Archive for the ‘Nasveti’ Category

Prilika o Onyxovi ograji

06 11 2018

Tole je poučna zgodba in morda moja izkušnja z obrtniki in sosedi pride še komu prav.

Tudi zaradi zanič lesa je moja lesena ograja začela razpadati. Gre sicer za šest elementov dolžine 2,5 m in višine 1,1 m. Ograje so sicer včasih imeli na podeželju zato, da kure niso skakale po sosedovem dvorišču, danes pa so bolj za okras in dodaten strošek pri hiši. Ampak ker meni ograja ni bila neka prioriteta sem samo odžagal posamezni element ko je razpadel tako zelo, da bi se lahko vse skupaj podrlo na cesto.

ograja1.jpg

ograja2

Potem pa enkrat opazim na dvorišču zložen nek manjši kup nekih tlakovcev, ki so očitno nekomu ostali in se je odločil, da jih bo deponiral kar na mojem dvorišču, do katerega je bil dostop enostaven, saj v enem delu ni bilo več ograje. Še enkrat pa poudarjam, da govorimo o podeželju s svojevrstno folkloro in favno, kjer te nič ne sme presenetiti.

To me je nekoliko razjezilo in sem se odločil, da ograje ne popravim ampak zanalašč pustim da razpada naprej. Enkrat mi je nekdo celo brcnil z nogo v en razpadajoč element, tako da sem moral spet po žago in ga odstranit. Nakar opazim, da mi je začel nekdo na dvorišče prinašati kar smeti v plastičnih vrečkah kot bi bilo moje dvorišče komunalna deponija!?

Potem sem imel tega dovolj in sem se odločil, da dam narediti novo ograjo in upam, da se to vaško pobalinstvo s tem konča. Nenazadnje, če je koga motila moja ograja mi bi lahko to povedal.

Ker sam poskušam najti obrtnike čim bližje meni oziroma po možnosti v moji vasi sem vzel v roke imenik zasebnikov in poklical prvega, kjer je pisalo, da se ukvarja tudi z lesarstvom. Prijazno se je odzval, prišel pomerit ograjo in mi poslal predračun. Skupna vrednost ponudbe za šest elementov zgoraj opisanih mer je bila 2.495 €. Ponudba je obsegala izdelavo in montažo ograje iz masivnega, globinsko impregniranega smrekovega lesa, pri čemer je bila na vrhu predvidena kapa iz pocinkane pločevine v znesku 324 €. Torej samo leseni del je bil ocenjen z montažo in barvanjem na prek 2000 €!

To se mi je zdelo odločno previsoko, zato sem ponudbo dal za eno leto v predal.

Potem pa sem šel z metrom in izračuni v Obija in preveril, koliko mene stane smrekov les za tako ograjo če bi ga sam kupil v trgovini. Pa ni rečeno da tudi obrtnik ne gre kar v Obija ali Bauhaus po les za ograjo.

Najprej potrebujem torej 12 malo močnejših horizontalnih nosilnih letev (6 x 2).

Primerna bi bila letev iz smrekovega lesa dimenzij 250 cm x 8 cm x 4 cm katere cena za kos je 8,89 €. Skupaj me stanejo te horizontalne letve torej 106,68 €.

Potem sem naračunal da potrebujem za vsak element ograje cca. 20 vertikalnih letvic kar pride skupaj 120. Primerna letvica iz smrekovega lesa bi bila dimenzij 130 cm x 9 cm x 1,9 cm katere cena za kos je 2,69 €. Skupaj torej za vertikalne letvice 322,8 €.

ograja_1

Vse skupaj za leseni del pa 429,48 €.

Torej sam material za ograjo dobim za manj kot 500 €! Seveda do ograje je še nekaj dela, saj je potrebno deske ustrezno skrajšat oziroma odžagat, ograjo privijačiti (bistveno bolje kot pribiti z žeblji), pobarvati in montirati. Če nimaš ustreznega orodja in to delaš prvič je pasti še kar nekaj, mimogrede pa lahko pozabiš še na kapo na vrhu ograje, saj se s tem prepreči, da lesena ograja prehitro začne gniti, ker voda in les nista najbolj za skupaj, sploh če ni les ustrezno zaščiten.

Ker se mi s tem ni ljubilo ukvarjati sem našel nekega drugega obrtnika, ki mi je ograjo ocenil skupaj z DDV na 900 € (davka državi je v tej števili 200 €), pri čemer sem se odločil, da jo pobarvam pa sam, saj tu pa nisem videl nekih hujših pasti. Je pa sama montaža ograje bila delo za dva in več kot tri ure. Tako me je delo stalo nekje 250 €, kar se mi zdi ugodno, sploh pa če primerjam s prvo ponudbo.

Ograjo sem potem barval poleti, sredi najhujše vročine, tako da tudi barvanje ni bilo čisto preprosto opravilo, sploh ker sem to delal na montirani ograji in s čopiči.

Ima pa ta zgodba vsaj dva nauka.

Tisti, ki mi je privlekel tlakovce na moje dvorišče ne ve, da jaz lahko brez da grem po ulici s pomočjo Google Street View ugotovim, kdo ima take tlakovce pred hišo v moji okolici in krog osumljencev praktično zožim na enega samega. Torej ne preveč pametno, razen seveda če mi ni želel poslati kakšnega sporočila in niti ni skrival kdo je pošiljatelj. Ampak ker se poznamo že praktično iz otroštva bi mi kot rečeno to lahko povedal v obraz. Jaz vem, da se česa takega ne bi upal, ker nikdar ne veš s kom imaš opravka in na kakšen način se ti lahko maščuje. Mrtve ribe in odrezane konjske glave poslane po pošti so samo ena možnost.

Drugi nauk pa je, da je z obrtniki v Sloveniji en velik križ. Kot vemo je nateg v teh krajih meglica, ki je vseprisotna in praktično moraš vsakič, ko imaš opravka z obrtniki delati tako imenovani cross checking oziroma po slovensko navzkrižno preverjanje. Pa še v tem primeru se lahko zelo hitro ustreliš v koleno in izbereš napačnega, ker si spregledal neko malenkost.

S tega vidika bi bilo smiselno, da nekdo postavi spletni portal, kjer bi lahko opisali takšne “projekte” in pridobljene izkušnje. Na tak način bi čez čas morda slabi obrtniki in prevaranti propadli, oziroma bili prisiljeni odpirati podjetja pod drugimi imeni, dobri pa razširili svoje dejavnost.

Druga možnost pa je, da se vsega lotiš sam in namesto da plačaš nekomu delo greš nakupovat orodje v Obija ali Bauhaus. Na Youtube pa gledaš posnetke z navodili tipa how-to. Ampak to je pa v bistvu amaterstvo, ki skriva čuda pasti in prinaša cel kup zgrešenih projektov, ki praktično takoj potrebujejo sanacijo.

Advertisements

Pozabil geslo za računalnik

20 04 2011

Težave s spominom nimajo samo starejši ljudje, tako da se vsake toliko časa najde kdo, ki pride s problemom, da je na svojem domačem računalniku (Windows XP, Vista ali 7) pozabil geslo in ne ve, kaj narediti. Tale zapis je tako namenjen vsem tistim, ki bi radi vse težave rešili sami, ali pa vam je nerodno za to prositi Soseda.

Preden se lotimo hekerske metode velja razmisliti, ali obstaja na tem računalniku morda kakšen drug uporabniški račun z administratorskimi pravicami, za katerega vemo geslo in se da z njim prijaviti v računalnik. Namreč nekoliko smešno bi bilo reševati problem pozabljenega uporabniškega gesla, dolgega dvajset ali več znakov, če pa je na računalniku tudi račun z imenom Administrator, ki pa morda sploh nima gesla.

Microsoft je sicer z Windows 7 (in Vista) vse skupaj nekoliko dodatno zapletel, ker račun Administrator privzeto zaradi varnostnih razlogov ni omogočen,  tako da si potem s tem ne moreš kaj dosti pomagati. Jaz osebno bi sicer kot prvo tudi na Windows 7 omogočiti administratorski račun z ukazom v konzoli (cmd):

net user administrator /active:yes

Sicer je meni to smešno, ker so itak vsi uporabniki doma na računalniku administratorji, samo da se računu pač reče Lojze, Micka ali Tonček.

Torej če zares ne vemo nobenega gesla in nimamo nobene ideje več, kako priti v svoj lasten računalnik (tu poudarjam besedo lasten, ker mnogi dobijo ob spodnjem nasvetu čuda nekih idej, ki človeka v skrajnem primeru lahko spravijo tudi za zapahe), pa si lahko pomagamo s postopkom, ki sicer ni čisto trivialen. Gre namreč za poseg, ki bere in piše po občutljivih podatkih operacijskega sistema (SAM = Security Accounts Manager), ki so drugače zakodirani in uporabniku nedostopni.

Najprej moramo pripraviti zagonski CD, na katerem je med drugim tudi orodje, ki zna delati z uporabniškimi računi na računalniku.

Korak 1:

Na CD zapečemo ISO sliko zagonskega CD. Teh orodji je na spletu sicer več, povezava je do Offline NT Password & Registry Editorja.

Če ima kdo moralne predsodke do peke CD-jev, lahko naredi tudi zagonski USB disk, čeprav je potem postopek za nekaj vmesnik korakov bolj kompliciran, ker je potrebno sliko zagonskega diska nekako skopirati na USB disk ter zagnati ukaz, s katerim postane USB disk zagonski (syslinux.exe –ma in črka pogona, kjer je USB disk). Poleg tega pa ni nujno, da računalnik sploh podpira zagon iz zunanjega USB diska.

Korak 2:

Zagonski CD vstavimo v ustrezno odprtino in računalnik vklopimo. Če je v biosu računalnika nastavljena CD/DVD enota kot prva, iz katere se zažene operacijski sistem, potem je to že pol poti do uspeha, sicer je običajno na začetku potrebno tiščati ob zagonu tipko (katero je odvisno od modela računalnika), da zagon ponudi iz kje naj se računalnik zažene. Hočemo pa, da se zažene iz zagonskega CD, sicer nismo naredili kaj dosti.

Korak 3:

Ko se sistem naloži, pridemo do ukazne vrstice, kjer je potrebno odgovoriti na nekaj vprašanj.
Vprašanja verjetno za marsikoga izgledajo skoraj nerešljivo težka, ker pa so ponujeni hkrati tudi pravilni odgovori, je potrebno imeti samo nekaj znanja ali sreče pri izbiri. Podobno kot na šoferskem izpitu, le da je tu vprašanj bistveno manj.

Po zagonu iz CD-ja se kurzor ustavi na vrstici boot in tu pritisnemo ENTER, nakar se zažene neka okrnjena verzija linuxa.

Najprej nam program prikaže seznam particij in potrebno je izbrati številko particije (z ENTER vedno potrdimo izbiro) na kateri so nameščeni Windows (candidate windows partititions). Če je particij več in nismo izbrali prave, lahko ta korak ponovimo. Ob pravem vnosu pa v naslednjem koraku samo potrdimo, kjer se nahaja Windows config.

Naslednje vprašanje je, kaj želimo narediti.

Izbira 1 – Password reset je nekako smiselna, če ne vemo več gesla.  Potem še enkrat 1 – Edit user data and passwords. Dobimo seznam uporabnikov, ki so kreirani na računalniku, vpišemo ime uporabnika, ki mu želimo spremeniti geslo in potrdimo izbiro. Potem spet izberemo opcijo 1 – Clear (blank) user password, ki želeno geslo pobriše.

Za konec vnesemo ! potrditev, q potrditev in sledi vprašanje, če želimo shraniti spremembe. y plus potrditev spremembe zapiše na disk.

To je v bistvu vse. Zaženemo računalnik in če gre vse po sreči uporabniški račun nima več gesla in je tako spet možna prijava.

Iz tega zapisa je upam jasno, kako enostavno je dejansko priti do podatkov na Windows računalnikih, če ti na disku niso kriptirani in če imaš možnost zagnati računalnik s svojim CD oz USB diskom. Tu ne pomaga nobeno geslo, pa ne glede na to, kako dolgo je.

OPOMBA!

Postopek ni čisto nedolžen in lahko pride do nepredvidenih zapletov, v skrajnem primeru tudi izgube podatkov, če gre za kakšne kriptirane diske ali kaj podobnega. Zato je smiselno najprej podrobno prebrati navodila. V vsakem primeru pa lastnik tega bloga ne odgovarja za škodo, ki si jo nehote povzročite ali pa če omenjeni postopek uporabite za nezakonito početje. Moja pravna služba bo vse odškodninske tožbe rešila kot bi trenil, toženi pa bo proti tožitelju sprožil tožbo za povzročene duševne bolečine in izgubo ugleda. Do sedaj še nisem izgubil nobenega primera, enkrat pa sem moral pristati na poravnavo, ker so bile možnosti za gladko zmago minimalne.

Prevajanje posameznih besed v brskalnikih

14 08 2010

Zadnjič sem v zapisu o razmnoževanju računalnikov omenil kako me čudi, da nekaterih na videz uporabnih reči na tržišču ni. In naslednja zadeva na tem seznamu je dodatna funkcija v spletnih brskalnikih, kjer bi jaz lahko označil z miško določen tekst in brskalnik bi mi ponudil prevod besedila ali posamezne besede. V primeru, da sem označil posamezno besedo ali frazo pa bi pričakoval še, da lahko dobim podrobnejšo definicijo, kot jo nudijo ponavadi tiskani slovarji, ker se s tem ne samo naučiš nove besede, ampak lažje razumeš tudi način uporabe in si tako bogatiš znanje.

Jaz načeloma večjih težav z branjem teksta v angleščini nimam, če ne gre za kakšno zahtevno leposlovno delo ali Shakespearjevo poezijo, kjer povsem odpovem. Je pa res, da se sem ter tja pojavijo besede, za katere ne vem natančnega prevoda oziroma lahko prevod samo slutim iz prebranega konteksta. In meni bi bilo nekako logično, da bi mi spletni brskalnik ponudil možnost prevoda iskane besede z enim samim kikom, ne pa da moram iskano besedo sedaj kopirati, zagnati drugo spletno stran, nastaviti iz česa v kaj prevajam…

Google se mi zdi da je naredil veliko in koristno delo, ko je na spletu ponudil prevajalnik Google Translate. Ampak prevajalnikov je na spletu precej in nenazadnje ima svoj prevajalnik z dokaj omejenim naborom jezikov tudi naš Najdi.si. Po moje pa je glavna prednost Googlovega prevajalnika (poleg številnih podprtih jezikov) v tem, da gre za spletni servis, ki ga lahko izkoriščajo tudi druge spletne aplikacije s pomočjo klicev dokumentiranih API funkcij. Tako lahko načeloma vsakdo, ki ima ustrezno znanje, svojemu računalniškemu programu doda še posebne lingvistične funkcionalnosti, ki se mi zdijo v svetu globalne ekonomije in odprtega trga sploh uporabne in praktično nuja. Nenazadnje smo mi tudi članica EU, kar samo po sebi zahteva veliko prevajalskih naporov.

Vendar iskane prevajalske funkcije nisem našel v nobenem izmed nameščenih brskalnikov. Ne v Microsoftovem Internet Explorerju, ne v Firefoxu in presenetljivo jo ne vidim niti v Googlovem Chromu.  Za Chrome sicer obstaja razširitev (extension) Google Translate, ki doda v orodno vrstico gumb, ki prevaja celotno spletno stran v številne jezike, ampak zame je to v praksi neuporabno, ker nočem prevoda celotne strani. Poleg tega je rezultat vsaj za prevode v slovenščino zelo povprečen in po moje večinoma neuporaben, ker to je spet neko masakriranje jezika. Nakazuje pa seveda smer razvoja in jaz ne dvomim, da bomo v prihodnosti imeli tako sposobne prevajalne sisteme, da bodo takšni prevodi vsaj približno podobni resnemu prevodu prevajalca.

Sem pa danes med brskanjem po spletu za rešitvijo mojega problema naletel na program TranslateClient, ki pa iz opisa sodeč počne skoraj že vse to, kar jaz hočem in je videti, kot da bi avtorji prebrali moje misli.

Program pa ne prevaja samo v spletnih brskalnikih, ampak ga očitno lahko omogočiš tudi drugje, recimo v svoji priljubljeni pisarniški zbirki ali v Acrobat Readerju. Edino kar moraš narediti je, da ko imaš zagnan želeni program v nastavitvah omogočiš prevajanje.

Program med drugim omogoča nalaganje dodatnih slovarjev v xdxf formatu (sicer samo plačljiva verzija) in pa nekaj priročnih nastavitev, kot je recimo določitev kombinacije hitre tipke.

Kako se program dejansko obnese v praksi, še ne morem soditi.

Recimo nisem ga še uspel prepričati, da bi zadeva delovala tako, da jaz označim besedo in kliknem desni miškin gumb ter imam v pop-up meniju opcijo za prevod. V bistvu pri meni deluje samo to, da besedilo označim, potem pa se pojavijo avtomatično zraven tri črke G W in S. G omogoča prevod, W deluje samo v plačljivi PRO izvedbi in naj bi odprl spletno stran z wikipedijo na temo označene besede, medtem ko S zažene iskalnik z vpisom označenega. Moti me tudi, da očitno ne morem izklopiti pojavljanje teh ikon za prevajanje vsakič, ko označim neko besedilo. Meni bi povsem zadostovalo, če bi delovala samo hitra tipka (privzeto dvakrat Ctrl).

Seveda pa program v celoti podeduje vse vsebinske težave servisa google translate, ki vsaj za slovenščino po moje ne deluje optimalno, oziroma pričakujem, da bodo zadevo v prihodnje razširili.

Prevajalcu iz angleščine v slovenščino se zatakne recimo že pri tako osnovni besedni zvezi, kot je” read my mind”.

Dejansko pa ne vem, od kje google translate črpa svoj besedni zaklad in ali so se povezali s kom iz Slovenije pri pripravi spletnih slovarjev?

Glede na trenutno stanje se mi zdi, da ne. Vprašanje pa je, ali ne bi moralo biti komu pri nas v interesu, da se slovar spravi na višji nivo? Če najdem denar za raznorazne neumnosti, bi se našel lahko denar tudi za to, da imamo uporaben spletni slovar, sploh če google nudi takšen servis praktično zastonj.

(Po zaključku redakcije sem opazil, da za Firefox očitno tudi obstaja add-on s to funkcionalnostjo in sicer gTranslate, ampak univerzalna rešitev je tu v veliki prednosti.)

Preberi še:
Ples v maskah

Inventura osnovnih sredstev po sistemu KISS

12 01 2010

Letna inventura osnovnih sredstev je delo, ki bi se ga verjetno vsi najraje na daleč izognili. Ponavadi dajo v inventurno komisijo sicer kakšne pripravnike oziroma rookie, ni pa nujno.

Sam sem imel to čast, da sem bil v inventurni komisiji več let zapored, ker sem imel baje čez “računalnike” in ker se dela sodobna inventura računalniško s čitalcem črtne kode, ki pa ga seveda nihče drug ne zna upravljati (tu bi spomnil na famozno Izhodno strategijo in črno perspektivo te države). Recimo.

Za inventuro se ponavadi uporablja poleg čitalca tudi po možnosti čim bolj zapleten računalniški program, ki ga pa dejansko res ne zna nihče uporabljati, ker se pač inventura dela samo enkrat na leto in vse skupaj hitro pozabiš.

Vprašanje pa je, ali so res za osnovno inventuro potrebni taki komplicirani programi, kjer se izgubiš v menijih in raznih nastavitvah?

Sam sem čedalje večji pristaš in goreči zagovornik principa KISSKeep It Simple S tupid!

In zakaj ne bi inventuro naredil preprosto na enem samem listu Excela?

Step by step osnovna navodila gredo pa takole:

V tabelarični obliki imamo ponavadi knjigovodski popis stanja osnovnih sredstev na določen dan, s čitalcem črtne kode pa dobimo drugo tabelo, ki je rezultat popisa (tehnične podrobnosti prenosa podatkov so tu odvisne seveda od tipa čitalca). Razlika med obema tabelama pa so inventurni viški in manjki.

Recimo primer takih dveh tabel na enem listu Excela:


Sedaj je potrebno samo še dobiti nekako razliko v teh dveh tabelah, kjer pa si lahko pomagamo z Excelovim pogojnim oblikovanjem.

Najprej označimo inventurne številke v levi tabeli (od A3 do A9) in nizu damo recimo ime ZAČETNO (Vstavljanje – Ime  – Določi). Potem označimo inventarne številke v desni tabeli (od D3 do D6) in nizu damo recimo ime KONČNO.

Izberemo niz ZAČETNO in gremo na meni Oblika – Pogojno oblikovanje ter vpišemo tole (A3 je prva celica z inventarnimi številkami v nizu):

Izberemo še niz KONČNO ter določimo sledeče pogojno oblikovanje:

Rezultat inventure je tako celo takoj v pastelnih barvah.


Z grdo roza barvo so označeni predmeti, ki jih komisija ni našla (MANJKO), s prijetno pomladno zeleno pa predmeti, ki hodijo odveč in se jim reče VIŠEK.

Viški so običajno vedno manj problematični, ker Groharjevega Sejalca nenazadnje vedno lahko odneseš domov, prodaš v nedeljo na bolšjaku ob Ljubljanici ali pa ga kar takoj daš v odpis, ker se je že davno amortiziral.

Seveda pa ta tehnologija deluje v Excelu 2007 samo v primeru, če je osnovnih sredstev manj kot 1.048.576, kolikor znaša največje število vrstic.

Prosim , da se iz zapisa ne norčujete, ker ste lahko že jutri v inventurni komisiji tudi vi. Še precej slabša opcija pa je, da se znajdete med tako imenovanimi recesijskimi viški, kjer pa potem lahko za 85 % osnovne plače lepo počivate doma in masturbirate od dolgčasa.

Reklamno sporočilo našega sponzorja:
Če kdo slučajno potrebuje za izvedbo inventure profesionalca z dolgoletnimi izkušnjami, me seveda lahko naroči po posebni, promocijski ceni, kar iz domačega naslonjača. Kdor me pokliče v naslednjih desetih letih, dobi še dodaten popust na že tako izredno ugodno ponudbo.

Vaš šef vam bo hvaležen!

 

 

Samodejno ugašanje računalnika

30 07 2009

Ena izmed meni bolj uporabnih funkcij vsakega TV daljinca je možnost, da si nastaviš timer (časomerilec), po kakšnem času se naj televizor avtomatično ugasne. Uporabno zlasti, ko vidiš, da te bo utrujenost kmalu premagala, bi pa kljub temu rad do konca ostal ob prižganem TV, ki lahko deluje v sili tudi kot dobro uspavalno sredstvo.

Včasih pa to funkcijo potrebuješ tudi pri računalniku, ki žal nima tako naprednega daljinca.

Recimo da nekaj velikega prenašaš iz interneta in veš, da bo prenos trajal še nekaj ur, rad pa bi šel spat. Možnost sicer je, da pustiš računalnik prižgan čez noč in jaz poznam ljudi, ki “nekaj” (vemo kaj) prenašajo praktično 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Je pa vsekakor bolje za denarnico in ekologe, če računalnik po prenosu ugasneš. Hec pa nastopi, ker takrat že spiš in tega v rem stanju nisi več sposoben.

Rešitev za to obstaja (seveda v primeru, da program nima sam možnosti izbire zaustavitve po končanem prenosu), je pa prvič potrebno vedeti, kje in kako se to nastavi.

V nadaljevanju bo opisana za Windows XP in na koncu za Linux, sigurno pa enaka ali podobna zadeva obstaja na Visti in v Windows 7 ter tudi na raznih strežniških operacijskih sistemih.

V Control Panel zaženemo Scheduled Tasks (časovni razporejevalnik opravil) in kliknemo Add Scheduled Task, ki zažene čarovnika za Microsoftova nadležna vprašanja.

V prvem oknu izberemo karkoli, ker bomo to kasneje itak popravili. Naprej prosim. V drugem oknu vpišemo ime, recimo Hladna Zaustavitev ter izberemo One time only (kdaj se naj opravilo zažene). Naprej prosim. V tretjem oknu vpišemo, kdaj bi radi, da se računalnik sam od sebe ugasne. Torej uro in datum. Naprej prosim. Naslednje okno pričakuje uporabniško ime (ponudi tisto, s katerim smo trenutno prijavljeni v računalnik) ter geslo za to ime. Pri meni zadeva ne dela, če je uporabniško ime brez gesla, možno pa tudi, da se ta neprijetnost ne pojavi povsod, ali pa da je bila s kakšnim popravkom odpravljena. Naprej prosim. Finish. Hvala kurcu. Konec neprijetnih vprašanj!

Sedaj moramo samo še popraviti, kaj naj računalnik ob nastavljenem času stori. Hočemo pa seveda, da se ugasne brez prevelikega cirkusa in novih neprijetnih vprašanj v stilu Are you shure shure shure? Swear please!

V Scheduled Tasks z dvoklikom odpremo na novo kreirano opravilo Hladna Zaustavitev ter vpišemo tole v prvi dve rubriki:

Run: C:\WINDOWS\system32\shutdown.exe -s -t 0
Start in: C:\WINDOWS\system32

Shutdown.exe je programček za zaustavitev, ki se nahaja v system32 imeniku Windows XP. Parameter -s mu pove, da želimo zaustavitev (-r pomeni recimo restart), -t 0 pa pomeni, da to želimo takoj (timeout 0). Takoj pa jasno pomeni v tem primeru takrat, ko se sproži ta akcija, kar smo tudi nastavili.

Opravilo je sicer res nastavljeno tako, da se sproži samo enkrat, vendar pa se po koncu ne pobriše (da se nastaviti tudi to) in lahko za drugič samo odpremo še enkrat opravilo, gremo na zavihek Schedule in  spremenimo datum ter uro. S tem je opravilo ponovno aktivno in ponižno čaka, da se ob uri izvrši.

V Linuxu za razporejanje opravil skrbi programček (sistemski servis) cron, ki ima v datoteki crontab vpisane naloge, ki naj jih izvrši. Za samodejno zaustavitev ob določenem času je potem potrebno popraviti zapis v crontab (dodati novega). V konzoli vpišemo za popravljanje datoteke sledeče:

crontab -e -u root

-u root je potrebno v primeru, če nismo prijavljeni v sistem kot root uporabnik, ki ima pravice to popravljati.

Na koncu datoteke dodamo recimo nekaj takega:

30 23 * * * /sbin/shutdown -h now

Kar pomeni, da servis cron zažene program shutdown.exe ob 23:30 s parametrom -h (halt) in now (takoj).

Route add

03 07 2009

Večina naprav, ki se jih da konfigurirati in imajo vgrajeno možnost priklopa v računalniško omrežje prek UTP mrežnega priključka, ima danes vgrajen preprost web strežnik, tako da se da vse nastavitve narediti s pomočjo enega izmed internet brskalnikov. Take naprave so recimo mrežni tiskalniki, stikala, zmogljivejši brezprekinitveni napajalniki z možnostjo nadzora, usmerjevalniki in tako naprej.

Manjši problem pa nastopi, ker ima nova takšna naprava običajno tovarniško nastavljen IP naslov, ki pa ni enak naslovu lokalnega omrežja in zato dostop do nje prek brskalnika ni čisto trivialen.

Recimo tak klasičen primer:

Kupimo mrežni tiskalnik, kateremu bi želeli nastaviti IP naslov in ostale malenkosti. Napravo prek stikala povežemo v omrežje, ampak iz ostalih računalnikov seveda ni vidna, zaradi drugačnega, tovarniško nastavljenega IP naslova (običajno je zapisan nekje v dokumentaciji, pri mrežnih tiskalnikih pa se da natisniti tudi stran z vsemi nastavitvami, kjer piše tudi to).

Če poizkusimo ping na naslov mrežnega tiskalnika 10.100.1.1 iz PC z naslovom 192.168.1.100 odziva ne bo, ker računalnik (točneje TCP/IP sklad) naslov razume kot da je naprava v drugem omrežju izven LAN, zato promet za ta IP pošlje na privzeti prehod (default gateway), ki je običajno usmerjevalnik v WAN.

Se da pa računalnik prepričati, da najde tudi pot do naprave, ki jo želimo konfigurirati in nima IP naslova iz istega LAN.

Če gre za XP OS v zgornjem primeru zaženemo CMD (konzolo) in vpišemo ukaz:

route add 10.100.1.1 192.168.1.100

V Linuxu  pa je sintaksa ukaza tudi podobna:

route add -host 10.100.1.1 gw 192.168.1.100

Najprej IP naslov omrežne naprave, zatem še IP naslov računalnika. S tem ukazom dodamo začasno v usmerjevalno tabelo nov zapis, ki računalniku pove, da naj te naprave ne išče prek prehoda v internetu, ampak direktno na lokalnem omrežju.

Za konfiguracijo sedaj samo še v brskalnik vpišemo IP naprave in če je šlo vse po sreči, dobimo masko za nastavlanje parametrov.

V primeru, da brskalnik uporablja proxy za dostop do interneta, je potrebno seveda še dodati IP naslov omrežne naprave med izjeme, sicer dostop ne deluje.

Kako do pošte na email.si

13 06 2009

Slovenski poizkus brezplačnega poštnega strežnika, ki se je oglašal na naslovu email.si, je kot kaže dokončno umrl in nad tem, da bi še kdaj projekt vstal od mrtvih ali da bi lastniki odkrili, kje se strežni sploh nahaja in v kakšnem stanju trenutno je, so obupali tudi največji optimisti.

Je pa nas verjetno še kar precej, ki smo imeli na tem naslovu odprt svoj poštni predal (ali celo njih več, kot v mojem primeru) in vsake toliko časa naletimo na problem, da je neko sporočilo z pomembno informacijo (recimo geslom) ali čem podobnim ostalo nedostopno.

Ampak očitno tudi za to težavo obstaja rešitev, ki danes (preverjeno v praksi) presenetljivo še vedno deluje.

Namreč v zaresni spletni pošti GMail gremo na Nastavitve in kliknemo drugi zavihek Računi. Čarobna paličica, ki je sposobna priti do odpisane pošte na email.si, pa sliši na ime Nalaganje pošte iz drugih računov, kjer nastavimo sledeče (seveda vsak s svojimi podatki):

gmail_import

V bistvu je potrebno vpisati samo elektronski naslov, uporabniško ime in geslo za (nedelujoči) poštni račun na email.si, jaz pa sem odkljukal še, da mi označi uvoženo pošto z prejšnjim elektronskim naslovom, da jo lahko ločim od ostale ter da mi nekaj 1000 sporočil iz email.si ne prikaže v mapi Prejeto.

Zadeva je celo tako pametna, da pri uvozu elektronski sporočil ugotovi, kaj vse je spam in ga avtomatično premakne v mapo Vsiljena pošta, s tem pa odpade tudi sortiranje in brisanje smeti.

Tako približno, nesojeni podjetniki in start-upovci iz email.si, pa je videti spodoben in deluješ servis za brezplačno elektronsko pošto na spletu. Pa hvala za vse ribe (mislim pošto).

Sedaj pa grem lahko zopet prebirati ogromno količino pošte, ki so mi jo tekom nekaj let poslali vsi nesojeni oboževalci tega bloga (mislim da gre vsega skupaj za tri sporočila). Zadnje sporočilo je na email.si prišlo 03.04.2009, od takrat naprej pa kot kaže poštni strežnik ni bil več v stanju niti sprejemati pošte. Naj počiva v miru.

Dodatek:

Komur je ljubši Outlook Express, lahko seveda tudi v njem kreira poštni račun za branje pošte prek POP protokola. Pomembn je samo nastaviti pravilni pop strežnik (pop.email.si) ter uporabniško ime in geslo:

email_outlook

Meni osebno je Gmail rešitev všeč, ker imam tam sedaj nastavljen zasebni poštni predal in tako lahko prek spleta kjerkoli prebiram pošto.

Preberi še:
email.si umira

Nasveti za šoping

08 12 2008

Veseli december je čas, ko večino ljudi zagrabi masovna histerija in neustavljiva potreba po nakupovanju in zapravljanju. Zavore popustijo, razum ne igra več neke omembe vredne vloge in tako ljudje nosijo v trumah pakete in nakupovalne vrečke iz trgovin.

Za letošnji mesec nebrzdanih veselih nakupov je dodatno značilno to, da je finančna kriza dejansko postala otipljiv pojem in prvi na udarcu so tudi trgovci. To pa je za nas potrošnike lahko samo plus, saj smo tako v prednosti ter se lahko nadejamo še kakšnega dodatnega, nepričakovanega popusta ali ugodne akcijske ponudbe.

Bi pa kljub vsemu vsakemu svetoval, da pred večjimi (dražjimi) nakupi dobro premisli, preden se dokončno odloči in zaupa za poteg trgovcu svojo bančno kartico. Če drugega ne, je tržno gospodarstvo s seboj prineslo tudi pestro ponudbo in veliko možnosti za izbiro.

Očitno bomo tudi letos Slovenci veliko denarja namenili za nakup najrazličnejšega tehničnega blaga, kot so trenutno zelo popularni LCD televizorji, računalniška oprema, igralne konzole in podobno. Dosti manj se mi zdi, da se nakupuje razno pohištvo, sex lutke v naravni velikosti ali bela tehnika, kjer se očitno zadovoljimo tudi z 20 let starimi gumijastimi ženskami, pralnimi stroji, dnevnimi sobami ali WC splakovalniki. Samo da bo TV nov in primerljiv po diagonali vsaj s sosedovim največjim.

Ugodnosti, ki jih nudijo trgovine, so različne, od raznih popustov, do možnosti plačila na več obrokov brez obresti. To zadnje je še posebej popularno, saj gre v bistvu za najbolj ugodno kreditiranje in ni potrebno imeti celotne gotovine za nakup takoj pri roki, oziroma lahko denar porabimo za kaj drugega. Poleg tega 20 € na mesec naslednjih 24 mesecev deluje bistveno manj stresno, kot takoj iz žepa odšteti 480 €. Se pa da z enostavnim računom A (znesek enega obroka) x (množeno z) B (število obrokov) ugotoviti, če gre res za brezobrestno financiranje nakupa na obroke. Namreč če je A x B več, kot pa je cena izdelka ob plačilu z gotovino, potem tu nekaj ne štima in gre zelo verjetno za natego.

Sam svetujem  pri dražjih, zlasti tehničnih izdelkih (cena 100 € in več) to, da se kot kupec najprej odločimo za model, ki ga želimo kupiti. Pri izbiri si lahko nekaj malega sicer pomagamo tudi z nasveti prodajalcev, čeprav jaz njim po pravici povedano ne zaupam preveč. Kajti če se na neko področje ne spoznaš, delujejo prepričljivo, če pa o nečem nekaj več veš, pa hitro ugotoviš, da so med njimi številni tudi preprosto navadni nakladači in bleferji. Še zlasti pa ne maram takih, ki mi zagotavljajo, da imajo točno tak izdelek doma in so z njim zelo zadovoljni, ampak to trdijo za vsak izdelek v trgovini. Verjetno imajo ti modeli  kar stalno prebivališče v skladiščnih prostorih, ker sicer si tega ne znam razložiti. No, v bistvu znam. Še ena natega več.

V pomoč pri dokončni odločitvi glede modela, recimo LCD televizorja ABC-XXX, si lahko pomagamo tudi z internetom in v googla vtipkamo nekaj takega: +ABC-XXX +review. S tem dobimo ocene izdelka na spletu, kjer si lahko kaj tudi preberemo in če vsi ocenjevalci trdijo, da je nekaj zanič, potem je verjetno zanič in si je treba zamisliti kaj drugega.

Ko enkrat pade dokončna odločitev glede izbranega modela, pa si je vredno vzeti dodatno nekaj časa in poiskati najugodnejšo ponudbo. Namreč to, da kupiš nekje izdelek na 24 obrokov brez obresti, še ni garancija za optimalen nakup, ker je lahko nekje drugje isti izdelek tudi 20% cenejši in če imamo na računu dovolj denarja, nima smisla jemati na obroke za toliko višjo ceno.

Tudi v tem primeru pride internet zelo prav, saj lahko z preverjanjem v različnih spletnih trgovinah in s pomočjo cenikov, objavljenih na spletu, najdemo najcenejšo varianto, pri čemer so po mojih izkušnjah lahko razlike v cenah za isti izdelek tudi do 30 % ali celo še več, običajno so pa trgovci kar dobro sinhronizirani, vsaj kar se tiče cenovne politike.

Sam običajno pogledam vsaj v tele spletne trgovine:

enaA.com
Mimovrste
BigBang

Nekaj malega pa se da pomagati tudi s portalom ceneje. si, ki je namenjen ravno iskanju najugodnejše ponudbe. Daljši seznam, zlasti računalniških spletnih trgovin, je objavljen tule, nekakšen spletni  imenik, kjer so trgovine razvrščene po področjih, pa tukaj.

Pri nakupih v spletni trgovini je potrebno biti dodatno pozoren še na razne popuste in klubske cene za nas, kot registriranega uporabnika trgovine, ki so lahko odvisni od količine naših preteklih nakupov. Tako sem jaz že opazil, da je bila običajna cena sicer nič kaj bistveno ugodnejša, kot kje drugje, ko pa sem pogledal klubsko ceno, ki mi je pripadala, pa je bila lahko ta nižja tudi za 20%.

Me pa zelo moti v spletnih trgovinah zlasti nekritična uporaba besed Popust, Spletna cena in podobnih, ki niso zame nič drugega kot navadno zavajanje, saj sem za veliko izdelkov odkril, da je cena z tako imenovanim popustom lahko šele primerljiva z ceno v marsikateri trgovini. Tako ti pojmi nimajo nobene veze in so namenjeni zgolj psihološkemu vplivu na kupca ter jih je potrebno gladko ignorirati. Tudi če piše 100 % popusta to ne pomeni, da je potrebno izdelek takoj na mestu kupiti, kajti zelo verjetno bo kje drugje brez popusta lahko tudi cenejši.

Poznam kar nekaj ljudi, ki so glede nakupa v spletni trgovini skeptični in preplašeni, da bo trgovina ravno takrat, ko bodo oni kaj kupili, enostavno propadla ali pa jo bodo zanalašč zaprli in bo plačan denar izgubljen oziroma jih bodo kako drugače ogoljufali.

Sam na splošno ne kupujem ravno veliko in nisem ravno vzoren potrošnik, sem pa nekajkrat že kupoval v spletni trgovini in lahko rečem, da razen v enem primeru, nisem imel nobene težave ali pripombe. Je bil pa tisti primer zelo poučen.

Namreč pred leti sem kupoval računalniške zvočnike Logitech Z-680, katerih cena je bila takrat blizu 100.000,00 SIT in ki mi še danes služijo kot glavni vir zvoka in trušča v hiši.

V BTCju sem se oglasil v eni prodajalni, ki je ne bom imenoval, ker so upam iz mojega primera dobili dovolj dobro lekcijo. Tam so imeli razstavljene take zvočnike in ker je šlo za testni model, je bila cena modela za kakšnih 10-20 % nižja.

Sam sem z nakupom okleval, ker pri testnih zadevah nikdar ne veš, koliko je bila reč zares v uporabi in ti zvočniki niso ravno poceni igrača. Kajti pri zvočnikih, ki so recimo v trgovini zabavali obiskovalce vsaj kakšno leto, težko temu rečeš testni model, ampak gre enostavno za rabljeno blago, ki ga lahko nenazadnje kupiš tudi na spletnem bovšjaku.

Potem sem šel pogledati ceno zvočnikov še v spletno trgovino iste firme in ker je bila cena novih tam praktično enaka, kot cena testnega primerka v trgovini, sem se odločil za nakup prek spleta.

Ampak ko dobim na dom zajetno pošiljko ugotovim, da ni originalno, tovarniško zapakirana. To mi je bilo takoj sumljivo in ko sem podrobneje pogledal veliko škatlo subwooferja sem ugotovil, da so zvočniki na večih mestih že popraskani. In ker sem sumil, katere zvočnike so mi dejansko poslali, sem se takoj odpeljal do trgovine v BTC, kjer seveda testnega modela ni bilo več. Jasno, ta testni model so mi prek spletne trgovine prodali kot nov.

Jaz pa sem potem šefu te firme poslal resno opozorilo pred rdečim kartonom, ki bi pa pomenil lahko tako negativno reklamo, da bi se prijel za glavo. Tega sem sposoben in to bi financiral iz lastnega žepa. Ko je dr. Onyx jezen, je jezen in besen zares, kajti le redki nategnejo nekaznovano Onyxa. Ampak kot rečeno, sem se jih usmilil in je ostalo le pri opozorilu.

S tem primerom  pa nočem nikogar preplašiti, ker verjamem, da je prej izjema, kot pravilo. Je pa vsekakor pametno ob nakupu oziroma prevzemu blaga preveriti, da gre res za tovarniško zapakiran izdelek, ker sicer…

Tako, sedaj pa brezskrbno po nakupih, ker prava recesija se začne takrat, ko se tej razvadi odpovemo. Potem ni več potrebe po proizvodnji novih reči, kar za sabo potegne to, da ni več potrebe po delavcih, ljudje na zavodu za zaposlovanje pa tudi niso znani kot dobri potrošniki. Pa je začaran krog depresije in gospodarske stagnacije sklenjen.

Preberi še:
Prodajalci megle

Odvetniška pisarna kot statusni simbol

03 10 2008

Če imaš svojo firmo, ki se ne ukvarja samo z izterjavo od vrat do vrat, ampak imaš posla tudi  s pravimi strankami in poslovnimi partnerji, potem moraš paziti tudi na nekatere reči, ki predstavljajo tako imenovani statusni simbol in ki jih stranke najprej opazijo.

Najprej sigurno ni nepomembno, na kakšni lokaciji imaš pozicioniran glavni sedež podjetja. Težko vas bo kdorkoli resno jemal, če boste odprli firmo za finančni leasing vozil Audi in BMW ter za sedež firme izbrali Mateno pri Igu, za katero verjetno še nihče ni slišal. Na drugi strani je Matena pri Igu zelo primeren sedež podjetja, ki se bo ukvarjalo s prekupčevanjem s krmili za kokoši nesnice. Običajno pa za resne firme, ki dajo nekaj tudi na prvi vtis, veliko pomeni že sam pogled iz pisarne. V Ljubljani je tako zaželen pogled na Ljubljanski Grad, morda Katančevo Šmarno Goro ali zasnežene Julijce.

Drugo, kar vsekakor sodi med statusne simbole, je služben avto. Bolj se firma ukvarja z mešanjem megle, bolj je pomembno, da si umisli avto, ki zbuja pri strankah spoštovanje, a na drugi strani nakazuje, da gre za kredibilno firmo, ki ji velja zaupati. Tu je nekako prva izbira limuzina visokega srednjega razreda, priznane znamke (ne šteje Kia ali Dacia), zelo dobra pa je tudi odločitev za mestnega terenca, kakršnega vozi tudi gospa Kresalova (LDS), ki je med poslovneži trenutno pravi modni hit.

Potem so pa tu še manjši statusni simboli, ki so značilni za posamezne vrste poklicev in so nekakšna bižuterija. Arhitekti prisegajo na računalnike znamke Apple (lahko samo ohišje za na mizo), modne kreatorke na ženske torbice iz prave krokodilje kože, borzni posredniki pa na ure Rolex z vgrajenim merilcem tlaka in srčnega utripa.

In v zadnjem času je za “imago” podjetja čedalje bolj pomembno, da si firma umisli tudi priznano odvetniško pisarno za zastopanje v pravdnih zadevah. Senica, Čeferin starejši in sinovi, Zidar-Klemenčič in partnerji. Vse to so zelo solidne izbire, ki bodo vašega poslovnega partnerja prepričale v IZBRAN okus, če pa se slučajno, bog ne daj, znajde na drugi strani sodne dvorane, pa nagnale strahu v kosti, ko  mu bo renomirana odvetniška pisarna pokazala prospekt z že dobljenimi sodnimi primeri ali znanimi klienti (Janša, Kamenik, Pogorevc).

Baje v zadnjem času zelo visoko kotira tudi odvetnik Boštjan Penko, med drugim zaradi tega, ker je imel nekaj časa vpogled v zakulisje tožilske organizacije, kar je pri zastopanju na sodišču in pripravi obrambe  (ali napada) samo koristno. Odmevna aretacija v paketu z gradbenim baronom Zidarjem pa mu je kot kaže prinesla nič drugega kot izvrstno brezplačno reklamo, plus bonus sindrom žrtve. In danes se verjetno že smeje v brk svojim bivšim kolegom in kolegicam na tožilstvu. Plosk, plosk, plosk.

Saj ne morem verjeti

17 07 2008

Očitno se je Microsoft z odhodom Billa Gatesa v več kot zaslužen pokoj prebudil iz globokega sna in jaz očitno nesrečno Visto povsem neupravičeno kritiziram, ker neke koristne reči so pa vendarle končno vgradili in ne na novo prepleskali samo grafični vmesnik in upočasnili delovanje z ukinitvijo predpomnenja, pri kopiranju datotek.

Namreč v XP zeloooo pogrešam možnost, da v datotečnem raziskovalcu brskam po mapah, potem pa desni klik, izberem iz ponujenega menija (jedilnika) “Odpri ukazno vrstico” in že se znajdem v drugi dimenziji, natančneje v konzoli (eni ji pravijo kar DOS, čeprav ni čisto tako) in to na mestu, kjer sem bil v raziskovalcu, ne pa kar nekje naključno ali v korenu datotečnega sistema, kot če jo recimo zaženeš prek zastavica + R + cmd.

Jaz sem še stara šola in precej stvari mnogo raje naredim v konzoli, sploh če recimo premikam mape po strežnikih (v raziskovalcu se mi je že zgodilo, da je cela drevesna struktura map odletela nekam neznano po nesreči), nekatere funkcionalnosti pa so tako ali tako dosegljive samo tam. In brez takega pripomočka lahko vsakič znova tipkaš ukaze “cd c:\zelo dolgo ime mape\pa še daljše ime mape\” in se zgubljaš po nepregledni drevesni strukturi, pri čemer so imena map v Windowsih lahko zelo doooolga, s skoraj poljubno mnogo presledkov in znakov, ki jih komaj najdem na tipkovnici.

Za XP sicer obstaja tudi rešitev in to več njih (jaz sicer vedno popravim register – metoda 5), samo privzeto pa tega XPji nikakor ne znajo, kljub vsem servis packom, hot fixom ter ostalim popravkom, ki so se nabrali tekom mnogih let in ko zamenjaš računalnik, spet iščeš po spletu, kako se to naredi in greš popravljati register.

No in v Visti, saj skoraj ne morem verjeti, so dogradili to funkcionalnost serijsko IN TO BREZ DOPLAČILA. Na kratko, potrebno je tiščati SHIFT (ne preveč, da se tipkovnica ne udre), potem pa desni klikec in Open Command Window Here brez Please na koncu (razen če nimate Polite različice Viste). Plosk, plosk, plosk.

Sopomenke

17 07 2008

Pri pisanju bloga, oziroma natančneje, uporabi (zlorabi) jezika na blogu, je na voljo več možnosti. Nekateri pišejo po Srbskem sistemu »piši kao što govoriš, ejga, stari«, spet drugi se trudijo z slovnično pravilnim izražanjem (da mi nebi kdo slučajno…) in lepo skrbijo za naš jezik, večina blogerjev pa lebdi nekje tu vmes.

Jaz se trudim, da običajno pišem kolikor toliko pravilno in da ne zlorabljam po nepotrebnem jezika, čeprav mi seveda (ne)znanje slovenščine predstavlja kar resno oviro. Pa za to ne bi krivil učiteljice slovenskega jezika, ampak me jezik, kot znanost za proučevanje, ni nikdar zares zanimal. Celo več, velikokrat sem se čudil, zakaj imamo toliko različnih besed za isto reč, kar se mi je zdelo čisto razmetavanje sicer praktično neomejenih besednih resursov in samo dodatna velika težava za tiste, ki se želijo naučiti tujega jezika, ker jih po obvezni slovnici čaka še ogromen besedni zaklad.

Samo dokler napišeš na leto največ kakšen »vesele božične praznike in srečno novo leto« na voščilnico, ali pa še to ne, ker kupiš vnaprej natiskano, do takrat morda izgleda tako. Sedaj pa, ko že nekaj časa precej redno moje izlive objavljam na spletu, sem ugotovil, da so sopomenke ključne za to, da se ista beseda neprestano ne ponavlja in bi bil brez njih tekst še bolj suhoparen, kot sicer.

Recimo tipičen primer je beseda domnevno. Blog ni medij, kjer bi jaz kot kakšen novinar šel karkoli preverjati ali ugotavljati dejstva, ampak največkrat samo nekaj domnevam. In domnevam. In domnevam. In domnevam. In če nočeš, da samo domnevaš, moraš poiskati sopomenke. Potem pa lahko enkrat domnevaš, drugič špekuliraš, potem ugibaš, malo spet špekuliraš, potem se ti enkrat nekaj dozdeva in tako naprej. In nepozoren bralec morda na koncu sploh spregleda, da nimaš pojma o tem (vejca butec!) o čemer pišeš, kar je na koncu koncev visoko na lestvici bistva.

Odkar sem namestil slovenski črkovalnik v Firefoxa (različica 2) (toplo priporočam namestitev, če slučajno ne veste, da obstaja), večino tekstov pišem kar znotraj brskalnika, direktno v WordPress urejevalniku. Zatipkane besede se potem obarvajo rdeče, deluje pa tako kot v MS Wordu ali OO Writerju desni klik in izbereš besedo iz seznama predlaganih popravkov.

Za sopomenke pa je MS Word morda še najbolj enostavna rešitev in deluje hitra tipka SHIFT + F7. Ko tipkaš besedilo enostavno napišeš besedo, ki se v tekstu prevečkrat ponovi, stisneš navedeno kombinacijo in iz ponujenega seznama izbereš nekaj, kar pomeni enako ali vsaj zelo podobno, a zveni drugače. Upam, da bodo to čim prej dogradili tudi v spletne urejevalnike.

Mi je pa za nekatere besede resnično žal, da so po moje napačno uporabljene, oziroma jih je za takšno uporabo škoda. Recimo beseda “Vignette” za vinjeto. Jaz bi to besedo uporabil vsekakor za kakšno dish (hrano, moda pizza), ne pa za brezvezno nalepko. Ali se ne sliši lepo “One vignette with mushrooms omaka, please. Half beaked, half cooked.”?

Tehnike prepisovanja

13 06 2008

Kot opažam, se v vsem tem času od šolanja moje generacije tehnika prepisovanja ni kaj bistveno razvila, kljub temu, da danes obstajajo modernejše naprave kot so recimo GSM/UMTS telefoni, dlančniki, očala za nočno gledanje, infrardeča televizija, laserski merilci razdalje in podobne aparature.

Včasih vsega tega ni bilo in je bil daleč najbolj sofisticiran način prepisovanja uporaba miniaturnih walki-talkiev (večino so jih učenci naredili sami), pa še v tem primeru si moral imeti dolge lase (verjetno od tu izvira gibanje hipijev), da si lahko skril slušalke v ušesih. To se spomnim, da se je kar precej uporabljalo, dokler eden izmed učiteljev v srednji šoli ni slučajno na radiu ujel neke interference, kjer se je razločno slišal pogovor in je hitro poštudiral, za kaj gre. Ta tehnika je sicer temeljila na tem, da si imel zunaj učilnice pomagača, ki ti je potem prišepetaval odgovore. Se pa baje to uporablja še vedno tudi danes, le da so walki-talkie zamenjali telefoni in baje imajo nekatere punce mikrofone skrite kar v modrcu. Jasno, če bi pa profesor ali asistent odkril zadevo in stegnil roko v prepovedano območje, bi pa šel sedet zaradi spolnega nadlegovanja.

Jaz se tega načina nisem nikdar posluževal, čeprav sem imel takšno napravo doma že narejeno (v bistvu potrebuješ samo quarz za oscilator in še nekaj malega elektronike). Tako sem se vedno zanašal kar na običajne plonk listke.

Pri nekaterih mizah sem tehniko razvil tako, da sem pod mizo montiral plonk listek na elastiki, ki se je sam skril pod mizo v primeru nevarnosti. V bistvu je zadeva delovala tako, da si se zaguncal na stolu nazaj, listek je prilezel izpod mize, pogledal odgovor in se vzravnal na stolu v prvotni položaj, da se je plonk listek spet skril. Je pa res, da to ni delovalo v vseh učilnicah, ker mize niso bile kompatibilne.

Pri nekaterih predmetih se spomnim, da sem napisal cel komplet plonk listkov, jih lepo plastificiral in za to porabil verjetno bistveno več časa, kot če bi se zadevo enostavno naučil. In običajno se je to končalo slabo, ker sem namesto da bi se posvetil reševanju testa, samo gledal okrog po razredu, kje je učiteljica, in iskal pravo priložnost, da neopažen izvlečem iz žepa paket in v njem najdem tisti listek, na katerem so odgovori za posamezno vprašanje. Velikokrat prave priložnosti za to sploh ni bilo, tako da sem oddal skoraj prazno polo testa. Tu upam da danes obstajajo kakšne elektronske naprave v obliki dlančnika in da se to ne piše več na roke?

Seveda smo plonk listke lepili tudi pod kalkulatorje ali pa skrivali pod testno polo. Samo običajno so to učitelji poznali in je bil riziko prevelik. Nekateri učitelji so imeli še posebej dobro taktiko, da so za hip razred med pisanjem testa zapustili, potem pa se nenadoma vrnili nazaj in seveda zalotili in flagranti celo serijo učencev, ki so si kar izmenjali testne pole, da so lahko prepisovali. Danes imajo verjetno v razredih nameščene že tudi kamere in po izpitu učitelji samo pogledajo posnetke? Padel, padel, nezadostna, nezadostna…

Sem se pa smejal, ko mi je znanka razlagala, da imajo na faksu tak režim, da če te asistenti pri izpitu zalotijo, da si obrnil glavo, nimaš pravice do naslednjega roka za izpit. In za tole sem imel takoj idejo, kako bi se dalo zadevo posodobiti in avtomatizirati.

Fakulteta bi lahko od vojske kupila kakšne stare čelade, vanje vgradila miniaturni žiroskop z pripadajočo elektroniko, ki bi detektiral na milimeter natančno vsak premik glave in ko bi študent glavo obrnil za določen kot, bi se mu na vrhu čelade prižgala rdeča rotacijska luč, kot jo imajo recimo reševalna vozila. Tako bi lahko asistenti hitro in učinkovito odkrili vsakega prekrškarja in ga ustrezno sankcionirali. Pa še prizor predavalnice, polne študentov, z čeladami in lučkami na glavi, bi bil primeren za kakšno komedijo v stilu Austina Powersa.

Profesionalni način prepisovanja bi pa po moje danes bil, če bi imel recimo nekje v predavalnici skrit miniaturni projektor, ki bi sliko dobival prek kakšne wi-fi povezave in ki bi projeciral nekam na steno predavalnice odgovore v očem nevidni svetlobi, recimo infrardeči, sam pa bi sedel v razredu z posebnimi očali za gledanje infrardeče svetlobe.

Če učitelji vidijo koga s čem takim na glavi, gre verjetno za sofisticirano tehniko prepisovanje. Upam da s tem koga nisem izdal?

Keš pičke

10 06 2008

Obljuba dela dolg in danes začenjam že z prvim vprašanjem, na katerega bom poizkušal odgovoriti. Bralka me po elektronski pošti sprašuje, kako bi si jaz izbrala tipa, če bi bil ženska. In če povem po pravici, tudi mene tole vprašanje vznemirja že dlje časa, tako da bom poizkusila kar se da iskreno odgovoriti.

Prvo, ne bi prenesla v hiši copate. Takšnih tipov ne maram in pri meni kot ženski ne bi imeli nobenih šans. To, da tipa nalomiš kot vola, on pa ti reče, da te ima še vedno neizmerno rad, je patetika vredna posmeha in s takim dedcem nimaš kaj delat pod isto streho, kaj šele jesti iz istega krožnika ali sedet na isti WC školjki.

Nekako klasičen preizkus, ali gre res za čistokrvno copato bi bil, da recimo kot ženska razmečem stanovanje, pustim neumite krožnike v koritu, stresem bananine olupke pod mizo in na stranišču nekaj dni ne spustim vode. Potem pa prosim tipa, če bi bil tako prijazen, ter malo pospravil stanovanje, ker me nekaj boli v križu. Če preizkus opravi brez ugovarjanja, ga takoj zabrišem čez vhodna vrata z glavo naprej. Govorim kot ženska jasno. Če se dostojanstveno upira, mu bi dala še eno možnost za popravni izpit, če pa me nazaj nadere, da je to žensko opravilo in da naj ga ne imam za tepca, pa je vsekakor vreden treznega razmisleka in naslednjega preizkusa.

Kot opažam, večina žensk dela klasično napako, da išče idealnega partnerja. Torej nekoga, ki te bo v eni in isti osebi imel rad, ti bil brezpogojno vdan, te bo poslušal, razumel, dihal s tabo, bo genetsko kompatibilen tako, da bosta zaplodila sanjsko lepe otroke in nenazadnje, ti bo nudil takšno finančno oporo, da lahko počneš v življenju samo še to, kar te res zabava in izpopolnjuje v neizmerni praznini, ki postaja z leti samo večja in večja.

Tega na trgu jasno ni in če bi taki tipi zares obstajali v eni osebi, ta igra nima smisla in bi vsi vanjzemaljski gledalci, ki nas spremljajo v drugih galaksijah prek predplačniških megavizorjev kot resničnostni šov, pocrkali od čistega dolgočasja. Ali pa bi jih razneslo od prenažiranja z kokicami in čipsom.

Ampak če kot ženska to veš, rešiš problem na način per partes. Kdo pa pravi, da mora biti ista oseba moški, ki ti zaplodi otročička in moški, ki ti služi denar big time?

Najprej glede otročičkov. Tu kakšne velike romantike ali filozofije ni. Vemo, kako deluje genetika in kriv nos se lahko deduje v n-to koleno do praprapradedka nazaj. Tega nočemo. Torej moram kot ženska pogledati moje genetske slabosti in jih kompenzirati z pravim Y kromosomom. Če imam jaz kot ženska nos zamaknjen v desno, iščem moškega darovalca semena, ki ima nos zamaknjen v levo za natančno enako stopinj. Če imam jaz izbuljene oči, iščem tipčka z vdrtimi očmi in tako naprej. Pri tem opravilu je idealno, če se uspeš nekako spraviti v službo na policijo, kjer imajo bazo profilov raznih modelov, ker ti je tako prihranjeno veliko truda in iskanja idealnega Y kromosoma. Nič hudega, če gre morda za same kriminalce, mi iščemo ustrezen genom in semenu se ne gleda v oči, pravijo.

Sedaj pride pa na vrsto še bistvo. Ženska kot ženska ne moreš funkcionirati in izživeti sebe, brez ustrezne finančne preskrbljenosti. Čevlji Manola Blahnika, parfum Imperial Majesty z price tag okrog 215.000 USD per flaška, oblekice Urške Drofenik in unikatne ženske torbice iz krokodilje kože, posute z diamanti. Vse to stane in stane precej.

Zame kot žensko bi bilo idealno, da si za rešitev finančnega problema najdem tipa, ki živi nekje daleč stran od mene, a mi kljub temu pošilja redno mesečno rento v obliki recimo 5 do 10.000,00 današnjih evrov. To ni ravno veliko, samo z nekaj zategovanja pasu se da s tem tudi dokaj spodobno živeti in izživeti vsaj delček ženskih sanj. Si pač ne kupiš parfuma Imperial Majesty, ampak nekaj, kar diši za 200 € na flaško. So fucking what? Kdo pa bo to opazil?

Dolgo sem razmišljala, ali kaj takega sploh obstaja in sem danes, ko poznam rešitev, naravnost začudena, kako malo ljudi ve za tale mali trik, velikih mojstric zapeljevanja.

Najdeš si enostavno pripadnika slovenske vojske, postavnega fanta, ki je zate pripravljen narediti vse. In ko takole na poletni romantičen večer sedita na terasi Ljubljanskega gradu in v miru pijeta half-dry, half-wet martini, mu predlagaš, če bi šel zate kamorkoli na svetu. In jasno odvrne Da, kaj pa drugega. Saj je vendar dedec na mestu in pravi kavalir, ki bi za svojo žensko naredil vse. In potem mu predlagaš, da se naj javi kot prostovoljec za misijo v Čadu, ker bo tako najlepše dokazal, da te ima zares rad in da mu tudi ni vseeno za črnske otroke v Afriki. To pa je jasen znak, da ima tudi veliko srce. Seveda pa jaz sama doma od zraka ne morem živeti, zato mi lahko vsak mesec nakaže na moj TRR delček plače v obliki skromnih 5.000,00 €, kar je le majhna kompenzacija za to, ker ga ne bom videla dolge mesece in bo moje telo nepotešeno hrepenelo po njegovi ljubezni.

Jasno, nepotešeno my ass. Ko ti on nakazuje denarčke od težko prislužene plačke, si lahko ubodeš pravega dedca, ki te poseksa kot čistokrvni nilski konj, da še nekaj dni ne vstaneš iz postelje zaradi bolečin.

Tako, toliko za začetek, vi pa pridno sprašujete še naprej. Na najboljše vprašanje še čakam.

Preberi še:
Izjemna akcija samo pri Onyxu by Onyx

Izjemna akcija samo pri Onyxu

09 06 2008

V mesecu juniju sem se odločil pripraviti za moje zveste bralke in bralce izjemno akcijo. Do konca meseca mi lahko zastavite vprašanje iz kateregakoli področja, na katero bom poizkušal najti odgovor. V primeru, da bo šlo za kakšno trše pravno vprašanje, bom angažiral tudi mojo ekipo pravnikov. Vaša vprašanja mi lahko pustite kot komentar na tale zapis, ali pa mi jih diskretno pošljite na moj elektronski naslov. Ta izjemna akcija traja samo do konca meseca junija, ali pa do izpolnitve maksimalne kvote stotih vprašanj. Bralca, ki bo zastavil najboljše vprašanje, na katerega ne bom našel odgovora, bom še posebej dodatno nagradil.

V nadaljevanju pa nekaj primerov vprašanj, ki mi jih lahko zastavite (ni nujno, da ravno te):

Ali prdci vrhunskih manekenk, filmskih igralk in misic tudi smrdijo?

So medvedje lahko homoseksualci in lezbijke?

Rad bi poseksal sošolko, ki jo nimam čisto nič rad in imam rad sošolko, s katero pa ne bi seksal. Onyx, je to normalno?

V primeru, da naredim samomor, ali mi še zmeraj velja moje življenjsko zavarovanje, ki sem ga sklenil za primer smrti?

Ali lahko dodatno zdravstveno zavarujem na mojo zavarovalno polico še kužka, mucko, papagaja?

Ali lahko zavestno vplivam na to, v kaj se bom reinkarniral po smrti? Rad bi bil sramna uš ali virus ebola.

Sem že vrsto let zaprisežena vegetarjanka, moja psička pa ima tako rada piščančje neobarjene klobase. Kako naj jo tega odvadim?

Na razgovoru za službo administrativne referentke IV so me prosili, če jim lahko pošljem še mojo sliko v dvodelnih kopalkah. Onyx, se ti zdi to v redu?

Delam za blagajno v velikem nakupovalnem centru. Šef od nas zahteva, da nosimo med delom plenice za odrasle, ker nimamo zamenjave za na stranišče. Se lahko kam pritožim?

Ker se nafta tako draži, zakaj ne bi, tako kot Nemci med drugo svetovno vojno, skladiščili rezerve v Postojnski jami?

Doma sem našel na podstrešju pol kile obogatenega plutonija od dedka, ki je včasih delal v nuklearki. Onyx, stari moj, ali mi lahko prosim objaviš načrt za vžigalnik?


Star sem 13 let in mama mi ne pusti, da bi se samozadovoljeval, ker bom potem postal impotenten. Onyx, kaj naj naredim? Naj poslušam mamo ali mojega prebujenega tiča?

Slišal sem, da so pri nekom odkrili 2 kg heroina v anusu. Ker se bojim, da imam tudi jaz to bolezen, bi rad šel ne pregled. Kje se lahko naročim in ali je pregled brezplačen?

Po desetih letih varčevanja, odrekanja in dobesedno trganja od lačnih ust, sem privarčeval prvih 1000 €. Onyx, kako naj sedaj naredim iz tega 2, brez da izgubim privarčevanih 1000?

Če raznese Sonce, ali imam res samo še 8 minut časa, da pojem zadnjo večerjo in še zadnjič zadovoljim ženo? Prosim, če mi lahko matematično izpelješ račun na dve decimalki natančno.

Star sem 16 let in hodim v prvi razred gimnazije. Vedno sem bil odličen učenec. Sedaj pa se je prfoksa za slovenščino čisto vame zatrepala in hoče, da bi imela skupaj spolne odnose. Kako naj jo zavrnem, da ne bo trpel moj učni uspeh?

Onyx, stari moj, celo popoldne sem se igrala z japonskimi kroglicami, sedaj pa ene nikakor ne dobim več ven. Poizkusila sem že z fotrovim francozom in matkino kuhavnico, pa ne gre. Kaj naj naredim?

Rad bi se potapljal na dah, pa ne vem, kaj storiš potem, ko ti enkrat zmanjka zraka?

Vprašanje ne more biti neumno, neumen je lahko samo odgovor. Kaj pa tebe zanima in se tega nikdar nikogar nisi upal vprašati na glas?

Preberi še
Facts on Farts by Brenna Lorenz

Opomba:
Ne vem sicer (vejica, butelj!) kako je to možno, samo praktično sočasno je tudi nemški tednik Der Stern začel z akcijo Stellen Sie eine Frage!, ki je čisti plagiat moje akcije. Pri čemer jaz nisem mogel kopirati od njih, ker nisem vedel za njihovo akcijo.

Shranjevanje videa iz spleta

07 05 2008

Verjetno marsikdo pogreša na spletnih portalih kot je Youtube možnost, da bi video lahko na enostaven način shranil nekam na disk in si ga ogledal kasneje, tudi ko recimo nisi povezan v internet. Nekako tako, kot se to da enostavno narediti že od verzije Brskalnik 0.9 (first alpha release) s slikami.

Za srečne uporabnike brskalnika Mozilla Firefox (uporabniki Internet Explorerja pa lahko še vedno prestopijo na svetlo stran Interneta) obstaja elegantna rešitev za ta problem v obliki razširitve (Firefox add-on), ki sliši na ime Downloadhelper.

Po namestitvi dobimo poleg vrstice za vnos spletnega naslova dodatni gumb (tri raznobarvne japonske kroglice) in če je na strani video, ki se ga da shraniti, samo kliknemo na gumb, izberemo mesto na disku in počakamo, da vtičnik prebere video v celoti.

Video se shrani na disk v obliki zapisa Flash video file (s končnico flv).

O vprašanju avtorskih pravic pa kdaj drugič in to niti ni poanta tega vtičnika.


%d bloggers like this: