Junk muzeji

Ali izraz “junk muzeji” že obstaja ne vem. Če ta izraz slučajno še ne obstaja, potem si ga je pač potrebno izmisliti, ker tega je očitno čedalje več.

Pod junk muzeje jaz štejem muzeje, ki to v bistvu sploh niso, si pa dovolijo uporabljati izraz muzej. Nekaj podobnega so tudi razni junk inštituti, ki so ko pogledaš podrobneje čisto navadne zasebne firme, ki v imenu uporabljajo izraz inštitut da delujejo bolj resno, znanstveno ali preprosto zato, da na javnem razpisu lažje dobijo posel, ker je videti, kot da je posel dobila neka resna znanstveno raziskovalna institucija.

Ko sem bil pred dnevi v Zagrebu sem šel v štiri “muzeje”, ki jih brez zadržkov uvrščam v to kategorijo.

Najprej naj omenim Muzej iluzij, ki sicer obstaja tudi v Ljubljani. Ljubljanskega nisem videl, se mi pa zdi, da gre tu spet za neko franšizo, kjer se ista ideja prodaja večkrat po raznih mestih. Sam muzej v Zagrebu obsega dve nadstropji in par sob, kjer lahko za ceno vstopnice vidiš par 3D fotografij, slike nekaj optičnih prevar, ki so v bistvu splošne poznane in sem vse poznal že od prej ter še nekaj drugih malenkosti, ki niti niso vredne omembe. Na razpolago za igranje je tudi nekaj pretežno lesenih miselnih iger, še mnogo več tega pa se da kupiti v muzejski trgovini. In to naj bi bil muzej?

Neumnost, nevredna cene vstopnice! Če koga zares zanimajo optične iluzije lahko čuda informacij dobi že brezplačno na internetu, ali pa v kakšni knjigi.

Potem moram v to kategorijo junk muzejev uvrstiti Muzej propadlih razmerij, ki je očitno spet neka popularna franšiza junk muzejev, ki pa v Ljubljano zaenkrat še ni prišla ali pa jaz ne vem zanjo. Je pa Hrvaška različica zraven trga svetega Marka precej priljubljena turistična destinacija. V tem muzeju je v enem nadstropju in v parih sobah na ogled nekaj predmetov, bistvo samega muzeja pa je tekst, poleg teh predmetov, ki opisuje razne načine kako so razpadle ljubezenske zveze iz vseh koncev sveta. Ne rečem, da samo branje teh zgodbic sprva ni zabavno, samo jaz osebno sem izgubil zanimanje po eni uri in sem iz tega “muzeja” odšel, brez da bi na izhodu v muzejski trgovinici kupil kakšno torbico ali drug spominek. Tudi tu se meni zdi da gre za zlorabo besede muzej v komercialne namene in tudi teh zgodbic propadlih razmerij se da na internetu dobiti kolikor hočeš.

Tretji zagrebški junk muzej, ki ga moram omeniti je Muzej Zagreb 80’s. Tudi ta muzej je na dobri lokaciji, blizu Kamnitih vrat, kjer se sprehaja veliko turistov. Bistvo tega “muzeja” naj bi bilo, da si obiskovalec lahko pogleda, kako so izgledala stara dobra 80-ta leta. Gre pa za navadno meščansko stanovanje s starim pohištvom, plus še nekaj dodatne robe, ki se jo lahko dobi brez težav na kakšni Bolhi, saj 80-ta nenazadnje niso tako daleč stran. Star gramofon, retro pralni stroj, smučke Elan RC s srebrno maso ter verjetno kot glavna atrakcija tega “muzeja” par še delujočih primerkov starih računalnikov kot so ZX Spectrum, Commodore, Atari itd. Zraven teh računalnikov pa so tudi natisnjena navodila z ukazi, kako se naloži igro, ampak dvomim, da se jih veliko muči s tem.

Sem pa v tem muzeju pogrešal tistih dober meter enciklopedije leksikografskog zavoda iz Zagreba, ki so jo takrat vsi kupovali za v dnevne sobe, da so zapolnili regal. To imam jaz doma še spravljeno in jim lahko ob priliki pošljem.

muzej_1

muzej_2

muzej_3

muzej_4

muzej_5

muzej_6

“Kustosinja” tega muzeja mi je razložila, da je bistvo muzeja v tem, da se v stanovanju (muzeju) lahko obnašaš kot bi v njem živel, torej lahko poslušaš plošče na gramofonu, si opereš perilo v pralnem stroju (no, to verjetno ne), odpiraš predale, omarice, gledaš stare fotografije…In seveda na izhodu lahko zopet kupiš nek spominek v obliki retro erotičnega koledarja ali igračko fičkota.

In četrti biser med Zagrebškimi junk muzeji je Muzej torture oziroma mučenja.

Tudi ta muzej je na dobri lokaciji, kjer se giblje veliko turistov in se marsikdo spotakne ob tablo, ki vabi na ogled “muzeja”. Med vsemi tu omenjenimi obsega po moje še najmanjšo površino zelo skromnih nekaj kvadratnih metrov in to skupaj s skromno ječo. Tu so v klasičnem, temačnem okolju in s srhljivimi zvoki v ozadju predstavljene v vitrinah nekatere mučilne naprave, ki naj bi jih uporabljala inkvizicija in njim podobni srednjeveški strokovnjaki za prizadejanje zlasti telesne bolečine. Za razliko od muzeja 80-tih ta ni mišljen, da bi obiskovalec lahko razstavljene predmete tudi preizkusil, tako da odpadejo razne erotične igrice z razvpito hruško (The Pear Of Anguish). In seveda se da tudi v tem “muzeju groze” na izhodu kupiti še kakšen spominek.

Verjetno je to spet neka franšiza junk muzejev. Razstavljeni predmeti niso avtentični, pa tudi sama lokaciji v drugem nadstropju neke medetaže ni ravno klet kakšnega starega gradu, kjer bi se lahko obiskovalec vsaj vživel v okolje.

Junk muzeji za instant turiste. Le zakaj se tega niso spomnili že prej. Upam, da dobijo na račun besede muzej v imenu še kakšno subvencijo s strani Ministrstva za kulturo in da so oproščeni plačila davka.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: