Archive for the ‘Film’ Category

Zvezda je rojena

07 10 2018

V petek sem si v Cineplexxu v Kranju ogledal film Zvezda je rojena (A star is born). Kino dvorana je bila praktično polna, ker je film očitno šele začel s predvajanjem v kinematografih, niso pa vžgali klime, tako da je bilo proti koncu filma v dvorani tako zelo vroče, da je manjkal samo še kakšen Zyklon B in bi bila groza popolna. Samo čudežu se imamo zahvaliti da ni v tisti gorenjski kinodvorani, ejga, nihče izgubil zavesti zaradi takih nevzdržnih razmer.

Sam film sicer zame sodi v kategorijo tistih, ki bi jih bilo potrebno dati ponovno na montažno mizo, en ključni prizor dramaturško popraviti, predvsem pa film skrajšati za vsaj kakšnih 20 minut (če bi delovala klima bi imel morda glede dolžine filma drugačno mnenje, je pa kljub vsemu za tak žanr predolg, saj to ni neka epska zgodba v slogu Gospodarja prstanov). Ampak za igralca Bradleya Cooperja je bil to režiserski prvenec in kot tak spoštovanja vreden filmski izdelek.

Lady Gaga se odlično znajde tudi v filmski vlogi, pri čemer meni deluje precej bolj privlačna brez vse tiste maškarade, ki je sicer značilna zanjo kot glasbenico. Sem se pa med filmom večkrat spomnil na Amy Winehouse, ki je imela podobne težave kot glavni junak v filmu in morda bi bila prav Lady Gaga prava za njeno vlogo, če se bodo seveda kdaj odločili posneti film o tej prezgodaj umrli odlični britanski pevki.

Ampak da o tem filmu sploh pišem so pa posledice, ki jih je pustil na meni!

Namreč ko cel film gledaš nekega dobro odigranega pijančka, kako se opoteka in se naliva z alkoholom je še meni naslednji dan zjutraj zapasal alkohol, tako da sem moral že navsezgodaj zjutraj pod nujno iskat neko žgano pijačo v najbližjo Tuševo franšizo.

Sam žganih pijač skoraj ne pijem oziroma je moja statistika na tem področju verjetno krepko pod slovenskim povprečjem. Večina industrijskih žganih pijač je vsaj zame zanič oziroma krepko pod nivojem, kot sem bil ga jaz (pravilno jaz ga bil…očitno se že kažejo prvi učinki alkohola…) nekoč vajen. Ampak kot rečeno mi je po tem filmu tako obupno zapasal alkohol, da sem moral nekaj naredit glede tega.

Če sem že kdaj kupil žgano pijačo je bila to vodka Absolut, tokrat pa sem se odločil za vodko Scandal, ker se mi je zdelo zanimivo, da mi tudi steklenica z žgano pijačo skuša nekaj ne preveč na skrivaj sporočiti.

scandal

Sva pa v otroštvu z mojim “dedkom” (kot enkrat omenjeno mi je bil ta izraz takrat povsem tuj, ker sem mu vedno rekel “stari ata”) nakuhala ogromno šnopca…slivovka, hruškovec, sadjevec…skuhali smo praktično vse, kar se je dalo spremeniti v alkohol! Po moje letno več kot 100 litrov alkohola saj so bili flaškoni tako težki, da sta jih morala dva nesti v klet. In žganjekuha je bil pravi ritual, ki je trajal pozno v noč, jaz sem pa imel to čast da sem lahko na skrivaj poskusil ko so pritekle prve kapljice iz “inverznega uparjalnika” (v vodi speljana spiralna cev v kateri se je para z alkoholom utekočinila). Pri tej domači destilarni si lahko tudi enostavno določil procente alkohola. Čim večkrat si ga prekuhal, bolj so šli procenti gor. Priti čez 50% je bilo tako čisto enostavno. Edino če nisi pazil oziroma si s procenti pretiraval si lahko na koncu dobil špirit.

Pa nihče doma ni bil nek pijanec, ki bi se opotekal in valjal pod mizami. Kaj točno smo z vsem tem alkoholom počeli se ne spomnim več, samo mislim da so ga razdali raznim znancem in sorodnikom. Vsak, ki je k nam prišel na obisk je šel domov z vsaj litrom vrhunske žgane pijače, ki jo danes v trgovini praktično ne moreš dobiti, saj je ta industrijski alkohol čista tretja liga v primerjavi z domačim šnopcem.

Kakor sem jaz vse skupaj razumel pa je bil osnovni “problem” v tem, da smo imeli dvorišče polno raznih sadnih dreves, poleg tega si je pa stari ata kupil še dve parceli, kjer je zasadil sadna drevesa (retorično vprašanje seveda je, kdo pa je sadil vsa ta sadna drevesa, da je sploh nastal problem?). In tako je bilo zaradi tega jeseni ogromno sadja in edini način, da se to spremeni v kaj uporabnega je bilo preprosto to, da se ga spremeni v šnopc. Sploh obupna pa so bila leta po kakšni hujši pozebi spomladi, ko je narava naslednje leto poskušala izpad nadoknaditi in so se veje lomile zaradi vsega sadja, ki je gor raslo.

Kasneje je moj oče ugotovil, da se da tudi ostanke brinovih jagod, ki so jih uporabljali za izdelavo nekega olja v Logatcu spremeniti enostavno v brinjevec (verjetno bolj trendovsko ime danes za to je gin), tako da smo potem kuhali še to v naši domači destilarni. Brinovec pa naj bi bil dober za “ženske težave”, čeprav ženske sitnobe kakor vem ne zna pozdraviti oziroma simptome samo začasno zazadravi, osnovni problem pa ostane (moški, ki niso ustvarjeni po njihovih predstavah).

Tole pa eden redkih ohranjenih posnetkov mene s frizuro, ki so jo kopirali med drugim tudi Beatlesi in dedka iz leta 1975. Fotografija je nastala v enem od njegovih sadovnjakov, ki so se danes žal zarasli, saj sem se sam ukvarjam z drugimi problemi in nimam časa krotiti divjo naravo, ki sadi kar njej paše in temu se potem reče goščava.

valentin
vir: osebni foto arhiv

Mimogrede, Scandal pa nič posebnega, sicer prijetna aroma, ampak alkohola piše pa samo 14,9%, tako da to očitno sploh ni prava žgana pijača. Moram drugič še drobni tisk na steklenici pogledat. Da bi se ga s tem lahko zadel pa bi bil potreben vsaj six pack.

Pri žganih pijačah jaz pričakujem, da imajo kick in oziroma po naše da zadenejo, brez da moraš spiti cel liter. In ko enkrat zadenejo, da si potem sposoben objemati drevesa, nagovarjati znane gledališke igralke ter jim razlagati, da smo v bistvu kolegi, saj smo vsi neke vrste igralci in nenazadnje si sposoben pisati tajni službi (ki bojda še stavka) da imaš opravka z vohuni.

Oh, čisto me je zaneslo! V bistvu sem želel napisati recenzijo filma Zvezda je rojena.

OCENA FILMA: ****

Preberi še:
– Abstiniram skupaj s Karitas

Advertisements

V divjino

10 05 2011

Redki so filmi, ki name naredijo takšen vtis, da jim namenim nekaj možganskih procesorskih ciklov. Into the Wild je eden takšnih.

Film je posnet po knjigi  Jona Krakauerja in pripoveduje resnično zgodbo Christopherja McCandlessa, ki se na začetku 90 let prejšnjega stoletja po končani srednji šoli odloči, da ima vsega poln kufer, podari v dobrodelne namene prihranke v vrednosti 24.000,00 USD in se brez slovesa od domačih odpravi na brezskrbno pohajkovanje oz. klošarjenje. Še celo umetniško ime si je nadel temu primerno. Alexander Supertramp.

Najprej je vandral po Ameriki, kjer je spoznaval ljudi in hipije ter si iskal priložnostna dela, njegova končna destinacija pa je bila divjina Aljaske, kjer je očitno upal, da bo v samoti našel samega sebe.

Sam sem nekoč poznal človeka, ki je razmišljal podobno, kot Christopher McCandless. Denar se mu je zdel čisto brez veze, ker samo poneumlja ljudi. Hoditi vsak dan v službo enako brez veze, ker je življenje prekratko, da bi ga bilo vredno izgubljati za take malenkosti.

Vedno je sanjaril, da bo vse pustil in se preselil na Lepeno, kjer bo v miru pasel krave in bral knjige. Nobenih, telefonov, avtomobilov, televizije, računalnikov, časopisov in stika s ponorelim svetom.

Sam ga nisem srečal že par let, tako da je povsem možno, da sedaj zares živi kje v Lepeni in molze krave, medtem ko se mi obremenjujemo s krizo vladanja.

Zgoraj omenjen film pa zame eden izmed boljših road tripov.

En preobrat preveč

07 03 2011

Kar se filmov tiče so moj veliki fetiš filmi s preobratom na koncu (twisterji) in mislim da sem vsaj enkrat pogledal vse filme, za katere sem slišal, da sodijo v to kategorijo in so posneti v barvah. Očitno se rad počutim na koncu filma nategnjenega in so mi zato taki filmi všeč.

Sem pa gledal nazadnje dva filma, kjer se mi zdi, da so pisci scenarija nekoliko pretiravali s preobrati.

MAJOR SPOILER WARNING!

Prvi je film Frailty (2001), v katerem Bill Paxton igra očeta samohranilca dveh mladoletnih sinov. Nekega dne ga obišče angel in mu zaupa posebno nalogo. Ker se bliža konec sveta, je bog njega in njegovo družino izbral zato, da uničujejo demone na Zemlji, ki se skrivajo v telesih na videz običajnih ljudi. Od angela dobi poimenski seznam teh demonov in razodene mu tri sveta orožja, ki jih mora uporabiti za njihovo uničevanje, kjer glavno vlogo igrata sekira in vodovodna cev. Ko to razloži otrokoma, je mlajši Adam nad nalogo navdušen (kdo ne bi bil?), medtem ko je starejši Fenton prepričan, da se je očetu zmešalo. In ne mine dolgo časa, ko oče pripelje domov prvega demona in ga vpričo otrok pokonča s sekiro ter zakoplje na vrtu.

Do tu vse lepo in prav (hmm?).

Psihotičnemu očeta blodnje spremenijo v krutega serijskega morilca, medtem ko to stanje otroka različno dojemata in na nek način tudi onadva postaneta očetovi žrtvi. Vendar se potem izkaže, da ima družina dejansko poseben dar in da so vsi ti ljudje bili ubiti zato, ker so tudi sami storili težke zločine in je Bill Paxton samo podaljšana božja roka, torej nekakšen božji rabelj.

Čeprav ima film na koncu v redu izveden preobrat, pa se mi zdi religiozni zasuk v scenariju brez veze in mi deluje  predvsem kot svetopisemsko neprepričljiva reklama za krilatico “oko za oko”.

Drugi film je Unknown (2006), ki je očitno nastal po navdihu prve Žage in Nolanovega Mementa. Zgodba govori o skupini ljudi, ki se zbudijo v nekem zapuščenem in zaklenjenem skladišču ter se jim ne sanja, kako so se znašli tam. Izkaže se, da gre za skupino ugrabiteljev in ugrabljenih, ki so med prerivanjem podrli jeklenko s plinom, katerega uhajanje je povzročilo nezavest in izgubo kratkoročnega spomina, tako da se ne spomnijo niti tega, kdo je kdo. Spomin se jim po delčkih počasi vrača, film pa proti koncu postreže z dobro zastavljenim preobratom.

Vendar režiser potem, ko gledalci že sprejmejo presenetljiv preobrat, naredi rollback, skensla v redu twist in si izmisli stupid twist, ki pa je povsem za lase privlečen in po moje čisto odveč.

Srpska porno žaga

06 09 2010

Zadnjič sem na internetu slučajno našel sliko Iračana, ki ga je zadel direktno v glavo ameriški snajper. Truplo je ležalo na hrbtu, z razširjenimi rokami in nogami. Telo je bilo praktično povsem nepoškodovano, medtem ko je glavo dobesedno razneslo od udarca projektila velikega kalibra. Možgani so bili videti, kot bi kdo po tleh razlil čežano, medtem ko je sama glava izgledala nekako tako, kot bi jo kdo povozil z valjarjem za asfalt in je bila skoraj povsem ploščata.

Cilj Srbskega režiserja Srdjana Spasojevića je bil očitno doseči enak učinek s svojim debitantskim Srpskim filmom, le da za to ni uporabil projektila iz ostrostrelske puške, ampak umetnost gibljivih slik, ki se ji reče film.

Po mnenju nekaterih gre za najbolj brutalen in odvraten film v zgodovini kinematografije, čeprav sam v to močno dvomim, ker na črnem trgu sigurno obstaja še kaj bolj očem in možganom neprijaznega, da resničnega snuffa niti ne omenjam, ker je izven konkurence. Vsaj en prizor v filmu pa zanesljivo sodi med vrhunce žanra.

Film morda najlepše opiše izraz porno žaga (Porno Saw), saj gre v bistvu za podobno zgodbo, le da se da v Srpskem filmu videti še povsem necenzurirano seksualno nasilje, ki gre v boleče ekstreme. Zlasti krepko čez mejo kakršnega okusa pa bo videti za marsikoga zadnji del filma, ki ga ne smem izdati, čeprav se da zaslutiti že prej, kaj so si Srdjan Spasojević in ostali umetniki zamislili za veliki finale tega mučenja gledalca v imenu umetnosti. Če kdo še ni utegnil izgubiti nedolžnosti, jo v Srpskem filmu zanesljivo bo. Brezmadežno.

Kot sem nekje prebral, naj bi bili vsi ti prizori najbolj bolanega porno nasilja alegorija za to, kar so Srbi prestali v zadnjih petnajstih letih, ko so bili stalno izkoriščani in zlorabljeni s strani države.

Na to verjetno ne bo pomislil nihče, ki si bo ta film ogledal.

Dejstvo je, da si tak film težko ogledaš v kinematografu ali na kakšnem podobnem javnem mestu, ker v nekem trenutku ljudje začno protestno zapuščati dvorano in potem izpadeš čudak, bolan um, če tudi ti ne vstaneš in odideš, ampak še naprej z odprtimi usti strmiš v filmsko platno. Ko pa si home alone, pa s tem ni težav in dokler imaš pred očmi, da gre samo za film, ki se na vsak način poskuša prodati gledalcu kot umetnost, po moje ni bojazni, da bi možgane od gnusa razneslo.

Jaz ob gledanju filma nisem niti za trenutek pomislil, da v bistvu gledam alegorijo trpljenja Srbskega ljudstva, sem se pa ob nekaterih prizorih na začetku filma, ko domišljija ustvarjalcev filma še ne uide povsem iz vajeti, spomnil Maxa Modica, ki je baje v svingerskem klubu v Sežani posnel prvi slovenski visokoproračunski porno film Hiša nasprot’ sonca (premiera 10.09.2010), v katerem nastopata med drugimi tudi čehinja Martina Mrakviová ter porno debitant, sicer pa udeleženec POP-ove Kmetije slavnih Miha Mlinšek. Oznako visokoproračunski pa je Slovenski film (v katerem nastopajo skoraj sami tuji porno igralci in igralke) dobil za to, ker so za snemanje zagonili menda neverjetnih 10.000 €!

Srpski film v necenzurirani različici verjetno težko dobi oznako “primerno za odrasle”, tako kot Hiša nasprot’ sonca, ker to dejansko ni, vsaj ne za tiste odrasle, ki otrokom zatiskajo oči ob prizorih golih ženskih jošk na TV. V tem filmu so namreč tudi otroci samo del bolanega performansa režiserja, ki vse družbene tabuje podre z bagerjem.

Sam sem med ogledom filma dobil vtis, da poskuša režiser na tak brutalen način gledalcu nastaviti ogledalo te video družbe, ki za zadovoljitev svoji potreb potrebuje čedalje hujše in bizarnejše ekstreme. Meje šokantnega so vse višje in ta film je letvico pomaknil še za nekaj centimetrov navzgor, na tak način pa se pomika navzgor tudi meja za to, kaj je še normalno in družbeno sprejemljivo. Ta film zanesljivo to ni.

Glede na to, da ni nihče prisiljen gledati Srpskega filma in da se vsak za to lahko odloča sam, je meni pri celem performansu absurda še najbolj sporen sam naslov filma, ker na nek način hote ali nehote stigmatizira celotno srbsko kinematografijo. Tudi če s stisnjenimi zobmi poskušam razumeti režiserjevo metaforo depresivne Srbije, vso simboliko in družbeno kritičnost, to ne more biti izgovor za takšno izbiro naslova filma, za katerega se vnaprej ve, da se ga bodo distributerji na široko izogibal in da bodo gledalci bežali iz kinodvoran.

OCENA: VIDEO TORTURA

The Road

12 03 2010

Film Cesta (The Road) je definitivno film za razmišljanje.

Ob tem filmu sem jaz predvsem razmišljal, od kje meni ideja, da morajo biti filmi zabavni oziroma, da moram jaz kot gledalec ob filmu na nek način uživati? Zakaj že? Če želi recimo režiser posneti skrajno depresiven film, gre za uspeh, če vsak stoti obiskovalec kino dvorane v nekaj urah po ogledu filma stori samomor, ampak ob takem filmu se verjetno nihče ne bo zabaval ali v njem užival. Torej kot kaže je bistvo v namenu filma, ne v samem užitku ob gledanju in jaz sem živel v zablodi. Ko si to razjasniš, lahko šele razumeš, zakaj snemajo filme, kot je Cesta.

Film je posnet po knjižni uspešnici ameriškega pisca Cormaca McCarthya z enakim naslovom, ki je prejela vrsto nagrad, med drugim tudi Pulitzerjevo nagrado za leto 2007, tako da pedigre vsekakor obstaja.

Gre za nekakšno post apokaliptično dramo o očetu in sinu, ki potujeta. Potujeta od nikoder do nikjer (no, baje nekam na vzhodno obalo, kjer naj bi bilo topleje), pri čemer pa skušata nekako preživeti v skrajno depresivnem okolju, kjer ni praktično ničesar več, za kar bi bilo vredno živeti. Ni ljudi, razen redkih tolp kanibalov, ki prežijo za poslednjimi preživelimi ostanki civilizacije in ni več živali, razen enega hrošča, ki je očitno preživel kataklizmo. Še sonca ni več. Zemljo stresajo potresi, temni oblaki prinašajo nevihte in fotografijo zaznamujejo pretežno odtenki sprane rjave barve.

Dobršen del poti potiskata s seboj nakupovalni voziček, ki očitno že dolgo ne služi več osnovnemu namenu in na katerega naložita vso kramo, ki jo najdeta na poti in ki bi jima morda prišla kdaj prav. Medtem pa Viggo Mortensen kot oče fanta vsake toliko časa skrbno prešteva zadnje preostale naboje za pištolo, če bosta prisiljena storiti samomor.

Razlage, kako je do apokalipse sploh prišlo, v filmu ni, tako da si lahko vsak gledalec tu ustvari svojo verzijo.

Ljubitelji filmov katastrof Rolanda Emmericha bodo tako film Cesta razumeli kot logično nadaljevanje filma Dan pojutrišnjem (The day after tomorrow) in 2012, čeprav gre seveda za čisto drugačen žanr. Globoki verniki raznih teorij o globalnem segrevanju tudi ne bodo imeli kaj dosti za razmišljat ob iskanju razlogov za takšno razdejanje, saj film lahko govori tudi o posledicah našega neodgovornega ravnanja z okoljem, medtem ko bodo ljubitelji medcelinskih nuklearnih kataklizem v filmu Cesta našli zanesljivo nadaljevanje filma Dan potem (The day after) iz leta 1983. Za koga pa bo morda ustrezna razlaga apokalipse tudi padec meteorita, ki je baje enkrat v zgodovini tega planeta že usodno vplival na razvoj in takrat pometel z dinozavri. Skratka, razlaga je tu povsem drugotnega pomena in kot taka prepuščena gledalcu. Film pa ne ponudi nikakršnega namiga, kaj šele jasnega odgovora.

Medtem ko se Viggo Mortensen na poti sprašuje, ali ustreliti otroka in sebe, se bo verjetno marsikateri gledalec filma Cesta vprašal, zakaj za vraga sploh gleda to depresivno bedarijo? Ob tem, da se film v nekem trenutku kar naenkrat preprosto konča, kot da bi se filmarji hipoma odločili, da spakirajo opremo oziroma videti je, kot da bi izgubili zadnjih nekaj listov snemalne knjige. Tako se kot gledalec na koncu lahko samo še vprašaš in to je bilo vse?

Imajo pa očitno s tem težavo tudi naši kino distributerji, saj sem nekje zasledil napoved, da bi moral priti film na spored že januarja 2010, pa ga še vedno ni nikjer. Nekaj časa nazaj je bil sicer na Kolosejevi spletni strani prikazan med napovedmi za marec 2010, potem je pa izginil tudi od tam. Očitno so nad njim dokončno obupali in ocenili, da film ni primeren za povprečni okus Slovenskega kino obiskovalca, s čemer se moram strinjati.

Onyxova subjektivna ocena: za večino mučna izguba časa, za ljudi z depresijo pa lahko celo suicidalno nevaren

Mali tolažilni Oskar

08 03 2010

Ameriški spektakel ob podelitvi “prestižnih” filmskih nagrad me nikdar ni privlačil, pa tudi same nagrade pri meni nimajo neke posebne teže, da bi se na podlagi tega odločal za ogled filma. Dolgo časa sem bil celo prepričan, da so z oskarjem nagrajeni filmi v bistvu blazno dolgočasni in jim na tak način poskušajo Hollywoodski možje v kravatah umetno dvigniti rating ter tako popraviti izkupiček na blagajnah kinodvoran.

Sem bil pa naravnost šokiran in hkrati zgrožen, ko sem videl na spletni strani Metacritics povprečno oceno animiranega filma Planet 51, ki so ga (ameriški) kritiki dobesedno raztrgali.

Planet 51 je zame eden najbolj zabavnih animiranih filmov zadnjih let in se ne spomnim, da bi me še kateri drug film v zadnjem času spravil tako v smeh. Najprej mi ni bilo nikakor jasno, zakaj bi ravno ta animirani film dobil tako porazne ocene, ko pa ni po moje čisto nič slabši od lanskoletnega dobitnika oskarja v kategoriji za najboljši animirani film Wall-E ali letošnjega zmagovalca Up.

Hudič se pa kot kaže spet skriva v malih podrobnostih.

Planet 51 ni ameriška produkcija, ampak Španska, s fantastičnim proračunom skoraj 50 milijonov evrov. Torej gre na nek način za naš, Evropski film in ameriškim kritikom seveda nikakor ni v interesu, da bi njihovi obiskovalci kinematografov nasedli lepi embalaži, v katero je film zapakiran in ki zlahka nepozornega ameriškega gledalca vrže na finto, da gre za pristno Hollywoodsko produkcijo, ki si zasluži pozornost in nakup kino vstopnice. Španci so si pa privoščili še en grd trik, saj film govori o ameriškem astronavtu, ki zapiči ameriško zastavo na tujem planetu, kjer se smešna zelena bitja na smrt bojijo hudobnih prišlekov, kar bi lahko kdo politično napačno interpretiral (Bombna misija in podobne ekskurzije v tuje dežele).

Ampak šele ko prebereš kritike, ti zasveti rdeča lučka, da je s tem filmom res nekaj hudo narobe. Ni Hollywoodski. V bistvu samo to.

Zato gre moj mali tolažilni oskar Španskemu animiranemu filmu Planet 51.

Session 9

06 03 2010

Session 9 (Deveta seansa) je psihološki triler režiserja Brada Andersona (The Machinist, Transsiberian) iz leta 2001, ki bi ga jaz postavil nekam ob bok filmu The Shining (Šajnanje), vsekakor pa med najboljše predstavnike tega žanra.

Zgodba filma govori o skupini delavcev, ki dobijo posel čiščenja in odstranjevanja azbestnih plošč v zapuščeni psihiatrični bolnišnici ter pri tem naletijo na devet posnetih trakov terapevtskih seans bivše pacientke številka 444, ki je bolehala za multiplo osebnostjo.

Ob tem je zanimivo, da je bil film dejansko posnet v resnični zapuščeni psihiatrični bolnišnici v mestu Danvers blizu Bostona (wiki), mimo katere se je režiser Brad Anderson vozil vsak dan, tako da je okolje avtentično in se lepo vklopi v samo zgodbo. So pa bolnišnico dejansko zaprli šele leta 1992 in sicer potem, ko so ZDA močno oklestile proračun za zdravstvo, psihiatrične paciente pa enostavno zmetali na cesto ter jih tako prepustili ulici in lastni iznajdljivosti.

Film kot rečeno mene močno spominja na Kubrickovo Šajnanje, saj gre tudi tu v bistvu za zgodbo hiše, konkretno psihiatrične ustanove, ki ima svojo temačno preteklost in spomin, nekakšen pokvarjeni genius loci, ter glavnega akterja, ki se pogreza v norost.

Na začetku filma je potrebna potrpežljivost, ker nekaj časa traja, da se zgodba prične odvijati in prestavi v višjo prestavo, je pa zato zaključek dostojen psihološki triler, ki ne izpade ceneno. Res pa je, da film ne prispeva k žanru ničesar novega, še nevidenega. Po moje je vse skupaj enostavno lep primer filma, ki sodi v skupino done right.

Golega nasilja in krvi je v filmu sicer malo in res samo toliko, da učinkovito podpre zgodbo, ki gradi predvsem na atmosferi in postopni psihološki dekompoziciji glavnega junaka.

Tisti pa, ki pričakujejo film na temo najstniških slasherjev, kjer se ti zdi, da prisostvuješ malo večji neprostovoljni krvodajalski akciji, pa bodo ob tem filmu sigurno hudo razočarani.

Deveta seansa je približno tako daleč od tega, kot je daleč od filma Let nad kukavičjim gnezdom.

And where do you live, Simon?
I live in the weak and the wounded, Doc...

Onyxova subjektivna ocena: Film za ljubitelje žanra

Elegy

26 02 2010

Filme, v katerih igra Penelope Cruz, jaz zelo težko nepristransko ocenjujem, ker ona je trenutno moja Hollywoodska muza. Počutim se kot kakšna zmešana najstnica, ki se pali na Johnnya Deppa in čim preberem, da v filmu igra Penelope Cruz, je ogled filma skoraj obvezen. V bistvu pa ne gre pri njej toliko za klasično lepoto, saj ženska v tem pogledu po moje niti ni kaj posebnega. Mene pri njej zlasti privlači njena angleščina s španskim naglasom, ki skupaj s pojavo tvori ubijalsko celoto in lahko bi jo samo poslušal ure in ure.

Tako sem samo zaradi Penelope Cruz naletel na pri nas prezrti film Elegy (Žalostinka) iz leta 2008 (wiki).

Zgodba filma govori o ljubezenski zvezi med starejšim profesorjem in krtikom, ki ga igra Ben Kingsley ter študentko Consuelo v podobi Penelope Cruz.  Mene pa je film malce spomnil tudi na Love Story iz leta 1970, v katerem sta zaigrala Ryan O’Neal in Ali MacGraw.

Film sicer ni nek grafični spektakel Michaela Baya ali Rolanda Emmericha, ki bi upravičeval drago investicijo v ogromen HDTV in prostorski zvok, je pa ta romantična drama vredna ogleda tudi zato, ker načenja zanimiva vprašanja zveze, pri kateri je razlika v letih med partnerjema zelo velika.

Meni je sicer jasno, da na splošno mnogo parov ne drži skupaj ljubezen, pa ne glede na starost, ali razliko v letih. Nekateri so skupaj zato, ker si ne upajo iti narazen, nekateri čisto matematično seštejejo pluse in minuse ter je slednjih morda nekoliko več, nekateri ne znajo razdeliti pravično skupaj ustvarjenega premoženja in tako naprej. Razlogi, da sta dva skupaj, so lahko zelo različni. Čim je razlika v starosti med partnerjema večja, bolj se mi zdi, da ljubezen za zvezo sploh ni odločilna, ali pa celo ne igra čisto nobene vloge.

Mene bo tako težko kdorkoli prepričal, da se je Anna Nicole Smith pri starosti 26 let lahko res zaljubila v 89 letnega naftnega mogotca?! Še celo v primeru Madonninih dvajsetletnih ljubimcev, kjer so njihovi očetje verjetno za kakšno desetletje mlajši od pop kraljice, bi težko verjel, da so z njo zato, ker je preskočila iskra in je ostalo naredila kemija.

Recimo jaz si trenutno težko predstavljam, da bi se lahko pri štiridesetih letih zaljubil v žensko pri šestdesetih. Sedemdesetletnico pa bi moral iti morda celo iskati v dom za ostarele. In zdi se mi, da se ta  razlika v letih  s starostjo nekako samo še stopnjuje oziroma potencira.

Če pogledam nekatere tridesetletnice, ki so si umislile za partnerja moške, stare že krepko čez petdeset let, se mi zdi, da gre v teh primerih večinoma za ženske, ki imajo nek fetiš na oblast, moč, vpliv ali kaj podobnega. Denar igra po moje bolj bistveno vlogo pri mlajših, recimo dvajsetletnicah, ki si umislijo štiridesetletnika zato, ker je finančno preskrbljen, vozi stajliš avto in piše blog jo lahko na razne načine razvaja.

Dolgoročno pa vprašanje, kakšno prihodnost ima taka zveza?

Po moje, statistično gledano zveze, kjer je razlika v starosti 20 let ali več, razpadejo prej kot v petih letih. Nimam pa za potrditev te teze pri roki nobene verodostojne analize. Je pa res, da tudi če se potrudim in analizo naredim, mi jo ne bodo priznali, ker nimam končane FDV.

Onyxova subjektivna ocena filma Elegy: zaradi konflikta interesov se ocene vzdržim (beri: ogled priporočam)

Avdicija

14 02 2010

Za vse številne prikrite sadiste, ki v filmih iščete vrhunske prizore mučenja, bo tole morda dobrodošel nasvet oziroma ideja za naslednji film. Avdicija (Ōdishon).

Japonska kinematografija je poznana po svojih risankah (anime), dosti kvalitetni pornografiji, kjer sramne dlake še ni povsem izpodrinila gola koža in predvsem grozljivkah, ki so znane pri nas večinoma samo po njihovih ameriških priredbah (The Ring, Dark Water, The Grudge…), manj pa poznamo izvirnike.

Avdicija je japonski film režiserja Miikea Takashija iz leta 1999, za katerega jaz do pred kratkim še nisem slišal.

Sicer ne vem, če je en prizor mučenja že dovolj, da se filmu reče horror, ampak prizor mučenja v tem filmu je dejansko mučenje. Mučenje gledalca. Vse skupaj je posneto tako šokantno, da verjetno le redko kdo tole pogleda brez nelagodja in jaz ga nisem mogel pogledati v enem kosu. Bolečina, ki jo doživlja glavni protagonist v klimaksu filma, se je telepatsko prenesla iz ekrana v moje telo, kar je očitno posledica uporabe kreativne akupunkture. Asami, you sadistic bitch! “Kiri Kiri Kiri Kiri!”…“Kiri Kiri Kiri Kiri!”

Če malo pobrskam po filmskem spominu, se težko spomnim kakšnega bolj mučnega filmskega prizora.

V sodobnih horrorjih tipa Žaga je res veliko nasilja, krvi, bizarnih načinov umiranja, odprtih glav, odrezanih ekstremitetov, črevesja in drobovine, ampak prizor mučenja v filmu Avdicija je narejen inteligentno in z občutkom za bolečino, kakorkoli čudno se to že sliši.

Onyxova [subjektivna] ocena:  Film bi bilo škoda spregledati

Preberi še:
Ultraviolence
[REC]

In najslabši prevod je…

03 02 2010

Filmski naslovi so bolj ali manj posrečeno prevedeni v slovenščino, le malo pa je tako slabih prevodov, da bi prevajalca najraje kar za ušesa.

Eden najslabših prevodov vseh časov, zelo verjetno pa kar z naskokom najslabši prevod vseh časov, je po mojem mnenju prevod naslova kultnega trilerja Stanleya Kubricka z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi, The Shining (Šajnanje). Kaj je prevajalec kadil oziroma še bolj verjetno, kaj si je vbrizgal v žilo, ko si je izmislil slovenski prevod Šajnanje, meni ni jasno, očitno pa v tistem trenutku ni bil priseben.

Kako lahko daš takšnemu filmu naslov Šajnanje?

Dobro, ne rečem, če bi film govoril o hillbillijih iz Texasa, ki prirejajo tekmovanja v ličkanju koruznih storžev ali molzenju telet in se pač v njihovem žargonu temu tekmovanju tako reče. Šajnanje. Nekaterih izrazov se pač ne da direktno prevesti in si moraš izmisliti nekaj v kontekstu filma. Samo za to, da si lahko naslov izmisliš v kontekstu filma, pa je zelo zaželeno oziroma še bolje obvezno, da si film pred tem tudi pogledaš. Morda večkrat, če ob prvem ogledu ne pade na pamet dobra ideja. Seveda pa pri Šajnanju dopuščam tudi možnost, da so prevajalcu podtaknili napačen film. To bi lahko štel kot olajševalno okoliščino.

Recimo da tega filma ne poznaš in prideš v videoteko, ter prosiš delavca za pultom, če ti lahko priporoči kakšno res gate parajočo srhljivko ali horor. On pa ti priporoči Šajnanje! To ime je že samo po sebi tako odvratno hillbilijevsko, da imaš potem nehote predsodek še do filma, ki pa je sicer po moje mojstrovina. In tega šajnanja, ko se ti enkrat zapeče v možgane, ne moreš zlahka spraviti ven. Pri tem ne pomagajo nobena čistila ali vanish oxi action. Samo čas in to veliko časa. Ampak kaj, ko ti pa nekje spet nepričakovano ven udari šajnanje, kar se je meni zgodilo recimo danes ob prebiranju zadnje Premiere.

Jaz res srčno upam, da si tega prevoda ni izmislil Marcel Štefančič džunior, ker pravi ljubitelj filma ne more in ne sme početi takih reči.

To je zame podobno, kot če delaš kot vzgojitelj v vrtcu, popoldne si pa eden navaden … (bom raje tiho, saj veste kaj mislim). Izraz na obrazu Jacka Nicholsona pove dovolj.

Škode se mislim da ne da več popraviti, bi pa predlagal, da čim prej sprejmemo nacionalni konsenz, s katerim se zavežemo, da se nikjer več ne pojavi beseda Šajnanje v zvezi s filmom The Shining in da izberemo nek primernejši izraz. Sijanje, Obsedenost… karkoli bo bolje od Šajnanja.

Say No To Šajnanje! NOW!

Filmski preobrati

29 01 2010

Najprej obvezen pravni poduk. Ko je govora o filmskih preobratih (end twist), je nujen SPOILER WARNING, čeprav v tem zapisu preobratov ne mislim razkrivati. Je pa včasih dovolj že razkritje, da film ima končni preobrat, kar lahko že nekoliko pokvari filmski užitek, saj gledalec potem preobrat pričakuje in ga morda ne šokira tako, kot če ne bi o tem vedel nič, ali pa gledalec preprosto pozabi gledati film v pričakovanju preobrata.

V osnovni šoli sem zelo rad prebiral kriminalke Agathe Christie in pri njej so mi bili všeč ravno preobrati. Tisti, za katerega si bil zatrdno prepričan, da je morilec, se je na koncu izkazal za napačno sled in gospa je zgodbo vedno uspela tako razplesti, da je bil pravi morilec presenečenje.

Največjo histerijo, kar se tiče filmskih preobratov, je mislim da povzročil leta 1999 film M. Night Shyamalana Šesti čut (The Sixth Sense) z Brucom Willisom v glavni vlogi (za Hitchcockov Psycho iz leta 1960 ne vem, ker me takrat še ni bilo na svetu, je pa možno, da je bila histerija podobna).

Takrat smo vsi množično drli v kinematografe gledati ta film, za katerega je ljudski glas trdil, da ima šokantni preobrat. Je pa večina na srečo upoštevala nasvet, da preobrata ne izdajo, ker bi to pokvarilo filmsko izkušnjo. Sam sem film takrat gledal v kinu in dejansko je tudi name preobrat učinkoval srhljivo, Shyamalan pa je v tistem trenutku postal moj najljubši režiser, čudo, poslano na Zemljo od samega boga filma.

Da pa se ne da filmov z učinkovitim preobratom snemati kar serijsko po tekočem traku, je lepo dokazal prav M. Night Shyamalan, katerega filmska kariera meni izgleda danes tudi kot kakšen ceneni filmski preobrat. Začel pa je nedvomno z vrhuncem in takojšnjo klasiko žanra.

Če je bil naslednji njegov film Nezlomljivi (Unbreakable) vsaj soliden, sem jaz obupal pri filmu Vas ob gozdu (The Village), oba filma pa sta imela neke vrste preobrat, ki Šestemu čutu po moje ni segel niti do kolen. Ko pa sem pred kratkim pogledal še Dogodek (The Happening) iz leta 2008, pa sem se samo še vprašal, ali je Shyamalan res sam posnel Šesti čut, ali pa ga je od koga preplonkal, oziroma mu ga je posnel kdo drug?

Ne, se opravičujem, to sem se vprašal že ko sem gledal Znamenja (Signs), Dogodek je teorijo zarote samo še okrepil.

Problem pri filmskih preobratih je tudi v tem, da ko nekdo enkrat posname res učinkovito neko idejo, tako kot je to storil Shyamalan v Šestem čutu, potem težko še enkrat posnameš film s podobnim preobratom. Recimo meni izvrstni Vsiljivci (The Others) z Nicole Kidman v glavni vlogi iz leta 2001, so imeli težavo v tem, da je preobrat preveč spominjal na Šesti čut, ki je bil takrat še vedno v kolektivnem spominu ljubiteljev srhljivih preobratov. Če bi bil film posnet kakšno desetletje pozneje sem prepričan, da bi bil filmski hit, kot je bil Šesti čut, ker film je obrtniško posnet brezhibno in preobrat je učinkovit.

Jaz drugače filme s preobratom obožujem in jih nekako sam pri sebi razdelim v tri osnovne skupine BASIC, ADVANCED in INSANE.

Za filme iz prve skupine BASIC je značilno, da imajo učinkovit preobrat (twist), ki pa je relativno enostavno razumljiv in lahko šokira od prve vsakega gledalca, brez da mora ta ob filmu še pretirano razmišljati ali ga recimo gledati večkrat.

Pri teh filmih so zelo popularne za dosego preobrata razne duševne bolezni, kot je recimo razdvojena osebnost (multiple personality disorder) ali pa shizofrenija, kjer lahko režiser spretno priredi “resničnost” s pomočjo halucinacij, kot jih doživljajo akterji v filmu.

Primeri filmov iz BASIC skupine so:
The Sixth Sense (Šesti čut)
Psycho (Psiho)
Arlington Road (Skrivnost ulice Arlington)
Fight Club (Klub golih pesti)
Shutter Island (Zlovešči otok)
Angel Heart (Srce angela)
The Crying Game (Igra solz)
Identity (Identiteta)
Se7en (Sedem)
Primal Fear (Izvirni strah)
The Others (Vsiljivci)
Saw (Žaga)
The Game (Igra)
The Planet of the Apes  (Planet opic)
Unbreakable (Nezlomljivi)
The Village (Vas ob gozdu)
Secret Window (Skrivnostno okno)
A Perfect Gateway
Surveillance
The Uninvited
Matchstick Men (Sleparja)
A Beautiful Mind (Čudoviti um)
Scream (Krik)

Primal Fear je meni osebno v tej skupini eden najljubših, ker ima zelo prepričljivo izpeljan preobrat, ki je v celoti posledica izvrstne igre Edwarda Nortona in on je poleg Kevina Spaceya nasploh nekakšen zaščitni znak filmskih preobratov (igra tudi v Klubu golih pesti in še kje).

V drugi skupini so filmi, ki so nekoliko bolj zahtevni za razumevanje in včasih lahko šele po večkratnem ogledu razumeš vso globino filma. Ti filmi so večinoma primerni tudi za večkratno “uporabo” (ogled), saj poznavanje preobrata ne pokvari filmskega užitka (recimo Šesti čut drugič nikdar ne učinkuje enako, kot pri prvem ogledu).

Primeri filmov iz skupine ADVANCED:
The Usual Suspect (Osumljenih pet)
Memento (Memento)
Twelve Monkeys (12 Opic)
Donnie Darko (Donnie Darko)
The Prestige (Skrivnostna sled)
Oldboy (Stari)
Jacob’s Ladder (Jakobova lestev groze)

Nekateri izmed teh filmov so na meji in sicer Osumljenih pet bi lahko morda sodil tudi v basic kategorijo, vendar sem ga dal med advanced preprosto zato, ker ob prvem ogledu filma jaz sploh nisem v celoti poštekal preobrata, ki temelji na tako imenovanem nezanesljivem pripovedovalcu (teorija Filmskih preobratov). Osumljenih pet pa sodi nedvomno tudi med najboljše filmske preobrate vseh časov in Keyser Soze je filmska legenda.

Meni nekoliko problematični za razumevanje so filmi, ki govorijo o potovanju skozi čas, kakršna sta recimo Donnie Darko in 12 Opic, ker v ta fenomen težko verjamem. Zato imam vedno problem z razumevanjem zgodbe, je pa res, da so takšni filmi ponavadi tudi najbolj hvaležni za različne razlage in interpretacije. Recimo za vsaj delno razumevanje filma Donnie Darko naj bi potreboval kar knjižico o filozofiji potovanja skozi čas, ki je omenjena v filmu, jo pa kot gledalec seveda nimaš, ker je izmišljena. Zato je Donnie Darko pri meni že na meji kategorije insane, ampak sem ga kljub vsemu dal med advanced, ker ni brezupen primer in je zgodba sama po sebi zanimiva, čeprav nisem še poštekal vsega.

Zadnji film s preobratom sem si pogledal film The Prestige (slovenski prevod mi nekako ne gre v glavo) in tudi pri njem sem imel kar precejšnje težave z razumevanjem zgodbe, ker ima film serijo preobratov in nelinearno podajanje zgodbe v stilu in medias res, poleg tega pa je mene zmotila tudi uporaba Tesle v povezavi z napravo, s katero se skoraj zanesljivo ni nikdar ukvarjal. Tu bi nekako lažje prebavil zgodbo, če bi se pojavil nek povsem izmišljeni lik kot izumitelj čudežne naprave, ki je bistvena za razumevanje preobrata na koncu (the prestige pomeni zadnji del čarovniškega trika). Mi je pa pri tem filmu zabavna analogija s trikom, v katerem čarovnik ubije papagaja v kletki in pričara drugega ter tako prevara občinstvo (kdor je gledal film, bo razumel o čem pišem).

In tako ostane samo še ena skupina filmskih preobratov in to je INSANE.

V tej skupini konkurenca res ni huda oziroma je trenutno tu notri samo en film. Mulholland drive Davida Lyncha.

Ta film je pa za moj okus izjemno zatežen in se mi zdi, da je narejen bolj v zabavo režiserju, kot gledalcem. Saj je res, da obstajajo tudi drugi težki filmi, kot je recimo Memento, kjer so nekateri gledalci šli celo tako daleč, da so film “razrezali” in “zlepili” skupaj v pravilnem zaporedju (film govori o osebi, ki izgubi katkoročni spomin in je zgodba zato podana od konca nazaj proti začetku).

Ampak Mulholland drive je po moje samo zatežen in tudi če prebereš podrobno razlago, še zdaleč ni nujno, da ti bo karkoli jasno, od tu, pa do tega, da bi v filmu res užival, je pa sploh še daleč. Je pa res, da film velja v nekaterih krogih za nekakšen lakmusov papir intelekta. Torej če ga razumeš, si intelektualec, če ga pa ne razumeš…več sreče prihodnjič.

Jaz sem ga dvakrat začel gledati od začetka in sem še pred sredino filma obakrat obupal.

Rambo v številkah

13 01 2010

Franšize filmskih uspešnic so zanesljivo eden najbolj dobičkonosnih poslov Hollywooda, sploh pa če upoštevamo tudi to, da je pri takih filmskih nadaljevanjih riziko relativno majhen oziroma pravi finančni polom malo verjeten.

Film Rambo sodi v opus magnum Silvestra Stalloneja in pomeni nekaj takega, kot je za Švarcija (Arnolda Swarceneggerja) franšiza Terminator.

Prvi del franšize Rambo sega v leto 1982 in se je imenoval v podnaslovu First Blood. Film se, vsaj če mi spomin še dobro služi, precej razlikuje od nadaljevanj, saj je v njem Rambo malce neuravnovešeni Vietnamski veteran, ki ima težave z lokalno policijo. Šele naslednji deli franšize pa potem Ramba prikazujejo kot skoraj popolno ubijalsko mašino, ki dela red po Vietnamu, Afganistanu in v zadnjem delu v Burmi.

Je pa ob tej evoluciji franšize zanimivo opazovati nekatere statistične podatke, ki so zbrani v spodnji tabeli:

vir: Slashfilm

Recimo prvi del je bil statistično porazen, vsaj kar se tiče števila mrtvih, saj statistika beleži en sam samcat primer, medtem ko se je v zadnjem Rambu IV (iz leta 2008) ta številka bistveno popravila in beležijo spodobnih 236 mrtvih. Tudi če pogledamo trend čez celotni opus, se je število mrtvih konstantno višalo in v nadaljevanju, ki je predviden za leto 2011, se lahko nadejamo že okrog petstotim truplom.

S tem v zvezi je pomemben tudi podatek o številu mrtvih na minuto, vsaj za tiste, ki pri takem filmu ne zdržijo dolgo v kinu ali pred TV ekranom, če se preveč časa nič ne dogaja na zaslonu. Tudi tu ima prvi del skoraj zanemarljivo številko 0,02 mrtva/minuto, medtem ko imamo v zadnjem delu (statistično gledano) možnost, da vsako minuto vidimo vsaj tri smrt. Kar imamo pri Rambu seveda radi.

Mene osebno je presenetil podatek o tem, kdaj je prišlo v filmu do prvega uboja. Tu se vsi deli od I.-III. odrežejo zgolj povprečno ali celo kar slabo, saj je ta številka pol ure ali več. Pol ure čakanja na to, da Rambo ubije svojega prvega človeka? Ne me basat! Na srečo je IV. del to statistiko obrnil na glavo, saj prvo smrt beležimo že po 3 minutah in 22 sekundah. To mi deli, stari!

Za tiste, ki pa bi radi katero izmed franšiz Ramba uporabili tudi za erotično predigro ali kar kot vir navdiha za masturbacijo (nekako sicer dvomim, da semenske banke potencialnemu donatorju dajo za gledat Ramba), pa bo morda zanimiv podatek o številu prizorov spolnega občevanja (number of sex scene), ki pa ni podan na minuto, ampak tekom celotnega filma minus odjavna špica, ki tu ne šteje.

No, izkaže se, da za to ni primeren praktično nobeden film te franšize do sedaj, saj je ta številka ves čas nekako kar na ničli.

Ampak to pa je po čisto človeški plati tudi nekako razumljivo in logično.

Ni za pričakovati, da bo model hkrati pobil armado nasprotnikov ter med tem še spolno občeval. K’Nede?

Vrnitev odpisanih neslavnih barab

27 08 2009

Quentin Tarantino si je s svojim filmskim opusom ustvaril status nekakšne Hollywoodske svete krave, ki se je nihče več ne upa kritizirati in vsak film, ki ga posname, postane avtomatično briljantna mojstrovina, namenjena predvsem za filmske sladokusce. Če kakšen kritik slučajno ni takšnega mnenja, pa samo tvega, da bo izpadel med ostalimi ena navadna, nerazgledana črna ovca, ki ni sposobna razumeti vseh odtenkov in nians, ki jih je režiser upodobil na filmskem platnu, ali pa sploh že v osnovi ni dojel bistva filma.

Sam se štejem za velikega ljubitelja zgodnejšega obdobja Tarantinovega filmskega ustvarjanja, ki se je zame končalo nekako s filmom Kill Bill (Ubila bom Billa). Zadnji njegov film, Inglourious basterds (Neslavne barabe), pri meni tega v ničemer ne spremeni, čeprav sem po tihem upal, da bom tokrat pozitivno presenečen in zato sem šel film gledati v kino, kar se pri meni zgodi prekleto redko.

Uvodni prizor, ki se sicer vleče kot testo za štrudel in traja vsaj kakšnih 20 minut, tokrat vzbuja upanje, da je Tarantino kot režiser sposoben režirati tudi še kaj drugega, kot klasičen šund, razdeljen po poglavjih in s katerim se je kot režiser proslavil. Ampak to upanje z razvojem filma počasi umira in film se naprej odvije spet v groteskno mešanico različnih žanrov, ki se jo ne da jemati resno. In v tem filmu je kljub vsemu za moj okus nekoliko preveč brutalnega nasilja, da bi lahko izpadel kot dobra komedija in njegova zgodba preveč izkrivlja zgodovinska dejstva, da bi bil lahko dobra zgodovinska drama, umeščena v čas druge svetovne vojne.

Tako sicer izvrstni uvodni prizor služi žal samo kot dramaturška poteza, s katero Tarantino med drugim pri gledalcu opraviči poznejši mimohod neslavnih barab, male skupine ameriških specialnih eksekutorjev židovskega porekla, ki globoko v sovražnikovem zaledju sejejo strah z izvrševanjem čim bolj krvavih ubojev nemških vojakov in katerih slava pride na ušesa tudi Hitlerju. Tako gledalci v kinu od blizu opazujejo prizore skalpiranja, ki so na velikem platnu še bistveno bolj učinkoviti, kot na malem TV zaslonu, Eli Roth, režiser Hostla, pa si je dal duška s tem, da je lastnoročno, s palico za bejzbol, razbil glavo švabu, ki ni hotel izdati lokacije nemških enot. In tako si kot gledalec lahko na trenutke celo v dilemi, ali je hujša SS-ovska obsedenost s sovraštvom do Židov, ali brutalnost ameriških Židov, kot je prikazana tu?

Med ogledom filma sem se jaz večkrat nehote spomnil na Jugoslovanski film Vrnitev odpisanih, le da sta mi bila Prle in Tihi bistveno bolj simpatična lika, kot pa Aldo Raine (Brad Pitt) in njegova druščina. Brad Pitt pa mi v tem filmu sploh deluje, kot bi želel na vsak način vizualno posnemati Marlona Branda iz filma Boter, verjetno pa si je za svojo vlogo tudi on usta nabasal z vato. Še sreča, da režiser ni pustil Eliju Rothu, da bi preveč odpiral usta, ker to bi znalo biti za film usodno še bolj, kot sama pojava Mika Myersa.

Moram pa Tarantinu kljub vsemu priznati, da ima še vedno izvrsten občutek za izbiro glavnih igralcev in tokrat zares blesti meni neznani Christoph Waltz, igralec Avstrijskega rodu, ki ima očitno tudi Slovenske korenine (njegova mama se piše Urbancic) in ki je upodobil SS oficirja Hansa Lando, lovca na žide (the jew hunter). V bistvu je ta film vreden ogleda že samo zaradi njegove odlične igre, ki je pri meni zasenčila vse ostale igralce, vključno z Bradom Pittom.

Tudi zgodba v delu, ki pripoveduje o maščevanju židovskega dekleta, ki edino preživi pokol SS-ovskega jew hunterja ter neuslišani ljubezni nemškega Vasilija Zajceva, ki postane ljubljenček ministra za propagando Josepha Goebbelsa, veliko obeta. Ampak kar se mene tiče, Tarantino vse to enostavno pokoplje s svojimi absurdnimi domislicami, ki mi včasih delujejo, kot da bi se hotel na vsak način norčevati iz svojega lastnega filma. Kot da bi enostavno želel, da ga gledalci ne bodo jemali resno! In če bi ta, več kot dve uri in pol dolg film razrezali ter še enkrat spustili čez montažo, bi lahko dobili vsaj tri žanrsko različne filme.

Morda pa se je Tarantinu tokrat samo dobro zdelo, da ima kot režiser moč pisati zgodovino malo po svoje in si je v svoji glavi zamislil, da bo zažgal kar cel vrh tretjega rajha, Hitlerja, Goeringa in Goebbelsa, s pomočjo celuloidnega traku? Ampak to je čista fantazija,  ne glede na simboliko, ki morda stoji v ozadju. Fantazija, ki vzame resnične osebe iz zgodovinskega konteksta, ter z njimi obračuna v slogu Brazgotinca (Scarface), medtem ko se marinirajo v soku lastne filmske propagande.

Taka fantazija, z resničnimi zgodovinskimi osebami, mene osebno moti. Verjamem, da se bo marsikdo po ogledu tega filma vprašal, kaj je sploh resnica? Ali ni Adolf Hitler storil samomor v nekem Berlinskem bunkerju, kot to prikazuje film Propad (Der Untergang)? Jaz načeloma nimam nič proti “umetniški svobodi”, ampak ta mora po moje imeti mejo in mora imeti razumno “umetniško” opravičilo.  Ker sicer bo Hitler enkrat umrl v Francoskem kinu, drugič bo osebno histerično nadiral vojake na obalah Normandije, ali pa kot osrednji stranski lik igral v remaku Petra Pana.

In film, ki je dolg več kot dve uri, mora imeti pri meni res dober razlog za tako dolžino. Saj ne, da bi se med ogledom barab dolgočasil (razen na nekaterih mestih) ali da bi kdo celo sredi filma zapustil kino dvorano, ampak dolžina je (tudi) tokrat po moje umetno ustvarjena samo za fanatične oboževalce Tarantina (Tarantinofile), ki so pripravljeni sedeti v kinu tudi cel dan, če se pod film podpiše Tarantino.

Se je pa režiser očitno iz previdnosti odločil, da bo odjavno špico, kjer se v nedogled rolajo imena sodelujočih, tokrat raje zavrtel kar na začetku, ko je dvorana še polna.

OCENA:
Enostavno MOJSTROVINA! Epska ekstravaganca. Kandidat za najboljši film desetletja, če ne celo najboljši film vseh časov po Kristusu.

Tarantino pač.

Ultraviolence

09 08 2009

En dan, dva filma. Oba dostojna poklona filmskemu nasilju. Prvega sem si pogledal že večkrat, drugega prvič ter čisto slučajno na isti dan.

Prvi je prvenec bivšega izposojevalca v videoteki Quentina Tarantina Reservoir dogs (Stekli psi). Podobno kot Fargo, pogledam tudi ta film na vsakih nekaj let in danes je spet prišel na vrsto. Na hitro preletim polico z DVDji in film se mi nekako sam ponudi.

Če je v čem Tarantino zares dober, so to vsekakor zabavni dialogi, ki mnogokrat s samo zgodbo nimajo kaj dosti opravka. In že uvodna debata v gostilni, kjer zbrana druščina modruje o pomenu pesmi Maddone Like a virgin in smislu dajanja napitnin natakaricam, je izvrstna, ob tem, da je Tarantinu uspelo spraviti skupaj za svoj prvenec praktično sanjsko igralsko zasedbo.

Mr. Brown: Let me tell you what ‘Like a Virgin‘ is about. It’s all about a girl who digs a guy with a big dick. The entire song. It’s a metaphor for big dicks.
Mr. Blonde: No, no. It’s about a girl who is very vulnerable. She’s been fucked over a few times. Then she meets some guy who’s really sensitive…

Film pa tudi ne skopari s prizori nasilja.

Za marsikoga je zlasti šokanten prizor mučenja policista, na katerega se spravi Mr. Blond, eden izmed roparjev, ki  si po neuspelem ropu draguljarne vzame za talca moža postave, ki ga strpa v prtljažnik svojega avtomobila (svojega pomeni tu dobesedno, kajti zaradi zelo omejenega proračuna, je Michael Madsen posodil kar svoj avto).

V prizoru, kjer policist sedi zvezan na stolu sredi opuščene zgradbe, v glavni vlogi nastopi ostra britev v rokah Mr Blonda, s katero žrtvi odreže uho, ob glasbeni spremljavi radijske postaje K-Billy supersounds of the 70′ s (povezava youtube).

Čeprav so za ta prizor igralca opremili s posebno cevko, iz katere je špricala “kri” ter kader posneli  tudi s kamero od blizu, se Tarantino  na koncu ni odločil, da sam prizor rezanja ušesa direktno pokaže v filmu, ampak se v tistem trenutku kamera odmakne, sliši se samo hropenje skozi s trakom zamašena usta policista in potem gledalec vidi Mister Blonda, ko že drži v roki odrezano uho in vanj reče “Hey, what is going on? Do you hear that?“.

vir: theartofshaving

vir: theartofshaving

Drugi film je Eastern Promises (Smrtne obljube) režiserja Davida Cronenberga.

Tudi ta film se je izkazal kot izvrsten, nekakšen Ruski Boter v Londonu, mestu pedrov in kurb, v katerem nikdar ne sneži.

In tudi v tem filmu režiser ne skopari s prizori nasilja, pri čemer že uvodni prizor pri frizerju, kjer prerežejo vrat z britvijo nekemu Ruskemu mafijcu nakaže, da Cronenberg prav uživa, ko muči gledalca z neposrednim prizorom nasilja. Kamera se tokrat ne umakne,  tako kot v Tarantinovih Steklih psih, ampak se zanalašč ustavi na obrazu in vratu žrtve, ki se duši v lastni krvi.  Kri tokrat šprica iz odprte rane, režiser ne prepušča gledalčevi domišljiji ničesar. Vse je tam, posneto, kot bi šlo za dokumentarec o rezanju vratov. Maskerji in mojstri posebnih učinkov svoje delo opravijo prepričljivo. Podoben prizor se v filmu ponovi še enkrat, ko mladi morilec iz uvoda filma urinira po nagrobnem kamnu, medtem ko se opit vrača iz nogometne tekme, in v tistem trenutku se mu mafijska družina ubitega maščuje na enak način. Prerezan vrat za prerezan vrat. Če je kdo  slučajno zamudil prvi prizor, ker se je basal s kokicami, tega ne bo.

Sem pa po ogledu teh dveh filmov razmišljal o tovrstnih prizorih ekstremnega nasilja.

Tega je namreč čedalje več in nekateri filmi so celoten smisel svojega filmskega obstoja našli prav v prikazih takšnega ultra nasilja in mučenja gledalca s šokantnimi prizori.  Zgodba se pri njih čedalje bolj umika v ozadje, v ospredje stopa brutalni akt nasilja.

Tak tipičen primer je recimo filmska franšiza Žaga (Saw), kjer so po mojem zadnjem štetju že pri šestem delu. V tem filmu si kot kaže čisto vsi, od scenarista, režiserja do igralcev dobesedno dajo duška, kako si izmisliti čim bolj bizarne načine umiranja in gledalca ob tem čim bolj šokirati. Ampak, ali kdo v tem zares uživa? Si lahko rečeš, oh, kako čudovito ogaben prizor?

Jaz ne!

Taki prizori ekstremnega nasilja mi povzročajo prej nelagodje, včasih enostavno raje pogledam stran, če se mi prizor preveč gabi. Rezanje vratu sodi sem in ne morem gledati niti, če to kdo izvaja na kokoših. Vem, kdo bo rekel, da je to režiserjev namen in ko v kinu vsi kričijo, omedlevajo ali si samo z roko zatiskajo oči, je to samo znak, da je filmski ekipi uspelo. Po to ste prišli v kino in to ste nenazadnje tudi dobili za svoj denar.  Odrasel človek ima pet litrov krvi, naše žrtve jih izkrvavijo sedem. Rezanje vratov, obglavljenja, kuhanje glave v mikrovalovki, polivanje z vrelim voskom, izrez srca pri živem telesu… Vse to smo lahko že videli in doživeli na filmskem platnu. Večkrat.

Meni se zdi, da se da takšno ekstremno nasilje enako učinkovito posneti tudi tako, kot je to storil Tarantino v prizoru mučenja policista, torej brez da se kamera fokusira na samo dejanje, ampak prikaže posledice oziroma lahko tudi samo izraze na obrazih protagonistov. To je meni povsem dovolj. Prizor rezanja vratu v Cronenbergovem filmu bi režiser enako učinkovito in brez da bi trpela zgodba posnel tako, da kamera ostane samo na obrazu žrtve.

Za večino gledalcev se mi zdi tak način bolj sprejemljiv tudi zato, ker gledanja filma ne zmoti pogled stran ali zatiskanje oči.

Srhljive reciklaže grozljivk

29 07 2009

Sam nisem nek velik poznavalec filmske umetnosti, ki bi se lahko kosal s kakšnim Marcelom Štefančičem jr. ali Iztokom Gartnerjem (da ne bo zamere oziroma Grudge), ampak kljub temu lahko praktično iz glave naštejem grozljivke, srhljivke, trilerje oziroma kakorkoli se jim že pač reče, ki so bile posnete v zadnjih nekaj letih in so v bistvu samo remejki starejših del.

Friday the 13th (Petek, trinajsti)
original: 1980
remake: 2009

Halloween (Noč čarovnic)
original: 1978
remake: 2007

The Omen (Omen 666)
original: 1976
remake: 2006

The Hills Have Eyes (Opazujemo te)
original: 1977
remake: 2006

The Amityville Horror (Amityville: Hiša groze)
original: 1979
remake: 2005

House of Wax (Hiša voščenih figur)
original: 1953
remake: 2005

The Fog (Megla)
original: 1980
remake: 2005

The Texas Chainsaw Masacre (Teksaški pokol z motorko)
original: 1974
remake: 2003

Seznam je seveda še nekajkrat daljši, ampak tole sem se spomnil na hitro,  kar mi je prišlo na misel, oziroma sem se spomnil iz kino napovednikov, čeprav vseh niti nisem gledal. In baje naj bi bilo trenutno v produkciji ali tik pred tem še okrog 40 tovrstnih del, kar je zame impresivna številka, saj kot kaže originalni horror povsem izumira in se bo ohranila samo še reciklaža.

Poleg tega na seznam nisem napisal tistih filmov, ki so ameriške priredbe novejših del, običajno japonskih ali korejskih, kot so recimo Odsev (Mirrors), Krog (The Ring), Zamera (Grudge), Karantena (Quarantine)…

Na to B-listo reciklaž pa je potrebno na vrh dodati še letošnjo najnovejšo pridobitev na področju retuširanja starih grozljivk, Zadnjo hišo na levi, ki trenutno igra v naših kinih in katere original je režiral davnega leta 1972 Wes Craven (znan po franšizi Nočna mora v ulici Brestov, katere remake prvega dela prihaja na filmska platna naslednje leto).

The Last House on the Left (Zadnja hiša na levi)
original: 1972
remake: 2009

Ampak zanimivo pri tem pa je meni zlasti to, da so na udaru za reciklažo skoraj samo horror filmi, lahko tudi B produkcije, nihče pa se ne spomni narediti remake kakšnega Leta nad kukavičjim gnezdom, Državljana Kane ali Casablance.

Zakaj je temu tako, lahko samo ugibam, mislim pa si, da horror filme gleda predvsem mlajša, nezahtevna publika, ki originalov sploh ne pozna in jo niti ne zanimajo, hkrati pa tudi niso danes pripravljeni gledati filmov posnetih v sedemdesetih ali osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ker so bile takrat barve umazane, posebni učinki amaterski, filmi niso poznali nobene digitalne postprodukcije in bili so posneti še v tehnicolorju.

Predstavljam si lahko, da bi kakšen remake Leta nad kukavičjim gnezdom z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi, ki drži na Imdb  spoštovanja vrednih 8.8, kritiki raztrgali še pred premiero, oboževalci pa obsodili na večno prekletstvo celotno ekipo, ki bi se tako drznila onečastiti delo Miloša Formana (čeprav je morda tudi res, da se z vsakim slabim remejkom vrednost originalu samo dviguje).

Pri grozljivkah pa…who cares?

To avoide fainting, keep repeating, it’s only a remake, only a remake, only a remake, only a…a…a…

Ja REMAKE vendar!

Preber še:
–  [●REC]


%d bloggers like this: