Kako postanem dober kriminalec

Glede na število predlogov, ki jih imam na portalu predlagam.vladi.si se počutim že skoraj kot član kabineta vlade in ko imajo na Brdu najvišji predstavniki izvršne veje oblasti svojo pogostitev, lahko opazijo diskretno meglico, ki lebdi nad dobro obloženo mizo. Jim pa ničesar ne kradem iz mize, ker vem, da so lačni, saj voditi tako državo, kot je tale zajebancija, ni ne enostavno, ne lahko.

Moj zadnji predlog na tem portalu je, da tudi slovensko Ministrstvo za pravosodje preuči uporabo elektronskih zapestnic kot alternativne oblike izvrševanja kazenske sankcije za nekatere oblike kaznivih dejanj.

Samo moram reči da sem presenečen, koliko ljudi pri nas se slepi s tem, da se v zaporih ljudi prevzgaja in za področje prevzgoje je zaposlenih po zaporih dejansko veliko ljudi. Resnica pa je po mojem mnenju kljub vsemu nekoliko drugačna. Klasičen zapor, kjer so notri natrpani skupaj obsojenci za različna kazniva dejanja, je med drugim tudi izobraževalna ustanova za razne profile kriminalcev, kjer navežejo stike, poznanstva, izmenjajo si izkušnje, pridobijo nove, nevarne vzorce obnašanja, v zaporskem fitnesu ojačajo mišice in nenazadnje, spoznajo bodoče pajdaše in strokovnjake za nove podvige. Ter seveda postanejo člani tako imenovane zaporniške subkulture.

Nekateri pa se lahko v zaporu tudi prvič srečajo s problematiko uživanja drog, saj to se da zlahka dobiti na dobro založenem notranjem trgu, ki obstaja v zaporih in za nekatere iz vrha zaporniške strukture pa je to tudi dober posel. V tujini poznajo tudi primere, ko so se nekateri namerno vračali v zapor samo zato, ker so preprosto tam s trgovanjem služili bistveno bolje, kot pa na prostosti, saj so cene artiklov prilagojene posebnim okoliščinam.

V zaporih so ponavadi tisti, ki se jim je nekje zalomilo in so jih dobili ter pravnomočno obsodili. Od teh se seveda da naučiti tudi marsikaj o delovanju sistema, ki aktivno igra proti njim in ima stroga pravila, kaj sme početi pri pregonu kriminala. Vsaka napaka v korakih pa že lahko pomeni padec postopka in dvignjen sredinec sistemu.

Skratka tisti, ki želi prestopiti na drugo stran, bi se moral dejansko dati najprej zapreti za nekaj mesecev, potem pa šele začeti izvajati razna kazniva dejanja, saj sicer se mu lahko zgodi, da bo že prvič naredil trivialno napako, ki ga bo stala lahko več let zaporne kazni. Izobraževanje in znanje je pomembno pri vsakem poslu in to velja tudi za kriminal.

S tega vidika se meni zdi smiselno, da bi se za nekatera lažja kazniva dejanja in tiste, ki so jih obsodili prvič, tudi pri nas uvedel sistem elektronskih zapestnic, kjer potem obsojeni ne gre na prestajanje kazni v zapor, ampak mora nositi za čas trajanja posebno elektronski zapestnico, ki ima natančno programirano kje se lahko giblje. Na tak način lahko še vedno živi v domačem, družinskem okolju (seveda če ne gre za kaznivo dejanje s področja družinskega nasilja) in hodi v službo. Odpadejo pa tako izleti v tujino, razvajanje v wellness centru Term Topolščica, obiski velikih nakupovalnih centrov in še kaj, kar nudi polna oblika svobode. Torej neka vrsta kazni še vedno to je in če obsojenec prekrši pravila, se potem izvrševanje take kazni prenese v klasični zapor.

Cilj elektronske zapestnice za nekoga, ki je obsojen prvič torej je, da ne pristane takoj v izobraževalni ustanovi za kriminalce, kar kvaliteten zapor vsekakor je.

Seveda elektronska zapestnica vsekakor pomeni tudi poseg v človekove pravice, saj je gibanje obsojenca ves čas nadzorovano in tudi omejeno. Vendar prava dilema je, kaj je hujši poseg v zasebnost, ali klasičen zapor, ali elektronska zapestnica? Če je problem samo spremljanje gibanja posameznika pa to za večino niti ne predstavlja nikakršnega problema, saj to počno že skoraj vsi mobilni telefoni, če uporabnik tega ne prepreči.

Elektronska zapestnica v tujini ni nekaj novega in tak pristop uporabljajo številne razvite države (anketa Europris-a glede uporabe elektronskih zapestnic). Kot sem zasledil podatek na spletu Belgija uporablja tak princip izvršitve kazni za sodbe do treh let, verjetno pa ne za vse vrste kaznivih dejanj in ne vem če tudi za povratnike. Vedno pa je po moje modro najprej pogledati, kaj počno Skandinavci, ker učiti se je potrebno od najboljših.

Na takšen način bi se tudi zmanjšal potem pritisk na razpoložljive zaporske kapacitete in bi lahko morda naš sistem končno začel zapirati tudi “velike ribe“, torej tiste, ki pa so dejansko zelo nevarni za družbo in so v Sloveniji še vedno celo del tako imenovane družbene elite.

Takih je pri nas zaprtih izredno malo, sploh glede na obseg kriminalitete belih ovratnikov, kdor pa se že iz te velike skupine kriminalcev zaradi spleta nesrečnih okoliščin slučajno znajde v zaporu, pa takoj dobi status “neproblematičnega zapornika”, tako da ga premestijo na odprte oddelke.

Torej kako postati dober (neulovljiv) kriminalec?

Kot prvo res toplo priporočam članstvo v eni izmed vladajočih političnih strank, ker to nikdar v tem poslu ne škodi. Če te ujamejo, potem rečeš, da gre za politični konstrukt, da ti je to nastavila opozicija zaradi maščevanja, ker si se zavzemal za ljudi, tvoji te bodo pa na vse načine poskušali rešiti iz zagate, da jim ne narediš sramote v medijih. In za to kot vladajoča stranka vsekakor imajo močno vzvode in prave telefonske številke. Pri marsikom se izkaže, da je bila članarina za politično stranko na oblasti daleč najboljša investicija. In to sploh ne stane toliko, kot si kdo misli. Par kavic letno. Nenazadnje, če se tega trika lahko poslužuje tako imenovana “elita” te družbe, zakaj se ga nebi še ostali?

Kot drugo pa najprej na izobraževanje v zapor. Pa ne tega okrog govorit!

Je pa na mestu seveda tudi vprašanje, zakaj, če so zapori res tako vrhunske izobraževalne ustanove, toliko obsojencev pride nazaj na dodatno izpolnjevanje in se v raznih statistikah pojavijo kot povratniki, pri katerih sistem prevzgoje ni uspel?  No, saj tudi v klasičnih izobraževalnih ustanovah številni med poukom sedijo na ušesih. Lahka dostopnost do brezplačnega izobraževalnega sistema še ne pomeni, da bodo ljudje zares izobraženi.

Ko pa vidiš, kdo vse igra pri nas za ekipo tako imenovanih dobrih fantov (good guys), ti pa včasih postane kar malo narodno. To vsekakor ni najboljše moštvo, prej neka neuigrana rezerva.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: