SRANJE, tole pa je konkurenca

Če v Madonnini knjižici inspirations ne vidim resno konkurenco moji (najini) zb(i)rki pa je knjižica z naslovom SRANJE čisto druga kategorija.

sranje

Tole mi je lansko leto podarila sestra za rojstni dan, vendar jo do pred kratkim nisem niti pogledal, ker sem mislil, da gre spet za nek straniščni humor, ki ga imam že sam vrh glave dovolj.

Gre pa dejansko tudi za nekakšno zbirko misli in izrekov različnih avtorjev, pri čemer so številne misli take, da ti dajo misliti. Torej na kratko povedano nekaj, o čemer se da na veliko razpravljati in pri dobri misli je poanta skrita, tako da je potrebno nekaj razmišljanja za razumevanje, kaj je avtor hotel povedati.

Ena izmed misli starogrškega filozofa Epiukurja pa je presenetljivo podobna moji, pri čemer za tole prej sploh nisem vedel oziroma sem jo morda že kdaj kje prebral in pozabil.

Ne pokvari tistega,
kar imaš,
s hlepenenjem po tistem,
česar nimaš.

Očitno se podobne misli lahko rodijo dvakrat, če so okoliščine podobne ali celo enake…

Lakomnost po boljšem življenju
mi onemogoča pravo življenje.

Kar sem jaz s to mislijo v bistvu želel povedati je, da ljudje opazujemo, kaj vse imajo drugi in se s tem obremenjujemo, ob tem pa pozabimo uživati v tem, kar imamo in to je morda vredno mnogo več, kot tisto, kar opazimo pri drugih. Namreč vedno se bo našel kdo, ki ima nekaj vsaj na videz več in nekaj vsaj na videz bolje. Na to se pa navezujeta tudi tile dve kratki misli:

Najbogatejši ljudi niso nikdar zares bogati.

Ko opaziš bogastvo bogatašev postaneš revež.

Ob nekaterih mislih pa dobim navdih za novo oziroma variacijo na isto temo.

Recimo v tej knjižici je misel Frank A. Clarka…

Če ti uspe najti pot
brez preprek,
najverjetneje
ne vodi nikamor.

Ob tem se se spomnim naslednje misli…

Nove kraje odkrijem takrat,
ko me navigacija zapelje
na napačno pot.

Seveda ta misel teoretično drži, saj če hodiš samo po znanih in preverjenih poteh ne odkriješ nikdar ničesar novega in se ti težko zgodi kaj izven ustaljenih okvirjev. Vendar vsaj iz lastnih izkušen lahko rečem da zame to z navigacijo absolutno ne drži!

Za navigacijo uporabljam program Maps na službenem telefonu Blackberry Classic. Tega telefona sodelavci sicer ne marajo, ker ga ne morejo tako zlahka spremeniti v zasebno smetišče kot kakšne druge telefone z android ali iOS operacijskim sistemom, kjer dobiš na tržnici vsega vraga. Kot služben telefon se vsaj zame super obnese, program za navigacijo pa vsaj pri nas ne deluje najbolje. V bistvu kadarkoli sem šel kam brez da bi pogledal zemljevid in sem se zanašal na navigacijo na telefonu sem se skoraj izgubil oziroma bi kraj prej našel če bi se samo peljal naravnost po glavni cesti.

Ko sem šel iz Sežane v Štanjel me je hotel peljati čez neke njive, iz Cerknice do gradu Snežnik je hotel da zavijem na neko gozdno pot, kjer potrebuješ traktor, višek pa je bil ko sem vklopil navigacijo za pot iz Lipice do primorske avtoceste, kjer sem se potem po stari cesti vozil do Razdrtega.

Tako da v mojem primeru je potrebna dejansko korekcija te misli in sicer…

Navigacija,
ki te vedno vodi po napačnih poteh,
je za v smeti.

Ampak kot rečeno gre za služben telefon, ki je knjižen kot osnovno sredstvo, tako da ga ne morem kar vreči v smeti. Samo navigacija na tem telefonu je pa praktično pri nas neuporabna.

Sploh zanimive pa so v tej podarjeni knjižici nekatere misli neznanih avtorjev…

Življenje je preprosto,
ni pa lahko.

Na koncu je vedno vse v redu.
Če ni vse v redu, pomeni,
da še nisi prispel do konca.

Nikoli se ne boj poskusiti;
ne pozabi namreč,

da so Noetovo barko zgradili amaterji,
Titanik pa profesionalci.

Tole zadnjo misel je sicer potrebno vzeti z veliko rezervo, saj se je veliko amaterskih projektov končalo zelo klavrno, tako da amaterizem ni nekaj,  kar bi bilo potrebno dodatno reklamirati ali vzpodbujati oziroma je amaterizem že sam po sebi zelo privlačen in masovno razširjen. Generalno gledano kljub vsemu profesionalcem uspeva mnogo mnogo bolje kot amaterjem.

Dobra pa je tudi tale misel…

Vsake toliko časa se ne škodi spomniti,
da v tej državi ne živijo samo
politiki, estradniki in zločinci.

Zakaj so se med politiki in zločinci znašli tudi estradniki ne vem. Pa tudi kakšen politik se bo verjetno vprašal, zakaj se je znašel med zločinci. Ampak če bi ostali samo zločinci pa potem ta misel nekako izgubi smisel.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: