Archive for the ‘Gospodarstvo’ Category

Kam so gradbinci skrili zaslužke?

27 02 2010

Do naših velikih gradbincev jaz ne čutim prav nikakršne naklonjenosti.

Še do pred leta dni so morali služiti naravnost ogromne denarje na izgradnji nepremičnin, saj so na eni strani kupce uspeli prepričati, da je v Ljubljani kvadratni meter novogradnje res vreden 3000 € ali celo še več, pa čeprav so oni morda izgradili isti kvadratni meter za samo 800 €!

Na drugi strani so tudi v tistih zlatih časih gradbeništva večinoma tuje delavce plačevali sramotno nizko! 350 € plače, plus 150 € za streho nad glavo, ki pa jih dobi večina gradbincev zvito nazaj tako, da sodobnemu sužnju prijazno ponudi prenočišče, oziroma bolje rečeno smrdljivo luknjo, ki bolj spominja na kakšno ladijsko kabino. Tako je bilo pred leti in povsem enako je danes. Ne glede na to, ali smo sredi krize ali konjunkture, za delavca je vedno kriza!

Mi pa ob vsem tem ena zadeva še vedno nikakor ne gre v glavo.

Namreč še do pred leta dni je gradbinec (bolje rečeno investitor) v Ljubljani na vsak kvadratni meter zaslužil lahko tudi tja do 2000 € čistega profita in stanovanja v tistih časih so se praktično razprodala vnaprej, ker so bili ljudje prepričani, da je investicija v stanovanje naložba, ki ne more izgubiti na vrednosti in je vsaka cena sprejemljiva.

Pričakoval bi, da se bodo veliki gradbinci obnašali podobno, kot mali nepremičninski investitorji, ki so iz profita pri izgradnji enega stanovanja financirali izgradnjo dveh drugih. Jaz sem govoril z enim takim malim podjetnikom, ki je pustil službo in začel še sam v okolici odkupovati na veliko zemljišča in graditi dvojčke, trojčke, četverčke. Ta mega piramidna igra je ves ta čas čudovito delovala, ker se je pri vsakem dokončanem projektu zaslužilo prek 100 %, če le nisi bil popolni bedak in zidarje iz juga plačeval po 5000 € neto.

Če bi po tej logiki gradili tudi veliki, kot je (bil) recimo Vegrad, ni logično, zakaj je morala NLB financirati praktično celotno izgradnjo Celovških dvorov s kreditom? Ob takih zaslužkih, kot so jih dosegali v preteklosti, bi pričakoval, da potrebujejo morda samo še minimalni kredit v višini parih odstotkov investicije, ostalo pa financirajo s pomočjo zaslužkov iz “dobrega dela preteklih let”.

Nekateri so me poskušali celo prepričati, da je NLB dal kredit za Celovške dvore v višini skupne oglaševane cene stanovanj, kar se mi zdi pa sploh neumnost, saj verjetno gradbenik potrebuje denar samo za financiranje izgradnje, torej nakup zemljišča, komunalno ureditev, projektiranje, material, plačilo delavcem in ekonomski propagando (jumbo plakate), medtem ko za bodoči profit kredita pa res ne potrebujejo! In po moji grobi oceni neto cena izgradnje kvadratnega metra človeškega kokošnjaka, stisnjenega med dve najbolj prometni cesti, kot so tudi Celovški dvori, nikakor ne more presegati 1000 €! Če jim za tak denar ne uspe zgraditi takega betonskega geta, potem naj takoj opustijo vsako upanje in se začnejo ukvarjati raje z vzrejo pasemskih psov z rodovnikom.

Pa nikakor ni samo Vegrad tisti, ki so mu očitno čudežno izginili vsi zaslužki iz zlatega obdobja gradbeništva in ni privarčeval ničesar od takrat!

Saj drugače niti teoretično ne bi bilo možno, da bi “izpostavljenost” naših bank zaradi financiranja nepremičnin za trg dosegala fantastičnih 5 milijard evrov.

Preberi še:
Mešalci betona in megle
V Mostecu ne marajo otrok
Poslovnih prostorov kolikor hočeš

Advertisements

Mešalci betona in megle

17 02 2010

Kot so napovedali že malo boljši vedeževalci (danny in karin v to skupino ne sodita), bosta finančna kuga in jetika letos kosila zlasti v gradbenih podjetjih in ta prerokba se pri nas že uresničuje.

Ob tem, da na okužbo seveda niso imune tudi banke, ki so veselo financirale razmah gradbeništva v konjunkturi, le da so one večinoma v veliki prednosti pred gradbinci. Ob večjih finančnih težavah lahko one pričakujejo nesebično pomoč davkoplačevalcev, ki jih seveda ne bo nihče nič vprašal za mnenje, samo vzel, kolikor bo potrebno.

Pri nas se mi zdi, da so nekateri hitro pozabili, da ima zadnja finančna kriza svoje korenine v ameriški nepremičninski krizi, ki je okužila bančni sektor. Ob tem pa seveda ni za pričakovati, da bi lahko gradbeni sektor iz te krize odkorakal brez težkih ran, ker je to vse skupaj tesno povezano.

Gradbeništvo je bilo po moje v preteklih letih samo še ena velika anomalija, ki je delovala na principu napihljivega balona. Banke so z veseljem kreditirale gradbena podjetja, ker so šla stanovanja za med in praktično za katerokoli ceno, tako da tu nekega rizika ni videl nihče. Sploh ker so bila kot zavarovanja kreditov uporabljene kar hipoteke na še ne zgrajena stanovanja, ki bodo z leti samo pridobivali na vrednosti. Na drugi strani so seveda z veseljem banke kreditirale tudi prebivalstvo, da so ljudje lahko kupovali precenjena stanovanja, pri čemer spet kot zavarovanje nastopa to isto stanovanje v obliki hipoteke.

Zadeva tako v bistvu ni nič kaj bistveno drugačna od kreditiranja tajkunskih prevzemov in zavarovanja kreditov z delnicami. In tudi tu gre za bajeslovne zneske vrednosti kreditov. Če sem pravilno slišal nek podatek, operirajo s skupno številko pet milijard €, kar se mi zdi precej realna cifra, če znaša samo dolg Vegrada že 700 milijonov.

Da je s tem finančnim mešalcem betona in megle nekaj hudo narobe je postalo jasno takoj, ko se je v ljudeh pojavil dvom, zakaj za vraga bi bil kvadratni meter stanovanja v Ljubljani vreden 3000 €? In ko ljudem še janković pove, da je realna cena v Ljubljani 2000 € za kvadrat ali še manj, je vrtiljaka v hipu konec, nekaterim se od centrifuge zvrti v glavi in prične se agonija, ki smo ji priča sedaj.

Vegrad bo kot kaže prvi od velikih, ki bo omahnil v to finančno brezno. Banke so mu že blokirale vse račune, plenijo jim gradbeno mehanizacijo in pospešeno študirajo, kaj narediti s stanovanji, na katerih imajo hipoteke. Prodati se pa jih po oglaševani ceni enostavno ne da več in tako bo kot kaže vsaj še nekaj dolgih nadaljnjih let. Živeti pa je treba. Že danes in to velja tudi za banke.

Nekje sem prebral, da naj bi imele banke celo tako bizarne ideje, da bi same ustanovile nepremičninska podjetja, ki bi stanovanja oddajala v najem vsaj toliko časa, dokler se cena kvadrata ne vrne na prvotne nivoje. Tako utopično razmišljanje pa se gre po moje lahko samo nekdo, ki ve, da ga bodo dokapitalizirali davkoplačevalci, ko bo zaradi slabitev prikazal pol milijarde € čiste izgube.

Ob vsem tem se pa meni še najbolj smilijo razni mali podizvajalci, doo-ji in sp-ji, ki so večinoma gradili ta stanovanja, a bodo kot kaže ob stečaju ostali čisto brez vsega, ker imajo banke prednost. Zato me niti ne čudi, da se je eden izmed takih podizvajalcev na Vegradu oglasil kar s puško, ker mu dolgujejo 100.000 € in od katerih se po moje lahko kar poslovi.

vir: Vegrad

Se mi pa ob tem pojavlja še eno neprijetno vprašanje.

Recimo da bi bil tako nor in bi si kupil stanovanje v Celovških dvorih za 2.800 € ali morda celo kakšen stekleni penthouse  na vrhu za 3.800 € po kvadratu.

Kje imam jaz kakšno garancijo, da se kateremu izmed podizvajalcev nekega lepega sončnega dne ne strga, ker ni dobil niti centa za svoje delo in je tako ogrožena tudi njegova gola eksistenca, ter pride v moje pošteno plačano stanovanje, mi razbije v prafaktorje kopalnico, demolira kuhinjo, odtrga parket in iz sten stolče dol ves omet?

Preberi še:

Vpliv ščurkov na ceno nepremičnine
Kdaj zlom našega trge nepremičnin?

Zavarovalničar Srečo sreča Onyxa

22 06 2009

Po tem, ko sem dodobra skritiziral Toca alarm Zavarovalnice triglav, me danes končno sreča še Sreča, bolje rečeno njihov Srečo, ki ga večina pozna iz TV spotov “Srečo svetuje”.

vir: Zavarovalnica triglav

Ker mi je poteklo prometno, grem danes popoldan na AMZS na Celovški urediti “formalnosti”, ki me vsako leto olajšajo za zajeten kupček denarja.

Po kakšne pol ure čakanja v vrsti in še naslednje pol ure ceremonije za šaltarjem s papirji, stopim ven, kjer me ogovori model v modrem kombinezonu, ki sicer nastopa v znanih TV spotih.

“Živijo, jaz sem Srečo, boste poizkusili Kolo sreče…”, poizkuša takoj navezati z mano pristni stik, sam pa pod pritiskom takoj popustim.

Pa naj bo, si mislim in zavrtim leseno kolo sreče, kjer so narisani v krogu dobitki. Kaj slike predstavljajo, nisem poštudiral, sem pa videl, da je pred mano gospa dobila T-Shirt, tako da sem ga tudi jaz prosil, če mi lahko kolo sreče ustavi na majčki z kratkimi rokavi.  Tu mi je pa on popustil in nekaj zgoljufal, tako da je morala dokaj simpatična asistentka hočeš nočeš izplačati zadetek.

Ker ji nisem gledal pod prste, sem šele doma ugotovil, da mi je dala belo majico, na kateri zadaj piše “Pozor, hudo zavarovana oseba” in to velikosti XL. Halo? Pa kje vam je bonton, seljačine (aka šalabajzerji)?

Kaj ne veste, da se moškemu nikdar ne da majice XL ali celo XXL, čeprav mu je morda celo prav!? To je še huje, kot da starejšo damo vprašaš po letih ali menopavzi.

Dala bi mi velikost M ali S, bi že jaz kasneje prišel diskretno zamenjati za večjo številko. Ampak sedaj je kar je in počutim se užaljenega.

Je pa napis na majici kar pravi, sploh ko pogledam, kaj vse sem nehote zavaroval.

Namreč nikdar se mi ne da na dolgo študirati, kaj vse bi  zavaroval in kakšne opcijske pakete izbrati, zato vedno rečem dokaj simpatični deklici za šalterjem AMZS, da naj kar kopira lansko zavarovanje, ker se itak ne mislim zaletavati z avtomobilom in mi je vseeno za polico.

Ko pa pogledam potem račun, mi pa ni jasno res čisto nič več.

Za zavarovanje, če komu drugemu jaz stolčem avto, piše cca. 260 € in to krije škodo do 750.000 € na pločevini, kar verjetno pomeni, da če naredim totalko na najdražjem avtu na svetu (Bugatti Veyron za € 1,223.000), še vedno plačujem skoraj celo življenje za preostalo škodo do polne cene. Ali ne?

Še slabše je pri zavarovanju oseb, saj je tu maksimalni znesek samo 3.7 milijona € in ne upam si niti pomisliti na črni scenarij, da recimo z mojim avtom do smrti povozim na prehodu čez pešce v Stožicah gospo Madonno.

No, in potem pridejo pa postavke, ki ne vem, od kje so se znašle na moji polici in verjetno pride od tu tudi napis na XL majici “hudo zavarovana oseba“:

– B naravne in elementarne nesreče (cca. 50 €)
– D steklo, divjad in domače živali (cca. 60 €)
– H parkirišče (cca. 120 € – to zveni kot slaba šala!?)
– J zunanja svetlobna telesa in ogledala (cca. 45 €)

Za postavko D nič ne rečem, ker to je pri meni res skoraj obvezno, saj sem tudi danes zvečer, na poti domov, v Bistri srečal srno, ki mi je skočila pred avto.

To se mi je samo letos zgodilo že vsaj pet krat, pri čemer je bilo enkrat izjemno kritično, saj je šlo res za centimetre ter je bilo zaviranje tako močno, da je avtu v trenutku crknil motor, mene pa je oblil hladen pot.

Srne res nimajo pojma o prometu in kot kaže je med njimi tudi precej samomorilk začetnic, ki bi rade na vsak način končale pod avtom.

Ostalo je pa bolj tako/ tako.

Pod B naj bi se štela tudi toča (poleg tega pa še padec meteorita, vesoljni potop itd.), ampak tistih par lukenj v strehi jaz popravim z navadnim kladvom zastonj.

Absolutno nenormalno visoka postavka je pa pod zaporedno številko H. Namreč modelu, ki mi naredi na parkirišču škode na avtu za 120 €, jaz naredim totalko samo z desno roko.

Ampak sedaj je, kar je in ni čudno, da me Zavarovalnica triglav skoraj časti po božje (ponudili so mi celo kavo).

Me bo pa upam majica drugo leto spomnila na to, da pogledam, kaj sploh zavarujem in če ima moj avto res pet vrat. Kakorkoli obračam, do sedaj sem jih naštel največ štiri.

Preberi še:
Zavarovanje kraje avtomobila

Ali odhaja tudi Mura?

18 06 2009

Kot vse kaže, bo potrebno spremeniti še en logotip nekoč ponosa našega gospodarstva (SINCE 1925).

Prihajajo sušna leta za debele krave

30 09 2008

Vsaj za gostujočo izjavo dneva, če že ne kaj več, lahko kandidira izjava ameriškega predsedniškega kandidata McCaina, ki jo je izrekel na enem izmed predvolilnih soočenj v zvezi z ameriško finančno krizo in je presenetljivo inteligentna, če že ne kar preroška, glede na to, da jo je izrekel republikanec.

this isn’t the beginning of the end of financial crisis, this is the end of the beginning

Prevedeno, to ni začetek konca finančne krize, to je konec začetka.

In nekako velja splošno prepričanje, da kadar kihne ZDA, se prehladi ves svet. Samo kot kaže tokrat ne gre samo za virozno kihanje, ampak gre kar za resno finančno embolijo in to velesile, ki ima na svojem ozemlju in pod svojim protektoratom največjo igralnico na svetu – Wall Street.

Če smo se včasih še nasmihali kakšni nadobudni študentki v vlogi pogodbene novinarke, ki je ameriške bilijone USD prevedla kar dobesedno v bilijone, namesto v naše milijarde, danes zares govorimo o pravih bilijonih USD, kar je ohoho veliko denarja. 700 milijard, kolikor je bilo predvideno za sanacijo finančne krize samo v ZDA, je zgolj 300 milijard manj od našega bilijona. Kako se pa temu astronomskemu znesku reče v angleščini, pa ne vem. Morda kvantni zilijon trilijonov.

Kako lahko do takšnega zloma pride v času, ko si lahko superračunalnik privošči skoraj vsak srednješolec in ko imamo toliko doktorjev in magistrov ekonomije, da se iz njih dobesedno delajo smeti (tu ne štejem japije v črnih oblekah, ker to so večinoma navadni bleferji), mi ni jasno, je pa vsaj zame zaskrbljujoče.

Predstavljam si, da je ameriška ekonomija temeljila na kreditih, ki so vedno znak tega, da si privoščiš več, kot bi si v danem trenutku lahko (življenje na kredo). Tako v Ameriki, ko končaš šolo z nekaj 10.000 USD kredita za odplačilo šolnine, greš lepo na banko in vzameš dodatni premostitveni kredit v višini recimo pol milijona USD, s katerim si potem kupiš dober avto, nekaj kompletov elegantnih oblek in hišo iz lesa. S tem si čez noč spoštovan državljan srednjega sloja, pa čeprav dejansko samo prodajaš sesalce po sistemu »door to door«. Tako potem praktično do konca življenja nekako odplačuješ kredite in upaš, da jih bo izdatno pomagala odplačevati še svetovna konjunktura in globalizacija (beri Kitajci, ki delajo za pest riža). Ampak že Biblija uči, da vedno pride za obdobjem debelih krav tudi obdobje suhih krav (cikličnost naravnih pojavov). Očitno smo sedaj v znamenju suhih krav z Hudičem v ascendentu.

Pri nas sicer za enkrat ni čutiti nekega vpliva ameriške krize. Baje zato, ker smo pravočasno začeli že lansko leto z reformami. Vsaj tako nas učijo politiki. Da v to močno dvomim, je pa moja ustavna pravica.

Ampak tudi pri nas sem opazil že leta nazaj povsem enake zametke filozofije, kot je (uspešno) poganjala ZDA. Tudi pri nas se mnogim ljudem, ki na mesec ne morejo privarčevati niti bednih 10 € in imajo večinoma ves čas minus stanje na tekočem računu, ne zdi nič posebnega, če za enosobno stanovanje v Ljubljani najamejo 100.000 € kredita. Zavarovanje pa tako kot v ZDA večinoma hipoteke na kupljene nepremičnine. Kaj se zgodi, ko cene nepremičnin strmoglavijo in na trgu ni več hipotekarnih kreditov in posledično s tem kupcev nepremičnin, pa je že problem za doktorat kakšnega bančnika.

Podobno genezo problema jaz vidim tudi v naših zloglasnih »managerskih odkupih«, ko so najbolj »pogumni« odšli enostavno na banke, vzeli nekaj 10 ali 100 milijonov kredita in pokupili večinske deleže v tranzicijskih podjetjih. Zavarovanje pa jasno ne zlate palice ali diamanti, ampak kupljene delnice, navaden papir, ki kot vidimo lahko čez noč izgubi skoraj celotno vrednost. To, da večina naših tajkunov in tajkunčičev sploh ni sposobna pravilno izgovoriti besedo RECESIJA pa ne igra bistvene vloge.

Do danes sicer nisem še nikjer zasledil podatka, katere banke so sponzorirale te finančen mahinacije in kako bodo poskrbele za zavarovanje v primeru nadaljnjih padcev borznih tečajev ali celo bankrota kakšne od teh firm? So to mora banke v državni lasti, ki so jih sanirali davkoplačevalci? Bomo tudi pri nas, podobno kot na začetku 90 let, ponovili vajo in vsa ta bremena zopet prevalili na davkoplačevalce?

Že pred časom sem se sam povsem umaknil iz kapitalskih trgov (beri, prodal vse točke vzajemnega sklada) in v komentarju sem prebral, da se na razprodajah kupuje, ne pa prodaja. Samo do danes je točka tega sklada padla za nadaljnih več kot 15%, danes si pa tečajnice sploh ne upam pogledati več. Ker mi bi šlo na smeh. Sedaj razmišljam o tem, da se umaknem še iz bančnega sektorja. Samo kam potem z vsemi prihranki? Morda je še najboljša ideja enega izmed bralcev foruma Financ ki je dejal, da bo kupil ribje konzerve z rokom trajanja vsaj 10 let. Morda pa vsaj njim ne bo padla vrednost?

Moja hruška podpira Telekom

26 06 2008

Telekom sodi med slovenske firme, ki jih ne cenim najbolj. Pa ne zaradi odnosa do delavcev oziroma zaposlenih, ker tega ne poznam, ampak zaradi tega, ker se razglaša kot Nacionalni operater telekomunikacij, kar po moje že dolgo ni več in ga kot za šalo prehitevajo po desni manjša podjetja (seveda komunikacije niso več samo navaden analogni žični Iskrin telefon).

Danes ne živimo v komunizmu, ko je veljalo, da če ti državni Telekom ni povlekel kabla, potem ga pač nisi imel, ali pa si ga moral povleči sam z udarniškim delom. In v takratnem planskem gospodarstvu se je dalo postavljati roke pet, deset, dvajset, za kakšen zaselek pa morda tudi petdeset let, da so prišli ljudje do ubogega telefona.

Pri nas se spomnim, kot bi bilo včeraj, kako smo nekje sredi sedemdesetih let skoraj na kolenih prosili za telefon, pa nikakor ni šlo, čeprav živim v urejenem naselju, ki je danes celo samostojna občina, samo 30 kilometrov iz Ljubljane. Potem pa nekega dne pride nek tehnik Telekoma in pravi, da se moramo v trenutku odločiti, če hočemo telefon, ker ravno vlečejo kable. Vzemi ali pusti princip. Pa smo se odločili v trenutku in potem so nam povlekli kabel čez podstrešje hiše in napeljali priključek ter priklopili telefon. Čude tehnike, ki smo ga vsi nekaj dni ogledovali, še bolj kot potem prvi pravi barvni televizor kupljen za olimpijado 84 v Sarajevu. In vsakič, ko je zazvonil telefon, smo vsi hkrati stekli in se prerivali, kdo bo prvi dvignil slušalko.

No in od sredine 70 let prejšnjega stoletja se tega kabla ni dotaknil nihče, ker bi vedel, če se je kdo plazil po našem podstrešju. Pa se ni. Pred več kot letom dni pa sem enkrat opazil, da kabel do naše hiše ne gre več po isti trasi, ampak dobesedno visi naslonjen na našo hruško, ki je očitno tako postala nehote del Telekomove infrastrukture.

Da je zadeva še bolj zabavna, se ta kabel v naslednjih 50 metrih spusti na višino enega metra, kjer v zraku visi neka priklopna omarica in kjer se domnevam da priklopiti na kakšno žico in poslušati pogovore. To nisem sicer poizkusil, samo ne verjamem pa, da so lahko take komunikacijske omarice zvezane kar takole en meter nad zemljo?

Poseben primer je služnost, na podlagi Zakona o elektronskih komunikacijah (78. člen). Kakor vem, danes večina dobi v podpis pogodbo o služnosti, kadar vlečejo kable čez zemljišče fizične osebe. Tega seveda v komunizmu niso poznali in če bi se uprl, ne bi dobil telefona ali pa bi te celo tovariši deportirali na Goli otok, ker si rušil “tekovine socialističke revolucije”. Danes bi pričakoval, da bo Telekom to področje vsaj pravno uredil in dal v podpis kakšno pogodbico o služnosti, nenazadnje v tem primeru trpi moja hruška, ki ji seva bakrena neoklopljena parica (unshielded twisted pair) direktno v krošnjo, poleg tega pa ko kosim travo vedno pazim, da pomotoma ne zadenem omarice in tako zabrišem “off line” celo naselje hiš.

Trenutno je sicer cela moja ekipa odvetnikov na morju, samo kakor smo se na hitro o tem pogovarjali, je baje danes običaj finančna odškodnina za služnost, ker nenazadnje taki kabli zmanjšajo vrednost zemljišča, sploh če ne gre za optiko. Je pa res, da potem lahko operater zahteva, da o ustanovitvi služnosti odloči pristojni upravni organ po nujnem postopku. Samo to pa tudi ne verjamem da gre čez brez zadržkov, saj potem imaš lahko danes parcelo prepredeno z vsemi možnimi kabli najrazličnejših operaterjev, ki bi malo vlekli kable.

Glede trpljenja moje hruške sem jim poslal tudi po elektronski pošti pisemce, seveda pod psevdonimom. Odgovorili pa so mi, da naj napišem naslov in kdo sem, da pošljejo nadzornika trase. To pa ne bom, ker jaz nisem dolžan skrbeti za njihove kable. Ko sem jih prosil za internetni priključek pa verjetno vedo, kaj so mi odgovorili (sklicevali so se na 11. člen zakona o elektronskih komunikacijah, kjer so dolžni zagotavljati samo univerzalno storitev, kar širokopasovni dostop do interneta očitno ni).

Je pa tako, da fiksna telefonija prek bakrenih kablov nezadržno odhaja v zgodovino ter v Tehnični muzej v Bistri in jaz sploh ne vem, zakaj nisem že zaprosil za prekinitev naročnine. Verjetno se mi enostavno ne ljubi pisati dopisa za odpoved razmerja, drugega razumnega razloga ne vidim. Na mesečnem računu za telefon je absolutni rekord zadnjih nekaj mesecev 3€ za stroške pogovora, tako da v bistvu jim plačujem samo naročnino v znesku malo manj kot 10 €. Večino minut telefonskih pogovorov so tako pobrali mobilni operaterji ter internet ponudniki z IP telefonijo.

Telekomu pa zelo zamerim natego z ISDN, ki je bil izgleda ekskluziva samo v Republiki Sloveniji (for Slovenian citizen only) pogoj za DSL (ADSL, VDSL) internetne priključke v določenem obdobju (to nima sicer nobene tehnične osnove), kar je zame prvoklasna natega, ki Telekomu po moje prav nič ne bo pomagala. Nenazadnje so tisti, ki so si to natego izmislili, močno podcenili principe delovanja trga in danes je od tega ostal samo grenak priokus natege tistih, ki so jim nasedli. Lahko pa sedaj gledajo številko tistih, ki jih kličejo prek ISDN aparata, kar je bilo reklamirano kot bistvena prednost ISDN tehnologije, ki je po moje tudi že zrela za v Bistro (očitno je bil v ozadju interes dobaviteljev opreme, kot je recimo iskratel, ki so vrgli v to področje veliko denarja).

Od operaterja nacionalnih komunikcij bi pričakoval, da bo pospešeno vlekel optiko po državi in ne samo v 10 ali več nadstropna strnjena blokovska naselja največjih mest (beri Ljubljani ali totem Mariborju), kjer si itak med seboj konkurirajo minimalno trije ponudniki optičnih priključkov.

Danes nismo več v komunizmu, kot že enkrat omenjeno, in planske petletke so preteklost. Če optike ne bo povlekel Telekom, jo bo konkurenca in kakor sam opažam med znanci, tu izgublja tudi Siol, kajti brž ko se pojavi optični priključek T-2, takoj praktično vsi naročniki odpovejo tako kabelsko, telefonijo in internet ter se priklopijo prek optike vsaj s trojčkom (10 Mbs prek optike pomeni, da ti film, ki bo čez en mesec šele v kinu, pade dol v pol ure, kar je prej vlekel 1Mbs bakreni ADSL dva dni, pravijo poznavalci).

To, da bi kdo optično povezal pa kakšen bolj odročen zaselek z recimo 10.000 prebivalci in nekaj kmetijami, pa ne pade na pamet nikomur, saj se kratkoročno investicija ne izplača. In tu Nacionalni operater telekomunikacij, kakor opažam, ne igra nobene posebne vloge, ampak caplja po moje še za ostalimi, manjšimi in propulzivnejšimi operaterji telekomunikacij, ki ne vlečejo za sabo balasta polpretekle zgodovine. Alibi za to pa ima verjetno v že omenjenem 11. členu Zakona o elektronskih komunikacijah.

In če bi šel nekdo resno delati analizo, ne bi bil presenečen, če bi ugotovili, da danes Mobitel s svojim brezžičnim UMTS omrežjem doseže več populacije, kot pa Telekom z bakrenimi vodi in DSL priključki. Ja, hčerka je očitno bolj radoživa in napredna kot mati(čna) firma.

Preberi še:
Rovokopači by Onyx

Beda slovenskega korporativizma

22 06 2008

Verjetno ni potrebno delati kakšne obsežne ankete ali raziskave javnega mnenja da ugotoviš, kako slabo je mnenje povprečnega Slovenca o našem gospodarstvu, ki ga zlasti zaznamuje krivična prihvatizacija in v zadnjem času še tajkuni, ki prek raznih slamnatih podjetji in poštnih nabiralnikov pobirajo tako imenovano “družinsko srebrnino” z obema rokama. Ter seveda ponižani delavci, ki pa niso niti omembe vredni.

Tole spodaj pa sta dva primera odnosa do delavcev v dveh velikih slovenskih podjetjih, ki jih lahko praktično vsako leto najdemo na kakšni izmed lestvic TOP 10 in za katera sem slišal v zadnjih dneh.

O imenih podjetji ne bom govoril oziroma jih ne bom omenjal, ker bi bilo lahko krivično v primeru, če informacije ne držijo povsem. Kar pa žal dvomim, ker mi delujeta resnično in verjetno še zdaleč nista osamljena primera.

Prvi primer je velika trgovska hiša, kjer je delavka z pogodbo za nedoločen čas dobila na dom odločbo o prekinitvi delovnega razmerja, kot obrazložitev pa so navedli nesposobnost in živčnost na delovnem mestu. Ampak delavka se je v tem primeru znašla tako, kot se je potrebno znajti v takih primerih. Najela si je odvetnika. Odvetnik pa je potem sprožil ustrezne postopke proti podjetju in jim med drugim očital, da oni niso strokovno usposobljeni zdravniki in ne morejo presojati kvalificirano o bolezenskih znakih, kot so nevroze ali živčnost.

In epilog? Šef, ki je sproduciral odpoved, je (baje) v disciplinskem postopku, delavka pa verjetno nazaj na delu. Je pa v takih primerih kar običaj, da se ustrašijo, ko zaposleni pride z odvetnikom, še zlasti če v vse skupaj še spretno vključi grožnjo z objavo primera v medijih. V primeru, da se zavedajo lastne napake v korakih, so ponavadi pripravljeni pojesti tudi lastno govno, samo da ne pade madež na bleščečo podobo v javnosti.

Drugi primer je za moj okus še za stopnjo bolj škandalozen in tipično ponazarja trenutno stanje duha korporativne Slovenije in njenega odnosa do Slovenskega delavca.

Tudi v tem primeru gre za veliko podjetje, katerega reklame nas dnevno bombardirajo od povsod. V tem podjetju so (baje) odpustili dva zaposlena zato, ker je eden šepal, drugi pa jecljal in po mnenju šefov se to ni ujemalo z celostno podobo tega podjetja, ki želi biti na svojem področju prvi in najboljši. Torej po mnenju odgovornih v tej firmi lahko potencialni kupci potegnejo analogijo med zaposlenim, ki šepa, in tem, da verjetno tudi cela firma “šepa”, morda v smislu odnosa do strank in zadovoljstva kupcev. Jecljanje je pa itak samo zunanji odraz neodločnosti in potlačenih traum iz preteklosti.

Kako je šlo pravno čez tole ne vem, verjetno pa sta imela oba pogodbo za določen čas. Seveda pa uradno domnevam nista bila odpuščena zaradi telesne hibe, ampak po njunih uslugah v uspešnem podjetju ni bilo več potrebe, kot se temu lepo reče v korporativnem pravnem žargonu. Šefi pa so najbrž potem takoj zaposlili na njuni delovni mesti dva postavna mladeniča, ki jima jezik gladko teče in katerih korak je strumen in odločen, takšen, kot je vizija podjetja zazrtega v prihodnost.

Samo glede na to, s čim se ta firma ukvarja ne dvomim, da so na drugi strani veseli vsake stranke, ki se naroči na njihove storitve, pa četudi morda šepa ali celo jeclja. Kar se pa mene tiče, zame na trgu več ne obstajajo, pa četudi nekoč ostanejo edini, ki se s tem področjem ukvarjajo. Glede na njihov odnos do lastnih zaposlenih pa zanesljivo ne bodo, ker po mojem mnenju ne more imeti firma bistveno drugačnega odnosa do strank, kot jih ima do svojih zaposlenih. Samo tega šefi očitno v tem primeru niso sposobni razumeti in se jim je od višine in visokofrekvenčnega elektromagnetnega sevanja malo pomračil um.

Preberi še:
Sami lepotci by Onyx

Je kaj trden finančni Most?

12 05 2008

Iz čiste zlobe mi gre kar malo na smeh vsakič, ko zagledam novo reklamo v časopisu ali na TV za razne upravljavce premoženja in banke. Namreč te reklame v velikih količinah so zame nedvoumen dokaz, da tudi pri nas ni več daleč resna kriza raznih finančnih firm, saj meni delujejo precej panično. »Prosimo, vlagajte v naše sklade«, «mi znamo z denarjem«, «k nam po donosne depozite«, «z našimi skladi so cilji lažje laže dosegljivi« (plus komična slika astronavta, ki igra golf), »vaš depozit obrestujemo po stimulativni obrestni meri«… Pa kaj še.

Najprej glede depozitov.

Zadnjič sem bil po dolgem času zopet na banki in se z neko finančno svetovalko zapletem v daljši razgovor. Mimogrede ji nekoliko cinično omenim, da pri vezanih vlogah nima smisla govoriti o kakšnem varčevanju, saj tudi če vežem moj denar za naslednjih 100 let, ne bom z obrestmi pokril niti inflacije, ki je mimogrede na makro nivoju (izračunano s strani države) 6% na mikro nivoju pa verjetno še bistveno več (temu jaz rečem osebna inflacija, ker če kupujem stanovanje, ki je lansko leto stalo še 100.000 €, letos pa je že 130.000 €, me bodo težko prepričali v 6% inflacijo). Bančna svetovalka pa mi nazaj z nasmeškom odvrne, “od česa pa mislite bi potem živele banke in bi mi imeli za plačo?”

Razumem, razumem, samo kakor večina ljudi hitro opazi, vse banke po vrsti živijo zelo razkošno, poslovne stavbe so velike in vse v marmorju, višji bančni uradniki imajo močno nadpovprečne plače (za uslužbenke za šaltarji si tega ne upam trditi) in nenazadnje, njihovi informacijski sistemi dobesedno požirajo denar, pri čemer pa, paradoksalno, moraš za večino opravkov kar lepo na MATIČNO BANKO. Smešno, verjetno pa je v ozadju nek skrit namen, ker da računalniška tehnologija ne bi omogočala, da jaz na kateremkoli okencu iste banke opravim storitev, se mi zdi ..no ja, smešno? Da ne omenim tega, da so krediti na drugi strani pa obupno visoko obrestovani (običajno lepo zavito v pravniški drobni tisk), zahtevajo ne vem kakšna vse zavarovanja, zaračunajo ti stroške odobritve in verjetno še kakšno malenkost.

Zato po moje banke omogočajo zgolj to, da ti z »varčevanjem« (v navednicah) denar nekoliko počasneje izgublja na vrednosti, kot če ga imaš doma v nogavici. Prednost tega, da imaš ves denar doma na kupu, je pa nesporno ta, da se lahko drogiraš ob pogledu na bankovce po 500 €, česar ne bi mogel trditi za številke na zlati kartici America Expressa. Lahko pa gledamo na banko tudi kot cenovno dokaj ugoden trezor za denar, ki ga banka potem večinoma domnevam plasira tajkunom, za managerske prevzeme podjetji. Kaj v primeru, če zastavljene delnice, ki so verjetno edino zavarovanje kredita, močno padejo, pa je podobno idiotsko vprašanje, kot je bilo pred hipotekarno krizo v Ameriki govoriti o tveganih naložbah na nepremičninskem trgu.

Verjetno je za povprečnega poštenega državljana ključni finančni projekt v življenju rešitev stanovanjskega problema (v najem itak nihče noče, ker tipični Slovenec potrebuje nekaj za prijet, kar je samo njegovo). Za to po moje banke niso primerne inštitucije, ker so preveč oderuške in so stroški njihovega poslovanja previsoki. Za take zadeve je po moje prava stvar državno sponzoriran stanovanjski sklad (ali kakšna oblika hranilnice), samo postavljen na zdravih temeljih, ne pa nek tipično domač spaček, kjer lahko vsaka pripravnica na skladu prek zvez odkupi stanovanje namenjeno mladim družinam.

Sedaj pa vzajemci.

Dokler je denar dotekal v neomejenih količinah, ni nikomur niti na misel prišlo, da bi karkoli oglaševal (razen redkih izjem). Ljudski glas od ust do ust je bil najboljša reklama. »Ti posluši, men je pa balkanc lansko leto naredu solidnih 60%.«, «ha, ha, jaz sem pa kar v enga domačga vložu, pa me je lepo presenetu z 80 %«

In danes…

No ja, tisti, ki so vzeli kredite in nesli denar direktno v sklade, so ob strmih padcih verjetno prvi tudi panično dvigali denar in reševali, kar se je še rešiti dalo.

Sam sem pred več kot dvema letoma vložil nekaj denarja v na novo odprt sklad in danes, če preračunam vrednost točke, prištejem še vse izstopne stroške in upravljalske provizije, sem še na slabšem, kot če bi denar enostavno vezal na banko. Poleg tega sem šel malo pogledati na splet, kam je sklad vložil denar in kako so rasle borze, na katere je vlagal denar in nisem odkril prave korelacije. Borze so rasle bistveno več, kot pa točka mojega sklada, ko pa so borze padle, je točka mojega sklada padla za približno isto vrednost. Skratka, vsaj kar se mene tiče, hvala lepa za vse in veliko sreče…jaz pa bom moj denar porabil že za kaj drugega.

In ko takole človek razmišlja, kam bi dal prosta sredstva, da bi vsaj pokril inflacijo, če že ne privarčeval kakšne procente, pride do ugotovitve, da resne in zanesljive opcije sploh ni, kljub vsej tej silni konkurenci, ki se očitno tako kot trgovci, za obrestne mere lepo dogovarja ob igranju golfa.

Torej je najbolje, da sproti vse zapraviš in živiš na absolutni finančni ničli. Tako vsaj nimaš neprestano občutka, da nekdo živi (pre)dobro na tvoj račun.

Sedaj grem pa spet oglase brat, da se še malo nasmejem.

Preberi še:
Blokirana bančna kartica by Onyx
Potop vzajemnosti by Onyx

Prosti pad

22 01 2008

Pred skoraj letom dni sem pisal o “Potopu vzajemnosti“. In danes? Kamor pogledaš je zopet vse samo rdeče.

Poleg mene ima sedež neka banka, kjer borzni posredniki gledajo v paralelno postavljene LCD ekrane na katerih se vrtijo številke in ki izgledajo kot prizor iz filma Matrica. Šefi jim očitno zanalašč niso montirali na okna zavese, da lahko mimoidoči spremljamo delavce kot ribice v akvariju (morda je v ozadju kakšen simbolni pomen v smislu transparentnosti poslovanja, odkritih kart…). Njihov izraz na obrazu pove vse.

dr. Onyx še naprej odločno podpira akcijo STOP WEB POLLUTION.

Zavajanje trgovcev

11 12 2007

Ko so iz vseh možnih topov udarili po trgovcih, da so eni glavnih krivcev za (pre)visoko inflacijo s svojimi podražitvami, so se oni odzvali v najboljšem možnem slogu. Topovske krogle, izstreljene proti njim, so pretopili v lepo oblikovane kričeče reklamne plakate in jih razposlali po domovih potrošnikov. Ohranili januarske cene, kljub podražitvam dobaviteljev cene ostale nespremenjene… S takimi in podobnimi oglaševalskimi prijemi so v praksi pokazali, kako imajo kupce za bedake in ko si bral reklamne slogane si dobil občutek, da si oni dobesedno trgajo od ust, da lahko zadovoljijo potrošnika ter finančnega ministra in da ni inflacija povsem ušla iz vajeti.

Da imajo svoje kupce res za bedake je v naslednjem koraku hitro ugotovila tržna inšpekcija, ki je šla (očitno na ukaz) preverjati akcije in so ugotovili med drugim recimo to, da trgovec ni mogel za reklamirani artikel ohraniti januarske cene, ker ga takrat sploh ni bilo na prodajni polici, ali pa recimo da niso mogli ohraniti cene, kljub podražitvi artikla na strani dobavitelja, ker dobavitelj tega artikla zares sploh ni podražil. In za višek sarkazma eden izmed največjih trgovcev ob vsem tem prosi tržno inšpekcijo, da naj mu drugič svetuje pri reklamnih akcijah.

Vrhunski smisel za humor, ki jih je stal 123.700 evrov, kar je pri vseh dobičkih navadna žepnina.

Ampak, ali je to normalen nivo komuniciranja med potrošniki in trgovci? Po moje ne. Tako lahko komuniciraš samo z nekom, ki ga imaš za popolnega idiota in ki mu lahko drago prodaš vsako včerajšno finto.

Že bežen pogled na reklamne plakate, ki jih množično raznašajo po domovih pokaže, da si lahko trgovci v oglaševanju privoščijo praktično vse, saj jih do sedaj domnevam ni nihče pri tem nadziral ali kakorkoli omejeval. Recimo ne vem, kako si naj razlagam oglas, kjer mi ponujajo z veliko in odebeljeno pisavo 100% artikla zastonj, z mnogo manjšimi črkami pa piše, da to velja samo v primeru plačaš dva, dobiš tri? Cilj vseh teh reklamnih prospektov pa meni jasen. Pripeljati potršnika v trgovski center, kjer ga ekipa iz marketinga vsega nebogljenega in zmedenega preda drugi ekipi na terenu v nadaljno strokovno obdelavo. V velikem nakupovalnem centru, kjer je razdalja od kruha do blagajne sto metrov, nihče ne kupuje samo izdelkov v akciji.

Pa niso samo veliki trgovci namazani z vsemi žavbami.

Nekaj časa smo imeli pri nas na vasi neko manjšo zasebno trgovino, ki je bila v prvi vrsti mesnica, imela pa je še nekaj polic z ostalimi, predvsem prehrambenimi artikli. In ker je bila edina odprta tudi v nedeljo, sem včasih skočil po kakšno malenkost. Enkrat pa me potem zbode v oči to, da je kupljenemu artiklu potekel rok uporabe že za kak teden. V redu, se pač zgodi, sem bil pa potem na to pozoren. In sčasoma opazim, da je takih artiklov na policah v tej trgovini precej. Potem sem šel pa v “zasebni inšpekcijski pregled” ter ugotovil, da je očitno bila praksa, da so dajali v prvo vrsto na police artikle, ki jim je že potekel rok, zadaj za temi izdelki pa so bili zloženi taki, ki so imeli novejši datum. Logično, samo jaz sem jih dal takoj na črno listo, čez čas pa je trgovina tudi zaprla vrata.

Danes pa ob kavi poslušam zgodbo znanca, ki je v znanem trgovskem centru kupil klaviature v akciji. Po nekaj urah je zadeva nehala delati. Nesel jih je nazaj, prodajalec pa mu je odgovoril nekaj v slogu, kaj pa pričakuje od tako poceni izdelka? Smešno. Kaj od poceni izdelkov človek ne sme pričakovati, da delajo? Ampak potem klaviature po dolgih mukah le zamenjajo z novimi in spet. Doma zadeva ne dela, oziroma crkne zopet po nekaj urah. Spet nese nazaj v trgovino, testirajo napajalnik in strokovno ugotovijo, da je v redu. Odpakirajo mu nove klaviature iste znamke, tokrat že tretje, ker denarja nočejo vrniti. Te pa nehajo delati po pol ure. Ampak tudi tu še ni konec kalvarije malega potrošnika. Kljub očitni serijski napaki oglaševanega izdelka, mu dajo še četrte, ki pa imajo enake simptome, kar pa potem ugotovijo tudi v trgovini, ko jih priklopijo. Šele potem so mu denar vrnili, oziroma mu dali dobropis.

Povezave:
Trgovski triki s cenami

Prihodnost kapitalizma

19 04 2007

Da je kapitalizem dejansko družbeni red sedanjosti za prihodnost bom demonstriral na primeru iz prakse.

Zjutraj, na poti v službo, običajno napravim še krajši sprehod, da se nadiham svežega zraka in se spočijem od napora vstajanja iz postelje. In na tej poti se ponavadi ustavim še na manjšem prigrizku ob kavi, kjer se predajam razmišljanju, kako bi lahko veliko dobrega storil za ljudi, če bi postal predsednik države.

Te poti niso vedno enake, ker mi po določenem času postane dolgčas in traso zamenjam. Vključno z lokalom, kjer se ustavim.

Na zadnji taki poti sem kombiniral skupaj dva lokala. V enem prodajajo samo rogljičke, krofe, sendviče in podobno bižuterijo ter gazirane brezalkoholne pijače, nimajo pa kave. Tu sem kupil za 75 centov rogliček z marmelado, če tega ni bilo, pa z čokolado. Potem sem šel z kupljenim rogličkom v sosednji bife in tam naročil še kavo za 1.10 evra in tako skombiniral jutranji prigrizek. Skupaj me je to stalo 1.85 evra.

Samo potem sem pa kot pravi ozaveščeni kapitalistični potrošnik študiral, da bi bilo lepo, če bi mi v prodajalni z pečeno bižuterijo postregli še z kavo. Saj investicija v kavni avtomat le en more biti takšen finančni zalogaj, da tega ne bi zmogli, pa mislim da tudi z ponudbo kave ne bi bistveno odstopali od ostale ponudbe. In to omenim mimogrede prodajalki.

In mine teden.

Pa se danes zopet ustavim v bižuteriji z pekarskimi izdelki in zagledam …. kavni avtomat. Na steni pa velik napis

AKCIJA KAVA + ROGLJIČEK SAMO 1.25 evra

To je bistvo kapitalizma in zato menim, da ima kapitalizem svetlo prihodnost.

Potrošnik 2.1

27 03 2007

Oglaševalci so naredili nadgradnjo na 2.0. Čas je, da naredi potrošnik nadgradnjo na 2.1.

V petek se je končal redni letni zlet oglaševalcev. Ljubkovalno imenovan SOF 2.0. Celo vreme bo do konca tedna točilo solze. Solze radosti, ker je shoda rabljev sodobnega potrošnika konec.

Tokrat so si celo ime izposodili iz področja računalništva. Bolje rečeno računalniških programov. 2.0 v računalništvu pomeni več kot 1.0, ki je ponavadi oznaka za povsem nov program na trgu in več tudi kot 1.3 ali 1.5, ki sta samo večji zaplati za izdajo različice 1.0. 2.0 pomeni nov “major release“. Povsem novo različico, ki je bolj zrela in bolj dodelana, kot je bila 1.0 in zahteva zato tudi polno ceno. V različici 2.0 ponavadi tudi odpravijo vse najbolj očitne napake in pomanjkljivosti različice 1.0 in naredijo serijo novih. Ponavadi še večjih.

In to so oglaševalci želeli sporočiti nam, potrošnikom različice 0.21.

Oni so prestavili v še višjo prestavo, na trg bodo prišli s še bolj domiselnimi prijemi. V vojaškem žargonu so nam, potrošnikom različice 0.21 želeli povedati, da imajo na risalni deski praktično že lasersko vodene reklamne kasetne bombe. Vsaka bombica bo vodena lasersko. Tarča, potrošnik 0.21, praktično ne bo imel nobene možnosti, da se izogne neposrednemu zadetku direktno v glavo.

Zato tudi potrošnik nujno in takoj potrebuje nadgradnjo. Nadgradnjo iz različice 0.21 na različico 2.1, ko bo lahko s svojo vgrajeno logiko odbil vse napade oglaševalcev različice 2.0

Nadgradnja potrošnika v različico 2.1 pa mora potekati po mojem trdnem prepričanju v večih fazah.

PRVA FAZA

Potrošnik mora spoznati, da so naročniki reklame običajno podjetja, ki so naročniki reklame. Na prvi pogled zveni zapleteno.

Kaj to dejansko pomeni?

Reklame ne naroča in izdeluje kakšna neodvisna dobrodelna organizacija, ki bi ji bil potrošnik svetinja. Reklame naroča tisti, ki vam želi nekaj prodati. Zato reklama ni nujno odsev dejanskega stanja. Zobna pasta lahko zares ne deluje, cene v trgovini lahko zares niso najnižje in vrtni palček se vam ob nepravilni uporabi lahko razbije.

ZAPOMNIMO SI
Naročniki oglasa so pretežno samo proizvajalci izdelkov oziroma ponudniki storitev.

DRUGA FAZA
Oglaševalci vas prepričujejo, da gre za komunikacijo.

Samo kakšno komunikacijo?

Komunikacija je običajno občevanje, običajno oralno občevanje, dveh ali več enakovrednih partnerjev. Pri reklamah tega ne boste zasledili. Komunikacija je povsem enosmerna. Prepričujejo vas v blagodejno delovanje zobne paste z fluorom, vi ne morete vprašati, če res povzroča raka na dlesni in prostati po dolgoletni uporabi. Ne morete vprašati zato, ker vas TV, radio ali časopis niso sposobni poslušati.

ZAPOMNIMO SI
Oglaševanje je enosmerna komunikacija. Oni vas prepričujejo, vi samo poslušate.

TRETJA FAZA
Oglaševalci potrebujejo nesrečnega potrošnika. Zakaj?

Oglaševalci potrebujejo nesrečnega potrošnika zato, ker se nesrečni potrošnik bistveno težje brani in je lažje vodljiv. Tudi če še niste nesrečni potrošnik, vas bodo takega naredili. Samo dajte jim čas.

Me poslušate? Se počutite debeli, družbi nekoristni? Imate mozolje, za katere ne najdete rešitve? Vas sosedje zasmehujejo, ker ne vozite avtomobila z pet letno garancijo na prerjavenje? Je vaše perilo po vsakem pranju še bolj umazano? Se počutite debeli in družbeno nekoristni? Imate mozolje, za katere ne najdete rešitve?

Zveni znano? Seveda, to so posebne metode in sredstva, ki jih na vas testirajo dnevno.

ZAPOMNIMO SI
Ne želite si postati nesrečni potrošnik. Če to postanete, za vas rešitve praktično ni več in nadgradnja nima smisla.

Ko smo osvojili prve tri lekcije in so nam osnovni pojmi jasni, lahko izvedemo prvo resno nadgradnjo na različico 2.1, ki je v računalniškem žargonu Windows XP z SP2. Ni še Vista, samo je pa zrel sistem, ki vam bo omogočil relativno prijetno izkušnjo.

https://i2.wp.com/sketchplease.com/wp-content/sketches/_Eric-Electric-Chair-Torture.jpg
Grafika: sketchplease.com

ČETRTA FAZA
Sedaj zares nadgrajujemo operacijski sistem potrošnika na različico 2.1, zato prosim NE UGAŠAJTE RAČUNALNIKA.

VI, DA VI, kot potrošnik ste KRALJ. Vi odločate, kaj boste kupili, kdaj boste šli po nakupih in kako boste razporedili težko zaslužen denar. To je bistvo. Igro morate voditi Vi.

Potreba po nakupovanju mora vedno nastati znotraj vas, nikdar na podlagi zunanjega sovražnika, oglaševalca, ki se je nadgradil na različico 2.0. Če niste sposobni kontrolirati potrebe, niste primerni za nadgradnjo.

Preden se odpravite po nakupih, naredite seznam in preverite seznam. Kupujte samo stvari, ki so na seznamu. In pred večjimi nakupi dražjih reči, obvezno PREVERITE CENE. Uporabljajte internet. Uporabljajte googla, spletne forume. Uporabljajte karkoli, samo da dobite primerjavo.

ČE PRIDETE V TRGOVINO BREZ CILJA, JE CILJ TRGOVCA DOSEŽEN (povzeto po bazičnem delu Errando Discimus).

Pred nakupom dražjih tehničnih izdelkov preberite recenzije, posvetujte se z znanci, ki se na reč spoznajo. Ne bodite prvi, ki bo odkril prav vse pomanjkljivosti in serijsko vgrajene napake.

Oglasi naj vam ne bodo vir zabave. Lahko so smešni, lahko zabavni, lahko duhoviti. Samo to je njihov cilj. Oglasi niso nikdar smešni, niso zabavni, niso duhoviti. Ker so vedno NA IN ZA VAŠ RAČUN.

Izogibajte se nakupovalnim centrom, če nimate v roki seznama in trdne volje, da se ga boste striktno držali. Od točke do točke. Da, v akciji imajo čudovite reči, SAMO ČE JIH NI NA SEZNAMU, JIH NE POTREBUJETE.

Ne delajte primerjav cen v nakupovalnih centrih. Vas čas ni brez vrednosti in je ekonomsko povsem neupravičeno, da različne malenkosti kupujete v različnih nakupovalnih centrih.

Kadar ste nesrečni, žalostni ali samo utrujeni, ne hodite iz obupa po nakupovalnih centrih. Pojdite v naravo. Opazujte ptičke. Rožice. Karkoli. Samo ne kupujte v takem stanju, ker gre za bistveno zmanjšano prištevnost, lahko celo za neprištevnost.

Poskušajte čim bolje razumeti delovanje vaših možganov. Oglaševalci ga razumejo zagotovo.

Večje nakupe obvezno opravite z gotovino. Plastični denar vam prikrije bistvo nakupovanja. Poizkušajte uporabiti bankovce za manjše apoene. Če nekaj stane recimo 500 evrov, plačujte z bankovci po dva evra in pet evrov. To vedno človeka prizadane. Čutite, kako vam denar drsi izpod rok.

Otrok ne vozite po nakupovalnih centrih, ne učite jih, kako se uporablja nakupovalne vozičke. Vaš otrok bo jutri potrošnik in kot tak tarča silovitega napada oglaševalcev. Naučite ga osnov obrambe. Naučite ga, da igra aktivno. Če vaš otrok boj z oglaševalci izgublja, izgubljate tudi vi.

Držite se načela skromnosti. Pohlep za materialnimi dobrinami je Jakobova lestev groze direktno v pogubo gnilega kapitalizma, ki močno zaudarja zaradi fermentacije.

Vse kar počnete, načrtujte. Pravilna organiziranost je osnova za predvidljivost. Rezervirajte si čas tudi za nakupovanje, vendar NE SAMO ZA NAKUPOVANJE. Če niste ženska, je nakupovanje MORA in nič več kot MORA.

Skrbno vodite finance. Dvostavno knjigovodstvo. Na eno pišete prihodke, na drugo odhodke. Če se odhodki mesečno bistveno spremenijo, analizirajte vzroke. Sanirajte anomalijo. Minimizirajte porabo tako, da vam več denarja ostane za ključne projekte. Skrbite za to, da na strani prihodkov številka ne pada. Če pada, je čas za resen pogovor. Z šefom ali samim sabo.

In nenazadnje

IGNORIRAJTE REKLAMNA SPOROČILA. IGNORIRAJTE OGLASE. IGNORIRAJTE OGLAŠEVALCE. Oni igrajo svojo igro. Vi svojo.

Če se ne igrate z njimi, igre ne morete zgubiti.

Za konec.
Tako, nadgradnja potrošnika na različico 2.1 je s tem končana.

Pred vami je nov sistem, POTROŠNIK 2.1, ki zahteva nekaj vaje za pravilno uporabo. Ko boste osnove osvojili, boste spoznali, da so oglaševalci z nadgradnjo na 2.0 naredili napako. Izdati bi morali hkrati še popravek.

Torej SOF 2.0 + SP1. Tako pa ….več sreče ob letu osorej. Na SOF 3.0.

Povezave:
Potičke

Nizkocenovni brezplačniki
Urad za varstvo potrošnikov
Zveza potrošnikov Slovenije

Opomba:
Za vse, ki bi radi vaš sistem nadgradili na različico 2.1 pod strokovnim vodstvom, predsedniški kandidat pripravlja vodene delavnice in seminarje. Cena vodene delavnice ali seminarja je 199,99 evra. Količinski popust za večje, organizirane družbe potrošnikov.

1400 obratov

21 03 2007

Povzetek odprtega pisma predsedniškega kandidata 2007 podjetju Gorenje:

Spoštovani,

na blogu pripravljam prispevek o tem, kako so nekateri izdelki slovenskih proizvajalcev doma, za domačega kupca, bistveno dražji, kot pa isti izdelki v tujini.

Za Gorenje, kot največjega slovenskega proizvajalca bele tehnike, sem primerjal cene v spletnih trgovinah doma in v tujini ter prišel do zaključka, da so razlike lahko zelo velike in skoraj vedno so izdelki v tujini bistveno cenejši.

Vzemimo primer GORENJE WA 61121 – pralni stroji

https://i1.wp.com/bilder.preissuchmaschine.de/prodfoto/gorenjewa61121.jpg
Foto: bilder.preissuchmaschine.de


Slovenska spletna trgovina www.supercena.com
CENA
446,90 €

Nemška spletna trgovina www.amazon.de
CENA
295 € + poštnina

Nemška spletna trgovina www.preise.info
CENA 316.99€ + poštnina gratis

Zame kot kupca bi bilo logično, ker gre za domačega proizvajalca in so stroški distribucije temu primerno nižji, da je cena izdelka pri nas morda celo nekoliko cenejša kot v tujini.

Ne pa tako velika razlika v korist tujine, pri čemer zgolj kot nepomembna malenkost, ima nemški delavec v povprečju več kot dvakrat višjo plačo, oziroma če povem drugače, delavec, ki dela v nemškem podjetju, ki proizvaja belo tehniko verjetno tudi zasluži več kot dvakrat več kot slovenski delavec v Gorenju.

Prosim če mi lahko odgovorite, kje so razlogi za takšne cenovne razlike?

Lep pozdrav,

dr. Onyx
kandidat za predsednika 2007

Pa še zdaleč niso samo Gorenjevi izdelki v tujini cenejši kot doma. Sam se spomnim, da smo nekoč hodili na mejni prehod Fernetiče v diskont Evrospin po Laško pivo, ki je bilo nekaj metrov čez mejo v italiji tudi občutneje ceneje kot v naših, domačih trgovinah.

Mene osebno kot kupca prav malo brigajo krilatice kupujemo slovensko blago, ker mene zanima samo kvaliteta in cena. Če opazim, da me ima nekdo za bedaka, ga bom ignoriral, dokler mi ne dokaže, DA IMA PRAV.

V kapitalizmu je žal tako, da dobički gredo lastnikom kapitala in kot nagrade upravljavcem. Tu prostora za patetiko ni in nikjer na svetu ni nihče tako nor, da bi zaradi kvazi domoljubja kupoval domače, bistveno dražje izdelke.

To je prednost, če kandidiraš za predsednika. Vprašanje ne postavlja kar nekdo, ki ga obrneš okrog prsta, ampak morebitni bodoči predsednik države. In to niso več heci.

Prednost članstva v EU je, da imamo sedaj že tudi cene v isti valuti, tako da lahko vsak, ki si vzame pred nakupom nekaj minut časa, na hitro prek googla ali česa podobnega preveri ceno izdelka v ostalih članicah EU in se tolče po glavi, da živi v državi, kjer…. DOBIČKI LETIJO V NEBO. NA ČIGAV RAČUN?

In DA. počutim se užaljenega in prevaranega.

Odgovor Gorenja na moje pismo poslan po elektronski pošti dne 23.03.2007:

Spoštovani!

Gorenje je tehnološko eno najbolje usposobljenih podjetij v Sloveniji. Tehnična odličnost Gorenjevih izdelkov je v domovini več kot trdno izpričana in dokazana. To dokazujejo milijoni gospodinjskih aparatov pa tudi televizorjev, ki brezhibno delujejo v gospodinjstvih širom po državah bivše SFRJ. Mnogi izmed še delujočih so bili narejeni v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tako so si pridobili v srcih in glavah potrošnikov mesto, ki jim gre. Ravno tako v glavah in srcih trgovcev, ki jih z veseljem ponujajo, saj jim zaupajo. Gorenjevi aparati imajo podobno visoko raven zaupanja nor. tudi med potrošniki v Skandinaviji in v Rusiji, zato se tam najbolje prodajajo naši aparati višjega cenovnega razreda. Naš dolgoročni cilj je na vseh Evropskih trgih priboriti Gorenjevim izdelkom mesto, ki si ga zaslužijo, s tem pa tudi ustrezne cene in zaslužek Velenjske tovarne.

V imenu Gorenja se vam zahvaljujem, ker ste izkazali zanimanje za naše izdelke, kar je že samo po sebi pomenljivo in svojevrsten kompliment. Za nadaljnje informacije smo vam z veseljem na razpolago.

Lep pozdrav!
Kaj je že bilo sploh vprašanje?

Potop vzajemnosti

15 03 2007

Obstaja spletna stran, ki jo v zadnjih tednih ne upam več niti pogledati, da ne doživim aritmije in bo potrebno oživljanje. Vzajemci dot com.

Imam znanca, ki se resno ukvarja z borznimi posli, finančnimi transakcijami v največjih igralnicah sveta NASDAQ in NYSE. Model ima odprt račun pri neki borzni hiši v tujini in lovi tako imenovane dnevne zaslužke. Ta posel lahko deluje samo, če je cena vsake transakcije nizka, kar je temu tako v ZDA. Pri nas močno dvomim, da se to igro igrajo posamezniki. Morda borzne hiše.

Ko greš z njim na pico izgleda tako, da pove nekaj besed, še preden dokonča stavek se opraviči, vzame dlančnika, se poveže prek GPRS ali Wi-fi in wapa na portal borzne hiše in pobledi.

Potem nekaj z plastičnim peresom klika po ekranu in mi razloži, da je v zadnjem trenutku še uspel prodati neko tehnološko delnico, ker bo sicer do konca dneva padla za 0.6%.

Potem natakar prinese pico, poje dva grižljaja in zopet odpre dlančnik in nekaj klika. Vprašam ga zopet kaj počne, on odvrne, da je izvedel na hitro neko “opcijo” na neko tehnološko delnico na NASDAQu. Skratka, če povem po domače je medtem, ko sva jedla pico, naredil terminski posel. Prek dlančnika.

Pred nekaj meseci ga srečam znova in greva na pico.

Pohvalil sem se mu, da sem pred kakšnim letom denar vložil v neki brezvezen naš vzajemni sklad in da mi je naredil v enem letu prek 25% donosa, na kar sem bil ponosen. Idealen zaslužek brez da kakoli delaš. Samo čakaš in služiš denar. Znanec me pohvali, da je to zelo dobro, ker njegovi posli lovljenja dnevnih zaslužkov mu na letni ravni komaj prinesejo 10% dobička, včasih pa še to ne.

Takrat sem se počutil kot finančni kralj. Borzni genij. Skoraj sem že imel idejo, da odprem firmo “Finančno svetovanje dr. Onyx SVETUJE MODRO“.

Potem pa pride GLOBALNI ŠOK.

Najprej pade Šanghaj na Kitajskem, potem se tresejo borze po svetu. Domine padajo ena za drugo. Iluzija se trga, virtualni denar na svetovnih stavnicah kopni kot letošnji sneg.

Donos moje naložbe je začel strmo padati, na spletni strani so čas zamrznili, zato niti niso več slikali grafa, kako se giblje cena vzajemnega sklada. Nekaj dni sem še spremljal padce. -1, -2, -3.4, +0.2, +0.1, -2.3 -3.7, -2.1, +0.1 da ne delujem te nesrečne vrste naprej.

Danes je donos mojega sklada vreden samo še 6% in to je slabše, kot če bi imel denar na varčevalni knjižici.

Pa verjetno to še ni dno in kaj lahko se zgodi, da se bo številka ustavila pod 0% in sem dejansko zaupal denar v upravljanje nekomu, ki ga je del vrgel skozi okno. Tako pač delujejo svetovne borze, kjer velika skupina kravatarjev z elegantnimi oblekami, brezžičnimi bluetooth slušalkami in wi-fi prenosniki trguje s (ali z) fikcijo.

Poizkus implementacije kapitalizma v komunistični Kitajski bi skoraj uspel, če ne bi stari partijski mački ugotovili, da se domače gospodarstvo pregreva, kot se temu strokovno reče in zrušili Šanghaj, ki je skoraj podrl potem cel svet.

Znanca upam da ne bom naslednjih nekaj let več srečal. Zamenjal bom GSM telefonsko številko. Po elektronski pošti mu bom poslal krajše obvestilo, da sem pol leta službeno odsoten, pa še to je vprašanje, če se bom sploh še vrnil nazaj v Slovenijo. Samo da mi ne teži, ne sprašuje kako se počutim, ker se slabo, ne sprašuje, če še kaj investiram, ker ne, mi ne kaže dlančnika, ne omenja borze …

Naj gre k vragu vse skupaj. In to mislim resno. Za konec pa še nekaj mojih misli na temo borze, denarja, kapitala…

NAJBOLJŠE VARČEVANJE JE
PAMETNO ZAPRAVLJEN DENAR.

SLUTIM BORZNI ZLOM.
“BLUE CHIPI” DELAJO Z IZGUBO.

VEČINA BORZ BOLEHA ZA
MANIČNO DEPRESIJO.

NA BORZI POSREDNIKI UNOVČUJEJO DOBIČKE.
IZGUBE SI ŠE NE IZPLAČUJEJO.

DENAR NAJ BI KROŽIL.
SAMO MENI IZGINJA.
NEZNANO KAM.

PREMOŽENJE SEM RAZPRŠIL.
ALI SE NAPIŠE IZGUBIL?

DENARJU SEM PUSTIL,
DA SE MNOŽI.
POTEM MI JE ZBEŽAL.
Z DRUGIM.

VISOKE BANČNE OBRESTI SO SUMLJIVE.
LE OD KJE NEKI JIM DENAR?

RAZKOŠNI BANČNI PROSTORI SO DOKAZ,
DA SEM SVOJE PRIHRANKE
PAMETNO NALOŽIL.

DENAR NE IGRA NOBENE VLOGE,
DOKLER GA NE ZAPOSLIŠ.

ZAKAJ BI USTANAVLJAL PODJETJE,
ČE LAHKO KUPIM NJEGOVE DELNICE?

ŽIVIM LEPO.
VEČINO DENARJA MI ODNESEJO OBRESTI
OD NAJETIH KREDITOV.

DOMA SEM SI POSTAVIL IGRALNICO.
TAKO MI IZGUBLJEN DENAR OSTAJA PRI HIŠI.

https://i2.wp.com/zoki.busythumbs.com/users/z/zoki10zoki/zoki/images/medium/AM-Bulls-Ass.jpg
Foto:busythumbs.com

Proklete kravatarske nesposobne riti. Samo to lahko rečem. Lopovi brez sramu. Saj oni služjijo na transakcijo. Njih malo briga, če jaz izgubljam. Važno da pade še izstopna provizija 👿 🙂

Če prodam delnice vzajemnega sklada z izgubo, ali moram davkariji tudi februarja 2008 prijaviti kapitalski dobiček za leto 2007? Samo vprašam. 🙂

Rovokopači

07 03 2007

V dveh prejšnjih prispevkih sem opisal poklica prihodnosti, POGOVORNA PROSTITUTKA in LOVEC NA GLAVE, tokrat je na vrsti poklic prihodnosti OPERATER ROVOKOPAČA.

Pred nekaj leti so v našem kraju delali napeljavo za kabelsko televizijo. Na dom smo dobili neke pogodbe, ki jih ni nihče zares prebral. Ljudski glas je dejal, da ti priključek za kabelsko napeljejo v hišo brezplačno, ti si se pa sam lahko odločil, ali se boš na storitev kabelske TV tudi naročil. Sam sem pogodbo podpisal brez razmišljanja (ker sem se prehitro veselil porno kanalov) in čez nekaj tednov pridem domov iz službe ter na steni hiše je bila že montirana plastična omarica, prevrtana luknja direktno v kuhinjo, pol metra dolg kos kabla pa je zijal v kuhinji iz stene.

Čez kakšno leto opazim v kuhinji invazijo mravelj. Napadle so sicer sladkor, bile pa so praktično povsod. Ko sem iskal od kje so prišle v kuhinjo, sem odkril, da so prišle skozi luknjo v steni za kabelsko televizijo. Luknjo sem potem zamašil z električnim hitro sušečim alabastrom in se tako vsaj začasno rešil mravelj, ki so potem čez čas našle novo luknjo.

Na kabelsko TV se nisem naročil, ker TV gledam samo nekaj ur na teden in so mi še štirje programi, ki jih lovim, odveč. Porno kanali pa so bili opcija samo za doplačilo, denarja za to pa ne dam. Trik kabelske je bil tudi v tem, da je bila cena priklopa praktično blizu današnjih 500 evrov, mesečna naročnina za hišo pa še dodatnih 15 evrov. Poleg tega mi tudi niso bili pripravljeni omogočiti dostopa prek kabla do interneta, če nisem naročen na kabelsko TV. Tudi prav.

Če je imel komunizem kaj dobro rešeno, so bile to javne službe. Telefonija, elektrika in komunala so nekako delovali, ne spomnim se razpada električnega omrežja kot ga je doživela Kalifornija, telefon je tudi večinoma delal in edini operater ni nikdar stavkal ali šel v stečaj, kanalizacija je požirala odplake praktično brezhibno.

Potem pride kapitalizem in fantje, ki so kot ZSMS-jevci ali lepše Titova omladina delali doktorate iz samoupravnega socializma, so postali zagrizeni kapitalisti, nekateri najboljši med njimi predsedniki vlad in direktorji naftnih družb. Starih knjig in referatov se ne spomnijo več, če jim jih omeniš, pogledajo stran.

Ko pa danes prideš praktično kamorkoli, pa naj bo to zaselek v Slovenskih Goricah ali center Ljubljane, povsod mali rovokopači, ljubkovalno imenovani Bobcati, po firmi, ki jih izdeluje.

Ko vprašaš, kaj kopljejo, so dogovori vedno enaki. Traso za optične kable, telefonski kabel, novo traso za optični kabel konkurenčne firme, traso za električni kabel, novo traso za telefonski kabel konkurenčne firme, kanalizacijsko omrežje, novo traso za električno omrežje, traso za daljinsko gretje, ponovno traso za nov optični kabel, traso za UMTS telefonijo, traso za novo prvo kabelsko TV, odkopavanje stare trase za optični kabel, prekop stare trase za daljinsko gretje, sanacija trase za telefonski kabel, zamenjava kanalizacijskega priključka, odkopavanje pozabljenega delavca, da ne naštevam naprej.

Če se bo nadaljevalo s takim tempom, bo imela nekoč, čez sto let, že vsaka hiša po pet optičnih priključkov, nekaj telefonskih žic, kabel za kabelsko TV, tri komunalne priključke, šest priključkov za elektriko, dva priključka za 3G mobilno telefonijo, dva za plin, tri za daljinsko gretje in še testni priključek premiera vlade RS, če slučajno stavka državna RTV.

Potem pa bo vsak lastnik sam izbral, prek koga bo gledal TV, deskal po internetu, telefoniral, kuril elektriko, se grel in spuščal odplake ter iztrebke v najbližjo reko.

Res genialno.

In povrh vsega, kar dokazuje zadnji zaplet v Ljubljani, je zadeva tako zelo zanimiva za politiko, da bo še od vsakokratne oblasti odvisno, koliko novih optičnih priključkov ti bodo montirali na hišo in katera firma bo to lahko počela.

Kakorkoli že, operaterji na rovokopačih pa so tisti zmagovalci te bitke, ki bodo od tega pobrali smetano. Če ste brezposelni, lahko kupite manjšega bobcata in začnete še sami riti po zemlji ter kopati novo traso za novo brezžično omrežje. Dela ne bo zmanjkalo po prvih pesimističnih ocenah do leta 2110, ko se bomo preselili vsi skupaj na Mars in tam kopali nove trase. Najprej za 4G telefonijo in Galileja druge generacije.

https://i1.wp.com/www.earthmoverschool.com/images/exccov.gif

Samo zakaj ni nekdo pustil javnih služb na miru in komunali dal še pristojnosti, da v isti kanal lahko položi še optične, TV, UMTS, električne in še kakšne vodnike (recimo daljinsko gretje) ter tako vzdržuje celotno infrastrukturo neodvisno od trenutne politike?

Povezave:
Bobcat


%d bloggers like this: