Miselni eksperiment

Vzemimo da ste po nekem čudežu dobili milijon evrov, vendar pa z njimi ne morete prosto razpolagati. Vsak mesec lahko dvignete največ 2000 €, neporabljena kvota pa se ne prenese naprej. Na tak način ste za dolgo vrsto let finančno preskrbljeni in lahko povsem solidno živite iz meseca v mesec, pa čeprav samo ležite na kavču in gledate TV. Hkrati pa nimate neke omembe vredne vsote denarja, s katero bi lahko razpolagal in si tako lahko privoščili kaj več. Luksuzni avto, vilo na morju s petimi spalnicami, novo ljubico iz sveta šovbiznisa…

Vprašanje pa se glasi, kaj bi v takem primeru počeli v življenju?

Bi takoj naslednji dan pustili službo in povedali šefu v obraz vse tisto, kar se mu niste upali dolgo vrsto let ali bi še vedno hodili na isto delovno mesto, kot da se ni zgodilo nič? Bi bili pripravljeni iti delat drugam, kjer vam nudijo delo, ki vas je od nekdaj veselilo, vendar za slabše plačilo ali celo zastonj? Bi bili še pripravljeni delati osem ur na dan ali bi zahtevali bolj fleksibilen delovni čas ob toliko manjši plači? Bi bili v bistvu sploh še pripravljeni delati karkoli?

Mene pa dejansko s tem v zvezi zanima, ali na nek način ta trdi, neizprosen kapitalizem, kjer vladata na eni strani stalni strah za službo in preživetje, na drugi strani pa gonja za denarjem, ne ubija v ljudeh ustvarjalnost in talente, ki so jim dani?

Namreč če se da strokovno ugotoviti, da ta trditev drži, potem kapitalizem po moje sploh ni družbeni red, ki bi znal izkoristiti vse človeške potenciale (stavi pa kot kaže predvsem na pohlep in na željo po tekmovalnosti).

Mogoče preveč berem Marksov Das Kapital?

Advertisements

18 komentarjev to “Miselni eksperiment”

  1. chef Says:

    Kaj pa inflacija? Čez deset let bosta ta dva jurja komaj za burek. V bistvu bi moral še naprej delat in vsak mesec rento naložit v nekaj donosnega, kar je pa spet riskantno.

    Dva jurja žal nista noben denar, razen če seveda cele dneve ležiš na kavču.

  2. dronyx Says:

    @chef: No pa recimo, da se ta dva jurja višata skladno z inflacijo tako kot penzije upokojencev. Drugače pa jaz ne poznam veliko ljudi, ki bi mesečno zaslužili dva jurja (predpostavimo recimo še, da ti neka dobra vila plačuje tudi zdravstveno zavarovanje) neto in bi imeli to zagotovljeno naslednjih 50 let.

    Nisi mi pa odgovor na vprašanje. Jaz bi recimo službo pustil takoj in bi šel delati tudi zastonj tisto, kar me veseli. Zahteval pa bi, da me noben čas ne omejuje. Lahko par dni ne delam nič, naslednjih nekaj dni pa po 16 ur na dan. zanesljivo bi pa menjal veliko služb, vsaj vsako leto, ker sicer mi postane dolgčas.

  3. Andrej Says:

    Precej ljudi dobiva denar na enak način. Reče se mu sicer drugače: podpora za brezposelne. V velikem številu se odločajo, da ne bodo počeli nič.

    Saj ni res, da ni delovnih mest. V računalništvu in strojnem inženirstvu, pa še kje jih je na pretek. Ampak nihče noče tam delati, vsi bi radi lagodne službice, npr. prekladanje papirjev v državni upravi.

    Ljudje pač raje zabušavajo. Kapitalizem ljudi kvečjemu prisili, da nekaj naredijo in realizirajo talente.

  4. anusmundi ( * ) Says:

    @chef:
    Ker ne zaslužim 2 jurja bi že za manjšo vsoto cele dneve ležal na kavču. 🙂

    @onyx: O tem sem razmišljal že velikokrat in če bi imel možnost takšne doživljenjske finančne gotovosti bi jo zagotovo zagrabil in bi pustil službo, a ne zato, da ne bi nič več delal, le da tiste službene “obveznosti” ni več… Čeprav vprašanje, ko bi zadeva enkrat stekla v to smer (taki kot smo ljudje), bi potem sanjarili o tem, kako bi bilo ostati brez denarja?

  5. pele Says:

    To je v bistvu vprašanje o smiselnosti in funkciji univerzalnega temeljnega dohodka ali kako se že temu reče tej alternativni finančni neodvisnosti. Me veseli, da se najde še kdo, ki je sposoben relativizirati pomembnost prisilnega šihta obveznih 8 ur na dan, kjer imaš da delaš, pa če crkneš od dolgcajta in je kreativnost že zdavnaj zapustila misli, telo, fabrko, planet. Jaz mojih sodelavcev nisem mogel pripraviti niti, da bi resno vzeli predlog, kaj šele da bi resno razmislili o zadevi. Ne vem, mogoče se ljudje tudi bojijo prevzeti odgovornost za svoja živjlenja, ki bi bila kar naenkrat odrešena nekaterih spon…

    V glavnem, mislim, da bi bilo na svetu precej manj brezveznih delovnih mest, apatičnega folka, zatiranih delavcev. Bila bi seveda tudi manjša gospodarska rast, kar verjetno ne bi prizadelo večine ljudi, razen kakšnih profit frikov

  6. Andrej Says:

    UTD = finančna odvisnost od delavnih != finančna neodvisnost

  7. Om Nom Nom Says:

    Zelo zanimiva naloga. Moj odgovor? Službe ne bi pustila, ker je delo večinoma super, bi pa z veseljem razvezala pogodbo in se pustila plačevati samo za stvari, ki jih JAZ želim delati. Predvsem bi mi v taki zgodbi ugajala psihična razveza od pritiskov po strahu po tem, kaj bo, če nekega dne stopim na mino – služba se mi namreč pogosto zdi kot hoja po minskem polju.

    Sem pa pred časom razmišljala o tem, kako zelo mi gre ta koncept dela za “minimalno” plačo (minimalno pač relativno – večinoma smo vsi, od tistih z manj do tistih z več plače ujeti v nek krog “iz meseca v mesec”, pri nekaterih pač na relaciji Lidl – Mana, pri drugih v malo dražjih štacunah, ampak še vedno brez resnih ostankov likvidov konec meseca). Najbolj pri vsem mi gre na jetra, da ni vmesne variante: ne moreš biti neambiciozen, nezagreben, nepripravljen zaklati kogarkoli, ki se ti na pot postavi kot žrtev. Ali si totalno zmešan za službo (se pravi pristaneš na sužnjelastniški koncept z lepimi igračkami) ali pa enostavno odjebeš. Da bi bil zgolj povprečen, nekurčatorski del družbe, to danes skoraj ni opcija za ljudi, ki želimo delati.

  8. dronyx Says:

    Po moje bi s takim poskusom oz. testom lahko delodajalci ugotovili, ali njihovi zaposleni hodijo v službo samo zato, ker si ne najdejo druge službe oziroma se bojijo zamenjati delovno mesto, na katerem so že 20 let, ali pa bi spoznali, da večina pri njih dela zato, ker tako izpolnjuje neke osnovne človekove potrebe po delu, ustvarjanju, izražanju…, torej ne samo golemu preživetju.

    Če bi država uvedla univerzalni temeljni dohodek (recimo pri nas na nivoju minimalne plače 500 €) v sedanjem sistemu bi to v praksi samo pomenilo, da bi se skokovito povišali davki, saj bi na tak način država prevzela prerazporejanje ustvarjenega (kar v bistvu počne že sedaj, le v nekoliko manjši meri).

    Kakor sem bral, imajo (ali so imele?) nekaj podobnega praktično že nekatere skandinavske države, kjer je socialna pomoč za brezposelne tako visoka, da se mnogim sploh ne splača hoditi v službo in veliko jih dejansko ne hodi. Na drugi strani pa imajo delodajalci težave najti delovno silo, sploh za delovna mesta z nizko dodano vrednostjo, kjer je plača lahko komaj na ravni zajamčene socialne podpore. Kdo bo dejal, da je temu tako tudi pri nas, vendar se mi zdi, da ni čisto tako. Denar, ki ga nekaj časa dobivajo brezposelni gre iz zavarovanja, tako kot kasko, če razbiješ avto, sama socialna pomoč pa mislim da tudi ni ravno tako visoka, da bi se dalo samo z njo preživeti.

    Mislim pa, da delodajalcem tak svoboden sistem nikakor ne ugaja, ker si na eni strani želijo, da imajo zaposlene ves čas “na broju” in da je zadeva predvidljiva (to ponavadi omogočajo pogodbe o delu oz. kazni za nespoštovanje, odpovedni roki itd), na drugi strani pa jim je v interesu, da po potrebi delavca lahko čim lažje in s čim manj stroškov odpustijo. Če dobim jaz nakazanih vsak mesec 2000 €, potem seveda s tem dobim svobodo, da se lahko sam odločam kaj in za koga bom delal (to se v bistvu lahko že sedaj, samo potem grem lahko delati neka tudi zastonj, če me to delo veseli in verjetno tako lažje dobim tako delo) in se ne bi pustil vezati nikomur. Lahko pa rečem, da bi tako lahko dal od sebe bistveno več, kot pa sedaj.

    Čisto filozofsko gledano je pa dejstvo, da živimo mi v nekem ozkem časovnem obdobju, ki ga dokaj dobro poznamo, zgodovino pa poznamo samo iz šol in zapisov. Vendar če se nam zdi življenje pred 500 leti gledano z današnjimi očmi primitivno (takrat je večina obdelovala svoj košček zemlje domnevam), se bo zelo verjetno današni sistem zdel ljudem čez 500 let primitiven. Vprašanje je samo, kaj se bo v tem času spremenilo. Zgodovinsko gledano pa se bo verjetno kljub vsemu spremenilo na bolje, saj so človeški možgani, kot centralni CPU, ki poganja vso zadevo, še vedno izrabljeni škandalozno malo..

  9. smoger Says:

    Škandalozno malo ali bolje škandalozno nepravilno.

    Kapitalizem kot ga mi živimo še vedno ni tisti hardcore, ki ga imajo na Japonskem/ZDA,…. Zame je največji problem ta kolektivna histerija, ki jo generirajo mediji, da moramo non stop zapravljati. Povsod oglasi. Postajamo naprave za shopping. Druga težava je pa ( ki izhaja iz teh bombardiranj z reklamami) je pa da folk precenjuje svoje sposobnosti in velikokrat prav te generirajo stres na delovnem mestu in še kje.

    Po mojem največja podjetja ala Google, GSK, Sony,… imajo v svojih razvojnih obratih zelo kreativne ljudi. Seveda je ta odstotek ful nizek. Inovacije prinašajo gospodarsko rast.

    Kaj bi jaz naredil?
    – obdržal bi isti job
    – del denarja bi naložil v izobraževanje
    – del v nepremičnine in del v rizična področja
    – čez 10 let bi zamenjal job z boljšimi pogoji dela (tudi če bi bla plača nižja)…delal bi iste stvari kot na prvem jobu

    Glede univerzalnega dohodka ipd. :
    Univerzalnega dohodka ne potrebujemo, če bi (+gospodarska rast je zagotovljena):
    – vsak počel tisto česar je realno sposoben in ga veseli in je zato realno plačan
    – se krativnost zadržala in vzgajala že od otroških let
    – imeli tehnično vlado in zelo majhen delež javnega sektorja (država bi morala šparati kot to počnejo na Švedska al pa Norveška, kjer sem bral imajo vedno plus v proračunu, čeprav Norvežani imajo nafto)
    – bi vlada/politiki gledali dlje od enega mandata v prihodnost

  10. babylon9 Says:

    Zanimiva tematika ti da misliti.

  11. chef Says:

    OK, zdaj ko sva rešila problem inflacije in zdravstvenega zavarovanja (sem pač skeptik), lahko nadaljujem

    Dva jurja sta sicer dosti več kot dobim zdaj, ampak težava je v tem, da je to še vedno manj, kot bi si želel. Zato bi službo najverjetneje obdržal še za kakšno leto, ker potem bi tista 2 jurja dobesedno ostajala oziroma bi si v enem letu lahko že omislil nekakšen nadstandard. Bi bil pa seveda dovolj pasji, da bi v tem času preračunal, kako dobiti bolj udobno službo – mogoče bi pač odprl s.p. Na ta način bi zaslužil manj, bi pa pokril stroške, največji je recimo avto.

    Se mi pa vedno bolj dozedva, da se v tej državi še najbolj splača odpreti kafič. Tiste tri kelnerce plačal vsega skupaj 1500 evrov na mesec, nekaj ur vsak teden bi kelnaril jaz, 1500 evrov recimo še za najemnino, ostalo je pa čisti dobiček, ker so cene pijač itak smešno nizke, krčmarjeve marže pa grozovite. Uspeh je pri nekomu, ki zna delat, odvisen samo še od lokacije.

  12. dronyx Says:

    @chef: Ker sem po naravi zloben, bi jaz eksperiment še malo bolj zakompliciral. Tisti, ki ti da tisti milijonček tudi zahteva, da vse, kar zaslužiš pod 2000 € na mesec, gre nazaj njemu (ostalo pa ostane tebi). S tem doseže, da bolj kot delaš in služiš, manj imaš neto finančne koristi od eksperimenta. He, he…

    Meni osebno je 2000 € (neto) na mesec povsem dovolj, da se znebim vseh spon sedanjega sistema. V tem primeru bi zanesljivo delal tudi brezplačno samo stvari, ki me zanimajo in kjer bi užival v delu.

  13. chef Says:

    Jah, v tem primeru bi seveda nehal delat (za denar) in bi se z biznisom ukvarjal pro bono. Pri meni to ne bi bil tak problem, ker bi zahteval samo poplačilo stroškov za potovanja in nočitve.

  14. dronyx Says:

    chef: No vidiš, delal bi, pa čeprav bi imel od eksperimenta največjo finančno korist, če ne bi počel nič. In tudi če pogledaš upokojence, veliko od njih še vedno obdeluje zemljo, pazi na vnučke ali celo dela kje na črno (če so seveda zdravi). Torej ljudje ne delamo zato, da plačamo položnice, ampak zato, ker je delo tudi neke vrste osnovna človekova potreba.

  15. chef Says:

    To jaz že dolgo vem. Bolj problematičen je moj občutek, da bi večina Slovencev po prejemu tega denarja verjetno najprej šefa verbalno poslala v kurec. To pa pomeni, da imajo ljudje slab odnos do svoje firme, kar je seveda posledica slabega odnosa šefov do njih.

  16. Tajča Says:

    Vsekakor ne bi samo nekateri srečneži lahko gojili svojih talentov, ampak bi nasploh se več delalo na izobraževanju, rasti, razvoju, izražanju posameznika. Bi pa zato šlo dosti manj energije za dela, ki so nujno potrebna za nek standard, širše družba kot organizacija bi najbrž bila na slabšem kot v sedanjem kapitalističnem sistemu. Vprašanje je, kje bi bili bolj srečni, ali je sreča sploh vrednota in ali si srečo za vse tudi želimo (sploh ali si jo želi deliti mainstream).
    Mater, spet sem se zafilozofirala. Onyx, pa kaj ti misliš, da bom jaz kar v komentar pisala svoje sanje..kakšno vprašanje 🙂 Meni bi bilo že pet krat manj dovolj za change. V knjižnega molja, umetnika, z rekreativnimi izletniškimi izhodi.. Za neki več bi bilo treba pa disciplino..

  17. Shirley Valentine Says:

    Tole je sicer čisto majčkeno izven osnovne teme: opravljam poklic z visoko stopnjo burn-outa. Dobra sem v tem, kar delam, in to delam rada, ampak delo me počasi, vendar zanesljivo načenja. In že nekaj let sanjarim, kako bi bilo fajn, če bi imeli možnost sabbatical year (jaz si v treh tednih dopusta niti osnov ne regeneriram, kaj šele, da bi pogledala izven svojega poklicnega plota). Sama bi bila čisto pripravljena, da mi zmanjšajo plačo za 10%, v zameno bi pa vsakih deset let lahko vzela eno leto plačane pavze (ali vsakih pet let šest mesecev), zaradi mene tudi neplačane, bi pač resno računala na to in si nabrala nekaj prihrankov; glavni problem je to, da te delodajalec (in ostali delodajalci (Slovenija je tako majhna, da se v ozko specializiranih strokah vsi osebno poznamo med sabo) zaradi tega ne bi gledal postrani, češ, tale je pa čudak, čimprej se ga znebimo.
    In potem bi v tistem letu šla v intenzivni tečaj enega od skandinavskih jezikov, poslušala bi predavanja prvega letnika ekonomske ali pravne fakultete (oboje je povsem ortogonalno na moj poklic), prebrala vse tiste knjige, ki se mi nabirajo, prevedla vse do sedaj izdane knjige Christopherja Brookmyrea ali celo napisala kakšno svojo 🙂

  18. pijanec Says:

    @Shirley Valentine: na žalost verjetno nič od tega ne boš uspela narediti. Ko pa človek končno dobi čas, pa je že prestar.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: