Veliko srce, malo denarja

Včeraj sem na spletni strani Žurnala24 zasledil zanimiv članek, kjer so postregli s podatkom, da naj bi Mobitel v svoji agresivno oglaševani akciji doniral za dobrodelni namen 20.000 €, medtem ko naj bi stroški same oglaševalske akcije presegli 500.000 €.

No shit?

Čeprav si mediji pri nas med sabo novice zelo hitro izmenjajo, tega članka nisem zasledil nikjer več in sem se moral prav potruditi, da sem ga našel na portalu. Očitno je Mobitel le tako velik oglaševalec, da marsikateremu uredniku zastane srce, če bi moral napisati o tej vreči oglaševalskega denarja kaj slabega.

Marketingarje, ki za naročnika pripravljajo oglaševalske akcije in za to običajno kasirajo tudi zelo lepe denarje, seveda prav malo briga za dobrodelnost in v takih oglaševalskih akcijah gre predvsem za to, da se zaigra na čustva potencialnih kupcev, ki jim je oglas namenjen. Biti dobrodelen, z občutkom do človeka in okolja, v katerem družbeno odgovorno podjetje posluje, je vedno trendovsko in tega se oglaševalci zavedajo ter velikokrat tudi poslužujejo.  Problem te reklamne kampanje je pač v tem, da je razmerje med doniranim zneskom in stroškom same oglaševalske akcije, ki ga večinoma v žep pobašejo predvsem naše večje medijske hiše, za moj okus absurden in to je po moje sramota za podjetje, kot je Mobitel.

Ampak ni Mobitel prvi, pri katerem me je zmotil tak način oglaševanja kvazi dobrodelnosti. To me zmoti vsakič, ko vidim, da nekdo na veliki zvon obeša svojo dobrodelnost v sklopu premišljene medijske oglaševalske kampanje. Zato sem že pred časom študiral, da bi morali imeti zakon oziroma nek drug akt, ki bi takšno početje reguliral in spravil v razumne okvirje. Povsem dovolj bi bilo že določiti razmerje med finančno ovrednotenim darovanim (darujejo tudi inkubatorje in podobne, kar igra na čustva potrošnikov) in denarjem, porabljenim za oglaševalsko promocijo tega početja. Zame še sprejemljivo razmerje bi bilo 1:2 v korist darovanega, ne pa Mobitelovih 1:25 v korist marketinga.

Sem pa poskušal ugotoviti, kolikšen bi bil videti ta Mobitelov doniran znesek, preračunan recimo na mesečno plačo 1000 €. Vzel sem Telekomovo letno poročilo za 2009 (tule) in s težavo našel prihodke Mobitela, ki naj bi znašali 450.202.000,00 € (tako visoka cifra, da sem komaj poštudiral, koliko ničel moram dodati). To sem delil z 12, da sem dobil mesečni prihodek (zaokroženo 37 milijonov evrov) in če sem prav izračunal, je to darovanih primerljivih 50 centov, za reklamiranje tega velikodušnega zneska pa bi šlo 13 €.

Je to res vredno ogromnih plakatov, reklam v časopisih, na TV in na radijskih postajah?

In marketingarji Mobitela, veste, kdo ima zares veliko srce?

Upokojenka Lojzka s pokojnino 452,30 €, ki je nakazala 50 € za pomoč tistim, ki so jih prizadele poplave in o kateri mi ne vemo nič, kaj šele, da bi se zaradi tega slikala za ogromne, računalniško obdelane obcestne plakate. Temu jaz pravim veliko srce. Ampak vi in vaša hišna oglaševalska agencija tega ne morete razumeti.

Te utvare si pa res ne delam.

Advertisements

Značke: ,

7 komentarjev to “Veliko srce, malo denarja”

  1. anusmundi Says:

    Enako bi rekel za podjetja/trgovine, ki donirajo 0,50€ od prodanega artikla in podobne zadeve. Dobrota ni zaman sirota…

  2. dronyx Says:

    Ni se mi zdelo posebno vredno omeniti, da Mobitel teh 20.000 € sploh ni doniral kar tako, ampak so morali najprej znani športniki na Sečoveljskih solinah nagrabiti dve toni soli, s katero so napolnili v vrečke, za vsako pa je Mobitel prispeval 5€. Denar gre baje za otroke iz socialno ogroženih družin, velika večina oglaševalskega denarja iz te akcije pa seveda velikim medijskim hišam, kjer po moje ni veliko ogroženih družin, glede na zaslužke. Po moje SEMENJ NIČEVOSTI, oziroma tipična slovenska zgodba.

  3. ZigaK Says:

    Kdo je četrti na sliki, prepoznam Kozmusa, Mankoča in Majdičevo?

  4. dronyx Says:

    Kdo je četrti fizikalac na sliki, ne vem, v akciji pa naj bi sodelovali poleg naštetih še Uroš Zorman, Robert Kranjec in Jure Zdovc. Na sliki pa je še Uroš Zorman. Če jo odpreš v polni velikosti, so napisani spodaj z malimi črkami.

  5. Goran Says:

    Res si si izbral referenčni časopis, ki mu lahko konkurirajo le še Slovenske novice po rumenosti in zanesljivosti informacij. Prvo vprašanje: zakaj je nemogoče, da bi za donacijo šlo več denarja kot za oglas? Slovenski mediji in tudi blogerji navdušeno ignorirajo vse dobrodelne zgodbe. O njih pišejo takrat, ko imajo kaj za kritizirati ali pa takrat, ko podjetje v tem mediju plača oglasni prostor.

    Ne verjameš? Vtipkaj na Žurnalovi spletni strani geslo dobrodelnost ali pa ZPMS in se čudi nad številom zadetkov v arhivu njihovih člankov. Tistih famoznih pol milijona evrov iz Mobitela konča v žepih medijskih hiš. Te medijske hiše istočasno ignorirajo novinarske objave o dobrodelni dejavnosti ker novinarji in uredniki menijo, da ljudje tega ne berejo.

    Te medijske hiše istočasno z veseljem računajo na deset tisoče evrov za objavo oglasov. Potem pa veseli novinarji te iste medijske hiše še nabijejo podjetje, da za oglase zapravi več kot za donacijo.

    Ob vsem tem isti medij revnim in pomoči potrebnim ne nameni niti enega samega evra donacije iz svojega žepa. Tudi mediji so podjetja in bi se lahko obnašali družbeno odgovorno. Vem kaj pišem, ker sem bežno povezan z enim izmed slovenskih medijev.

    Kaj počno? NIČ! Niti ne donirajo svojega denarja, ki ga scuzajo od oglaševalcev. Niti ne uporabijo dostopa do bralcev in brezplačno, novinarsko pokrijejo kakšne dobrodelnosti. S tem bi bila potreba po plačanih oglasih manjša. Seveda pa bi bil manjši tudi priliv denarja od oglasov in medijem to res ni všeč. Denar jim diši še bolj kot mobilnim operaterjem.

    Mimogrede je Mobitel tukaj še morda najmanj kriv. V vsem času obstoja ni doslej niti enkrat naredil oglasa, kjer bi se hvalil z dobrodelnostjo. Simobil to počne že nekaj let zapored pri Žuru z razlogom (oglasi na TV, jumbo plakati, spletna stran, organizacija koncertnih dogodkov z vsem, kar paše zraven itd itd), kjer gre na sto tisoče evrov v marketinški dogodek kjer je menda zadaj razlog in se potem celo donira denar, ki ga morajo prispevati obiskovalci Žura z razlogom kot vstopnico. Po drugi strani pa, kolikor vem, oba operaterja stalno dajeta denar v donacije, Mobitel še več kot Simobil.

    Čisto slučajno poznam določene ljudi v ZPMS in vem, da so jim samo letos Mobitelovci že štirikrat ali petkrat donirali denar in podobne stvari za revne otroke. Si za to slišal? Seveda ne ker mediji tega ne objavljajo saj jim menda ni zanimivo.

    Pa to pri Mobitelu ne delajo le letos ampak že celo večnost. Tako da…vsako mnenje je dobrodošlo, se je pa treba kdaj vprašati tudi o širši sliki zakaj so slovenska podjetja prisiljena dobesedno plačati oglasni prostor, če želijo povedati, da so dobrodelna. To pa je pomembno ker ljudje firme ocenjujemo tudi po tem, kaj vračajo družbi. Kako naj vemo, kaj firme vračajo družbi če pa mediji tega nočejo objavljati, razen kadar jim te firme plačajo denar za oglase?

    Vse kar je naredil Žurnal je po mojem skromnem mnenju vrhunec svetohlinstva. Ko bodo na mizo vrgli znesek, koliko so letos donirali revnim otrokom od milijonov oglaševalskih prilivov in ko bodo vsaj parkrat na mesec napisali tudi kakšno vest in članek o dobrodelnih akcijah, bom verjel v čudeže. Dotlej pa so zame predvsem to, kar so – rumen časopis, ki mu verjamem le tedaj, ko objavijo fotke nagih bab z joški. Tam slika vsaj pove vse.

  6. dronyx Says:

    @Goran: Jaz verjamem, da tisti, ki mu donirajo denar, ne gleda na to skozi prizmo, koliko to dejansko pomeni v Mobitelovi bilanci. Mobitel trdi, da letno donira nekajkrat več, kar je še vedno morda komaj 2 € pri mesečni plači 1000 € (govorim o proporcih zneska seveda). Pa verjetno firme lahko donacijo prikažejo tudi tako, da se odšteje od dobička, kar potem zadevo prikaže v še bolj črni luči!?

    Meni osebno zloraba dobrodelnosti v oglaševalske namene nikdar ni bila všeč in sem tudi pri drugih akcijah to preziral, pa čeprav so kupili recimo inkubator za dojenčke. Zame je dobrodelnost še vedno neka intimna odločitev, s katero se ne hvališ in jo ne obešaš na veliko zvon. Nekaj takega, kot molitev v prazni cerkvi. Nobenega cirkusa.

    Sem pa prepričal, da firme, kot so Mobitel, Simobil in njim podobni, 20.000 € zagonijo za vsak malo boljši banket, kjer se dobro je in pije. Kakšna ne do konca oglodana kost iz te bogato obložene mize pa pade še zvezi prijateljev mladine. What’s all the fuss about?

  7. Goran Says:

    Veš, razlika je. Jaz sem dal v življenju skozi obdobje, ko sem bil dejansko odvisen od drugih. Ni lahko. Danes, ko lahko, tudi sam redno doniram. Pustimo koliko in komu. Javno priznanje ne potrebujem. Ne bom kandidiral za župana ali poslanca. Če bi, bi bila moja osebna družbena odgovornost pomembna pri odločanju volilcev.

    Sedaj pojdimo pa k podjetjem. Podjetja se bolj ali manj zavedajo, da je prav, da družbi vračajo nekaj nazaj. Podjetja vedo, da takšen odnos do družbe mnogim kupcem nekaj pomeni. Družbena odgovornost podjetja ima vpliv na njegov ugled v družbi, ugled pa ima vpliv na prodajne rezultate. Ker imajo podjetja konkurenco so stalno na “lepotnem izboru”. Ne morejo si privoščiti ignorance.

    Poglejva primer.

    Kupuješ avtomobil. Imaš dva trgovca z vozili. Številka 1 in trgovec številka 2. Oba prodajata enak avto pod enakimi pogoji. Povsem enakimi. Zate je vseeno, kje se odločiš za nakup.

    A ni. Trgovec številka 1 se je namreč odločil, da bo od vsakega prodanega avtomobila namenil 100 EUR otrokoma dveh krajanov, ki sta pred tedni umrla v prometni nesreči, otroka pa sta pristala v skrbi stare mame, ki se preživlja s 400 EUR penzije.

    Vprašanje. Ali boš kupil avtomobil pri trgovcu številka 1 ali 2?
    Predpogoj je, da sploh veš za dobrodelno gesto trgovca številka 1. Od tu pridemo do vprašanja, kako naj bi za to izvedel. Tukaj pa stopi v igro lokalni časopis. Zastonj tega ne želi objaviti. Fantje tam si mislijo, da trgovec itak sam sebi dela reklamo, da to ljudi ne zanima in da naj kar plača oglas. Trgovec je praktično prisiljen plačati 1000 EUR za oglas v časopisu. Za oglas, kjer bolj ali manj neposredno svojim potencialnim kupcem sporoči, da ima vsaj malo filinga za okolje v katerem deluje, za ljudi, ki so konec koncev lahko njegove stranke, sorodniki njegovih zaposlenih.

    Tudi pri fizičnih osebah imaš ljudi, ki se hvalijo z dobrodelnostjo pa niso župani. Največkrat jih srečaš v združenjih Lions in Rotary. Hvala lepa. Pri podjetjih pa je zgodba malo drugačna. Niso socialne ustanove, logično je, da pričakujejo pozitiven vpliv donacij na ugled blagovne znamke podjetja. Lahko bi temu rekli posel. Ja, res bi lahko. Ampak je legalen, legitimen, zelo zelo razširjen…in vsak evro šteje. Tistemu, ki ga nima in ga posledično dobi.

    Poglej si malce reklame. MIK Celje. Praktično edina reklama je na temo otrok, ki jih MIK Celje pelje na morje. To je tisti reklamni spot z onim rokometašem, ki slabo govori slovenski. Potem Mercator. Njegova Varna hiša, sedaj odgovornost do slovenskih dobaviteljev, še pred nekaj dnevi sem ga videl na TV. Potem Simobil s svojim žurom. Tuš s svojimi reklamami kjer reklamira svoje furanje otrok na morje. Primerov je ogromno.

    Še več pa je primerov podjetij, ki ne dajo nič. Večinoma so to podjetja v tuji lasti. Teh ni niti pri donacijah, niti v novinarskih člankih, niti v oglasih, kjer bi lahko kaj povedala o sebi. Kdo je potem vreden obsojanja?

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: