Podalpska silikonska dolina

Pred kakšnimi petnajstimi, dvajsetimi leti je bila pri nas v zraku prisotna miselnost oziroma ideja, da naj bi mi postali nekakšna nova silicijeva dolina za razvoj programske opreme.

Imamo izobražen mlad kader, ki obvlada tuje jezike, klima je pretežno ugodna čez vse leto, v naši okolici pa obstaja tudi pravi bazen nadarjenih strokovnjakov, ki bi jih ta podjetja lahko zaposlovala. Skratka, v tistih časih je naša prihodnost na tem področju še izgledala bleščeča, tako kot se je takrat še svetil nacionalni interes in mantra tranzicijske zgodbe o uspehu.

Da ta ideja ni bila samo še ena politična floskula, kot sta bili recimo kasnejši ideji o umetnem otoku pred Izolo in zabaviščnem parku v Prekmurju, je dokazovalo podjetje Hermes Softlab, ki je takrat zaposlovalo veliko programerjev in med drugim so razvijali tudi programsko opremo za tako znana podjetja, kot je HP (OmniView in OmniBack). Morda res na prvi pogled dodelavni posli, kakor so bile Murine obleke za Bossa, vendar posli s precej višjo dodano vrednostjo.

Nagrade so se kar vrstile po tekočem traku in ni šlo samo za naše, interne nagrade med starimi prjatli, ampak za mednarodna priznanja, ki nekaj veljajo.

Jaz sem imel takrat sodelavko, katere fant je bil zaposlen v tem podjetju in vedno sem  z zavistjo poslušal, kako firma organizira za zaposlene in njihove bližnje jadranja po Jadranu, v pisarnah imajo nameščene avtomate za kavo in Coca Colo, zaslužki zaposlenih pa so bili daleč nad povprečjem.

Ko danes potegnem črto, jaz tu ne vidim žal nikakršne nove podalpske programerske silicijeve doline.

Večina naših računalniških podjetji trži v tujini narejene visokotehnološke škatle, ki jih z belimi dostavnimi vozili prevzamejo na Brniku ali v Luki Koper ter z večjim ali manjšim profitom preprodajo naprej, ali pa nudijo podporne IT storitve za naša podjetja in javno upravo. K izvozu ta del gospodarstva po moje prispeva malo, v vsakem primeru pa bistveno manj, kot pa bi pričakovali od tako ambiciozno zastavljenih ciljev na začetku devetdesetih let.

Hermes Softlab je v tem času prešel v roke Srbskega podjetja Comtrade, medtem ko se je razvoj nekaterih najbolj znanih produktov po mojih informacijah preselil v tujino, zlasti v Indijo. Firma se je kot kaže povsem utopila v sivem povprečju in danes baje celo odpušča zaposlene.

Pred leti smo dobili svetovnega računalniškega prvaka, Matjaža Roglja, za katerega se je po parih dneh izkazalo, da dejansko ni prvak v računalništvu, ampak v nategi novinarjev, ki pišejo brez da bi informacije preverjali.

In pred dnevi smo postali za trenutek svetovno znani še po tem, da se je sam FBI spravil na naše štajerske hekerje, ki so sodelovali pri izdelavi enega bolj nevarnih virusov, pri čemer so nekateri na to celo odkrito ponosni, češ, kako pametne ljudi imamo pri nas in kako dober računalniški kader vzgajajo naše fakultete.

Če se danes vprašamo, na kaj iz računalniškega področja (razen štajerskega hekerja Iserda)  smo lahko ponosni, v bistvu jaz ne vem odgovora.

Morda bi marsikdo na prvo mesto postavil Zemanto, ki je deležna tudi precej publicitete.

Zemanta je vsekakor firma, na katero smo lahko upravičeno ponosni, močno pa dvomim, da bi se lahko razvila v firmo, ki bi zaposlovala nekaj sto ali tisoč ljudi in bi bila vsaj približno tako pomembna za slovensko ekonomijo, kot kakšna Krka. Je pa Zemanta, kakor mi je znano, že sedaj v večinski tuji lasti (lastniki so baje neki skladi tveganega kapitala) in ne verjamem, da bi imeli tuji večinski lastniki ambicije širiti svojo dejavnost prav v Sloveniji, ki skoraj v vseh pogledih ne sodi med najbolj stimulativna okolja.

In za konec ne smem pozabiti omeniti še Ultre, samo ne vem, v kakšnem kontekstu?

Advertisements

14 komentarjev to “Podalpska silikonska dolina”

  1. chef Says:

    Po mojem je edina varianta, da Slovenci dobimo silikonsko dolino ta, da država financira silikonske operacije nekaj 100 gospodičnam z vrhunskim estetskim in gimnastičnim potencialom. Te dame bi potem naselili v kakšno dolino, recimo Šaleško, če bo industrija propadla zaradi neuresničitve TEŠ, in potem bi jo lahko res tržili kot Silikonsko dolino s fantasičnim turističnim potencialom.

    Drugega potenciala kot dobrih žensk (doslej kaj takega kot recimo na ljubljanski promenadi še nisme videl nikjer drugje kot južneje na Balkanu, ki pa še ni v EU) pa žal jaz v Sloveniji ne vidim več.

  2. dronyx Says:

    @chef, tvoja ideja se mi zdi uresničljiva, bi se pa tega lahko lotili mnogo bolj ambiciozno. Država naj za lepotne operacije ukine vse davke in prispevke, pa bomo postali nekakšna offshore (dutyfree) cona za plastične posege. Med vsemi damami iz celega sveta, ki bi si ravno pri nas privoščile liposukcijo ali vstavljanja silikonov v joške, bi pa vsako leto izžrebali ene par, ki bi jih osebno sprejel predsednik države ali vlade in bi dobile brezplačno 14 dnevne počitnice v kobilarni Lipica.

    Da niti ne omenim Ljubljanske promenade, ki bi jo popestrila prsata dekleta iz Brazilije, Urugvaja, Slonokoščene obale, Rusije, Pakistana…

  3. chef Says:

    Ali pa v kakšnem libijskem šotoru!

  4. Dorothy Says:

    Hm, nikar tako pesimistično. Se mi zdi, da so nekatere naše programerske firme (če že teče debata zgolj o računalništvu, ne o drugih visokotehnoloških zadevah) precej dobre. Je pa res, da niso usmerjene tako široko kot HS, ampak delajo na specializiranih projektih računalniške podpore visokotehnološkim projektom. Cosylab, Sinergise, podjetja iz inkubatorjev na tehniških fakultetah? Morebiti se samo ne promovirajo tako kot nekateri večji, so pa uspešni, ni kaj.

  5. dronyx Says:

    @Dorothy: Imaš v bistvu prav in tudi jaz poznam še nekaj malih podjetji, ki so uspešna tudi v mednarodnem merilu, ampak dvomim pa, da je njihov prispevek k BDPju tako velik, kot bi lahko bil, če bi imeli bolj spodbudno gospodarsko okolje.

    Sem pa gledal pred časom nek dokumentarec, kjer je bilo predstavljeno manjše podjetje iz takšnega tehnološkega parka, ki razvija neke sisteme za hotele. Sogovornik je priznal, da s prihodki ne bi niti preživeli, če ne bi pomagala država s svojimi subvencijami. Tako da verjetno tudi tu obstajati dve plati.

    V primeru, da bi 80% Fortune 100 podjetji imelo nameščeno slovensko programsko opremo, namesto v Sloveniji razvitega virusa, verjetno naše ekonomija ne bi bila tako v klincu, kot je sedaj, ko pretežno šivamo prevleke za Mercedese.

  6. Borut Says:

    Tukaj ali meni ali nekomu drugemu nekaj ni jasno, ampak ali ni SILICIJEVA dolina?

  7. dronyx Says:

    @Borut: Naslov je napisan zanalašč sarkastično v tem smislu.

  8. Tajča Says:

    Ker že omenjaš podjetja, ki razvijajo sisteme.., naj omenim, da se zgodi, da izgubljajo posle tudi zato, ker se zaradi nekih odnosov znotraj firme kdo tudi !pozabi zmeniti za dele posla, ki so bajni, a ne vitalni, ker sicer ne bi bilo več nekomu ustreznih razmerij znotraj firme.
    Lahko nastanejo nelagodje in napetosti, če bi kakšen novinec pri sicer bajnem poslu dobil lepo delo, drugi so pa morali iti prej skozi peklenske delovne pogoje. Saj posle se že lahko dobi “enkrat v prihodnjosti, ampak firma se mora pod nadzorom razvijati, kdo bo kaj delal itd.
    Se dogaja celo, da nekdo briše del razvoja nekega produkta, ki ga je drugi naredil, ker da se on nima časa poglabljati, kaj je drugi delal in ne bo mogel vzdrževati tako razvitega sistema.
    Smo majhni. Posli se zgubljajo in razvoj ni tak kot bi lahko bil, po neumnosti, zaradi lokalnih razmerij in čisto človeških lastnosti.

  9. dronyx Says:

    @Tajča, jaz poznam malo firme, ki razvijajo programsko opremo in to ne neka mala podjetja s par zaposlenim in kakor opazujem, tam ena oseba počne praktično vse, od tega da načrtuje uporabniški vmesnik, piše kodo, načrtuje bazo podatkov, testira (ali pa tudi ne) in na koncu nudi še uporabniško pomoč. Meni je bilo to vedno malo smešno, ker taka organizacija dela ima dokazano velike težave v praksi, če ne gre ravno za nek manjši projekt.

  10. Dorothy Says:

    Kaj pa točno bi bilo bolj spodbudno gospodarsko okolje za take firme? Davčne olajšave? Mislim, da ključni problem, da podjetja ne zrastejo na nekaj sto zaposlenih, ni v spodbudi države, ampak preprosto v pomanjkanju kadrov. Dobiti že izučenega programerja (takega, ki se firmi privadi v nekaj mesecih) v Sloveniji ni mačji kašelj. Pa saj, verjetno razlagam že prepričanemu, ne? 🙂 Strategije privabljanja kadrov iz drugih držav pa nekako ne vidim .. kdo bi hotel k nam v podalpski raj? 🙂

  11. dronyx Says:

    Kakor mene prepričujejo, naj bi bila pri nas cena bruto(bruto) dela previsoka, ne vem pa če to dejansko drži. V ZDA stane primerljiv kader bruto vsaj še enkrat več, pa kljub temu veliko razvoja še vedno poteka tam. Torej to nikakor ne more biti edini razlog. Kar se tiče pa kadra, mislim da tudi za povprečnega Američana to niso ravno sanjske službe (podobno, kot pri nas), za katere bi se oni tepli, ali drli na tehnične univerze, a kljub temu migrirajo tja ljudje od drugod.

    Saj verjetno tudi mi nismo mislili, da bomo pisali zahtevne programe za autopilota Airbusa. Mi smo mislili, da bi uvozili brihtne glave iz juga (Srbe, Makedonce, kakšnega Rusa, Bolgara) ter potem samo tržili “naše” znanje po svetu. Ampak tudi to kot kaže ne bo šlo, ker ne razmišljamo samo mi tako. 🙂

  12. Tajča Says:

    Najprej sem mislila da ne razumeš, a res se tako dela in da bi imala organizacija dela (še)pri tem kaj zraven nisem niti pomislila..ker se zdi tako naravno, ko prideš nekam delat in sploh ker so vsi tako pametni..
    Bravo, Onyx, ti pa kar tako počez z enim zamahom najdeš problem. 🙂

    Dorothy, za izučenega programerja da bi kdo čakal nekaj mesecev?

  13. Dorothy Says:

    ah, bruto cena dela .. spet smo pri tem 🙂 jaz mislim, da to za visokotehnološka podjetja sploh ne sme biti izgovor. To je razlog, da pri nas ne morejo obstati podjetja, ki ustvarjajo nekaj z majhno dodano vrednostjo (da, sedežne prevleke ali pa oblačila neprestižnih cenovnih razredov); kako pa lahko to apliciraš na nekoga, ki sedi za računalom in lahko svojo efektivno uro ponuja v trimestnih številkah, je pa druga stvar. Obdavčitev dobička je pa druga stvar ..

    Glede sanjskih služb pa .. motivacija mladih za odločitev za tehnične poklice, naravoslovne fakultete in podobno je pa zgodba zase. Šele ko bomo znali prepričati najstnike, da je tudi programer, fizik, farmacevt lep in predvsem donosen poklic, bomo lahko storili korak naprej.

  14. dronyx Says:

    @Dorothy: moram reči, da tega “paradoksa drage bruto bruto ure dela zaposlenih” tudi jaz ne razumem najbolje. Če vzameš v roke cenik praktično katerekoli računalniške firme, so notri fantastične cenovne postavke. Inženirska ura 200 €, inženirksi dan 2000 €, ura specialista 800 € itd. V isti sapi delodajalci tarnajo, kako so njihovi delavci dragi, na drugi strani so pa njihove urne postavke drage kot žafran. Po teh cenikih se jim visokokvalificirani delavec odplača skoraj v enem dnevu (bruto), vse ostalo delajo pa za tajnice, fikus, šolanja, službene avte, šefe, nagrado direktorju, delničarje, računovodkinjo…

    Saj potem ni čudno, da se najbolje obnesejo mala podjetja s parimi zaposlenimi in outsourcanim računovodstvom.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: