Archive for the ‘Kontemplacija’ Category

Onyx pokoj išče

18 11 2018

Ko so v deželi volitve jaz ritualno odidem na bližnji hrib, ki se mu reče Pokojišče (pokoj išče). Da zbežim pred vsemi temi volilnimi plakati, nasmejanimi obrazi kandidatov za župane in svetnike ter bolj ali manj pametnimi volilnimi slogani.

Sicer se tudi na Pokojišču najde volilne plakate in ostali propagandni material, je pa tega bistveno manj kot v dolini.

Spodnje fotografije so nastale včeraj, dan pred lokalnimi volitvami, ker v nedeljo se mi ne ljubi vzpenjat po hribih.

pokoj_1.jpg

pokoj_2

pokoj_3

pokoj_4

pokoj_5

pokoj_6

pokoj_7

pokoj_8

pokoj_9

pokoj_12

pokoj_10

pokoj_11

Sem pa tokrat odkril zanimivo lokacijo, ki jo sicer vsak dan gledam iz svojega kuhinjskega okna, vendar pa nikdar nisem vedel kako se pride tja. Namreč te lokacije ne najdeš, če ne vprašaš kakšnega domačina, ker do tja vodi stezica prek pašnikov. Gre za planoto, imenovano Zavrh, iz katere se spuščajo jadralni padalci in z nje se vidi celotna Borovniška kotlina ter Ljubljansko barje vse do Ljubljane. Je pa na tej planoti mrzli severni veter dobil pospešek, tako da me je prepihalo do kosti.

pokoj_15

Na lokalne volitve sem tokrat šel, čeprav se načeloma volitev ne udeležujem, ker izberejo ponavadi tiste, ki jim jaz ne bi dal niti ovce za čuvat. Tokrat pa sem za župana volil sokrajana, ki mi sicer servisira gorilec na peči za centralno kurjavo. Volil sem ga pa zato, ker upam, da bo postal župan in mi bo potem župan servisiral gorilec. Če se bo seveda še ukvarjal s tem.

Advertisements

Slika dneva

05 11 2018

Tegale ptička sem zadnjič kupil v eni trgovini s pohištvom, gre pa za sliko na steklu in jo imam sedaj obešeno v svoji sobi.

pticek.jpg

Ko sem ga zagledal se nisem mogel premagat, da ga ne bi kupil, čeprav bi za ta denar dobil že pravega ptiča s kletko. Kar me pa na njem tako privlači je pa izraz na obrazu oziroma kakorkoli se temu reče pri ptičih. Namreč če bi se dalo moje občutke pretvoriti v izraz na obrazu ptiča je to to.

Nekaj med besom in jezo, pri čemer imaš občutek, kot bi imel roke zvezane na hrbtu, noge te pa komaj še držijo.

Ker sem se pa že ravno vrgel v stroške sem si pa še umislil luč na svečo. Na prvi pogled izgleda trapasto, da ima nekdo v času elektrike luč na svečo ampak taka luč oddaja toplo, mehko svetlobo in dela sence, ki se zibljejo v rahli sapici. Sploh zanimivo pa postane, če se za takšno luč postavi še zvočnike, ker potem dobiš pa prav poseben light show.

lucka

Sem šel pa seveda takoj sklenit maksimalno možno zavarovanje za primer požara, ker pri svečah nikdar ne veš kdaj ti hiša pogori do tal zaradi manjše nepazljivosti. In seveda obvezen v bližini tudi manjši, prenosni gasilni aparat.

Ja, tako je to. Ko si enkrat začneš delati stroške ni temu ne konca ne kraja in krvaviš, ko ti denar polzi iz rok.

Dan reformacije

31 10 2018

Kaj je lepšega, kot da lahko v lastnem jeziku nekoga pošlješ k vragu? Primož še enkrat hvala za vse in seveda opravičilo ker mi vejice še vedno ne ležijo!

trubar_2

trubar_3

trubar_4

trubar_5

trubar_7

trubar_8

trubar_6

Fotografije sem  posnel dan pred prvim novembrom v Raščici ko sem po okoliških krajih iskal grobove sorodnikov.

Preberi še:
Avtohtona slovenska kletvica

Misel dneva

23 10 2018

albert
vir: ezlnk.me

Kako sem preživel komunizem

11 10 2018

V okviru Operacije Michael nameravam v samozaložbi (torej financirano z lastnimi prihranki) in v zelo omejeni seriji izdati tole Zb(i)rko misli.  Tega kupiti vsaj na začetku ne bo možno, saj bo izdaja namenjena samo za knjižnice. Od cene, ki jo bom plačal za posamezni izvod pa bo odvisno ali bodo to dobile samo splošne knjižnice, ali tudi ostale, ker teh je pa bistveno več. Namreč nekih velikih stroškov po nepotrebnem si s tem ne mislim delat, saj od tega jaz ne bom imel tako rekoč nič.

Je pa vsaj v enem pomembnem delu to Zb(i)rko misli močno zaznamovala slovenska tranzicija iz političnega sistema komunizma v ekonomski sistem kapitalizma.

Jaz sem otroštvo in mladost preživel v političnem sistemu, ki se je imenoval komunizem in šlo je za nekakšen eksperiment večjega obsega, saj je v tem eksperimentu sodelovalo precej držav po Svetu, med njimi tudi takratna Jugoslavija.

Osnova tega sistema je bila v tem, da je obstajala neka manjša skupina mislecev, ki si je izmišljala razne ideje, potem pa smo morali še vsi ostali razmišljati enako. Če se kdo s tem ni mogel sprijazniti, ali pa je razmišljal izven okvirjev, ki jih je določila ta skupina, je imel lahko hude težave. Ena od možnosti je bila tudi ta, da so ga poslali kar na poseben otok v Jadranskem morju, ki je služil kot zapor. Brez posebnih pomislekov so tja pošiljali tudi profesorje, učitelje, zdravnike in intelektualce.

Komunistični politični sistem je iznašel zelo učinkovito metodo proti človeškemu pohlepu in sicer uravnilovko. Samo izkazalo se je, da ta metoda pa ni najboljša, saj so v takem sistemu potem pridobili zlasti tisti, ki so bili pod ravnjo. Vemo pa, da se ljudje ne rodimo enaki in nimamo enakih sposobnosti, tako da se z uravnilovko hkrati učinkovito nevtralizira tudi tisti del populacije, ki je običajno gibalo napredka in razvoja. O čem so takrat razmišljali misleci mi še danes ni jasno.

V komunizmu tudi ni bilo možno, da bi recimo delavec v Litostroju ali TAM-u imel sto krat ali tisočkrat nižjo plačo kot direktor firme. Vsak takšen poskus pohlepa bi glavni misleci zatrli že v kali, saj je bila ena vodilnih misli tega sistema ta, da ima oblast delovno ljudstvo, ki ga zastopajo ti glavni misleci. Ampak tu je bila pa zmeda popolna, saj delovno ljudstvo ni imelo občutka, da ima oblast, ker niso smeli niti razmišljati po svoje. Volitve so bile pa sploh komedija, saj so delovnemu ljudstvu dali volilne listke, na katerih so bili samo glavni misleci. Tako se je na volitvah samo uradno potrjevalo, da še vedno vsi mislimo enako.

Nisem pa več povsem prepričan na kakšen način so sploh določili, kdo so ti glavni misleci. Po moje so oni sami odločali o tem, kdo bi bili lahko primerni kandidati in na podlagi tega potem rekrutirali nove člane. Se je pa splačalo biti vsaj član širšega kroga mislecev, ker si potem dobil stanovanje ali kakšno vodstveno pozicijo v službi.

Ja, zmešnjava takrat je bila res popolna.

Pri nas doma smo imeli črno beli televizor, ki pa smo ga spremenili v barvnega tako, da smo pred televizor dali neko stekleno ploščo, ki je imela barve in sicer je bila spodaj zelena, na vrhu pa modra. Kdorkoli je že izumil to čudo verjetno ni vedel, da se na televiziji ne vrtijo samo prizori narave, kjer je spodaj zelena trava, zgoraj pa modro nebo ampak so nam pogosto kazali po televiziji tudi vodilne mislece, ki so imeli zaradi te steklene plošče vsi povsem modre obraze. Včasih pa kdo tudi zelenega ali celo rdečega.

Ampak zaradi povsem napačno zastavljenih temeljev se je ta sistem potem nekega lepega dne zrušil in nenazadnje je bil tudi ekonomsko povsem nevzdržen, saj smo bili veliko odvisni od kreditov, ki so nam jih dajali tisti, ki so razvijali po naše povsem napačen sistem, ki je izkoriščal človeka po človeku. Samo tega takrat nihče od nas ni točno razumel kaj to pomeni.

Potem pa je prišlo obdobje, ki se mu je reklo tranzicija in cilj tega obdobja naj bi bil čim manj boleč prehod v sistem, ki ga je razvijala konkurenca in se mu je reklo kapitalizem, s poudarkom na demokraciji.

Ta sistem pa je upošteval da se ljudje ne rodimo enaki in nimamo enakih sposobnosti, tako da niso niti poskušali z uravnilovko nevtralizirati tisti del populacije, ki je običajno gibalo napredka in razvoja.

In ko sem jaz opazoval slovensko tranzicijo sem dobil občutek, kot da bi trop sestradanih in krvoločnih volkov spustil na trop ovac!

Kar naenkrat je dolgo časa zatiran človeški pohlep silovito privrel na dan in ljudje smo zgroženo opazovali, kako so  se s tem virusom močno okužili tudi glavni misleci, ki so nam prej prodajali čisto druge vrednote! Marsikomu  so se v hipu podrli ideali in preden smo vsi uspeli vklopiti človeški pohlep je bilo praktično že vse pokradeno. Tem, ki jim ni uspelo ničesar pokrasti se danes reče suhe veje tranzicije.

Skratka, če bi moral za to stanje izbrati pravi izraz bi bilo to enostavno ‘Ljudi moji, je li to moguće? Ludnica!’ (pomagal sem si s citatom hrvaškega športnega novinarja Mladena Delića).

Ampak kakorkoli že.

Komunizem sem preživel, demokracije zanesljivo ne bom.

Poglej še:
– Zbogom, Lenin! (Good Bye Lenin!)

Matematični problem hotelskega receptorja

20 01 2011

Na tale matematični problem sem naletel danes zgodaj popoldne in kljub najboljši volji še nisem našel zadovoljivega odgovora.

Recimo da imamo verigo treh hotelov s petimi zvezdicami, kjer so v tabeli prikazane njihove kapacitete in število gostov ter v zadnji koloni zasedenost v odstotkih.

Prvo vprašanje se je glasilo, zakaj  skupna zasedenost v procentih hotelske verige, izračunana v tabeli spodaj desno, ni enaka, kot če sešteješ vse tri posamične zasedenosti v procentih in to deliš s 3?

Mene je enostavno vprašanje najprej povsem zmedlo, potem pa sem po parih sekundah vendarle našel neprepričljiv odgovor: (A/B + C/D) ni enako (A+C)/(B+D).

Vendar kaj odgovoriš, če te nekdo vpraša, kakšna je zasedenost hotelske verige? 95% ali 77%?

Recenzija knjige Od Patrije do Partije

03 09 2010

Dejana Kaloha poznam še iz časov izpred nekaj let, ko sva bila brata soblogerja na Siolovem Blogosu.

Takrat sem se jaz še aktivno ukvarjal s politiko in bil med drugim tudi prvi slovenski virtualni predsedniški kandidat, medtem ko je on meni deloval kot povsem običajni bloger, ki si šele poskuša zagotoviti svoj prostor pod blogerskim soncem. Kasneje se je potem on na glavo vrgel v politiko in razkrival ponarejene dokumente v Lipi, medtem ko sem se jaz od politike vse bolj oddaljeval.

Zaradi tega mi srce ne da, da bi njegov knjižni prvenec povsem raztrgal, zato sem ga raje za namen te recenzije zažgal.

Povzemam na kratko ugotovitve.

Knjiga gori s prijetnim, rdečkasto rumenim plamenom. Dim, ki nastaja pri gorenju, ni pretirano moteč in je prijetnega vonja, ki ne draži nosnic. Obrazi na plastificiranih platnicah se le počasi in kot je videti v velikih mukah vdajo plamenom, vendar lepo zgorijo do konca. Po gorenju ostanejo saje, ki so svetlo sive barve, kar nakazuje, da knjiga ni tiskana na cenenem recikliranem papirju, ampak gre za pravo celulozo iz sveže posekanih dreves. Skratka, vtis o knjigi je na prvi otip zelo pozitiven in za tak drobiž (15 €) danes ne dobiš niti rabljene zbirke stripov Alana Forda v antikvariatu.

Način, kako je Dejan Kaloh napisal svoj knjižni prvenec, me malo spominja na film Conspiracy Theory iz leta 1997, v katerem Mel Gibson zbira izrezke iz časopisov in na podlagi tega razvije v svoji glavi teorijo zarote (v knjižnem prvencu se temu reče veliki pok). V filmu se izkaže, da so njegovi strahovi še kako upravičeni in njegovo življenje je zares v nevarnosti. Mislim pa da Mel Gibson s pomočjo Julie Roberts na koncu obračuna z zlikovci, kar je vsekakor pozitivno sporočilo filma in upam, da se tudi Kalohov prvenec tako konča.

Sem pa gledal včerajšnja trenja z Urošem Slakom na nacionalki (imajo sicer neko drugo ime kot na POPu), kjer je bila spet tema Partia oziroma Patria in kjer je v manjši stranski vlogi nastopil tudi Dejan Kaloh s svojim prvencem. Pohvalil se je, da je prvi dan prodal kar sto izvodov svoje knjige, kar je dejansko impresivna številka za naše razmere na trgu leposlovja. Če bo šla prodaja knjige z enakim tempom naprej, bo postal avtor knjige eden večjih zaslužkarjev v aferi Patria, ob boku ostalih “lobistov”.

Sem pa med drugim opazil, da je Dejan v studiu zašvical tako, da je od njega kar teklo, medtem ko na generalni državni tožilki Barbari Brezigar, ki je sedela na stolu zraven njega, nisem zasledil niti ene same potne srage. Na podlagi tega sklepam, da vročina v studiu ni mogla biti edini razlog za Dejanovo potenje.

Jaz sem nazadnje tako zašvical kot otrok v spovednici, ko sem se župniku zlagal, da sem od zadnje spovedi samo malo zlasal sestro (čeprav je nisem), sem mu pa zamolčal, da smo z vodo pošpricali sosedovo hišo, da smo streljali sosedove kure z zračno puško in da smo blokovcem napovedali vojno s fračami, ki je potem trajala naslednjih nekaj dolgih mesecev.

Sponzor prispevka: Udbomafija s.p.

Kitajski Prešeren

09 02 2010

Meni lepa misel o človekovi minljivosti kitajskega pesnika Li Baia (Li Tai-Po).

OPOMBA:
Se opravičujem, ker mi kitajščina povzroča še vedno nekoliko preglavic, zato sem poskušal po najboljših močeh prevesti angleško verzijo te misli: We sit together, the mountain and me, until only the mountain remains.

Ne, v bistvu mi ni všeč prevod, samo ne grem popravljat.

Bolje bi bilo morda Skupaj sediva gora in jaz, dokler ne ostane tu samo še gora. Gre pa za pesem, ampak meni se tu nič ne rima. Šlo bi recimo jaz in mraz, žal pa tega ni v kitajskem originalu.

Ne glede na gramatično pravilnost prevoda, pa je imel kitajski pesnik prav. Njegova gora še vedno stoji in tudi njegovih pesmi zob časa ni načel.

Človek pa…

Blogerska nujna prva pomoč

23 07 2009

Danes sem imel precej stresen delovni dan. Najprej sem šel že zelo zgodaj zjutraj (okrog devetih) na eden hiter sprostilni foto safari na ščurke (ni šala). Kaj veliko si od tega nisem obetal, ampak neuspeh me je kljub temu kar malo precej potrl. Našel sem namreč samo dva že davno mrtva, precej posušena primerka. (Simona, prosim, če si tu pripneš varnostni pas, da te ne bo vrglo z stola) Jutri vajo ponovim in če uplenim kakšnega kapitalca, ga bom z veseljem delil s vami (zato sem opozoril na  varnostni pas).

Potem sem nekaj ur študiral, kaj bom danes jedel, ker je moj običajni dobavitelj zdrave prehrane odšel skoraj do konca avgusta na dopust in obrat enostavno zaprl. Na koncu sem se po dolgotrajnem tehtanju slabih odločitev odločil za čevapčiče in lepinjo, česar nisem obžaloval in se je izkazalo potem kot dobra odločitev. Sploh lepinja, pogreta na pravem roštilju, je njami slastna. Drugič grem samo na lepinjo.

Popoldan sem se spotoma ustavil v Tušovem frašiznem minimarketu in povsem slučajno opazil, da prodajajo po novem tudi dvoliterske plastične steklenice Srbskega piva Jelen, produkt Apatinske pivovarna (cena nekaj več kot 3 €). In ker je danes s svojega položaja sestopil prvi Slovenski pivovar se mi je zdelo prav, da tej novici nazdravim kar s Srbskim pivom. Sam namreč ne gojim nekih globokih domovinskih čustev pri pivu in vedno rad poizkusim kakšno novo sorto.

Nad Jelenom sem bil prijetno presenečen (za Nikšićkim sicer zaostaja), pa čeprav plastična steklenica (Q-pack) deluje precej odbijajoče. Ampak če je pivo kvalitetno ohlajeno in  dobro servisirano, predsodki takoj odpadejo.

In po dveh vrčkih Srbskega piva, sem bil že kar malo precej zadet, tako da nisem bil več sposoben za kakšno resno delo in sem se posvetil razmišljanju, kakšen startup bi lahko odprl v vročih prihodnjih dneh. Vmes pa sem prebiral zadnjo izdajo Nove, Lady in Alana Forda, ob katerih se običajno dodobra sprostim. Tokrat se nisem.

Zaradi rahle omotičnosti, do kakšne res prebojne ideje sicer mi ni prišlo, sem se pa pozabaval z mislijo, da bi na tujem odprl nekakšno nujno prvo pomoč za blogerje (“blogging paramedic“), ki bi priskočila na pomoč blogerjem v težavah.

New trade mark on market

New trade mark in da hood

Tu jasno ne gre za medicinsko prvo pomoč, ampak bolj za podporo v težavah.

Recimo priznani bloger, ki si ne more privoščiti nekajtedenskega izpada, bi rad šel na počitnice, a na Kilimandžaru ni interneta. Kaj sedaj? 911? Ne! Rešitev je BLOGGING PARAMEDIC (me). Bloger enostavno zaprosi strokovnjaka (mene), da vskoči za čas odsotnosti in poskrbi, da blog tudi v tem času veselo živi naprej (blogi pač niso Žurnal24, ki lahko preprosto zapre vrata za nekja mesecev in ga prav malo briga, če medtem posel propade). Paramedic na blogu naprej objavlja prispevke, moderira, skratka publika ne opazi, da njihov priljubljeni bloger v tem času pleza na najvišji vrh Afrike ali za dva dolarja na uro osrečuje zagorele domačinke.

Potem so tu razna akutna stanja, ko je bloger v težki dilemi, ali ima vse skupaj sploh še smisel in ali ne bi raje blog kar pobrisal ter tako končno zaživel? Ding, dong. BLOGGING PARAMEDIC (me). Blogerju nudiš v tem primeru bolj psihološko pomoč, ga vzpodbujaš, poizkušaš odkriti vzroke akutnega stanja in ga ponovno motiviraš za delo. Če ugotoviš, da ne gre, prevzameš vlogo stečajnega upravitelja in blog počasi zapiraš. Jasno pa ne moreš tega storiti čez noč, ker se ti potem začnejo oboževalci množično metati iz mostu Golden Gate v San Franciscu. Mi pač nismo Istrabenz, kjer lahko zabavo brez škode čez noč zapreš in nikome ništa.

Poslovni načrt je res šele v obrisih in trenutno poizkušam narediti eno resno feasibility study (študijo izvedljivosti).  Ampak v tem stanju, tega danes enostavno nisem več sposoben narediti. Preložimo to na jutri, si rečem prek domofona in v pozdrav tej misli popijem še en kozarec.

Izkazalo se je, da je problem dvoliterske pakunge piva zlasti v tem, da ga ne zmanjka tako hitro. Žeja pa tudi nikakor noče popusti. Crap. Ko bom začel pisati še pesmi in sonete (Prešerna je potrebno razumeti, ne samo brati), je to znak, da nujno potrebujem pomoč pravih paramedicov.

Poleg tega se mi je pred dnevi polomil še računalniški stol, tako da sem ga na hitro nadomestil kar z enim iz kuhinje, ker se nisem takoj nameraval vreči v neplanirane stroške (kao recesija, v resnici pa se mi ne ljubi zapeljati do trgovine). Ampak sedaj me pa že nekaj časa močno boli spodnji del hrbtenice, trtica in skoraj bi lahko rekel tudi rit.

Najprej sem se celo zbal, da nisem dobil kakšnega raka tam zadaj. Samo sedaj sumim, da so bolečine na srečo samo posledica slabega stola, ki že v osnovi ni bil namenjen sedenju. Je pa Slovenski proizvod, tako da se bojim, da Mura ne bo zadnja fabrika, ki bo letos zaprla svoja vrata.

Se želiš naročiti na blog?
(možnost plačila na več obresti brez obrokov)

Gay looking Good

22 07 2009

Ponavadi ne polimiziram (polimizacija = obmetavanje s Poli salamo) z ministri, ampak tokrat me je ministrica Kresalova dobesedno prisilila, da za sekundo odložim delo in na hitro sestavim eno dve pretežno modri misli, ki sta v bistvu projektirani kot napis za na T-Shirt (kdor jih naroči več kot 10.000 kosov, mu eno podarim).

Trenutno so geji sehr štailish in misli na to temo so sedaj  zelo noter (in – so zu sagen):

Straight Gay

Tole si (narcisoidno) mislim vsakič, ko se zjutraj pogledam v ogledalo:

Solar Eclipse 2009

Čigave misli na soncu bolj pomodrijo, pa prepuščam bralcu (pravilni odgovor je moje, ampak seveda je možen tudi napačen odgovor, ki se potem šteje kot nepravilen).

Šternov kurček

01 07 2009

Po tem, ko sem nedolgo tega bil prisiljen dr. Arturju Šternu za njegove posebne dosežke podeliti Blogersko malino 2009, ga moram ponovno vzeti pod lupo (povečevalno steklo), pa tu nočem karkoli namigovati o baje dokaj skromni dolžini njegovega penisa.

Jaz Šterna po pravici povedano še nisem uspel čisto poštudirati, koga ali kaj on v bistvu zares glumi, takole na hitro pa bi dejal, da poizkuša biti neka naša kopija angleškega igralca Sache Baron Cohena, le s to razliko, da je Sacha po profesiji zares igralec in svoje komične vloge igra, medtem ko pri dr. Šternu dobiš občutek, da on takšen zares je.

Nekako tako, kot bi Borat igral Borata ali Brüno Brüna, pri nas Štern igra Šterna. Kar pa ni več igra.

Zadnji njegov izpad, ki je predmet današnje kontemplacije, se je zgodil na barki Burja sredi Piranskega zaliva, kjer je kapitan gostil družbico sodelujočih v oddajah serije Piramid z fatalko Eriko Žnidaršič na čelu.

Tu nikakor ni šlo za kakšne same stare prijatelje ali zaključen družinski krog, ampak je bila družbica precej pestra, poleg tega pa po slikah sodeč barka ni bila zasidrana v kakšnem nedostopnem zalivu daleč stran od česarkoli živega, ker tega luksuza naša skromna obala niti ne premore.

Štern pa se gladko sleče do nagega in za povrh še prav nič sramežljivo pozira fotografom in kronistom družabne kronike ter rumenega tiska.

vir: Nova

Jaz o Bontonu sicer kaj veliko ne morem pisati, ker ga osebno ne poznam, samo se mi pa zdi že čisto iz stališča osnovnih pravil lepega vedenja takšno obnašanje nedopustno.

Če bi bil jaz na tisti barki, ali pa če se postavim v vlogo Erike Žnidaršič, bi mi bilo odvratno gledati golo rit nekega tipa, bivšega predsedniškega kandidata, medtem ko jem brancina na žaru ali pa klepetam z hostesami in ostalimi zajčicami, ki niso pri stvari, ampak jim pogled ves čas nehote uhaja k doktorskem mednožju.

Ne me narobe razumet, jaz nimam nič proti golim ritkam, sploh če so ženske in tudi sam sem se že kje na samem kopal nag. Ne moreš pa po moje tega početi pred takšno skupino bežnih znancev, katere morda nekatere prvič vidiš v živo. Med njimi je bila verjetno tudi kakšna dama, ki ji tisti večer enostavno ni bilo do kurcev.

In nenazadnje imamo ljudje serijsko vgrajen sram, ki nas dela tako drugačne od živali. Zakaj bi se ga sramovali in ne pravilno uporabljali?

Pa tudi če sram pri nekomu ne deluje, tako kot bi moral, ima družba kot varovalko še dodatno postavljene pravne norme, ki natančno določajo, kaj se sme in kaj se ne sme.

Če dr. Šterna morda tematika bolj podrobno zanima, mu lahko organiziram delovno srečanje z mojo ekipo odvetnikov, ki mu bodo lahko ob pivu na Burji predstavili Zakon o javnem redu in miru (ZJRM-1), ki pozna tudi člen o Nedostojnem vedenju:

Kdor na javnem kraju spolno občuje, razkazuje spolne organe ali na vsiljiv način ponuja spolne usluge in s tem koga moti, povzroči vznemirjenje ali zgražanje ljudi, se kaznuje z globo od 50.000 tolarjev do 100.000 tolarjev.

Plavajoči gostinski objekt, kar zame barka Burja vsekakor je (na sliki se vidi roštilj in pivo), se šteje zame kot javni kraj in na tisti barki bi se lahko našel nekdo, ki bi ga Šternov lulček spravil v stanje blaženega vznemirjenja ali celo zgražanja. Potem bi pa priplul P111 z  rotirajočimi modrimi lučmi (če ni že spet v popravilu kje na suhem) in dr. Štern bi lepo colal v tolarjih za tale ekshibicionizem.

Res pa je, da spolni organ po slikah sodeč ni ne vem kako velik in temu primerno je verjetno bilo bolj skromno tudi vznemirjene na barki (Regina mi je delovala čisto odsotno in hladno). Ampak to je zgolj olajševalna okoliščina, ki ne zmanjša teže skaljenega javnega reda in miru.

No, kar se tiče dolžine, bom pa samo tole rekel (na nekih spletnih straneh se je razvila poglobljena debata, ali gre morda v tem primeru za najmanjši še živeči kurec pri nas):

Za lulat je več kot dovolj (nenazadnje lulajo tudi ženske, ki so še bistveno manj obdarjene od Šterna), za vse ostalo naj se pa brigajo tisti ali še raje vidim tiste, ki jih to do-tično orodje  zadeva.

Mene sigurno ne.

Oh, ti otroci

25 06 2009

Za vse tiste, ki ste ponosni lastniki malčkov, naj opišem dva primera, v katerih nastopa v glavni vlogi moja nečakinja in se lahko kadarkoli zgodijo tudi vam.

Zadnjič greva z nečakinjo (2 in 1/2 leta) na sprehod in sva se ustavila v bližnji pizzeriji na pijači. Jaz naročim pivo, zanjo pa sok. Nekaj časa sedi pri miru, potem pa se naveliča in skače okrog pizzopeka, se dere kuhka, kuhka ter tako nafehtari še nekaj za jest.

Potem se vrne k mizi in vzame papirnati serviet ter spet leta naokrog po lokalu.

Samo za trenutek jo spustim iz oči in ko jo zopet najdem opazim, da je s prtičkom pobrisala celo meni tablo pred vhodom, kjer je bilo na roko in z raznobarvnimi kredami lepo napisano, kaj tisti dan priporočajo za jest.

OMG prvič.


Danes gremo v živalski vrt in se mimogrede ustavimo v restavraciji blizu izhoda. Izbere si sladoled in ko jaz čakam v vrsti, ona spet malo stika naokrog. Še preden mi uspe preprečiti tragedijo, ona že izpuli ven kabel od računalnika na blagajni (na srečo je mrknil samo zaslon).

OMG drugič.

In jaz grem z njo v Grčijo na morje. OMG tretjič.

Meduze v zameno za čebele

02 06 2008

Na zahodu nič novega, bi lahko telegrafsko povzeli stanje v naši državici. Čebele danes, pred našimi očmi, umirajo kot pešaki med prvo svetovno vojno pri Verdunu ali Ypresu, le da so takrat morili strupeni plini kot so fosgen, klor in podobni, čebele pa ubijajo strupi, ki vsaj zvenijo lepo, če so že posledice enako usodne. Pončo recimo (pa gaučo, načo, sombrero…). In razlika je tudi v številu. Medtem ko je šlo število smrti pešakov samo v milijone, gredo smrti čebel v milijarde.

Verjetno povprečen slovenski Janez in Micka, ki sta si v osnovni šoli izmenjevala zaljubljene poglede in metala listke z napisi »Mici, jest te mam tko rad, ti boš za zmeraj moja…« in sedela na ušesih, ko je učiteljica biologije razlagala razmnoževanje rastlin, niti ne more razumeti celotne širine te tragedije.

Recimo, da se ljudje ne bi razmnoževali tako kot se, torej da Janezek spleza zvečer na Mici in opravi svoje življenjsko poslanstvo (brez kondoma jasno!), ampak bi bil vmes še nekdo tretji. Nekako podobno kot pri umetni oploditvi zaradi neplodnosti. Ti mali škratki (nekakšen semenski DHL servis), bi najprej leteli do Janeza, mu ga vrgli na …(tole je brisala tajnica, češ da je vulgarno), seme shranili v mali kozarček, leteli potem kolikor bi jih noge nesle do naše Micke in jo oplodili. Sedaj pa pride nenadoma od nikjer nek Pončo, bojni strup, ki ga je ustvaril človeški pohlep in naši mali škratki popadajo po tleh kot muhe, ko jih pošpricaš z biokillom. Na ustih se jim nabere pena, v obraz pomodrijo, oči skoraj skočijo iz jamic in noge se od krčev stegnejo v zrak. Število teh malih trupelc pa skoraj dosega populacijo, za katero razmnoževanje skrbijo.

Si predstavljate naše Micke in Janeze, kakšen šok bi bil, ko bi ugotovili, da ne bo več novih dojenčkov zaradi Ponča? Ne samo histerija, svet bi zanesljivo zajela v trenutku nedojemljiva panika in vrste pred spovednicami bi se vile nekaj kilometrov daleč. Da ne govorim o tem, da bi se ljudje masovno metali iz nebotičnikov v strahu pred Poslednjo sodbo.

Tako pa neke panike ni videti, vsaj jaz jo ne vidim. Kakšna naravna nesreča neki. Naravno nesrečo povzroči narava, Ponča je ustvaril človek. Tu ne gre niti za ekološko katastrofo, saj gredo čebele prostovoljno v smrt. kaj pa letajo okrog rastlin, ki so zaščitene z kemičnimi preparati (pustimo malenkosti, da jih privlači Nektar nekako tako kot našega Janeza pi… – spet cenzurirala tajnica zaradi vulgarnosti).

Sicer pa, nič skrbi. Če ne bo več čebelic, pa bodo rastline opraševali verjetno koloradski hrošči ali pa morda celo kar sam veter, kar bi bilo s stališča kemične industrije biopreparatov še najugodnejše, ker so tudi koloradski hrošči tarča silovitega presinga v obliki pantakana in podobnih strupov.

Sedaj pa k resnim temam.

Včeraj sem uradno odprl turistično sezono na morju. Vreme je bilo idealno, morda za kakšno stopinjo celo prevroče, čeprav smo šele na začetku junija, voda pa je imela osvežilnih in prijetnih 22 stopinj. Sam zadnje čase tako hodim na morje samo še junija ali septembra, ker ne prenašam peklenske vročine in mi gredo na živce sončne opekline.

Sem pa včeraj opazil nenormalno veliko meduz (z napako). In očitno nam želi narava kompenzirati izgubo čebel z enakim številom morskih klobučnjakov, čeprav ne vem, kakšni so lahko pozitivni učinki te mane iz morskih globin? Dejstvo je, da se večina ljudi meduz instinktivno boji in nekateri so se upali v vodo šele, ko sem klobučnjaka prijel v roko, ter tako dokazal, da to niso klasični ožigalkarji, ker nimajo lovk.


foto: dr. Onyx

Sam se spomnim šole v naravi v Valovinah pri Puli, kjer mi je, mimogrede povedano, uspelo dobiti samo bronastega iz srebrnega delfinčka. V boju za zlato sem se namreč po dvajsetih metrih mahanja z rokami enostavno potopil kot kamen in inštruktorico plavanja nisem prepričal, da bi mi dala še zlatega delfinčka. In takrat je bilo meduz v morju kolikor hočeš, pa ne takšnih nenevarnih, ampak majhnih, ki pa so te spekla tako, da si bil ves rdeč in ožgan, ko si prišel iz vode. Mi pa smo se jim maščevali tako, da smo jih lovili v mreže in potem zbirali v lončkih ter jih pustili na vročem soncu, da so spremenile agregatno stanje in za njimi ni ostalo dobesedno ničesar, še kožice ne. In današnji otroci niso nič drugačni, če sodim po masakru nad klobučnjaki, ki so ga naredili na Izolski plaži.

Očitno imamo ljudje vgrajene predsodke in strah pred nekaterimi živimi bitji, med katere sodijo tako meduze, kot žal tudi čebele, predvsem zaradi bolečega pika, ki pa je bolj smrtonosen za njih, kot za nas (če seveda nimaš alergije na čebelji pik).

Da pa se še malo pohvalim, sem včeraj v Izoli srečal kar dve znani osebnosti.

Najprej zagledam Joška Jorasa pri Simonovem zalivu. Nisem prepričan, če je imel oblečeno budno, vsekakor pa je imel na sebi bistveno preveč obleke za zunanjo temperaturo blizu 30. Malo je manjkalo, da ga nisem povabil na pivo, ker imam zanj nekaj vprašanj. Namreč, če jaz ne jem samo šest ur, že postanem na smrt lačen in moja prištevnost se bistveno zmanjša. Če bi stradal brez hrane tri tedne, bi bil verjetno zadnje dva tedna že tri klaftre pod rušo in samo še hrana za črve, če me ne bi slučajno kromirali kremirali. Se je pa za njim ozrlo kar precej ljudi, ki so spremljali na tribuni veslaško regato, tako da bi moral po moje nekako unovčiti tole prepoznavnost. Ni pa deloval kot narodni heroj. To pa žal ne.

Druga znana osebnost, ki sem jo srečal na drugem koncu zaliva, je bila pa nihče drug kot Špela iz Atomic Harmonic v sami ženski družbi. Žal moram ugotoviti, da se je za Špelo ozrlo bistveno manj ljudi, kot za Joškom Jorasom, pa še tisti, ki so se ozrli, so bili bratje iz juga, ki po moje niti niso vedeli, čigavo rit opravljajo. Ja, v tej državici ni lahko niti estradnim zvezdicam, ker če bi se sredi Santa Monice v LA pojavila recimo Paris Hilton samo v prozorni oblekici, bi bila zanesljivo deležna masovne histerije lokalnih najstnikov.

Sem pa na morju prvič zares opazil, kakšne hude moralne posledice ima prevzem Pivovarne Laško s strani Boška Šrota.

Ob prebiranju zadnjega Reportera (zame dobesedno zadnjega) sem se še muzal ob izpovedi Ane Jud, ki je zapisala, da je leta 2006 še prisegala na laško pivo (to je dokumentiral časopis Finance), danes pa pravi, da bojkotira vsa piva Pivovarne Laško in povezanih družb ter na sliki pozira z Heinekenom v roki.

In na morju brez tekočine jasno ne gre. V povprečju po moje Slovenec požene po grlu na dan več kot liter piva, sploh pa na morju, ko je potrebno kožo sproti mazati od zunaj in znotraj. Pa prideš ves posušen od vročine do bifeja v Simonovem zalivu in lepo prosiš za pivo. Veliko, pol litra prosim. Natakarica pa te vpraša: Laško ali Union? Pa saj to je isto, oboje je Šrotovo, Šrota pa ne pijem, ker je tajkun in to je moja ustavna pravica . Imate še kaj drugega? Ne. Kako ne? Kje je pa moja pravica do izbire? Kaj pa Bud, Heineken, Goesser, Plzno, Carlsberg, karkoli, samo ne laško ali union? Lepo prosim…

Izgleda, da bom moral drugič še pivo prinesti na morje od doma.

Preberi še:
Ladjice by Onyx

Sami lepotci

28 05 2008

V nedeljo je imel nek trgovec z pohištvom dan odprtih vrat v svojem salonu, tako da je bila trgovina odprta od 9 ure zjutraj do 20 ure zvečer, z obveznim šotorom pred vhodom, kjer si si lahko privoščil še čevapčiče s čebulo in ajvarjem v lepinji.

Tega sicer nisem vedel (ne mislim čevapčičev, ampak dan odprtih vrat), sem se pa ravno peljal mimo trgovine in sem se mimobežno ustavil, da se malo na hitro popasem ob razstavljenem pohištvu. Pohištvo sicer ni nek moj nakupovalni fetiš, samo včasih sprememba dobro dene od vseh ogromnih LCD in plazma televizorjev, Playstationov serije 3, GPS navigatorjev in podobnih tehnofekalij. Pa še vonj po iverkah in lepilu včasih deluje sile pomirjujoče.

Nekaj ljudi se v nedeljo dopoldan sicer še vedno udeležuje nedeljske maše, kar pa mene kot zapriseženega ateista ne privlači preveč, pa tudi pridige se mi zdijo preveč enolične ter se čez čas začno ponavljati. Zato se v nedeljo dopoldan raje odpravim na kakšen daljši relaksacijski sprehod, ali v skrajnem primeru za obisk nakupovalnega centra. Vendar v tem primeru pustim obvezno plastiko (bančno kartico) doma in imam v denarnici samo nekaj evrov za skrajno silo, če bi moral na hitro vzeti nakupovalni voziček, v katerega moraš najprej vtakniti drobiž, da ga rešiš ketne, s katero je privezan na ostale vozičke v liniji.

Tako sem nekaj minut čez deveto kot eden izmed prvih „kupcev“ in brez denarja v žepu sredi trgovine, kjer se je dobesedno trlo prodajalk in prodajalcev v povsem enakih, sveže opranih uniformah, ki so še dišale po prašku. Izgleda, da je trgovec ta dan vpoklical na delo čisto vse zaposlene do zadnjega na plačilni listi, ampak kljub temu sem bil nad njihovim številom resnično fasciniran. Še bolj sem bil potem impresioniran samo še nad cenami pohištva uglednih tujih blagovnih znamk v najvišjem nadstropju, kjer je 5000 € za manjši regal dnevne sobe kar nekako ugodna cena, ker je vse ostalo samo še bistveno dražje. Pri čemer je pa zanimivo, da se na prvi pogled to izjemno drago pohištvo ne razlikuje od nekajkrat cenejšega samo nadstropje nižje. Kakor sem uspel navleči na ušesa razlago enega od prodajalcev nekemu paru, ki je že na pogled deloval, kot da tole pohištvo cenovno ni ravno za njiju, je poanta samo v materialu, ker tu je pohištvo zares iz pravega lesa, tako kot včasih omare starih mam. Me pa ob takih cenah zanima, kakšne davčne napovedi izpolnjujejo kupci tega pohištva?

Hitro pa me je zmotilo to, da so vse prodajalce očitno poslali na nek hiter tečaj komuniciranja z potrošnikom, tako da so me neprestano vljudnostno spraševali, kako mi lahko pomagajo. Nikakor, ker nimam denarja in samo gledam, kot bi bil v muzeju. Na kakšen masažni fotelj ali dražjo zofo sem se tudi usedel, da si malo odpočijem od naporne hoje, samo sem si nadel na obraz izraz, kot da sem tik pred odločitvijo za nakup in se odločam samo še med niansami. Z ali brez daljinca. So pa očitno prodajalcem obljubili nenapovedan obisk inšpekcije v civilu, ker so se vsi obnašali nekako enako bojazljivo do vsakega obiskovalca, kot bi se bali, da gre za morebitnega detektiva na plačilni listi šefa trgovine.

Kar pa je mene daleč najbolj presenetilo in to kljub vsemu razstavljenemu pohištvu ter kičastih kipcih bude iz alabastra, so bili pa lepotci, ki se jih ni dalo v množici prodajalcev spregledati. Od ostalih so se ločili po elegantni obleki, brezhibni urejenosti, negovani frizuri, nekateri z črnimi koderčki ter želejem v gostih laseh in so bili tudi na pogled privlačni, kot bi jih nekdo načrtno izbral med samimi manekeni. Skratka še lepši kot klasični japiji, ki jih srečaš v kakšni banki ali prestižnem avto salonu. So pa bili to očitno neki oddelčni vodje, ker so bili uniformirani prodajalci na pogled pod njihovo direktno komando ter so imeli tudi lastno stekleno pisarno z zaresno mizo (verjetno iz iverke) na oddelku.

Ko sem srečal prvega, sicer še nisem bil začuden, samo ko sem pa srečal serijo njih, sem se spomnil filma Dečki iz Brazilije, ker jih je očitno nekdo načrtno izbral in ta nekdo je imel izjemno izostren občutek za moško lepoto, ker sicer ženske prodajalke niso bile nič posebnega, kaj šele, da bi jih kdo načrtno izbiral na podlagi strogih estetskih kriterijev.

Kdor še vedno misli, da je pomembna samo notranja lepota in zdrava pljuča, je zame sicer navaden neprivlačen bedak, ki si ne upa goli resnici pogledati direktno v oči. Nenazadnje so tudi znanstveniki dokazali, da so najbolj ogrožene živalske vrste v naravi ravno tiste, ki so najmanj privlačne za človeka, ker bi vsak raje reševal srčkano pando, kot pa neko eksotično krastačo odurnega videza, ki ti za povrh še predrzno pljune strup direktno v obraz.

Preberi še:
Super!nova trgovina z gatami by Onyx
Golf super store by Onyx

Se želiš naročiti na blog?

Moja prva služba

26 05 2008

Smo nekje na sredi 90 let prejšnjega stoletja. Časi niso rožnati, tranzicija se je komaj dobro začela, gospodarstvo je doživelo šok izgube južnih trgov, tovarne se zapirajo, Drnovškovih certifikatov takrat še ni na vidiku in kakšno leto nazaj so umorili predsedniškega kandidata Krambergerja.

Doktor Onyx pa postane absolvent Fakultete za elektrotehniko in računalništvo, ki si za konec taktično namerno prihrani še zadnji izpit, da je lahko vlekel študentski status in s tem bone za hrano dokler se je dalo. Bistvo so bili boni za hrano, ker smo z njimi hodili v Mačka ob Ljubljanici na pojedine ter si privoščili vrhunska arhivska vina. Tako dragih vin nisem pil potem nikdar več. Mislim da je bil rekorder letnik 1967, za katerega smo odšteli skoraj vso mesečno zalogo bonov.

Ker gledati v zrak prav dolgo ne moreš in se naveličaš dan za dnem istega jutranjega programa na TV, moraš počasi začeti iskati kakšno službico, da dobiš nekaj drobiža za položnice in hrano. Pisal sem prošnje na oglase za moj profil, procesna avtomatika, ali vsaj kaj približno podobnega, pa ni šlo. Nekje so me zavrnili, ker so izbrali drugega kandidata, ponekod pa sem tudi sam dvignil roke po prvem razgovoru, ko so mi povedali, kaj naj bi počel. Še najbolj všeč od vsega mi je bila služba, kjer bi načrtoval »varnostne sisteme« (kamere z detektorji gibanja), samo podjetje je imelo enega samega zaposlenega, bilo je praktično na začetku in še brez omembe vrednih naročil in verjetno bi moral še jaz vsak mesec kaj plačati, da bi lahko sploh hodil v službo. Brez bonov lahko potem od lakote umrem, ali pa popoldan moje telo prodajam za denar ovdovelim damam 70+.

Po kakšnem mesecu iskanja sem se zaposlil v majhnem podjetju v centru Ljubljane, ki se je ukvarjalo z prodajo in poprodajnimi aktivnostmi (servisom) radijskih postaj, večinoma za gasilce in nekaj malega za civilno zaščito ter z NMT mobilnimi telefoni, ki so bili predhodnica današnjih GSM aparatov. Izgledali so pa kot v času JLA ročne radijske postaje RUP-1, čeprav so takrat veljali kot statusni simbol.

Za to, da sem sploh dobil službo (še kot absolvent) je bilo odločilno dejstvo, da sem bil vrsto let radio-amater in sem delovanje radijskih postaj in nasploh komunikacijske tehnike dokaj dobro poznal. Seveda pa to ni imelo kakšne zveze z mojim študijem.

V podjetju so bili pred mojim prihodom zaposleni štirje in je bilo domnevam v celoti last direktorja. Poleg njega sta bila v podjetju zaposlena še direktorjev sin in njegova punca (morda žena, pozabil), oba pravnika, ki sta skrbela tudi za prodajo in nabavo opreme (prek principala) ter eden komad dipl. inga. elektrotehnike, ki je montiral in servisiral radijske postaje in NMT telefone.

Razlog, zakaj so zaposlili še mene, je bil pa baje v tem, ker se je nekega dne inženir, ki je imel na vesti celotno tehniko, zaletel z avtomobilom ter bil zaradi tega nekaj časa v bolnici. Da ni podjetje takrat povsem propadlo, so mu baje kar v bolnico nosili radijske postaje, ki jih je bilo potrebno sprogramirati (kanale in še nekatere dodatne funkcije), preden so jih lahko predali naprej. Z mojim prihodom bi bila tako za tehnično področje dva, torej bi imeli nekakšen backup za primer še kakšne nesreče.

Najbolj sem si od vsega zapomnil montažo NMT telefonov v avtomobile. Takrat sicer še nismo imeli uradno tajkunov, so pa hodili večinoma razni direktorji z dragimi merčkami (Marcedesi). Za vgradnjo telefona v avto pa si moral s posebnim svedrom v obliki stožca zvrtati v streho luknjo, kamor si zmontiral zunanjo anteno. Če si bil nepazljiv, je lahko sveder tako nesrečno obrnilo, da se je streha avtomobila skrivila, samo meni se na srečo to ni nikdar zgodilo, oziroma sem prej spokal kovčke. Če pa bi se mi, potem bi verjetno še leta delal zastonj, samo da odplačam škodo na strehi avtomobila.

Direktor me je praktično vsak dan vprašal, če sem zadovoljen, srečen, vesel, ker delam v njegovem podjetju. Vsakič sem se mu zlagal, čeprav čez nekaj časa nisem imel več idej, kaj naj mu natvezim, da se ne bom preveč ponavljal. Jasno, zadovoljen z delom nisem bil, daleč od tega, pa tudi plača je bila zelo pripravniška, morda današnjih 300 do 400 € ali celo manj. kasneje sem se ga poizkušal čim bolj izogibati, ker sem imel teh neumnih vprašanj počasi vrh glave in še čez. “Ja, sem zadovoljen, vesel sem, da ste mi dali priložnost in upam, da vas ne bom razočaral. Prav?”

Čeprav bi me zelo verjetno zaposlili tudi po diplomi kot pripravnika, sem po kakšnega pol leta odšel, ker se mi je zdelo vse skupaj brez veze in sem se zgrozil, da bi moral to početi celo življenje. Grem pa že raje avtomobile prodajat ali pleskati stanovanja.

Podjetja danes na trgu ni več. Kakor sem nekje v Financah bežno zasledil informacijo, jih je nekdo kupil za več kot 7.000.000,00 €, čeprav naj bi bilo vredno samo 2 milijona.

Kot sem že velikokrat napisal menim, da v Sloveniji veliko (večina) ljudi z univerzitetno izobrazbo tehnične smeri dela na delovnih mestih, kjer so v tujini zaposleni tehniki. In to velja tudi za računalništvo. V obdobju, ko sem sam iskal službo sem celo dobil občutek, da so se nekateri delodajalci dobesedno norčevali, kdo bo imel v svojem »voznem parku« več diplomiranih inženirjev. Tehnikov sploh niso več zaposlovali, ker ni bilo potrebe, saj so imeli pač raje ljudi z diplomo, kar če že drugega ne, koristi pri javnih razpisih, pa tudi tuji poslovni partnerji so kar malo debelo pogledali, ko so videli impresivni »vozni park«. Na zahodu pač tam takega razkošja in razmetavanja kadra večinoma ne poznajo in se natančno ve, kakšna dela opravljajo tehniki in za kaj zaposliš inženirje, ki jih ni na trgu toliko, da bi se lahko odkrito norčevali iz njih.

Preberi še:
Onyx ga javno pokaže by Onyx


%d bloggers like this: