Muzej realnosti

Zadnjič, ko sem hodil po Zagrebu, sem šel tudi v Tunel Grič, ki je bil narejen med drugo svetovno vojno kot zaklonišče, sedaj pa je odprt za obiskovalce. In v tem tunelu sem naletel na neko Unicefovo razstavo v sklopu Adventa v Zagrebu z naslovom Muzej realnosti.

Glavni moto razstave je Najvrjednija stvar na svijetu nije stvar, torej tisto najbolj dragoceno na svetu ni materialno, poudarek razstave pa je na tem, da vsak otrok potrebuje družino.

In na koncu te razstave me nagovori nek fant, hrvaški prostovoljec Unicefa in mi pokaže trak, ki je na začetku rdeče barve, potem krajši del rumene in na koncu zelene barve. Vpraša me, če vem kaj je ta trak. Par sekund sem porabil za razmislek, samo sem obupal, ker nisem dobil nobene dobre ideje, čemu bi to lahko služilo. Potem mi pove, da s tem trakom merijo roke podhranjenih otrok in dokler obseg roke ne pride v zeleno področje otrok ne more jesti običajne, trde hrane, ampak ga lahko hranijo samo s posebnimi preparati nujno potrebnih vitaminov in mineralov. In potem mi pokaže zavojček takega preparata za podhranjene otroke ki zadošča mislim da za en dan. Vpraša me, če vem koliko to stane in odgovorim da morda par evrov. Koliko to zares stane sem pozabil, stalo pa naj bi nekaj kun ali celo še manj.

Potem se pa včeraj spet spomnim tega dogodka in pomislim, kako je ta svet poln nasprotij.

Na eni strani podhranjeni otroci, večinoma v Afriki, ki za preživetje mesečno potrebujejo praktično samo nekaj evrov, na drugi strani arabski šejki, ki sedijo na nafti in imajo v svojih garažah vse mogoče verzije dragih športnih avtomobilov, vile, ki se jih sploh ne da prehoditi v enem dnevu, s samimi zlatimi pipami in tako dalje.

Samo potem me pa stisne v grlu.

Saj za tega podhranjenega afriškega otroka smo v bistvu tudi mi arabski šejki. Tu gre spet samo za posplošeno teorijo relativnosti.

V nakupovalnih centrih trpamo vozičke s hrano, kot bi imeli doma cel hlev živali, veliko te hrane potem zavržemo, ali pa se zredimo, nakar se obupno trudimo neuspešno shujšati, nakar zopet praznino v sebi napolnimo s hrano, ki jo telo dejansko ne potrebuje in zgolj kopiči rezerve…

Pri nas naj bi bil predebel vsak tretji otrok in verjetno več kot polovica odraslih. Samo s to razliko do normalne teže in upoštevajoč vso hrano, ki se zavrže, bi preživelo lahko par milijonov otrok. Pa nisem šel delati natančnih izračunov.

Samo ni da bi človek o tem razmišljal, ker potem imaš lahko vedno slabo vest, ko polniš nakupovalne vozičke in zavojček medenjakov v obliki srčka nima več takega okusa kot prej.

Je pa ob vsem tem vesela novica vsaj ta, da sedaj že VEČ LJUDI UBIJE HRANA KOT LAKOTA. Pa veliko vprašanje, kaj bo z naftnimi šejki, ko zmanjka nafte. Verjetno bodo tam spet samo kamele, tako kot nekoč. Zlate pipe se pa da vedno od montirat in montirat kje drugje.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: