Plastični poslovni angelček

Preden greš na borzo izgubit zaresen denar, je morda pametno najprej investirati nekaj navideznega denarja, da vidiš, ali imaš pri teh rečeh sploh srečo in občutek. Večina po moje že po parih poskusih ugotovi, da bi imela več sreče na borzi opica, ki naključno izbira delnice, kot pa nekdo, ki borzni portfeli oblikuje premišljeno, ali se celo poglablja v številke in razne kazalce. To veliko borznih posrednikov verjetno dobro razume, mnogi pa žal to boleče spoznajo šele, ko “zainvestirajo” kakšno bolj konkretno vsoto.

Če pa razpolagaš z večjo količino denarja, potem se greš lahko tudi tako imenovanega poslovnega angela, ki išče zanimive ideje predvsem manjših startup podjetji in ki jim potem finančno pomaga, seveda v želji, da podjetje na trgu uspe in se tako investicija lahko bogato poplača.

Ampak ker seveda veliko denarja nimam, se grem lahko samo plastičnega poslovnega angela. Torej angela, ki si domišlja, da ima na banki recimo pol milijona evrov kapitala in bi ga rad nekam pametno investiral. Če imaš srečo, morda tako povsem slučajno odkriješ nekega mladega Akrapoviča, ki sanja o izpušnih loncih iz pleha in mu bo takšna finančna injekcija omogočila uresničiti svojo vizijo (jasno ne plastična, ampak bolj konkretna).

Seveda Akrapovič v tej fazi ne potrebuje več poslovnih angelov, bodo pa verjetno čez deset ali dvajset let nastali iz katerih od današnjih poslovnih začetnikov upajmo tudi kakšni novi Akrapoviči ali Joci Pečečniki. Samo odkriti je potrebno, kdo so ti ljudje, kar zna biti precej težko, ker gre zopet za iskanje igle v kopici sena.

Za začetek sem pogledal spletno stran start:up.si, kjer se gredo nekakšno slovensko tekmovanje startup podjetji in kjer se da dobiti občutek, kakšne vse poslovne ideje ljudem padajo na misel.

Jaz sicer nasploh na takšna tekmovanja ne dam kaj dosti, ker zadeva je po moje podobna izborom raznih gazel, kjer jih je precej po prejemu nagrade zelo hitro omagalo in pa farsam z izborom managerja leta, kjer se je izkazalo, da bi nekateri prejemniki teh “prestižnih” nagrad lahko odsedeli nekaj let v zaporu, če bi pri nas resno preganjali gospodarski kriminal. Ko pogledam malo za nazaj, kdo vse so prejemniki te nagrade, mi gre na smeh in priporočam, da nagrado preprosto čim prej ukinejo.

Tudi v primeru teh start:up nagrad bo čas verjetno pokazal, da kakšen zmagovalec ali nominiranec za naj start:up ne bo preživel niti par let na trgu, morda pa bo zato uspel kdo drug, ki ga strokovna žirija množici sploh ni opazila. Kljub vsemu pa se mi zdi zelo pozitivno spodbujati podjetništvo in inovativne zamisli, ker dolgoročno mi ne bomo mogli samo mešati beton in šivati obleke za Bossa.

Kakor opažam, se precej startupov zapodi direktno v internet, kot svinje v pomije, kar mi je po svoje tudi logično. Internet namreč pri marsikomu vzbudi občutek, kako je vse otročje enostavno in kako lahko začneš služiti denar tako rekoč iz nič. Ampak jaz v ta del malega podjetništva ne verjamem in sicer zato, ker je na internetu denar po moje dejansko služiti zelo težko. In osebno ne bi bil pripravljen vložiti niti evra v tak startup, sploh če se podjetje usmerja samo na naš dvomilijonski trg.

So primeri, ki dokazujejo nasprotno, kot je recimo iskalnik Najdi.si firme Interseek, ki se je uspel neverjetno drago prodati nacionalnemu operaterju telekomunikacij, ki sedaj sploh ne ve več, kaj bi z njim počel in baje celo ukinja Pogodke po Balkanu. Ampak to je prej (sumljiva) izjema, kot pa pravilo. Večini ne bo uspelo prepričati nacionalnega operaterja, da zagoni par milijonov v nekaj, kar je samo lokalna kopija tuje rešitve, ki lahko dolgoročno samo stagnira v senci velikana, kot je Google. Verjetno pa ga čez čas čaka usoda Matkurje in podobnih, danes povsem nepomembnih portalov, ki kot kaže samo še čakajo, da nekdo ugasne strežnike in zapre vrata za seboj. Email.si pa je to tudi že uspešno izvedel, še preden bi ga manični nacionalni operater kupil za par milijonov.

Seveda je zgodba drugačna, če internetno podjetje cilja na svetovni trg, kot je recimo Zemanta, ampak tudi tu žal velja pravilo, veliko poklicanih, malo izbranih. Mi znamo na pamet našteti tistih par, ki jim je zares uspelo, pa še ti ustvarjajo večinoma zelo majhen prihodek, sploh v primerjavi z njihovo tržno kapitalizacijo. Ostalih nekaj milijonov, ki so tudi poskušali, pa se niti ne spomni nihče več.

Meni edini zanimiv in na nek način celo zabaven primerek internetnega startupa je finalist leta 2010 – firma Molekula. Oni stavijo na spletno storitev FindMe, ki “posameznikom omogoča, da si preko spleta najdejo takšne potencialne partnerje, s katerimi se genetsko, spolno in plodno dopolnjujejo”.

Sploh navdušujoče je pa tole:

Pri kompatibilnih parih lahko opazimo: povečano verjetnost, da si bodo telesni vonji kompatibilnih oseb všeč, povečano verjetnost spolne kompatibilnosti in boljšega spolnega življenja, da ženske s kompatibilnim partnerjem bolj pogosto doživijo orgazem in redkeje varajo partnerja, da so kompatibilni partnerji bolj plodni in bosta kompatibilna partnerja, ob predpostavki da sta sicer zdrava, imela bolj zdrave in imunsko bolj odporne otroke.

To zveni meni kot kakšna Top-Shop reklama za prodajo robotskega sesalnika. V tem primeru ne gre za klasični kupido spletni sistem ona-on, ali on-ona-on + koker španjel, česar na spletu kar mrgoli, ampak Molekula se namerava parčkanja lotiti znanstveno. Torej nič več Boy meets girl and she fall in love, boy makes girl pregnant, girl get baby, boy leaves girl and girl become lone mother, ampak Boy goes to Molecula, to make some genetic tests for matchmaking.

Očitno so mladi frankenštajni prebrali moj zapis Ljubezen ali genska analiza in se odločili za slednje, čeprav je to po moje trenutno bolj račun brez joškate krčmarice, ker si nekako ne predstavljam, da bi takšne zapletene analize že kar takoj na začetku, ko tehnologija sploh še ni zrela in ne obstaja ustrezna regulativa, dovolili opravljati neki garažni firmi, ki bi se šla rada gensko ženitno posredovalnico in to kar prek interneta. Bo pa uspelo firmi verjetno dobiti kar precej državnega denarja za razvoj podjetništva, kar pa tudi ni slaba tolažilna nagrada.

Torej mojemu plastičnemu angelčku preostanejo ostali, ki se niso takoj zapodili v internet in bi radi nekaj spajkali, varili, zbijali, programirali, skratka počeli nekaj, kar lahko človek konkretno prime v roke ali vsaj dvakrat klikne z miško.

Mali problem pri izbiri, komu dati pol milijona plastičnih evrov je v tem, da načeloma od firme pričakuješ, da je sposobna ustvarjati po domače povedano revenue, ker sicer vse skupaj nima nekega velikega smisla in je bolje investiran denar pojest in popit. Namreč sam sem opazil, da precej teh malih startupov ima sicer blazno veliko nekih idej, ki se berejo na papirju res fenomenalno, tako da bi jim najraje kar takoj stisnil pravega tisočaka v roke za vzpodbudo, ampak potem pa pogledaš knjigovodstvo, pa praktično nobenih prihodkov, ker že par let zadevo samo razvijajo in testirajo, ob tem pa sploh ne vedo povedati, kdo bi naj bili potencialni kupci. Živijo pa večinoma od državnih subvencij ali redki srečneži od denarja pravih poslovnih angelov, ker banke jim seveda kakšnih večjih kreditov kar tako na lepe oči ne dajo, ker so ponavadi anonimneži, brez resnih vez v politiki. Kje je potem šele trg, pa potreben denar za zagon serijske proizvodnje, tajnica, težave z reklamacijami, davkarija, nezadovoljni delavci…

Ko gre za mali startup s parimi zanesenjaki, ki imajo vizijo, je po moje problem še ta, da so ključni za uspeh pri vsej zadevi v bistvu ljudje in nimaš ničesar drugega oprijemljivega. Lahko imajo čudovito idejo, ki bi lahko celo uspela na trgu, ampak če se takšna mala ekipa skrega med sabo ali gredo kako drugače ključni ljudje narazen, lahko na vse skupaj kar takoj pozabiš, saj startup ni služba od osmih do treh, s pol ure za malico in vsako polno uro odmor s čikpavzo. S startupom moraš živet in se ukvarjat kot mama z dojenčkom. Startup pomeni, da se z idejo ali rešitvijo nekega problema zbudiš sredi noči, vstaneš, se usedeš v avto in letiš v firmo delat, dokler je ideja še sveža. Ne pa obrazec za naduro, pa iskanje neposredno nadrejenega za podpis, pa odobritev finančne službe, če so sredstva za izplačilo nadure na razpolago in tako dalje, kot običajno deluje birokracija v normalnih firmah, ki niso več startupi, ampak samo brezupi, ki čakajo na državno subvencijo.

Sam ocenjujem investicijo v nek startup kot eno najbolj tveganih možnosti za investiranje, ker je smrtnost med startupi zelo visoka. Po nekaterih podatkih kar 25 % start-upov ne dočaka niti prvega leta obstoja. Torej je verjetnost, da gre za preč vržen angelski plastični denar zelo visoka. Poleg tega nihče ne pričakuje, da bo čez deset let dobil nazaj samo investiran denar in morda še par centov, ampak se pričakuje, da bo ta delež vreden vsaj nekajkrat več.

Tako sem se na koncu po temeljitem premisleku odločil, da nobenemu izmed predstavljenih mistrov in missic med start-upi ne dam niti plastičnega denarja.

V nekaterih primerih se mi celo zdi, da gre za čisto navaden blef, ki ima za glavni cilj molsti državni denar.

Poglej še:
Predstavitev inovativne ideje iz Slovenije (funny home video)
Start-up klavrno propadel

8 Responses to “Plastični poslovni angelček”

  1. Poslušalka Says:

    Tole ni glih komentar… link na stari blog zapis ne deluje in daj prosim še Facebook sharing gumb (ne “like”) spodaj, ne samo tweet. Hvala.

  2. Tajča Says:

    Zelo dobro Onyx napisal, končna odločitev pa ni nujno, da je pravilna 😉 . Namreč, poslovne angele si vsaj jaz bolj kot ljudi z debelo denarnico (ki je lahko navsezadnje vsaka banka) predstavljam kot uspešne podjetnike, ki so pripravljeni del svojega časa nameniti za mentorstvo, so dosegljivi, nudijo svoje znanje, na koga se obrniti in kako ravnati v konkretni situaciji. Denar je (glede na to da eni ne vedo, kam z njim)lažje dobiti kot čas in energijo, informacije, nesebičnost.

  3. dronyx Says:

    @Tajča: Kakor sem jaz zadevo razumel, gre za tako imenovani tvegan kapital, ki ga startupi verjetno na banki ne bi dobili. Poleg tega gre v takem primeru za investicijo, ne kredit. Kredit moraš ti vrniti z obrestmi, ne glede na to, kako firma posluje, medtem ko pri investiciji postaneš deležnik v podjetju in tvoj delež je potem premosorazmeren vrednosti firme. Ti tako prevzameš nase tudi riziko. Seveda pa vsi upajo, da taka investicija pomeni za mlado firmo točko preloma, ko posel steče. Statistike pa očitno kažejo, da gre za zelo tvegane investicije, ker kot rečeno baje kar četrtina startupov po enem letu zapre vrata, samo tretjina pa jih dočaka deset let obstoja na trgu (startup failure rate).

    @Poslušalka: Pa sem se spet naučil nekaj novega.

    Sem pa danes dobil novo idejo za startup. “Žale” za hišne ljubljenčke. Baje nekateri vozijo celo v Avstrijo kremirat pokojnega ljubljenčka, ker baje take storitve pri nas še ni. To se mi zdi enostavno nezaslišano, poleg tega pa verjamem, da se lahko nekdo na kosmatega ali pernatega ljubljenčka, ki je bil z njim vrsto let, naveže močneje, kot na človeka in bi mu rad dostojno uredil zadnje počivališče, ne pa ga kar zakopal na vrtu, ali sežgal na veterinarski kliniki.

  4. Tajča Says:

    Hvala za razlago. (Investicijsko bančništvo? Torej poslovni angel je sebični investitor, ki se ravna po statističnem izračunu, da bo imel najvišji donos.)
    Ampak ime potem zanj le ni čisto pravo.

  5. dronyx Says:

    Po moje ne gre ravno za bančništvo, ker banka da verjetno raje Bavčarju ali Šrotu pol milijarde kredita na zastavljene delnice, kot pa nekemu startupu pol milijona kar tako, na neko vizijo (večina naših startupov je par navdušencev v kavbojkah in cenenih srajcah, ter najeta pisarna v inkubatorju). Zato se mu verjetno reče angel, ker pomaga tam, kjer ostali nočejo blizu. Pa tudi dvomim, da poslovni angel kar vrže na mizo pol milijona in ga potem ne vidiš več deset let. Jaz si predstavljam, da pravi poslovni angel startupu pomaga tudi s svojimi poslovnimi vezami in idejami, saj mu ni vseeno za investiran denar oziroma je v to šel zato, ker v nek poslovni načrt verjame. Bistvo je pa po moje še vedno investicija oziroma kapital.

    Jaz načeloma rečem Angel vsakomur, ki mi da nepovratnih par tisoč €.

  6. Tajča Says:

    Ah da, poslovni angeli so bogati tudi še kako drugače, ne samo finančno. Kak svetovljan, če se spomnim samo na Škrabca, ne gleda tako ozko, in nima zakaj bit sebičen, bolj bi rekla, da uživa v tem, da pomaga še drugim, tudi na neposlovnih področjih, slkarjem, pa verjetno še komu.

  7. Tajča Says:

    Nekaterim uspe tudi brez podpore okolja, lahko tudi prav zaradi tega. Mislim na Rajka Hrvatiča, samorastnika, ki ni imel niti osnovne družinske podpore, niti druge ne. Glede na okoliščine, ne verjamem, da bi ga država ali kdo uspešnih finančno podprl. Je pa zato zagrabil priložnost, delal, ni samo imel srečo..
    Če pa kdo vidi, da je imel vse možnosti in uspel, se nekako oddolži družbi (če in ker tega ni že v sistemu).

  8. eu Says:

    Kaj je šlo kar brez omembe brez padlega nadangela (šef društva) Drobnaka?

    Aja, pa Zemanta že krči svoje poslovanje (oz. število podprtih platform).

    Na Tekmovanju za najboljšo poslovno idejo 07 je zmagal Magnat – “Poslovna ideja se nanaša na namizno igro s poslovnim pridihom, kjer glavno vlogo igra trgovanje z resničnimi podjetji, ki delujejo na trgu”..
    Že takrat se mi je zdela čudna ideja.. verjetno ni treba razlagati kako se je končalo.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: