Archive for the ‘Internet’ Category

Onyx na Ipadu

02 06 2011

Danes sem se v Biga Bangu nekaj igral z Ipadom in sem prvič videl, kako izgledam na tablici.

Dejstvo je, da je prikaz drugačen, kot v klasičnem brskalniku na računalniku in tudi uporabniška izkušnja je nekoliko drugačna. Očitno wordpress spletni strežnik ugotovi, da gre za Ipad in potem prikaz priredi zanj. Verjetno so imeli razvijalci tu v mislih predvsem lažje upravljanje z zaslonom na dotik.

Sem pa opazil, da v nadzorni plošči wordpress bloga pod Appearance obstaja posebno poglavje prav za Ipad in zadevi se reče učeno Onswipe Theme for iPad, kjer se da nastaviti nekaj predvsem šminkerskih malenkosti. Vendar če nimaš Ipada, ne veš, kako zadeva potem zares izgleda. Z ipad peek naj bi se sicer videlo tudi na računalniku, kako bo spletno stran prikazal Ipad, vendar v primeru wordpress bloga ta zadeva očitno odpove, ker prikaže kar klasično spletno stran. Bodo morali programček razvijalci še malo dodelati, ker očitno niso imeli v mislih, da spletna stran vrne drugačen prikaz če ugotovi, da je prišel zahtevek iz Ipada. To pa je nepričakovan trik.

Za Firefoxa sicer obstaja zanimiv dodatek (add-on) User agent switcher, ki v bistvu naredi to, da strežnik prepriča, kot da je zahteva za spletno stran prišla iz druge naprave, kot dejansko je. Tako se lahko na PC računalniku z Windowsi izdajaš, da si iPhone, iPad ali pa kaj tretjega, če znaš pravilno nastaviti User Agenta.

V brskalniku Firefox se add-on montira sam od sebe v meni Orodja in je videti takole:

Za iPhone obstaja že narejen user agent, za iPad pa sem ga dodal sam, čeprav sem potreboval par sekund in nekaj iskanj v Googlu da sem sploh ugotovil, kaj hočejo od mene:

Kot kaže je tu ključni podatek User Agent, ki mora biti za iPada tole (respect tistemu, ki si izmišlja take neumne stringe):

Mozilla/5.0 (iPad; U; CPU OS 3_2 like Mac OS X; en-us) AppleWebKit/531.21.10 (KHTML, like Gecko) Version/4.0.4 Mobile/7B334b Safari/531.21.10

Stvar potem celo deluje in moj blog prikaže v Firefoxu tako, kot na iPadu, z eno samo pomanjkljivostjo! Ker nimam zaslona, občutljivega na dotik, obstanem na prvi strani in ne morem nikamor naprej. Piše sicer “swip me”, samo s čim?

Se pa zato nekoliko bolje vidi, kako izgledam na iPhonu:

Tisti, ki brez mene ne zdržijo niti na poti in si lastijo iPhona, kot kaže niso preveč prikrajšani. Za lastnike Androidov pa še preverjam, če je vse tako, kot mora biti.

Advertisements

Inteligentni geo iskalnik

11 03 2011

Pred dnevi mi je uspelo uničiti LCD zaslon mojega socialnega telefona, ki tako ni dočakal niti prve obletnice. Imel sem ga kot ponavadi v hlačnem žepu (ne ravno dobra praksa) in ko sem sedel v avtu je očitno zaslon iz tekočih kristalov počil, tako da je kazal samo še neke mavrične barve. Za povrh je pa odpovedala še programska oprema za prenos podatkov iz telefona v računalnik in mi ni uspelo rešiti ničesar iz telefona. Mi je pa v bistvu žal samo za imenik prostitutk, ker sem imel pri nekaterih še nekaj količinskega popusta v dobrem. J’Bemti tehniko.

Servis telefona ni prišel v poštev, ker so me takoj ohladili, da bo skoraj ceneje, če kar nov telefon kupim, ker je zaslon nekako zlepljen z elektroniko. In v primeru, ko se moraš odločati za nov mobilni telefon, se danes človeku mimogrede lahko utrga in si v trenutku bistveno zmanjšane prištevnosti kupi kakšno zverino za 600 €. Vendar če kdo pričakuje, da sem si kupil Išmorna, Samsunga Galaxy 2 S ali pa HTC Desire HD, katerega baterija zdrži baje kar celih osem ur, se krepko moti. Jaz sem poiskal na spletu najbližjo trgovino z rabljenimi telefoni in kupil natančno takega, kot je bil moj prejšnji za 40 € (prvič sem dal zanj če 100 €). Tako mi ni potrebno znova brati navodil, pridobil sem rezervno baterijo in sedaj imam pri hiši dva polnilca.

Ker pametnega telefona nimam in si ga v bistvu ne želim privoščiti (sponzorji seveda vljudno vabljeni) ne vem, kakšne vse rešitve za njih že obstajajo in kje bi se dalo morda pristaviti svoj lonček.

Recimo zadeva, ki bi jo jaz zelo rad imel na telefonu, je inteligentni iskalnik, ki upošteva pri prikazu rezultatov tudi mojo trenutno lokacijo (če kdo ne ve, ima večina pametnih telefonov serijsko vgrajen baje tudi GPS).

Ko se spomnim, da potrebujem gotovino in upoštevajoč kartelne provizije naših bank bi jaz rad v iskalnik vpisal recimo “bankomat SKB” in od programa pričakujem, da mi prikaže meni najbližji bankomat te banke in me vodi do njega. Če vpišem v iskalnik “lekarna” pričakujem nekaj podobnega, le da upošteva še, ali je lekarna sploh odprta.

Google Maps je sicer v redu, ampak  mislim da nima v ozadju neke inteligentno strukturirane baze podatkov, marveč je kombinacija klasičnega iskalnika in geo lokatorja z zemljevidi. Če vpišeš v iskalnik besedo “pizza”, bo našel samo pizzerije, ki imajo pizza v imenu in so morda nekaj deset kilometrov stran, medtem ko ne ve, da so dobre pizze tudi v gostilni takoj za vogalom, ki pa se žal ne imenuje Pizza pri Julči.

Odpiralni časi bi znali biti prava zadeva, vsaj kar se tiče ozemlja Slovenije, je pa tu dejansko bistvena zbirka podatkov, po kateri program išče.

vir: Odpiralni časi

Kot rečeno nimam pametnega telefona, zato sem aplikacijo testiral v brskalniku in sicer tako, da sem si izmislil par testnih primerov. Za bankomat posamezne banke ali lekarno je program test opravil z odliko, zataknilo se mu je pa v primeru, ko me prime sredi Čopove lulat in iščem najbližje javno stranišče, ker ne želim v Mc’Donaldsu naročiti dvojni cheesburger samo za to, da dobim kodo od wcja. Tu pa mi ni ponudil program ničesar, čeprav sem poskusil z “lulat”, “scat”, “WC” in  “javno stranišče”.

Ne vem sicer kako vzdrževalci te simpatične aplikacije polnijo bazo podatkov, ampak če se mene vpraša bi vpeljal nek spletni standard, kjer bi ponudniki potem na svojih spletnih straneh v standardni in strukturirani obliki (zaradi mene lahko XML) navedli tudi svojo lokacijo in dejavnost, s katero se ukvarjajo. Z naborom možnih ključnih besed in še nekaterimi malenkostmi pa bi se upam dalo preprečiti zlorabe in poskrbeti, da so podatki točni, sicer greš pa na črno listo.  Te podatke bi lahko potem uporabili iskalni pajki takšnega servisa in interes ponudnikov storitev bi po moje sigurno bil, da se nastavijo iskalniku, pa še podatke bi lahko uporabili različni ponudniki spletnih servisov in sistem ne bi bil zaprt na eno firmo.

Za primer javnih stranišč bi pričakoval, da bi te podatke zagotovil upravljalec, kar je v primeru Ljubljane verjetno kar MOL oziroma Janković. Poleg tega se pa na tak način najlažje zagotovi ažurnost podatkov, saj je ta skrb prenesena k ponudnikom, ki jim je to tudi v poslovnem interesu.

Verzija 1.2 te rešitve bi lahko potem ponujala tudi dinamično osveževanje podatkov v realnem času, tako da jaz ne bi našel samo parkirišča, ampak bi lahko takoj videl, ali so še prosta parkirana mesta, da se ne vozim zaman.

Če bi kdo rad tekel patentirat idejo, se lahko za hip ustavi, ker jaz že od zgodnjega jutra čakam v vrsti na patentnem uradu. J’Bemti (prebere se kot džibenti) birokracijo!

Anonimnost na internetu

24 07 2009

Če je dovoljeno letati naokrog z zaščitnimi maskami čez usta zaradi raznih živalskih grip, potem verjetno ne more biti prepovedano niti nošenje roparske črne maske (narejene iz raztrganega štumfa) v javnosti? Bi se pa večina izmed nas predvidevam slabo počutila, če bi koga tako zamaskiranega srečali na cesti, ker ne bi nikoli vedeli, kakšni so njegovi pravi nameni in motivi za skrivanje obraza (zato jaz ne gledam ravno z veliko naklonjenostjo tiste, ki se skrivajo na internetu).

Na internetu sicer ne moreš nositi maske, se pa da na drugačne načine učinkovito prikriti svojo identiteto (going stealth).

Običajno v internet dostopamo prek nekega ponudnika, ki nam dodeli IP številko, s katero se potem predstavljamo drugim računalnikom oziroma strežnikom, marsikje pa se ta številka tudi zabeleži. In nikakor ne samo v raznih strežniških dnevnikih (logih), katerih vsebina je dostopna samo posvečenim, ampak tudi še kje druge. Tako recimo na blogerski platformi wordpress jaz lahko vidim IP številko vsakega, ki je oddal komentar.

Na spletu obstaja precej spletnih strani, kamor lahko vpišeš IP številko, ki te zanima, nazaj pa dobiš podatek o lokaciji ali ponudniku dostopa v internet, kateremu pripada ta številka. Do osebnih podatkov imetnika računalnika tako sicer ne prideš, kdor pa hoče in ima pravno podlago, pa lahko te podatke pridobi pri operaterju, ki mora shranjevati določeno obdobje vse informacije o naročnikih in dodeljenih IP številkah.

Recimo primer, kaj ve Geo IP Tool o moji IP številki, s katero sem dostopal v splet prek Mobitelovega Instant interneta (ne vem sicer od kje jim podatek, da je Ljubljana Bohinjska regija):

Ne sicer veliko, za poznavalca pa dovolj informacij. Če recimo za primer pogledam na hitro, od kje je alcessa, dobim tole (upam, da ne izdajam preveč?):

Zdaj, kdor se ob tem počuti nelagodno (na kakšne nečedne namene nočem niti pomisliti) obstaja nekaj načinov, kako si zagotoviti anonimnost pri deskanju, čeprav si moraš desko še vedno izposoditi pri za to pooblaščeni firmi, kar mit o anonimnosti nekoliko razblini.

Anonimni proxy ali open proxy (posrednik) je ena izmed možnosti. V tem primeru spletnih strani ne obiskujemo neposredno, ampak to za nas počne poseben strežnik v svojem imenu. Torej ko jaz v brskalnik vpišem neko spletno stran, gre zahteva najprej do tega posrednika, ki gre potem z lastno IP številko v internet po podatke (ali pa jih pobere iz svojega predpomnilnika, kar operacijo še pohitri), ter mi jih posreduje nazaj.

Tako obiskana spletna stran o meni ne ve nič, zapiše se naslov proxya. Z drugimi besedami, proxy strežnik počne nekaj takega, kot če pošlješ nekoga drugega v trgovino po kondome, ker je tebi nerodno. Prodajalka vidi tvojega posrednika, da pa so kondomi v bistvu zate, ker se pri samozadovoljevanju ne želiš umazati rok, se ji pa ne sanja.

Običajno ima vsak kolikor toliko spodoben internet brskalnik nekje v nastavitvah obljubljeno možnost, da lahko vpišeš ime ali IP številko proxy strežnika, prek katerega bo hodil v splet, tako da je uporaba enostavna, le vedeti je potrebno osnovne podatke o posredniku, ki ga želimo uporabiti.

Firefox proxy config

Firefox proxy config

Se je pa pametno zavedati, da je to spolzek teren in v internetu obstaja na tisoče računalnikov, z nameščenim open proxy-em in za katere lastniki sploh ne vedo, da jih imajo nameščene na svojem računalniku, ker so se nekje nenamerno zombificirali (okužili).

Tudi ideja o lastništvu lastnega open proxy strežnika ni najboljša, ker takšni strežniki med drugim privlačijo kot ulična svetilka vešče razne ljubitelje otroške pornografije, koprofile in hekerje, česar si verjetno tudi nihče ne želi imeti doma v svoji hiši.

Da o hitrosti takšne povezave niti ne govorim, saj gre večinoma za ljubiteljske, amaterske postavitve, ki tečejo na počasnih računalnikih z počasno internet povezavo, kar ob množici uporabnikov, ki se poslužujejo proxya samo pomeni, da zadeva ne gre nikamor.

Druga, med poznavalci morda še bistveno bolj priljubljena možnost za dosego anonimnosti, je omrežje Tor.

Tu moraš za uporabo namestiti pri sebi manjši programček, ki v bistvu opravlja funkcijo nekakšnega proxy strežnika (rečejo mu Onion router).

Računalniki, ki so del te vesele družbe anonimnežev, si kriptirane internet pakete po nekem algoritmu med sabo podajajo in tako dosežejo to, da ciljni računalnik (strežnik, wordpress blog…) ne ve, kdo je originator same zahteve. Zadeva je podobna, kot če te nekdo zasleduje, ti pa poizkušaš čim hitreje in čim bolj naključno spreminjati smer med begom ter za sabo brisati sledi (podrobnejša razlaga).

Ko se recimo uporabnik Tor omrežja izživlja na blogu in ga smeti z poplavo komentarjev, analiza IP naslovov pokaže, da se stalno spreminjajo, čeprav gre ves čas za isto osebo. Spreminjajo pa tako, da je videti, kot da prihajajo iz različnih držav, od različnih operaterjev.

Kaj več pa bi lahko o tem povedal moj heker – pripravnik (nasvet dneva, z Onyxom se ni preveč pametno za hecat, ker te lahko grdo pwna, da med frendi izpadeš kot težek n00b).

Resnično pa upam, da ne gre morda za koprofila, ki je na moj blog zašel naključno, ker sem pisal tudi o zoofiliji in sodomij. TOTAL OWNAGE.

Višja matematika

31 01 2009

Ko smo ravno pri CAPTCHA (Completely Automated Public Turing test to tell Computers and Humans Apart) sistemih, ki naj bi bili sposobni ločiti človeka od stroja.

Če se komu zdi, da so Hadove enačbe zapletene in se zaradi tega ne upa komentirati na takih straneh…

vir: had.si

ga lahko pomirim, ker Hadova matematika še zdaleč ni najtežja možna, čeprav je res, da nekateri izračuni, sploh vsote dvomestnih števil, niso ravno najlažji. Jasno v primeru, da ste stari pet let ali manj in vas doma niso naučili seštevati na prstke.

Ampak če se hočete zares znebiti vsiljivcev na vašem blogu, ki puščajo neumestne komentarje in želite nivo debate obdržati na dostojnem nivoju, potem je rešitev prej kaj takega:

captcha_matematika

Čeprav zadnjih 15 let matematike praktično v življenju nisem potreboval (razen čisto osnovne osnovnošolske linearne algebre), sem bil včasih na tem področju kar dober in mi kakšno tako vprašanje verjetno ne bi delalo preveč težav. Danes pa bi moral kar malo pomisliti, da bi tole, sicer na prvi pogled lahko enačbo, izračunal. Ob izdatni pomoči Bronštejnovega priročnika seveda.

Ugibam, da gre za parcialni odvod trigonometrične funkcije, čeprav ne razumem, zakaj parcialni odvod, ker je x itak edina spremenljivka, ki v enačbi nastopa?

Nehuman test človečnosti

29 01 2009

Ker je očitno email pika si dokončno umrl in nihče več niti ne ve, kje se strežnik za pošto sploh nahaja, kaj šele da bi vedel, kako zadeva deluje, sem se danes na hitro odločil, da izvedem Plan B in usposobim moj Gmail poštni račun.

Namreč že nekaj časa nazaj sem na Gmailu odprl poštni predal pod pravim imenom in priimkom, ker sem se hotel zavarovati, da mi ga ne odpre že kdo drug in bom potem jaz imel poštni naslov tipa ime.priimek666@gmail.com, kar deluje meni neresno in amatersko.

Se pa spomnim enega smešnega primera, ko so zaposlili nekoga precej visoko v hierarhiji, a je imel enak ime in priimek kot nekdo, ki je bil tam zaposlen že več kot 10 let. Ker pa gre za isto domeno, seveda oba ne moreta imeti enakega elektronskega naslova, zato bi nekako po logiki moral zadnji, ki je prišel, dobiti naslov tipa ime.priimek1@domena.si. Ampak ker je bil po činu višje, je bilo potrebno spremeniti e-naslov človeku nižje po rangu.

Gmail  poštnega računa sicer jaz nisem nikdar zares uporabljal, ker mi je bil obstoječi na email dovolj, čeprav ni vedno deloval ravno najbolje in sem včasih dobil pošto celo z nekaj urno zamudo, kot da bi jo raznašal DHL in ne TCP/IP protokol.

In danes poizkušam z prijavo ter naletim že takoj na nečloveški test človečnosti, s katerim so preizkušali moj vid in še nekatere druge lastnosti, ker sem pozabil geslo in sem moral priti nekako do skrivnega vprašanja, katerega pravilni odgovor ti šele omogoča, da geslo lahko spremeniš oziroma na novo nastaviš.

V prvem poizkusu dobim tole uganko:

Gledam jaz debelo tiste črke in se skoraj z nosom dotikam ekrana, ko poizkušam razvozlati, kaj to piše, ampak potem sem obupal in kar nekaj napisal ter upal, da sem morda uganil. Pa nisem. Mi je bilo pa nerodno klikniti na ikono z invalidom na vozičku, ker bog vedi, kaj se tam zadaj skriva in si morda nakoplješ še kakšno invalidsko komisijo za vrat.

Ampak to ni bil edini napačen poizkus. Tudi naslednjič sem se zmotil, čeprav nisem naredil zaslonske slike, ker sem mislil, da je tokrat pa zadeva enostavna in bom zadel od prve pravo kombinacijo.

Šele v tretjem poizkusu mi je tako po nekem čudežu uspelo, da sem uganil, kaj piše na popačeni sliki in sem bil kar malo ponosen sam nase, ker tudi ta uganka ni bila ravno lahka:

Tako. Sedaj imam privat pošto tudi jaz na Googlu, na Email.si pa lahko samo še pošljem “na svidenje in hvala za vse ribe“, pa ne bom, ker maila sigurno ne bodo dobili, ker očitno ne vedo niti to, kje imajo strežnik in kdo naj bi se z njim za hobi ukvarjal.

Škoda pa se mi zdi, da se niso vsaj toliko potrudili in bi storitev komu prodali.

Če je Telekom lahko kupil iskalnik najdi.si za ne tako majhne denarje, bi pa lahko odkeširal še tisti drobiž in kupil email.si, potem pa bi strežnik naložili enkrat proti večeru v havbo manjšega dostavnega vozila in ga odpeljali v svoj informacijski center, kjer bi ga lahko nekdo administriral za zabavo.

Sem pa ugotovil, da mi Gmail vmesnik niti ni preveč domač in ni me sram priznati, da od prve nisem niti poštudiral, kje naredim pravilno logoff oziroma odjavo. Gumb bi moral biti nekje v zgornji vrstici, a ga nisem opazil.

Študiram, tuhtam, nič mi ne pade na pamet. Nastavitev nočem spreminajti, pomoč potrebujem, samo ne vem, kako naj probelm formuliram, izpisa na papir pa tudi nočem. Potem pa poizkusim srečo s Starejšo različico. In presneto, starejša različica pa ima gumb (pravilneje link) Odjavi.

Tu mi ni pa res čisto nič več jasno, saj ko preklopim nazaj na Novejšo različico, Odjava spet izgine. Tuhtam naprej, se naprezam, trem miselne orehe, premikam brskalnik, drsnike, nič. Odjave nikjer in to naj bi bila neka nadgradnja. Omogočiš Izpis in onemogočiš Odjavo. In to naredi Google, najhitreje rastoči start-up?

Potem pa mi le končno pade na pamet, kaj če izpis ne pomeni izpis na tiskalnik, ampak izpis v smislu, kot da se izpišeš iz šole, torej hipotetično sopomenka za zapustiti. In res, točno to. Odjava v zadnji verziji tega vmesnika ni več Odjava, ampak Izpis. Razumeti se pa niti ne trudim, ker me že tako boli glava od ugibanja črk.

Kako tako natančno preštejejo obiskovalce?

17 12 2008

Vsakič, ko objavijo aktualne podatke o obiskanosti spletnih strani, mi je kar malo nerodno klikniti na te naše najbolj znane portale, ker povsod dobesedno pokajo po šivih od samohvale. Zopet zmagovalci, Znova dosegli odlične rezultate, Zmagoslavje za 24ur.com,  Rekordna rast obiska in tako dalje. Hkrati z rezultati pa tekmujejo med seboj še v tem, kdo bo objavil najbolj butast PR članek na to temo.

Tehnično pa nikakor ne razumem, kako ta MOSS, kdorkoli to že je (baje oglaševalska zbornica, oziroma zanjo Aragon), izmeri število različnih obiskovalcev na nekem spletnem portalu?

Namreč, če pomeni doseg število različnih obiskovalcev na mesec, potem je zame številka prek 800.000 preprosto nerealna, saj toliko ljudi zares niti ne dostopa do interneta. Tega se po mojem tehnično tudi nikakor ne da tako natančno ugotoviti (število 810.459 pomeni, da zaokroževanja tu ni in vsak šteje).

Morda kdo sicer misli, da se prešteje različne IP naslove v dnevnikih spletni strežnikov.  Ampak tudi če se, to ne more biti nikdar relevanten podatek, saj večina ponudnikov dostopa do spleta uporablja dinamično dodeljevanje IP številk, tako imenovani DHCP, kjer jaz lahko v mesecu dni zamenjam kar nekaj IP naslovov, pa sem še vedno ena sama oseba. Na drugi strani pa zlasti po raznih službah prakticirajo tako imenovane posredniške strežnike (proxy), ki uporabljajo NAT (network address translation), kar preprosto pomeni, da več oseb z različnimi IP naslovi lokalnega omrežja v internet dostopa pod eno samo IP številko, kar spet ne more dati pravega rezultata.

Morda se kdo za tovrstne raziskave celo poslužuje kakšnih piškotkov (cookies), kar bi bilo lahko celo bolj relevantno kot IP naslovi obiskovalcev, vendar tudi tako pridobljen podatek o obisku različnih oseb ni nikakor zanesljiv. Namreč jaz imam na vseh mojih brskalnikih Firefox povsod nastavljeno, da me ob zapiranju brskalnika vpraša, če želim počistiti zasebne podatke in skoraj vedno odgovorim z DA. Tako da potem fašem novega piškotka, ko se naslednjič pojavim na spletni strani in me štejejo ponovno.

Če kdo ve, kako zares preštejejo obiskovalce na MOSS, bom z veseljem prisluhnil razlagi.


vir: dnevnik.si in soz.si

Se pa bojim, da to izvedejo enostavno tako, da pokličejo po telefonu spet sto “naključno” izbranih srečnežev (po mojih izkušnjah je to seznam vedno istih ljudi, ki si ga razne agencij enostavno podajajo ali mailajo po  elektronski pošti), ki jih vprašajo, ali so bili v zadnjem mesecu na spletni strani 24ur.com. In potem to množijo, ekstrapolirajo, konvergirajo,  prištejejo še statistično napako in absolutni pogrešek … vse samo za to, da so največji naročniki te (kvazi) raziskave zadovoljeni.

Niso pa omembe vredni samo največji, ki se najbolj napihujejo kot žabe.

Če pogledam na dno te lestvice, je na zadnjem, 114 mestu, nek Model’s fashion eshop, ki je nekako nabral 813 obiskovalcev in kot kaže google, sploh nima svoje spletne strani (ali pa jo google ne najde), na mestih okrog sto pa mu družbo delajo spletiščarji, ki ne presegajo nekaj 1000 mesečnih migrantov. Ker domnevam, da moraš za udeležbo v tem tekmovanju verjetno primakniti kakšen denarček, ne razumem, čemu se tu drenjajo spletne strani, ki imajo mesečni doseg komaj na ravni tega bloga?

Kakor sem na hitro preletel seznam, kakšnega pravega bloga na njem še nisem zasledil (vest.si to pač zame ni). Na 97. mestu se pojavlja le agregat (blogerski časopis?) Blogorola in to je v bistvu kar se tiče blogov vse. Me pa bi morale verjetno malo skrbeti moje brskalne navade, kajti med vsemi naštetimi spletnimi stranmi iz raziskave, jaz poznam in občasno tudi obiskujem morda kvečjemu 10% njih.

Kako zelo je nov kazenski zakonik (KZ-1) v kali zatrl krajo avtorskih del na internetu in posledično seveda tudi praktično v hipu ustavil prenos DIVX filmov iz najrazličnejših torrentov, pa lepo dokazuje rezultat spletne strani podnapisi.net, kjer se da, kot že ime spletne strani lepo pove, enostavno dobiti podnapise za filme v najrazličnejših jezikih in ki beleži skromnih 350.000 različnih obiskovalcev, kar je dovolj samo za šesto mesto lestvice najbolj obiskanih, pri čemer imajo pa res drugi največji porast obiska in sicer za prek 100% glede na pomlad 08. Da o partisu, ki pa prepričljivo vodi na lestvici mop.si, niti ne govorim. Kaj je že Partis in ali ni prek 400.000 obiskovalcev  nekam hudičevo velika številka?

MZ Hector alias Matjaž Zupan, precednik Sazasa in veliki borec za pravice najrazličnejših estradnikov, pa v jok in na drevo (ali prilika o scanju proti orkanskemu vetru).

Delodajalec.si – wannabe startup

16 10 2008

Kot verjetno večina že ve, mi kljub ne več tako rosno mladim letom, še vedno ni uspelo zagnati niti enega samega bednega start-upa in to me čedalje bolj teži.

Danes gledam mladino, ko imajo nekateri že pri rosnih 18 letih za sabo po nekaj zavoženih start-upov in registriranih kopico spletnih domen na zalogo, pri čemer večina niti še ne potrebuje brivnika ali žiletk. Seveda mi ni vseeno in kar se tega tiče se počutim kar nekako hendikepiranega. Pa ne, da bi nujno potreboval denar, ali da ne bi imel zaradi recesije in zloma finančnih trgov dovolj za osnovne potrebe. S start-upom se tega večinoma niti ne rešuje (za to je sociala), ker jih veliko s tem samo zabrede v globoke dolgove, ki se jih na koncu morda lahko znebiš samo z osebnim stečajem. Gre bolj za to, da si del mainstreama, tako kot je bilo včasih moderno, če si bil hipi in nosil hlače na zvonec.

Jasno, na risalni deski imam trenutno več potencialnih start-upov, pri čemer še največ upov polagam na nek strogo tajni projekt z upokojenci, o katerem pa še ne smem izdati preveč, ker je marketing zasnovan na tako imenovani viralni komunikaciji in stopnjevanju napetosti, ko bodo vsi želeli izvedeti, kaj novega je spet Onyx poštudiral.

Tokrat pa za ogrevanje in poizkušino zgolj freeware ideja za kakšnega študenta z veliko časa in nekaj  računalniškega znanja. Uspeha pa jasno ne garantiram in ni iztožljiv.

Gre pa v bistvu za to, da obstaja na spletu cela kopica nekih zaposlitvenih portalov, kjer se objavljajo oglasi za službe in celo na nekaterih blogih sem zasledil prve korake oglaševanja za delovna mesta, zlasti v informatiki oziroma na področju spletnih tehnologij. To je lepo, vendar se žal večina, ki se na take lepo zveneče oglase javlja hitro prepriča, da ni vse tako idilično, kot piše v oglasu. Namreč oglasi so reklama, saj zaposlovalec (delodajalec) hoče dobiti samo najboljše od najboljšega, kar obstaja trenutno na trgu dela, za to pa se poslužuje vseh možnih klasičnih reklamnih prijemov, kot je potenciranje prednosti in bonitet neke službe, ter zamolčanje in prikrivanje vseh slabosti posameznega delovnega mesta. Tako veliko ljudi, ki se javni na posamezni razpis in službo na koncu dobi, ali celo zamenja, ugotovi čez nekaj časa, da to ni to, ali da so šli celo na slabše, na kar prvi razgovor ni nakazoval.

Torej, potrebujemo še inverzno zrcalni (zaposlitveni portal), kjer bodo delavci in bivši zaposleni lahko osvetlili  delodajalce v drugačni, verjetno bistveno bolj objektivni luči. Tako se bi ščasoma o veliko podjetjih in delovnih mestih ustvarila neka “baza znanja”, oziroma še bolje izkušenj ter pričevanj, ki bodo lahko vodilo za nove in nove armade dela željnih.

Na drugi strani pa bi tak portal imel lahko tudi negativni (korektivni iz teorije procesnega vodenja) povratni učinek na delodajalce, saj verjetno nebenemu ne bo prijetno, če se bo razvedelo, da nosijo delavke v njihovi, kupcu prijazni trgovini, na blagajni plenice za odrasle, ker jim ne pusti na WC ali pa, da nek urad objavlja razpise samo zaradi zakonske obveze, izbrani kandidati pa so že vsi znani še pred razpisom, in naprej da nek delodajalec na razgovorih obljublja nebesa, stalno izobraževanje, možnost osebnostnega razvoja, prijeten delovni kolektiv in kar je še tega (kopiraj-prilepi) leporečja, v praski pa njegovi zaposleni gledajo v 24 inčne zaslone od ranega jutra do trdne teme, brez tople malice, odmora za iskanje druge službe ali subvencioniranega okulista.

In kje je tu denar?

Jasno, to vprašanje je pri start-upu na mestu, ni pa nikakor na prvem mestu, ker tega na začetku ne ve skoraj nihče. Je pa na spletu tako, da če so kliki in obiskovalci, potem se najdejo tudi tisti, ki bi kaj oglaševali ali prodajali. Samo s tem problemom se ukvarjaš šele potem, ko rešiš še mnogo večji problem in to je, kako pritegniti bralce, brez da se počutijo nategnjene.

Če koga zanima, sem naredil na hitro en “whois lookup” in delodajalec.si je DA, skoraj neverjetno, še vedno prosta domena.

Mladina, veselo na delo. od vas je odvisna moja penzija.

Preberi še:
Start up klavrno propadel (by Onyx)

24ur.com distribuira viruse?

16 09 2008

Me je skoraj iz stola vrglo, ker že dolgo časa nisem dobil opozorila, da me je napadel računalniški virus. Kaj je sedaj to? Poleg pornografije (recimo temu pogojno spolni nasveti) 24ur sedaj po novem distribuira še viruse?


vir: Avast antivirus

Upam da Edi Pucer ni kaj samoiniciativno šaril po spletnem strežniku, ker sicer tole morda ni edini virus v njihovi ponudbi. Počutim se tako zelo IZRABLJEN. Predlagam ustanovitev preiskovalne komisije.

SWF/CVE-2007-0071!exploit is a generic detection for specially crafted Shockwave Flash files capable of exploiting a vulnerability in Adobe Flash Player 9.0.115.0 and earlier, and 8.0.39.0 and earlier. This does not necessarily mean that a virus has been found. It merely means that code was found which could attempt to run additional executable code without the user’s express permission.

Optika proti UMTS

12 07 2008

Primerjava dostopa v internet prek optičnega priključka, z povezavo prek mobilnega UMTS omrežja, verjetno ni najbolj smiselna, je pa možna. Zato tokrat ena nesmiselna primerjava.

Kar se tiče dostopnosti obeh tehnologij, je zadeva v bistvu podobna. Pri optiki vam mora nekdo do hiše, ali še bolj verjetno do stanovanja v bloku (hiš se operaterji izogibajo), potegniti optični priključek, pri UMTS mora biti v vaši bližini bazna postaja mobilnega operaterja, ki to tehnologijo podpira, sicer ne gre. Takole na hitro pa si upam trditi, da ima mnogo več ljudi pri nas trenutno možnost dostopa v internet prek mobilnega omrežja enega od GSM/UMTS operaterjev, kot pa prek optičnega vlakna.

Glede hitrosti, oziroma še bolje razmerja hitrost/cena, je optika absolutni zmagovalec.

Mobilni operaterji sicer govorijo o prenosih 7.2 Mbita/s, vendar vedno dodajo predpono DO. Torej ta hitrost je teoretično na obstoječi tehnologiji najvišja možna, vam pa nihče ne garantira ničesar. Verjetno tudi če vam deluje s samo 1kbit/s ni pravno s tem čisto nič narobe. Tudi 3.6 Mbita/s je po mojem občutku za večino težko dosegljivo (jaz recimo uporabljam doma mobilni internet kakšen mesec in so vzpostavljene hitrosti, kot jih prikazuje priložen programček, od 800 kbitov/s do 1500 kbitov/s). Cena za neomejen (v bistvu vam resno omejitev predstavlja že sama hitrost povezave) prenos podatkov je pri Mobitelu trenutno 29 €, pri Simobilu pa 19 €, pri čemer je zelo velika razlika v pokritosti zlasti izven večjih mest.

Pri optičnih (FTTH – optično vlakno v hišo) povezavah običajno ne zasledim predpone DO in po izkušnjah nekaterih srečnežev, se tudi hitrost bistveno ne spreminja. Pa tudi cena optičnega priklopa je precej nižja, saj recimo, če pogledam cenik T-2, stane naročnina na 10 Mbitov/s (simetrični paket) 14 € in za 28 € dobimo že 20 Mbitov/s, kar je po ceni primerljivo z Mobitelovim Unlimited paketom.

Je pa seveda res, da se v neki točki obe tehnologiji priključita v obstoječo Internetno hrbtenico, torej podatkovni IP paketek, ki ga pošljem jaz iz mobilne povezave in IP paketek, ki je priletel prek optike, potujeta od neke točke naprej prek istih naprav in kablov, ki nimajo mehanizma, da bi recimo diskriminiral eno tehnologijo in bi druga imela prioriteto (vsaj ne da bi jaz vedel). Razlika v hitrosti tako pada z (komunikacijsko) oddaljenostjo strežnika, do katere dostopamo.

Za primerjavo sem na hitro primerjal na spletni strani speedtest.net dostop do strežnika v Ljubljani in na Novi Zelandiji, ki mi deluje nekako krajevno najbolj oddaljena točka na zemljevidu.


Ljubljana – Optika T-2 (10 Mbs)


Ljubljana – Mobitel UMTS (do 3.6 Mbs)

Kot kaže rezultat, je 10 Mbs zares 10 Mbs gor in dol po kablu, medtem ko je pri meni doma 1200 kbs kar nekako standardna povezava in čez 1500 kbs skoraj ne gre nikdar. Možno celo, da imajo hitrost na oddajniku UMTS omejeno.

Velika razlika se kaže tudi pri “pingu” (ni to pomaračni sok za mešat z vodo), kjer optika do strežnika v Ljubljani (pajek.net) praktično ne pozna zakasnitve, medtem ko mobilni internet vnaša občutno zakasnitev prek 200 ms. Ta vrednost se sicer po mojih opažanjih precej spreminja, ne pade pa praktično nikdar pod 100 ms. Izgleda, da je to pogojeno s samo tehnologijo, ker je vmes brezžični prenos podatkov prek komunikacijske opreme, ki prenaša drugače tudi govor in po trditvah nekaterih, se to na obstoječi tehnologiji ne bo popravilo.

Kar se mene tiče, sta za normalno brskanje po spletu, ko prebereš kakšno novico, zapis na blogu, pogledaš kakšen filmček na youtube in podobno, obe hitrosti dovolj in uporabniška izkušnja ni bistveno drugačna. Vsaj zame. Čisto druga zgodba je seveda uporaba P2P omrežji (razni torrenti), kjer je optika dobesedno nirvana (skoraj megabyte podatkov v sekundi!?), medtem ko so pri mobilnem omrežju hitrosti pač bistveno nižje. Saj ne, da bi bilo karkoli namerno blokirano, samo desetkrat ali še več dlje traja, da “dol pade”.

Se pa meni postavlja neprijetno vprašanje, kaj bo s smiselnostjo optike, če se EU res loti P2P omrežji na nož in bodo uvedli zakon, po katerem dobiš tri opozorila, potem pa te operater odklopi, če prenašaš nelegalne (avtorsko zaščitene) vsebine? Namreč kakor sam opazujem, trenutno optika ni “must have” za to, da spremljaš strani, kot je 24ur.com ali dronyx.wordpress.com (recimo). Večina se za optiko odloča zaradi P2P omrežji in tu si upam nihče ne dela utvar? Ali pač?

Dobro, morda še TV prek optike namesto kabelske, samo nad tem pa sploh nisem navdušen. Prižgeš TV, potem še neko napravico, nakar na zaslonu piše “Počakajte trenutek…” in traja ta trenutek vsaj 10 sekund, da prideš šele do menija, kjer izbereš, kaj bi rad počel. Gledal TV, poslušal radio, kaj drugega? Na mojem starem TV, na katerega je priklopljena od snega polomljena navadna antena ,dobim sliko v treh sekundah, ko ga prižgem. Za TV Priština 2 in RTV Poljske me pa prav malo briga. Še štirje programi, ki jih ulovim, so mi malo preveč.

Samo jaz optične povezave v splet vidim v prihodnosti zlasti kot temelj multimedijske platforme, ki bo omogočala storitve, o katerih danes lahko samo sanjamo. In če ne bo več P2P (kar sam ne verjamem, da je možno), ne bo več novih FTTH priključkov, ki so predpogoj, da se bo kdorkoli sploh lotil razvijanja storitev nove generacije (teorija obsega).

Kar se tiče visokih pingov so problematični zlasti za tiste, ki igrajo računalniške igre prek mreže, kajti na precej strežnikov te ne spustijo niti zraven, ker imaš po njihovo previsok ping, če pa te že spustijo, pa si ostalim nekonkurenčen, ker težje nadziraš figurice in te po domače povedano prej pospravijo. Jaz sam sicer igram občasno mrežne igre tudi prek mobilnega interneta in ker sem bolj vikend spletni vojščak, me to ne moti preveč. Za marsikoga, zlasti pa za razne geeke, je pa to nepremostljiva ovira in se bodo mobilnega interneta res na daleč izognili.

Drugi test hitrosti do strežnika na Novi Zelandiji pa lepo pokaže, da se razlika med različnima dostopoma do spleta z oddaljenostjo povezave precej stopi.


Wellington – Optika T-2 (10 Mbs)


Wellington – Mobitel UMTS (do 3.6 Mbs)

Bistvena razlika med obema načinoma priklopa v internet je tudi v tem, da je FTTH (optika) krajevno fiksiran priklop, ki ga ne moreš kar tako odnesti drugam, na drugi strani mobilni internet deluje praktično kjerkoli je signal omrežja, le v tujini je potrebno paziti, da pomotoma ne bankrotiraš, ker se ti je prenosnik kar sam nekam povezal in avtomatično prenašal nove popravke za Windowse.

Poleg vsega naštetega pa je, kot sem v enem drugem zapisu že omenil, bistveno težje narediti neko spodobno domače omrežje, kjer bo imelo več računalnikov (plus igralne konzole in še kaj) dostop do spleta, z mobilnim internetom, kot pa z optičnim priključkom. Pri optiki samo kupiš usmerjevalnik (po možnosti brezžični) in priklopiš ostale računalnike, pri mobilnem internetu pa so rešitve odvisne od uporabljenega modema, vsekakor pa večinoma bistveno bolj komplicirano.

In zmagovalec je? (Morda potrošnik, ki dobi za manj denarja vedno več)

Vejice dodaj po potrebi, ker se mi ne ljubi slovnično debugirat (razhroščevanje) teksta (vem pa, kje so napake).

Unlimited XL doza mobilnega interneta

14 04 2008

Že pred časom sem pisal o naši navidezni konkurenci, ko je Simobil vodafone na Mobitelov Instant Internet odgovoril praktično z enakimi paketi in zelooo podobnimi (recimo skoraj prepisanimi) cenami.

Ampak stvari se očitno premikajo in Simobil je kot prvi sedaj ponudil končno paket, ki nima omejitve prenosa podatkov, oziroma za 19 € na mesec lahko deskaš, kolikor te je volja, pravzaprav pravilneje rečeno, kolikor ti kvaliteta mobilnega signala dopušča. Poleg tega ponujajo celo 15 dnevni brezplačni preizkus in v tem času lahko zadevo vrneš, če nisi zadovoljen ali je v tvojem kraju preslab signal.

Sam se zanimam za mobilni internet tudi za povezavo prek mini prenosnika Asus EEE, vendar so žal zaenkrat podprti samo Microsoftovi operacijski sistemi (XP, Vista), ne pa tudi Linux.

Sedaj pričakujem, da bo marketing Mobitela staknil glave in vrnil udarec s še boljšo ponudbo. Neomejena doza, 15€ na mesec in tudi podpora za Linux na Asusu EEE. Pričakujem preveč?

Preberi še:
Instant konkurenca via Onyx
Instant Internet via Onyx
(tole upam, da bo nekoč znala delati tudi Zemanta, do takrat pa ročno delo)

Varstvo osebnih podatkov v spletnih kavarnah

09 04 2008

Pred dnevi sem pisal o tem, kako slabo je v spletnih kavarnah poskrbljeno za varstvo osebnih podatkov, zlasti pa še tistih uporabnikov, ki tehnično niso najbolje podkovani in ne poznajo ozadja delovana hitro razvijajočih se spletnih tehnologij. V zvezi s tem sem na informacijsko pooblaščenko naslovil vprašanje po elektronski pošti , ali so spletne kavarne (cyber caffe) dolžne vsaj minimalno zaščititi moje osebne podatke pred zlorabo in ali je to povsem odprto področje.

Danes sem dobil odgovor in ker se mi zdi, da je vsebina pomembna za vse uporabnike spletnih kavarn doma ali pa kje na poti v tujini, jo povzemam v celoti:

Odgovornost za varstvo osebnih podatkov na javno dostopnih točkah do interneta je primarno na strani uporabnika, za ponudnike tovrstnega dostopa pa obstajajo le priporočila, s katerimi lahko poskrbijo za večjo varnost in osveščenost svojih uporabnikov.

O b r a z l o ž i t e v:
Izpostavili ste zelo zanimivo vprašanje, s katerim se je Pooblaščenec doslej srečal predvsem v okviru svojega mednarodnega sodelovanja. Mednarodna delovna skupina za varstvo osebnih podatkov v telekomunikacijah (International Working Group on Data Protection in Telecommunications – IWGDPT), v kateri sodelujemo, je tako pripravila delovno stališče o varstvu osebnih podatkov pri uporabi storitev informacijske družbe v okviru javno dostopnih točk do interneta, med katere sodijo tudi spletne kavarne (angl. cyber-caffe). Stališče IWGDPT (Working Paper on Web browser caching of personal information in commercial andpublic multi-user web access environments (e.g. “Cybercafés”), 6. – 7. september 2005, Berlin) je dosegljivo na tej povezavi.

IWGDPT v njem stoji na stališču, ki – podobno, kot ste razmišljali sami – priporoča spletnim kavarnam, da zagotovijo, da se vsi osebni podatki, ki so se zbrali med uporabniško sejo, popolnoma odstranijo po zaključku seje, torej ko se posamezni uporabnik odjavi. Prav tako naj bi tudi uporabnik sam moral imeti možnost, da izbriše vsebino mape »Zgodovina«, kjer se hranijo podatki o obiskanih spletnih straneh, in to preden lahko naslednji uporabnik prične z uporabo istega računalnika. IWGDPT prav tako priporoča uporabo opozorilnega sporočila (npr. pojavnega okna), s katerim se uporabnika opozori na izbris svojih osebnih podatkov, nastalih med posamezno sejo, preden se odjavi.

Ob navedenem se je potrebno zavedati, da gre za priporočila mednarodne skupine, ki pa niso zavezujoča za zavezance po ZVOP-1. Pooblaščenec se vsekakor strinja s priporočili IWGDPT, vendar pa glede na določbe ZVOP-1, spletne kavarne kot take ne kršijo ZVOP-1, če navedenega ne počno, saj omenjeni ukrepi niso zakonsko predpisani. Odgovornost za varovanje svojih osebnih podatkov v takšnih primerih torej prevzema predvsem vsak uporabnik s tem, ko se odloči za uporabo javnega računalnika v spletni kavarni ali na drugi javno dostopni točki do interneta (nenazadnje gre lahko tudi za javno odprto brezžično dostopno točko, na katero so lahko poveže kdorkoli). S takšno odločitvijo se mora vsak uporabnik zavedati, da lahko do določenih njegovih osebnih podatkov dostopajo uporabniki, ki bodo za njim uporabljali isti računalnik, zato mora posameznik poskrbeti za izbris takšnih podatkov z brisanjem zgodovine obiskani spletnih strani, gesel, piškotkov in začasno shranjenih datotek z interneta. V najbolj uporabljanih brskalnikih se takšno brisanje relativno enostavno izvede, kot rečeno pa javno dostopne točke k temu niso zavezane, vsekakor pa je z vidika varstva osebnih podatkov priporočljivo, da upoštevajo zgoraj navedena priporočila. za kršitev ZVOP-1 bi lahko šlo v primeru, če uporabniku ta možnost sploh ne bi bila dana.

Pooblaščenec bo pretehtal, ali je smiselno poskrbeti za širše osveščanje o teh vprašanjih in bo v skladu s svojimi zmožnostmi poskrbel za določene ukrepe za dvig zavedanja uporabnikov, ki obiskujejo javno dostopne točke.

Priporočamo vam, da si ogledate tudi druga mnenja s področja varstva osebnih podatkov, kiso objavljena na spletni strani, po kateri lahko iščete s pomočjo naprednega iskalnika.

Lepo vas pozdravljamo,
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka

Se bom pustil Zemificirati?

07 04 2008

V enem izmed uvodov v svojo kuharsko knjigo (povezava ni sponzorirana) je nekoč mojster Ivan Ivačič zapisal: Lažje je kritizirati, kot dobro kuhati in na to misel se vedno spomnim, ko poizkušam napisati kritiko. Sploh če pišem kritiko nečesa, kar nisem niti preizkusil.

In če to velja za pripravo kurje obare ali tenstanega krompirja, to velja še toliko bolj za zapleteno programsko opremo, ki poizkuša inteligentno prepoznati vsebino besedila na blogu ter avtorju ponudi povezave izbranih ključnih besed na nekatere bolj znane spletne strani, kot je recimo wikipedija, predlaga oznake (tage) in celo nekatere prosto dostopne slike, ki niso pod avtorsko zaščito.

Podjetje Zemanta se je resno lotila te, že na prvi pogled vse prej kot preproste naloge. Pa se problem verjetno marsikomu, ki piše blog in s pomočjo iskalnika vstavlja povezave, slike in logično izbira oznake primerne besedilu, ne bo zdel nič posebnega. Ampak v bistvu je, ker je še vedno vsak računalniški program ujet v If zanke, mi pa imamo vgrajeno v glavo zelo zmogljivo sposobnost abstraktnega mišljenja in naravno inteligenco. Tudi blondinke. Zato računalniški programi pri tovrstnih nalogah nasproti človeku izpadejo skoraj vedno popolni amaterji.

Sam celotne zgodovine podjetja ne poznam, po tem kar sem zasledil na spletu pa gre zgodba nekako takole. Skupinica programerjev se prijavi na Seedcamp v Londonu z Odprtim kopom (nek projekt na RTV SLO), ki je nekakšno tekmovanje dobrih idej, pride med prvih 6, pobere 50.000 € nagrade, najdejo se investitorji tveganega kapitala, ki v podjetje investirajo 1 milijon € in konec marca 2008 start-up internet podjetje lansira svoj produkt.

Iz tega je meni jasno, da gre za povsem komercialen projekt, kajti skladi tveganega kapitala, ki vložijo milijonček evrov, niso ravno dobrodelne ustanove in se verjetno nadejajo izplenu, ki je vsaj mnogokratnik vložka, in to v čim krajšem možnem času. Potencial so pa domnevam zavohali v tem, da se da prek tega sistema na bloge, ki postajajo eden ključnih igralcev interneta, spretno vključiti sponzorirane povezave, ki prinašajo denar. Recimo če jaz objavim v besedilu iPod, dobim povezavo na Apple store, na ključno besedo hujšanje morda povezavo na čaj, s pomočjo katerega izgubiš v tednu dni odvečne kilograme, ki so se nabirali leta in podobno. Seveda s tem ni nič narobe, saj nenazadnje vsi uporabljamo tudi googla, pa čeprav nam med zadetki ponuja sponzorirane povezave.

Ključno za uspeh po moje pa je, da uporabnik tega sistema vidi večje prednosti in koristi, kot so pomisleki, ker nekdo drug na račun povezav služi denar.

Program se sicer namesti kot vtičnik (razširitev) brskalnika za eno izmed podprtih blogerskih platform (wordpress, blogger ali typepad). To je dobrodošlo, kajti večina nas nima dostopa da blogerskega strežnika in tako kakšne razširitve blogerske platforme na strani strežnika za večino ne bi prišle v poštev.

Sam tega produkta še nisem namestil in po tem, kar sem videl do sedaj, pač v njem (še) ne vidim neke večje dodane vrednosti oziroma nečesa, kar bi si nujno želel imeti nameščeno. To pa ne pomeni, da ideja nima potenciala in bo nekoč v prihodnosti postala morda hit med blogerji in prinesla avtorjem ter vlagateljem »boxoffice« uspeh.

Vsaj kar se mene tiče, sem ljubitelj estetike.

Tudi na spletu imam rad čist, lepo berljiv tekst. Brez kiča in odvečnih okraskov. Strinjam se, povezave so eden izmed ključnih elementov spletnih besedil, vendar pa zagovarjam to, da so tudi povezave med besedilom skrbno, smiselno izbrane in ne služijo samo kot past spletnim iskalnikom. Spletna stran, ki je okrašena z povezavami kot najbolj kičasta plastična božična jelka, meni že na pogled deluje prevara, pisana za iskalnik in na njej jaz nimam kaj iskati. Naj jo potem preiskujejo iskalniki, če je narejena zanje.

Poleg tega vsaka povezava na spletni strani lahko bralca, ki nanjo klikne, zmoti in miselni tok preusmeri drugam. Verjetno si tudi tega večina piscev, ki pišejo za bralce, ne želi. Ko klikneš prvič, in še drugič na neki spletni strani ali blogu povezavo, ki nima smisla, potem verjetno tretjič ne klikneš več.

Na nobeno povezavo.

Wikipedija je sicer čudovita zadeva. In ideja, da se besedilo na blogu opremi z povezavami na Wikpedijo, ki podrobneje razlagajo uporabljene pojme, se morda zdi zelo dobra. Sam pa jo jemljem precej z rezervo. Namreč Wikipedija je v osnovi spletna enciklopedija. Vemo pa, kako je z enciklopedijami. Včasih smo jih kupovali na metre zato, da so zapolnile knjižno polico v novi dnevni sobi. Uporabljali smo jih zato, da smo poiskali kakšen pojem za križanko, večinoma pa se je na njih nabiral prah. Domnevam, da nima nihče toliko časa, da bi za zabavo lahko prebiral enciklopedijo. In isto verjamem velja tudi za wiki. Če me nekaj res zanima, bom to našel sam. V bistvu me pretirane povezave na wiki strani začnejo v nekem trenutku celo motiti, ker se žal trenutno še ne da različno obarvati različne tipe povezav na spletu.

No, ko človek začne kritizirati, se kar težko ustavi. Zato pa na vsakega kuharja pridejo po trije kritiki.

Sedaj pa bom poizkušal biti konstruktiven. Zemantin vtičnik bo pri meni vreden razmisleka o namestitvi takrat, ko bom lahko Zemifikatorju, ki išče povezave, dopovedal, kaj naj bo domet (scope) iskanja, ko bom lahko omejil jezik iskanih strani (recimo samo slovenščina) in ko bo rezultat vsaj približno podoben rezultatu, ki ga je sposoben sprocesirati moj neurocalculator vrste Homo Sapiens različica Praslovan.

Mislim da je za večino ortodoksnih blogerjev HTML povezava nekako sveta, nekaj, kar ne razmetavaš kar tako po zapisih. Morda celo poklon tistemu, na katerega je povezava usmerjena in najpogosteje je to kar bloger sam. Egotrip in to, kajneda? Pač narediš povezavo na svoje prejšnje prispevke, ali v najboljšem primeru na prispevke kolegov v blogoroli. Nikakor pa ne kar naključno vsepoprek po spletu. Saj blogerji nismo vendar dobre vile in lopate?

Zato bi bilo po moje nekako logično, da bi se dalo Zemfikatorju dopovedati, ali naj išče povezave na moje stare zapise, po moji blogoroli, blogosferi, po wikiju, spletnih portalih ali počez po svetovnem spletu. To se mi zdi osnova, da lahko temu vtičniku sploh dam možnost, ker kot rečeno, iz bloga ne mislim narediti v tej fazi b(l)ožične jelke. Če se bo morda nekoč izkazalo, da bo b(l)ožična jelka prinašala kakih bonus 1000 € v mesečni proračun, potem bom o tem resno razmislil. Do takrat pa ne bo tu ne oglasov, ne povezav kar tako na wiki in sponzorirane strani. That’s life.

Sam sem prepričan, da bo fantom iz Zemante tudi s pomočjo odziva blogerjev uspelo narediti zares uporaben dodatek, ki ga bo večina blogerjev z veseljem namestila na svoj računalnik. Glede na mladost, zagnanost, znanje in pripravljenost delati dan in noč za uresničitev ideje v to ne dvomim. Nisem pa namerno napisal fantom in dekletom, ker ponavadi startup pomeni delo od jutra do naslednjega jutra, ogromno odrekanja, kar pa ponavadi za deklice ni preveč privlačno (Girls just want to have fun…). Le fantje bodo morali malo popaziti, da ne bodo dobili takšnega ultimata, kot ga je baje dobil moj profesor matematike, ko mu je žena dejala, ali jaz, ali matematika. On se je baje odločil za matematiko. Kako se v tem primeru odločiti v primeru take dileme ne vem. Je pa res, da z denarjem letijo na kup tudi ženske, čeprav potem nikdar ne veš ali letijo zaradi denarja ali tebe in tvojega »vtičnika«.

Za konec tega  kritičnega pogleda pa naj samo pripomnim, da mi tudi beseda Zemifikacija nekako ni všeč. Namreč prva beseda, ki mi je prišla kot asociacija na misel, je zombifikacija. Biti zombificiran pa ne obeta nič dobrega.

Če še enkrat za konec parafriziram našega pokojnega kuharskega mojstra: Lažje je kritizirat, kot napisati dober vtičnik. Zato jaz ne pišem vtičnikov.

Raje kritiziram.:)

Mimogrede, ali kdo ve čemu služijo TAGI? Resno mislim.

Briga Cyber kafiče za mojo zasebnost

04 04 2008

Pred nekaj dnevi sem bil v večjem nakupovalnem središču in sem želel nekaj pogledati na internetu.  V najbližji, računalniško dobro opremljeni in lepo urejeni spletni kavarni, sem kupil pol ure dostopa in za to dobil izpisano časovno kodo na papirju.

Vsedem se za računalnik, kliknem logon in vpišem kodo. Na računalnikih imajo nameščene namenski program prirejen za spletne kavarne, kjer praktično ne vidiš, da je v ozadju XP in ima večino funkcij operacijskega sistema zaklenjenih, tako da lahko kot uporabnik samo zaženeš brskalnik, pri čemer imaš na izbiro Firefoxa ali MS Explorer.

Jaz zaženem Firefoxa in program me takoj vpraša, če želim obnoviti prejšnjo sejo. Ker sem slutil, kaj to pomeni, sem rekel pa dajmo, da vidimo kaj se bo pokazalo. In res, odpre se mi spletni poštni predal neke uporabnice, ki je bila pred mano prijavljena na računalnik. Dobro, morda pa me vsaj ne bo pustil pregledovati njene pošte in za poizkus kliknem na neko sporočilo v inboxu. Brez težav ga odprem in verjetno bi lahko prebral cel njen poštni predal, usmeril njeno pošto kam drugam ali pa nenazadnje razpošiljal naokrog pošto z njeno identiteto.

Samo to kar sem videl,  me je zelo negativno presenetilo.

Razumem, da je domače računalništvo, ADSLji in torrenti, takšen kaos, samo v spletni kavarni pa jaz za dostop plačam ne tako malo, da mi ne bi za to morali po moje nuditi vsaj minimalne zasebnosti. Saj se danes ve, kako delujejo brskalniki in kako se pobriše zasebne podatke in piškotke za uporabnikom, ko konča delo. Problem te kavarne je tudi v tem, da jaz vidim, koliko imam še časa na voljo za brskanje, samo v zgornjem delu ekrana kot majhno številko in če nisem pozoren, se čas izteče in brez opozorila izgubiš povezavo, ne glede na to, kaj si v tistem trenutku počel. Ampak očitno pa lahko tvojo povezavo nazaj dobi naslednji, ki se vsede za računalnik.

Potem sem to omenil še prodajalcu oziroma delavcu v kavarni, pa ne verjamem, da je razumel poanto.

Morda bi lahko kakšen časopis ali računalniška revija naredil domačo nalogo in recimo po Ljubljanskih spletnih kavarnah preveril, kako je poskrbljeno za varovanje in zaščito zasebnosti uporabnikov teh storitev. Samo ideja.

Nacionalna (Metabaza hiperpovezav)

12 03 2008

Hiperpovezave (hyperlinks) so ena izmed ključnih funkcionalnosti svetovnega spleta oziroma opisnega jezika HTML, na podlagi katerega so narejene spletne strani. Omogočajo namreč preprosto navigacijo v spletnem brskalniku, preskakovanje med stranmi in podobno.

Na drugi strani recimo v časopisih, na TV ali radiju kaj takega (še) ne obstaja. Problem pa se pojavi, ko se želijo tradicionalni mediji sklicevati na neko spletno stran na internetu. Namreč usmetritev na neko mesto na spletu, pa naj bo to statična spletna stran, stran na forumu, blog ali filmček na youtubu, pomeni zapis polnega spletnega naslova (url), ki je običajno nekaj zelo dolgega, težko berljivega in nezapomnljivega v smislu:

http;//www.moja-prva-spletna- stran.com/seznam_strani/moja_mapa/ 1056/index.php?ID=KorenOd212

Rad bi videl junaka, ki gre takšna dolga čreva res pretipkavat iz časopisa v priljubljeni spletni brskalnik. Pa zgornji naslov verjetno po dolžini sodi še med krajše primerke. Meni osebno kaj takega ne pride niti na misel, res pa je, da je zame med drugim značilna tudi lenoba (kot eden izmed tradicionalnih smrtnih grehov). In take zapise srečujem čedalje pogosteje v raznih tiskanih medijih. Na TV in radiju pa bolj poredko, ker bi si verjetno spikerji polomili jezike.

Sedaj pa k bistvu ideje.

Ko sem razmišljal, kako začasno rešiti ta hyper prepad med klasičnimi mediji in internetom za obdobje, dokler ne bodo klasični mediji dokončno propadli, se mi je zdela še najboljša možnost ta, da bi nek študent na hitro postavil neko zelo preprosto spletno stran špartanskega izgleda, ki bi izgledala tako kot spletni iskalnik in bi imela čim krajši spletni naslov (tipa go.si – whois lookup pravi, da je to še prosto). Na strani bi bilo samo klasično vnosno polje ter gumb GO (Pojdi) in nič drugega (razen reklam jasno – študentje morajo nenazadnje tudi jesti, piti in se veselo množiti).

Potem daš samo resnim tiskanim medijem (časopisom), TV postajam in radijem pravico (uporabniško ime in geslo), da lahko v to spletno stran vnašajo KODE in URL (link po domače). V tradicionalnem mediju potem objavijo recimo samo nekaj v smislu Link: ONYX666 in ko potem jaz to vpišem in kliknem GO, se mi potem odpre spletna stran, ki se skriva za to kodo.

Pričakujem preveč? 

Kako obogateti s spletom?

09 11 2007

Včasih se je reklo, da papir prenese vse. Za splet in še posebej bloge pa velja, da prenesejo vse in še bistveno več. Zato vse informacije in podatke, ki jih tu dobim, jemljem zelo z rezervo in včasih je pametno vse skupaj pogledati še skozi prizmo zdravega cinizma.

Včeraj me je zopet presenetil Had, ki je objavil, koliko je zaslužil s sistemom reklam Toboads na svojem blogu. Gre pa v bistvu za dve impresivni številki. Prva impresivna številka je ta, da je imel v manj kot letu dni več kot milijon prikazov spletne strani in s tem oglasov tega sistema. Ne vem, morda jaz nima pravega občutka za številke, samo zame je to kakorkoli obrnem ogromna številka za nekaj, kar počne en sam človek recimo temu čisto ljubiteljsko (to tudi jemljem z rezervo). Druga impresivna številka pa je podatek o zaslužku od takšnega načina oglaševanja na blogu, kjer je za 1775 klikov na reklamna sporočila dobil reci in piši 213,01 €. In morda tudi nimam pravega občutka za denar, samo to je meni pa nekam malo. Preveč malo, da bi bil lahko kar tiho.

Recimo da si brezposelen in ti nekdo svetuje, da začni pisati blog, ker se da s tem nekaj zaslužiti na račun reklam. Na začetku sicer ne bo niti centa, samo če boš pridno objavljal in komentiral, se bo zaslužek povečeval. In ko boš imel milijon ogledov na leto, boš dobil na ta račun 200 € pred obdavčitvijo. Noro. Ko boš imel milijon ogledov… Naštejte nekaj blogerjev pri nas, ki imajo milijon ogledov letno? Jaz sem približno na desetini te številke in nimam nobene ideje kaj početi, da imaš deset krat več ogledov? Morda bi moral začeti pisati za spletne iskalnike, ne za ljudi? Pa četudi se tej številki res približam, kaj naj potem z 200 € na leto?

Namreč jaz tu dobim zopet moralnega mačka. Če nimam nobenih reklam na blogu, delam nekaj za zabavo in zaslužka sploh ni v enačbi in o tem preprosto ne razmišljam. Čim bi dal gor sistem za oglaševanje, bi potem takoj računal, koliko dela je bilo vloženo in kakšen je bil izplen. In v primeru 200 € na leto za milijon ogledov, se jaz treščim po glavi z bejzbolskim kolom, polijem z vrelim voskom in posujem s kurjim perjem.

Ampak pri vsej stvari pa mi je zanimivo še nekaj drugega. Toboads. Kakor sem se na hitro podučil, gre za slovensko različico googlovih kontekstualnih oglasov adsense. Torej oglasni sistem, kjer se oglasna sporočila prilagajajo vsebini, glede na izbrane ključne besede. Čeprav na spletu sedaj vsi marketinški guruji nekaj filozofirajo o kontekstualnih oglasih, jaz ne razumem, v čem je tu kaj revolucionarnega? Saj se že dolgo rolajo na TV, v nedeljo, ob otroškem programu, oglasi za čokolešnik, barbike in transformerje. Kaj pa je to drugega kot kontekstualni oglas, prilagojen ciljni publiki, glede na vsebino programa?

Na Hadovi spletni strani se je za letni zaslužek 200 € prikazala milijonkrat slikica, podobna tejle (oglaševalcema se opravičujem za brezplačno reklamo, linki pa ne delujejo, ker je slika):

toboads.jpg
vir: had.si

Klikov na linke je bilo resda samo 1770, ampak sam napis TOBOADS se je pa prikazal kljub vsemu milijonkrat zgolj na Hadovi spletni strani, pa tudi ostale oglaševalce sem s konico očesa registriral, čeprav nisem nikdar na nikogar zares kliknil, da bi Had dobil od tega denar. Pa če bi prej vedel, da z vsakim klikom dobi Had denar, bi morda še kdaj kaj kliknil. In če sem tu spet ciničen, tudi oglaševalci na TV ne plačajo samo za tiste gledalce, ki so se z glavo butnili ob TV ekran, ko se je rolal oglas, ampak se štejemo domnevam tudi vsi tisti, ki takoj preklopimo na drug kanal ob oglasnem bloku in nas statistike beležijo med procente gledanosti.

Na spletni strani podjetja pa sem zasledil še zanimiv podatek, da se dnevno prikažejo oglasi kar dva milijonkrat! Na leto se torej venček reklam odrola recimo več kot 700 milijonov krat. Opa, to pa je nova impresivna številka. Ker je nekdo za podobno številko ogledov (988.888) navedel zaslužek 169 € domnevam, da so te cifre pač tega ranga. Recimo na milijon ogledov 200 €. Če zmnožim letno število ogledov z povprečjem na milijon, ta sistem torej izplača recimo 140.000 € oglaševalskega denarja na leto založnikom, spletnim mestom, kjer se oglasi prikazujejo. Nekje imam v spominu podatek, da naj bi bilo v firmi, ki to trži in drži pokonci, 11 zaposlenih. Če dobi vsak recimo bruto 1000 € na mesec, kar je za tako tehnološko firmo prej malo, gre samo za plače praktično 130.000 € letno, kjer je verjetno potrebno prišteti še kakšne operativne stroške poslovanja, računalniško opremo, najete prostore in še kaj. Pa četudi vse to odmislim, gre v tej shemi potem samo pol denarja tistim, ki ustvarjajo vsebine, da se oglasi sploh odvrtijo 700 milijonov krat, vse drugo so stroški režije.

Kakorkoli, na spletu se da služiti veliko denarja, samo lonček moraš pristaviti na pravem koncu. In tudi v uspeh Toboadsa ne dvomim. Ko bo baza oglaševalcev in založnikov dovolj velika, se bo že našel nekdo, recimo zaradi mene lahko tudi Telekom, ki bo denarnico odprl in zadevo za dober denar kupil, kot se je zgodilo iskalniku najdi.si.

Če bi sam montiral ta sistem reklamiranja na blog, bi na leto morda zaslužil 20 €, verjetno pa še kakšen evro manj. Morda bi moral izpolniti zaradi tega še kakšen poseben obrazec davčne napovedi, podobno kot pri trgovanju z delnicami. Fascinantno in če ne bi imel nečesa, čemur se reče PONOS, bi še morda razmišljal. Tako pa … kupim samo delnice firme Toboads, če so še naprodaj in ni vseh pokupil že Had. 🙂


%d bloggers like this: