5G – totalitarna infrastruktura

Tale zapis pišem na računalniku, ki je bil kupljen leta 2011. Ima 3,2 GHz intel i5 štiri jederni procesor, 8 GB pomnilnika in 1TB diska. Edino kar sem kasneje dokupil je bil SSD disk, kjer je naložen operacijski sistem, ki nekoliko pohitri sam zagon računalnika.

Dokler bo računalnik deloval, ne vidim nikakršne potrebe po zamenjavi. Za običajna opravila, kot je brskanje po spletu, pisanje dopisov in pritožb pač ne potrebujem 64 jedrnega procesorja, ki deluje s taktom 10 GHz. In takih je večina današnjih uporabnikov računalnikov. Na področju računalnikov za splošno uporabo smo prišli do meje, kjer meja ni več tehnologija, ampak mi sami.

Če na pametnem telefonu zaženem Akos test hitrosti prenosa podatkov je rezultat zelo odvisen od mikro lokacije. Teoretično sistem 4G LTE omogoča hitrosti prenosa 150Mbs/50Mbs (download/upload), v praksi pa so te hitrosti bistveno nižje. Na “dobri lokaciji” se da običajno doseči hitrosti 20Mbs/10Mb (zakasnitev ranga 50 ms). Ampak ker na telefonu ne gledam videa v ločljivosti 4k je to povsem dovolj, oziroma odkar mobilna tehnologija  omogoča 4G LTE povezave nisem nikdar začutil neke velike potrebe, da bi to moralo delovati hitreje. Doma imam tudi sicer dostop v internet prek brezžične tehnologije 4G LTE ponudnika A1 in sem zelo zadovoljen v vseh pogledih. Velika prednost pa, da ni nikjer nobenih kablov, samo škatla, ki služi kot vmesnik.

Naslednja generacija mobilne tehnologije 5G pa naj bi omogočala še bistveno višje hitrosti prenosa podatkov, teoretično celo 20Gbs/10Gbs ter zakasnitve ranga 1 ms.

To se na prvi pogled sliši revolucionarno.

Zakaj bi sploh še kopali jarke in vlekli bakrene ter optične kable, če se lahko enake hitrosti doseže prek mobilnega omrežja in se potem samo bazne postaje mobilne telefonije poveže z optiko? Ampak seveda je realnost nekaj drugega. 5G tehnologija omogoča tako visoke hitrosti tudi zato, ker se uporabljajo bistveno višje frekvence, kar pa v praksi pomeni, da mikro lokacija še bistveno bolj vpliva na dosežene hitrosti in zakasnitve pri prenosu podatkov. Nekaj so laboratorijska testiranja v idealnih razmerah, neka povsem drugega pa dejansko stanje, ko vsako drevo postane ovira pri širjenju elektromagnetnega valovanja. In ker se pri 5G uporabljajo tako visoke frekvence bo velikost celice, ki jo pokriva posamezna bazna postaja zelo majhna, morda zgolj kakšnih 100 metrov v premeru. To pa pomeni, da je za pokritost terena potrebnih ogromno baznih postaj. Bistveno več, kot jih je sedaj. Poleg tega pa bo lahko vsaka sprememba v prostoru, kot je nova zgradba vplivala na pokritost s 5G signalom in morda bo potrebno pred kakršnimkoli posegom v prostor pridobiti še dovoljenje vseh 5G operaterjev.

Ampak kot rečeno navaden uporabnik pametnega mobilnega telefona takih hitrosti za običajno uporabo niti ne potrebuje.

Komu je torej sploh namenjena 5G tehnologija mobilnih omrežji?

No, tu pa vse skupaj postane zanimivo in zaskrbljujoče.

Po moje ni naključje, da sta med štirimi vodilnimi na svetu, ki razvijajo 5G tehnologijo tudi dve Kitajski podjetji. Na prvem mestu razvpiti Huawei Technologies in na tretjem Hisilicon, ostali dve pa sta Skandinavski Ericsson in Nokia. Torej Team EU.

Kitajska pospešeno gradi sistem totalitarnega nadzora svojih državljanov (kodno ime za to je sicer “safe city” ali “smart city”) in eden izmed ključnih gradnikov prihodnosti tega sistema je po mojem mnenju tudi hitro mobilno omrežje pete generacije (5G). Ogromno kamer visoke ločljivosti neprestano snema vse, kar se dogaja, te podatke pošilja v posebne centre, kjer se podatki obdelajo in končni rezultat je, da je tak sistem sposoben prepoznati obraze in registrske številke avtomobilov v realnem času, ugotoviti, kdo se s kom pogovarja na ulici, kdo je naredil prekršek pri zavijanju v levo, kdo je šel čez rdečo na prehodu za pešce, kdo nosi potiskano majico, ki zasmehuje lokalnega politkomisarja, kdo kadi v coni, kjer je to prepovedano, kdo se preriva v vrsti za karte in še mnogo, mnogo več. To ni neka znanstvena fantastika ali računalniška igra tipa Watch Dogs. To je realnost, ki se trenutno že dogaja v številnih Kitajskih mestih in tudi zaradi tega so protestniki v Hong Kongu tako zamaskirani. Kjer ni meja, si je možno izmisliti marsikaj za teptanje človekovih pravic in vdor v zasebnost.

Včasih se je profil državljanov izdelal na podlagi aktivnosti na internetu, sedaj je sistem popolnega nadzor to še bistveno bolj razširil in izpopolnil. Državljane pa se potem na podlagi vseh tako zbranih podatkov na nek način točkuje (“social credit system“). In če nisi po meri države oziroma bolje rečeno partije te lahko ne spustijo na vlak ali letalo, ti znižajo hitrost interneta, onemogočijo otrokom vpis v boljše šole, onemogočijo dostop do dobrih služb, ti vzamejo psa ali te preprosto imenujejo za “bad citizen“, kar je videti še najboljša opcija od vseh naštetih. Se mi pa zdi ta sistem preveč kompliciran. Povsem dovolj bi bilo, če bi državljane uvrstili v tri skupine – lojalni partiji, nevtralni oziroma apatični ter nasprotniki partije. Ampak kdo sem jaz, da bom veliko Kitajsko učil, kako se fura komunizem v 21. stoletju?

In ker so to mokre sanje vseh diktatorskih in nedemokratičnih sistemov na svetu, si je lahko predstavljati, da je trg za tako tehnologijo ogromen. Poleg tega pa se da take sisteme vedno prodati pod pretvezo, da gre za tehnološke rešitve, ki bodo izkoreninile kriminal, prometne prekrške in podobno. Skratka sistemi, ki delujejo v dobrobit človeštva in nikakor ne utrjevanju oblasti, ki jo je potem skoraj nemogoče zamenjati!

Ampak Evropa je pred tem varna, saj imamo tu vendarle demokracijo in kaj takega ni možno?

No, ja, niti ne! Ne bom se čisto nič čudil, če bo kakšen naš politik iz obiska na Kitajskem privlekel tudi k nam kaj takega. Saj je znano, da nas močna gravitacijska sila vleče proti Kitajski in Rusiji ter stran od zahodne Evrope. Stična točka pa komunistična preteklost (in sedanjost).

Nenazadnje, tem čarom so že podlegli tudi v Srbiji, kjer gradijo pametna mesta totalitarnega nadzora s pomočjo Kitajske tehnologije v Beogradu in Nišu, pa morda še kje. Resda Srbija ni nek vzor demokracije, je pa za razliko od Kitajske Srbija zelo, zelo blizu nas!

Ni pa vse tako zelo črno, mar ne?

Zahod obljublja, da bomo s pomočjo 5G tehnologije končno dobili hladilnike, ki bodo sami naročali hrano in vozila, ki ne bodo več potrebovala šoferjev.

Ampak če tehtam verjetnost med pametnimi hladilniki in državo totalitarnega nadzora se mi zdi mnogo bolj verjeten “Kitajski scenarij“.

Oh in skoraj bi pozabil, da 5G (lahko) škodljivo vpliva na telo, povzroča raka in skuri možgane. Ampak za to menda že obstajajo posebne fasade, folije za okna, čelade, ki ne prepuščajo elektro magnetnega valovanja ter posebni kristali, ki absorbirajo škodljive valove. Vse to se bo dalo kupit na oddelku poleg eko/bio pridelane hrane in izdelkov za duhovno rast.

Se pa zavedam, da po tem, kar sem napisal tule, ne bom mogel več hoditi v kitajske restavracije na pekinško raco in bambusovo juho. Ampak za demokracijo se mi to ne zdi prevelika žrtev. Mar ne?

hešteg (ključnik) #5G = No G0!

Preberi še:
Ruska gravitacija

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: