Pravica do prodaje rabljenih izdelkov

EU birokracija vsake toliko časa izda kakšen pameten dokument in mednje po moje zanesljivo sodi sodba v primeru C-128/11, ki pravi … An author of software cannot oppose the resale of his ‘used’ licences allowing the use of his programs downloaded from the internet.

Čeprav gre tu za sodbo v konkretnem primeru, pa se mi zdi pomembno načelno stališče sodišča kar se tiče prodaje “rabljene” programske opreme (rabljene sem dal namerno v navednice, ker programska oprema ne more biti rabljena, ampak kvečjemu tehnološko zastari).

Večini proizvajalcev programske opreme namreč bolj ali manj odkrito onemogoča kupcu, da bi izdelek prodal naprej, ker to negativno vpliva na njihove prihodke. Pri računalniških igrah gre običajno za omejeno število aktivacij prek spleta, ali pa vezavo na en sam uporabniški račun, pri operacijskih sistemih so iznašli način licenciranja, kjer je licenca vezana na posamezni računalnik oziroma njegove ključne sestavne dele (OEM licenca pri Windows OS) in tako dalje. Zaradi specifike programske opreme je vse to seveda možno in kupci smo to sprejeli kot dejstvo, čeprav bi recimo marsikdo debelo pogledal, če bi mu prodajalec avtomobilov pod nos pomolil pogodbo (EULA po računalniško), v kateri bi pisalo, da je lastništvo avtomobila vezano na točno določen hišni naslov in je torej možno avtomobil prodati samo skupaj s hišo.

Res je sicer, da se licence tipa OEM, ki so vezane na posamezni računalnik, trži cenovno bistveno ugodneje, kot pa velja za klasično (retail) licenco, ki je prenosljiva in kjer dobiš običajno zraven še medij za namestitev produkta, vendar to ne pomeni, da so te licence dejansko toliko cenejše, ampak so ostale licence toliko predrage oziroma namerno nekonkurenčno drage, ker si Microsoft želi, da se njim plača “davek” ob vsakem nakupu novega računalnika, pa čeprav za to ni nikakršne resne potrebe.

Pravica do prodaje rabljenega izdelka po mojem mnenju sodi med temeljne pravice vsakega potrošnika in jaz ne razumem, kako so lahko ob toliko najrazličnejših organizacijah, ki se borijo za pravice potrošnikov, dovolili proizvajalcem programske opreme, da nastavijo toliko najrazličnejših ovir in preprek. Od čisto pravnih, kot so OEM windows licence, do tehnološko sofisticiranih, kot jih poznajo nekatere računalniške igre.

EU mislim da je dovolj močna, da lahko po sodni poti za njene državljane zagotovi možnost prodaje rabljenih izdelkov tudi na področju programske opreme, če pa se proizvajalci s tem ne strinajajo, pa lahko plačujejo ali visoke kazni, ali pa se umaknejo iz več sto milijonskega tržišča.

Očitno pa sodni sistem EU deluje tako, da mora najprej nekdo vložiti tožbo, potem šele sodišče odloči v konkretnem primeru. Torej se mora zbrati neka skupina ljudi, ki ji je dovolj izkoriščanja industrije programske opreme in bo začela odkrit sodni boj na večih frontah. Prostovoljci zaželjeni.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: