San Jose extreme adventures

Ko sem slišal, da nameravajo Čilenci zapreti rudnik zlata in bakra San Jose, me je skoraj vrglo s stola. Namreč v trenutku, ko je postalo jasno, da obstajajo dobre možnosti za rešitev 33 globoko pod zemljo ujetih rudarjev, sem večkrat slišal, kako rudarji preigravajo možnosti, kako čim bolje unovčiti svojo zgodbo. Knjige, filmi, intervjuji, kinder jajčka s plastičnimi figuricami rudarjev, Lego kocke, skratka karkoli, kar bi lahko prinašalo denar. Sedaj pa bi radi to zlato žilo kar enostavno zaprli?

What a bad idea!

To je po moje najslabša možnost, saj sedaj obstaja že zgrajena infrastruktura,  ki preverjeno dobro deluje in to vključno s slavno reševalno kapsulo Fenix (Dahlbusch Bomb), ki meni sicer na pogled ne zgleda kot kak višek moderne tehnike. Ampak v redu. Kapsula dela skoraj še boljše, kot dela Janković.

Jaz sem prepričan, da bi na svetu trenutno našli precej avanturistov, ki bi bili pripravljeni plačati lepe vsote denarja, samo da bi lahko podoživeli vsaj nekaj dni občutke, ki so jih doživljali ujeti rudarji pod zemljo. Če so ljudje pripravljeni plačati ogromne vsote denarja, da lahko potujejo za hip v vesolje, do roba stratosfere, se ne bojim, da za tale zasuti rudniški jašek ne bi bilo zanimanja. Prve mesece bi morda lahko celo izvajali licitacijo po sistemu “kdo da več”, če bi prišlo do prerivanja v vrsti čakajočih. Kar se tiče zastopanja slovenskih barv pa po tihem stavim na Dragana Živadinova, čeprav se bojim, da brez izdatnih denarnih sredstev ministrice za kulturo še dolgo ne bo prišel na vrsto za ta podvig.

Sam najprej sploh nisem pozorno spremljal, za kaj pri tej nesreči gre in sem mislil, da so čilski rudarji zasuti v kakšnem zelo ozkem rovu, kjer se komaj lahko premikajo. Zato mi je bilo tudi čudno, kako lahko zdržijo v takih razmerah toliko časa. Ampak včeraj pa sem slišal razlago, da gre v tem primeru dejansko za razmeroma velik prostor, ki ima urejene sanitarije, spalne prostore, električni generator in še nekaj osnovne infrastrukture, medtem ko naj bi bili jaški tako veliki, da so rudarji po njih lahko celo tekli za rekreacijo in se vozili z rudniškimi vozili.

Sedaj ko je do tega prostora 700 metrov pod zemljo skopan rov in speljano še dvigalo, ki očitno preverjeno dobro deluje tudi v praksi, po moje ni zadržkov, da ne bi turistične agencije začele s trženjem avanture. Zgraditi bi morali verjetno še nekaj priboljškov, kot so recimo optična povezava za delovanje interneta in drugih samoumevnih zemeljskih komunikacij, kot je kabelska TV, morda kakšna zasilna minimalistična vodovodna napeljava in še električni kabel, da bi imeli turisti zanesljiv vir za napajanje umetne svetlobe. Drugače pa si nekako predstavljam, da bi recimo en aranžma  vseboval kakšnih 30 avanturistov, ki bi plačali recimo vsak po 10.000 € za teden dni. V to ceno bi bil vključen spust in dvig, plus stroški nastanitve, zraven pa bi vsak dobil še nujno potrebno zalogo hrane (po vojaško SDO – suhi dnevni obrok), kar bi se štelo kot polpenizion. Za doplačilo pa bi se dalo dobiti recimo malo več zasebnosti, več hrane (polni penzion), več kanalov na kabelski TV, hitrejši internet in še kaj podobnega. Bi bilo pa pri količini hrane potrebno paziti na omejitve, saj ima kapsula premer samo 54 cm, tako da se ne bi smeli spodaj pretirano zrediti.

Življenje tako globoko pod zemljo je verjetno zelo podobno življenju na podmornicah v drugi svetovni vojni, kjer je bila tudi visoka vročina, vlaga in slabi pogoji za osebno higieno. Podmorničarji so bili znani, da so se jih ženske na daleč izogibale, ker so nosili dolge, neurejene brade in so smrdeli po pokvarjenem švicu, ker ni bilo vode za umivanje ravno na pretek. Se pa bojim, da bi se stanovalci podzemnega jaška sprli že glede tega, kdaj naj bo noč in čas za počitek ter kdaj bo dan.

Gre pa seveda v tem primeru za ekstremni avanturizem, podobno kot izleti amaterjev v vesolje, tako da bi moral vsak podpisati pogodbo, ki odvezuje ponudnika te storitve kakršnekoli odgovornosti v primeru nesreče.

Ker pa tako življenje skupine ljudi v tako ekstremnih razmerah in na omejenem prostori prinaša tudi marsikatero zanimivo osebnostno dramo, bi se dalo vse skupaj zapakirati tudi kot licenčni podzemni Big brother.

Nenazadnje, meni je čisto vseeno, ali ponoči poslušam po televiziji smrčanje Ines Juranovič, ali smrčanje ekstremnega avanturista 700 metrov pod zemljo puščave Atacama.

One Response to “San Jose extreme adventures”

  1. smoger Says:

    +10000

    Sončna očala rudarjev bi lahko bila modni hit.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: