Archive for the ‘Film’ Category

Filmski preobrati

29 01 2010

Najprej obvezen pravni poduk. Ko je govora o filmskih preobratih (end twist), je nujen SPOILER WARNING, čeprav v tem zapisu preobratov ne mislim razkrivati. Je pa včasih dovolj že razkritje, da film ima končni preobrat, kar lahko že nekoliko pokvari filmski užitek, saj gledalec potem preobrat pričakuje in ga morda ne šokira tako, kot če ne bi o tem vedel nič, ali pa gledalec preprosto pozabi gledati film v pričakovanju preobrata.

V osnovni šoli sem zelo rad prebiral kriminalke Agathe Christie in pri njej so mi bili všeč ravno preobrati. Tisti, za katerega si bil zatrdno prepričan, da je morilec, se je na koncu izkazal za napačno sled in gospa je zgodbo vedno uspela tako razplesti, da je bil pravi morilec presenečenje.

Največjo histerijo, kar se tiče filmskih preobratov, je mislim da povzročil leta 1999 film M. Night Shyamalana Šesti čut (The Sixth Sense) z Brucom Willisom v glavni vlogi (za Hitchcockov Psycho iz leta 1960 ne vem, ker me takrat še ni bilo na svetu, je pa možno, da je bila histerija podobna).

Takrat smo vsi množično drli v kinematografe gledati ta film, za katerega je ljudski glas trdil, da ima šokantni preobrat. Je pa večina na srečo upoštevala nasvet, da preobrata ne izdajo, ker bi to pokvarilo filmsko izkušnjo. Sam sem film takrat gledal v kinu in dejansko je tudi name preobrat učinkoval srhljivo, Shyamalan pa je v tistem trenutku postal moj najljubši režiser, čudo, poslano na Zemljo od samega boga filma.

Da pa se ne da filmov z učinkovitim preobratom snemati kar serijsko po tekočem traku, je lepo dokazal prav M. Night Shyamalan, katerega filmska kariera meni izgleda danes tudi kot kakšen ceneni filmski preobrat. Začel pa je nedvomno z vrhuncem in takojšnjo klasiko žanra.

Če je bil naslednji njegov film Nezlomljivi (Unbreakable) vsaj soliden, sem jaz obupal pri filmu Vas ob gozdu (The Village), oba filma pa sta imela neke vrste preobrat, ki Šestemu čutu po moje ni segel niti do kolen. Ko pa sem pred kratkim pogledal še Dogodek (The Happening) iz leta 2008, pa sem se samo še vprašal, ali je Shyamalan res sam posnel Šesti čut, ali pa ga je od koga preplonkal, oziroma mu ga je posnel kdo drug?

Ne, se opravičujem, to sem se vprašal že ko sem gledal Znamenja (Signs), Dogodek je teorijo zarote samo še okrepil.

Problem pri filmskih preobratih je tudi v tem, da ko nekdo enkrat posname res učinkovito neko idejo, tako kot je to storil Shyamalan v Šestem čutu, potem težko še enkrat posnameš film s podobnim preobratom. Recimo meni izvrstni Vsiljivci (The Others) z Nicole Kidman v glavni vlogi iz leta 2001, so imeli težavo v tem, da je preobrat preveč spominjal na Šesti čut, ki je bil takrat še vedno v kolektivnem spominu ljubiteljev srhljivih preobratov. Če bi bil film posnet kakšno desetletje pozneje sem prepričan, da bi bil filmski hit, kot je bil Šesti čut, ker film je obrtniško posnet brezhibno in preobrat je učinkovit.

Jaz drugače filme s preobratom obožujem in jih nekako sam pri sebi razdelim v tri osnovne skupine BASIC, ADVANCED in INSANE.

Za filme iz prve skupine BASIC je značilno, da imajo učinkovit preobrat (twist), ki pa je relativno enostavno razumljiv in lahko šokira od prve vsakega gledalca, brez da mora ta ob filmu še pretirano razmišljati ali ga recimo gledati večkrat.

Pri teh filmih so zelo popularne za dosego preobrata razne duševne bolezni, kot je recimo razdvojena osebnost (multiple personality disorder) ali pa shizofrenija, kjer lahko režiser spretno priredi “resničnost” s pomočjo halucinacij, kot jih doživljajo akterji v filmu.

Primeri filmov iz BASIC skupine so:
The Sixth Sense (Šesti čut)
Psycho (Psiho)
Arlington Road (Skrivnost ulice Arlington)
Fight Club (Klub golih pesti)
Shutter Island (Zlovešči otok)
Angel Heart (Srce angela)
The Crying Game (Igra solz)
Identity (Identiteta)
Se7en (Sedem)
Primal Fear (Izvirni strah)
The Others (Vsiljivci)
Saw (Žaga)
The Game (Igra)
The Planet of the Apes  (Planet opic)
Unbreakable (Nezlomljivi)
The Village (Vas ob gozdu)
Secret Window (Skrivnostno okno)
A Perfect Gateway
Surveillance
The Uninvited
Matchstick Men (Sleparja)
A Beautiful Mind (Čudoviti um)
Scream (Krik)

Primal Fear je meni osebno v tej skupini eden najljubših, ker ima zelo prepričljivo izpeljan preobrat, ki je v celoti posledica izvrstne igre Edwarda Nortona in on je poleg Kevina Spaceya nasploh nekakšen zaščitni znak filmskih preobratov (igra tudi v Klubu golih pesti in še kje).

V drugi skupini so filmi, ki so nekoliko bolj zahtevni za razumevanje in včasih lahko šele po večkratnem ogledu razumeš vso globino filma. Ti filmi so večinoma primerni tudi za večkratno “uporabo” (ogled), saj poznavanje preobrata ne pokvari filmskega užitka (recimo Šesti čut drugič nikdar ne učinkuje enako, kot pri prvem ogledu).

Primeri filmov iz skupine ADVANCED:
The Usual Suspect (Osumljenih pet)
Memento (Memento)
Twelve Monkeys (12 Opic)
Donnie Darko (Donnie Darko)
The Prestige (Skrivnostna sled)
Oldboy (Stari)
Jacob’s Ladder (Jakobova lestev groze)

Nekateri izmed teh filmov so na meji in sicer Osumljenih pet bi lahko morda sodil tudi v basic kategorijo, vendar sem ga dal med advanced preprosto zato, ker ob prvem ogledu filma jaz sploh nisem v celoti poštekal preobrata, ki temelji na tako imenovanem nezanesljivem pripovedovalcu (teorija Filmskih preobratov). Osumljenih pet pa sodi nedvomno tudi med najboljše filmske preobrate vseh časov in Keyser Soze je filmska legenda.

Meni nekoliko problematični za razumevanje so filmi, ki govorijo o potovanju skozi čas, kakršna sta recimo Donnie Darko in 12 Opic, ker v ta fenomen težko verjamem. Zato imam vedno problem z razumevanjem zgodbe, je pa res, da so takšni filmi ponavadi tudi najbolj hvaležni za različne razlage in interpretacije. Recimo za vsaj delno razumevanje filma Donnie Darko naj bi potreboval kar knjižico o filozofiji potovanja skozi čas, ki je omenjena v filmu, jo pa kot gledalec seveda nimaš, ker je izmišljena. Zato je Donnie Darko pri meni že na meji kategorije insane, ampak sem ga kljub vsemu dal med advanced, ker ni brezupen primer in je zgodba sama po sebi zanimiva, čeprav nisem še poštekal vsega.

Zadnji film s preobratom sem si pogledal film The Prestige (slovenski prevod mi nekako ne gre v glavo) in tudi pri njem sem imel kar precejšnje težave z razumevanjem zgodbe, ker ima film serijo preobratov in nelinearno podajanje zgodbe v stilu in medias res, poleg tega pa je mene zmotila tudi uporaba Tesle v povezavi z napravo, s katero se skoraj zanesljivo ni nikdar ukvarjal. Tu bi nekako lažje prebavil zgodbo, če bi se pojavil nek povsem izmišljeni lik kot izumitelj čudežne naprave, ki je bistvena za razumevanje preobrata na koncu (the prestige pomeni zadnji del čarovniškega trika). Mi je pa pri tem filmu zabavna analogija s trikom, v katerem čarovnik ubije papagaja v kletki in pričara drugega ter tako prevara občinstvo (kdor je gledal film, bo razumel o čem pišem).

In tako ostane samo še ena skupina filmskih preobratov in to je INSANE.

V tej skupini konkurenca res ni huda oziroma je trenutno tu notri samo en film. Mulholland drive Davida Lyncha.

Ta film je pa za moj okus izjemno zatežen in se mi zdi, da je narejen bolj v zabavo režiserju, kot gledalcem. Saj je res, da obstajajo tudi drugi težki filmi, kot je recimo Memento, kjer so nekateri gledalci šli celo tako daleč, da so film “razrezali” in “zlepili” skupaj v pravilnem zaporedju (film govori o osebi, ki izgubi katkoročni spomin in je zgodba zato podana od konca nazaj proti začetku).

Ampak Mulholland drive je po moje samo zatežen in tudi če prebereš podrobno razlago, še zdaleč ni nujno, da ti bo karkoli jasno, od tu, pa do tega, da bi v filmu res užival, je pa sploh še daleč. Je pa res, da film velja v nekaterih krogih za nekakšen lakmusov papir intelekta. Torej če ga razumeš, si intelektualec, če ga pa ne razumeš…več sreče prihodnjič.

Jaz sem ga dvakrat začel gledati od začetka in sem še pred sredino filma obakrat obupal.

Rambo v številkah

13 01 2010

Franšize filmskih uspešnic so zanesljivo eden najbolj dobičkonosnih poslov Hollywooda, sploh pa če upoštevamo tudi to, da je pri takih filmskih nadaljevanjih riziko relativno majhen oziroma pravi finančni polom malo verjeten.

Film Rambo sodi v opus magnum Silvestra Stalloneja in pomeni nekaj takega, kot je za Švarcija (Arnolda Swarceneggerja) franšiza Terminator.

Prvi del franšize Rambo sega v leto 1982 in se je imenoval v podnaslovu First Blood. Film se, vsaj če mi spomin še dobro služi, precej razlikuje od nadaljevanj, saj je v njem Rambo malce neuravnovešeni Vietnamski veteran, ki ima težave z lokalno policijo. Šele naslednji deli franšize pa potem Ramba prikazujejo kot skoraj popolno ubijalsko mašino, ki dela red po Vietnamu, Afganistanu in v zadnjem delu v Burmi.

Je pa ob tej evoluciji franšize zanimivo opazovati nekatere statistične podatke, ki so zbrani v spodnji tabeli:

vir: Slashfilm

Recimo prvi del je bil statistično porazen, vsaj kar se tiče števila mrtvih, saj statistika beleži en sam samcat primer, medtem ko se je v zadnjem Rambu IV (iz leta 2008) ta številka bistveno popravila in beležijo spodobnih 236 mrtvih. Tudi če pogledamo trend čez celotni opus, se je število mrtvih konstantno višalo in v nadaljevanju, ki je predviden za leto 2011, se lahko nadejamo že okrog petstotim truplom.

S tem v zvezi je pomemben tudi podatek o številu mrtvih na minuto, vsaj za tiste, ki pri takem filmu ne zdržijo dolgo v kinu ali pred TV ekranom, če se preveč časa nič ne dogaja na zaslonu. Tudi tu ima prvi del skoraj zanemarljivo številko 0,02 mrtva/minuto, medtem ko imamo v zadnjem delu (statistično gledano) možnost, da vsako minuto vidimo vsaj tri smrt. Kar imamo pri Rambu seveda radi.

Mene osebno je presenetil podatek o tem, kdaj je prišlo v filmu do prvega uboja. Tu se vsi deli od I.-III. odrežejo zgolj povprečno ali celo kar slabo, saj je ta številka pol ure ali več. Pol ure čakanja na to, da Rambo ubije svojega prvega človeka? Ne me basat! Na srečo je IV. del to statistiko obrnil na glavo, saj prvo smrt beležimo že po 3 minutah in 22 sekundah. To mi deli, stari!

Za tiste, ki pa bi radi katero izmed franšiz Ramba uporabili tudi za erotično predigro ali kar kot vir navdiha za masturbacijo (nekako sicer dvomim, da semenske banke potencialnemu donatorju dajo za gledat Ramba), pa bo morda zanimiv podatek o številu prizorov spolnega občevanja (number of sex scene), ki pa ni podan na minuto, ampak tekom celotnega filma minus odjavna špica, ki tu ne šteje.

No, izkaže se, da za to ni primeren praktično nobeden film te franšize do sedaj, saj je ta številka ves čas nekako kar na ničli.

Ampak to pa je po čisto človeški plati tudi nekako razumljivo in logično.

Ni za pričakovati, da bo model hkrati pobil armado nasprotnikov ter med tem še spolno občeval. K’Nede?

Vrnitev odpisanih neslavnih barab

27 08 2009

Quentin Tarantino si je s svojim filmskim opusom ustvaril status nekakšne Hollywoodske svete krave, ki se je nihče več ne upa kritizirati in vsak film, ki ga posname, postane avtomatično briljantna mojstrovina, namenjena predvsem za filmske sladokusce. Če kakšen kritik slučajno ni takšnega mnenja, pa samo tvega, da bo izpadel med ostalimi ena navadna, nerazgledana črna ovca, ki ni sposobna razumeti vseh odtenkov in nians, ki jih je režiser upodobil na filmskem platnu, ali pa sploh že v osnovi ni dojel bistva filma.

Sam se štejem za velikega ljubitelja zgodnejšega obdobja Tarantinovega filmskega ustvarjanja, ki se je zame končalo nekako s filmom Kill Bill (Ubila bom Billa). Zadnji njegov film, Inglourious basterds (Neslavne barabe), pri meni tega v ničemer ne spremeni, čeprav sem po tihem upal, da bom tokrat pozitivno presenečen in zato sem šel film gledati v kino, kar se pri meni zgodi prekleto redko.

Uvodni prizor, ki se sicer vleče kot testo za štrudel in traja vsaj kakšnih 20 minut, tokrat vzbuja upanje, da je Tarantino kot režiser sposoben režirati tudi še kaj drugega, kot klasičen šund, razdeljen po poglavjih in s katerim se je kot režiser proslavil. Ampak to upanje z razvojem filma počasi umira in film se naprej odvije spet v groteskno mešanico različnih žanrov, ki se jo ne da jemati resno. In v tem filmu je kljub vsemu za moj okus nekoliko preveč brutalnega nasilja, da bi lahko izpadel kot dobra komedija in njegova zgodba preveč izkrivlja zgodovinska dejstva, da bi bil lahko dobra zgodovinska drama, umeščena v čas druge svetovne vojne.

Tako sicer izvrstni uvodni prizor služi žal samo kot dramaturška poteza, s katero Tarantino med drugim pri gledalcu opraviči poznejši mimohod neslavnih barab, male skupine ameriških specialnih eksekutorjev židovskega porekla, ki globoko v sovražnikovem zaledju sejejo strah z izvrševanjem čim bolj krvavih ubojev nemških vojakov in katerih slava pride na ušesa tudi Hitlerju. Tako gledalci v kinu od blizu opazujejo prizore skalpiranja, ki so na velikem platnu še bistveno bolj učinkoviti, kot na malem TV zaslonu, Eli Roth, režiser Hostla, pa si je dal duška s tem, da je lastnoročno, s palico za bejzbol, razbil glavo švabu, ki ni hotel izdati lokacije nemških enot. In tako si kot gledalec lahko na trenutke celo v dilemi, ali je hujša SS-ovska obsedenost s sovraštvom do Židov, ali brutalnost ameriških Židov, kot je prikazana tu?

Med ogledom filma sem se jaz večkrat nehote spomnil na Jugoslovanski film Vrnitev odpisanih, le da sta mi bila Prle in Tihi bistveno bolj simpatična lika, kot pa Aldo Raine (Brad Pitt) in njegova druščina. Brad Pitt pa mi v tem filmu sploh deluje, kot bi želel na vsak način vizualno posnemati Marlona Branda iz filma Boter, verjetno pa si je za svojo vlogo tudi on usta nabasal z vato. Še sreča, da režiser ni pustil Eliju Rothu, da bi preveč odpiral usta, ker to bi znalo biti za film usodno še bolj, kot sama pojava Mika Myersa.

Moram pa Tarantinu kljub vsemu priznati, da ima še vedno izvrsten občutek za izbiro glavnih igralcev in tokrat zares blesti meni neznani Christoph Waltz, igralec Avstrijskega rodu, ki ima očitno tudi Slovenske korenine (njegova mama se piše Urbancic) in ki je upodobil SS oficirja Hansa Lando, lovca na žide (the jew hunter). V bistvu je ta film vreden ogleda že samo zaradi njegove odlične igre, ki je pri meni zasenčila vse ostale igralce, vključno z Bradom Pittom.

Tudi zgodba v delu, ki pripoveduje o maščevanju židovskega dekleta, ki edino preživi pokol SS-ovskega jew hunterja ter neuslišani ljubezni nemškega Vasilija Zajceva, ki postane ljubljenček ministra za propagando Josepha Goebbelsa, veliko obeta. Ampak kar se mene tiče, Tarantino vse to enostavno pokoplje s svojimi absurdnimi domislicami, ki mi včasih delujejo, kot da bi se hotel na vsak način norčevati iz svojega lastnega filma. Kot da bi enostavno želel, da ga gledalci ne bodo jemali resno! In če bi ta, več kot dve uri in pol dolg film razrezali ter še enkrat spustili čez montažo, bi lahko dobili vsaj tri žanrsko različne filme.

Morda pa se je Tarantinu tokrat samo dobro zdelo, da ima kot režiser moč pisati zgodovino malo po svoje in si je v svoji glavi zamislil, da bo zažgal kar cel vrh tretjega rajha, Hitlerja, Goeringa in Goebbelsa, s pomočjo celuloidnega traku? Ampak to je čista fantazija,  ne glede na simboliko, ki morda stoji v ozadju. Fantazija, ki vzame resnične osebe iz zgodovinskega konteksta, ter z njimi obračuna v slogu Brazgotinca (Scarface), medtem ko se marinirajo v soku lastne filmske propagande.

Taka fantazija, z resničnimi zgodovinskimi osebami, mene osebno moti. Verjamem, da se bo marsikdo po ogledu tega filma vprašal, kaj je sploh resnica? Ali ni Adolf Hitler storil samomor v nekem Berlinskem bunkerju, kot to prikazuje film Propad (Der Untergang)? Jaz načeloma nimam nič proti “umetniški svobodi”, ampak ta mora po moje imeti mejo in mora imeti razumno “umetniško” opravičilo.  Ker sicer bo Hitler enkrat umrl v Francoskem kinu, drugič bo osebno histerično nadiral vojake na obalah Normandije, ali pa kot osrednji stranski lik igral v remaku Petra Pana.

In film, ki je dolg več kot dve uri, mora imeti pri meni res dober razlog za tako dolžino. Saj ne, da bi se med ogledom barab dolgočasil (razen na nekaterih mestih) ali da bi kdo celo sredi filma zapustil kino dvorano, ampak dolžina je (tudi) tokrat po moje umetno ustvarjena samo za fanatične oboževalce Tarantina (Tarantinofile), ki so pripravljeni sedeti v kinu tudi cel dan, če se pod film podpiše Tarantino.

Se je pa režiser očitno iz previdnosti odločil, da bo odjavno špico, kjer se v nedogled rolajo imena sodelujočih, tokrat raje zavrtel kar na začetku, ko je dvorana še polna.

OCENA:
Enostavno MOJSTROVINA! Epska ekstravaganca. Kandidat za najboljši film desetletja, če ne celo najboljši film vseh časov po Kristusu.

Tarantino pač.

Ultraviolence

09 08 2009

En dan, dva filma. Oba dostojna poklona filmskemu nasilju. Prvega sem si pogledal že večkrat, drugega prvič ter čisto slučajno na isti dan.

Prvi je prvenec bivšega izposojevalca v videoteki Quentina Tarantina Reservoir dogs (Stekli psi). Podobno kot Fargo, pogledam tudi ta film na vsakih nekaj let in danes je spet prišel na vrsto. Na hitro preletim polico z DVDji in film se mi nekako sam ponudi.

Če je v čem Tarantino zares dober, so to vsekakor zabavni dialogi, ki mnogokrat s samo zgodbo nimajo kaj dosti opravka. In že uvodna debata v gostilni, kjer zbrana druščina modruje o pomenu pesmi Maddone Like a virgin in smislu dajanja napitnin natakaricam, je izvrstna, ob tem, da je Tarantinu uspelo spraviti skupaj za svoj prvenec praktično sanjsko igralsko zasedbo.

Mr. Brown: Let me tell you what ‘Like a Virgin‘ is about. It’s all about a girl who digs a guy with a big dick. The entire song. It’s a metaphor for big dicks.
Mr. Blonde: No, no. It’s about a girl who is very vulnerable. She’s been fucked over a few times. Then she meets some guy who’s really sensitive…

Film pa tudi ne skopari s prizori nasilja.

Za marsikoga je zlasti šokanten prizor mučenja policista, na katerega se spravi Mr. Blond, eden izmed roparjev, ki  si po neuspelem ropu draguljarne vzame za talca moža postave, ki ga strpa v prtljažnik svojega avtomobila (svojega pomeni tu dobesedno, kajti zaradi zelo omejenega proračuna, je Michael Madsen posodil kar svoj avto).

V prizoru, kjer policist sedi zvezan na stolu sredi opuščene zgradbe, v glavni vlogi nastopi ostra britev v rokah Mr Blonda, s katero žrtvi odreže uho, ob glasbeni spremljavi radijske postaje K-Billy supersounds of the 70′ s (povezava youtube).

Čeprav so za ta prizor igralca opremili s posebno cevko, iz katere je špricala “kri” ter kader posneli  tudi s kamero od blizu, se Tarantino  na koncu ni odločil, da sam prizor rezanja ušesa direktno pokaže v filmu, ampak se v tistem trenutku kamera odmakne, sliši se samo hropenje skozi s trakom zamašena usta policista in potem gledalec vidi Mister Blonda, ko že drži v roki odrezano uho in vanj reče “Hey, what is going on? Do you hear that?“.

vir: theartofshaving

vir: theartofshaving

Drugi film je Eastern Promises (Smrtne obljube) režiserja Davida Cronenberga.

Tudi ta film se je izkazal kot izvrsten, nekakšen Ruski Boter v Londonu, mestu pedrov in kurb, v katerem nikdar ne sneži.

In tudi v tem filmu režiser ne skopari s prizori nasilja, pri čemer že uvodni prizor pri frizerju, kjer prerežejo vrat z britvijo nekemu Ruskemu mafijcu nakaže, da Cronenberg prav uživa, ko muči gledalca z neposrednim prizorom nasilja. Kamera se tokrat ne umakne,  tako kot v Tarantinovih Steklih psih, ampak se zanalašč ustavi na obrazu in vratu žrtve, ki se duši v lastni krvi.  Kri tokrat šprica iz odprte rane, režiser ne prepušča gledalčevi domišljiji ničesar. Vse je tam, posneto, kot bi šlo za dokumentarec o rezanju vratov. Maskerji in mojstri posebnih učinkov svoje delo opravijo prepričljivo. Podoben prizor se v filmu ponovi še enkrat, ko mladi morilec iz uvoda filma urinira po nagrobnem kamnu, medtem ko se opit vrača iz nogometne tekme, in v tistem trenutku se mu mafijska družina ubitega maščuje na enak način. Prerezan vrat za prerezan vrat. Če je kdo  slučajno zamudil prvi prizor, ker se je basal s kokicami, tega ne bo.

Sem pa po ogledu teh dveh filmov razmišljal o tovrstnih prizorih ekstremnega nasilja.

Tega je namreč čedalje več in nekateri filmi so celoten smisel svojega filmskega obstoja našli prav v prikazih takšnega ultra nasilja in mučenja gledalca s šokantnimi prizori.  Zgodba se pri njih čedalje bolj umika v ozadje, v ospredje stopa brutalni akt nasilja.

Tak tipičen primer je recimo filmska franšiza Žaga (Saw), kjer so po mojem zadnjem štetju že pri šestem delu. V tem filmu si kot kaže čisto vsi, od scenarista, režiserja do igralcev dobesedno dajo duška, kako si izmisliti čim bolj bizarne načine umiranja in gledalca ob tem čim bolj šokirati. Ampak, ali kdo v tem zares uživa? Si lahko rečeš, oh, kako čudovito ogaben prizor?

Jaz ne!

Taki prizori ekstremnega nasilja mi povzročajo prej nelagodje, včasih enostavno raje pogledam stran, če se mi prizor preveč gabi. Rezanje vratu sodi sem in ne morem gledati niti, če to kdo izvaja na kokoših. Vem, kdo bo rekel, da je to režiserjev namen in ko v kinu vsi kričijo, omedlevajo ali si samo z roko zatiskajo oči, je to samo znak, da je filmski ekipi uspelo. Po to ste prišli v kino in to ste nenazadnje tudi dobili za svoj denar.  Odrasel človek ima pet litrov krvi, naše žrtve jih izkrvavijo sedem. Rezanje vratov, obglavljenja, kuhanje glave v mikrovalovki, polivanje z vrelim voskom, izrez srca pri živem telesu… Vse to smo lahko že videli in doživeli na filmskem platnu. Večkrat.

Meni se zdi, da se da takšno ekstremno nasilje enako učinkovito posneti tudi tako, kot je to storil Tarantino v prizoru mučenja policista, torej brez da se kamera fokusira na samo dejanje, ampak prikaže posledice oziroma lahko tudi samo izraze na obrazih protagonistov. To je meni povsem dovolj. Prizor rezanja vratu v Cronenbergovem filmu bi režiser enako učinkovito in brez da bi trpela zgodba posnel tako, da kamera ostane samo na obrazu žrtve.

Za večino gledalcev se mi zdi tak način bolj sprejemljiv tudi zato, ker gledanja filma ne zmoti pogled stran ali zatiskanje oči.

Srhljive reciklaže grozljivk

29 07 2009

Sam nisem nek velik poznavalec filmske umetnosti, ki bi se lahko kosal s kakšnim Marcelom Štefančičem jr. ali Iztokom Gartnerjem (da ne bo zamere oziroma Grudge), ampak kljub temu lahko praktično iz glave naštejem grozljivke, srhljivke, trilerje oziroma kakorkoli se jim že pač reče, ki so bile posnete v zadnjih nekaj letih in so v bistvu samo remejki starejših del.

Friday the 13th (Petek, trinajsti)
original: 1980
remake: 2009

Halloween (Noč čarovnic)
original: 1978
remake: 2007

The Omen (Omen 666)
original: 1976
remake: 2006

The Hills Have Eyes (Opazujemo te)
original: 1977
remake: 2006

The Amityville Horror (Amityville: Hiša groze)
original: 1979
remake: 2005

House of Wax (Hiša voščenih figur)
original: 1953
remake: 2005

The Fog (Megla)
original: 1980
remake: 2005

The Texas Chainsaw Masacre (Teksaški pokol z motorko)
original: 1974
remake: 2003

Seznam je seveda še nekajkrat daljši, ampak tole sem se spomnil na hitro,  kar mi je prišlo na misel, oziroma sem se spomnil iz kino napovednikov, čeprav vseh niti nisem gledal. In baje naj bi bilo trenutno v produkciji ali tik pred tem še okrog 40 tovrstnih del, kar je zame impresivna številka, saj kot kaže originalni horror povsem izumira in se bo ohranila samo še reciklaža.

Poleg tega na seznam nisem napisal tistih filmov, ki so ameriške priredbe novejših del, običajno japonskih ali korejskih, kot so recimo Odsev (Mirrors), Krog (The Ring), Zamera (Grudge), Karantena (Quarantine)…

Na to B-listo reciklaž pa je potrebno na vrh dodati še letošnjo najnovejšo pridobitev na področju retuširanja starih grozljivk, Zadnjo hišo na levi, ki trenutno igra v naših kinih in katere original je režiral davnega leta 1972 Wes Craven (znan po franšizi Nočna mora v ulici Brestov, katere remake prvega dela prihaja na filmska platna naslednje leto).

The Last House on the Left (Zadnja hiša na levi)
original: 1972
remake: 2009

Ampak zanimivo pri tem pa je meni zlasti to, da so na udaru za reciklažo skoraj samo horror filmi, lahko tudi B produkcije, nihče pa se ne spomni narediti remake kakšnega Leta nad kukavičjim gnezdom, Državljana Kane ali Casablance.

Zakaj je temu tako, lahko samo ugibam, mislim pa si, da horror filme gleda predvsem mlajša, nezahtevna publika, ki originalov sploh ne pozna in jo niti ne zanimajo, hkrati pa tudi niso danes pripravljeni gledati filmov posnetih v sedemdesetih ali osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ker so bile takrat barve umazane, posebni učinki amaterski, filmi niso poznali nobene digitalne postprodukcije in bili so posneti še v tehnicolorju.

Predstavljam si lahko, da bi kakšen remake Leta nad kukavičjim gnezdom z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi, ki drži na Imdb  spoštovanja vrednih 8.8, kritiki raztrgali še pred premiero, oboževalci pa obsodili na večno prekletstvo celotno ekipo, ki bi se tako drznila onečastiti delo Miloša Formana (čeprav je morda tudi res, da se z vsakim slabim remejkom vrednost originalu samo dviguje).

Pri grozljivkah pa…who cares?

To avoide fainting, keep repeating, it’s only a remake, only a remake, only a remake, only a…a…a…

Ja REMAKE vendar!

Preber še:
–  [●REC]

Brüno feat mem couture

21 07 2009

Včeraj sem si spet po dolgem času utrgal par dragocenih minut za kulturo in si v kinu pogledal Baronov zadnji poizkus razbijanja predsodkov do neumnih filmov, ki prebije tokrat plafon in pri meni doseže ravno nasprotni učinek, ker te predsodke samo potencira.

Seksi baron on front page

Seksi baron on front page

Ne morem si kaj, ampak na začetku filma, ko Brüna auswerfnajo iz  Milanskega sejma mode, ker si je umislil res über verrückt kreacijo z ješki, s katero se je potem nesrečno pripopal  na scenografijo, sem se spomnil na naš duet mem couture (Eric Maj Potočnik in Matjaž Plošinjak).

Lahko me zaradi tega proglasite za hom(e)opata, ampak ob tej misli mi je šlo res na smeh, ker sem dobil vtis, kot da sta prav naša fanta stilsko odločilno izoblikovala lik Brüna, čeprav pri nastajanju filma nista sodelovala in je Brüno precej starejši. Res škoda, da ju niso povabili vsaj kot statista, ker sta tudi naša modela prave face, za katerima se vsi ozirajo.

Se spomnim nekaj let nazaj, ko sem hodil po Ikeji v Celovcu in se po trgovini sprehajata onadva, ki sigurno v Avstriji nista niti slučajno medijsko poznana, tako kot pri nas. Prisežem, vsi, ampak res čisto vsi v trgovini so se ozirali za njima ter nekaj komentirali. In na njihovih obrazih ni bilo razbrati navdušenja, nad  njunima kreacijama, ampak prej bi rekel, da so se komentarji gibali od začudenja, do odkritega zgražanja. Tako kot za nekatere Brünove modne in druge inštalacije.

Drugače sem pa nad filmom zmerno razočaran, čeprav na nekaterih mestih že iz vljudnosti nisem mogel zadrževati smeha. Ampak to definitivno ni Borat, ker so šale tokrat res pretežno potegnjene iz nedepilirane riti in sodijo bolj na področje straniščnega humorja, ki se mu radi smejejo prvošolčki, katere očetje niso naučili nič pametnejšega, kot na glas prdeti za zabavo.

Ni mi pa jasno, od kje raznim ljubiteljskim filmskim kritikom ideje, da je ta film namenjen razbijanju predsodkov do moških homoseksualcev (lezbijkam je v filmu prizaneseno), dobrodelnih zvezdnikov in glupih američanov?

To je meni približno tako, kot če bi želel opozoriti na problem izumiranja ogroženih živalskih vrst s tem, da posvojiš luštkanega mladička medvedka pande, potem pa jo doma na vrtu ubiješ  z macolo in spremeniš v zrezke ter vse skupaj snemaš z video kamero iz roke. Ali pa da prineseš domov redko eksotično ribico iz Koralnega grebena, katerih je na svetu samo še ene par, potem pa jo vržeš mirno v premajhen akvarij s sladko vodo, v katerem se po nekaj minutah obrne okrog z napihnjenim trebuščkom. To je meni samo absurdno, šokantno in bizarno. Tako bizarno, da spregledam, da bi lahko bilo ob tem še poučno.

Ta film se po moje samo grdo in skrajno vulgarno ponorčuje med drugim tudi iz homoseksualcev. Na nekaterih mestih v filmu Baron v tem dobesedno blesti in se vidi, da v vlogi uživa verjetno bistveno bolj kot gledalci, ki ga morajo gledati. Zlasti v prizoru namišljenega spiritualnega fafanja z polovico  Mili Vanilija pri vedeževalcu dobiš občutek, da je Baron tako notr padu, da so ga morali na silo ustaviti, ker nikakor noče in noče nehati, pa čeprav se nekatere gledalke v kinu odkrito zgražajo in vpijejo “ojoj”, ko z obema rokama nazorno pokaže, kako na koncu raztegne še analno odprtino.

No, ko že omenjam rit, je pa film mestoma vsaj poučen, saj nisem vedel, da obstajajo zares tudi lepotni saloni, kjer ti depilirajo in uredijo anus. Samo ne vem, če smo to modo prinesli tudi že k nam, ker se mi zdi, da smo Slovenci do tovrstnih lepotnih posegov kar malo preveč zadržani in staromodni? Možno pa, da tudi pri nas kdo to počne na črno, v kakšni skriti sobici prestižnega wellnes centra.

Čeprav se Brüno trudi imeti neko zgodbo ali morda celo globljo poanto,  ki jo sam nisem odkril, to meni nikakor ni film, kjer bi na trnih čakal razplet zgodbe, ali bi se celo na kakšen lik lahko navezal.

Gre predvsem za kolaž iz vseh možnih vetrov nabranih skritih kamer, kot jih snema pri nas Franci Kek in ki želijo predvsem šokirati z absurdnimi situacijami, v katere  Baron predvsem želi spraviti bolj ali manj znane osebnosti ter jih pri tem še spotoma soočiti z njihovimi najhujšimi strahovi.

Ampak te skrite kamere so z napako, ker posnetki očitno kažejo, da kamere niso preveč skrite, in ne izgleda, da se žrtve ne bi zavedale situacije, v kateri so se znašle. Torej je edina logična razlaga ta, da gre večinoma za odigrane prizore, kar je meni potem pa malo brez veze.

No, verjetno res ni čisto vse odigrano in glede na izraze šoka na obrazih ortodoksnih židov v Jeruzalemu, ko Brüno v slogu mem couture malo po svoje priredi njihova tradicionalna oblačila, verjamem, da je bila zadeva res čisto prava namještaljka in da je res moral zbežati, da ga niso pretepli.  Samo to, da bi pa recimo Paula Abdul nasedla takšni bizarni provokaciji, kot je tista z živimi mehiškimi stoli in da bi se ameriški vojaški drill inštruktorji pustili tako provocirati, pa skoraj ne morem verjeti.

Morda pa gre ravno za to?

Morda želi Baron alias Brüno v bistvu samo testirati našo, torej gledalčevo naivnost in smo v bistvu mi tisti, ki smo padli na foro?

OCENA: HOLD (don’t Buy, don’t SELL, don’t LOOK in cinema)

Prebri še:
Recenzija: Brüno (Iztok Gartner)

The SKB Bank Job

02 02 2009

Kadar za nek film rečejo, da je posnet po resničnih dogodkih, jaz to vedno vzamem z precejšnjo rezervo, kajti scenaristi in režiserji si, če že drugega ne, vzamejo vsaj nekaj “umetniške svobode”, tako da takih filmov ne gre jemati kot čisto dokumentarni prikaz nekega dogodka. Sploh pa to velja za filme, ki so posneti po dogodkih, ki so sami zaviti v tančico skrivnosti.

Je pa res, da za marsikoga nalepka “posneto po resničnih dogodkih” pomeni razlog več za ogled, ker pač pričakuje, da spremlja usodo resničnih ljudi, ki so bili vpleteni v posamezni primer in to je vsekakor nekaj drugega, kot gledati izmišljeno zgodbo.

Film The Bank Job, ki temelji na ropu Lloyds banke v Londonu 11. Septembra 1971, bi bil lahko povsem običajen film o ropu banke, kot jih je še kar nekaj (meni najboljši je Dog Day Afternoon), če ne bi bilo toliko vzporednic z našim ropom SKB Banke na noč čarovnic leta 2005. Namreč, ko sem film pogledal do konca, sem šel najprej pogledati na internet, kdaj je bil posnet, ker izgleda, kot da bi rop SKB banke navdihnil ravno pričujoči film.


Dejstvo je, da je šlo pri obeh ropih za vlom v sefe, ki so jih imeli različni ljudje najete pri banki in v obeh primerih v sefih seveda ni bil samo denar ali vrednejši predmeti, temveč tudi ostale “dragocenosti” (dokumenti, seznami, fotografije…), ki upravičeno vzbujajo dvom, ali je bil cilj ropa res samo denar in bižuterija naključnih lastnikov sefov?

Sama tehnična izvedba obeh ropov se sicer precej razlikuje.

V primeru Londonskega ropa iz leta 1971 so roparji najeli trgovino v isti ulici kot je bila banka, ter v kleti izkopali 15 metrov dolg rov do trezorja s sefi. V primeru ropa SKB banke so roparji fizično onesposobili oba varnostnika in potem v miru naslednjih sedem ur z varilnim aparatom odpirali sefe.

Pri filmski verziji Londonskega ropa je zanimiv že sam povod, kako in zakaj je do ropa sploh prišlo, čeprav se mi zdi, da to ni ravno zgodovinsko dejstvo in da je ta del lahko tudi izmišljen ali prirejen.

Gangster in črnski aktivist Michael X (sicer resnična osebnost) naj bi na nekem Karibskem otoku posnel fotografije Princese Margarete, torej članice Britanske kraljevske družine, med posteljnimi aktivnostmi v troje (prešuštvom) ter je izsiljeval z objavo le teh, če bi ga sodno preganjali zaradi umora.  Zato se je Britanska tajna služba MI5 odločila, da inscinira rop banke, v kateri je imel v enem izmed sefov Michael X spravljene fotografije ter lokalnim zlikovcem prek posrednice namigne, kako lahko sefe oropajo, sami pa se dokopljejo do fotografij članice kraljevske družine, ki ne smejo priti v javnost.

V filmu je tako prikazano, kot da so ves čas rop budno spremljali agenti MI5. Se je pa roparjem skoraj zalomilo, ker so imeli na strehi sosednje stavbe svojega človeka na straži, ki je bil z ostalimi na zvezi prek walkie – talkie radijske postaje. Pogovor pa je slučajno ujel Robert Rowlands, radio amater v bližini, ki je o tem obvestil tudi policijo. Vendar ta ni bila uspešna, kajti v dometu radijskega signala je bilo v centru Londona takrat okrog 750 bank, roparji pa se iz pogovora niso izdali, za katero banko točno gre. Ta del naj bi bil  resničen, kajti rop je znan tudi pod imenom Walkie Talkie Robbery in obstaja tudi prepis radijskih pogovorov. Pri tem je zanimivo, da naj bi Britanska policija celo grozila Rowlandu zaradi nezakonitega prisluškovanja radijski postaji (vir).

So pa roparji v filmu poleg običajnega plena in “kraljevskih” slik odnesli “pomotoma” še celo kopico drugega materiala, ki je bil shranjen v sefih, od računovodskih knjig lastnika verige bordelov, kjer so bile lepo zabeležene podkupnine policistom, do sadomazohističnih erotičnih fotografij raznih lordov in ostale eminence.

Če se spomnimo našega ropa SKB banke, so se tudi v tem primeru že zelo zgodaj pojavili namigi, da so bili odprti točno določeni sefi in ne kar vsi po vrsti. Torej so imeli roparji nek seznam sefov, poleg tega je nekatere zmotilo tudi to, da je po tleh trezorja ležal denar in ostale dragocenosti, kar vse skupaj napeljuje na pomislek, da cilj ropa ni bila samo običajna premoženjska korist.

Kaj vse se je takrat nahajalo v sefih in kaj vse so roparji v noči iz 31. oktobra na 1. november zares odnesli, bo verjetno ostala skrivnost.

Dejstvo pa je, da je bila Slovenija leta 2005 povsem klasična tranzicijska država, kjer je verjetno kdo v sefe spravil tudi kakšne sezname ali obremenilne dokumente, ki bi, če bi kdaj prišli v javnost, marsikomu iz javnega življenja zapečatili usodo, v pravih rokah pa lahko služijo  tudi kot močno orodje za izsiljevanje.

Sam osebno sem trdno prepričan, da danes, ko nas na vsakem koraku spremljajo kamere in ko zasebnosti nimaš praktično nikjer več, skoraj ni mogoče izpeljati takšnega ropa brez izvrstnih insiderskih informacij,  ki so dostopne zelo omejenemu krogu ljudi, poleg tega kaj takega sigurno niso sposobni izpeljati priložnostni tatiči, ki ropajo poštarje, ko raznašajo pokojnino.

Policija pa v interesu preiskave molči, kot bi šlo tudi v tem primeru za DA-Notice.

[●REC]

22 01 2009

Ko odpreš svojo prvo manjšo zasebno televizijo, imaš verjetno na sporedu poleg reklam vsaj še dve nizkoproračunski oddaji lastne produkcije.

Ena oddaja so zanesljivo glasbene želje, kjer silikonska prsata blondinka z umetnimi joški in ustnicami izpolnjuje glasbene želje in vrti stare video spote. Druga pa bi že lahko bila oddaja, kjer mlajšo študentko novinarstva skupaj s snemalcem pošlješ na teren in spremlja delo raznih “zanimivih” poklicev, kot so reševalci, gasilci, strojevodje in podobno. Če se ne motim, je pred časom eno tako oddajo imela tudi neka naša manjša zasebna TV, po spominu bi bil lahko TV3, nisem pa prepričan.

In ko gledaš prve pol ure španskega filma [●REC], katerega ime predstavlja napis na kameri, ko ta snema (recording), praktično ne moreš vedeti, ali gre res za dokumentarno oddajo o delu gasilcev, ali za igrani film.

Mlajša, najstniško živahna novinarka Ángela Vidal in njen snemalec Pablo se sprehajata po povsem običajni gasilski postaji v Barceloni in upata, da bosta dočakala končno kakšno pravo gasilsko akcijo, ker sicer je življenje ponoči na gasilski postaji en sam živi dolgčas.

In vsaj za silo akcija se začne v trenutku, ko na gasilski postaji dobijo klic v sil, da je neka starejša gospa ujeta v stanovanju in bo kot kaže potrebno zopet s pomočjo posebnega kovčka z ustrezno opremo vdreti v stanovanje. Sicer povsem običajna gasilska rutina, ki jo verjetno gasilci poklicne brigade počno pogosteje, kot gasijo prave požare.

Gasilci odhitijo z manjšim kombiniranim gasilskim vozilom na intervencijo, z njimi pa odide na teren tudi novinarka s snemalcem, ki se med vožnjo sprašuje, zakaj ne vklopijo alarma, nakar se spomni, da se temu reče sirena in prosi snemalca, če lahko ta prizor še enkrat posnameta.

Ampak španski film [●REC] ni klasičen dokumentarec, temveč po moje ena najboljših srhljivk zadnjega časa, ki je posneta v stilu Čarovnice iz Blaira s samo eno kamero, ki jo drži v rokah snemalec TV ekipe, kar gledalcu pričara dokumentaren pogled na dogodke.

Film pa je vreden ogleda vsaj za dve kategorije gledalcev:

Če ste ljubitelj srhljivk in take filme gledate v čisti temi, je to prava zadeva, ki vas nekajkrat lahko vrže iz stola.

Če bi radi posneli svoj prvi film, pa ste obupali že takoj na začetku, ker ste slišali govorice, da se dobrega in gledljivega filma ne da posneti brez proračuna, ki sega vsaj tja do nekaj milijonov €.

Ta španski film je dokaz, da temu še zdaleč ni tako. Kot sem prebral, za ta film niso postavili ene same scene, ampak je vse posneto na resničnih lokacijah, tako kot se za “dokumentarec” tudi spodobi.

Zame vrhunska pa je tudi igra “igralcev”, kjer nikdar nimaš občutka, da gre za igralce, ampak res delujejo kot naključne osebe, ki so se znašle čisto slučajno na mestu srhljivih dogodkov. Če bi to snemal Hollywood, bi lahko v vlogi novinarke nastopila Julia Roberts in vlogo gasilca bi lahko dobil George Clooney, ampak s tem bi film takoj izgubil bistveno, to pa je, da gre za “dokumentarec”, v katerem nastopajo ljudje iz ulice in ne neki  zvezdniki za 25.000.000 USD, ki jih vsak dan videvamo po časopisih kot akterje raznih trač novic.

Ne vem, ali je igralka, ki igra vlogo TV novinarke, zares prava poklicna igralka, ali pa gre za naturščico, vendar njena igra je meni naravnost fenomenalna. Sploh prizori proti koncu filma, kjer tudi njo zajame histerija in panika, so odigrani zelo prepričljivo. Zlasti srhljiv pa je del, ko kamera snema na podstrešju zgradbe v nočnem načinu (night vision), ker je zmanjkalo elektrike. Kader je zožan, v zelenih odtenkih, prevladuje pa tema, le oči se poudarjeno svetijo, kar na samo grozljivost prizora vpliva blagodejno.

O sami zgodbi od trenutka, ko gasilci pridejo v zgradbo in vdrejo v stanovanje zaklenjen starejše ženske, ne bom pisal, ker bi šlo za spoiler. Je pa res, da te konec filma pusti nekako s trdim tičem v rokah in se počutiš  ne čisto potešenega. Ampak tudi to je narejeno z jajci, kajti če bi šlo za klasično Hoolywoodsko produkcijo, bi bil konec zanesljivo drugačen.

Sem se pa ob tem filmu spomnil na film Vinčija Anžlovarja Vampir z Gorjancev, ki ga sicer nisem gledal, sem pa bral kritike in izgovore, da se brez resnega denarja dobrega filma pri nas ne da posneti.

Čeprav je neumnost omenjati mojstrovino, kot je [●REC], v kontekstu z Vampirjem iz Gorjancev, ampak kljub temu. Ta film je še en dokaz, da temu ni tako, če je le ideja dobra. In kako dobra je bila v primeru španskega filma priča tudi dejstvo, da so po njemu Američani posneli remake z naslovom Quarantine (Karantena), ki je bil na sporedu naših kinematografov nekje konec lanskega leta (španskega originala [●REC] očitno ni bilo).

O čem takem, lahko Vampir iz Gorjancev samo sanja. Upam pa, da bo nekoč prišel dan, ko bo Hollywood tudi po kakšnem Slovenskem filmu posnel remake in bo prišel vsaj vonj po originalu v kinematografe po svetu.

Onyxova [●SUBjektivna] ocena: za ljubitelja žanra ogled obvezen

Sočutje razočaranja (Solace of Disappointment)

07 12 2008

Ko sem prebral Karmin (oprosti Karmen, samo kljub dobrim namenom, tvojega imena še ne znam sklanjati) zapis o zadnjem Jamesu Bondu z obetavnim naslovom  Quantum of Solace, ki meni zveni prej kot kakšen pojem iz astrofizike, sem si mislil, kaj za vraga ve ženska o Jamesu Bondu? To je približno tako, kot da bi jaz pisal o vtisih po ogledu filma Blondinka iz Harvarda (ki se seveda po naravni poti nikakor ne more zgoditi, razen v primeru mučenja z elektrošoki).

Ampak po ogledu filma, se z večino napisanega kar strinjam.

V zadnje pol leta sem si v knjižnici izposodil skoraj vse možne dele Jamesa Bonda, ki so bili izdani kot zbirka na DVD in zdi se mi, da to ni več dobri stari James Bond.

Ne samo, da je ves čas videt kot zapit, zabuhel in neurejen klošar, meni se zdi, kot da so producenti, opogumljeni z uspehom filma Casino Royale (2006), hoteli našega priljubljenega tajnega agenta 007 bolj približati filmom tipa Jason Bourne (zadnji v seriji je bil The Bourne Ultimatum), kot pa ostati pri tradiciji, ki jo je zakoličila franšiza James Bond in ki ima v svojem bogatem opusu tako vzpone, kot tudi padce, podobno kot naš Dimitrij Rupel. Ampak to pa je lahko na drugi strani tudi nevarno, kajti Mc’Donalds bi verjetno težko uspeval kot slaščičarna, kjer Big Macov in francoskega krompirčka praktično ni več na jedilniku.

Stari James Bondi so bili vedno elegantni, tudi ko so ubijali in si ne predstavljam, da bi včasih prišel kateri od scenaristov na idejo, da James Bond enostavno odvrže truplo v smetnjak?

Če ne bi vedel, da gre za nadaljevanje franšize, bi težko uganil, da je to James Bond. Na srečo so nekatere prizore očitno dodali v spomin na starega Bonda (dekle, prebarvano z nafto, kot poklon Goldfingerju in globalnemu onesnaževanju), plus ostale so znane note naslovne glasbene teme. Je pa režiser, ob pomoči video montaže, tokrat malo eksperimentiral (si dal duška) z “quick-cuti” pri sestavljanju prizora v operi, ki ga je očitno navdahnil tretji Boter in pri montaži uvodnega bega iz kanalizacije.

Kar se tiče akcijskih prizorov, ti tudi tokrat niso izpadli iz snemalne knjige. Tako imamo na jedilnem listu med drugim obrtniško rutinirano narejeno klasično preganjanje z avtomobili, ki je stalnica, plus dodatni bonus, nekako za lase privlečen dogfight med transportnim letalom in retro lovcem. Ni pa to ravno akcija, za katero bi ubijal najstnike pred mano v vrsti, da pridem do kino vstopnice.

Jamesa Bonda nisem nikdar jemal kot kakšno biografijo življenja in dela resničnega tajnega agenta, ker so mi bili po tej plati skoraj vsi filmi bližje Austinu Powersu, kot temu.

Resnični tajni agenti  domnevam živijo v neprestanem strahu, na poti med eno varno hišo do druge. Če jih odkrijejo, gredo v najboljšem primeru preč samo jajčka med nogami, običajno pa jih brez velikega pompa v zrežirani nesreči odstranijo iz enačbe za vedno. Kadar pa želijo pustiti kakšno globlje sporočilo (v opomin), pa lahko agent konča tudi z radioaktivnim plutonijem na jedilnem listu. Nenazadnje, o tem lepo piše tudi v knjigah, ki pa niso delo Iana Fleminga.

Tudi ženske močno dvomim, da padajo pod tajne agente kot domine, ker za to moško šibko točko ve tudi nasprotnik, ki lahko to mimogrede izkoristi v obliki kakšne neustavljivo privlačne Mata Hari. Pa gredo spet vsaj jajčka preč, če že ne kar  življenje po gobe.

Tokrat je bila Jamesu dodeljena tudi pri nas dobro poznana in razvpita Olga Kurylenko, vendar nisem zasledil v filmu niti enega samega prizora, kjer bi jo neustrašni ženskar kakorkoli spolno nadlegoval? Morda so bili erotični prizori namerno izrezani in nas čakajo v kakšni necenzurirani verziji za zbiratelje? Ali pa producenti upajo, da si bodo ljubitelji Olge Kurylenko sami našli na youtubu njene domače porno izdelke?

Kakorkoli, delo tajnega agenta ni ravno posel, ki bi lahko kotiral visoko na listi najbolj zaželenih. Pričakovana življenjska doba vohunov je nizka, zato si kandidati za ta poklic ne morejo nadejati, da bodo dočakali lepo starost, ali celo umrli naravne smrti v krogu družine.

Novejših Jamesov Bondov pa ne maram še iz enega razloga.

Občutek imam, da še preden dobijo Jamesa Bonda v roko scenaristi, se ljudje iz marketinga pogovarjajo (trdo pogajajo) o tem, kateri izdelki bodo tokrat kot “product placement” našli v filmu svoje mesto. In ko je to enkrat znano, scenaristi okrog tega naredijo filmski zaplet. Tako spet vidimo dobro narejeno reklamo za avtomobile, mobilne telefone, ure, celo Microsoft je tokrat očitno pristavil svoj lonček z računalniško mizo prihodnosti, ki jo pozorni  gledalec ni spregledal.

Ti Jamesi Bondi so po moje prej kot neko filmsko doživetje primerni za nedeljsko družinsko igro “Po spominu”. Igra gre pa nekako takole:

Na kavču zbrana La Famiglia si najprej pogleda film, brez da bi se pretirano obremenjevala z vsebino, po filmu pa je potrebno ugotoviti čim več “brand names”, ki v njem nastopajo. Na koncu zmaga tisti, ki si jih zapomni največ, pri čemer seveda ne šteje samo poznavanje izdelovalcev, ampak je potrebno vedeti tudi natančno model predstavljenega izdelka. Tako Nokia, Alfa Romeo in Ford ne bo dovolj za zmago. Potreben je še Ka. Ford Ka (to je tisti ženski avtomobilček, ki ga v filmu vozi Olga).

Oh, joj, skoraj bi pozabil omeniti. <sarcasm on>Zgodbe ne razumem, ampak saj ta niti ni bistvena za razumevanje filma, ali pač?<sarcasm off>

Slovenska vojska potrebuje Top Gun

02 12 2008

Čez vikend sem si na DVDju pogledal ameriški film iz leta 1986 Top Gun. Ne prvič, kajti prvič sem ga videl takrat, ko je prišel v naše kinematografe v 80 letih in tako kot drugje po svetu postal megahit, ki je še mladeniča Toma Cruisa izstrelil med Hollywoodske zvezde, soundrack iz filma s skladbami, kot so Take my breath away (Berlin) in Danger zone (Kenny Loggins), pa se je takrat vrtel na vseh radijskih postajah in po diskotekah.

Prav dobro se spominjam tistega obdobja, ko so bile zelo popularne usnjene jakne z kičastimi našitki, kot jo je v filmu nosil Maverick. Takšno jakno danes ne dobiš nikjer več, razen morda pri kakšnem Kitajcu na tržnici (stara zaloga iz 80ih let), izpadeš pa vsekakor smešen, če bi se tak prikazal na cesti. V tistih časih pa  so bili jakna in ray ban pilotska očala pogoj za to, da postaneš vsaj lokalni frajer.

In da ne pozabim, nekateri so posnemali še Icemana (Ledeni Val Kilmer) z značilno frizuro, ki je tudi bila zaščitni znak tistega obdobja.

Še bolj kot sam film, ki sem ga videl pred tem nekajkrat in ga znam skoraj na pamet, vključno z prizorom mišičnajkov pri odbojki na mivki, sem z zanimanjem pogledal spremljajoči dokumentarni DVD, ki obširno pojasni nastanek tega kultnega filma, v katerem poleg Toma glavno vlogo igra mornariški lovec F 14 – Tomcat, za katerega je med drugim značilno dinamično premikanje kril med letom.

Skoraj nisem mogel verjeti, da na začetku mornarica sploh ni bila navdušena, da bi posneli film o elitni šoli mornariških pilotov Top Gun in očitno niso niti slutili, kaj bo film povzročil. Smešno mi je bilo, da je šefe Top Guna šokiralo v prvotnem scenariju predvsem to, da hodi njihov pilot z uslužbenko letalske šole, kar je bilo za njih nekaj nezaslišanega. Ravno zaradi tega so potem na hitro spremenili scenarij tako, da profesorica aeronavtike Kelly McGillis ni več uslužbenka, ampak zunanja sodelavka šole. To pa je potem vodstvo Top Guna pomirilo.

Tom Crusie je v dokumentarcu priznal, da je napolnil vrečko z bruhanjem, ko je sedel na zadnjem sedežu F-14 in ga je pravi pilot za potrebe filmskih prizorov obračal po zraku. Še slabše pa se je odrezal Val Kilmer, ki je pa celo odklonil letenje z vojaškim letalom, kar z drugimi besedi pomeni, da ga je malo stisnilo od strahu. Še dobro, da se ni ustrašil tudi na snemanju Batmana.

Zanimivo je tudi to, da so za potrebe filma kljub nasprotovanju svetovalca, pravega vojaškega pilota, dodali prizore, ko se letala F-14 sredi bitke z Migi obračajo okrog lastne osi (morda se temu reče rolling), kar je jasno popolna neumnost, saj ta manever taktično nima v boju nobenega pomena, oziroma pilota samo zmede in povzroči težave z orientacijo. Ampak za ata in mamo iz Oklahome, ki veljata za nekakšnega Johna Doa, povprečnega filmskega gledalca med filmsko ekipo, pa so ti prizori spektakularni in dih jemajoči.

Je pa zanimivo tudi to, da so učenci letalske šole Top Gun pri snemanju prizora, kjer Maverick izvede tako imenovani fly by (let zelo blizu kontrolnega stolpa) in ki ga je odpilotiral eden izmed  pravih pilotov letalske baze mislili, da se je nekomu čisto zmešalo in bo po hitrem postopku letel ven. Kajti tak prelet je v bazi, kjer velja absolutna disciplina, nekaj nezaslišanega.

Film Top Gun pa je med drugim povzročil to, da se je zanimanje za poklic mornariškega pilota po predvajanju filma izjemno povečalo in mornarica je izkoristila trenutek za to, da so kar pred vhodi v kinodvorane namestili štante, kjer so se lahko mladeniči javili za pilota. Ampak kot je ironično pokomentiral eden izmed sogovornikov v dokumentarcu, je bila večina potem razočarana, ker realnost je nekaj drugega, kot pa film.

In glede na vse težave Slovenske vojske z kadri in neposrečenimi reklamami se mi zdi, da bi Slovenska vojska potrebovala bolj kot karkoli drugega nek film v slogu Top Guna, ki bi slovenske mladeniče zopet navdušil nad poklicem vojaka.

vir: neposrečena reklama

Namreč profesionalna vojska je dvorezen meč, saj verjetno redko komu pada ne pamet, da bi se zaposlil kot navaden vojak za 500 € na mesec, za povrh vsega pa ti neki “hot shot” z činom in nekajkrat višjo plačo ukazje, kar hoče. Lezi v blato, poravnaj se, obrni se, na mestu odmor… Si predstavljate, da vam lahko takole ukazuje vaš šef v službi in vi imate za povrhu pri sebi še orožje? Po moje bi postali strelski obračuni na delovnem mestu še bolj običajni, kot streljanje po Ameriških šolah.

Tak propagandi film bi moral biti posnet tako, kot je to storil Tony Scott leta 1986 z Top Gunom; kot z testosteronom nabiti glasbeni video z veliko akcije (plus ščepec romantike) in glavnim junakom, za katerim se mečejo vsa dekleta. To pri mladcih vedno vžge. Sanjski job, ki ti ženske prinese dobesedno pred hišni prag v enormnih količinah.

Glavni junak bi bil nenazadnje lahko tudi nek pripadnik Slovenske enote v Afganistanu, ki po vrnitvi domov osvaja vse okrog sebe in paradira naokrog z dobrim motorjem in temnimi očali. Dobro, pustimo ob strani to, da je resničnost ponavadi precej drugačna (z minimalno plačo si v bistvu socialni problem in greš lahko paradirati kvečjemu na najbližji Rdeči križ, kjer ti dajo paket s hrano), važno je le, da bi se propagandni video spot prijel in da bi se mladeniči spet z veseljem javljali v Slovensko vojsko za poklicne vojake.

Navadne pešake ali šoferje Patrie jasno, ker lovskih letal še dolgo ne bomo videli!

The Malechnik puding masacre

02 04 2008

Ko bi odgovorni na Pro Plus vedeli, kakšno globoko brazdo in gnojno ravno je na moji duševnosti pustil uvodni teden Big Brotherja, jebote. Še danes, po tolikem času, se včasih zdrznem, ko pomislim na grozljive prizore iz hiše na Kranjčevi. Zdi se mi, da si je vse skupaj lahko zamislil samo nek omračen um, ki zelo solidno pozna človeško psiho in se je na pamet naučil scenarij nemškega filma Das Experiment, le da so bili tam v glavni vlogi pazniki in zaporniki, tu pa podložniki in gospodarji.

Ker pa je Onyx znan po tem, da ne ostane dolžen nikomur, sem se odločil tudi v tem primeru, da odgovorim na sebi lasten način.

Napisati nameravam scenarij za grozljivko B produkcije, ki bo posneta s kamero na mobilnem telefonu iz roke in kjer bosta v glavni vlogi nastopili zlobni sestri dvojčici iz izmišljenega mesteca Malechnik, nekje na Štajerskem.

Trenutno imam napisan zgolj skelet scenarija, brez dokončanih dialogov in sem še leta daleč od snemalne knjige. Morda si bom še prej kupil knjigo Kako napisati scenarij Mihe Mazzinija, da ne bo zadeva prevelika polomija na blagajnah kinematografov in da se mularija ne bi iz mene norčevala tako, kot se norčuje iz nemškega režiserja Uwe Bolla, ki drži s svojimi ekranizacijami računalniških iger vrh lestvice najslabših filmov na IMDB..

V filmu bom predstavil dva Avstrijska mladeniča iz Avstrijske Štajerske, velika ljubitelja gorskega kolesarstva in amaterska tekmovalca, ki prideta poleti v Maribor na smučarsko progo pod Pohorjem malo potrenirati in se prioložnostno zabavati.

Prvi del filma bo klasična najstniška komedija v stilu Ameriške pite, kjer se mladca zabavata z domačinkami in poizkušata na vsak način vknjižiti kako novo točko v njuni knjižici sexualnih uspehov, ki je bolj ali manj napolnjena s samimi izmišljenimi imeni.

Nekje na tretjini pa se bo slog filma povsem spremenil v klasično srhljivko v slogu Texas chainsaw masacre, Turistas ali recimo Hostel.

Fanta se odpravita s kolesom na krajši izlet v okolico Maribora in slučajno zaideta v od boga in premiera pozabljeno vasico Maletchnik, ki preliminarno v moji glavi zaenkrat izgleda kot Španska vasica iz računalniške igre Resident Evil 4. Na sredini razpadajoča Cerkev gotskega sloga, okoli katere stoji nekaj preprostih barak iz blata in lesa.

Mladeniča se ustavita pri eni izmed hiš, da bi vprašala za pot. Vrata odpre mladenka živo rdečih las, ki fanta prijazno povabi v hišo. Kmalu se družbici pridruži še sestra dvojčica in vsi štirje si privoščijo kozarček rujnega. Vendar fanta žal ne vesta, da sta padla v roke neuravnovešenima zlobnima dvojčicama, ki nepazljive turiste zvabita v svojo hiško, jih omamita, zvlečeta v vlažno in zatohlo klet ter zvežeta na improvizirane mučilne naprave, ki služita izpopolnjevanju njunih najbolj grozljivih sadomazohističnih potreb.

Tudi naša junaka se znajdeta v kleti in ko se znova zavedata ugotovita, da ležita zvezana vsak v svoji umazani in zarjaveli kopalni kadi. Potem dekleti na svoj tradicionalni način začneta satanistični obred, iz katerega ni več rešitve in ob katerem si gledalec v kinu samo želi, da se mučenje konča in da se zopet odprejo vrata kinodvorane.

Najprej ljubitelski sadomazohistki skuhata v kotlu za žganjekuho ogromno količino pudinga, mnogo, mnogo več kot za eno taso, jebote, ki ga potem še vročega zlijeta v kopalno kad tako, da glavi obeh turistov komajda še lahko hlastata za zrakom, medtem pa se puding čedalje bolj ohlaja in trdi. V ozadju igra na starem kasaetofonu iz sredine prejšnjega stoletja Atomih Harmonik svojo Brizgalno brizgo in zlobni dvojčici izvaja ritual inicijacije njunih žrtev. Ko je puding že strjen in sta mladeniča dobesedno vklenjena v želatino, vržeta v banjo strupene pajke in škorpijone, ki imajo lahko delo, ker sta žrtvi nemočni.

Glede zaključne scene sem trenutno še v dilemi. Morda se bom odločil za klasiko z motorno žago, ali pa morda kaj drugega, mogoče retro inkvizicijsko hruško.

resident_evil_motorka.jpg
vir: Resident Evil 4

Če bi bil kdo pripravljen sodelovati pri nastanku scenarija je vljudno vabljen.

Je pa tako, da dober film naredi dober igralec, golo žensko telo, solidna glasba in dobra fotografija. Spomnimo se recimo samo naše zadnje uspešnice Petelinji zajtrk. Si predstavljate Petelinji zajtrk minus Vlado Novak, minus gola Pija Zemljič, minus milozvočna Severina, minus prizor Prekmurske pokrajine z balami sena, obsijane z živo rdečim soncem?

Zakaj se filma ne bi dalo ponarediti?

27 03 2008

V zadnji številki brezplačnika o filmu Premiera se je urednik nagajivo pošalil z medijskim inšpektorjem, ko je dal naslov uvodnika „Remake ali…“ po vzoru Crnkovičevega „I feel politics“. Le da gre tu za malo trši miselni oreh medijskemu inšpektorju, ker baje nimamo izraza v slovenščini za remake (filma) in zato (kao) inšpektor ne more napisati položnice.

Kako ne? Kaj pa beseda PONAREDITI (po vzoru recimo ponastaviti)? Meni zveni beseda odlično. Recimo: „Marko Naberšnik bo še letos ponaredil Kubrikovo Odisejo 2001 v vesolju“ ali pa „Ponaredek Hitchcockovega Pscyha ne dosega originala“.

Resda se beseda ponarediti uporablja pogovorno (med neintelektualci in na podeželju) tudi za falsifikate, recimo nekdo ponaredi denar, vendar vsi jeziki poznajo precej besed, ki imajo več pomenov in se nihče s tem pretirano ne obremenjuje.

Recimo, vzemimo za primer angleško besedo SNATCH za katero pri nas mnogi še vedno mislijo, da res pomeni pljuni in jo stisni. 

Vendar za prave angleže, recimo za nekoga, ki v baru opazuje plesalke na drogu, bo verjetno prva asociacija vulgarna uporaba za ženske genitalije, ki pa se jim po angleško reče tudi cunt, puss, pussy, slit, twat in tako dalje. Skratka ne nujno ravno snatch. Ampak beseda snatch lahko pomeni tudi drobec, ugrabitev, ujeti z rokami, šavsniti, pa verjetno še kaj. In s tem ni nič narobe, angleži so očitno na dovolj visokem intelektualnem nivoju, da iz stavčne forme razberejo, kaj snatch pomeni v danem primeru.

Torej REMAKE=PONAREDEK. Prav?

Bournov ultimat

11 09 2007

Kdor je pogledal že veliko filmov bo ugotovil, da je večina tistih, ki jih dnevno filmski distributerji prinašajo na sporede kinematografov, samo variacija na isto že videno temo. In v primerih, ko gre za nadaljevanja neke že tržno uveljavljene filmske franšize, to izpade še toliko bolj očitno, ker so podobni še predhodnikom.

Občutek imam, da lastniki velikih filmskih studiev in producenti čedalje bolj poredko tvegajo s čim novim, res izvirnim, ampak se držijo preverjenega recepta. Kuro, ki prinaša zlata jajca in vleče gledalce v kino, oskubi do zadnjega perja. Če nekoliko karikiram, si lahko predstavljam kako bo izgledal pogovor na začetku poslovnega leta 2020 kakšnega večjega filmskega studija, ko lastnik nagovori prisotne v 215 nadstropju poslovne stolpnice, kjer na udobnih usnjenih foteljih za okroglo, na svetlo spolirano mahagonijevo mizo, teče debata o bistvu tega posla. O denarju, o čem pa drugem.

How we will this fucking year make fucking huge amount of money, gentelmens?
Sir, let’s try something new, never seen before on a big screen.
Holy crap. I don’t believe in inovations. We are not a bunch of fucking comunists, for god sake. We are hollywood. No. I don’t wan’t to take a risk. Let’s make Shrek 8, Spiderman 7, Alien 6, The passion of the Christ 2, Bourne’s grudge 7 and Die Hard 8.
But sir, Bruce Willis is too old. He can hardly walk and can’t hear?
He will fucking not walk and listen. He will fly and shoot.
Right, sir. My mistake.
Okey dokey gentelmens. Let’s move your fucking lazy asses and Back to the Work. Oh, not to forget. Bring me Michael J. Fox. Right …. NOW!

Bournov ultimat je sicer film, ki bo ljubitelje akcije zanesljivo priklenil pred zaslone za celih 111 minut, kolikor je dolg. Nenazadnje je garancija za to dejstvo, da je očitno glede na odjavno špico pri filmu sodelovalo skoraj več kaskaderjev, kot je bilo celotne ostale ekipe. Vključno z igralci. Da, celo odjavna špica je vredna ogleda do konca. Za ljubitelje Mobyeve glasbe jasno.

Mimogrede, ali še koga tajna agentka Nicky Parsons, potem ko spremeni izgled in pričesko ter si pobarva lase, spominja na Tinkaro Kovač?

Ne daj se Jason Bourne. Nestrpno že čakam četri del trilogije.

Posebna enota (The Unit)

04 09 2007

Veliki sistemi, kot so recimo policija ali vojska, imajo v svoji hierarhični organizacijski strukturi ponavadi tudi kakšen oddelek, kamor premestijo nesposoben, odslužen ali kot se temu danes lepše reče nekompatibilen kader, ki ga ni mogoče zaradi različnih vzrokov preprosto postaviti na cesto. Ti oddelki se ponavadi imenujejo recimo Oddelek za strateške študije, Enota za logistične študije ali kaj podobnega. Zaposleni v teh organizacijskih enotah večinoma prekladajo papirje, morda prebirajo časopisne članke in na podlagi teh pišejo poročila, ki jih nihče ne prebira in pijejo kavo do dvanajstih, ko nastopi čas za kosilo in popoldanski odmor.

303 skupina za logistične študije (“303rd Logistical Studies Group”) v ameriški vojski, katere pripadniki so glavni junaki CBS-ove TV nadaljevanke Posebna enota – “The Unit”, pa je nekaj posebnega. Služi kot krinka za skupino pripadnikov vojaških posebnih enot (podobno kot Delta Force), ki je namenjena boju proti terorizmu in ima posebna pooblastila, saj je poveljnik te enote podrejen neposredno predsedniku ZDA. Če je to dobro ali slabo je odprto vprašanje, lahko pa zaradi tega ta enota preskoči običajno strukturo poveljevanja in da lekcijo kakšnemu uslužbencu FBI ali agentu DIA. Vendar zasluge za uspešno izvedene operacije vedno poberejo drugi, ko pa pripadniki te enote zaidejo v težave ali pa jih ujamejo kje na tujem, potem seveda nihče o njih ne ve ničesar. Množično pa “pisarniški molji” umirajo od raznih nesreč pri treningu.

V knjižnici sem si izposodil na DVD-ju celotno prvo serijo, ki je bila predvajana leta 2006 in tako sem imel na voljo teden dni časa, da pogledam vsa nadaljevanja. Skupaj 13 epizod mi je uspelo v rekordnih štirih dneh.

Sam sem sicer malo skeptičen do nadaljevank, ki so narejene za TV in imajo tako običajno neprimerno manjši proračun kot akcijski filmi. Ponavadi se v takih nadaljevankah streljajo s plastičnimi pištolami, iz strelnih ran se ne krvavi, ampak se zadeti samo smešno zvija po tleh, kot bi imel prebavne motnje, pirotehnično učinki pa ne sežejo dlje od kakšne dimne bombice ali zažganega vozila na avtomobilskem odpadu.

V tem smislu me je zares pozitivno presenetila recimo nadaljevanka “Band of Brothers”, s tematiko 2. svetovne vojne in produkcijo, ki se jo ne bi sramoval nobeden film. In Posebna enota v tem pogledu ne zaostaja prav veliko.

Vsak del nadaljevanke prikazuje kakšno akcijo posebne enote za “logistične študije”. Reševanje ugrabljenega letala, lasersko označevanje tarče sredi Afganistana, iskanje padlega Kitajskega satelita v Afriki, reševanje raket zemlja-zrak (SAM) iz rok Brazilskega “warlorda”, nameščanje miniaturne prisluškovalne naprave Iranskemu veleposlaniku ali pa recimo v zadnjem delu prve sezone pomoč nesposobnemu francoskemu poveljniku sil ZN pri aretaciji bivšega Jugoslovanskega generala, obtoženega vojnih zločinov.

Za vse tiste, ki se vživite v vloge glavnih junakov lahko izdam, da se za njihova življenja ni potrebno posebaj bati. Sicer dobijo kakšno prasko ali celo strelno rano, drugače pa so bolj ali manj elegantno nesmrtni. Morda še najbolj nastradajo prav od svojih ljudi na usposabljanju SERE, kjer jih učijo, kako preživeti torturo, ki jo lahko doživijo kot vojni ujetniki.

Producenti so spretno v scenarij vsakega dela vključili še žene osrednjih junakov in si s tem zagotovili dodatno gledanost ženske populacije, ki je sicer podobne akcijske zgodbe običajno ne pritegnejo. Tako praktično v vsakem delu, katerega scenarij je napisan po enakem vzorcu, dobimo malo dozo akcije in še bonus manjši zaplet z ženami vojakov v glavni vlogi. Ti zapleti so ponavadi popolno nasprotje od nalog, ki jih rešujejo njihovi možje v službi domovine. Sajenje rožic in urejanje gredic pred hišami, reševanje težav z otroci, skrb za usodo najdražjih na misiji, preganjanje dolgčasa, iskanje Boga in filozofiranje o tem, ali se njihovim možem sploh splača delati za državo, ali pa bi raje sprejeli kakšno pogodbeno delo v eni izmed brezštevilnih varnostnih firm, kjer zaposleni za nekajkrat več denarja počno isto.

Predvsem pa krinka ne sme pasti, ker sicer vsi lahko spokajo kovčke.

Poveljnika enote Toma Ryana igra Robert Patrick, ki sem ga prvič videl v filmu Die Hard 2 iz leta 1990, kjer je dobil nekajsekundo vlogo terorista, ki ga prerešeta Bruce Willis. Širše pa je postal znan po vlogi v filmu Terminator 2 – Judgment Day leto zatem.

Poveljnik sam se sicer akcij ne udeležuje več, skrbi pa za koordinacijo in razmeščanje pripadnikov skupine na misije ter v prostem času še tu pa tam spolno poteši ženo enega izmed pripadnikov elitne enote. In tudi v tem primeru se na koncu ponovno izkaže, da je ženska po stari navadi zamešala ljubezen in spolno potešitev.

Sedaj komaj čakam, da izzide še druga sezona na DVDju, ker za gledanje takih nadaljevank po TV nimam potrpljenja in se mi ne ljubi čakati teden dni na novo nadaljevanje plus nekaj reklamnih blokov.

Upam da so v katerem izmed delov v drugi sezoni predstavili tudi Slovenijo. Ker se Američani ravno norčujejo iz našega zdravstvenega sistema (“Sicko”), bi bili lahko recimo pripadniki te enote poslani na tajno nalogo v središče naše prestolnice, natančneje v Klinični center, kjer bi imeli za nalogo rešitev in evakuacijo Ameriških državljanov, ki jim v naši osrednji zdravstveni ustanovi nespretno režejo ven zdrave organe ali jih zdravijo z generičnimi kitajskimi zdravili, ker si pravih zdravil, zaradi revščine, puščavska država na robu Balkana ne more privoščiti.

Specialci posebne enote recimo najprej izskočijo po sistemu HALO (high altitude – low opening) iz letala, pristanejo natančno na vrhu Kliničnega centra, nevtralizirajo varnostnike in dežurne medicinske sestre ter evakuirajo njihove državljane na streho zgradbe, kjer jih potem poberejo helikopterji vrste CV-22 Osprey.

Medtem pa se njihove žene doma v kuharskem tečaju učijo pripraviti pravo Slovaško gibanico.

Nezadostna enka

29 07 2007

Teletekst. RTV SLO. Ura deset petnajst zvečer. Stran 412.

“Le zakaj? To je edini komentar ki ga imam po ogledu zadnjega Hannibala…” Ocena 1.
Slavko Jerič

Ali je lahko recenzija boljša od samega filma?

Lahko. Od filma, ki govori o tipu, ki mu med vojno pojedo lastno sestro in se potem gurmanom maščuje tako, da pobija in je enega za drugim, je celo recenzija lahko boljša. Tudi samo prvi dve besedi in vprašaj sta zame boljši od celega filma. In dejstvo, da je pisatelj Thomas Hariss, baje literarni oče ljudožerskega psihiatra Hannibala, hkrati tudi avtor scenarija za ta film ne more biti upoštevanja vredna olajševalna okoliščina, kakor tudi ni samo kanibalizem problem tega filma. In v tem filmu ne gre samo za preživetveni kanibalizem kot v filmu Živi.

Zame je podzavestno edini pravi filmski Hannibal Lecter Anthony Hopkins v uspešnici Ko jagenjčki obmolknejo. Nadaljevanja Hannibal in Rdeči zmaj nisem videl, ker nisem želel pokvariti okusa. Samo ta zadnji poizkus ekranizacije Hannibala iz altruističnih vzgibov zbiranja dobrodelnih prispevkov v blagajno producentov na račun dediščine prvega dela (Manhunterja iz leta 1986 tu ne štejem), ki vleče ljudi v kino kot svetloba neonke stare vešče na kup, pa meni izgleda kot bi nekdo danes posnel Kekca, zgodbo o ostarelem planšarju, ki zadnja leta svojega življenja preživlja na račun sociale v domu za ostarele, boleha za Alzhaimerjem, ima leno prebavo in obuja spomine na čase, ko sta z Rožletom še pasla krave, ko je bila mladost na dosegu roke in Mojca neutrgan cvet s planin.

Pa o tem filmu ni vredno izgubljati besed. Ko si pogledam tak film se samo vprašam, zakaj bi sploh gledal takšne filme, ki se trenutno vrtijo po kinodvoranah in si jih ljudje prek interneta posojajo eden drugemu, ko pa nisem videl še veliko dobrih starejših filmov ali pa sem nekatere videl samo enkrat, dvakrat morda trikrat. Bolje bi bilo pogledati Fargo tretjič, Stekle pse drugič, Botra petič ali Rožnate flamence prvič, kot tega Hannibala. To sem pripravljen argumentirati brez možnosti diskusije.

Edini razlog da o tem filmu pišem teh nekaj stavkov je ocena kritika. Ena. Nezadostno. Ocena, ki si jo filmski kritiki skoraj ne upajo podeliti nobenemu filmu oziroma se ne spomnim trenutno nikogar, ki bi film ocenil s cvekom. In to potezo pozdravljam. Veritas amara est. Če ocenjuješ nekaj od ena do pet in si gledalci tudi s ocenami kritikov pomagajo pri odločitvi za ogled posameznega filma, potem je tudi ena legitimna ocena na spodnjem koncu tonalne lestvice in ne vidim razloga zakaj bi se cveka kritiki izogibali. Pa ne zasluži samo Hannibal Rising nezadostno ena. Če samo malo pobrskam po kratkoročnem spominu bi bila čista ena po moje prava ocena še za grozljive Beanove počitnice in ljudje, ki za ogled takega instant nebrušenega kupa peska plačajo kino vstopnico so po mojem preprosto povedano okradeni.

V čem pa je razlika, če te nekdo recimo sredi Tivolija zvečer lopne po glav, ti ukrade denarnico z desetimi evri, ti poje jetra z mladim bobom in vse skupaj zalije s chiantijem ter tem, da ti ukradejo dobri dve uri dragocenega časa in pri tem za krajo časa hočejo še plačilo?


%d bloggers like this: