Vse moje medalje in pohvale

Najprej naj povem, da meni osebno nekaj pomenijo samo medalje, ki jih dobivam na (virtualnih) bojiščih, pa še te mi v bistvu ne pomenijo kaj dosti, razen da jih je že toliko, da mi je včasih nerodno, saj se te medalje delijo za…no, saj vemo kaj. Toliko mrtvih za prazen nič in med njimi so verjetno tudi otroci, saj se danes po internetu streljajo že osnovnošolci (in tulijo “ez noob” v “team speak”). Upajmo pa, da ti otroci ne bodo nikdar doživeli, kako so bila videti prava bojišča, kjer si se lahko pobližje spoznal z anatomijo svojih soborcev in anatomijo “sovražnikov”. Tisti, ki so imeli res smolo na bojišču pa so lahko brez anestezije gledali lastno črevesje ali iskali svoje odtrgane okončine v blatu.

bf3_medal
vir: Dice

Prvo tako konkretno “medaljo” iz pleha pa sem dobil po spominu leta 1996 in sicer “bronasti znak Civilne zaščite” (možno da se je takrat drugače to imenovalo).

Takrat sem bil zaposlen še na MORS-u kot pripravnik in ker sem jim mimogrede napisal nekaj programov v MS Accessu so me prosili, če bi lahko še za papežev obisk v Postojni napisal programček za “logistično podporo”. Za kaj točno je šlo sem pozabil, bilo pa je par tabel, vnosnih mask in šifrantov za razne evidence. Ta program je bil potem res nameščen na nekem računalniku v šotoru na prizorišču obiska papeža v Postojni, kjer je svoj rojstni dan praznoval z mladimi iz vse Slovenije in tudi od drugod.

18. maja a.d. 1996 je bila sobota in sam sem prišel v Postojno nekje ob osmi uri zjutraj, domov pa sem odšel ob treh ponoči naslednjega dne, ko je policist, ki je v tem šotoru izvajal operativne naloge in imel povezavo z OKC policije predal zadnjega izgubljenega otroka staršem.  Pa v bistvu jaz nisem počel ničesar, tam sem bil za vsak slučaj, če bi bilo potrebno tisti računalnik strokovno reštartat.

Pa ga ni bilo potrebno.

In za to sem potem na neki sicer svečani podelitvi dobil priznanje Civilne zaščite, ki je bilo videti kot nekakšna medalja.

Kje je potem končalo to priznanje nimam pojma, verjetno pa sem ga enkrat ob pospravljanju vrgel v smeti oziroma kanto za mešane komunalne odpadke. Za sam sistem pa je bilo verjetno ceneje dati te medalje, kot pa plačati sobotne in nedeljske ure z vsemi dodatki.

Sam sem bil sicer nekaj let del sistema zaščite in reševanja in moram reči da ta sistem zelo cenim in spoštujem, saj se pomena tega sistema marsikdo zaveda šele ob naravnih nesrečah, ko voda zaliva stanovanjske objekte, ko veter kot za šalo odnaša strehe, ko ogenj požira hiše ali ko žled podira drevesa. Kakšnega res hujšega potresa pa zaenkrat kakor vem pri nas na srečo nismo imeli (vem, ljudje v Posočju verjetno niso takega mnenja), da bi bilo potrebno zaradi tega aktivirati ta sistem v večjem obsegu. Je pa po mojem mnenju dejstvo, da so prostovoljni gasilci še vedno ključen del tega sistema, saj so zaradi povezanosti z lokalnim okoljem, dobro tehnično opremljenostjo in nenazadnje usposobljenostjo tisti, na katere odpade glavni del teh nalog. Poleg seveda enot poklicnih gasilcev.

Druga zgodba so pa medalje.

Medalje so si verjetno izmislili vojskovodje, da so s tem motivirali vojake k junaškim dejanjem. Ampak kaj če ti medalja za hrabrost, če pa si v vojni ali v neki vojaški operaciji izgubil recimo noge, država pa potem nate pozabi oziroma si za njih samo številka na seznamu tistih, ki dobivajo minimalno socialno pomoč ali pa še to ne.

Skratka – medalja, ne hvala!

Moj stari ata Valentin (danes se reče dedek) je bil udeleženec prve svetovne vojne na Soški fronti in še kot otroku mi je razlagal, da so takrat preživeli tisti, ki so počakali v jarku, ko se oficirji tulili juriš in žvižgali s piščalkami, saj so prve, najbolj pogumne, najprej pokosili rafali iz strojnic, šele ko jim je zmanjkalo nabojev in so morali montirati nov nabojnik se je našel kdo, ki mu je uspelo vreči bombo na strojnično gnezdo in so potem lahko ostali prodirali naprej. Možnost dobiti medaljo iz rok kajzerja oziroma cesarja pa je bila za nekatere vojake motiv, da so pogumno jurišali v smrt. Pa bi rekel da ti niso bili ravno med najbolj brihtnimi.

bf3_medal_1
vir: Dice

V drugem primeru gre pa za pohvalo in je vse skupaj pa bizarno.

Leta 2007 so me (kazensko) premestili iz enega ministrstva na eno upravo in ker tam niso vedeli kaj bi z mano sem jim potem napisal cel kup programov in programčkov v IBM Lotus Notesu da so si olajšali delo, ki so ga prej počeli ali peš, ali pa vodili neke nepovezane evidence v raznih excel tabelah in si pošiljali podatke po elektronski pošti. Če bi ocenil vrednost teh programov s cenami, ki so danes na trgu IT storitev (neke moje rešitve so bile zamenjane z drugimi in se cene za to znane) je bilo to vse skupaj vredno krepko čez 150.000,00 EUR.

In potem me je sodelavec leta 2011 predlagal za “pohvalo za vidnejše dosežke…“.

Sam sem to na svečani podelitvi na Brdu pri Kranju sprejel in tokrat ni šlo za kakšno medaljo ampak neko plaketo v lepem, usnjenem ovitku.

Tu pa so me v bistvu dobili na levi nogi in še danes mi postane nerodno, ko se na to spomnim!

Namreč kot sem kasneje ugotovil, imajo v bistvu težave dobiti tiste, ki so pripravljeni te “pohvale” sprejeti in nekateri so menda že večkrat zavrnili “nominacijo”. V kapitalizmu se kot pohvala pri večini pač šteje denar, s komunizmom pa smo bojda opravili tam v devetdesetih prejšnjega stoletja (to je sicer stvar diskusije in različnih interpretacij, jaz imam pa o tem tudi svoje mnenje).

Pri teh “pohvalah” namreč ni nikakršnega finančnega učinka, niti centa več pri plači, samo neka mapa s papirjem, ki jo ne moreš niti prodat naprej. Stari mački pa vedo, da če bi se pri teh pohvalah delile še kakšne denarne nagrade, pa recimo zaradi mene lahko tudi v simboličnem znesku par sto evrov, potem bi bili nagrajenci čisto drugi!

Čisto drugi!

Namreč tisti, ki si pri plači izplačujejo vse možne bonuse in poznajo vse trike, kako si “zakonito” izboljšati plačo nikdar ne dobijo teh pohval, ne dobijo priznanj in ne dobijo medalj! Zelo popularen v teh krogih je tako imenovani “22e. člen” po katerem če nič ne delaš dobiš plačo, če pa karkoli narediš ti pa pripada tako imenovani “povečan obseg dela” oziroma ljubkovalno “22e. člen”. To je zame preprosto kraja!

Sam imam diplomo iz elektrotehnike in fakulteto sem končal s solidnim uspehom. Torej so mi upajmo vsaj osnove logike poznane.

Ko sem ugotovil, da sem se v bistvu s to pohvalo osmešil, sem napisal kratek dopis, s katerim sem to pohvalo uradno zavrnil, papir vrgel v smeti, usnjen ovitek pa vrnil, da ga bodo lahko dali komu drugemu.

In to uradno štejem kot moj največji “poslovni” uspeh zadnjega desetletja. Kar pa je po svoje žalostno in škoda, da se v bistvu nihče od odgovornih ne vpraša, kaj je narobe s takim sistemom, iz katerega se zgolj zbijajo šale ob pivu in ki se dobesedno norčuje iz ljudi. Pa razumem, da gre tu za politiko, ki jo jaz ne razumem, ampak kljub vsemu.

Zagovorniki podeljevanja raznih medalj in plaket ponavadi dajo za primer policista, (ali gasilca) ki iz deroče reke reši utapljajočega otroka. V takem primeru se zdi, da je medalja ali priznanje za hrabrost, podeljena iz roke samega predsednika države primerna nagrada za tako pogumno dejanje, saj nenazadnje nek finančni znesek lahko policist (ali gasilec) v nižjem plačnem  razredu javnih uslužbencev zasluži kadarkoli kako drugače, medtem ko take medalje ali pohvale ni možno dobiti kar tako. Taki ljudje se tudi nikdar ne sprašujejo, kaj bodo dobili za tako dejanje v smislu…za tisoč evrov skočim, tristo je pa nekoliko premalo. So pač narejeni…kot se temu reče…iz pravega testa in skočijo v deročo vodo ter s tem tvegajo tudi lastno življenje.

Temu na prvi pogled ni moč oporekati, vendar zame je čast osebni občutek, ki ti ga ne more dati predsednik! Imaš ali nimaš in to moraš razčistiti pri sebi.

Vendar…

Ko ta otrok, ki ga je policist (ali gasilec) rešil iz deroče reke ostari in se zberejo njegovi otroci in številni vnuki v neki vaški gostilni na praznovanju visokega življenjskega jubileja se morda ob zdravici ta ostareli otrok spomni tistega, sedaj že pokojnega policista (ali gasilca), ki ga je rešil iz deroče vode. In če njega ne bi bilo, danes ne bi bilo praktično nikogar, ki sedi za tisto mizo!

Medalje so že zdavnaj pozabljene, čast in spomin pa ostane in morda bo kateri od vnukov našel grob tega policista (ali gasilca), ki je rešil življenje dedku ter mu prinesel rože ali prižgal svečo… (za ponazoritev sem sem si pomagal z dramatizacijo prizora iz filma Reševanje vojaka Ryana).

Torej čast ni nekaj, kar ti lahko podeli predsednik države ali kakšen drug uradnik z medaljo.

Čast si prislužiš s svojimi dejanji in jo nosiš v sebi do smrti.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: