Stare salame v shrambi

Ko so ZDA razlagale, da se bodo pri napadih na Libijo enkrat za spremembo držale bolj v ozadju, se mi je to zdelo neverjetno. Take smešne izjave sigurno ne morejo biti usklajene z vojaškimi generali v Pentagonu.

To je podobno, kot če bi imel polno shrambo par let starih suhih salam, katerim je rok uporabe že skoraj potekel, ko pa se v hiši pripravlja velika pojedina, se pa odločiš, da stare salame ne boš postregel, ampak jih boš raje vrgel v kanto za bio odpadke, medtem ko je pri sosedih velika fešta.

Seveda ko so se zares začeli napadi na Libijo, se je potem kaj hitro izkazalo, da tudi ZDA pridno praznijo skladišča starih tomahawkov (izstrelili so več kot 110 raket v enem samem dnevu, cena ene rakete pa presega milijon USD) in bo tako vojaška industrija spet dobila nova naročila za boljše, izpopolnjene modele naslednje generacije. Ta sistem ustvarjanja potreb po izdelkih vojaške industrije deluje praktično enako ne glede na to, ali ima predsednik ZDA v vitrini ovalne pisarne spravljeno zaprašeno nobelovo nagrado za mir. Oziroma sedaj je po svoje še lažje, ker se vojne načeloma ne bijejo več samo za zaščito ameriških interesov po svetu, ampak v prvi vrsti za mir.

Je pa skoraj sigurno dražje uničevanje starega orožja na poligonu, kot pa deploy nekje na puščavskem dvorišču bližnjevzhodnega samodržca. Sploh če ta nima tehnologije, da bi lahko učinkovito streljal nazaj (teroristični napadi na civilna potniška letala tu ne štejejo) in ni potrebe po angažiranju ground forces (pešadincev), za katere je žal značilno, da so precej nagnjeni k umiranju.

6 Responses to “Stare salame v shrambi”

  1. Slovenec na Tajvanu Says:

    Zelo simplistično razmišljanje, čeprav je nekaj resnice v napisanem. A vseeno bi pričakoval malo bolj kompleksen esej slavnega Dr. Onyxa na to temo. No, morda pa kdaj drugič 😉

  2. dronyx Says:

    @Slovenec na Tajvanu: Simplistično gor ali dol, dejstvo je, da se danes svet deli na tiste, ki imajo neka naravna bogastva (nafta, plin, rude) in so deležni posebnega tretmaja ter na žalujoče ostale. Recimo v Sudanu že precej dlje časa pobijajo civiliste, kot v Libiji, pa ni še nikomur prišlo na misel, da bi vojaško posredoval. Gre pač za plemenske spopade, ki so za ta del Afrike nekaj običajnega.

    Žal pa ne najdem nekega zanimivega članka, kjer so bile predstavljene neke statistike o številu mrtvih v vojaških spopadih za časa različnih predsednikov ZDA. Obama je baje že na polovici mandata presegel svoje predhodnike. Očitno so minili časi Mahatme Gandhija, ko se je še dalo boriti za mir brez pretirane uporabe vojaške sile in orožja.

    Ampak tokrat bi pa ZDA res lahko prepustile Evropejcem, da zaplet z Moamerjem Gadafijem rešijo po svoje. Nenazadnje imamo lahko tudi mi svoja lastna interesna področja (z bogatimi nahajališči nafte in plina). Zakaj bi morali vedno biti prikolica ZDA?

  3. smoger Says:

    5/5

  4. dronyx Says:

    Evo, našel citat iz Delovega članka:

    Prejšnji ameriški predsednik George Bush je v zadnjem letu svojega mandata po dostopnih podatkih odobril od 34 do 36 napadov z brezpilotnimi letali, v katerih je bilo ubitih približno 300 ljudi, administracija demokratskega predsednika Baracka Obame pa je že v svojem prvem letu vladanja izvedla kar 53 napadov (760 ubitih), lani pa je to število znova več kot podvojila na 124 napadov. Zahtevali so skoraj 1300 žrtev, od tega več kot 700 med civilisti.

  5. luke Says:

    Ameriška vojaška industrija živi za vojsko in vojno. In korporacije postavljajo kongresnike, senatorje in tudi pomagajo postaviti predsednika.

    In z Obamina Nobelova nagrado? Dobil jo je na “kredit”, sedaj pa, kot tudi večina prejemnikov rizičnih kreditov je ne more odplačevati in spet smo, čeprav na drugačni, ne finančni, ampak na krizi osnovnih moralnih vrednot.

    Še vedno podpiram da Nobelovo nagrado dajo nuklearnih bombi. Nič drugega ni naredilo toliko za mir, še najmanj pa politiki.

    U2 je nekoč zaključil pesem Bullet the Blue Sky:

    Cross the field you see the sky ripped open
    See the rain through a gaping wound
    Pounding on the women and children
    Who run
    Into the arms
    Of America
    for the arms
    of America

  6. dronyx Says:

    @luke: Načeloma seveda to drži, čeprav Obama verjetno kredita v obliki Nobelove nagrade za mir ni sam hotel, ampak so mu ga kar dali. To je po svoje tudi nekakšno izsiljevanje, saj noben predsednik ZDA ni tam zato, da bo špilal mati Terezo po svetu, ampak predstavlja državo, ki predvsem brani svoje gospodarske in strateške interese. To pa dostikrat z mirovno funkcijo nima neke neposredne zveze oziroma gre v primeru nobelove nagrade za mir večkrat za direktni konflikt interesov.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: