal ter se globoko kesate. Da pa ste postali taki, je itak kriva družba, ki je izgubila kompas in Bog, ki nas je ustvaril kot pohotneže.

Čeprav je brskanje po spletu tema, ki najeda večino uporabnikov računalnika, pa se v računalniku shranjujejo tudi drugi zasebni podatki, za katere včasih želimo, da bi izginili. To so recimo začasne datoteke, smeti v košu, zgodovina odprtih datotek v urejevalnikih besedil, preglednicah in tako dalje.

Na srečo tudi tu obstaja učinkovito in brezplačno orodje, ki je za računalnik to, kar je za stanovanje navadna hišna metla. In prav žalostno je, da Microsoftu po vseh iteracijah operacijskega sistema Windows še vedno ni uspelo takšnega orodja vgraditi v svoj paradni produkt. Govorim o programčku CCleaner, ki je zame kot rečeno tako obvezen na računalniku, kot metla doma.

Program ne samo da briše zasebne podatke, ampak ponavadi sprosti tudi veliko prostora na disku, ki ga zavzamejo najrazličnejše začasne datoteke in smeti, ki jih za seboj puščajo namestitve programov. Toplo pa priporočam, tako kot periodično čistimo stanovanje (vsaj enkrat na mesec, heh), da tudi računalniku posvetimo nekaj trenutkov in ga rešimo balasta.

Ima pa CCleaner še eno lepo lastnost, ki pride prav, če sodite med nekaj promilov srečnikov, ki imajo doma za ženo modela, ki je sysadmin v banki in vam ne da svobodno dihati na spletu. Če se dela preveč pametno in vam obnavlja z posebnimi orodji pobrisane piškotke, lahko v CCleanerju enostavno vklopite varno brisanje datotek in izberete način.

Tako ste lahko res povsem brez skrbi in se zvečer z nasmehom na obrazu spravite v posteljo po večurni seansi z nagimi tetami na internetu. Pa še naučeno lahko hitro preverite v praksi.

Preberi še:
Briga Cyber kafiče za mojo zasebnost
Varno brisanje datotek

 

 

Pasji coitus z računalnikom

30 10 2008

Zadnje čase mogoče kar nekako preveč skačem v zelje Karmen in njenim Gizmom. Upam pa, da ne bo preveč huda, dovolj je samo beseda in neham.

Gadgeti mene niso nikdar preveč zanimali, ker jih je že povsodo polno, sem pa zadnjič čisto slučajno naletel na zanimivo spletno stran Wired, ki ima tega ogromno in pri nekaterih izdelkih res samo debelo gledaš, kaj vse se ljudje ne spomnijo, da bi prišli do denarja.

Kot kaže so od vseh računalniških napravic in naprav še najbolj atraktivni za razne pogruntavščine in čudaške oblikovalske rešitve ravno USB ključki, ki so kot prenosni pomnilni medij zamenjali praktično diskete, pa mnogokrat tudi CDje. Jaz jih imam doma že vsaj pet, po zadnjem štetju, od tega sem vse dobil za darila (večina novoletna, kot promocijski material). So pa vsi moji ključki precej dolgočasnih oblik, daleč od telih, ki so po mojem izboru vredni pozornosti.

Na prvem mestu med utrganci je zame  USB ključ, ki je v obliki lesene veje. Po zagotovilih proizvajalca je ključ zares narejen iz lesa in ni kakšna cenena imitacija. S tem zanesljivo vzbudiš pozornost, pa še eko občutek imaš.

vir: oooms.nl

Za dame in gospode mehkejšega srca ima Swarovski v svoji ponudbi tudi USB ključke v obliki srčkov in razne bižuterije. Upam, da pri oblikovanju ni imela prstov vmes Karmen Stavec (njo sem videl kot prodajalko v Swarovskem, prisežem), ker tole je zame kič, četudi se morda kakšnega za valentinovo celo proda.

vir: swarovski

Potem pa pride še armada USB ključkov, ki poizkušajo biti zabavni (bombe, suši, panirani rakci, zajci…). Frontman vseh teh poizkusov je zame USB kuža, ki…no, ne vem kako se temu po naše reče (humping). Je pa ta kuža verjetno najbolj znan USB gadget. Nekdo ga je celo predelal tako, da se loti računalnika samo takrat, ko prenaša podatke.

Nadvse uporabno in dobrodošlo? Neee!

Lažje nenagradno vprašanje

28 10 2008

Na tale precej turoben dan, ko se večini ne ljubi niti živet, kaj šele pretirano razmišljati, zopet eno res lahko nenagradno vprašanje. Predmet na spodnji sliki je kaj?

Da pa zadeva ne bo pretežka, dodam še brezplačni namig dneva, da se predmet vklopi v USB vhod od računalnika in ni mesoreznica.

Pravilni odgovor:
Zadeva na sliki je, kot je PiPi že po nekaj minutah nenagradnega natečaja  pravilno ugotovil, USB razdelilec oziroma HUB, ki ima še to lepo lastnost, da ko nanj priključiš kakšno napravo, oddaja prekrasne zvoke (glej video) in prav divje vibrira. Ko sem videl to čudo na posnetku v akciji (čeprav stane krepkih 60 USD), se je takoj znašel visoko na lestvici “must have”, ker s tako napravico z lahkoto očaraš vsako tehnično navdahnjeno tajnico ali pripravnico: “Onyx, kaj pa imaš to na mizi, ko tako čudno ropota?”, “Veš, to je agragat za miško v primeru, če slučajno zmanjka elektrike. Ali bi tudi ti kaj tazga imela?”

Podobno:
Raketomet (by Onyx)

Varno brisanje datotek

14 10 2008

Verjetno se večina uporabnic računalnikov, ki fotografira svoje izven zakonske partnerje ali ljubimce gole pod tušem, ne zaveda, da brisanje datotek in praznjenje koša (recycle bin)  v Windows OS ni način, s katerim se da datoteke odstraniti iz računalnika tako, da jih ni mogoče nikakor več dobiti nazaj.


vir: ibbunin.org

Poenostavljeno rečeno je brisanje datotek v računalniku programsko izvedeno tako, kot bi imel omaro z oblačili (disk), kjer bi na posebnem listu papirja zapisoval, kje se kaj nahaja. Na zgornji polički tangice od tašče, spodaj boksarice od dedka, polička levo kombineže od žene in tako naprej (recimo temu datoteke). Ko pa bi želel kateri kos oblačila vreči stran, ga ne bi dejansko odpeljali na sežig, ampak bi ga samo prečrtali na listu papirja, ostal pa bi v omari zložen lepo na polički (čez sto let vse prav pride). Ampak potem, ko bi kupoval nove obleke, bi jih samo zlagal na še preostale prazne poličke in šele ko bi bila omara do konca polna, bi pogledal na seznam in bi odpeljal na uničenje samo toliko odpisanih oblekic, da narediš prostor za nove. In tako nekako je Microsoft (pa tudi ostali izdelovalci operacijskih sistemov) rešil brisanje datotek na disku in ostalih magnetnih medijih.

Prednost tega načina je nedvomno hitrost, saj se pri brisanju samo popravlja seznam datotek, medtem ko podatki ostanejo praktično nedotaknjeni. Da operacija brisanja ni izvedena v hipu, je kriva samo animacija, kjer papirčki letijo v koš. Na drugi strani pa je stranski učinek take metode brisanja ta, da dejansko ničesar zares ne izbrišemo, ampak se da vse pobrisane datoteke z enostavnimi programčki dobiti lepo nazaj in je izraz “brisanje” vsaj zavajajoč, če že ne kar napačen.

Res je, da včasih to celo pride prav, saj je meni recimo uspelo po nekaj letih in iz formatiranega diska (quick format), ki je bil ves čas v uporabi, dobiti nazaj večino slik za katere sem mislil, da so  za vedno izgubljene. Je pa neprijetno, če brišemo datoteke z občutljivimi podatki kar z tipko Delete oziroma s pomočjo miške, potem pa jih nekdo, ki dobi v roke tak računalnik ali prenosni USB disk, z lahkoto obnovi in se zadeva znajde kot škandal na naslovnici. V zadnjem času so recimo pravi mojstri takšne blamaže Britanci, saj so zaradi malomarnosti izgubili že celo vrsto osebnih podatkov (res pa večinoma niso bili podatki slabo izbrisani, ampak so jih enostavno kar izgubili).

Ampak če me kdo vpraša, kako varno in nepovratno pobrisati datoteke iz diska, žal jaz v samem Windows XP ne poznam načina,  ki bi bil serijsko vgrajen v sam operacijski sistem (močno dvomim, da to zna že Vista). Namreč varno brisanje pomeni, da mora računalnik mesto, kjer je bila shranjena datoteka, večkrat popisati z naključnimi podatki in sama teorija, kako nepovratno izbrisati sledi iz diska, je zapletena, ker imajo magnetni mediji presenetljivo dober spomin.

In zato, ker Microsoftu te funkcionalnosti ne uspe v dolgih letih razvoja novih, še lepših ikon in namizja, serijsko vgraditi v sam OS (povsem možno je sicer, da za to obstaja interes izven Microsofta), si je spet potrebno pomagati z dodatnimi programčki, ki so dostopni na spletu.

Sam za to uporabljam Eraser, ki je brezplačen in izdan pod GNU licenco. Programček se integrira v Raziskovalca (Explorer) tako, da je za varno brisanje dovolj desni klik nad datoteko in klik na Erase, pri čemer si lahko še dodatno izmišljujemo, katero metodo naj pri brisanju (pravilneje prepisovanju) uporabi.

Seveda več prehodov uporabi izbrana metoda, počasnejše je brisanje, zato pa možnost obnove podatkov toliko manjša, oziroma jo sploh ni. Za to baje 35 prehodov povsem zadostuje in tu ne pomagajo več niti najboljši magnetni mikroskopi (če vam slučajno FBI diha za ovratnik).

Za varno brisanje celotnega diska, kar pride recimo v poštev pri prodaji rabljenega računalnika, se lahko uporablja enak princip, le da je v tem primeru potrebno zagnati računalnik s pomočjo zagonskega medija (običajno zagonski CD, Flash disk ali disketa), ki ni disk za brisanje.

Novi iskalnik Cuil ne najde niti sebe

29 07 2008

Ko sem prebral novico, da se je pojavil na spletu nov spletni iskalnik Cuil, sem mu dal priložnost, da me prepriča. Pa me ni. Dr. Onyxa on izgleda še ne pozna, kljub temu da se avtorji hvalijo, koliko milijard spletnih strani so inteligentno indeksirali in da so možgani tega iskalnika nekateri bivši zaposleni googla.

Ampak še bolj neverjetno pa je, da ta iskalnik ne najde niti sebe. Kajti če vpišeš v iskalno vrstico Cuil, na prvi strani zadetkov spletne strani iskalnika ni sploh. Dobro, morda bo kdo rekel, da gre za skromnost in da pač nihče ne išče iskalnika z iskalnikom, ker se razume, da ga je nekako že našel. Samo to je bolj lažna skromnost in nenazadnje tako Google, kot Najdi.si teh težav nimata.

Najprej najdeta sebe.

Omrežni profili v Windowsih

28 07 2008

Če Bill Gates kje v domu za ostarele, oziroma kjerkoli že preživlja svoj zaslužen pokoj, prebira bloge in slučajno naleti na mojega, imam še eno željo, oziroma še nekaj za na tako imenovano “Wish List”.

Verjetno ima marsikateri uporabnik prenosnega računalnika potrebo po tem, da bi imel lahko konfiguriranih več omrežji v Windowsih, pač glede na lokacijo iz katere se trenutno priklaplja. Recimo nek študent lahko dostopa v Internet na faksu prek Wi-Fi ali česa podobnega, v službi na napotnico programira v neki firmi na svojem računalniku, kjer imajo fiksne IP naslove in posredniški strežnik (proxy) za dostop v Internet, doma pa ima recimo nek klasični ADSL vmesnik ali celo mobilni internet ter direktno dostop v Internet.

Problem seveda nastopi, ker ima običajno prenosnik eno samo mrežno kartico, ki ima lahko nastavitve samo za eno omrežje, kar pa v takšnem primeru pomeni, da moraš biti prijavljen kot administrator in v omrežnih povezavah vsakič znova prestavljati konfiguracijo ročno (vnos IP naslova, maske omrežja, DNS strežnikov itd) ter morda še popravljati nastavitve internet brskalnika (plus seveda nov privzeti tiskalnik). Resda ima sicer protokol TCP/IP v Windowsih možnost nastavitve alternativne konfiguracije (recimo privzeto dobi IP prek DHCP samodejno, alternativno pa se vpiše fiksni IP naslov za LAN v službi), samo ta rešitev po mojih izkušnjah ni najboljša in se jo raje izogibam.

Prava stvar za prenosnike je zato “Network Profil Manager” (upravljalec omrežnih profilov), ki pa ga žal pod Windows XP nisem nikdar videl serijsko vgrajenega, kot del operacijskega sistema za 100€ in več, kakor pa poznam Microsoft, tega verjetno še vedno ni tudi v Visti. Pač, za marketing je ta funkcionalnost očitno nepomembna, pa čeprav jo potrebuje veliko lastnikov prenosnika in bi jo lahko sprogramirali  takole mimogrede, glede na čas, ki ga porabijo za programiranje 3D grafičnega vmesnika, ki ga večina takoj izklopi.

In kaj ostane povprečnemu uporabniku, ki ne bi rad ročno spreminjal teh nastavitev?

Če ste lastnik kakšnega IBM (sedaj Lenovo) prenosnika, si lahko pomagate recimo z programčkom Access Connections, ki pride zraven prenosnika. Za ostale prenosnike ne vem, morda še kakšen proizvajalec prilaga ta koristni pripomoček na kakšnem CDju ali pa omogoča brezplačen prenos z njihove spletne strani.

Za vse ostale, ki potrebujete to funkcionalnost, je na spletu na voljo kar nekaj shareware programčkov za nekaj 10 USD, morda pa je vreden preizkusa tudi brezplačni program Net profiles, ki omogoča:

  • lahko shrani omrežne nastavitve kot profile
  • omogoča nastavitev mapiranih mrežnih diskov glede na profil
  • nastavitev privzetega tiskalnika v profilu
  • nastavitev proxya za Internet Explorer, Firefox in Opero
  • zagon različnih uporabniških programov ob aktivaciji posameznega profila
  • avtomatičen zagon wireless profila, ko je določeno Wi-Fi omrežje detektirano (v XP)

Sam ga sicer nisem še testiral, na prvi pogled pa je videti, da ima vgrajeno praktično vse, kar se od takšnega programčka pričakuje (razen morda še kakšna podpora za VPN). Drug tak preprost brezplačnik za nastavitev omrežnih profilov pa je TCP/IP Manager.

Samo…

Samo zakaj ne bi tega Microsoft vgradil že serijsko v svoj paradni operacijski sistem? Namreč ni tak problem s tem na prenosnikih za osebno rabo, tam se že nekako znajdeš in lahko tudi eksperimentiraš s programčki, ki jih dobiš na spletu. Problem so velika podjetja, kjer imaš več deset ali morda  celo sto ali več prenosnikov in celo vrsto raznih nastavitev omrežji. V takem primeru pa je mnogo lažje, če bi bila tudi ta funkcionalnost končno že del operacijskega sistema.

Morda v Windowsih 2015?

 

Saj ne morem verjeti

17 07 2008

Očitno se je Microsoft z odhodom Billa Gatesa v več kot zaslužen pokoj prebudil iz globokega sna in jaz očitno nesrečno Visto povsem neupravičeno kritiziram, ker neke koristne reči so pa vendarle končno vgradili in ne na novo prepleskali samo grafični vmesnik in upočasnili delovanje z ukinitvijo predpomnenja, pri kopiranju datotek.

Namreč v XP zeloooo pogrešam možnost, da v datotečnem raziskovalcu brskam po mapah, potem pa desni klik, izberem iz ponujenega menija (jedilnika) “Odpri ukazno vrstico” in že se znajdem v drugi dimenziji, natančneje v konzoli (eni ji pravijo kar DOS, čeprav ni čisto tako) in to na mestu, kjer sem bil v raziskovalcu, ne pa kar nekje naključno ali v korenu datotečnega sistema, kot če jo recimo zaženeš prek zastavica + R + cmd.

Jaz sem še stara šola in precej stvari mnogo raje naredim v konzoli, sploh če recimo premikam mape po strežnikih (v raziskovalcu se mi je že zgodilo, da je cela drevesna struktura map odletela nekam neznano po nesreči), nekatere funkcionalnosti pa so tako ali tako dosegljive samo tam. In brez takega pripomočka lahko vsakič znova tipkaš ukaze “cd c:\zelo dolgo ime mape\pa še daljše ime mape\” in se zgubljaš po nepregledni drevesni strukturi, pri čemer so imena map v Windowsih lahko zelo doooolga, s skoraj poljubno mnogo presledkov in znakov, ki jih komaj najdem na tipkovnici.

Za XP sicer obstaja tudi rešitev in to več njih (jaz sicer vedno popravim register – metoda 5), samo privzeto pa tega XPji nikakor ne znajo, kljub vsem servis packom, hot fixom ter ostalim popravkom, ki so se nabrali tekom mnogih let in ko zamenjaš računalnik, spet iščeš po spletu, kako se to naredi in greš popravljati register.

No in v Visti, saj skoraj ne morem verjeti, so dogradili to funkcionalnost serijsko IN TO BREZ DOPLAČILA. Na kratko, potrebno je tiščati SHIFT (ne preveč, da se tipkovnica ne udre), potem pa desni klikec in Open Command Window Here brez Please na koncu (razen če nimate Polite različice Viste). Plosk, plosk, plosk.

Razmetavanje denarja za IT

15 07 2008

Pred nekaj dnevi sem moral podaljšati vozniško dovoljenje in pridem na AMZS. Delavka za šalterjem me opozori, da ona ne more narediti zavarovanja pri obstoječi zavarovalnici, lahko pa pri eni drugi. Pa dajva pri drugi, konec koncev, od zavarovalnice nisem imel do sedaj nobene koristi, samo jaz jim plačujem vsako leto kar precejšnjo vsoto zato, da se drugi lahko zaletavajo in jim avtomobile razbija toča. Poleg tega sem bil lansko leto res zelo razočaran, ker se mi je premija povečala zaradi tega, ker je nekdo v zavarovalnici ocenil, da sodi okolica Ljubljane v rizično območje za krajo avtomobila, pri čemer druge zavarovalnice te diskriminacije ne poznajo. In nenazadnje, zakaj bi vedno plačeval denar isti zavarovalnici, ki mi namesto bonitet vsako leto prizna novo podražitev?

Potem pa delavka zažene program za izpis police, odpre se okno in prikaže se meni znana slika. DOS aplikacija, ki sem jo videl že pred desetimi leti, ko sem še delal v tej zavarovalnici. In verjetno je bila v osnovi programirana že leta poprej in so jo kasneje samo dopolnjevali.

Neprijetno vprašanje, ki se meni zastavi ob tem (in ne samo ob tem) pa je, ali se denar za informatiko ne razmetava po nepotrebnem in ali so res vse te silne investicije na tem področju opravičljive?

Ta zavarovalnica je, kakor vem, verjetno še vedno največja na našem trgu in posluje uspešno, pa čeprav so mi zavarovalno polico natisnili iz nekega DOS programa in ne iz kakšne Oracle 11g web aplikacije. Nenazadnje, mene kot stranko res ne zanima, kaj uporabljajo za tiskanje polic, ampak se mi gre za to, da je cena zavarovanja čim nižja in da če že pride do škodnega dogodka, da bom čim prej in brez velikih komplikacij dobil nakazan denar. Kako si pa oni interno organizirajo informacijski sistem in na kakšen način rudarijo po podatkih me pa nenazadnje nič ne briga.

Namreč, kakor tudi sam opažam, se veliko denarja investira v informatiko enostavno zato, ker morajo iti informatiki v korak z časom in ne zato, ker bi vse to vedno novo opremo dejansko nujno potrebovali pri poslovanju.

Če pogledam samo pisarniško programsko opremo, kot je MS Office, si upam trditi, da bi 90% uporabnikov te opreme preprosto shajalo s prastaro verzijo iz leta (19)95, ki je že omogočala praktično vse, kar povprečni uporabnik tudi danes potrebuje. V vseh teh letih so dograjevali samo reči, ki jih povprečnež ne bo verjetno nikdar uporabil, ker niti ne ve da obstajajo (razen če ne bo ravno pomotoma kliknil nanje) in pa spreminjali uporabniški vmesnik, kar je pa zame sploh navadno afnanje in bolj zaposlitev za armado ljudi pri Microsoftu, ki jim morajo nekako zapolniti delovni čas, kot pa da bi to mi res nujno potrebovali.

In isto velja tudi za razne strežnike, ki se danes množijo kot gobe po dežju in požirajo denar, ko pa pogledaš aplikacije, ki na njih tečejo ugotoviš, da ne počnejo nič drugega, kot so počele pred desetimi leti. Še vedno se podatke vnaša v tabele, povezane s ključi, sem ter tja kakšen izpis in razne maske za vnos in pregled podatkov.

Če komu, ki je več let uporabljal isto DOS aplikacijo zamenjaš z novo, programirano v grafičnem okolju oken ugotoviš, da se njegova produktivnost običajno bistveno zniža, ker je delo samo z tipkovnico in hitrimi tipkami za odpiranje obrazcev bistveno hitreje za tistega, ki zadevo obvlada, kot pa grafično klikanje z miško po ekranu in ugotavljanje, katero okno ima trenutno fokus in zakaj tipkovnica ne prime. Plus vsake toliko časa bonus sporočilce, da je Windows naletel na napako in se mora zapreti, za kar se opravičuje. Poleg tega pa dobiš še možnost, da pošlješ v Redmond sporočilo o napaki. Teh sporočil pa mora biti toliko, da če vsak zaposleni pri njih cel dan samo to prebira, niso sedaj niti na promilu vse pošte, ki je prišla samo iz tega naslova.

Jaz se spomnim, ko sem nekoč še v Delphiju in Accesu razvijal aplikacije, da sem vedno poizkušal posnemati DOS način dela tako, da bi se dalo vse postoriti samo z tipkami, brez uporabe miške. In samo s tem sem imel kar precej dela, ker orodja za hiter razvoj programov (RAD) v grafičnem okolju nekako ne predvidevajo takšnega načina uporabe, ki pa je po moje še vedno daleč najhitrejše. Da tu ne omenjam raznih trendovskih web aplikacij, ki po možnosti tečejo še v javi ali čem podobnem, kjer klikneš, pa tri sekunde minejo, pa spet klikneš, pa naslednjih pet sekund nekaj melje v ozadju (verjetno sproti prevaja kodo)… In če s tako web aplikacijo, ki teče na zadnji različici strojne in programske opreme, zamenjaš nek prastari DOS program, uporabniki samo debelo gledajo, kje so tu kakšne prednosti, ker vse dela samo bistveno počasneje.

In MS Vista je morda še najlepši dokaz, kako se denar v IT-ju razmetava skozi okno. Ima sicer lep grafični vmesnik z rotirajočimi okni, ki ga po moje skoraj nihče v poslovnem svetu zares ne potrebuje (tu izvzamem jasno Microsoft) in si tudi ne predstavljam delavke za šalterjem na AMZS, kaj naj bi počela s tem, razen da “med malico” za zabavo in kratek čas rotira okna? Vse ostalo je praktično enako, kot na predhodniku (programa slikar in kalkulator pa sta bila kodirana verjetno na začetku 90 let ali še prej), le da je zadeva teče na isti strojni opremi počasneje, spet pa so vse skupaj dobili v roke strokovnjaki za »uporabniško izkušnjo« in grafični vmesnik, ki so ponovno razmetali iste funkcionalnosti tako zelo, da stare uporabnike XPjev samo zmedejo.

Razmetali so pa jih verjetno samo zato, da lahko oddelek za marketing napiše v reklamne letake, kaj vse je sedaj bistveno drugače in kako se z nakupom novega sistema zopet poveča produktivnost poslovanja vašega podjetja. Itak.

Preberi še:
Hasta LA VISTA (VISTA) by Onyx

Optika proti UMTS

12 07 2008

Primerjava dostopa v internet prek optičnega priključka, z povezavo prek mobilnega UMTS omrežja, verjetno ni najbolj smiselna, je pa možna. Zato tokrat ena nesmiselna primerjava.

Kar se tiče dostopnosti obeh tehnologij, je zadeva v bistvu podobna. Pri optiki vam mora nekdo do hiše, ali še bolj verjetno do stanovanja v bloku (hiš se operaterji izogibajo), potegniti optični priključek, pri UMTS mora biti v vaši bližini bazna postaja mobilnega operaterja, ki to tehnologijo podpira, sicer ne gre. Takole na hitro pa si upam trditi, da ima mnogo več ljudi pri nas trenutno možnost dostopa v internet prek mobilnega omrežja enega od GSM/UMTS operaterjev, kot pa prek optičnega vlakna.

Glede hitrosti, oziroma še bolje razmerja hitrost/cena, je optika absolutni zmagovalec.

Mobilni operaterji sicer govorijo o prenosih 7.2 Mbita/s, vendar vedno dodajo predpono DO. Torej ta hitrost je teoretično na obstoječi tehnologiji najvišja možna, vam pa nihče ne garantira ničesar. Verjetno tudi če vam deluje s samo 1kbit/s ni pravno s tem čisto nič narobe. Tudi 3.6 Mbita/s je po mojem občutku za večino težko dosegljivo (jaz recimo uporabljam doma mobilni internet kakšen mesec in so vzpostavljene hitrosti, kot jih prikazuje priložen programček, od 800 kbitov/s do 1500 kbitov/s). Cena za neomejen (v bistvu vam resno omejitev predstavlja že sama hitrost povezave) prenos podatkov je pri Mobitelu trenutno 29 €, pri Simobilu pa 19 €, pri čemer je zelo velika razlika v pokritosti zlasti izven večjih mest.

Pri optičnih (FTTH – optično vlakno v hišo) povezavah običajno ne zasledim predpone DO in po izkušnjah nekaterih srečnežev, se tudi hitrost bistveno ne spreminja. Pa tudi cena optičnega priklopa je precej nižja, saj recimo, če pogledam cenik T-2, stane naročnina na 10 Mbitov/s (simetrični paket) 14 € in za 28 € dobimo že 20 Mbitov/s, kar je po ceni primerljivo z Mobitelovim Unlimited paketom.

Je pa seveda res, da se v neki točki obe tehnologiji priključita v obstoječo Internetno hrbtenico, torej podatkovni IP paketek, ki ga pošljem jaz iz mobilne povezave in IP paketek, ki je priletel prek optike, potujeta od neke točke naprej prek istih naprav in kablov, ki nimajo mehanizma, da bi recimo diskriminiral eno tehnologijo in bi druga imela prioriteto (vsaj ne da bi jaz vedel). Razlika v hitrosti tako pada z (komunikacijsko) oddaljenostjo strežnika, do katere dostopamo.

Za primerjavo sem na hitro primerjal na spletni strani speedtest.net dostop do strežnika v Ljubljani in na Novi Zelandiji, ki mi deluje nekako krajevno najbolj oddaljena točka na zemljevidu.


Ljubljana – Optika T-2 (10 Mbs)


Ljubljana – Mobitel UMTS (do 3.6 Mbs)

Kot kaže rezultat, je 10 Mbs zares 10 Mbs gor in dol po kablu, medtem ko je pri meni doma 1200 kbs kar nekako standardna povezava in čez 1500 kbs skoraj ne gre nikdar. Možno celo, da imajo hitrost na oddajniku UMTS omejeno.

Velika razlika se kaže tudi pri “pingu” (ni to pomaračni sok za mešat z vodo), kjer optika do strežnika v Ljubljani (pajek.net) praktično ne pozna zakasnitve, medtem ko mobilni internet vnaša občutno zakasnitev prek 200 ms. Ta vrednost se sicer po mojih opažanjih precej spreminja, ne pade pa praktično nikdar pod 100 ms. Izgleda, da je to pogojeno s samo tehnologijo, ker je vmes brezžični prenos podatkov prek komunikacijske opreme, ki prenaša drugače tudi govor in po trditvah nekaterih, se to na obstoječi tehnologiji ne bo popravilo.

Kar se mene tiče, sta za normalno brskanje po spletu, ko prebereš kakšno novico, zapis na blogu, pogledaš kakšen filmček na youtube in podobno, obe hitrosti dovolj in uporabniška izkušnja ni bistveno drugačna. Vsaj zame. Čisto druga zgodba je seveda uporaba P2P omrežji (razni torrenti), kjer je optika dobesedno nirvana (skoraj megabyte podatkov v sekundi!?), medtem ko so pri mobilnem omrežju hitrosti pač bistveno nižje. Saj ne, da bi bilo karkoli namerno blokirano, samo desetkrat ali še več dlje traja, da “dol pade”.

Se pa meni postavlja neprijetno vprašanje, kaj bo s smiselnostjo optike, če se EU res loti P2P omrežji na nož in bodo uvedli zakon, po katerem dobiš tri opozorila, potem pa te operater odklopi, če prenašaš nelegalne (avtorsko zaščitene) vsebine? Namreč kakor sam opazujem, trenutno optika ni “must have” za to, da spremljaš strani, kot je 24ur.com ali dronyx.wordpress.com (recimo). Večina se za optiko odloča zaradi P2P omrežji in tu si upam nihče ne dela utvar? Ali pač?

Dobro, morda še TV prek optike namesto kabelske, samo nad tem pa sploh nisem navdušen. Prižgeš TV, potem še neko napravico, nakar na zaslonu piše “Počakajte trenutek…” in traja ta trenutek vsaj 10 sekund, da prideš šele do menija, kjer izbereš, kaj bi rad počel. Gledal TV, poslušal radio, kaj drugega? Na mojem starem TV, na katerega je priklopljena od snega polomljena navadna antena ,dobim sliko v treh sekundah, ko ga prižgem. Za TV Priština 2 in RTV Poljske me pa prav malo briga. Še štirje programi, ki jih ulovim, so mi malo preveč.

Samo jaz optične povezave v splet vidim v prihodnosti zlasti kot temelj multimedijske platforme, ki bo omogočala storitve, o katerih danes lahko samo sanjamo. In če ne bo več P2P (kar sam ne verjamem, da je možno), ne bo več novih FTTH priključkov, ki so predpogoj, da se bo kdorkoli sploh lotil razvijanja storitev nove generacije (teorija obsega).

Kar se tiče visokih pingov so problematični zlasti za tiste, ki igrajo računalniške igre prek mreže, kajti na precej strežnikov te ne spustijo niti zraven, ker imaš po njihovo previsok ping, če pa te že spustijo, pa si ostalim nekonkurenčen, ker težje nadziraš figurice in te po domače povedano prej pospravijo. Jaz sam sicer igram občasno mrežne igre tudi prek mobilnega interneta in ker sem bolj vikend spletni vojščak, me to ne moti preveč. Za marsikoga, zlasti pa za razne geeke, je pa to nepremostljiva ovira in se bodo mobilnega interneta res na daleč izognili.

Drugi test hitrosti do strežnika na Novi Zelandiji pa lepo pokaže, da se razlika med različnima dostopoma do spleta z oddaljenostjo povezave precej stopi.


Wellington – Optika T-2 (10 Mbs)


Wellington – Mobitel UMTS (do 3.6 Mbs)

Bistvena razlika med obema načinoma priklopa v internet je tudi v tem, da je FTTH (optika) krajevno fiksiran priklop, ki ga ne moreš kar tako odnesti drugam, na drugi strani mobilni internet deluje praktično kjerkoli je signal omrežja, le v tujini je potrebno paziti, da pomotoma ne bankrotiraš, ker se ti je prenosnik kar sam nekam povezal in avtomatično prenašal nove popravke za Windowse.

Poleg vsega naštetega pa je, kot sem v enem drugem zapisu že omenil, bistveno težje narediti neko spodobno domače omrežje, kjer bo imelo več računalnikov (plus igralne konzole in še kaj) dostop do spleta, z mobilnim internetom, kot pa z optičnim priključkom. Pri optiki samo kupiš usmerjevalnik (po možnosti brezžični) in priklopiš ostale računalnike, pri mobilnem internetu pa so rešitve odvisne od uporabljenega modema, vsekakor pa večinoma bistveno bolj komplicirano.

In zmagovalec je? (Morda potrošnik, ki dobi za manj denarja vedno več)

Vejice dodaj po potrebi, ker se mi ne ljubi slovnično debugirat (razhroščevanje) teksta (vem pa, kje so napake).

Ni nagradno vprašanje

02 07 2008

Centrifuga je pred časom zastavila tipično centrifuzno zayebano vprašanje, na katerega za malo da nisem uspel zmagati. Tole bo upam bistveno lažje, vprašanje pa se glasi enako, torej kaj je predmet na sliki. Dodatnih namigov glede na enostavnost vprašanja ne bom dajal.

Pravilna rešitev na nenagradno vprašanje se glasi: PREDMET NA SLIKI JE STILSKO OBLIKOVANI RAČUNALNIK! Čestitke avtorju in srečnim kupcem omejene serije.


vir: suissacomputers.com


%d bloggers like this: