Blog ni medij

V enem izmed prejšnjih mojih zapisov se je pojavila dilema, ali je blog medij. Kakor sem jaz razumel zakonodajo s tega področja, zame blog seveda ni bil nikdar medij, je pa res, da si isti zakon sto pravnikov razlaga lahko na sto in en način. Jaz sem večkrat slišal interpretacije, da naj bi bil blog po nekih razlagah cel lahko medij. Zato sem to vprašanje naslovil na Inšpektorat za kulturo in medije, ki izvaja inšpekcijski nadzor nad tem področjem in kjer sem dobil sledeč odgovor:

Spoštovani!

V zvezi z vašim vprašanjem, vsebovanim v vašem elektronskem sporočilu z dne 5.10.2010, smo se pozanimali v Direktoratu za medije Ministrstva za kulturo, ki vodi in odloča v postopkih vpisa medijev v razvid medijev in tako vam lahko odgovorimo, da blogi niso mediji v smislu Zakona o medijih (ZMed-UPB1, Uradni list RS, št. 110/2006), saj (kot pravilno ugotavljate), ne gre za uredniško oblikovane vsebine, s čimer pa ni izkazan temeljni element medija po 2. členu ZMed-UPB1. Enako velja tudi za zapise preko twitterja in facebooka, s tem da so, nadalje, le-ti načeloma dostopni oz. namenjeni le osebam znotraj določene interesne skupine oz. socialne skupnosti in tako ni mogoče trditi, da se vsebina razširja z namenom množičnega komuniciranja, oziroma da je dostopna javnosti v najširšem pomenu besede.

Če bi Direktorat za medije pri Ministrstvu za kulturo vlogo za vpis bloga v v razvid medijev, bi torej le-to zavrnil, ker ne gre za uredniško oblikovane vsebine, v primeru twitterja ali facebookapa iz razloga, ker se vsebina ne razširja z namenom množičnega komuniciranja.

Pozdrav!

Ivan Pal
inšpektor - višji svetnik

25 Responses to “Blog ni medij”

  1. Morfejork Says:

    Nekaj me zanima… kako pa je glede objavljanja seksualne vsebine na blog?

  2. DJ Says:

    Pogrešam definicijo, kaj naj bi bile “uredniško oblikovane vsebine”…

    Če je s.p. lahko firma, kjer je en človek hkrati manager in hkrati neposredni izvajalec, je po mojem nepravniškem mnenju lahko tudi blog medij, le da je (lahko) tako urednik kot pisec/poročevalec/novinar združen v eni osebi.
    Vsekakor pa se blog kreira “z namenom množičnega komuniciranja” in je vsebina “dostopna javnosti v najširšem pomenu besede” (razen tistih nekaj, ki so zaščiteni z geslom za familijo in bližnjo žlahto). 🙂

    Za Twitter in Facebook pa se strinjam, da ne spadajo pod medije (ker bi potemtakem bili mediji tudi SMS in email, pa še garažna vrata ali sprednja fasada hiše, pa kakšne majice z brihtnimi ali neumnimi napisi). 😉

    Menda drugje (oz. vsaj v ZDA) blog je medij.

  3. dronyx Says:

    @Morfejork: kaj konkretno bi ti objavil? Nekatere vsebine, kot je recimo pedofilija, so kaznive praktično skoraj povsod po svetu in ne glede na način objave ali distribucije. Ostalo pa verjetno ni problema, če seveda ostaneš znotraj zakonskih okvirov dopustnega.

    @DJ: S tem problemom niti ne obremenjujem. Kar ni v zakonu navedeno kot prekršek ali kaznivo dejanje ni moč kaznovati. Jaz sem že na nekaterih blogih opazil prikrite reklame za tobak in alkohol in kot kaže so blogi lahko tržna niša za potencialne oglaševalce. Če jaz napišem prispevek, da rad pijem vodko Absolut (čeprav morda alkohola sploh ne pijem, dejansko pa spijem kvečjemu steklenico na leto), ali da kadim določene cigare (čeprav sem morda nekadilec, dejansko pa pokadim par pip na leto), mi (verjetno) nihče ne more nič. Tega klasični mediji ne morejo, ker dobijo takoj inšpekcijski nadzor in kazen. nekateri blogerji so očitno zelo pregnani tiči. Nije dr. Onyx tako glup. 😉

    Kar se tiče twitterja in facebooka imaš tam tudi javne profile, ki jih vidijo vsi in povprečni blog je nekaj podobnega. Res pa bi morala po moje obstajati možnost, da nekdo blog registrira lahko tudi kot medij, če se zadeve loti profesionalno. Vem da v tujini imaš blogerje profesionalce, ki so bili včasih novinarji za priznane časopise, potem pa so šli “na svoje” in se jim je zdel blog primerna platforma za “ustvarjanje”. Ne štekam, v čem bi bila lahko razlika, če nekdo odpre svoj lastni spletni portal, inštalira nek CMS in se registrira kot medij, ali pa če recimo zadevo odpre na wordpressu? Tehnologija je zame tu v drugem planu, bistvo je vsebina.

  4. chef Says:

    Tale odgovor je pičkin dim.

  5. Morfejork Says:

    Recimo, da na blogu objavljaš porniče, ki so dostopne vsakomur v ogled. Ne upam tvegati, da bi me kakorkoli blokirali.

  6. dronyx Says:

    @Morfejork: Tu ne vidim nobenega problema. Tako kot objaviš youtube video, lahko mirno objaviš video iz xhamsterja ali česa podobnega (samo ne reči, da ti je to dr. Onyx dovolil). Za otroke pa so dolžni poskrbeti starši, ne ti.

    @chef: Brskam po pravni praksi, ampak definicije “pičkin dim” nisem našel. To naj bi pomenilo kaj?

  7. DJ Says:

    @Morfejork – kdo bi te blokiral? To je stvar splosnih pogojev poslovanja (terms of service) od tvojega providerja. Nekateri dovoljujejo to, je pa omejeno predvsem zaradi velike kolicine prometa, ki ga xxx vsebine ponavadi kreirajo (pa kaksen disclaimer 18+ na prvi strani ponavadi zahtevajo).
    Na “sprejemnem delu” pa to blokirajo predvsem kaksne ortokonzervativne drzave (pa kaksna firma, razumljivo).

  8. chef Says:

    Mislim da tudi pravniki, ko razvežejo kravate, kdaj za kakšen takle umotvor naravnost povejo, da je pičkin dim. Jaz sem 100-odstotno prepričan, da bi tole kakšen dober odvetnik brez težav izpodbijal.

  9. dronyx Says:

    Chef, marsikateri odvetnik, ko razveže kravato, tudi trdi, da mi nismo pravna država. Ampak načeloma smo, ker tako baje piše nekje v ustavi. Je pa res, da se včasih zgodi, da isti zakon na različnih ljudeh različno tolmačijo, kar pa ni najbolj v duhu enakosti pred zakonom in ni v skladu s temeljnimi načeli rimskega prava.

  10. Domen Says:

    Odgovor inšpektorata še enkrat kaže na nerazumevanje digitalnih medijev in nastajanja vsebin, ki se vleče že iz Avstroogrske. Da vsebine na spletu niso namenjene širokemu krogu javnosti je ravno tako, kot bi rekel, da specializirane revije niso medij, ker jih pač ne bere splošna javnost.

    Po moje se zajec skriva v drugem grmu – ministrstvo je strah, da bi moralo na enak način, kot sedaj regulira klasične medije, regulirati oziroma spremljati še bloge/twitter/facebook račune. In se pač raje delajo, da to ni medij.

    Zanimiv pomislek – se gremo mi delat, da inšpektorat nima pristojnost? 😉

  11. dronyx Says:

    @Domen: Mislim da ni poudarek na tem, komu so vsebine namenjene, ampak da ne gre za uredniško oblikovane vsebine. Kot sem napisal že v nekem drugem komentarju, praktično noben medij ni dostopen vsem, saj moraš nenazadnje tudi časopis kupiti, da ga lahko bereš. Med zasebnim Facebookom profilom, do katerega ima dostop par tisoč ljudi in časopisom, ki ga kupi par tisoč ljudi v trafiki, zame glede dosega ni razlike.

    Se pa jaz strinjam s tem, da če nisi v stanju regulirati pet milijonov potencialnih medijev na internetu, moraš pač potegniti mejo. To se mi zdi logično, ker pri nas imamo že preveč raznih zakonov, ki se jih v praksi enostavno ne da izvajati in so samo črke na papirju.

    Tebi se po moje ni treba nič delati, da inšpektorat nima pristojnosti na blogih, ker jo nima. Zato trdim, da bi bili lahko blogi morda tržna niša za oglaševalce, ki jim je v zaresnih medijih oglaševanje prepovedano. Kot rečeno, to po moje nekateri blogerji že spretno izkoriščajo.

  12. chef Says:

    Recimo kaj je moj blog, ko se znajde na Siolovi spletni strani? DObro je znan primer, ko je Dajana pizdakala po novinarskih združenjih, češ da neka oseba piše za otroke neprimeren blog in takrat se je neka komisija s tem človekom čisto resno ukvarjala.

    Kako je mogoče, da blog ni uredniško oblikovan? Kako pa ga potem uredim? Postavim kategorije, objavljam po določenem sistemu, umeščam fotografije po mojem izboru – točno to je urednikovanje in se tukaj po svoje ne razlikuje bistveno od izvršnega oblikovanja v moji službi, samo da mi ni treba gledat še oblikovalca in da počnem to zastonj in da lahko, OK, potencialno objavim oglas za močeradovec.

    Odgovor direktorata je pičkin dim zato, ker je skregan z zdravo pametjo, je pa res, da ima verjetno neko pravno osnovo. Ampak če boš vprašal komunikologe, sociologe in druge strokovnjake, ti bodo pa oni brez problema zatrdili, da gre za medij. Ker nimam pri roki dobrih starih bukvic iz faksa, kjer to nekje prav lepo piše, samo kontakt na wikipedio.

  13. dronyx Says:

    @Chef: Zakoni imajo ponavadi na začetku definicije pojmov ravno zato, da bi iste stvari, napisane v zakonu, vsi enako razumeli. Če se v zakonu nekaj nanaša na medij, potem to velja samo za to, kar ustreza zakonski definiciji medija, ne pa na to, kar bi bilo po zdravi pameti medij. To je pravo. Definicije iz wikipedije nimajo zveze s pravom.

  14. Tajča Says:

    Aha, zdaj mi je jasno, zakaj je nek komentator med glavno informativno oddajo na Poptv !večkrat med pogovorom omenjal nek blog, ki..oglašuje cigare. In ravno zdaj na Dnevnikovem portalu neko vsesvetovno iskanje “tipa s cigaro”..

  15. dronyx Says:

    V medijih imajo natančno napisan kodeks, da ni dovoljeno prikrito oglaševanje. Namreč oglas ni nujno samo nekaj, kar naročnik zakupi v mediju, ampak še bolj domiselni oglasi so naročeni članki, ki jih morda v celoti napiše kar oglaševalec, novinar pa spodaj prispeva samo podpis. Seveda kljub vsem kodeksom je tega tudi v medijih po moje veliko, le da se taki oglasi ponavadi ne fakturirajo na klasični način, ampak se zadeve kako drugače kompenzirajo.

    Recimo novinarski kodeks pozna konflikt interesov:

    Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti razpoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če bi utegnil obstajati kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.

    Če iščeš tipa s cigaro, morda tole? 🙂

  16. Tajča Says:

    Jaz bi pisala na Daily Telegraf. Lahko dobim še kakšno nagrado. Samo ni to ta. 😉

  17. dronyx Says:

    Ti verjetno iščeš tega tipa (skrajno desno)? Po moje je to neki indijski Borat, verjetno sikh.

  18. Poslušalka Says:

    Najprej hvala za tole info. Neverjeto, da je bil kljub stavki odgovor tako hiter ;-).

    Mogoče pa je ravno zaradi stavke malo površen. Namreč, 115. člen ZMed, ki opredeljuje elektronske publikacije, v 3. odstavku pravi:
    Za elektronske publikacije, katerih izdajatelji so fizične osebe, se smiselno uporabljajo določbe od 1. do vključno 8. oddelka prvega poglavja in šesti odstavek 84. člena tega zakona, razen določb 5., 10., 12., 13., 14., 15., 16., 17., 19., 20. in 25. člena tega zakona..

    Razvid medijev ureja 12. člen. Iz zgornjega jaz sklepam, da vpis v razvid ni kriterij za opredelitev vseh medijev (vsaj ne za elektronske publikacije). Ostanejo samo “uredniško oblikovane vsebine”, te pa nikjer v zakonu niso definirane…

    Rada pa verjamem, da se v Sloveniji nihče po uradni dolžnosti ne ukvarja s čimerkoli drugim kot z mediji, ki so vpisani v razvid (pa še s temi ne dovolj). Vprašanje medijske narave blogov bo najbrž rešeno šele, ko bo moralo o kakšni zadevi glede spoštovanja ZMed na katerem od blogov odločati sodišče.

  19. smoger Says:

    Meni ni jasno zakaj nosi lasuljo (in najbrž tudi fake brke):
    http://bit.ly/ddaaWK
    http://bit.ly/9faIUx

    o njem se je razpisal yahoo:
    http://buzz.yahoo.com/buzzlog/94051?fp=1

  20. chef Says:

    Ja, in takrat ko se bo zgodilo, bo en zajebani Matoz oziroma verjetno nekdo, ki je bolj sposoben, gotovo našel dokaz, da je medij tudi blog, ker je to tudi edino logično.

    Saj nočem oporekat in fino je, da lahko oglašujem na svojem blogu šnops, ampak to je po mojem pravna luknja, ki bo, kot je napisala @Poslušalka, odpravljena takoj, ko bo volja za to. Pravo mora biti vsaj približno logično in v skladu z realnimi dejstvi.

  21. Borut Says:

    Mislim, da je naša državljanska dolžnost, da se najde en bloger in še en, ki je lahko kdorkoli. Potem bloger objavi na blogu nekaj, česar, če bi bil medij, ne bi smel (po možnosti s tem nekako škoduje tistemu drugemu) in ta drugi potem toži tega blogerja. Obramba bi jasno bila, da blog ni medij, napad (se res tako reče?) pa, da je medij. Potem se to s pritožbami spravi na najvišje sodišče in voila prcedens. In vprašanje rešeno do naslednje vojne. Jasno mora se točno vedet kdo stoji za blogom (kot npr. pri Chefu).

  22. chef Says:

    Ma ja, po mojem te namoči vsak študent prava, ki je končal dva letnika.

  23. dronyx Says:

    @Borut: Zadeva je bistveno bolj enostavna. 5. člen Zakona o medijih (ZMed) govori o zaščiti slovenskega jezika.

    (1) Ime medija in njegovih rubrik oziroma oddaj mora biti v slovenskem jeziku, razen kadar gre za medije ali njegove rubrike oziroma oddaje, ki so slovenske licenčne različice tujega medija ali rubrik oziroma oddaj z blagovnimi ali storitvenimi znamkami tega medija.

    (2) Da je ime medija ali rubrike oziroma oddaje skladno z določbami tega zakona, se šteje tudi, ko gre za ime v mrtvem jeziku, esperantu ali v enem od slovenskih pokrajinskih narečij.

    (3) Mnenje o skladnosti imena iz prvega odstavka tega člena s slovenskim jezikom v spornem primeru na podlagi predpisa, ki določa merila o skladnosti imena s slovenskim jezikom, izda pristojni minister.

    (4) Izdajatelj, ki je ustanovljen oziroma registriran v Republiki Sloveniji, mora razširjati programske vsebine v slovenskem jeziku, ali pa morajo biti na ustrezen način prevedene v slovenščino, razen kadar so v prvi vrsti namenjene bralcem, poslušalcem oziroma gledalcem iz druge jezikovne skupine.

    In tako dalje.

    Ta člen blogerji večinoma vsakodnevno kršijo. Vloži pritožbo na inšpektorat za kulturo in medije, pa boš hitro dobil odgovor. Če bo napisano, da blog ni medij, potem vloži zasebno tožbo na sodišče in nadaljuje postopek vsaj do ustavnega sodišča. Ni teorije da zmagaš. Tudi če zakon potem popravijo, ne more veljati za nazaj.

    Ampak, ali si mi sploh želimo biti medij? Po moje ne in ravno to je velika konkurenčna prednost blogov, da so izven zakonskih medijskih spon. Jaz hočem napisati fuck you all, you stupid pricks brez da mi nekdo teži z zakoni.

    Nisem pa prebral zakona v celoti, tako da se verjetno kje skrivajo tudi prednosti, če si medij. Mogoče pri komunikaciji z ostalimi subjekti, tiskovne konference, akreditacije in podobno. Vendar kar se mene tiče, so mi državni organi vedno hitro in korektno odgovorili na moja vprašanja, pa čeprav uradno nisem medij. Mislim pa da tudi večina podjetji že razume moč spletnih skupnosti in neformalnih “medijev”, tako da se tudi oni odzivajo in ne ignorirajo blogov.

  24. dronyx Says:

    Če se bo kdo lotil eksperimenta, mora vedeti še to, da so običajno za nadzor izvajanja nekega zakona pristojni inšpektorji, ki lahko izrekajo tudi kazni. Ponavadi gre tu predvsem za prekrške, ki se kaznujejo z globo. Torej s tem se na prvi stopnji ne ukvarja sodišče, podobno kot z kaznimi za manjše prometne prekrške. Če pa pogledamo kazenske določbe ZMed od 129. člena naprej, so kazni lahko izjemno visoke in tu je po moje jasno, da so mišljena zlasti podjetja (pravne osebe ali samostojni podjetniki), ne pa blogerji, ki pišejo večinoma povsem volontersko. Nenazadnje, če bi ZMed veljal za blogerje, potem bi verjetno vsak od nas potreboval vsaj še enega pravnika, lektorja in tajnico s fikusom. To pa že težko najdeš, da bi ti kdo počel zastonj.

    Seveda pa to velja samo za določila ZMed. Če nek bloger nekoga drugega recimo žali na blogu, ima ta še vedno pravico do zasebne odškodninske tožbe, vendar zakonska podlaga za to je pa v Kazenskem zakoniku, ki velja za vse.

    Me pa ob vsem skupaj bega še ena zadeva.

    Dejstvo je, da imajo tudi pri nas nekateri blogerji doseg bralcev, ki je primerljiv z marsikaterim profesionalnim spletnim portalom. V takih primerih vidijo seveda oglaševalci lahko tudi interes za objavo oglasov na blogu. Manjši problem se pojavi pri plačilu, ker če nimaš odprtega vsaj nekega s.p., je uradno plačilo (večje firme ponavadi ne poslujejo po sistemu keš na roko) težko izvedljivo. Ampak če pa odpreš s.p., pa lahko na mesec kasiraš od oglasov recimo tudi 10.000 €, pa je vse v redu, čeprav si ti tako dejansko huda nelojalna konkurenca zaresnim medijem, ker jim tako odžiraš oglaševalski kolač. Zlasti pa je seveda prednost bloga v pravni meglici, kjer ta funkcionira in kjer so možni zelo kreativni oglaševalski prijemi. Ti v medijih običajno ne funkcionirajo, ker se večina boji zelo visokih zagroženih kazni.

    Za nekatere naše bloge sem trdno prepričan, da to spretno izkoriščajo.

  25. hruske Says:

    @dronyx

    Pardon da obujam temo, ampak Poslušalka je zgoraj omenila 115. člen ZMed:

    (3) Za elektronske publikacije, katerih izdajatelji so fizične osebe, se smiselno uporabljajo določbe od 1. do vključno 8. oddelka prvega poglavja in šesti odstavek 84. člena tega zakona, razen določb 5., 10., 12., 13., 14., 15., 16., 17., 19., 20. in 25. člena tega zakona.

    Po tem členu se torej za osebni blog, ki je elektronska publikacija fizične osebe, ne upošteva 5. člen ZMed.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: