Archive for the ‘Foto’ Category

Slika dneva

07 11 2018

Prvi je padel, koliko jih še stoji?

prvi_padel

Advertisements

Prizori iz Pekla

17 10 2018

Glede na to, da sem šel zadnjič spet po dolgem času do Pekla in nazaj pa še nekaj posnetkov, ki so ob tem nastali.

pekel_1_1

pekel_1_2

pekel_1_3

pekel_1_4

pekel_1_5

pekel_1_6

pekel_1_7

pekel_1_8

pekel_1_9

pekel_1_10

pekel_1_11

pekel_1_12

pekel_1_13

pekel_1_14

pekel_1_15

pekel_1_16

pekel_1_17

Vsekakor je Soteska Pekel zelo lepa za pogledat tudi jeseni, samo je pa potrebno pazit, ker lahko zelo drsi na mokrem listju, pot je pa na nekaterih odsekih zahtevna. Na Hribi.net sicer piše pod zahtevnost da gre za Zahtevno označeno pot, kar je po moje kar ustrezna klasifikacija.

Tole pač ni Iški vintgar.

Recesijski fotosešn

16 03 2010

Ne morem se odločiti, kdo izgleda boljši na spodnjih fotkah ob predstavitvi novega Renaultovega roadsterja Wind.

Premier Pahor deluje tako, kot da bi zagledal vesoljce v filmu Mars Attack, medtem ko gospodarski minister Lahovnik izgleda kot da zapeljuje babe na Portoroški promenadi s svojim prvim kabrioletom kupljenim na lizing. Upam pa, da bo takšna ekipa kdaj prišla tudi recimo na kakšno promocijsko predstavitev Gorenjevega novega hladilnika.

vir: Siol

vir: Siol

Impresija

04 03 2010

Refresh v Bohinju

22 08 2009

Če česa res ne prenesem, je huda vročina, ki je zajela centralno Afriko (pardon, osrednjo Slovenijo). Tako sem v petek vzel kar asfalt pod kolesa in se odpeljal do Bohinja, za katerega sem ocenil,  da bi znal biti prava osvežitev v teh pasjih dneh. V bistvu vsako leto, ko se temperature nekaj dni ne spustijo pod 30 stopinj in v Ljubljani srečujem samo še prešvicane ljudi, od katerih teče znoj, emigriram za kakšen dan tja med visoke hribe.

Kot osvežitev v takih dneh morje absolutno odpade, saj je na soncu vroče za umret, medtem ko je morska voda s svojimi skoraj 30 stopinjami podobno osvežilna, kot toplo pivo. Bazeni in toplice pa imajo tudi približno podobno temperaturo, le da tam fekalije ob visokih temperaturah še bolj pridejo do izraza.

Ker še ne morem prevažati kolesa z mojim avtomobilom, sem si kolo sposodil v eni izmed izposojevalnic. So pa takšna izposojena kolesa bolj srednja žalost, ker se jim vidi, da so dala v življenju že marsikaj skoz. Na mojem so na srečo delovale vsaj zavore. S prestavami sem imel pa večje težave, ker zadnje niso delovale in sem imel tako na voljo samo tri, pa še to je veriga ob poganjanju kolesa v kakšen manjši klanec kar preskakovala med zobniki.

Najprej sem šel po severnem delu Blejskega jezera, kjer si lahko sam izbereš plažo, ki je samo tvoja in se zraven ne drenja še množica ljudi, tako kot na morju. Voda v jezeru  je zares osvežilna in ravno prav topla, tako da tega enostavno z morjem sploh ne morem primerjati, ker je povsem izven konkurence. Ni pa primerna za kakšno potapljanje, ker se že nekaj metrov pod vodo tako ohladi, da potrebuješ potapljaško obleko.

Je pa res, da severna stran jezera ni ravno najbolj idealna za kolesarjenje (možno celo, da je prepovedano), ker gre za pešpot, kjer imaš polno nekega skalovja in velikih korenin, ki gledajo iz zemlje. V nekem delu pa še tista mala, ozka potka povsem izgine in moraš dati kolo na ramo, ter se prebiti čez gozd.

Je pa potem za nazaj po drugi strani jezera toliko lažje.

Moram pa opozoriti, da je “mestno redarstvo” v Bohinju na steroidih in za nazaj nisem srečal praktično niti enega avtomobila, ki bi parkiral izven označenega mesta in ne bi dobil pozdrava v obliki 40€  težke kazni, medtem ko so praktično skoraj vsa ostala parkirišča ob jezeru plačljiva, pa čeprav morda na prvi pogled ni videti tako. Je treba samo malo bolje pogledati, kje se skriva parkirna ura.

Za konec se moram opravičiti firmi, ki izposoja kolesa, ker sem jim pomotoma ukradel ključavnico za zaklenit kolo! Spravil sem jo namreč v torbo, zvečer pa, ko sem kolo vračal, sem na to čisto pozabil, tako da sem šele doma odkril, da sem eden navaden lopov. Prinesem pa ob prvi priliki nazaj. Obljubim. Seveda če ne bom spet pozabil. Doma imam namreč sedaj skupaj kar pet ključavnic za kolesa, ampak samo za eno se spomnim, da sem jo kupil. Od kje so še tri ostale pa ne vem.

Scena iz Botra v Ljubljani

26 07 2009

Ko sem videl na nekem parkirišču za Bežigradom spodnjo utico za pobiranje parkirnine, sem se takoj spomnil na prizor iz filma Boter (The Godfather), ko na avtocestni mitnici Sonnyu pripravijo zasedo in ga preluknjajo, da je videti kot švicarski sir.

Upam, da jo je prebivalec tele preluknjane hišice odnesel bolje, kot Santino “Sonny” Corleone v Coppolovem filmu.

Amatersko o fotografiji

26 07 2009

Pred dnevi sem se po dolgem času spet malo sprehajal po Stari Ljubljani in pri lesenem umetnem mostu čez Ljubljanico mi je šlo kar malo na smeh, ko sem opazoval nek starejši Japonski par.

Moški je držal v roki res ogromen, lahko bi rekel kar huge Nikon fotoaparat, ki je imel objektiv premera kot kakšna mortadela salama. Ženska se je na mostu postavila tako, da se je v ozadju videlo tromostovje, potem pa je on kot kaže povsem ročno nastavljal dragoceni fotoaparat, ker je trajalo vsaj kakšno minuto, preden je naredil posnetek in se je lahko gospa končno premaknila iz mesta. Medtem ko je on fotografiral še nekaj panoramskih posnetkov, ga je žena ves čas pri tem početju pridno slikala s svojim malim fotoaparatom. Torej ženska je slikala moža, kako slika Staro Ljubljano s svojim profesionalnim Nikonom!

Če imajo muslimani navado, da morajo biti ženske povsem zakrite od vrha do tal, je pri Japoncih kot kaže navada, da mora moški nositi vsaj nekajkrat večji fotkič kot ženska, ker to ni bil edini par Japoncev, ki sem jih opazoval, ko so se sprehajali po Ljubljani.

Umetni most

Sam sem si pred nekaj leti kupil nekoliko resnejši fotoaparat Panasonic DMC FZ50, ki ima možnost nastavljati vse živo tudi ročno, je pa temu primerno toliko večji.

Želel sem se v bistvu naučiti delati kakšne boljše posnetke, ne samo pritiskati v načinu automatic mode sprožilec, zato sem si kupil še priročnik o digitalni fotografiji. Ampak iz tega ni nastalo kaj dosti, sploh pa ne fotografije, ki mi bi bile lahko v ponos in bi jih z zavistjo gledali profesionalni fotografi ter nekateri blogerji, ki se resneje ukvarjajo tudi s tem.

Fotoaparat je velik in daleč od ultraprenosnega, zato je večinoma ostal doma, razen na kakšnih izletih, ko je šel načrtno zraven. Pa tudi resnejša fotografija zahteva študiranje, torej čas in vztrajnost, kar se meni potem nikdar ni ljubilo. Za povrh pa sem ob tem še ugotovil, da nikakor ne drži, da relativno dragi fotoaparati kar avtomatično sami od sebe delajo boljše fotografije. Do neke mere da, vendar pa zame razlika ni taka, da je vredno žrtvovati prenosnost malih digitalnih fotoaparatov. Edino, kar je res prednost takega fotoaparata za popolnega amaterja, ki se mu ne ljubi prebrati niti navodil za napredno uporabo, je to, da ima velik optični zoom in se da ujeti v objektiv tudi kakšen oddaljeni objekt poželenja.

Tako sem prišel do zaključka, da potrebujem kljub takšni veliki škatli še nek ceneni prenosni fotoaparat, ki ga lahko ves čas nosim s sabo za pasom, podobno kot mobilni telefon. In kot sem se hitro prepričal, slike res dela podobne, kot malo boljši mobilni telefon (dokazi priloženi). Ima pa eno funkcijo, ki jo veliki bratec nima. Zna namreč zaznati nasmeh portretiranca in šele takrat sprožiti sprožilec. Je pa verjetno problem s to funkcijo pri ljudeh, ki se ne znajo pravilno nasmehniti.

Dolgčas ujet v foto objektiv

Dolgčas na temo Krik

Zraven malega fotoaparata sem si kupil še malo torbico firme Golla za nošenje okrog pasu.

Ker povsem črne niso imeli, sem bil prisiljen vzeti model, ki je imel narisanih še par belih rožic, kar se meni takrat niti ni zdelo sumljivo. Rožice, kot nekakšen kontrast mojemu karakterju, oh so sweet!

Golla flower power

Golla flower power

Potem pa doma torbico odprem in me spreleti srh. Notri je torbica homoerotične roza barve in očitno gre za nek ženski model, čeprav to nikjer uradno ne piše črno na belem. Da pa bo stvar še hujša, mi potem naslednji dan sodelavka pove kar direktno v obraz, da po njeno nosim žensko torbico za fotoaparat, ker ima rožice. So what? Ali moški ne smemo nositi rožic? Potem jo pa vprašam, ali bi bilo kaj drugače, če bi bili na slikicah namesto marjetic recimo listi konoplje? Ja, to je pa čisto nekaj drugega, mi odvrne. A?

Naredila sem se, da nisem preveč prizadeta, je pa to na moj lepo negovan libido porazno vplivalo. Tako sedaj razmišljam, da bi si iz Interneta potegnila slike golega Brada Pitta ali Jurija Bradača, jih nekaj časa pozorno opazovala (zlasti erotične predele in erogene cone) in pri tem spremljala, ali se tam spodaj kaj čudnega dogaja.

To bi pa bil preobrat v slogu romanov Agathe Christi, če bi šele sedaj ugotovila, da sem v bistvu ženska in moram še jaz iti po stopinjah, ki jih je ubral(a) Salome(na) ali pa trpeti večno prekletstvo ujetnice v kosmatem moškem telesu.

Nič, grem jaz sedaj čepe lulat.

Goli otok

19 07 2009

Ne vem, ali je komu to jasno, ampak če bi bila danes še živa Edvard Kardelj in Josip Broz ter bi še vedno živeli v komunističnem sistemu, bi veliko blogerjev, zlasti pa uporabnikov spletnih forumov, končalo na tem malem Jadranskem otoku. Dovolj bi bil samo en politično neprimeren vic o Golubiču ali Janši in že bi te odpeljali na politično prevzgojo.

Sodbo v imenu delovnega ljudstva pa bi dobil kasneje, morda čez par let.

Seveda imajo zapore praktično vse države na svetu, tudi tiste najbogatejše in najbolj socialne, kjer tudi če ne delaš čisto nič, dobiš socialno podporo, ki je višja od večine slovenskih plač. Glede tega jaz nima pomislekov in razumem tudi, če kdo preuredi zarjaveli tanker v zapor, ker je cena zemljišč in izgradnja infrastrukture pač predraga za ljudi, ki so po stroki kriminalci. Morilci, tatovi, posiljevalci, goljufi.

Problem Golega otoka jaz vidim v tem, da so v ta zapor strpali zlasti politične nasprotnike komunističnega režima za “politične” delikte, velikokrat samo verbalne.  V bistvu je tu šlo za psihološko strahovlado, s katero se je režim branil pred morebitnimi nergači. In Slovenci smo lahko kar malo (anti) ponosni, saj si je ravno naš Edvard Kardelj (vir: wiki) spomnil, da bi Goli otok lahko bil taborišče, kamor bodo strpali tiste, za katere bo režim menil, da so mu nevarni. Zlasti strah jih je bilo intelektualcev in vseh, ki radi razmišljajo z svojo glavo (Simona! Vem! S svojo glavo!).

Tako je imel Stalin svojo Sibirijo, Tito in Kardelj pa sta imela svoj Goli otok.

Dobrodošlica

Dobrodošlica

Na Golem otoku smo se sicer ustavili na izletu z ladjico, ki vozi iz Baške na otoku Krk do Loparja na Rabu.

Pristanišče na Golem otoku

Hrvatje kot kaže nimajo nobenega odnosa do te naše skupne dediščine in tako so razpadajoče stavbe ena navadna sramota, takšna sramota, kot je bil Goli otok v času Edvarda Kardelja. Samo to je škoda, ker bi lahko z malo truda vse skupaj preuredili v muzej ali spominski park, posvečen  žrtvam komunističnega nasilja. V opomin in spomin. Eden več ne bi nič škodilo. Če pa že drugega ne, potem pa bi lahko zadevo vsaj toliko sanirali, da komu ostrešje slučajno ne pade na glavo.

 dd

Scena iz Trnulčice

Podrtija

Avenija

Avenija

Ja, komunizem ni bil samo štafeta mladosti, pijanke in lov na medvede, kar pokojnemu Petru Božiču očitno ni bilo nikdar jasno, zato pa imamo sedaj zopet v Ljubljani ulico, poimenovano po Titu. Manjka samo še, da se vrne nazaj naziv Univerze Edvarda Kardelja, kar ne dvomim, da se bo tudi to kmalu zgodilo.

Podrtija

Podrtija

Bilo kuda TITO svuda

Bilo kuda TITO svuda

Da je imel komunistični sistem nekaj malega smisla tudi za črni humor dokazuje to, da pred Golim otokom leži otok Sveti Grgur, ki je bil pa ženski zapor. Psihološko gledano zanimiva poteza. Grgur je namreč tako blizu, da do tja lahko plavaš, samo za zapornike na Golem je bil neskončno daleč stran, ker je bil otok dobro zastražen, okrog so pa vozili patruljni čolni.

Ali so spodnje slike golih tetic iz časopisov iz časa aktivnega obdobja otoka, ne vem, je pa možno, saj je otok (zame presenetljivo) obratoval vse do leta 1988.

Gole tetice na Golem otoku

Na otoku si je lahko predstavljati, kako težko je bilo življenje političnih zapornikov.

Tudi če odmislim mučenja in prenašanje kamnov, je že sama klima tu uboj, saj je poleti izjemno vroče, najeda pa še škržat s svojim zoprnim hreščanjem. Pozimi pa je moralo biti mrzlo, k mrazu pa je svoje dodala še burja, ki piha na otoku. Po zgradbah so bili sicer kot kaže montirani tudi radiatorji, kar pa verjetno kakšnemu Stalinu kljub vsemu ne bi prišlo na misel. Očitno je imel naš komunizem le nekaj več občutka za človeka, kot hardcore komunizem Sovjetskega tipa.

Ogrevanje na morju

Ogrevanje na morju

Goli tours

Goli tours

Na otoku kakšnega pestrega životinjskega carstva ni, ker je okolje res neprijazno. Razen kač, kobilic in že omenjenega škržata, se tu pa tam najde samo še kakšna koza.

Še ena žrtev Golega otoka

Še ena žrtev Golega otoka

So pa upravitelji tega Jugoslovanskega gulaga dokaj iznajdljivo rešili zapleten problem napeljave vodovoda s sladko vodo na otoku. Na hribu je namreč velik kamniti zbiralnik, v katerega se je nabirala deževnica za sušne čase. Je pa ta izum verjetno kopiran od nekje, morda kar od starih Rimljanov, ki so bili mojstri vodovodne napeljave in akvaduktov.

Akvabazen

Akvabazen

New York homies

29 06 2009

Ko sem pregledoval posnetke iz New Yorka, sem naletel tudi na tole neoliberalistično (vsi morajo vrteti pedale, samo enemu dajo, da lahko šofira) čudo tehnike.

Zakaj tega pri nas še ni v prosti prodaji, ne vem, ima pa rešitev velik tržni potencial, ker temelji na dokaj obnovljivih virih energije.

Paketna obdelava slik

13 03 2008

Tole sem reševal včeraj in sem opazil, da se vprašanje pojavlja tudi na nekaterih forumih. Namreč kako se lahko na čim bolj enostaven način zamenja velikemu številu slik oblika zapisa (recimo iz bmp v jpeg), spremeni velikost slike in podobno. Današnji digitalni fotoaparati pač omogočajo na enostaven način ustvarjanje velikega števila fotografij, ki pa jih je potem potrebno ustrezno obdelati. Obdelava posamičnih slik pa je v primeru, ko gre število v stotine fotografij, bolj zamudno opravilo, primerno morda samo za kakšnega študenta zadnjega letnika filozofije, ki je obupal nad Platonom in bi prosti čas rad čim bolje izkoristil.

Meni najljubši program za tovrstna opravila (obdelavo slik) je brezplačni (za domačo uporabo) IrfanView (deluje v vseh Windows okoljih), ki je mimogrede delo Bosanskega avtorja iz Jajca.

Najprej program prenesemo (link je na Tucows.com, različico IrfanView 4.10) na svoj računalnik v neko začasno mapo in ga zaženemo, da prične namestitev. Pri namestitvi jaz vedno odklikam, da se ne namesti avtomatično še google toolbar in google desktop search, ker me ti dodatki na računalniku samo motijo.

Ker privzeto program podpira samo nemščino in angleščino, je potrebno iz spletne strani prenesti še datoteko z podporo za slovenščino (datoteka je v zip formatu) in jo razpakirati v imenik Languages programa IrfanView (privzeto c:\program files\irfanview\languages).

Jezik programa spremenimo v meniju Options, izbira Change language… in izberemo slovenščina. Drugo kar jaz takoj po namestitvi spremenim je orodna vrstica oziroma ikone, ker mi privzete niso všeč. To se lahko naredi v meniju Nastavitve, izbira Nastavitve, zavihek Orodna vrstica.

To je kar se tiče same namestitve vse, sedaj pa k bistvu, kako velikemu številu slik v paketu zamenjamo velikost ali obliko zapisa.

Recimo da imamo na disku d: v mapi foto fotografije, ki bi jim radi spremenili obliko zapisa iz bitne slike (bmp) v kompresirano obliko zapisa jpeg, ki velikost slik bistveno zmanjša na račun same kvalitete slike. Naredimo novo mapo d:\foto\jpeg, kamor naj program odloži konvertirane slike in zaženemo IrfanView.

irfanview_01.jpg

Izberemo v meniju Datoteka možnost Spremeni Format/Preimenuj… (v angleščini se mi zdi, da je opis te funkcije boljši in sicer Batch Conversion/Rename, kar pomeni, da gre za paketno obdelavo večih slik).

irfanview_02.jpg

Desno zgoraj izberemo mapo, kjer so slike, ki jih želimo pretvoriti. Lahko izberemo posamezne slike in kliknemo gumb Dodaj, ali pa kliknemo Dodaj vse, če želimo pretvoriti vse datoteke v mapi (pri tej možnosti se da vključiti tudi podmape). Levo zgoraj izberemo Spremeni (ostale dve možnosti omogočati tudi preimenovanje datotek), Izhodni format JPEG (pod Možnosti se da nastaviti tudi kvaliteto, pri čemer nizka pomeni manjša velikost na disku in slabšo kakovost slike – večja kompresija), izberemo mapo, kamor naj slike program odloži in to je vse. Kliknemo še gumb Start, ki začne konverzijo.

Druga taka možnost, ki pride velikokrat prav pri paketni obdelavi slik, je spreminjanje same velikosti slike. Če želimo, da izhodni format ostane isti (recimo v bmp), potem kot Izhodni format nastavimo takšnega, kot so izvorne slike, odznačimo Uporabi napredne funkcije in kliknemo gumb Napredno.

irfanview_03.jpg

Tu potem lahko vpišemo novo širino in višino slike (lahko v pixlih ali cm) ter še vrsto drugih lastnosti slike. Zopet izberemo Izhodno mapo za izdelane datoteke in kliknemo Start.

Argoman

10 09 2007

Prizorišče performansa opuščena tovarna poleg Izolske marine. Nedelja, 09.09.2007 nekje ob šestih zvečer. Mnogim sprehajalcem na Izolski rivi je zastal dih, ko so zagledali mladeniča, ki pleza na vrh tovarniškega dimnika. Nekateri so morda celo pomislili, da gre za samomorilca.

Verjetno je šlo samo za eksibicionizem ali kakšno stavo, vendar podvig bi se lahko končal tudi drugače. Recimo tragično, z padcem v globino. Drži, sreča je ponavadi na strani pogumnih, ni pa to nujno in vedno tako. In če bi mladenič omahnil v globino, bi verjetno naslednjih nekaj dni brali izlive modrosti, kako je to možno in kdo vse bi moral sprejeti odstop iz objektivne odgovornosti.

Ampak zadeva je preprosta. Tovarna je opustela in izgleda kot kakšna scena iz postapokaliptičnega filma. V njen predvidevam že davno ni več varnostnikov, tako da neoviran dostop na dvorišče ni nikakršni problem. Morda samo preskočiš ograjo ali še to ne. Dimnik, ki je takole na oko eden višjih pri nas, presenetljivo nima nobene zaščite, recimo vsaj ograje, ki bi ovirala dostop do servisne lestve, ki vodi na vrh. Po sliki sodeč je luknja dimnika pokrita z nečem, kar me navdaja z mislijo, da gre morda celo za razgledno točko.

argodimnik1.jpg

argodimnik.jpg

argodimnik4.jpg

argodimnik5.jpg

argodimnik3.jpg

foto: dr. Onyx

Ocena predstave nezadostno, slaba enka. Preveč tvegano in upam, da mama tole ne gleda. Je pa predvidevam vsaj razgled iz vrha dimnika na Tržaški zaliv čudovit.

Amaterska fotografija

28 08 2007

Tole je prvi članek na mojem blogu, ki ga pišem ne več kot kandidat za predsedniškega kandidata, ampak kot običajni državljan, ki se ob pivu zabava na račun predsedniške kampanije in na smrt zabavnih predsedniških kandidatov.

In priznam, da sem se znebil težkega mlinskega kamna, ki sem ga zadnjih pol leta nosil na hrbtu. Ni mi več potrebno razmišljati o nezavarovanih železniških prehodih, demografskih problemih Primorcev, uničevanju okolja na Goriškem, družini Strojan, pomanjkanjem vojaških nabornikov in kar je še aktualnih političnih tem. Korak je zopet lahko daljši, obleka zmečkana, avto neopran, videz zanemarjen, ni mi več potrebno paziti na zlorabo jezika in ni mi več potrebno poslušati starejših ljudi, kako negodujejo nad nizko penzijo in dragim vzdrževanjem stanovanja vrednega 200.000 evrov v centru prestolnice, pri čemer vsi po vrsti spregledajo mlade družine, ki za praktično isti denar še vsak dan hodijo v službo in za povrh plačujejo mesečno stanarino, ki predstavlja nekje 60% družinskega proračuna.

Sedaj se zopet lahko v miru posvetim moji ljubezni … amaterski fotografiji.

pussies.jpg
foto: dr. Onyx

Garaža

06 08 2007

Ljubljana je lepo mesto. Tako za naključnega obiskovalca, kot poznavalca in ljubitelja arhitekture.

Včasih pa moj pogled pritegne tudi povsem (pod)povprečni arhitekturni dosežek. Pri spodnji vrstni garaži sem se ustavil za nekaj minut in študiral, kje je tu poanta. Spredaj drevesa in cesta dva nivoja nižje. Tudi za izkušene voznike skoraj nemogoča naloga parkirati vozilo v tako garažo.

Potem sem odkril, da ima garažna vrata tudi na drugi strani in da je nekdo očitno kupil vrata po sistemu, polovico kupiš, polovico dobiš zastonj.

garaza1.jpg

garaza2.jpg
foto: dr. Onyx

Brezov ožig

10 07 2007

brezov_ozig.jpg
foto: dr. Onyx

Kakšno škodo lahko na barju povzroči nespretno parkiran NLP. Jasno, novinarji nam pa to prodajajo kot bolezen, ki jo povzroča neka bakterija. Itak, če ne celo lepše kakopak.

Kitajščina

10 04 2007

Med prazniki sem si vzel nekaj več časa in se poigral z nastavitvami fotoaparata. Na videz povsem nedolžno početje, saj imaš vedno možnost, da povrneš nazaj tovarniške nastavitve.

Razen če…

Razen če pomotoma ne nastaviš jezika fotoaparata v kitajščino in nisi vešč kitajske pisave. In meni se je zgodilo ravno to. Pomotoma sem izbral v fotoaparatu privzeti jezik kitajščino in potem še v paniki, ko sem zagledal kitajske črke v menijih, ugasnil fotoaparat. Kar pa seveda ni pomagalo, le izgubil sem položaj v podmeniju, kjer se nastavi jezik.

Naslednje pol ure sem potem porabil zato, da sem s pomočjo navodil v angleščini prek kitajskih menijev prišel do nastavitev jezika in zadevo spremenil nazaj v angleščino.

S tem želim samo pokazati, da čeprav sem predsedniški kandidat, se mi kljub temu lahko pripetijo drobcene nerodnosti. Ameriški predsednik se je skoraj zadavil s presto, jaz bi moral nesti skoraj na servis fotoaparat zaradi kitajskih črk.


%d bloggers like this: