Na smrt obsojena kuharica

Zadnjič sem na internetu prebiral zgodbo Terese Lewis, ki so jo usmrtili z injekcijo, ker je sodelovala pri umoru moža in pastorka. Ob tem pa se mi je povsem slučajno porodila verjetno ena mojih najboljših idej do sedaj, ki upam na trgu še ne obstaja.

Kot vemo, dobijo na smrt obsojeni možnost, da si sami izberejo, kaj bi radi jedli za zadnji obrok pred usmrtitvijo. Bistvo moje ideje je pa v tem, da bi izdali kuharico, kjer bi bili na kratko predstavljeni bolj znani zločinci, način njihove usmrtitve, zločini, ki so jih zagrešili ter seveda bistvo, recepti, kako lahko sam pripraviš doma njihov zadnji obrok.

Recimo na začetku omenjena Teresa Lewis, ki je mimogrede moj letnik, si je zaželela za zadnji obrok piščančje prsi, sladek grah in jabolčno pito. Definitivno tole ni ravno moj izbor, ampak v redu. Če bi jaz imel možnost izbirati zadnji obrok, je to vsekakor dvakrat paniran svinjski dunajski zrezek, velika porcija riža Uncle beans s curryem, malo manjša porcija pečenega krompirja (obvezno mladi kifelčar), za sladico pa rumove kroglice z veliko kokosovega posipa in ne presladke.

Ko sem raziskoval, ali taka zaporniška kuharica morda že obstaja, sem slučajno našel na Amazonu knjigo My Last Supper, kjer 50 kuharskih velemojstrov predstavlja svoj idealni obrok. Ampak to ni to, kar jaz hočem.

Mogoče se bo komu zdelo, da je težko priti do podatkov, kaj so si na smrt obsojeni zaželeli za zadnji obrok. Ampak očitno to ni ravno neka velika skrivnost, saj obstaja celo blog Dead Man Eating, kjer so dokumentirani zadnji obroki, seveda pa brez receptov, kar bi bila dodana vrednost moje kuharice in bi lahko kupci potem doma pripravili to, kar so nekateri znani obsojenci zaužili tik pred izvršitvijo smrtne obsodbe. Je pa res, da glede na želje je več kot očitno, da je imela večina na smrt obsojenih ne samo velike probleme z zakonom, ampak tudi z zdravo prehrano.

Seveda knjiga v slovenščini nima smisla, medtem ko bi se po moje dalo na angleško govorečem trgu s tem lepo zaslužiti. Nenazadnje smrtno kazen poznajo tudi mnoge (recimo temu) demokratične države, kot so ZDA ali Japonska.

Glede naslova knjige sem še v dilemi, trenutno sta v ožjem izboru Death Row Coockbook ali pa Last Meal Served.

Ko sem zadevo malo raziskoval po internetu in delal nekakšno feasibility study (študijo izvedljivosti), sem odkril tudi spodnji primer po moje dobrega designa (oblikovalca Erik Strom & Steve Bowden).

V bistvu gre za nekakšen zaporniški jedilni pladenj, na katerem so natisnjeni portreti na smrt obsojenih ter njihovi zadnji obroki. Baje pa obstaja vsega skupaj 310 različnih pladnjev.


vir: yankodesign

V bistvu pa bom zelo vesel vsakega pomisleka ali predloga, ker preden razbijem prašička in investiram konkretni denar v tole kuharico, moram zadevo podrobno proučiti. Govorim pa seveda o svetovnem knjižnem trgu, ker me Slovenija v tem pogledu absolutno ne zanima.

Advertisements

16 komentarjev to “Na smrt obsojena kuharica”

  1. NuckinFuts Says:

    Še en vic:
    Zapornik je obsojen na smrt in povprašajo ga po željah za zadnji obrok. On reče:”Rad bi pil 40 let staro vino. Letnik 2020.”

  2. Andrej Says:

    Upam, da predsedniški kandidat tega ne počne (piše) med stavko na delovnem mestu. In kajpada ne na službenem računalniku. Ali pač?

  3. Tajča Says:

    OK, zadosti, jaz grem bruhat.

  4. dronyx Says:

    @Andrej: Zapis je bil napisan nekaj dni nazaj na domačem računalniku nekje po polnoči. Ideja se mi je zdela tako genialna, da potem nisem zaspal do treh. V bistvu sem študiral, kje na Manhattnu bi si kupil apartma, da bi lahko potem podpisoval knjige v NYC knjigarnah (ena dobra je zraven metropolitanske opere).

    @Tajča: Tak odziv me zgolj navdaja z neizrekljivim optimizmom. Američani imajo radi take občutke in sem prepričan, da bi lahko z mojo kuharico presegel tako Harrya Potterja, kot tudi Jamieja Olivierja.

  5. chef Says:

    Meni se zdi to čudovita ideja. Vsakega je že kdaj prijelo, da bi bil množični morilec, pa si tega ni upal, ampak na tak način se pa s kuharico temu statusu približaš ne da bi moral moriti, biti zaprt med črnci z ogromnimi penisi in povrhu še umreti.
    Kolikor gledam želje na smrt obsojenih, se mi zdijo pa enostavno smešne, ker tako hrano lahko jaz vsak dan dobim v najbližji menzi.

  6. dronyx Says:

    @chef: Kar se tiče želja na smrt obsojenih je verjetno manjši problem tudi v tem, da ti čisto vsega, kar bi si izmislil, niti niso pripravljeni servirati. Težko boš recimo zahteval, da ti pripravijo ragu iz mesa kajmanskega krokodila, hot dog iz severnega jelena ali slovensko krvavico iz mesa kitajske pande. Govorim jasno o ameriških zaporniki. Pri nas krvavica ali kranjska klobasa verjetno ne bi bila velik problem, če jim seveda ne bi težil s pandami.

  7. chef Says:

    Jaz bi si za predjed zaželel bivoljo mozzarelo iz Catanie, potem pa žrebičkov steak (rare) na posteljici iz rukole s pečenim mladim krompirčkem, solato iz malih paradižnikov z olivnim oljem in z lističi pravega parmezana. Zalival bi z Brunellom iz montalčinskih hribčkov (letnik 2001 je bil izvrsten!). Za sladico pa nekaj lahkega in osvežujočega, kakšen tris iz čokoladnega musa, vanilijevega sladoleda z vročimi malinami in koščka pomarančne torte.
    Tik pred sprehodom do morišča pa še en macchiato tvrdke Illy.

    Problem tukaj vidim kvečjemu v mozzareli (ponaredkov ne jem) in v vinu, ampak bi se zadovoljil tudi s kakšnim dobrim letnikom iz Kalifornije, če pač govorimo o ameriškem sistemu smrtne kazni.

    Jaz mislim, da ta zanič last supper ni posledica težav pri uvozu eksotičnih sestavin, ampak te večerje enostavno kuhajo zaporniški kuharji, ki se sicer ukvarjajo s sto kilami makaronflajša ali ogabnega golaža. Ker potem bi pa jaz že raje zatežil, da me zapeljejo skozi McDrive.

  8. dronyx Says:

    @chef: Po moje nihče ne trdi, da je ameriški pravosodni sistem popoln in da ni priložnosti za izboljšave. Mi je pa všeč, da nisi pozabil na macchiato, ker se mi zdi, da večina na smrt obsojenih pozabi na kvalitetno kavo, brez česar si jaz zadnjega obroka ne upam niti zamisliti.

  9. chef Says:

    Je pa res, da če je kaj v ZDA skoraj nemogoče dobiti, je to prebavljiv kofe in če naročiš macchiato, te verjetno samo bedasto gledajo (recimo v gostilni, ki ji je bilo ime Capuccino, s fotrom nisva mogla naročit kapučina, ker niso imeli pojma, kaj to je – in to je živa resnica!).

  10. smoger Says:

    Poraja se mi vprašanje…ali chef resnično loči dobrre ponaredke mozzarelle di buffala od originala…

    Američani so pa nori na vse kar je Made in Italy , ki pa je velikokrat le v teoriji dobro, če je pripravljeno v ZDA. Chef potrjuje.

    Malo domišljije na plano:
    Moj meni bi bil bolj ‘enostaven’:
    Naročil bi naboljše tri primere (predjed, glavna jed, sladica) kulinarike…BREZ MORSKIH IN VODNIH ORGANIZMOV:
    stare Grčije,
    starega Rima
    starega Egipta,
    Mezopotamije
    Otomanske Turčije
    Inkov
    Aztekov
    stare Mongolije
    Kitajske (dinastija Ming)

    Seveda bi to naročil časovno primerno pred eksekucijo (nekaj mesecev prej)…neke vrste dolgorčni meni pred usmrtitvijo.

    Sem skromen? 🙂

  11. chef Says:

    Dobri ponaredk mozzarele ne obstajajo.

  12. smoger Says:

    Najbrž tudi D.O.C. in podobne finte? OMG :facepalm:

  13. dronyx Says:

    @smoger: Če bi bil sistem tako zelo velikodušen, potem bi imel čuda nekih gurmanov, ki bi bili radi na smrt obsojeni samo zato, da se lahko končno enkrat predajo kulinaričnim užitkom. Državne kaznilnice v ZDA bi pa posatle nekakšna svetišča kulinarike in sinonim za vrhunsko kuhinjo.

  14. smoger Says:

    @dronyx: Stvari se izboljšuejo… 🙂
    http://bit.ly/aqnGcu

  15. dronyx Says:

    @smoger: Kakor kje. V ZDA so po moje glede tega še vedno zelo old school konzervativni…

    Tvoj link pa kaže Avstrijski “Justice Center Leoben” (wiki):

    Justice Center Leoben is a court and prison complex in Leoben in Styria, Austria, designed by architect Joseph Hohensinn, completed in November 2004. With 205 inmates, the prison is fully booked.

    Tega zapora se drži sloves najbolj luksuznega tovrstnega objekta na svetu in kaj takega v ZDA enostavno sploh ni možno.

    Je pa glede zaporov v ZDA zanimiv prispevek v filmu Moorovem Capitalism – The Love Story, kjer je prikazan nek privatni zapor (mogoče gre za mladoletniški popravni dom) in ker seveda privatni zapor ne sme biti nikdar prazen (od zasedenosti so odvisne finance in dobiček), so se lastniki dogovorili s tožilci in sodniki, da so ljudje že za minimalni prekršek dobili par let zapora. Ena je mislim zlasala sošolko in fasala takoj leto dni. 🙂

  16. mitko Says:

    The Green mile cookbook bi bil boljši naslov, a bi znal imeti probleme z avtorskimi 😛

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: