Archive for the ‘Blogosfera’ Category

Kandidiram za najbolj zaznamovanega leta 2008

08 12 2008

Ko je že vse kazalo, da bodo trda in na trenutke precej ostra pogajanja z Drugim Svtom glede tega, ali me bodo uvrstili med najbolj zaznamovane blogerje leta 2008, padla v vodo ali celo zašla v slepo ulico, se je končno zgodil težko pričakovani preobrat, prevladal je razum in tako sem se le znašel na lestvici nominirancev.

V predstavitvenem video spotu nekako prevladuje sledeča vodilna misel, v kateri pa se nisem takoj prepoznal:

Dr. Onyx –  Svet skozi doktorske oči je ustvarjalen, živ in ponavadi prežet s tempirano mero ironije in sarkazma. Ne uide mu noben spodrsljaj z aktualne scene. Prav zaradi tega je za številne zabavni, za marsikoga pa tudi nehvaležni ustvarjalec.

Ker vidim, da moja konkurenca na lestvici že pridno klika po glasovalnem stroju, mi ni preostalo drugega, kot da ob tej pozni uri pokličem šefa in za jutri vzamem izredni dopust, da bom lahko v miru hodil od ene spletne kavarne, do druge in oddajal glasove ter sproti brisal piškotke in druge mlevske polizdelke iz kvašenega testa. Tako računam, da bi do večera nekako nabral par tisoč klikov, kar bo po vsej verjetnosti dovolj za začasno prvo mesto.

Če pa se bo konkurenca slučajno poslužila istega trika, potem pa bom prisiljen poseči (ne bi rad da izpade to kot grožnja) kar po storitvah in uslugah Aljoše Ločičnika (SDS), ki ima kar se tiče spletnih skript za avtomatično glasovanje na raznih internetnih anketah baje bogate izkušnje in je med drugim nominiranec tudi za spletno osebnost leta po izboru Dnevnika. Da gre res za kompetentno osebo, pove dovolj že tale citat iz Dnevnikove obrazložitve nominacije:

Aprila letos se je pojavila zgodba, ko je brezplačnik Žurnal 24 razkril, kako je vladajoča stranka SDS manipulirala s spletno anketo omenjenega časopisa tako, da je računalnik SDS v spletno anketo poslal po 10 glasov na sekundo za Janeza Janšo. V zgodbi se je pojavilo le eno ime – Aljoša Ločičnik, ki je registriral spletno stran sds.si.

Torej bo šlo v tem primeru za uslugo nominiranca nominirancu.

Predlagam, da mojo nominacijo soglasno in brez nekih večjih zadržkov podpremo. Če ima kdorkoli kakršnekoli tehtne pomisleke, naj lepo prosim o tem pomišljuje kje drugje.

Advertisements

Podarjam hlevski gnoj

05 12 2008

Petek je nekako dan pred vikendom, ki kot tak ni primeren za kakšne zahtevnejše teme.

Me je pa danes znova presenetil WordPress, ki je spet postavil na glavo Dashboard in se še v lastnem blogu ne znajdem več. Ne razumem pa, od kje jim taka neustavljiva sla po obračanju na glavo celotne zasnove? Saj to ni neka klasična komercialna firma, ki bi morala na vsak način nekako zaposliti svoje delavce, kot to recimo počne Microsoft. Le da Microsoft teži z novimi verzijami na vsakih nekaj let, WordPress pa na nekaj mesecev. Pa to ni tema, o kateri želim pisati.

Pisati želim o radijskih postajah in hlevskem gnoju.

Radio jaz poslušam večinoma samo v avtu. Napravo sem dobil vključno z montažo kot darilo in z že prednastavljenimi radijskimi postajami. Ampak od vseh nastavljenih postaj v bistvu poslušam samo Radio Ena in Express.

Kot sem opazil, so na radiju trenutno popularne otroške voditeljice, ki zbijajo neke šale. Tako imajo na enem radiju Lano, na drugem pa Zalo. Sploh Zala je zanimiv patron, saj folk zajebava po telefonu v smislu neke radijske skrite kamere, ki pa ni skriti mikrofon. Moram pa povedati, da sam osebno močno dvomim v pristnost teh posnetkov (Zala kliče), ker imam občutek, da je to vse skupaj odigrano, tako kot je odigranih tudi precej “skritih kamer”. Če pa mala res tako obvlada, da si sproti zmišljuje fore, ko govori po telefonu, potem pa se oproščam za napačno insinuacijo.

Zanimivo pri tem je, da tega niso kopirali na TVju in bi recimo za otroke vsak dan pripravili otroški dnevnik, ki bi ga vodile otroške voditeljice. Sem skoraj prepričan, da bi imel večjo gledanost, kot slovenska postana limonada Strasti, pa še stalo bi bistveno manj.

Popularne pa so na radiju tudi nagradne igre.

Tako na Radio Express zjutraj delijo bencin. Pokličeš Željkiča (njegova sovoditeljica ima mimogrede obupen, vnaprej posnet smeh, ki pomeni takojšnjo zamenjavo postaje), izbereš eno od treh možnost in dobiš 0, 10 ali 100 litrov bencina. Meni je smešno predvsem to, kako se nekateri res od srca razveselijo takšne nagrade, ki v najboljšem primeru ne presega vrednosti 100 €. Ampak dobro, podarjenemu bencinu se ne gleda v hlape.

Tako sem se tudi jaz odločil, da po vzoru radijskih “kolegov” nagradim moje najbolj zveste blogerske bralce.

Za nagrado sem izbral, da podarim 0, 10 ali 100 kilogramov hlevskega gnoja prve kvalitete, ki ga bom razdelil po naslednjem ključu:  tisti, ki me bo na svojem blogu največkrat linkal v obdobju od 1.1.2009 do 1.5.2009 , dobi 100 kilogramov hlevskega gnoja. Drugi najboljši dobi 10 kg, vsi ostali pa lahko potem konkurirate za tretjo nagrado, ki je pa nič kilogramov.

Sedaj pa veselo na delo, za praznik dela, 1. maj, pa razglasim srečne nagrajence, ki bodo nagrado prejeli po pošti (tu pride značilni smeh Inšpektorja Mumblya).

V iskanju kvalitetnega bloga

04 12 2008

Ko sem prebiral nekatere zapise ob obletnici Blogorole, zlasti Zlobnega, sem zopet naletel na nekatera mnenja bralcev, da dobrih, kaj šele kvalitetnih blogov, praktično ni. Samo meni se zdi tole iskanje kvalitetnih blogov čista izguba časa, ali nekaj takega, kot iskanje inteligentne zunajzemeljske civilizacije.

Inteligentne zunajzemeljske civilizacije ni v živo videl še nihče (razen nekaterih agentov MIB v Roswellu), večina verjame, da verjetno kaj takega po logiki stvari mora zanesljivo obstajati, a po tihem se tega nekateri tudi bojijo. In podobno je z kvalitetnimi blogi.

Kvalitetnega bloga praktično ni videl skoraj nihče, razen morda kakšen pisec bloga z dobro razvito samopodobo in slabo razvito samokritičnostjo oziroma skromnostjo. Obstaja nekaj ljudi, ki verjame v kvalitetne bloge, a še več ljudi se morda tega pojava celo boji. Namreč če se sprehodiš do najbližje trafike  in na hitro preletiš vso periodiko v slovenskem jeziku, torej poldnevnike, dnevnike, tednike, mesečnike,  lunarnike, letnike in stoletnike, lahko z čisto osnovno aritmetiko ugotoviš, da ta posel, “nakladanje in zakotno pisunstvo”, zaposluje trenutno, kljub finančni krizi, bistveno, bistveno več ljudi, kot Prekmurska Mura (tudi ko ne poplavlja). Nimam  sicer natančnega podatka, kdo vse Direktno in Indirektno od tega  posla živi, samo številka gre sigurno v tisoče duš.

Če bi se slučajno res pojavila masa kvalitetnih piscev, ki bi pisala na blogih na takem nivoju, da bi lahko enostavno pobral nekaj zapisov, avtorju stisnil v roko 10 € ali 6 pack čekurja (pivo) ter bi tako mimogrede nastalo Nova, Story, Dnevnik, Življenje in tehnika, Joker in tako dalje, potem masa “profesionalcev” ostane tako na cesti in brez sredstev za preživljanje. Ampak lepo vas prosim, zaradi česa? Zato, da par modelov z preveliko časa napihuje svoj ego in libido? Je to vredno takšne žrtve?

Jaz sem na začetku moje bliskovite pisateljske kariere celo tudi sam (naivno) razmišljal v to smer, kar sem še preden je zares izšla prva številka Blogorole, zapisal tudi na blogu v prispevku Blogerski brezplačnik. Danes v kaj takega ne verjamem več, oziroma takšnega prispevka ne bi objavil, a si hkrati tudi ne bi upal trditi, da na blogih ni dobrih, kvalitetnih zapisov. So, samo najti jih je težko, ker je ostalih preveč. Pa še to ne drži čisto tako, kajti takšno razmišljanje govori samo o nepoznavanju smisla blogov. Pri blogih se  po moje namreč ne da, tako kot pri kakšnem časopisnem založniku, določiti neke kriterije, kaj je to kvalitetno narejen članek, ker to mnogim piscem niti ni prioriteta, s katero bi se kakorkoli obremenjevali.

Kot jaz danes razumem vse skupaj, je Blogosfera prej kot neko revolucionarno državljansko novinarstvo, nekakšen “Buena Vista Social Club” (mimogrede, toplo priporočam ogled dokumentarca Wima Wendersa s tem naslovom), le da ni težišče druženja v tem primeru samo glasba ali ples. Tako pisanje bloga postane  med drugim tudi nekakšna vstopnica v ta klub, zlata kartica, kjer spoznavaš nove ljudi, dobiš kakšnega novega prijatelja in vsake toliko časa vabilo na kakšno prijetno zabavo ali pa celo dobiš možnost sodelovanja v kakšni ekskluzivni nagradni igri. Če pa si za povrh še simpatična blogerka, pa lahko takoj zbereš malo armado delavcev, ki ti pomagajo pri selitvi stanovanja in se odzovejo samo na klic ali zapis na blogu, da potrebuješ pomoč.

In tako je rezultat moje evolucija v razmišljanju o smislu blogov in njihovi prihodnosti, ideja o Blogerskem pubu.

Lahko da bom čez dve leti zopet zamenjal mišljenje in obrnil ploščo. Ampak kljub vsemu pa sem mnenja, da je socializacija in druženje, kot stranski rezultat pisanja bloga, bistveno bolje, kot pa pojav mase nekih  “državljanskih novinarjev”, ki ob vsaki nesreči skačejo okrog tebe in poizkušajo narediti čim boljši posnetek za na blog.

Preberi še:
Državljanski novinarji

Had postaja blogerski tajkun

25 11 2008

Ko spremljam tektonske premike v zadnjem času na Hadovem blogu, se ne morem znebiti občutka, da počasi dobivamo prvega blogerskega tajkuna.

Namreč že praprapredniki današnjih tajkunov v pradavnini so poštudirali, da je mnogo pametneje, če za delo najamejo druge, kot pa če se mučijo sami. Pri čemer je plačilo za opravljeno delo seveda čim bolj mizerno, ali v idealnem primeru celo nič in ti drugi delajo zastonj. Kot primer vzemimo Egipčanske piramide.

In to miselnost sedaj opažam tudi na Hadovem blogu.

Čedalje več je tam objavljenih nekih gostujočih zapisov drugih blogerjev, ki jih seveda iskalniki tudi indeksirajo, kar je bistveno. Da objavljajo zapise na njegovem blogu je Had blogerje prepričal verjetno s tem, da če jih bodo objavljali na svojem blogu, to prebere v najboljšem primeru par ljudi, medtem ko Hada berejo praktično vsi. Tako mu sedaj vsebino pripravljajo drugi, sam pa skrbi pretežno samo še za marketing in odnose z javnostmi. Komunicira z PR službo Simobila, testira razne nove igračke in gizmolinčke, včasih pa še mimogrede napiše kakšen resen zapis o striptizeti, da ne bi slučajno obisk na blogu padel pod še dopustno raven, ko CIT od reklam ne bi prinašal več pravega dohodka in bi padel pod 10 € na mesec.

Seveda taktika je na prvi pogled čisti zadetek v polno, imam pa sam ob tem pomisleke. Po moje se mora bloger na začetku odločiti, ali bo tič, ali miš.

Saj ni z kolhozništvom, kjer več avtorjev piše blog, načeloma nič narobe, problem pa vidim v tem, če nek osebni blog začne lebdeti nekje vmes. Verjetno pa se tu osebnostna dezintegracija bloga ne konča, saj človek ponavadi razmišlja še naprej v tej smeri. Zakaj ne bi najel še nekoga, da mi blog vzdržuje, izbira gostujoče prispevke, spremlja zaslužek? Zakaj bi vse to sam počel, ko ti vendar pod blagovno znamko Had to lahko počnejo drugi?

Jaz osebno na mojem blogu ne morem objaviti zapisov drugih. Lahko objavim citate, lahko objavim povezave, ne pa gostujočih zapisov. Ko bi prvič naredil to, potem osebnega bloga dr. Onyxa ni več.

Preberi še:
Po ugodni ceni nudim delo

Blogerski pub

21 10 2008

Zadnje čase imam občutek (Gefühl haben), da karkoli odprem, ven pade kakšen bloger. Odpreš revijo za adolescente z motnjami v spolnem razvoju, notri celostransko predstavljen bloger, moški meseca, odpreš drugo revijo, blogerka piše kolumne, odpreš Playboya,  pok zajček, blogerka piše o lepotnih operacijah vulve (baje jih samo v Nemčiji naredijo na leto  čez sto), odpreš kanalizacijski jašek, koga zagledaš? Ja blogerja jasno, kako piše blazno zanimiv raziskovalnio državljansko novinarski članek o vsem dreku, ki ga mora kanalizacija požret dnevno. Pa še bi lahko našteval.

No in tako sem prišel po dolgem času spet na genialno idejo. Odprimo blogerski pub. Tematski pub, namenjen v prvi vrsti blogerjem in blogerkam za druženje, strokovnim diskusijam, debatnim večerom, prebiranju Blogorole in jasno popivanju. Če to ni jackpot med idejami tega tedna?

Meni so bili od nekdaj všeč tematski pubi, ker tako dobi pivnica vsebino. Ne maram klasičnih vaških gostiln, kjer je vstop prost, notri pa imaš ob 8 uri zvečer za šankom lepo v ravni vrsti postrojene same odlitke, ki delajo pivsko fibonaccijevo zaporedje.  Od leve proti desni si sledijo modeli z 1, 1, 2, 3, 5 in 8 promila alkohola v krvi in ki ne zmorejo druge povedi, kot da ogovarjajo natakarico z “Bejba, hik, ti si tok luštna, hik, da bom zdele kr, hik, s stola padu.” To je, ko v enačbo dodaš še slab zadah, z eno besedo poden.

Blogerski pub si predstavljam tako, da imaš razumno ceno pijače samo z dokazilom, da  pišeš svoj blog in  imaš za povrh še kakšnega bralca, sicer odjebi in plači 300% višjo ceno. S tem se elegantno rešiš klasičnih pivskih odlitkov in modelov, ki ga tankajo brez kakršnekoli dodane vednosti in bi prišli v pub samo mlajše blogerke za rit šlatat. To znamo z neki vaje tudi sami, mar ne?

Si predstavljate, da prideš v tak pub in jasno najprej pozdraviš ta velike zvezde. “Ejga Jonas, stari model, kwa kej dogaja? Si za Hanča (moja nečakinja je tudi Hana, pa jo kličem kar Hanč) že kupu plenice? Kwa si dobr unga Surlo dvakrat okol kepe žvajznu, k se je kr neki z Hri-Barjem kao roke polagu.” “Ne se blogat, koga jaz to vidm, Crni, saj ne morem verjet, jebo te BLOG, si res to ti stari? Give me high five. Car stari, ajd, daj povej kwa piješ, da se jaz stegnem tole rundo? Kako pa kej Oskar, al so še Merkli (mali angelčki) na steni celi?” “ A, to si pa ti Godler? Nikol slišu zate, sam si pa faca.”

Jasno pa ne bi v pubu samo pil in zvezde od daleč opazoval, ampak bi se tudi zabaval in predvsem veliko diskutiral. Lahko bi imeli tematske večere, kjer bi blogerska prva liga pokazala, kako jim uspe za vraga pri milem blogu nabrati po sanjskih 900 komentarjev na zapis. Veš, sem mislu, da bo se pr 753 komentarju ustavl, sam potem pa pride nek model ob polnoči, zgleda z začetnim stadijem blažje insomnie, ki sem ga tako zmoderiru, da mi je pusti še 300 komentarju v pol ure. Si predstavljate?”. “Fak stari, kwa  teb dogaja, to pa je neki. Respect model. Te lahko samo mal pošlatam? Samo pipnem s prstom?”.

Tuki moram takoj omenit še natakarco, ker to bi mi lahko mimogrede ušlo v hlače. Ups, sem mislu iz spomina. Ja, tudi na natakarco sem mislu, ki more biti po moje absolutno reprezentativna blogerka z renomejem. Zato sem najprej pomislu na Dajano, za foro bi jo pa še obleku v mikico Zavoda 69 za kulturo nenasilne pornografije. Kwa bi bla to za ena kajla spuščena frajerjem na 24ur, ki skoz Dajano neki provocirajo s čist neumestnimi.

Pol sem pa študiru še posebi o saparejih, z Wi-Fi signalom in oblazinjenimi sedeži v odtenku krvavo rumene barve jasno, kjer se bi pa lahko mal bl od bliz spoznal. Ampak ne vsi hkrat najprej Zlobo, lepo prosim. Kar lepo po vrsti modeli, da ne bo komu surla (šnofla) preveč zrasla.

Če takole zamižim in projeciram prihodnost v moj frontalni cortex, vidim levo zadi v skoraj čisti temi Morsko, ki ima ob sebi skupino mlajših blogerjev prijetnega videza in nekoliko manj prijetnega značaja iz Blogosa, ki se gredo nekakšen dirty talk. Mokra pička, sočni kurac in tko naprej. Nasty, da ne bi govoru. En saparejček naprej vidim Reboljevo Simono, ki nekaj prav na glas šepeta na uho Fetalij W. Tyschewu. Verjetno ga uči, kako se mora obnašati do zrelejših deklet, ki na padejo na prvo žogo. Še en separejček naprej kraljuje Chef, kjer teče za mizo neka blazno resna debata o nesposobnih šoferjih, čeprov pa hitro opaziš, da vsem pogled uhaja za sosednjo mizo, kjer Irena Sirena naklada neki o ženski spermi, modnih torbicah in hipnotičnih joškaricah. Samo to pa mene ne zrajca tako zlo, da bi poslušu do konca. Sam mal sem pa kljub vsemu v dekolte poškilu, pa se naredu, k da nisem čisto nič vidu.

In potem me pa že po nekaj pivih in vodki ABSOLUT (ni sponzoriran izdelek, ampak samo vrhunsko Švedsko žganje)…

Skratka, da ne dolgovezim, prime me lulat, odprem Toaletni prostor, kjer piše z veliko Ladies in Gentlemans, ampak kaj zagledam? Hada, najdražji moji, zagledam Hada kako z zrcalno refleksnim fotoaparatom vrednim celo premoženje slika navadno poscano WC školjko in v zadnjem trenutku mu primem sponzorskega  Black Berrya, da mu še ta v improvizirano latrino ne pade.

Tuki sem pa jaz rekel bodi dovolj, in sem šel mladi noči naproti.

Pravni poduk:
Ministra za zdravje osebno ne poznam, možno pa je, da alkohol res škoduje zdravju. Paše pa kljub temu. Ne.?

Koornik – geekovski kokošnjak

08 10 2008

Po tistem, ko sem objavil prispevek o Black Berryu, ki je bil v bistvu samo demonstracija  globoke užaljenosti, ker nisem dobil telefona v obliki konjske podkve, sem na enkrat zasledil precej klikov iz spletnega naslova koornik(dot)com. Očitno je zapis v kokošnjaku vzbudil precej zanimanja in ko sem si utrnil nekaj minut dragocenega časa, sem ugotovil, da je to v bistvu nekakšen Slovenski Twitter, kjer so prisotni kot kaže skoraj vsi naši omembe vredni blogerji in blogerke.

vir: koornik.com

Poante spletnih servisov te vrste nisem nikdar v celoti zaobjel, ker mi ni jasno, koga zanimajo lahko taka kratka sporočilca v SMS stilu? Samo to ni toliko pomembno. Važno je, da si in. Večina tam notri pa se itak ukvarja z problemom, ali je to res nova sanjska oglaševalska platforma 21. stoletja. Seveda ni (samo tam prisotne kokoši in petelinčki tega še ne vedo).

Recimo primer kokodakanja:

10:04 Dolgočasim se. Gledam skozi okno.
10:15 Poigravam se z mislijo, da v Hitchcockovem filmu Psiho nastopava skupaj z Eriko Žnidaršič. Jasno, prizor pod tušem. Erika ima v roki nož. Strah me je.
10:25 Misli mi že bežijo h kosilu. Spet dunajski zrezek in krompir. Isto kot včeraj, predvčerajšnjim in še dan prej. Neka svinja je to plačala z življenjem.
10:36 Prebral Zlobin zapis o položnicah. Študiram, kaj naj ji svetujem, samo nimam ideje. Life sucks. Čim prej bo potrebna revolucija. Idejo vržem na papir in naredim na hitro osnovni stroškovnik. Skoraj se primem za glavo. Tudi revolucije danes niso več poceni in kmalu bodo postale privilegij bogatih.
10:40 Pogledam na hitro tečajnico. Zaslužil v zadnjem tednu čez 20 %, ker sem delnice še pravočasno prodal. Lucky me. Hvala bogu za instinkt.
10:47 Spet pisk. Imate novo elektronsko sporočilo. Sestra pošilja angelčka, posnetega v neki cerkvi. Za srečo moram mail poslati osmim prijateljem naprej. Tvegam in ne pošljem, ampak brišem. Kje naj najdem osem prijateljev?
10:58 Manjša erekcija. Spet se spomnim Erike Žnidaršič in prizora pod tušem. Poskušam brzdati strasti.
11:00 NE ZDRŽIM VEČ. Moram ven, na zrak. Za malico, kot rečeno, spet dunajski.  Druga opcija, jota. Ne hvala. Gospa za pultom že ve, da ne jem solate, zato prišparam en cel evro.
10:56 Izgleda, da mi ura zaostaja. Poizkušam jo sinhronizirati prek NTP. Poizkus ne uspe. Pip. Storitev ni podprta. Prekleti Japonci nesposobni. Drugič bom kupil Severno Korejsko uro na kazalce.
11:30 Razmišljam o urinskem testu na zdravstvenem pregledu. Žal mi je, da nisem za nalašč pomešal med sabo stekleničk z urinom. Morda bi komu pomotoma amputirali ledvico. Ta misel me čisto vznemiri. Še bolj me vznemiri to, da je imela Mojca, ki je dala lulanje pred mano, bistveno svetlejšo barvo urina. Upam da nimam vnetja sečil, ker potem te tišči scat vsako minuto. Študiram, ali me pogled na ženski urin spolno vznemiri. Ne. Kje je tu linija zasebnosti? Raje ne razmišljam.
11:35 Še enkrat preračunam plačilni listek. Kar ne morem verjeti, da me niso spet nategnili.
11:45 Sonce mi pribija direktno v ekran, zato ne vidim nič. Skočim na eno hitro kavico, sicer bom čisto oslepel.
11:52 Resno razmišljam, da bi si kupil Black Berry. Idejo opustim takoj. Had ga je dobil zastonj.
12:54 Nekomu moram težiti po telefonu. Pokličem mojega odvetnika, če imam kakšno šanso za osebni stečaj. Razloži mi, da ne smem imeti nobene nepremičnine v lasti, ker mi jo bodo prodali. Crap.
13:16 Spet mi misli uhajajo k Eriki Žnidaršič. Zamižim in sanjarim, da teče gola po plaži kot Bo Dereck v Jamesu Bondu.  Joj, ta njen zapeljivo zlobni nasmešek. O bradavičkah lahko samo ugibam. Iz sanjarjenja me zbudi pisk.You got new mail.
13:25 CRAP! Spet pismo sreče in angelček. Brišem takoj. Prokleti spamerji. Danes je njihov lucky day.
14:04 Občutek imam, da me vsi sodelavci debelo gledajo, ker sem šefu poslal moje spričevalo iz fakultete. Incident je nastal, ker si je pravnica izmislila, da bi popisoval pohištvo. Delujem ji kot popolni moron. Samo če pristanem, bom jutri pral službene avtomobile in odmaševal WC.
14:12 Kakšen lep dan. Opazujem liste, ki se poigravajo v vetru. Briga njih za finančno krizo in recesijo.
14:15 RECESIJA. Komaj čakam. Cena bencinu bo padla, tajkuni bodo šli v osebni stečaj ali storili samomor, Jaz pa imam zajamčeno minimalno plačo. POEZIJA. La vita e bella. Kaj bella, bellisima.
14:18 Spomnim se, da sem avto parkiral pred Hare Krišna centrom. Strah me je, da mi bodo vrata popisali z religioznimi napisi (Hare, Hare). Roke imam potne.
14:32 Spet me obsede Erika Žnidaršič. Zamotim se z delom in skušam pregnati misli.  Ta ženska je čarovnica. Grimsu bom pisal, če lahko Piramido premakne na pozne nočne ure.
14:52 Na hitro si izmislim, kako si predstavljam Twittiranje.
15:05 Še pol ure. Kurčeve pol ure in gremo domov. Za danes sem odpovedal prostitutko, ker sem psihično čisto na psu. Morda jo pokličem jutri. Bom poizkusil zaradi globalne recesije izpogajati nižjo ceno.
15:28 Oh NE. Pozabil, da imam čisto prazen hladilnik. Obvezno skočim še po enega six packa, ker sicer bom zvečer padel v delirij.

Če bi imel Black Berrya, bi twittal (čivkal) več. Tako pa … je to več ali manj vse.  Zvečer se umijte, obrišite make-up, zobke oprat, obrit, kakat in lepo spančkat. Pa ne pozabte čivkat. Jutri gremo pa spet delat. K vragu pa recesija.

Saj smo vendar geeki.

Oh Black Berry

07 10 2008

Ko sva se prvič videla, sva vedela, da sva si usojena. Na začetku nama je bilo dovolj, če sva se samo opazovala. Božala s pogledi. Te prefinjene linije, ki poudarjajo prvinsko erotičnost. Gledala sva se in se opazovala, in se opazovala. Ohhh, Black Berry… Včasih so se najini pogledi za trenutek srečali, pa sva jih spet na hitro sramežljivo umaknila, da bi tako zavestno podaljševala agonijo, neustavljivo hrepenenje po zbližanju dveh, ki sodita skupaj. Dveh, katerih poti se morajo slej ko prej enkrat v življenju srečati, ker je bilo tako določeno že ob začetku časa.

Potem sva želela več, želela sva dotikov, da bi najine blazinice na prstkih začutile mehko kožo, te prefinjene oblike, neponovljivo remek delo nekoga, ki mu perfekcija ni samo kratkotrajna zabava, ampak doživljenska obsesija. Vendar hotela sva več. Še več. Ohhh, Black Barry, hotela sva več. Bila sva sama, za naju sveta ni bilo več.  Ni bilo več ljudi, zvezd, jutranje rose. Sama, samcata, dva, ki živita kot eno.  Dva, ki ne živita, ampak umirata mučeniške smrti od samega hrepenenja. Dolge večere sva se samo opazovala in si šepetala. Včasih opolzkosti, včasih se samo nedolžno poigravala z komplimenti. Ohhh Black Berrry

vir: wireless.att.com

Potem je bilo nekega dne vsega konec. Ugotovil sem, da je Black Berry ena navadna cenena cipa,  mnogo precenjena vlačuga, pocestnica, ki se prodaja za drobiž in ni vredna moje pozornosti. Oh ne, sploh se ne prodaja za drobiž. Prodaja se za navaden pogled. Za en samcat, beden klik. Želi si samo pozornost. Pozornosti kogarkoli, ki bi jo bil pripravljen samo pogledati, pogledati za denar. Njena šibka točka pa so geeeki (wanna be g33ki), mladci, ki želijo biti odrasli, pa to nikdar ne bodo. Imeti kurbo, ki jo kupiš za denar, ni znak odraslosti, ampak nedoraslosti. Black Berry, ti cipa pokvarjena. Upam, da imaš A.I.D.S!

O Bog, tudi jaz bi bil rad pokvarjena, cenena kurba za eno noč, z zadahom po lanski čebuli. Tako kot Black Berry. Samo kaj, ko me nihče ne mara. Šmrk. šmrk… (pyzda, od zavisti bom dons nekoga na suho nalomu).

K pisanju odločilno prispevala Vodka ABSOLUT (ni sponzoriran artikel, ampak samo vrhunsko žgana  Švedska kvaliteta) in Madonna (stara koka, dobra župa).

PRODANE DUŠE:
Orto Skontan (Had)
Orto beri (Ferme)
Simobil orto beri (Miha Rekar)
OrtoBerry – orto poteza (Bufo – never heard about this guy)
Kr neki Berry (Hirkani)

Baje je skupaj 10 srečnežev, ki so podlegli blogosferični korupciji in klientelizmu. Vem, da med njimi sigurno ni Saviča, ker mi deluje užaljeno in dr. Onyxa, ker je udaril nazaj v njemu lastnem slogu (Silvester Surla do kolen). Baje je na seznamu tudi miss Nimphya, čeprav pri njej zaenkrat nisem zasledil še nekega nebrzdanega navdušenja nad gizmolinčkom, potem ostanejo še trije plus neki meni nepoznani Yu.Go. Se bodo že izdali (sicer vrnejo napravico). Če pa so med srečnimi dobitniki nespodobnega darilca od Simobila slučajno tudi moje tri najljubše blogerke (Zloba, Morska, Alcessa in Centrifuga), si pa odrežem desno modo nad golenom in postanem vegetarjanec (ups, Dajana izpadla v postprodukciji, samo njo imam tudi rad). 🙂

ORTO BERI (drobni tisk)
Blackberry Curve problems (Jure Cuhalev)

Sopomenke

17 07 2008

Pri pisanju bloga, oziroma natančneje, uporabi (zlorabi) jezika na blogu, je na voljo več možnosti. Nekateri pišejo po Srbskem sistemu »piši kao što govoriš, ejga, stari«, spet drugi se trudijo z slovnično pravilnim izražanjem (da mi nebi kdo slučajno…) in lepo skrbijo za naš jezik, večina blogerjev pa lebdi nekje tu vmes.

Jaz se trudim, da običajno pišem kolikor toliko pravilno in da ne zlorabljam po nepotrebnem jezika, čeprav mi seveda (ne)znanje slovenščine predstavlja kar resno oviro. Pa za to ne bi krivil učiteljice slovenskega jezika, ampak me jezik, kot znanost za proučevanje, ni nikdar zares zanimal. Celo več, velikokrat sem se čudil, zakaj imamo toliko različnih besed za isto reč, kar se mi je zdelo čisto razmetavanje sicer praktično neomejenih besednih resursov in samo dodatna velika težava za tiste, ki se želijo naučiti tujega jezika, ker jih po obvezni slovnici čaka še ogromen besedni zaklad.

Samo dokler napišeš na leto največ kakšen »vesele božične praznike in srečno novo leto« na voščilnico, ali pa še to ne, ker kupiš vnaprej natiskano, do takrat morda izgleda tako. Sedaj pa, ko že nekaj časa precej redno moje izlive objavljam na spletu, sem ugotovil, da so sopomenke ključne za to, da se ista beseda neprestano ne ponavlja in bi bil brez njih tekst še bolj suhoparen, kot sicer.

Recimo tipičen primer je beseda domnevno. Blog ni medij, kjer bi jaz kot kakšen novinar šel karkoli preverjati ali ugotavljati dejstva, ampak največkrat samo nekaj domnevam. In domnevam. In domnevam. In domnevam. In če nočeš, da samo domnevaš, moraš poiskati sopomenke. Potem pa lahko enkrat domnevaš, drugič špekuliraš, potem ugibaš, malo spet špekuliraš, potem se ti enkrat nekaj dozdeva in tako naprej. In nepozoren bralec morda na koncu sploh spregleda, da nimaš pojma o tem (vejca butec!) o čemer pišeš, kar je na koncu koncev visoko na lestvici bistva.

Odkar sem namestil slovenski črkovalnik v Firefoxa (različica 2) (toplo priporočam namestitev, če slučajno ne veste, da obstaja), večino tekstov pišem kar znotraj brskalnika, direktno v WordPress urejevalniku. Zatipkane besede se potem obarvajo rdeče, deluje pa tako kot v MS Wordu ali OO Writerju desni klik in izbereš besedo iz seznama predlaganih popravkov.

Za sopomenke pa je MS Word morda še najbolj enostavna rešitev in deluje hitra tipka SHIFT + F7. Ko tipkaš besedilo enostavno napišeš besedo, ki se v tekstu prevečkrat ponovi, stisneš navedeno kombinacijo in iz ponujenega seznama izbereš nekaj, kar pomeni enako ali vsaj zelo podobno, a zveni drugače. Upam, da bodo to čim prej dogradili tudi v spletne urejevalnike.

Mi je pa za nekatere besede resnično žal, da so po moje napačno uporabljene, oziroma jih je za takšno uporabo škoda. Recimo beseda “Vignette” za vinjeto. Jaz bi to besedo uporabil vsekakor za kakšno dish (hrano, moda pizza), ne pa za brezvezno nalepko. Ali se ne sliši lepo “One vignette with mushrooms omaka, please. Half beaked, half cooked.”?

Podgane na počivališču Barje

30 06 2008

Ko sem zagledal razpis na Drugem svetu za članek na temo raziskovalnega novinarstva, se mi je takoj posvetilo, o čemu bom pisal, oziroma kaj bom raziskoval.

Namreč lansko leto sem vsaj dvakrat opazil na bencinski črpalki počivališča Barje ob Ljubljanski obvoznici neke kosmate živali, velike od 20 do 30 cm in z dolgim repom, ki so letale naokrog. Moja laična ocena je, da gre za podgane, nisem pa seveda prepričan in zato bo potrebno zadevo podrobneje raziskati.

Enkrat ko bo čas in ne prevroče, se nameravam proti večeru odpraviti s fotoaparatom v zasedo, torej nekakšen foto safari na podgane in če mi uspe ujeti kakšno na spominsko kartico, bo raziskovalni članek ustrezno dokumentiran. Močno pa upam, da niso v tem času prej že poklicali kakšnega profesionalnega deratizatorja, ker sicer se bom moral spomniti kakšno drugo temo.

Podgana
vir: noblepest.com

Kot plan B se kot možnost ponuja raziskovanje škorpijonov. kot otrok sem sicer bolj podrobno proučeval koloradske hrošče, ki smo jih gojili na vrtu in so bili tako vedno na dosegu roke za znanstvene eksperimente. No danes, kot rečeno, me bolj privlačijo škorpijoni, samo ne vem, kje bi staknil na hitro kakšen zdrav primerek. Včasih se spomnim, da jih je bilo čuda v Istri, ko smo jih lovili pod posteljami in metali na balkone kakšne družine, parkirane nadstropje nižje v apartmaju in se smejali, ko se je gospodinja razvreščala ob pogledu na simpatična drobcena črna bitja.

V Istro jih seveda ne grem iskati, ker je trenutno prevroče in se za znanost nisem pripravljen toliko žrtvovati. Morda se bom kvečjemu zapeljal do živalskega vrta in tam v terariju prosil, če imajo kakšnega škorpijona odveč za državljanskega novinarja, ki dela raziskovalni članek. Jim pa ne bom omenil poudarka mojega raziskovanja, ker potem verjetno nad zadevo ne bodo navdušeni.

Namreč zanima me in bi rad raziskal kot moj prispevek znanosti, ali res škorpijoni brez težav zdržijo vse tja do 70 stopinj vročine in pri tem še fluorescenčno svetijo. Škorpijona nameravam zapreti v kuhinjsko električno pečico in ga postopoma segrevati, ter si sproti vestno zapisovati v beležko njegovo zdravstveno stanje in počutje. Jasno samo v primeru, če dobim za poizkus vsa potrebna dovoljenja, kar pa ne bi smel biti problem, saj nenazadnje vsako leto ljudje pobijejo na milijone milijonov koloradskih hroščev, pa nikomur nič. Čeprav vem, da je danes z temi dovoljenji cela jeba in te sigurno pošiljajo od Poncija do Pilata, samo da dobiš uradni papir, da lahko na 70 stopinj segreješ škorpijona. Upam pa, da je vsaj vloga kolekov prosta, če že tako na glas spodbujamo znanstveno raziskovalno delo..

Pok blogosferičnega balona

27 06 2008

Da je slovenska blogosfera v globoki krizi, zame pričati vsaj dve večji zadevi poleg kopice manjših.

Prva so nedvoumni posnetki iz seanse Blogres 2.0, na katerih sem v razpravnih dvoranah povprečno naštel enega, dva, tri…morda vse tja do deset slušateljev, kar je samo nekaj ljudi več, kot jih je v svoje kamere ujelo Nasino vozilo Mars explorer na rdečem planetu in komaj doseže število predavateljev. Kakor sem na hitro uspel preleteti zapise na blogih o tem dogodku vseh dogodkov slovenske blogosfere, nisem nikjer zasledil nekega res velikega navdušenja. Obrazi predavateljev so več ali manj isti, kot na premiernem Blogresu 1.0, predstavljene teme za moj okus dolgočasne in namenjene res samo peščici entuziastov, Jonasa sem že enkrat videl v živo in si tega niti ne želim ponovno, raznih reklamnih torbic in T-shirtov imam doma že za manjši odpad…

Drugi res zaskrbljujoči podatek pa je enostavno dejstvo, da imamo pri nas še vedno zgolj in samo enega blogoslovca (blogologa). Pa še ta je baje samodeklarirani, kar v mojih očeh krepko znižuje vrednost njegovih izpadov. Ampak bolje imeti vsaj enega, kot nobenega, zato ga ne smem preveč kritizirati, čeprav včasih imam neprijeten občutek (sploh odkar se trudi v reviji Monitor), da njegova pisanja služijo zgolj promociji peščice ljudi, ki jih morda on osebno pozna in jih omeni pa res v čisto vsakem svojem članku, ki mu ga tiskani mediji objavijo. Za moj okus neokusno.

Pred kakšnim letom je vse kazalo, da bomo imeli v naslednjih nekaj letih pri nas v povprečju 1.2 odprta bloga na prebivalca in da bo v tej poplavi spletnih dnevnikov moč najti tudi kvalitetna besedila (plus seveda multimedija), vredna pozornosti širšega spletnega občinstva.

Kot vse kaže, pa bo tudi ta blogosferični balon počil in občutek imam, da se je to potihem že zgodilo. In kot pravijo tisti tihi najbolj smrdijo. Če pogledam moj zapis iz aprila 2007 z naslovom Kje so vsi, v katerem sem se čudil, kako je lahko na Siolovem Blogosu registrirano 3500 blogov, aktivnih pa dejansko morda 100 in od tega vrednih branja zame kvečjemu 10 ali kakšen več. Danes se čudim številki prek 8000 odprtih blogov, številka omembe vrednih blogov pa je ostala praktično enaka, ali pa se je celo za kakšno blogersko glavo zmanjšala. Torej se, tehnično rečeno, samo povečuje šum, koristen signal pa ostaja na enakem nivoju, kar samo otežkoča iskanje peščice tistega, vrednega moje pozornosti. In časa za brskanje po smeteh danes nima verjetno nihče več na pretek in neomejeno, sploh če se smetišče vzpenja do neba in čez.

Morda edini, ki me je zares prijetno presenetil, je zopet Had, ki mu je očitno vendarle uspelo pripeljati oglaševalca na svojo spletno stran, kar štejem za dogodek, ki zame presega oba Blogresa skupaj. Na drugi strani pa je zame veliko negativno presenečenje, kako neopažena je ostala blogosfera s strani oglaševalcev in v tem mediju ni skoraj nihče pripravljen oglaševati tudi če mu ponudiš oglasni prostor zastonj. In tu ne gre v prvi vrsti za denar, gre za to, da običajno oglaševalci (oziroma njihove agencije) analizirajo medij, kjer bodo oglaševali in če se nečesa tako izogibajo, kot se izogibajo naše blogosfere, kaže zgolj na to, da je s tem medijem nekaj narobe. Nisem pa blogoslovec, da bi lahko kvalificirano ugotavljal kaj.

Tipičen povprečni blogerski zapis, ki po moje danes najlepše opiše stanje duha slovenske blogosfere, gre pa nekako takole:

Namestil sem Firefox 3.0. Ljudje, kolk ma firefox 3.0 bugov. Sem ga takoj skenslu, pa dal nazaj 2.0. Ful sem razočaran. Nategnil so nas.

Komaj čakam Blogres 3.0, ki bo upam tega pusta dokončno pokopal. Na pepelnično sredo pridem pa na zaključno žurko.

dr. Onyx ni uradno blogoslovec, zato je to mnenje irelevantno.

Osenarjeva in Ronaldinho za las pred Onyxom

30 05 2008

Ker je danes petek in je večina že utrujena od resnih, državotvornih tem in reševanja tehničnih poklicev iz globokega blata, za sprostitev še malo statistike. Tole spodaj je lestvica najbolj iskanih besed, ki so bralce pripeljale do tega bloga od svečanega odprtja enkrat oktobra lansko leto.

Nina Osenar premočno vodi, že na drugem mestu pa je nogometaš Ronaldinho, ki se pojavi v enem samcatem prispevku na blogu. Dr. Onyx je na lestvici omenjen večkrat, ker ljudje pač različno zapišejo moj “doktorski naziv”, če pa štejem vse skupaj kot eno iskano besedo, sem praktično za petami Ronaldinhu, a še vedno krepko malenkost za Osenarjevo. Ovulacija in kunilingus sta pričakovano zelo visoko na lestvici, kar ovrže tezo, da ženske ne znajo uporabljati spletnih iskalnikov in potrdi tezo, da imajo presenetljivo rade kunilingus. Zelo visoko je po moje tudi samostrel, zato bom verjetno enkrat naslednjič predstavil mojega črnega lepotca.

Tipično slovensko dušo lepo opiše zelo visoko uvrščen iskalni pojem “mesojede rastline”, na lestvici pa recimo ni nobene Orhideje, Fuksije ali Tavžent rože. Upam pa, da mesojedih rož ne kupujejo tudi vegetarjanci, kar bi bilo zame navadno licemerstvo in dvoličnost.

Če pogledam lestico naprej do zadnjega mesta, sledi jabolčnemu zavitku že Tamara Vonta, Šrot je gladko razočaranje s samo 57 iskanji (Danijeli Rakovič se ni uspelo uvrstiti na lestvico), Eva Irgl pa še večje z borih 44, kar kaže samo na to, da bo jeseni težka za še en mandat.

Zame zanimivo je, da je na lestvici celo beseda “imsi catcher” z 52 iskanji, pri čemer verjetno večina nima pojma, kaj to sploh pomeni in zakaj bi to kdo iskal po spletu. V bistvu gre pa za napravo, ki omogoča prisluškovanja GSM telefonom.

Preberi še:
Moosing – Summarised by Alcessa

1001 nasvet za blogerje

24 04 2008

Pišete blog, pa ni bralcev, ni komentarjev, ni klikov, ni zaslužka, ni več motiva, ni ničesar? Še ne pišete bloga, pa bi ga radi in se bojite, da ne bo bralcev, ne bo komentarjev, ne bo klikov, ne bo zaslužka in nekega dne tudi ne več motiva? Če se najdete tu notri, potem sledi nekaj manj kot 1001 nasvet, kako z blogom uspeti.

Zakaj sploh odpreti svoj lasten blog?

Nekateri sicer trdijo, da pišejo blog samo zase, vendar to smo že mnogokrat razčistili. Tak bloger se mora enostavno vsesti pred ogledalo, si pogledati v obraz in si stokrat ponoviti “Jaz sem eden navaden velik lažnivec“.

Potem so tisti, ki pišejo izključno zaradi zaslužka.

Takšne bloge prepoznamo po tem, da so okrašeni z oglasi kot božična jelka, zapisi so težko berljivi, ker so večinoma pisani za spletne iskalnike (SEO). Za takšne blogerje so običajni bralci, ki ne klikajo oglase, samo balast, štejejo samo zmedeni naključni obiskovalci, ki ne razumejo, da če kliknejo na oglas, dobi bloger od tega običajno 0,121 €. Žal se v tej vsoti skriva tudi razlog, zakaj pisanje bloga za denar nima smisla. Izkaže se namreč, da sistemi za oglaševanje, kot so pri nas Toboads ali Adpartner (trenutno še v beta fazi), ki plačujejo klike na oglas, prinesejo omembe vreden zaslužek ranga 100 € šele, ko gre število klikov na blogu v milijone, ker je enostavno razmerje med kliki na blog in kliki na oglas tako nizko. Pisati blog, ki recimo letno prinese milijon klikov pa je…no ja, poizkusite, pa boste videli kaj mislim (tu pride smeško). Seveda pa so ti sistemi oglaševanja fina zadeva za firme, ki to ponujajo, saj dobijo od vsakega klika več denarja kot bloger (oni jim pravijo založnik) in ker je založnikov veliko, se nabere soliden zaslužek (zrno na zrno palača, od enega samega zrna pa lahko tudi umreš od lakote).

Eden izmed bolj razumnih alibijev za pisanje bloga je tudi samopromocija (lahko tudi promocija firme). To je sicer zame prikrito oglaševanje, samo nihče ti ne more prepovedati, da se v življenju pač znajdeš, kakor najbolj veš in znaš. Postavljam strežnike, delam spletne strani, učim klavir, pleskam stanovanja. Vljudno vabljeni.

Zame osebno je moj blog nekaj podobnega kot toaletni prostori (po domače sekret) v hiši. Na blogu pač opravljam potrebo in ko me zagrabi, pišem. Le da je pri tovrstni potrebi zaželjeno, da te še kdo opazuje pri tem početju, ker sicer to nima smisla. Potrebe pa so različne, od kritike oblasti, razmišljanja kar tako (učeno rečeno kontemplacija v tri krasne), soljenje pameti drugim … In nenazadnje je fino pri lastnem blogu tudi to, da če ti prodajo nov avto s serijsko napako in s katerim imaš pol leta samo težave po raznih servisih, lahko prodajalca globoko namočiš in ko bo o tvoji kalvariji izvedelo 50.000 ljudi, potencialnih kupcev, se počutiš če že drugega ne enostavno dobro. Prodajalec pa slabo.

Kje odpreti blog?

Ko enkrat veš, zakaj bi sploh pisal blog, je naslednje vprašanje, kje ga odpreti. Tehnično je zadeva sicer enostavna, dilema pa kljub temu velika. Fino je, če imaš že na začetku neko družbo in bralce in to dobiš najlažje tako, da postaneš del neke domače blogerske skupnosti. Verjetno največja je Blogos na Siolu, potem so še recimo eDnevnik, štajerci prisegajo na Večer, ostali so pa meni nepoznani (rtvslo, žurnal24, 24ur flirt…) in glede na poznavanje blogosfere precej zanemarljivi ali pa tako zelo zaplankani, da se jih nikjer ne vidi.

Jaz osebno trenutno prisegam na wordpress.com, sploh odkar imam 3GB prostora za slike in ostalo kramo. In do sedaj še nikdar nisem naletel, da stran mojega bloga ne bi bila dosegljiva. Hvalijo se, da imajo sistem postavljen paralelno na treh lokacijah v ZDA, tako da je možnost izpada minimalna. Padli ruski sateliti ali kometi običajno zadevajo po eno lokacijo in ne vseh hkrati naenkrat.

O čem sploh pisati?

Ko imaš enkrat odprt blog in veš zakaj ga sploh pišeš, se pojavi vprašanje, o čem pisati? Tu nekega splošnega nasveta nimam, se pa praviloma izkaže, da je najbolje če pišeš o tem, kar res poznaš. Verjetno marsikdo razmišlja, da bi se postavil v kožo fiktivne osebe in si preprosto stvari izmišljeval. Samo to se odkrije slej ko prej in bralci bodo razočarani, če se bo izkazalo, da ženski blog piše v bistvu moški. Recimo predstavljajmo si, da je blogerka leta Morska v bistvu zares Morski? To izpade potem tako homoerotično, da na tak blog nikdar več ne klikneš.

Kaj je PR – Public Relations?

To je pa sedaj bistvo. Alfa in Omega vsega. Resno. Ker bloga ne pišemo zase, potrebujemo klike in bralce za tako imenovani blogerski libido, kar pomeni, da moramo blog promovirati in oglaševati na vse pretege, kolikor nam pač čas dopušča. Pri besedi Public Relations bi moral vsak bloger za trenutek obstati mirno, kot bi mu kdo omenil drugo najsvetejšo stvar na svetu.

Kot del načrtnega PR-a je potrebno redno puščati pametne in še bolje šaljive komentarje na drugih blogih, sploh najbolj obiskanih. Recimo dober komentar na Crnkovičevem blogu prinese hitro prek 200 klikov. Jonasovi bralci po mojih opažanjih ne klikajo na komentarje in tam nima smisla puščati sledi.

Izredno pomembno je tudi sodelovanje na bolj obiskanih forumih, le da so tam večinoma občutljivi na blogerje in linke na bloge (a začuda recimo ne na linke na komercialne strani) in je potrebno ubrati posebne metode. Najbolje je, da ne kopiraš direktno celotnega URLja do zapisa na blogu, ampak narediš povezavo na besedno zvezo, tako da bralec ne vidi, kam povezava pelje. Jaz imam zato vedno pri sebi kratko notepad datoteko z naslovom LINK.TXT v kateri je samo tole:

<a href="https://dronyx.wordpress.com/ZAPIS/">besedilo</a>

In potem v komentarjih ali forumih samo popravim link do zapisa in vnesem ustrezno besedilo.

Do pred kratkim sem imel v tem zapisu še (rel=”nofollow”), ker sem pač od nekje kodo skopiral in niti nisem vedel, kaj ta ukaz pomeni. Potem pa sem odkril, da je ta ukaz namenjen spletnemu iskalniku, da ko indeksira strani ne sledi povezavi, kar pa je zelo slabo. Namreč osnova blogerskega PRa je tudi tako imenovana SEO (search engine optimization), torej promocija bloga iskalnikom. Tudi to je cela znanost, ki je na internetu dobro dokumentirana, bistvo vsega pa je, kako iskalnik prepričati, da je moj blog pomembna spletna stran. in iskalniki med drugim kot pomembno stran štejejo tisto, na katero kaže čim več (rel=”please, please do follow”) povezav. Tu se skriva bistvo, zakaj bi se morali blogerji čim več navzkrižno linkati in kjer ima Zemantina tehnologija potencial.

Me lahko zaprejo, če pišem blog?

V bistvu težko, lahko pa plačaš drago odškodnino za tako imenovane duševne bolečine. Blog sicer formalno ni medij, žal pa ni tudi povsem izvzet iz obstoječih pravnih okvirjev. Večina blogerjev morda sicer misli, da je avtorsko delo zaščiteno šele, ko avtor nakaže nekaj tisočakov Uradu za intelektualno lastnino in morda še prijavi patent na patentni urad. Pa to ni res, ker avtorska pravica nastane takoj, torej avtorstvo nad tem zapisom že nastaja v trenutku, ko tole pišem in mi ni treba storiti ničesar. Če vi ta zapis kopirate in ga prodate recimo časopisu, vas bo moja ekipa pravnikov dobesedno zmlela v prah in boste v nekaj dneh ob vse premoženje.

Zdi se mi, da so še posebaj občutljivi nad avtorsko lastnino fotografi, pa čeprav večina njih ni ustvarila sama niti enega samega motiva. Če pa slučajno, ne daj bog, objaviš kakšno njihovo sliko na blogu, je pa takoj ogenj v strehi. Pri tem je zanimivo tudi to, da so nekateri fotografi celo srečni in ponosni, če objaviš kakšno njihovo fotko na blogu, spet drugi pa vložijo takoj odškodninsko tožbo.

Tudi ta tema je preobširna za namen tega zapisa, morda samo še to, da baje ni sporno skeniranje člankov ali slik iz časopisov, če to sodi v kontekst zapisa in služi namenu razjasnitve, o čem teče beseda (recimo ko Žurnal24 zamenja brata Šrot).

Tako, to je bil v bistvu samo nekaj daljši uvod in moj pogled na zadevo, kar pa sem želel v bistvu predstaviti v tem zapisu je zanimiva spletna stran, kjer se je nekdo zelo potrudil in napisal 101 nasvet za blogerje (101 blog tips). Kar sem na hitro preletel in kar poznam iz lastnih izkušenj bi dejal, da se z večino zapisanega lahko samo strinjam:

if you are not, start blogging today
write about something that you love
if you are serious about blogging buy your own domain
make sure your domain name is equal to your blog name
use a short and easy to remember name
use WordPress
use WordPress plugins
blog with consistency
write at least 5 posts a week

vir: dailyblogtips.com

naprej pa tule. In mimogrede, sam sem ob prebiranju nasvetov prišel do kar nekaj idej, ki jih sedaj na blogu že prakticiram. Recimo put an RSS subscription icon on every single page.

Preberi še:
Ali je B(L)OG medij by Onyx
Ko blogerji obmolknejo by Onyx
Tržnica by Onyx
Cirkus by Onyx
Profesionalni blogi by Onyx
Blogerske zvezdice by Onyx

Se želiš naročiti na blog?

Ležalnik.com postal prvi Glavni sponzor

23 04 2008

Prve, nebogljene korake, je potrebno skrbno dokumentirati in poslikati iz različnih zornih kotov. Dr. Onyx se tako podaja v oglaševalske vode, kjer se v velikih količinah pretaka vsem nam všečen fluid, imenovan Denar. Za vse, ki mi želite veliko uspeha na tem področju sporočam: Hvala in čim več klikajte na oglase Oglaševalcev. Naprej pa kopija (zgodovinskega) elektronskega sporočila:

Pozdravljeni,

najprej opravičilo za kakšen dan zamika, naša tajnica je žal že v menopavzi in včasih kakšno zadevo tudi spregleda. Drugače vas z veseljem obveščamo, da se danes piše zgodovina z veliki črkami; torej Zgodovina. Postali ste prvi Glavni sponzor spletne strani dr. Onyx in v imenu kolektivnega poslovodnega organa (main board of directors) Vam za ta uspeh iskreno čestitamo in se veselimo nadaljnega uspešnega in plodnega (za izmenjavo pripravnic se priporočamo) sodelovanja.

Glede na našo poslovno politiko sedaj iščemo še velike sponzorje in lahko tudi kakšnega malega, čeprav od tistih res malih si, pošteno povedano, v upravnem odboru ne obetamo kaj velikega (na to nakazuje že samo ime Mali in priimek Sponzor). Z njimi je običajno samo veliko dela, izplen pa bore zanemarljiv.

Lep pozdrav in da bi nam dolarji (jemljemo seveda tudi evre) še naprej padali iz neba vsaj tako kot (prvo) aprilski dež.

dr. Onyx 1.r. (z besedo Prvi Razred)

Omnia mea mecum porto

15 04 2008

Nekaj let preden sem začel pisati blog, sem si za zabavo izmišljeval kratke misli, aforizme in prebliske. Začelo se je spontano, ko sem si jih izmisli v kompletu prvih 50. Potem sem vedno, ko sem imel nekaj časa za razmišljanje, študiral nove misli. Na kolesu, v bazenu, med sprehodom, na poti do službe, v avtu. In sčasoma sem spoznal, da se naš navdih rad razvaja, oziroma če na nekaj fokusiraš svoje misli, bodo prišli tudi rezultati kontemplacije (obožujem učene besede, ki zvenijo neumno).

Velikokrat pa sem naletel na težavo, da ko sem si izmislil kakšno misel, ki mi je bila všeč, nisem imel pri sebi ničesar, da bi jo zapisal. V  mislih sem potem preblisk čim večkrat ponovil, da bi se iz kratkoročnega spomina preselil nekam, kjer se bom lahko misli čez čas spet spomnil in jo zapisal. Skratka, da ne bo šla v pozabo.

Potem sem se enostavno navadil, da sem imel vedno pri sebi črno beležko in svinčnik ali mobilni telefon.

V mobilnik sem sprva tipkal misli kot memo beležke, ampak se nikdar nisem mogel navaditi na SMS stil tipkovnice in sem raje zapisoval v beležko. Šele čez čas sem prišel na idejo, da ima mobilni telefon verjetno vgrajen tudi mikrofon in ga lahko uporabim kot diktafon. Samo to pride v poštev samo, če si kje na samem, sicer te ljudje gledajo, kot bi padel iz Marsa direktno v sosedovo zamašeno greznico, če nekaj brundaš v mobilca, kar ne izgleda kot telefonski pogovor. Pa še potem moraš glasovne zabeležke predvajati in jih pretipkati v računalnik, medtem ko navadne beležke lahko prek bluetooth.a enostavno preneseš na računalnik.

Z pisanjem bloga pa se ta problem še stopnjuje. Blogerski zapiski običajno niso stavek ali dva, ampak kar krajše črtice in tu ne pride več v poštev mobilni telefon (razen morda dražjih primerkov z tipkovnico), pa tudi pisanje na papir ni ravno prikladno.

Še vedno pa ostaja stari problem, da mislim težko ukazuješ in lahko idejo za nek zapis dobiš kjerkoli. Idealno bi bilo, da bi obstajala naprava, ki bi misli zapisala kot stenogram, ampak tako daleč žal še nismo. Razen morda Kitajci. 

Sem pa problem z malo napravico (mini prenosni računalnik) upam rešil in do sedaj lahko rečem, da sem več kot zadovoljen. O tem pa naslednjič, ko bom zadevo do konca stestiral in lahko napisal relevantno mnenje.

Opomba (za medijskega inšpektorja):
Naslov je latinska misel, ki pomeni nekaj v stilu Vse svoje nosim s seboj.

Iščem oglaševalce

14 04 2008

Po temeljitem razmisleku in dolgotrajni ter na momente tudi boleči kontemplaciji, sem prišel do zaključka, da moram blog nekako okrasiti z oglasi. Kakor danes gledam na vse skupaj, blog brez oglasov ni vreden da obstaja, je kakor suha torta brez čokoladnega preliva in kremnega polnila. Kakor Vesolje brez Boga.

Žal pa imam denarja dovolj in na trenutke celo preveč, tako da oglasov ne morem imeti na blogu zaradi denarja. Poleg tega so s tem same težave, ker več ko imaš denarja, težje so odločitve, kaj z vsem tem početi. Da pa ne bi povsem brezplačno objavljal oglase in bi se oglaševalci na letnem shodu v Portorožu (SOF) norčevali iz mene, sem se odločil, da bom pokazal mojo izjemno široko altruistično naravo.

Vsak, ki bi rad objavil svoje cenjeno oglasno sporočilo na mojem blogu, bo moral prispevati neko razumno vsotico v poseben sklad, iz katerega bom potem, ko se bo nabralo denarja dovolj, kupil kakšna igrala (morda celo Nintendo wii) za otroke v Pediatrični kliniki. Otroci niso samo naše največje bogastvo, ampak ti nekoč wannabe ljudje bodo plačevali prek davkov naše mizerne pokojnine in brez njih bomo čez leta brskali po smetiščih in kantah za hrano. Verjemite na besedo. Zato jim moramo že sedaj pihati na male dušice, da bodo potem, ko bodo v najbolj aktivnih letih, pripravljeni prispevati nekaj malega tudi za nas, betežne starčke z vgrajeno srčno zaklopko in težavami z zadrževanjem urina.

Spoštovanim potencialnim Oglaševalcem (sem O kar za vsak slučaj z veliko napisal) sta trenutno na voljo dve možnosti.

Prva je časovno omejena pasica na desni strani bloga, v maksimalni velikosti 140×500 pikslov in z možnostjo povezave na poljubno spletno stran. Druga možnost je tako imenovano sponzoriranje prispevkov, kjer se lahko oglaševalec odloči, katere prispevke bi sponzoriral (tako imenovano kontekstualno oglaševanje) in na koncu prispevka bo potem objavljena pasica velikosti maksimalno 300×80 pikslov z oglasnim sporočilom in poljubno povezavo na spletno stran. Ta možnost oglaševanja časovno ni omejena, oziroma po preteku pol leta si kot avtor bloga pridržujem pravico, da oglasno sporočilo zbrišem. V nobenem primeru pa ne pridejo v poštev prikrite reklame in v PR službah napisana neoznačena promocijska besedila.

To je v bistvu vse.

Blogerji se morajo počasi začeti zavedati, da so gledano kot celota eden najbolj branih medijev nasploh in da se oglaševalski denar preprosto seli z uporabniki spleta na internet. Več kot jih ima dostop do interneta, dlje ko se zadržujejo na internetu, večji bo oglaševalski kolač, ki temu mediju pritiče. In pri razrezu kolačka štejejo kliki. Click, click, click… To so osnove ekonomije, ki jih lahko razume vsaka brucka komunikologije.

Zato predlagam še korak dlje.

Če je komu zgoraj opisana ideja tako všeč, da se strinja celo z temeljno filozofijo, ki v svojem bistvu nima za cilj egoistično služenje denarja in bi se mi rad pridružil na mojem bojnem pohodu pristnega altruizma, naj mi to prosim sporoči in ko dobim zraven še enega, imamo že Blogerski POOL, ki se obanaša navzven do potencialnega oglaševalca lahko kot en sam medij. To pomeni, da bo zakupljen oglas objavljen hkrati na vseh blogih, ki sodelujejo v poolu in bo tako učinek in domet oglaševalske akcije toliko večji.

In ko nas bo dovolj, recimo kakšnih sto plus Had, bomo lahko nekoga oblekli v elegantno obleko, mu zavezali kravato, zloščili čevlje in ga z črno poslovno aktovko poslali na razgovore k oglaševalcem z ponudbo, ki jo ne bodo mogli zavrniti.

Da pa ne bo takoj pokonci skočil šef davkarije, vodja oddelka za pregon organiziranega kriminala na policiji ali pa skupina tožilcev za posebne zadeve naj povem, da zadeva še ni pravno razdelana tako, da bo ustrezala obstoječi zakonodaji in da ne bodo kršeni predpisi. Glede tega se bom posvetoval z mojo ekipo odvetnikov (večina ima uspeh na pravnem faksu z povprečjem 8 plus), možno pa je, da bomo, če vas bo seveda veliko pripravljeno sodelovati v poolu, ustanovili društvo ali kaj takega.

Revolution is Cumming, bratje in sestre blogerji.


%d bloggers like this: