Avtomatizirana trgovina

Že nekaj časa nazaj je Spar na Vrhniki zabrisal ven dve klasični blagajni in namesto njiju postavil štiri samopostrežne blagajne brez posadke.

Čeprav nisem popolno teslo, kar se tiče dojemanja tehnoloških novitet, sem imel kljub temu prvič precej težave z uporabo in sem kar dvakrat potreboval pomoč prodajalke, preden mi je stroj nehal težit, da nekaj delam narobe. Samo ko se enkrat navadiš, pa je zadeva podobno enostavna, kot uporaba bankomata in mi na misel ne pride, da bi čakal v vrsti na klasični blagajni. Res pa imajo nekateri pri tem pomisleke, da opravljajo sedaj še delo blagajničark, pri čemer pa nakupi zato niso nič cenejši. Ti pa potem še vedno lahko čakajo v klasični vrsti, kjer ti artikle skenira prodajalka.

vir: NCR

Sem pa ob tem nekaj minut mojega dragocenega časa namenil razmišljanju, v katero smer razvoja bi lahko šla sodobna trgovina in kje se da še optimizirati dobičke, če si lastnik trgovine.

Spletne trgovine so veliko obetale, vendar na področju klasičnih trgovin z netehničnim blagom nekako ne zaživijo in po moje tudi nimajo veliko možnosti. Za veliko ljudi je nakupovanje v fizični trgovini skorajda kulturni dogodek, tako kot obisk gledališča in občutka, ko se sprehajaš med policami, ti ne more pričarati nobeno klikanje z miško, ne glede na to, kako dobro je spletna stran postavljena.

Mnogi verjamejo v uspeh tehnologije RFID (radio frekvenčna identifikacija), ki naj bi nadomestila obstoječe črtne kode. Vsi izdelki bi bili opremljeni z nekim miniaturnim oddajnikom, lahko povsem pasivnim, brez baterije ali kakega drugega vira napajanja, kar bi omogočilo, da odpade sedanje skeniranje črtne kode. Nakupovalni voziček pripelješ do blagajne s sprejemnikom RFID, ta pa potem v trenutku odčita, kaj je v njem in ti izda račun. Problem pa je v tem, da je ta tehnologija za enkrat precej dražja od črtne kode, pa čeprav je cena na izdelek višja zaradi tega morda samo za nekaj 10 centov. Poleg tega si predstavljam, da bi blagajničarke v tem primeru samo zamenjali varnostniki, ki bi skrbeli za to, da kupci ne goljufajo in ne odnašajo blaga, brez da plačajo. Nisem pa imel še priložnost videti delovanja te tehnologije v praksi, tako da je to vse skupaj še precej v zraku. Pa ne mislim samo pri nas.

Sam se bolj nagibam k drugačnemu konceptu, s katerim pa se doseže podoben učinek v velikih nakupovalnih centrih.

Jaz predvidevam, da je za trgovino največji strošek (poleg samega blaga seveda) poslovni prostor ter zaposleni, večinoma prodajalke in pomožno osebje. In tu je potrebno iskati potem glavne prihranke.

Moja ideja pa je v tem, da jaz ne vozim več po trgovini nakupovalnega vozička, ampak dobim na vhodu neko elektronsko napravo velikosti malo boljšega mobilnega telefona, s katero se sprehajam med policami in elektronsko “naročam” izdelke. Na policah niso več zaresni izdelki, zloženi v tisočih komadov, ki jih morajo še neprestano obnavljati, da police vedno izgledajo polne, ampak samo dummy embalaža, ki je videti čisto enako kot pravi izdelek in služi kupcu za vizualno odločitev o nakupu. S stališča mene kot kupca zadeva torej ne izgleda nič bistveno drugače, kot klasična trgovina, le da niso potrebne več tako velike nakupovalne površine. Ko izdelke izbiram in vnašam (skeniram) v tak elektronski “nakupovalni voziček”, sistem v ozadju skrbi za to, da avtomatizirano skladišče sproti pripravlja kupljeno blago v recimo neke povratne plastične košarice, gajbice ali kaj podobnega.

Ko končam z nakupovanjem, pridem do mojega boksa s parkiranim avtomobilom, kjer je za stekleno pregrado že lepo pripravljena moja košarica, ki samo še čaka, da zadevo plačam. Potem se vrata odprejo, blago vržem v prtljažnik in se odpeljem. Tako odpade neka blazna potreba po četi varnostnikov, saj jaz ne morem ničesar vzeti, dokler ne plačam.

V taki trgovini ne bo nobenega potiskanja vozičkov, nobenih vrst, nobene klasične blagajne. Na elektronski napravi lahko v vsakem trenutku preverim, kaj imam v “košarici” in koliko me to stane, predvsem pa je za trgovca bistveno, da je seznam zaposlenih mnogo krajši. Ko se enkrat nekoliko višja investicija v avtomatiko povrne, zadeva prinaša profit, ki je bistveno večji od klasične trgovine s polno posadko. Vsa manipulacija z blagom pa se dogaja v avtomatiziranem skladišču, brez klasičnega cirkusa z ročnim polnjenjem polic.

Seveda se vedno najde kdo, ki ves vesel odkrije, zakaj to dejansko ne more delovati v praksi in tu so verjetno takoj pomisleki glede nakupov artikov kot je kruh, tri kile krompirja ali dve ročno izbrani čebuli. Ampak to pa res ne predstavlja nobenega problema, saj sistem zlahka nalepi na blago tudi ID kupca in to avtomagično distribuira proti izhodu.

Moram spet na patentni urad v vrsto čakat?

9 Responses to “Avtomatizirana trgovina”

  1. chef Says:

    Hehe, to zadevo sem jaz prvič videl leta 2003 v ZDA in takrat sva se s Fotrom hahljala, češ, bomo videli, kdaj to pride k nam. Takrat sva v tiste blagajne buljila kot idiota.

    Problem pri nas je, če kupiš pivo, ker potem začne avtomat takoj težit in na ves glas razloži, da ima izdelek starostno omejitev in mora to potrdit prodajalka (vprašanje, če so varnostniki za to kvalificirani, ker oni nimajo včasih niti dokončane osnovne šole). No, medtem ko čakaš, te pa stare babe

  2. seamus Says:

    Tehnično blago cel ta postopek pozna že desetletja (dandanes je zadeva 100% avtomatizirana ). Očitno pa kupci, ki hodijo v supermarkete potrebujejo filing da je zadeva prava. Ker če jim vzameš še to – kaj naj potem sploh počnejo?

    Men bi blo osebno pa prou fajn – greš in klik, klik, klik skoz trgovino – no sj v bistvo to že sedaj počnem, ker načeloma že v naprej vem kaj vse bom kupil in kaj bom še pogledal. Razlika je samo ta, da zravn tovorim še voziček. Recmo Leclerc ima super zadevo (za razliko od ostalih) – vrste z listki, kar pomoje je korak naprej k avtomatizmu – naslednji korak je, da poveš želeno in to potem dobiš na blagajni. Vzameš listek na delikatesi, oceniš (ja, OK, lohk se tud zajebeš, sam prodajalka te načeloma potem upošteva) kolk časa bo trajalo, da prideš na vrsto, vzameš listek za meso in za ribe. Vmes zakrožiš po trgovini in to je to. MAnjkajo samo še listki na blagajni 😉 .

  3. vasantika Says:

    Zelo zanimiv predlog! Takšen koncept ne bi le onemogočil tatvine, ampak tudi uničevanje embalaže oz. izdelkov s strani neobčutljivih ali nepazljivih kupcev… se mi je že zgodilo, da sem kupila namaz, ki ga je nekdo iz firbca odprl in postavil nazaj na polico?! Seveda je na njem zrastla “plemenita” plesen – v trgovini so mi na srečo izdelek zamenjali. Po drugi strani pa sva s fantom ob dveh različnih priložnostih v dveh različnih trgovinah po nesreči iz rok spustila hobok barve, ki se je nato seveda razletel po tleh 🙂 Koncept spletne prodajalne v živo, torej, za tiste, ki se bojijo prave zadeve. Še bolj (cenovno) učinkovito bi bilo, če bi spletne prodajalne bolje predstavile svoje prodajne artikle… npr. 3D projekcija embalaže, kjer je ves tekst čitljiv, natančno napisane količine (in predvideno število uporab), itd. Mene dostikrat od nakupa odvrne ravno to, da so izdelki slabo predstavljeni.
    Zelenjavo in sadje pa bi vseeno raje izbirala sama, ker ponavadi vem, kaj bom z njo počela in na podlagi tega tudi izbiram po velikosti in obliki.

  4. dronyx Says:

    @vasantika: Za sadje in zelenjavo mi je jasno, da moraš kupcu dati možnost, da si lahko sam izbere, sploh banane verjetno nihče noče vzet neke gnile primerke, ki so v skladišču par dni. Je pa ta del lahko strateško postavljen na takem mestu, da ti enostavno izbrano in stehtano blago položiš v neko režo in ti ga potem sistem sam dostavi na izhod. tako v bistvu tebi še vedno ni potrebno prenašati po trgovini nič drugega, kot malo elektronsko “košarico”.

  5. . Says:

    Tale Sparova sampostrežna blagajna je kar komplicirana, stvari najprej zložiš na eni polici, na drugi obesiš vrečko (hm, kaj če prideš s košaro???) in poskenirane zlagaš vanjo, vse skupaj se vaga…. zgleda, da so zmikavti kar zviti in je treba kompicirati, pa v bazi moraš imeti še maso čisto vsakega artikla…

    Vprašanje tudi, kako tale reč zna delati s pikami ali kakorkoli jim že tile nizozemski smrekarji rečejo.

    Tekstil, vključno z majicami za par evrov, praviloma ima tisti protitatvinski čip, ki ga na blagajni snamejo z nekim special ključem, sicer ob izhodu sproži alarm. Zdaj si pa predstavljaj, da na sampostrežni blagajni obračunaš (in zložiš v vrečko) že večino stvari, nakar ti zdetektira majico in reče “jok brate, pejt na običajno blagajno”. Če je to sprogramiral kakšen naci-interesni Src ali Comtrade, se celo pozabi stornirati in naslednjemu zaračuna še del tvoje robe…

    Ali pa ob končnem obračunu ugotoviš, da imaš premalo denarja. Pri obični blagajni pač nekaj stvari pustiš, to se ti odšteje in zdrava Marija, kako boš pa to izvedel na sampostrežni, kjer se vse vaga?

    Verjetno je razlog v tatvinah, da ti čike lahko da le blagajničarka. In pa seveda so kratke vrste v njihovem interesu, da te med čakanjem mulc nažica še za kakšno čokoladko ali pa tista “gospod, če vzamete še čigumije za najmanj 32 centov, dobite več pik”. Hmmm, mogoče so pa sampostrežne blagajne le PR trik (in za tiste, ki itak ne padajo nea te fore), ostale pa s kompliciranjem dobesedno podijo nazaj na človeške?

  6. dronyx Says:

    To tudi jaz nisem vedel, da ima samopostrežna blagajna v Sparu vgrajen sistem za tehtanje izdelkov, ki jih zlagaš v vrečko. Zato mi je prvič težil, ko sem dal izdelek iz vrečke, ker nisem vedel, ali mi ga je sistem pravilno prebral. Problem baje tudi nastane, če ti recimo otrok teži, da je žejen in mu daš da spije sok že v trgovini, potem pa blagajna začne jokat, ker ugotovi, da teža ni več taka, kot piše v računalniku.

    Sicer je pa v Šparu na Vrhniki tako, da so ven zabrisali 2 klasiki, montirali 4 samopostrežne blagajne, ena prodajalka pa je potem tam vedno za pomoč. Verjetno se da vse težave nekako rešiti, ker tista napravica ima čuda nekih opcij in menijev.

  7. Čukica Says:

    @dronyx: Ampak dohtar, so to res ti, si res ti? A ti ni svoj čas odhod do urbanomata predstavljal pravo torturo in si doživljal napade migrene ob misli na zapletena navodila na napravi, prirejeni za butca&butca? 🙂
    Ampak meni je tvoja ideja všeč. Nisem najmanjši člouk na svetu, ampak tisti vozički so večji od mene in ko so polni, tudi težji, bogami da so, zato imaš moj glas

  8. Čukica Says:

    Ne vem, od kod mi ta presežek ampak-ov

  9. dronyx Says:

    @Čukica: Urbanomlat je zame še vedno čudo tehnike, ki se ga na daleč izognem, tako da tisto kratico polnim samo v trafikah. So pa ti avtomati zame še vedno prekomplicirani, da bi se jih zares lahko razveselil. Sploh ko naletiš na kak nov primerek, ki čisto po svoje razume kaj pomeni biti “user friendly”.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: