Mrtvi na terawatt

Zagovorniki jedrske energije imamo zaradi Japonskih težav s Fukušimo zadnje čase nekaj več težav in dela, ampak nič takšnega, kar se ne bi dalo z argumentom priključne moči ustrezno sanirati, preden fanatični nasprotniki jedrske energije povzročijo še več škode, kot so jo že sicer.

Kot kažejo podatki, je trenutno na svetu v uporabi 442 jedrskih elektrarn, od tega jih imajo skoraj četrtino ZDA. V tej svetovni jedrski druščini je z Nuklearno elektrarno Krško častno zastopana tudi Slovenija, ki na ta način pridobi tretjino potrebne električne energije, polovico proizvodnje iz nuklearke pa gre solastnikom Hrvatom, ki pa zanimivo zaradi solastništva našega jedrskega termalnega vrelca niso kar avtomatično uvrščeni na svetovni zemljevid jedrskih držav.

V izgradnji je po svetu še 65 jedrskih elektrarn, od tega največ na Kitajskem (27) in v Rusiji (11). Skupna moč delujočih jedrskih elektrarn je po podatkih nekje 375.000 MW, pri čemer je naša nuklearka v tej številki zastopana z 666 MW, kar bo za vraževerne pomenilo slabo znamenje. Vendar naj jih takoj potolažim, da je po nekaterih drugih podatkih največja moč 676 MW. Sam sicer nisem vraževeren, se pa načeloma strinjam, da ne bi smeli graditi elektrarn z močjo 666 MW, tako kot nima smisla imeti hotelske sobe s številko 13.

Jedrski zemljevid sveta pokaže, da so razvite države vse po vrsti življenjsko odvisne od jedrske energije. Sive lise so samo Afrika, kjer je en akumulator na vrača povsem dovolj za celo vas, pa tudi če bodo nekoč napeljali električne drate po kontinentu, bodo lahko vsem potrebam zadostili s sončnimi celicami, Bližnji vzhod, ki leži praktično na naftnih vrelcih in pa nekoliko presenetljivo Avstralija. Vendar Avstralija ima bogata nahajališča premoga, tako da tri četrtine elektrike pridela iz tega vira. Resda ima nahajališča tudi urana, ki ga vsega izvozi, vendar očitno je ekonomsko za njih ceneje kurjenje premoga, kot urana, pri čemer problem predstavljajo tudi velike razdalje med slabo poseljenimi kraji, kar je domnevam lažje elektrificirati z manjšimi elektrarnami na premog.

Kar se tiče omembe vrednih večjih jedrskih nesreč vemo za vse tri na pamet in to kljub temu, da je tehnologija v uporabi od leta 1954.

Prva večja jedrska nesreča na Otoku treh milj (1979) se je končala brez smrtnih žrtev, se pa je delno stalila sredica v enem reaktorju. Černobil (1986) je bil hujši primer,  kjer je prišlo do smrtnih žrtev in tudi precejšnjega vpliva na okolje. Glede števila žrtev krožijo različne številke in mnoge urbane legende, po nekaterih podatkih naj bi 50 ljudi umrlo neposredno za posledicami nesreče, kakšnih 4000 pa naj bi jih po predvidevanjih umrlo predčasno zaradi raka ali levkemije, vendar to pomeni lahko tudi 20 let ali več po nesreči, tako da se ne da povsem zanesljivo potrditi povezave. Približno 4000 otrok je zbolelo za rakom ščitnice, od tega jih je 9 umrlo, ostale pa so pozdravili. Kakšna bo končna statistika Fukušime (2011) pa trenutno še ne vemo.

Ampak jedrske nesreče so nekaj podobnega, kot letalske nesreče. Zaradi zelo visokih varnostnih standardov se zgodijo zelo poredko (Fukušimo je dotolkel šele cunami izjemno močnega potresa), vendar če se, so lahko posledice hude in nekaj dni postanejo tema za naslovnice, potem pa na to vsi pozabimo in življenje gre dalje. Statistika za daljše obdobje pokaže, da je letalski promet še vedno najbolj varen način prevoza, saj je dnevno v zraku na tisoče letal, ki vsa po vrsti varno pristanejo na cilju. In tako tudi dnevno na stotine jedrskih central po svetu proizvaja električno energijo brez težav in tudi nasprotniki jedrske energije z veseljem prižgejo kakšno žarnico ali električno pečico na ta račun.

S tem v zvezi je zelo zanimiv statistični podatek o številu mrtvih na proizvedeno TWH (tera wattno uro) glede na vir energije, ki je bil objavljen v članku na spletni strani Next Big Future. Če prav razumem, naj bi ta podatek pomenil, koliko je potrebno statistično mrtvih zaradi različnih vzrokov, da se lahko proizvede milijon mega wattov (1 TW) energije za eno uro.


Tako ZDA beležijo statistično letno 30.000 mrtvih zaradi onesnaženja, ki ga povzroča kurjenje premoga, Kitajska pa kar 500.000. Koliko jih naštejemo pri nas nimam podatka, verjetno pa kakšnih 100 zanesljivo, čeprav vprašanje, če to priznamo. Kaj več bi lahno na to temo povedali prebivalci Zasavja in Šaleške doline, ki bo kot kaže dobila še eno novo, ogromno kurišče premoga.

Za vse pristaše alternativnih virov energije bo morda zanimiv ali pa presenetljiv podatek o številu mrtvih pri izkoriščanju solarne energije, kjer gre domnevam pretežno za nesreče pri montaži solarnih panelov na strehe. Ta vir pa sicer zagotavlja zanemarljivih 0,1 % potrebne energije, kar je po svoje paradoksalno, glede na to, koliko energije Sonca pade vsak trenutek na Zemljo.

Jedrska energija je kar se smrti tiče zelo varna, pa tudi vpliv na okolje je v primerjavi z ostalimi energenti skoraj zanemarljiv, čeprav je o tem težko govoriti v času, ko se je zgodila Fukušima. Ampak za statistiko so važna povprečja na daljše obdobje, ne pa lokalni maksimumi.

Strah vzbujajoči pa so dejansko podatki o tem, kako zelo smo še vedno odvisni od fosilnih virov, ki jih naglo zmanjkuje in kako malo prispevajo trenutno v energetsko bilanco tako imenovani obnovljivi viri. Seveda tudi uran kot gorivo za jedrske elektrarne ne nastopa v naravi v neomejenih količinah in letno baje vse nuklearke skupaj pokurijo okrog 50.000 ton urana (vir).

reaktorska posoda v NEK leta 1981 (vir: ICJT)

Če bi ostali pri sedanjem številu nukleark, je urana po ocenah dovolj za 100 let, v primeru pa da bi recimo večino potrebne energije dobavljale nekoč nuklearke, pa seveda ta količina zalog zadostuje kvečjemu za kakšno desetletje, kar ni nič.

Ampak brihtne glave prihodnosti bodo zanesljivo našle tudi kakšne povsem nove načine pridobivanja energije, ki bo vse to obrnil na glavo in nas rešil prekletstva življenja v temi.

Če drugega ne, bodo pa rudarili na Marsovi luni Fobos.

19 Responses to “Mrtvi na terawatt”

  1. anez Says:

    Z jedrsko energijo naprej v svetlo prihodnost(sploh ponoči ko ni sonca).Drugače pa dober zapis.

  2. smoger Says:

    5/5
    future: fisija, Sonce, pa Tesline fore, pa še nekaj od razlike v slanosti (?),…

  3. Om Nom Nom Says:

    Podobno poanto ima tale greenie
    http://www.guardian.co.uk/environment/georgemonbiot

    “Sam sicer nisem vraževeren, se pa načeloma strinjam, da ne bi smeli graditi elektrarn z močjo 666 MW, tako kot nima smisla imeti hotelske sobe s številko 13,”

    je rekel uni, ki živi med železniško čuvajnico št. 666 in Peklom. :))))

  4. dronyx Says:

    @smoger: 100 let je očitno v tehnološkem razvoju zelo dolga doba in v tem času se zgodi marsikaj. Nekje sem prebral, da je izkoristek urana v jedrskem reaktorju samo nekaj procentov (tu je mišljen odstotek uranovih jeder, ki se uspešno cepijo v reaktorju, preden je potrebno gorivo zamenjati), tako da je že tu ogromno rezerve. Iztrošeno jedrsko gorivo ni tako kot pepel, ki nastane po gorenju papirja ali drv. To se bo skoraj sigurno v prihodnosti dalo ponovno uporabiti v drugačnih tipih elektrarn.

    Japonci so razvili že pred leti tudi mini nuklearke, ki bi napajale manjša naselja in imajo moč nekaj MW. Prihodnost teh mini elektrarn jaz vidim zlasti za napajanje oddaljenih področji ali pa če bi lahko v njih uporabili tehnologijo, ki bi bila bistveno bolj varna. Čeprav imajo nekateri pomisleke, da je pametneje vzdrževati eno ogromno nuklearko, kot pa tisoč malih “občinskih” nukleark, čemur je danes težko oporekati.

    Fuzija je pa sploh še neukročena trmoglavka, od katere si jaz v prihodnje še veliko obetam.

    Dejstvo je, da življenje na Zemlji v celoti omogoča jedrska “tehnologija” Sonca. Je pa ta tehnologija primerna za splošno uporabo šele, ko je civilizacija na zadosti visoki stopnji razvoja. Nenazadnje tudi jedrsko orožje učinkovito preprečuje globalne spopade, kot sta bili obe svetovni vojni, saj se s tem orožjem ne moreš vojskovati. Lahko se samo uničiš.

  5. dronyx Says:

    Zračni posnetki Fukušime v visoki resoluciji.

  6. Afnogunc Says:

    Dogodki na japonskem niso pokazali ranljivosti jedrske energije – prav nasprotno – dokazali so, kako varne so te elektrarne. Čeprav je bil potres takšne moči, da bi verjetno porušil vse jezove morebitnih hidroelektraren, jedrskim ni povzročil skoraj nobene škode. To, kar pa je neredil cunami, enostavno niso (mogli) pričakovali in je posledica slučaja, ki se lahko zgodi v milijon letih. Take varnosti pa ne ponuja nobena druga znana rešitev pridobivanja energije.

  7. smoger Says:

    Mene včasih spreleti nenvaden občutek kot da si ljudje, ki sledijo novicam na POP TV in nekateri novinarji v Sloveniji, želijo nuklearnih katastrof…kot da jim je žal, da se stvari (relativno) normalizirajo.

  8. dronyx Says:

    @smoger: Jaz sem včasih razmišljal, da je življenje na tem planetu morda za nekoga nekaj podobnega, kot za nas računalniške igre. In če bi jaz to projektiral, bi si zadevo zamislil predvsem kot miselno igro. Pozitivne misli gradijo oz. zdravijo, negativne rušijo oz. ubijajo. Bi bilo pa potem zabavno, če bi imel še dostop do “konzole”, kjer bi lahko preveril bilanco. Me zanima, če bi si potem še kdo želel biti politik?🙂

  9. Tajča Says:

    dronyx, težko bi v bilanco vnesli izgubo zdravja zaradi defektov na genskem zapisu in s tem povezanega povečanega trpljenja, pri živih in pri naslednjih generacijah, pri ljudeh, živalih.. ogrožena se mi zdi evolucija življenja.
    Sicer pa ne vem, kako bi shajali brez te energije, ki se je marsikomu, tudi meni, zdela najbolj čista.

  10. dronyx Says:

    @Tajča: Po moje ni čisto nič ogrožena evolucija. Morda sevanje celo blagodejno vpliva na evolucijo, ker s tem dobiš hitreje mutirane primerke, iz katerih bodo morda v prihodnosti nastale nove vrste (če jih seveda naravna selekcija ne bo zavrgla).

    Kakor mi je znano, vrste same s svojim obnašanjem ne morejo vplivati na lastni dedni zapis. Preprosto povedano, če ti celo življenje skačeš po eni nogi, tvojim potomcem zaradi tega še ne bo zakrnela ena noga in ne bodo lastnost dedovali naprej. Če želiš, da nastajajo nove vrste ali pa se razvijajo obstoječe, mora nek zunanji dejavnik vplivati na dedni zapis, da pride do mutacije. Delno sicer k temu prispeva kombinacija dveh dednih zapisov samca in samice, ampak samo s tem ne dobiš iz enoceličarja orangutana. Skratka, orodje evolucije so kot kaže mutacije in predvsem veliko časa.

  11. Tajča Says:

    Dronyx, za časa življenja nastale mutacije genskega zapisa v celicah povzročijo, da celice ne funkcionirajo pravilno in sčasoma tako motijo organe, katerih del so, da osebek propade. Med generacijami pa prehitra mutacija povzroči neprimerljivo več disfunkcionalnosti kot napredka v smislu prilagoditve na okolje. In kako bi starši skrbeli za svoje potomce, če jih skoraj ne bi prepoznali kot svoje, mislim bolj na živali.. meni je malo grozljivo sploh pomisliti.
    Jaz nisem prav prepričana, da okolje prav nič ne vpliva na razvoj organov. Če ponavljaš neko dejavnost, se telo v tistem okrepi in mogoče pa se to vendarle nekako prenese na gene.. ne moreš reči, da ne.

  12. Tajča Says:

    Ja, saj, to se pa strinjam, predvsem veliko časa rabi evolucija.

  13. dronyx Says:

    Kar se sevanja in vplivov radiacije tiče mislim da zadeva pada s kvadratom razdalje od vira, je pa seveda problem v tem, da zračni tokovi lahko zanesejo radioaktivne delce tudi precej daleč od vira.

    @Tajča: Seveda evolucija ne deluje tako, da mama šimpanzovka nekega dne rodi prvega malo bolj kosmatega človečka. Saj bi jo pobralo od šoka. Proces je očitno precej zvezen, zato pa je potrebno veliko časa in generacij. Še vedno pa močno dvomim, da lahko nekdo s svojim obnašanjem vpliva na lasten genetski zapis in tako na potomce.

  14. Tajča Says:

    dronyx, hm, veš ali dvomiš? Ker če aktivnost organov vpliva tudi na razvoj teh organov pri potomcih, potem lahko gledamo na mutacije zaradi sevanja samo kot na rušenje s trudom pridelane prilagoditve na okolje. Spomnim se, da smo se v šoli učili, zakaj imajo žirave dolge vratove in podobno, a vseeno ne vem za dokaze, ki bi govorili, da aktivnost populacije nič ne vpliva na izgradnjo genoma.
    Kot si napisal, pozitivne misli gradijo oz. zdravijo, negativne rušijo oz. ubijajo. Lahko je tako, da gradi aktivnost z malimi mutacijami, ruši pa malo večje obstreljevanje sezidanega. Kot če zidaš in popravljaš hišo, nasproti bombam ali potresu.
    p.s.Spomnim se, da smo se v šoli učili, zakaj imajo žirave dolge vratove in podobno, a vseeno ne vem za dokaze, ki bi govorili, da aktivnost populacije nič ne vpliva na izgradnjo genoma. Že pri enem osebku, če npr. kdo dviga uteži, se mu nekaj pozna še na stara leta.🙂

  15. smoger Says:

    Na dolgi rok smo itak vsi mrtvi.😛

  16. dronyx Says:

    @Tajča: Kar se tiče vpliva okolja na genetiko vsi pomislijo najprej na žirafe, češ antilope so se nekoč stegovale za vedno višjimi listi in potem nekega dne taki antilopi se ni reklo več antilopa, ampak žirafa. Vendar zakaj potem ne obstajajo zvezno primerki od antilope do žirafe, temveč imaš danes samo dve ločeni vrsti?

    Nekje v Aziji živi pleme, kjer si umetno podaljšujejo vratove z nekimi rinkami. Ali misliš, da se njim rojevajo otroci z dolgimi vratovi in bo čez nekaj tisoč let iz njih nastala človeška žirafa? Jaz vem, da v to močno dvomim, oziroma preprosto ne verjamem.

    @Smoger: Veliki mislec in klasični filozof je nekoč zapisal: Življenja ne moreš premagati, lahko se mu samo predaš (“give up” v angleščini).

  17. Tajča Says:

    @dronyx Pri rinkah ne gre za aktivnost telesa, celice se ne trudijo za rast. Imajo pa npr. njihovi potomci temnejšo kožo kot jo imamo Evropejci, celice se trudijo zaščititi kožo pred več sonca. Gen za več pimenta olajša delo, prilagodi predvidnim večjim potrebam zaščite za potomce.
    Za antilope in žirafe ne vem, mogoče druga hrana na višini povzroči drugačno presnovo in se specializirajo na izločanje določenih encimov, ne vem..

  18. smoger Says:

    Veliki mislec in klasični filozof:mrgreen:

    No, nekje sem prebral podobno reč…nekako takole gre: ‘ Smrt premagaš, tako da živiš žviljenje.’

  19. Tajča Says:

    @dronyx Zaradi tega! posta sem odkrila Darvina, O nastanku vrst:)..zakaj ni zveznosti med vrstami: več je zveznih primerkov pri začetku razvoja dveh vrst, a vseeno jih je malo. Kasneje jih prav zaradi maloštevilnosti izrineta novi dve vrsti. Vrste se s časom vedno bolj ločujejo… o tem, kako vpliva radiacija pa ni nič pisal😉

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: