Kaj čutiš?

Vprašanje Kaj čutiš? je eno izmed vprašanj, ki se ga sodobni moški, ki so v zvezi s sodobno žensko najbolj bojijo, pa vendar se še vedno najde cel kup (o)sebkov, ki na tako sicer enostavno vprašanje preprosto niso pripravljeni in jih šokira.

Namreč vprašanje Kaj čutiš? ponavadi ženske vprašajo takrat, ko z nečim v zvezi niso zadovoljne. Ali premalo božanja, nežnosti, pozornosti, seksa, šeškanja, novih oblekic itd. Skratka možnosti, da gre v zvezi nekaj narobe iz ženskega vidika je cel kup in tu je nemogoče našteti vse, ki nastopajo v praksi. In ko moški dobi vprašanje Kaj čutiš? zanj pomeni, kot da bi dobil v šoli vrnjeno izpitno nalogo, kjer je vse podčrtano z rdečo.

S preprostimi besedami povedano vprašanje Kaj čutiš? zastavi sodobna ženska takrat, ko čuti, da nekaj ne čuti tako, kot se ji zdi da bi morala čutiti. Vulgarno rečeno, to največkrat potem pomeni pizdarijo (ta blog nima zaman oznake PG!).

Ob vsem tem ni čudno, da se marsikateri moški ob vprašanju Kaj čutiš? psihično zlomi in odgovori neko neumnost, ki žensko samo še dodatno podžge, nakar se sproži uničujoč plaz očitkov, poniževanja, pranja možganov.

Je pa seveda dobro vprašanje, kakšen pa bi lahko sploh bil pravilen odgovor, če do takšnega vprašanja pride?

Morda najboljša varianta (pravilneje možnost) je ta, da moški z vsemi močmi in domišljijo, ki jo premore poskrbi, da do tega vprašanja sploh ne pride!

Vendar če že pride, kar slej ko prej enkrat pride, pa je potrebno imeti pripravljen nek odgovor. Odgovoriti s prvim, kar ti ob taki priliki pade na pamet, ponavadi ni najbolj pametno, ker to potem pomeni mučno tišino, ki kar traja in traja.

Preprosti odgovori kot so:
ful te imam rad
– pomeniš mi vse na svetu

So v nekaj procentih primerov lahko ustrezni in bo ženska z njimi zadovoljna, večinoma pa tako enostavno to ne gre in bo moški, ki bo na ta način odgovoril na težko vprašanje deležen očitkov, da je plehek, površinski, nesposoben izražanja pravih čustev in tako dalje. Pri kakšnem bolj zapletenem primerku ženske bo tak nesrečnik še mimogrede spoznal, zakaj je Slovar slovenskega knjižnega jezika tako debel in kakšni vse mogoči slabšalni pridevniki obstajajo. Temu se reče bogastvo nekega jezika, ki ga ponavadi s pridom izkoriščajo pesniki in pisatelji.

Tak preprost odgovor je nekaj takega, kot če bi v priznani pizzeriji naročil margerito brez paradižnika. Torej dobiš samo pečen kruh, sir in morda še nekaj origana za povrhu, kar je na jedilnem listu  čisto na prvem mestu in to za tiste brez ščepca origana domišljije. Zato se temu potem reče na kratko tudi klasika.

Izobražene in razgledane ženske v takih primerih ponavadi pričakujejo odgovor, kot ga lahko najdeš samo v najboljših primerih izražanja ljubezni in moških čustev v svetovni književnosti. Vse, kar je manj, pomeni plehek, površinski, nesposoben izražanja pravih čustev…

Rešitev problema se sprva zdi enostavna. Greš v knjižnico, se oborožiš z najboljšo tovrstno literaturo in se doma pred ogledalom naučiš na pamet posamezne odseke iz knjižnih del, ki so svetovno priznana. Na prvi pogled s tem ne moreš nič falit oziroma tako lahko edino pravilno odgovoriš na to težko, za moškega skrajno neprijetno vprašanje.

Problem nastane, ko načitana (pravilneje nabrana), sodobna ženska tak pasus prepozna in nesrečniku očita, da nima nikakršne domišljije in da samo povzema kot papiga Tolstoja, Flauberta, Millerja, Garcijo Marqueza, Prešerna itd.

Samo ta načitana (nabrana) sodobna ženska seveda ne razume, da je večina največjih del svetovne književnosti ali poezije nastala v revščini, pomanjkanju, trpljenju in nenazadnje zaradi neuslišanih ljubezni. Torej točno v tem, česar se sodobna ženska najbolj boji, da bi se zgodilo njej. Samo v blagostanju, razkošju, dragih avtomobilih in vilah kaj takega niti ne more nastati, saj tam tovrstni navdih ne najde svojega domovanja. Sonetov nesreče se pač ne piše ob bazenu razkošne vile, s hladno pijačo v roki.

Eden izmed takih, vsaj na prvi pogled inteligentnih odgovorov na vprašanje Kaj čutiš je, da ji rečeš, da je ona manjkajoči del tebe in da skupaj tvorita celoto. Ta odgovor nekako sledi teoriji, da smo ljudje razbiti na dva dela in ko se prava dva dela najdeta skupaj nastane nirvana, blaženost, božanska popolnost, vesolje se zlije v harmonično celoto (te izraze si izmišljajo študentke na napotnico v raznih revijah tipa Cosmopolitan, ko jim šefica diha za ovratnik, da naj že končno nekaj dajo od sebe, ker mora revija v tisk).

Vendar zna se zgoditi, da sodobna ženska tudi ta odgovor napačno razume in poveže v nesmiselno celoto. Namreč manjkajoči del tebe lahko zanjo pomenijo tvoje slabosti kot so apatičnost, neambicioznost, asocialnost, kar pa sama ne želi biti oziroma si sama niti pod razno ne želi imeti teh lastnosti.

Tisti, ki imajo nekoliko bolj razvit smisel za humor se lahko iz neprijetnega vprašanja Kaj čutiš? izvlečejo tako, da odgovorijo s šalo, recimo “lačen sem” ali kaj podobnega.

Nekoliko bolj drzni lahko na vprašanje Kaj čutiš? odgovorijo “ti si mi kot sestra“, vendar s tem tvegajo, da si v hipu situacijo še bistveno poslabšajo ali celo povzročijo takojšni razpad zveze. Namreč ženskam se ob takem odgovoru pred očmi zavrtijo prizori nebrzdane strasti, ki se ponavadi končajo z ooooo…ohhh…in potem se ob takem odgovoru počutijo umazane, grde, udeleženke incesta.

Problem sodobne ženske jaz vidim v tem, da se njim zdi, da je že čisto dovolj, da so one ženske in imajo (tam spodaj) nekaj, kar moški nujno potrebuje in bo storil čisto vse, da to zadrži. One pač dobro vedo, da če nisi ravno Jan Plestenjak ali George Clooney do tega priti tako zelo enostavno ni, razen če seveda ne izbereš lažje, plačljive bližnjice. Medtem ko mora moški žensko dojeti kot neko komandno ploščo v nuklearki, ki ima čuda nekih stikal, gumbov in lučk, pri čemer mora neprestano s premikanjem ustreznih stikal in stiskanjem gumbov doseči, da so vse lučke v zelenem položaju. Čim je ena v rumenem, je že panika, kakšna rdeča lučka pa naravna katastrofa, ki se ponavadi konča s preprostim vprašanjem, ki zadane kot dobro nabrušen nož moškega direktno v srce…

Kaj čutiš?

In rešitev tega problema=?

NO Woman, NO Cry!

Zapis je posvečen vsem moškim, ki pritiska sodobne ženske niso zdržali, navdih za ta zapis pa sem dobil ob ogledu monokomedije Jamski človek.

Preberi še:
Sami moški

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: